Skip to navigation – Site map
Ustavno pravo Evropske unije

Temeljna načela prava Unije

Ustavno-teoretični in dogmatični oris
Founding Principles of Union Law. A Theoretical and Doctrinal Sketch
Armin von Bogdandy
Translated by Maja Smrkolj
p. 13-34
This article is a translation of:
Founding Principles of EU Law

Abstracts

This article provides the groundwork for the constitutional law approach to EU legal scholarship. The author stresses the special role of the basic principles of the EU legal order, explaining their dimensions, foundations and their functions. First of all, legal principles play a special role in ordering the legal material into a meaningful whole, a function the author entitles doctrinal constructivism. Furthermore, they can supply arguments for the creative application of the law and can at the same time help to maintain and further legal infrastructure. The author also explains their legal and integrative aspects and their constitutional characteristics and illustrates their significance for establishing unity of EU law in light of heterogeneous primary law. The article has previously been published in German (Europarecht (2009/6, 749-768) and English (European Law Journal 16 (2010), 95-111). Its Slovenian translation, published here in Revus, was made by Maja Smrkolj.

Top of page

Full text

Maja Smrkolj in Christian Wohlfahrt sta nudila dragoceno pomoč pri dokončanju tega prispevka, za komentarje pa se avtor zahvaljuje še Jürgenu Bastu, Jochenu von Bernstorffu, Iris Canor, Pedro Cruz Villalónu, Philippu Dannu in Michelle Everson.

  • Objavljeno besedilo je bilo v nemškem izvirniku ter angleškem prevodu nedavno objavljeno v revijah (...)

Opomba prevajalke

1 Uvod

  • 1 O tem že Immanuel Kant, Kritik der reinen Vernunft, Riga, Hartknoch, 2. izdaja 1787 = izdaja B, 355 (...)
  • 2 Med pestro literaturo primerjaj Ulf Bernitz in Joakim Nergelius (ur.), General Principles of Europe (...)

1Pravna znanost, usmerjena v avtonomijo, postavlja v središče temeljna načela. Za raznolikostjo določb in sodb z njimi išče trajnost, znanstveno spoznanje in bistvo, s tem pa tudi svoj disciplinarni proprium.1 Načela EU so zato predmet odličnih komentarjev in priročnikov.2 S tem prispevkom pa želimo poglobiti razumevanje evropske razprave o načelih kot take. Pojasniti želimo razsežnosti, temelje in naloge evropskih ustavnih načel, predvsem kot temeljnih načel EU (2). V ta namen bomo proučili tudi nedosledno rabo pojma načelo v pravu Unije. Navezujoč se na politični akt uzakonitve člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji (krajše PEU) z Amsterdamsko pogodbo, bodo nato kot temeljna načela izpostavljena tista pravila primarnega prava, ki zaradi potrebe po legitimaciji javne oblasti določajo legitimacijske temelje Unije in jo tako oblikujejo (3). Končno bo prikazano, da je bila pravno utemeljena že veda o načelih, ki je zajemala tako PEU kot prejšnjo Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (krajše PES) in je tako izhajala iz enovitosti prava Unije, ki je vključevalo tudi pravo Skupnosti (4).

2 O znanosti o temeljih načelih Unije

2.1 Temeljna načela in ustavnopravna znanost

  • 3 Evropski svet z dne 21./22. junija 2007, Sklepi predsedstva (11177/1/07 REV 1), priloga I: Mandat z (...)
  • 4 Evropski svet z dne 21./22. junija 2007 (op. 3), tč. 1; po mnenju nemške zvezne vlade naj bi se ta (...)
  • 5 V zvezi s stotino avstrijskih ustavnih zakonov Ewald Wiederin, Grundlagen und Grundzüge staatlichen (...)
  • 6 SES, zadeva 294/83 (Les Verts/Parlament), Recueil 1986, 1339, tč. 23; Mnenje 1/91 (Sporazum o EGP), (...)

2V tem prispevku se primarno pravo Unije razume kot ustavno pravo Unije, njegova temeljna načela pa kot ustavna načela. Uporabo kategorije ustavno pravo za primarno pravo Unije je zagotovo treba utemeljiti, nenazadnje tudi zaradi neuspeha Pogodbe o Ustavi za Evropo. Kljub temu pa pravoznanstvena obravnava ne potrebuje blagoslova politike; vladajoče telo kot tako ne more veljavno in dokončno odločiti o vprašanju, ali imajo Pogodbe, na katerih temelji Unija, »ustavni značaj«.3 Poleg tega je to, kar naj bi po mnenju Evropskega sveta opredeljevalo »ustavni koncept«, za pravno znanost komaj kakšnega pomena. Glede na zaključke Evropskega sveta naj bi bil namreč ustavni koncept Ustavne pogodbe v »razveljavitvi vseh obstoječih pogodb in njihovi nadomestitvi z enotnim besedilom, imenovanim 'Ustava'«.4 V skladu s takšim pojmovanjem ne bi imeli ustave niti Nemčija (nem. Grundgesetz, temeljni zakon) niti Avstrija,5 a si nihče ne drzne trditi, da ti dve državi nimata ustave. Prav tako nihče izmed pomembnih igralcev ne dvomi v načelno pravilnost sodne prakse Sodišča EU, ki je značaj „ustavne listine“ pripisalo že PES.6

  • 7 Med bogato literaturo glej Ronald MacDonald in drugi (ur.), Towards World Constitutionalism: Issues (...)
  • 8 V zvezi s tem z ustavno-teoretičnega vidika Christoph Möllers, Verfassungsgebende Gewalt – Verfassu (...)

3Pravoznanstvene pristope, kakršen je ustavnopravni pristop k obravnavi prava Unije, je treba oceniti na podlagi znanstvenih argumentov. Uporabo ustavnopravnega pristopa zagotovo lahko upravičijo le ustrezne prvine znotraj predmeta njegovega proučevanja. V pravu Unije najdemo bistveno več takšnih prvin kot v mednarodnem pravu, in celo zanj že obstaja tak pristop.7 Nenazadnje primarno pravo utemeljuje javno oblast, legitimira akte Unije, ustanavlja državljanstvo, zagotavlja temeljne pravice, utemeljuje pravne hierarhije, ureja razmerje med pravni redi, med javno oblastjo in gospodarstvom, med pravom in politiko.8 V okviru namenske primerjave je mogoče med primarnim pravom Unije in državnimi ustavami prepoznati številne skupne lastnosti; šele v okviru teoretičnih in s tem spornih zaostritev so vidne tudi pomembne razlike med primarnim pravom Unije in »skupnim imenovalcem« ustav držav članic.

  • 9 SES, združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi idr. proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6351, tč. 285, (...)
  • 10 Nemško zvezno ustavno sodišče (BVerfG), zadeva 2 BvE 2/08 in druge, z dne 30. junija 2009, tč. 229, (...)

4A ne le naloge, tudi „pomenoslovje“ oziroma „kodiranje“ primarnega prava Unije se vse bolj približuje ustavnopravnemu pristopu: Od Amsterdanske pogodbe naprej pogodbenice s členom 6(1) PEU (zdaj člen 2 PEU) določajo temeljne pojme ustavnopravnega diskurza: svobodo, demokracijo, pravno državo, varstvo človekovih pravic. Skladno s tem je tudi Sodišče EU s svojim ustavnim pomenoslovjem s pojmoma ustavno načelo in ustavno jamstvo naredilo nadaljni veliki korak v to smer.9 Pojem »temeljni red« nemškega ustavnega sodišča takšen razvoj v njegovem bistvu potrjuje, a hkrati kaže, da se sodišče svojemu na državo osredotočenemu izročilu še ne more povsem odpovedati.10

  • 11 SES, Mnenje 1/91 (Sporazum o EGP), Recueil 1991, I-6079, tč. 21.
  • 12 Philipp Dann, Überlegungen zu einer Methodik des europäischen Verfassungsrechts, v Yvonne Becker in (...)

5Ustavnopravna razlaga je znanstveni postulat, ki ga je treba ovrednotiti glede na njegove razlagalne, ustvarjalne in predlagalne dosežke. Zato je naloga učenja o temeljnih načelih Unije v tem, da dokaže smiselnost ustavnega pristopa. Teza je, da se ustavnopravni značaj primarnega prava11 še posebej jasno kaže v temeljnih načelih, ki so ključna za legitimacijo javne oblasti, ki jo izvaja Unija. Znanstvena obravnava teh načel kot ustavnih načel pripomore k znanstvenemu spoznanju, saj ta vidik pripelje do ključnih vprašanj, znanj in razprav. Razumevanje primarnega prava kot ustavnega prava vidi v njem okvirni red za politične boje, obravnava temelje, stremi k samopotrditvi ter posreduje med družbenimi in pravnimi razpravami.12

  • 13 Tako se od leta 2005 izdaja tudi samostojna revija European Constitutional Law Review. O državnem u (...)
  • 14 Hermann Mosler, Der Vertrag über die Europäische Gemeinschaft für Kohle und Stahl, Zeitschrift für (...)
  • 15 Hans-Peter Ipsen, Europäisches Gemeinschaftsrecht, Tübingen, Mohr, 1972, 4 in nasl.
  • 16 Francis G. Snyder, The Unfinished Constitution of the European Union, v Joseph H. H. Weiler in Marl (...)
  • 17 Francis G. Snyder, General Course on Constitutional Law of the European Union, v Academy of Europea (...)

6Hkrati pa ta pristop zasleduje tudi znanstvenostrateško usmeritev. Uveljavitev evropskega ustavnega prava kot poddiscipline prava Unije in ustavnega prava terja posebno izostritev,13 podobno kot je to veljalo za uveljavitev evropskega prava14 in kasneje evropskega prava Skupnosti15 kot disciplin. Pomemben razlog za obrat k ustavnopravni znanosti je v osredotočenju na tista pravila, ki utemeljujejo in legitimirajo javno oblast.16 Prav tako naj bo preoblikovanje primarnega prava v ustavno pravo usmerjeno v novo kakovost samega procesa preoblikovanja in naj prispeva k preseganju razumevanj prava Unije kot »prava povezovanja« in »prava notranjega trga«.17 Učenje o načelih namreč ne le opazuje, temveč je tudi sam del poustavljalnega toka . To nas vodi k naslednji točki.

2.2 Tri naloge dogmatike pravnih načel

  • 18 Širši je družboslovni pojem, v skladu s katerim načela vsebujejo tako empirične, vzročne kot normat (...)

7Pravoznanstvena učenja o načelih so praviloma del »pravnih razpravljanj, ki so pravu notranja«, torej delovanja pravnega sistema. Ustavnopravna znanost, ki se osredotoča na načela, se tako razlikuje od pristopov, ki pravno gradivo proučujejo na podlagi družboslovnih vprašanj in ki na primer ugotavljajo dejanske sile ter vzgibe, ki vplivajo na pravo. Na načela osredotočena ustavnopravna znanost ne obljublja, da bo dokazala vzročnosti v pravu.18 Ne gre za izkustvene vzroke, ampak za argumentativne razloge; vzroki in razlogi se namreč nanašajo na različne spoznavne interese in argumentacijske strukture.

  • 19 Temeljno John Rawls, A Theory of Justice, Oxford, Oxford University Press, spremenjena izdaja 1999 (...)

8Tesnejše so povezave s pravnofilozofskimi razmišljanji, ki danes argumentirajo na podlagi načel.19 Vendar pa je samo razmerje med pravnofilozofskim in pravnodogmatskim razpravljanjem tako nedoločljivo kot težavno. Razlika ni v načelih kot takih (v obeh primerih gre za demokracijo, pravno državo, temeljne pravice, itd.), temveč v tem, da je lahko filozofsko razpravljanje o načelih izpeljevalno, medtem ko je treba pravno razpravljanje o načelih navezati na pozitivno pravno gradivo, ki ga sestavljajo pravila in posamične odločbe; zasnovano je hermenavtično in se nanaša na veljavno pravo. Postopkovno pa se razlikujeta v tem, da se mora pravno razumevanje načel nazadnje uveljaviti v okviru sodnih postopkov. Ob tem je treba poudariti naslednje: Tako kot je pomembno, da ima znanstvenopravno pojmovanje načel morebitno filozofsko podlago, tako je v pluralističnih družbah prav tako potrebno, da pravna načela ohranijo določeno daljavo do filozofskega razpravljanja in lahko kot taka služijo kot projekcijska platna enako usmerjenih, a stvarno druga od druge odstopajočih konstrukcij. Filozofski gestus nima v sodbah kaj iskati.

2.2.1 Pravnodogmatični konstruktivizem

  • 20 Dann (op. 12), 183 in sledeče
  • 21 Habermas (op. 19), 258.
  • 22 Gunnar Folke Schuppert in Christian Bumke, Die Konstitutionalisierung der Rechtsordnung, Baden-Bade (...)
  • 23 SES, zadeva 26/62 (van Gend en Loos), Recueil 1963, 1 (27); zadeva 294/83 (Les Verts proti Parlamen (...)
  • 24 SES, združeni zadevi C-6/90 in C-9/90 (Francovich), Recueil 1991, I-5357, tč. 35.

9Eden izmed prvih dogmatičnih ciljev v načela usmerjene ustavnopravne znanosti je ta, da v pozitivnopravnem gradivu prepozna načela, gradivo na ta način uredi ter na takšni podlagi vzpostavi njegovo celostno ujemanje.20 Slednje je »merilo veljavnosti posamezne trditve, ki je šibkejše od analitične resnice, kakršno zagotavlja logično izpeljevanje, a močnejše od odsotnosti protislovja.«21 Takšno merilo ujemanja terja izoblikovanje modelov, ki se je doslej z določeno mero esencialistične zanesenosti opisovalo kot „veliki strukturni načrt« ali pa »vseobsegajoče smiselna zasnova«.22 Takšen pristop – v tem, da si prizadeva za »duh« pogodb23 oziroma njuno »bistvo« 24 –, v svojih pomembnih odločbah zasleduje tudi Sodišče EU.

  • 25 Podrobneje Friedrich Müller in Ralph Christensen, Juristische Methodik: Bd. II Europarecht, Berlin, (...)
  • 26 Podrobneje Armin von Bogdandy, Wissenschaft vom Verfassungsrecht: Vergleich, v: isti avtor in drugi (...)

10Predpostavka »velikega strukturnega načrta« je s spoznavnega in argumetativno-teoretičnega vidika zagotovo prav tako problematična kot trditve o »duhu« oziroma »bistvu« pravnega reda. Vendar pa drži, da se ideji celote ne moremo odpovedati.25 V skladu s tem je namen tega prispevka, da se ta ideja posreduje na podlagi obravnave temeljnih načel. Temu ustrezno vlogo pravne znanosti lahko opišemo kot pravnodogmatični konstruktivizem.26

  • 27 Julius H. von Kirchmann, Die Wertlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft, ponatis 1. izdaje iz (...)
  • 28 Z vidika klasičnega pozitivzma gre pri tem seveda za zgodbo o propadu. Strnjeno Niklas Luhmann, Das (...)

11Spočetka, torej ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je šlo pri tem v skladu s pojmovnopravno smerjo zgodovinske pravne šole za urejanje prava prek samostojnih pravnih pojmov. Pravnega gradiva se ni pretvarjalo na podlagi političnih, zgodovinskih oziroma filozofskih razmišljanj, ampak s pojmi kot so: država, suverenost, in osebne pravice javnega prava, ki so zasnovani kot posebni pravni pojmi, zaradi česar je njihovo proučevanje v izključni pristojnosti pravne znanosti. Najvišji znanstveni cilj pravnodogmatičnih konstrukcij (oziroma izgradnje sistema) je ta, da se tako javno kot zasebno pravo razdelata v celoto sistematično urejenih vodilnih pojmov. V središču prizadevanj je vzpostavitev samostojnega pravoznanstvenega argumentacijskega prostora, ki leži na neposrednem dosegu politike in sodišč; torej med naravnopravnimi izreki, ki so deležni filozofske obravnave, ter pozitivnopravnimi izreki.27 Tekom izoblikovanja materialnega ustavnega prava in postpozitivističnega nadaljnjega razvoja prvotnega programa so postopoma takšno vlogo avtonomnih glavnih pojmov prevzela ustavna načela.28

  • 29 Carl F. Ophüls, Die Europäischen Gemeinschaftsverträge als Planverfassungen, v Joseph Kaiser (ur.), (...)

12Temeljna načela prava Unije so za program pravne znanosti, ki želi v svoj pogled zajeti celoto, »sistem« oziroma »vseobsegajočo zasnovo«, še posebej pomembna, saj se je poleg urejevalne eksegeze Sodišča EU pojmonovnodogmatični sloj komaj kaj razvil, nenazadnje tudi zaradi doslej viharnega razvoja primarnega prava. Prav tako temeljna načela te vloge niso imela že od samega začetka: v zgodnji fazi integracije so bili namreč v središču prizadevanj za razvoj »vseobsegajoče zasnove« cilji pogodb.29 Vendar pa je s kopičenjem ciljev ta pristop svojo prepričljivost izgubil, kar potrjuje tudi odprava posebnih ciljev iz člena 2(f) PES z Lizbonsko pogodbo (člen 3 EU-Liz.). Pristop, ki se osredotočna na načela, se tako ponuja kot smotrna alternativa.

  • 30 Deirdre Curtin, The Constitutional Structure of the Union, Common Market Law Review 30 (1993), 17–6 (...)
  • 31 Zgodaj Georg F W. Hegel, Rechtsphilosophie (1821), Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1970, § 274.
  • 32 SES, zadeva C-314/89 (Rau), Recueil 1991, I-1647, tč. 17; zadeva C-98/91 (Herbrink), Recueil 1994, (...)

13Z oziroma na evropsko primarno pravo se zdijo pravnokonstruktivistična prizadevanja še posebej pomembna. Oznaka »ustavna zmeda« je verjetno njegov najbolj znani opis.30 Lizbonska pogodba nedvomno prinaša določene sistemske dosežke, a ti ne razbremenijo na načelih temelječe pravne znanosti. Poleg tega se takšna, na načelih temelječa pravna znanost ne nanaša zgolj na primarno pravo. Poustavljanje namreč glede na splošno razumevanje zahteva tudi to, da ustava „prodira“ v vsa pravna razmerja.31 Ustrezna ustavnopravna usmeritev sekundarnopravnega gradiva terja pravnodogmatični konkstruktivizem, pri katerem, kot kažejo nacionalni primeri, ustavnih načel, še posebej posameznih temeljih pravic, ni mogoče odmisliti. Številni sekundarnopravni predpisi kar kličejo po tem, saj jih je glede na njihove uvodne navedbe izrecno treba razlagati v luči temeljnih načel, še posebej posameznih temeljnih pravic. Temu ustrezno se tudi Sodišče EU poslužuje ujemanja s primarnim pravom kot metode razlage.32 Takšno poustavljanje potrjuje tudi Listina temeljnih pravic, saj številnim interesom podeljuje ustavnopravno razsežnost.

  • 33 Klasično Hans Kelsen, Vom Wesen und Wert der Demokratie, 2. ponatis 2. izdaje iz 1929, Aalen, Scien (...)
  • 34 V zvezi z diskurzi glede uporabe Klaus Günther, Der Sinn für Angemessenheit, Frankfurt na Maini, Su (...)

14Pri tem je treba slediti prepričljivemu pojmovanju pravnodogmatičnega konstruktivizma. Pravnodogmatična konstrukcija ne more posredovati edinega sistema veljavnega prava, ampak le enega od možnih. Nekoč se je sistem pogosto prikrito idealistično razumel kot s pravom neločljivo povezan in včasih dogmatično kot edino resnično učenje. Takšen znanstveni program je bil označen kot nedemokratičen in elitističen33 in tovrstno kritiko je treba upoštevati. V njeni luči so lahko današnja prizadevanja usmerjena zgolj v bolj skromne cilje; v smislu predlogov za urejanje, obravnanjanje in nadaljni razvoj prava. Komaj kateri pravnik bo danes še trdil, da lahko pravna dogmatika vzpostavi v naprej dano logično enotnost primarnega prava oziroma edino filozofijo povezave Pogodb. Prav ustavnopravna dogmatika se mora zavedati nevarnosti prevelike določenosti političnega procesa. In pri konstrukcijah, ki temeljijo na načelih, je zavedanje meja znanstvenopravnih stremenj k resnici še posebej potrebno, in sicer zaradi nedoločljivosti skupka načel kot takega, jezikovne odprtosti posameznih načel ter odprtosti razmerij med njimi v primeru, da si ta nasprotujejo.34 Prav tako so zmanjšana pričakovanja glede tega, kako lahko sistem pripomore k delovanju prava, pa čeprav obstajajo prav glede tega vprašanja bistveno različna stališča. Poleg tega učenje o načelih kot proizvod znanstvenopravnih konstrukcij ne more biti enak pravni praksi – česar pa ne gre obravnavati kot pomankljivost, ampak bolj kot dokaz kritične vsebine znanstvenopravnih konstrukcij. Tudi z orodji pravne dogmatike se lahko zasleduje projekt kritične pravne znanosti.

2.2.2 Pravna dogmatika usmerjena v uporabo prava

15Pomen načel se ne izčrpa v njihovem pomenu, ki ga imajo pri urejanju pravnega gradiva. Načela namreč tvorijo tudi argumentacijske like v okviru ustvarjalne uporabe prava. Takšna usmerjenost v prakso velja tudi za učenja o načelih, saj je pravna znanost v skladu s prevladujočim prepričanjem znanost, ki je prvenstveno usmerjena v uporabo prava. Načela imajo pri uporabi prava različne naloge.

  • 35 O razlagi primarnega prava v skladu z načeli SES, združene zadeve C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi pr (...)
  • 36 Poučno SES, zadeva C-361/01 P (Kik proti UUNT), Recueil 2003, I-8283, tč. 82, kjer SES zanika obsto (...)
  • 37 Npr. načelo notranjega trga: SES, zadeva 7/61 (Komisija proti Italiji), Recueil 1961, 695 (720); za (...)
  • 38 Karl Larenz in Claus-Wilhelm Canaris, Methodenlehre der Rechtswissenschaft, Berlin, Springer, 1995, (...)
  • 39 Izčrpno Tridimas (op. 2), 29 in nasl.

16Načela pogosto razširijo krog argumentov, s katerimi se lahko razpravlja o ravnanju, skladnemu s pravom. V takšni vlogi jih lahko opišemo kot pravna načela, ki presegajo strukturna načela. S tem ko načela širijo sklop argumentov pravnega poklica, krepijo tudi njegovo samostojnost nasproti zakonodajnim političnim institucijam. Povečini pride do tega v okviru na načelih temelječe razlage ustreznih določb – tako primarnega kot sekundarnega prava.35 Argumentacija na podlagi načel pogosto vključuje tudi porazdelitev dokaznih bremen:36 Kdor agumentira zoper določeno načelo, je prisiljen ukrepati. Vendar pa si Sodišče EU stvari včasih preveč poenostavi: včasih namreč želi zgolj z označitvijo neke določbe kot načela upravičiti njeno široko razlago in tej določbi nasprotujočo določbo razlagati ustrezno ozko.37 Metodološko takšen pristop ne prepriča, zaradi česar so potrebni dodatni argumenti.38 Občasno utrdi Sodišče EU posamezno načelo celo kot samostojno merilo skladnosti s pravom.39 Pri tem je naloga učenja o načelih predvsem ta, da osvetli ustrezne argumentacijske vzorce ter splošne vidike in razvije nova razumevanja. Široko področje uporabe načel in njihova veljavnost v različnih pravnih redih omogočata, da se posplošijo izvirne lokalne strategije konkretizacije načel. Hkrati pa mora pravna znanost pokazati, da ima takšen proces osamosvajanja tudi svojo ceno, na primer v luči demokratičnega načela.

17Sklepno je treba poudariti, da znanstvenopravno učenje o načelih praviloma ne more opravljati naloge razmejitve med pravom in ne-pravom v posameznem primeru. To izhaja že iz same načelne nedoločljivosti načel, k čemur je treba dodati še to, da gre pri konkretnem dejanskem stanu običajno tudi za nasprotja med različnimi načeli. Rešitve nasprotja med načeli pa ni mogoče določiti ne znanstveno ne pravno, se jo pa lahko začrta.

2.2.3 Ohranjanje in razvijanje „pravne podstati“

  • 40 Schuppert in Bumke (op. 22), 40.

18Ustvarjalnopravna in v uporabo usmerjena prvina se združita v nalogi pravne dogmatike, ki bi jo lahko poimenovali kot »ohranjanje prava kot družbene podstati«. Pri tem gre najprej za to, da se vzpostavi in ohranja preglednost prava.40 To je še posebej pomembno za razdrobljeni pravni red Unije. Nato terja »skrb za podstat« stalen nadaljnji razvoj celote pravnih pravil v koraku s spreminjajočimi se družbenimi razmerji, interesi in prepričanji. Pri tem načela lahko igrajo vlogo »vodil«, ki pravni red povežejo s splošnimi normativnimi razpravljanji. Glede na okornost postopka na podlagi člena 48 PEU so za primarno pravo Unije tovrstne naveze še posebnega pomena. Tudi iz tega razloga se pravnodogmatično delo ne sme izčrpati v opisu veljavnega prava, temveč mora biti s predlogi usmerjeno tudi v njegov nadaljnji razvoj.

19Ustavna načela omogočajo notranjo kritiko pozitivnega prava, katere izražanje je usmerjeno v razvoj veljavnega prava, tako s sodno prakso kot v okviru političnega procesa, in ki predstavlja tudi sicer osrednjo nalogo ustavnopravne znanosti. Kot takšna ustavna načela omogočajo preglednost pravnega argumentiranja, predstavljajo argumentativna vrata za nova prepričanja in interese in so lahko (ostreje rečeno) dejavniki univerzalnega razuma zoper lokalne racionalnosti. Tovrstna kritika se razlikuje od splošne politične kritike, saj se izraža v obliki pravnih argumentov, je tesno prepletena s predhodnimi pravnimi operacijami in jo je kot takšno laže prevzeti v pravo. Zaradi svojega slovesnega značaja terja takšno kritiko naslov I Pogodbe o Evropski uniji, tako v prejšnji kot v zdaj veljavni različici.

2.3 Pravni in povezovalno-politični vidiki

  • 41 Vendar je njen obseg na evropski ravni bistveno bolj omejen kot v skladu z nemško ustavo, Jean-Chri (...)
  • 42 Max Weber, Wirtschaft und Gesellschaft, Tübingen, Mohr, 1972, 825 in nasl.

20Načela omogočajo samostojno pravoznanstveno razpravljanje, krepijo samostojnost sodišč nasproti politiki in so nosilci notranjega razvoja prava, ki se je izognil mukotrpnemu postopku na podlagi člena 48 EU. Pa je to v luči demokratičnega načela sploh sprejemljivo? Pri odgovoru na to vprašanje moramo razlikovati med pravosodjem in pravno znanostjo. V bran slednji velja, da pravoznanstvene konstukcije ne predstavljajo pravnih virov, ampak so zgolj predlagalne narave. Poleg tega se lahko pravna znanost sklicuje tudi na svobodo znanosti.41 Prav tako je neizpodbitno stališče Maxa Webra, da lahko v zapletenih družbah le pojmovno prežet in s tem racionaliziran pravni red ustrezno ureja družbene in politične procese. Iz tega izhaja namenska legitimacija takšnega znanstvega pristopa.42 Istočasno pa znanstvenik ne sme biti slep za možne posledice svojega proučevanja. Še posebej pozorno je treba spremljati problematiko razvoja prava s strani glavnega naslovnika doktrinarnega konstruktivizma, to je sodišč.

  • 43 Ernst-Wolfgang Böckenförde, Demokratie als Verfassungsprinzip, v Ernst-Wolfgang Böckenförde, Staat, (...)
  • 44 V zvezi s common law Patrick S. Atiyah in Robert S. Summers, Form and Substance in Anglo-American L (...)
  • 45 Alexander M. Bickel, The Least Dangerous Branch, Indianapolis, Bobbs-Merrill 1962; primerjalno Ulri (...)
  • 46 O dejavnosti razvijanja prava s sodno prakso SEU: BVerfG 75, 223 (243).
  • 47 Vendar prav v primerih, ko se zdi, da bi mu zavračanje predlaganega razvoja sodne prakse nekako ust (...)

21Glede uporabe načel s strani sodišč je potrebno poudariti, da je vse sodobno pravo pozitivno pravo. Pozitivnost pomeni domet politično odgovornih gremijev:43 Pravo tako bodisi razglasi zakonodajalec sam ali pa se to, če gre za common law oziroma druge primere ustvarjanja prava s strani sodnikov, razglaša v zakonodajalčevi odgovornosti. Zakonodajalec namreč lahko pravno stanje, ki je izšlo iz ustvarjalne dejavnosti sodnikov, tudi popravi.44 Nasprotno pa je ustvarjanje korpusa prava, na katerega lahko zakonodajalec vpliva le s težavo, problematično in je stalna tema ustavnopravnega učenja.45 Pri tem se razvijanje prava s strani sodišč povečini priznava kot neločljivo povezano z nalogo sodišč ter se razpravlja zgolj o njegovih mejah.46 Sodišče EU v skladu s tem poudarja svojo pristojnost za razvijanje prava v razmejitvi do postopka spreminjanja pogodb.47

  • 48 Larry Siedentop, Democracy in Europe, London, Allen Lane, 2000, 100.

22Dodatni razlog za pravno pojmovanje političnih in družbenih nasprotij kot nasprotij med načeli je, da je nasprotja na ta način mogoče pojmovno usmerjati in s tem celo racionalizirati. Prav tako lahko načela igrajo nosilno vlogo v demokratičnih razpravljanjih.48 Tudi večini državljanov so pravne odločitve, ki temeljijo na tehtanju med načeli bolj razumljive kot »pravnotehnične«, v neprepustnem jeziku spisane utemeljitve, ki prikrivajo vrednotenje sodišča. Oblikovanje spornih pravnih vprašanj kot nasprotij med načeli omogoča tudi z vidika demokratičnega načela dobrodošlo politizacijo, saj se na ta način spodbuja javne razprave o sodnih odločitvah.

  • 49 Klasično Eric Stein, Lawyers, Judges and the Making of a Transnational Constitution, American Journ (...)
  • 50 Pierre Pescatore, Le droit de l’intégration, Leiden, Sijthoff, 1972, 70 in nasl. Helmut Lecheler, D (...)
  • 51 Pierre Pescatore, Les principes généraux du droit en tant que source du droit communautaire, 1986, (...)
  • 52 Jochen A. Frowein, Die Herausbildung europäischer Verfassungsprinzipien, v Arthur Kaufmann (ur.), R (...)

23Načeli, kakršni sta prednost prava EU in njegov neposredni učinek, sta ključ do poustavljenja prava Unije.49 Hkrati pa je razprava o temeljnih in ustavnih načelih sorazmerno nov pojav. Sodišče je namreč načela, s katerimi se je oblast Skupnosti omejila, razvijalo zelo počasi.50 Pierre Pescatore je še leta 1986 ugotavljal, da načela sorazmernosti, dobre uprave, pravne varnosti, varstva temeljnih pravic in pravice obrambe sicer obstajajo, a gre pri njih zgolj za »malo ali nič«, »kamor lahko damo kar koli in tega nasprotje«.51 To se je moralo temeljito spremeniti. Zahvaljujoč se programu notranjega trga in Maastrichtski pogodbi se je razprava o temeljnih in ustavnih načelih začela hitro razvijati52 in je privedla do z Amsterdamsko pogodbo določenega člena 6 PEU (člen 2 PEU-Liz.), ki predstavlja najpomembnejšo pozitivnopravno podlago za temeljna načela Unije.

  • 53 Francis Snyder, Editorial: Dimensions and Precipitates of EU Constitutional Law, European Law Journ (...)

24Omeniti pa je treba tudi povezovalno-politično vlogo učenja o temeljnih načelih pri krepitvi splošnega razumevanja Unije med njenimi državljani in pri določitvi splošnega soglasja za delovanje evropskih institucij. Pravnoznanstveno delo zagotovo ne more neposredno vplivati na širše javno razumevanje,53 vendar pa ga je mogoče razumeti kot del širše javne razprave, na kateri temelji evropsko državljanstvo.

  • 54 Koen Lenaerts, ‘In the Union We Trust’, Common Market Law Review 41 (2004), 317–343.
  • 55 Erhard Deninger, ‘Freiheitsordnung – Werteordnung – Pflichtordnung, v Erhard Deninger (ur.), Der ge (...)

25Načela lahko v razpravi o povezovalni politiki prevzamejo tudi nazorsko vlogo. Tako zmožnost ima zagotovo oris Unije s pomočjo načel.54 S tega vidika pa je problematična Lizbonska pogodba, saj so bila z njo temeljna načela Unije preimenovana v »vrednote« in s tem v izraz etičnih prepričanj državljanov Unije (člen 2 PEU). Pravno učenje o načelih mora biti utemeljeno na boljši podlagi kot na družboslovnih domnevah o normativnih prepričanjih državljanov Unije in bi moralo z vidika načela svobode posameznika upoštevati razliko med pravom in etiko.55 Razprave o vrednotah se namreč hitro sprevržejo v pokroviteljstvo.

3 Ustavna načela in temeljna načela

3.1 Načela v pravu Unije

  • 56 Pojem pogodbodajalec opisuje na podlagi člena 48 PEU v kolektiv združene države članice. pojmovno: (...)

26Pogodbodajalcu56 je pojem načelo všeč in je v večini jezikovnih različič izredno pogosto uporabljen. V angleški in francoski različici prejšnje PEU ga je mogoče najti kar 22-krat, v PES 48-krat, po volji Lizbonske pogodbe pa kar 98-krat. V Listini temljenih pravic je beseda načelo v angleški in francoski različici uporabljena 14-krat. Vsebinsko se nanaša na pisan šopek določb, ki se razteza od demokratičnega načela (prejšnji člen 6 PEU) pa vse do temeljnih načel sistemov socialne varnosti držav članic (člen 153(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije – krajše PDEU); medtem ko naj bi nekatera načela določil šele zakonodajalec (člen 291 PDEU). V nemški različici se načelo pojavi bistveno redkeje, v prejšnji PEU zgolj 3-krat, 4-krat v PES, pri čemer gre povečini za načelo subsidiarnosti. To je mogoče pojasniti s tem, da se namesto angleškega principle oz. francoskega principe uporablja Grundsatz, kar velja tudi za nemško različico Listine tememljnih pravic.

  • 57 Podrobneje Jürgen Bast, Grundbegriffe der Handlungsformen der EU, Berlin, Springer, 2006, 110 in na (...)
  • 58 To velja tudi za filozofski diskurz, primerjaj vsaj Habermas (op. 19), 211.

27Pa gre pri teh odstopanjih med jezikovnimi različicami za kaj globjega? Pri uporabi dveh nemških pojmov namesto enega angleškega oziroma francoskega gre lahko za pomembno pravno razlikovanje: npr. decision, ki je lahko v nemškem jeziku Entscheidung ali pa Beschluss, s čimer sta kot decision poimenovana dva pravna akta z različnimi pravnimi ureditvami.57 Vendar pa ni nobenih razlogov, da bi na podobno sklepali pri nemškem dvojčku Prinzip in Grundsatz, tako da ju tudi ta prispevek v skladu s prakso in stroko razume kot so sopomenki.58

28V besedilu pogodb ima načelo pripisovalni značaj. Avtorji pogodb z njim tako poimenovanemu dejanskemu stanu ali pa kar pravilu kot celoti pripisujejo višji pomen in tako usmerjajo bralca skozi nepregledno besedilo. Hkrati načelo ponavadi določa splošne okvirje, npr. nekdanja člen 6(1) PEU oziroma člen 71(2) PES. Kot načelo poimenovani pojem naj bi, v kolikor ima povratni pomen, podajal tudi izjave o celoti. Nadalje z načelom avtorji pogodb povečini opisujejo dejanski stan, katerega sporočilo je nedoločno, na kar kažejo celo načela za posamezna področja iz členov 191(2) PDEU oziroma 317 PDEU.

  • 59 Podrobneje Robert Alexy, Theorie der Grundrechte, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 2006, 75 in nasl.
  • 60 Evropski svet, Mnenje pravne službe Sveta, dok. 11197/07, o tem Franz Mayer, Die Rückkehr der Europ (...)
  • 61 András Jakab, Prinzipien, Rechtstheorie 37 (2006), 49–65.

29Alexy v svojem vplivnem nauku primerja načela s pravili in jih opiše s tem, da gre pri njih za optimizacijske zahteve, ki jih je mogoče tehtati.59 Morda pravna služba Sveta iz tega razloga prednosti prava Skupnosti pred nacionalnim pravom v nemški različici ni poimenovala kot načelo temveč »temeljni steber«, da ga torej ne bi bilo mogoče »tehtati«.60 A hkrati francoska različica neobremenjeno govori o »principe fondamental«. Vendar dosledno razlikovanje, na katerem temelji takšno razumevanje pravil in načel, ne prepriča, in se v tem prispevku ne bo uporabljajo za pojmovanje načel.61

  • 62 Stalna sodna praksa SES, združeni zadevi 117/76 in 16/77 (Ruckdeschel), Recueil 1977, 1753, tč. 7.
  • 63 Podrobneje Chris Hilson, Rights and Principles in EU Law, Maastricht Journal of European and Compar (...)

30Samo poimenovanje kot načelo kot tako ne prinaša nobenih posebnih pravnih posledic. To je še posebej očitno, če primerjamo člen 23 in člen 52(5) Listine temeljnih pravic. Načelo enakosti iz člena 23 je iztožljivo načelo prava Unije.62 Nasprotno pa člen 52(5) Listine izrecno razlikuje med iztožljivimi pravicami in načeli. Domnevo, da ne gre sklepati na enotno pojmovanje načel s strani avtorjev pogodb potrjuje tudi naključno pripisovanje značilnosti načelom kot so vodilna (člen 119(3) PDEU), obstoječa (člen 47(2) PES), bistvena (člen 67(5) PES), enotna (člen 207(1) PDEU) in splošna (člen 340(2) PDEU). Pri vsaki uporabi pojma načelo je zato treba posebej ugotavljati, kakšne pravne posledice so vezane na določbo, in sicer predvsem z vidika pravnih sredstev in sodnega varstva.63

  • 64 Za osnove Dworkin (op. 19), 58 in nasl. Alexy (op. 59), in 75 nasl. O razpravi Riccardo Guastini, D (...)

31Beseda načelo ne opisuje zgolj pojma pozitivnega prava Unije, temveč tudi pojem znanstveno-pravnega razčlenjevanja. Kot je bilo prikazano zgoraj v točki 3.2., je kot takšen nepogrešljiv pri opravljanju nalog pravne znanosti. Ob tem je sporno, kaj »načelo« pomeni; za tem pojmom namreč stojijo nasprotujoče si razlage prava.64 To pa ne škodi, saj pri opredeljevanju znanstevnih pojmov ne gre za resnico, ampak je to sredstvo v luči cilja znanstvenega spoznanja. To nas je pripeljalo do temeljnih načel.

3.2 Temeljna načela Unije in njihov ustavnopravni značaj

  • 65 O pojmu principe fondateur Molinier (op. 2), 24; podobno Dworkin (op. 19), 55.
  • 66 Podrobneje Horst Dreier, Art. 20 (Einführung), v Horst Dreier  (ur.), Grundgesetz-Kommentar, 2. knj (...)

32V tem prispevku se temeljno načelo uporablja kot znanstvenopravni pojem, s katerim v izročilu ustavništva ugotavljamo in razlagamo tiste norme primarnega prava, ki skužijo kot normativna podlaga za celotni pravni red Unije – in torej z vidika potrebe po upravičevanju oblastnenega ravnanja določajo njegove bistvene legitimacijske temelje.65 Do te mere se takšno razumevanje navezuje na pravkar pojasnjen pojem načel primarnega prava: gre za višje norme, ki se nanašajo na celotno snov. Kot podvrsta te družine se temeljna načela nanašajo na celoto primarnega prava Unije in pa kar vsega prava Unije. Takšno, materialno pojmovanje temeljnega načela se brez dvoma ne nanaša na vse v pogodbah in sodni praksi kot načela poimenovana norme, ampak le na nekaj norm in dejanskih stanj, ki jih tudi v nacionalnem ustavnem pravu označujemo kot temeljna, ali pa tudi kot strukturna načela.66

  • 67 O ustavnih načelih PES govori tudi SES: združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu) (...)
  • 68 Beutler (op. 2), Rn. 1; Pedro Cruz Villalón, La constitución inédita, Madrid, Editorial Trotta, 200 (...)
  • 69 Postopoma je postal čl. 6(1) PEU (zdaj čl. 2 PEU) tudi operativen; za s načeli skladn razlago prima (...)

33Z vidika znanstvenega spoznanja je dovoljeno in tudi plodno, da ta temeljna načela razumemo kot ustavna načela in jih obravnavamo s tega vidika.67 Unija se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja okrepila v politično Unijo. S členom 6(1) tedanje PEU je po dolgih razpravah pogodbodajalec Unijo utemeljil na »načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države« in s tem na temeljnem programu liberalno demokratičnega ustavništva. To pa naroča odločitev za ustavno pomenoslovje, ki ga je treba razdelati v ustavnopravno doktrino.68 Normativni pomen povednika »temelji« v nekdanjem členu 6(1) PEU ustreza povedniku »je« v členu 20(1) nemške Ustave.69

  • 70 Molinier (op. 2), 29; primerjaj vsaj načela, obravavana v Tridimas (op. 2) in Groussot (op. 2).

34Primerjava s členom F Pogodbe o EU v različici iz Maastrichta pomen te politične odločitve iz leta 1997 še bolj poudari. Člen F je namreč ubeseden še povsem iz omejujočega vidika, ki je še danes viden v členu 6(3) PEU. Ta namreč Unijo zavezuje k spoštovanju splošnih načel, angl general principles, ki nimajo utemeljitvene, ampak zgolj omejevalno nalogo.70 Leta 1997 pa je pogodbodajalec v tedanjem členu 6(1) PEU določili normativno jedro, na katerem Unija temelji. V tem ustanovni pomen člena 6(1) tedanje PEU presega ustavnopravno razsežnost Maastrichtske pogodbe. Od tedaj naprej ima pozitivnopravno podlago ne le omejevalno, ampak tudi utemeljevalno evropsko ustavništvo. Pravni pristop, na katerem temelji ta prispevek, obravnava vsebinski pojem temeljnega načela kot izraz politične odločitve v Amsterdamski pogodbi, da se evropska politična Unija ustanovi na podlagi zahtev liberalno demokratičnega ustavništva.

35Temeljna načela so v skladu s tem načela, določena v takratnem členu 6(1) PEU (člen 2 PEU-Liz.), pa tudi v takratnem Naslovu I PEU določena načela izvajanja pristojnosti, zvestega sodelovanja in strukturne skladnosti. Z vidika temeljnih načel federalnega razmerja med Unijo in državami članicami potrjuje takšen pristop tudi Naslov I PEU-Liz. Preostala načela primarnega prava ne spadajo med ta vseobsegajoča temeljna načela, vseeno pa služijo kot njihova uresničitev in hkrati iz njih črpajo ustavnopravne vsebine.

  • 71 Primerjaj 4. recital PEU, čl. 6(1) PEU-Nica oz. čl. 2 PEU-Liss., 2. recital Listine temeljnih pravi (...)

36Tudi norme, določene v členu 2 PEU-Liz. niso (čeprav so označene kot vrednote) nič drugega kot pravne norme in načela oz. temeljna načela. Običajno se sicer med vrednotami in načeli razlikuje, pri čemer prve predstavljajo temeljna etična prepričanja posameznikov, druga pa pravna pravila. Ker pa so »vrednote« iz člena 2 PEU-Liz. določene v skladu s postopkom iz člena 48 PEU in imajo pravni učinek (npr. člen 3(1), člen 7, člen 49 PEU-Liz.), so pravna pravila in so, ker so poudarjene, vseobsegajoče in utemeljujejo tudi temeljna načela. Uporaba pojma »vrednota« v člen 2 PEU-Liz. namesto pojma »načelo«, nejasna normativna vloga drugega stavka tega člena, pa tudi razlike v opredelitvi določenih vrednot,71 kažejo na še vedno prisotno negotovost pri določanju evropskih temeljnih načel.

  • 72 Giacinto della Cananea, Il diritto amministrativo europeo e i suoi principi fondamentali, v Giacint (...)
  • 73 SES, zadeva C-36/02 (Omega), Zodl. 2004, I-9609, tč. 12; zadeva C-49/07 (MOTOE), ZOdl. 2008, I-4863 (...)
  • 74 SES, združene zadeve C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 285.
  • 75 SES, združene zadeve C-46/93 in C-48/93 (Brasserie du pêcheur), Recueil 1996, I-1029, tč. 27; zadev (...)

37Z analitičnega vidika opredelitev določenega pravila kot temeljnega načela ne pomeni, da drugačna pojmovanja s tem niso možna. Obstajajo upoštevanja vredne študije teh načel kot npr. načel upravnega prava.72 Pri naddržavnem javnem pravu se ustavnopravni in upravnopravni pristop prekrivata. Morda se bo kdo vprašal, zakaj temeljna načela tudi ta študija sicer pravno označi kot ustavna načela, a jih ne poimenuje kot takšna. V prvi vrsti se na ta način izognemo pojmovnim razlikam s sodno prakso: ta je namreč pojem ustavno načelo doslej uporabljala le za norme ustavnega prava držav članic.73 Vendar pa v zadevi Kadi pojem ustavno načelo najdemo tudi z ozirom na pravo Skupnosti,74 kar še poudari ustvarjalno vrednost te sodbe. Dosedaj je bilo namreč običajno poimenovanje temeljno načelo.75 Vendar pa bi s preimenovanjem načel, ki so tukaj predstavljena kot temeljna, s širšim pojmom ustavnih načel postavili pod vprašaj ustavno naravo preostalih načel primarnega prava, kar ni namen tega prispevka.

38V pravu Unije je treba razlikovati med načeli, še posebej temeljnimi načeli, in cilji. Unija »temelji« na načelih (nekdanji člen 6(1) PEU). Načela predstavljajo meje delovanja držav članic in Unije. Cilji pa nasprotno določajo zaželene učinke v družbeni dejanskosti. Pomešanje ciljev in načel kot npr. v členu 3(1) PEU-Liz. te razlike ne izniči. Razlikovanje med cilji povezovanja ter ustavnopravnimi načeli potrjuje tudi neuspeh instrumentalističnega pogleda na Unijo.

3.3 Načela mednarodnega prava

  • 76 Kadelbach in Kleinlein (op. 13).
  • 77 SES, zadeva C-162/96 (Racke), Recueil 1998, I-3655, tč. 45–51.

39Pojem ustavnega načela uporablja tudi znanost mednarodnega javnega prava.76 Iz tega razloga se je potrebno vprašati, ali je treba pri proučevanju temeljnih načel Unije upoštevati tudi splošna načela mednarodnega javnega prava in načela posameznih mednarodnih pogodb, še posebej Ustanovne listine Združenih narodov, mednarodnih paktov o človekovih pravicah in Sporazuma o ustanovitvi Mednarodne trgovinske organizacije. Člen 3(5) PEU-Liz. lahko razumemo na ta način. Prav tako so tudi na podlagi člena 216(2) PDEU mednarodne pogodbe, pa tudi načela mednarodnega običajnega prava, nad zakonodajnimi akti.77

  • 78 Pozor: presenetljivo je zanikanje neposredne učinkovitosti Pogodbe o pomorskem mednarodnem pravu s (...)
  • 79 Nazadnje SES, združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. (...)
  • 80 Jean d’Aspremont in Frédéric Dopagne, Two Constitutionalisms in Europe, Zeitschrift für ausländisch (...)

40Vendar pa podrobnejša obravnava sodne prakse pokaže, da mednarodna pravila z izjemo Evropske konvencije o človekovih pravicah78 nimajo odločilnega vpliva na izvajanje javne oblasti s strani Unije, tako da jih pri tej obravnavi lahko izpustimo. Ta načelna odločitev je prišla do izraza že v sodbi Costa proti E.N.E.L.: medtem kot je sodba van Gend še pojmovala pravo Skupnosti kot »avtonomni pravni red mednarodnega prava«, govori SEU vse od primera Costa le še o »avtonomnem pravnem redu« tout court.79 Prevladujoče razumevanje evropskega ustavništva zato tega ne vidi zgolj kot vrsto vseobsegajočega mednarodnega ustavništva.80

4 Enotna temeljna načela z vidika neenotnega primarnega prava

4.1 Utemeljitev načelne enotnosti

  • 81 Andreas Haratsch, Christian König in Matthias Pechstein, Europarecht, Tübingen, Mohr Siebeck, 2006, (...)
  • 82 Matthias Pechstein, Art. 6 EUV, v Rudolf Streinz (ur.), EUV/EGV, München, Beck, 2003, tč. 2 in nasl

41Načela, ki so določena v Naslovu I PEU, veljajo za celotno pravo Unije, tako za PEU kot za PDEU. S členom 2 PEU-Liz. je to nedvomno potrjeno, a je bilo pred Lizbonsko pogodbo sporno, še posebej ob sklicevanju na t. i. steberno strukturo Pogodb (PES in naslov V ter VI PEU-Nica). Dejansko Naslova V in VI PEU-Nica nista v vseh ozirih sledila t. i. skupnostni metodi glede naddržavnosti, neposrednega učinka in celostnega pravnega varstva. Ta posebna ureditev predstavlja izraz pomembnih kompromisov pri oblikovanju pogodb, ki jih mora tudi pravna znanost resno upoštevati. Po mnenju nekaterih takšne Unije niti ni bilo mogoče šteti za nosilko oblasti. Na podlagi omenjenih naslovov naj bi prej delovale države članice kot pa organi Unije. Iz tega razloga bi morali kategorično razlikovati med pravom Skupnosti in pravom Unije. Akti Sveta na podlagi naslova V oziroma VI PEU, npr. okvirni sklepi, naj tako ne bi bili akti Unije, ampak mednarodni sporazumi držav članic.81 V skladu s tem pogledom bi bilo vseobsegajoče učenje o načelih v veliki meri nesmiselno.82

  • 83 Tako izrecno SES, zadeva C-301/06 (Irska proti Parlamentu in Svetu), ZOdl. 2009, I-0593, tč. 56.
  • 84 O enotnosti standarda SES, zadeva C-303/05 (Advocaten voor de Wereld evropski zaporni nalog), ZOd (...)
  • 85 Izrčrpno Armin von Bogdandy, The Legal Case for Unity, Common Market Law Review 36 (1999), 887–910; (...)
  • 86 Podrobneje Koen Lenaerts in Tim Corthaut, Towards an Internally Consistent Doctrine on Invoking Nor (...)

42Vendar pa obstajajo dobri razlogi za obravnavanje Unije kot enotnega nosilca javne oblasti že v okviru prejšnje ureditve, in s tem pravo na podlagi PEU in PES glede na razmejitev do pravnih redov držav članic na eni ter mednarodnega prava na drugi strani kot en sam pravni red.83 Ob tem je treba najprej poudariti spojitev organov: vse od leta 1994 je bil pri aktih na podlagi naslovov V in VI PEU kot pravodajni organ naveden Svet, nikoli države članice. Z vidika načela varstva temeljnih pravic je bila takšna enotnost tudi izrecno zapovedana (člen 46 d EUV-Nica)84 in jo je mogoče utemeljiti tudi z določbami, kot so člen 1 oz. člen 48f EUV-Nica.85 S tega vidika je bilo primerno, da je Sodišče ES načela prava Skupnosti razširilo tudi na naslova V in VI nekdanje PEU.86

43Sklep o pravni enotnosti prava Unije je mogoče utemeljiti tudi z načelom celostnega ujemanja. To izhaja iz načela enakosti članov pravne skupnosti in predstavlja zatočišče za znanstvenopravni sistem ter s tem ustvarja enotnost in omogoča izražanje kritike, ki je pravu notranja, glede odstopajočih logik pravnega urejanja ter smeri v sodni praksi. V pozitivnem pravu je to potrjujeno tako z načelom enakosti (člen 20 Listine temeljnih pravic) kakor tudi s členom 13(1) PEU-Liz., členom 256(2) in (3) PDEU.

4.2 Meje enotnostnega pristopa

  • 87 Izčrpneje Filomena Chirico in Pierre Larouche, Conceptual Divergence, Functionalism, and the Econom (...)
  • 88 Rudolf Streinz, Christoph Ohler in Christoph Herrmann, Der Vertrag von Lissabon zur Reform der EU, (...)
  • 89 Predlogi, kako se spopasti s to situacijo Dougan (op. 6), 665 in nasl. Položaj pa ni tako izjemen: (...)

44Vendar pa celostno ujemanje ni načelo, ki na splošno prevlada. Obstajajo tudi dobri razlogi za odstopanja.87 Predpostavka o pravni enotnosti Unije namreč ne pomeni, da se pozitivno ustavno pravo ali celo iz njega izhajajoča sodna praksa združujeta v uglašeno celoto. S pojmovanjem prava Unije kot pravnega reda, ki je kot svoj glavni del vključevalo pravo Skupnosti, tako ne zanikamo, da je prišla v okviru nekdanjih naslovov V in VI vrsta pravnih institutov prava Skupnosti le omejeno v poštev ali pa sploh ne. Splošno prepričanje se tako glasi, da je načela naddržavnega prava mogoče uporabiti, če so združljiva s posebnimi pravili preostalega prava Unije. Lizbonska pogodba glede tega sicer prinaša bistveni sistemski napredek in to razdrobitev omejuje,88 a je vsekako ne preseže, na kar kaže tudi Protokol o posebnem položaju Združenega kraljestva in Poljske glede Listine temeljih pravic.89

45Tudi ob predpostavki enake veljave temeljnih načel se je potrebno vprašati, ali enaka veljava pomeni tudi enak pomen teh istih načel glede različnih delov prava Unije. Tako se npr. demokratično načelo zgolj v okviru pristojnosti na podlagi PDEU uresničuje v obliki dvojne legitimacije preko Sveta in Parlamenta, prav tako je glede pomembnih področij za načelo pravne države tako ključno pravno varstvo omejeno, in deloma celo izključeno.

  • 90 Podobno skrb izraža tudi člen 23(1) nemške ustave, ki zagotavlja strukturno integriteto Ustave.
  • 91 Armin von Bogdandy, The Prospect of a European Republic, Common Market Law Review 42 (2005), 913–94 (...)

46Vse to neupravičeno vzbuja dvome o vrednosti vseobsegajočega učenja o načelih in pomisleke, da ta bolj služi politično-integracijskim in federalističnim strategijam, kot pa naj bi bil plod znanstvenega spoznanja. Glede na to, da načela določena v prejšnjem čl. 6 PEU (zdaj čl. 2 PEU) veljajo za vsa področja Unije, je učenju o načelih, ki se opira na to določbo, težko očitati neupravičenost. Ta določba prav kliče po splošnem učenju o načelih, ki bi veljalo za celotno pravo Unije.90 Dejstvo, da Unija »temelji« na načelih iz prejšnjega člena 6(1) PEU, in še bolj to, da je v primeru iz novega člena 2 PEU na njih celo »ustanovljena«, izraža upoštevanja vreden normativni program. Tako lahko PEU štejemo tudi za ustavo, ki sama določa merila za ugotavljanje pomanjkljivosti ter smernice za njihovo odpravo.91

  • 92 Tako v Ustavni pogodbi; o tem Christian Callies, Art. I-1 VVE, v Christian Callies in Matthias Ruff (...)
  • 93 V to smer SES, zadeva C-133/06 (Parlament proti Svetu), ZOdl. 2008, I-3189, tč. 63. Tam SES po nove (...)

47Glede na to je vseobsegajoče učenje o načelih mogoče utemeljiti. A s tem, ko smo opravili s tem načelnim ugovorom, se lahko močna razdrobljenost zakonodajnih področij izkaže za problematično pri ugotavljanju, katere določbe pogodb je mogoče razlagati kot tiste, ki konkretizirajo določeno abstraktno načelo. Tako postopek soodločanja na podlagi člena 294 PDEU kot tudi izključno pristojnost Sveta za soglasno odločanje je namreč mogoče razumeti kot izraz demokratičnega načela. A za to študijo velja, da se lahko pri oblikovanju učenja o načelih Unije kot standardnega utemljeno poslužimo naddržavnega primera, poimenovanega tudi skupnostna metoda.92 To tezo z uvedbo »rednega zakonodajnega postopka« v členu 289 PDEU potrjuje tudi Lizbonska pogodba.93 Na splošno je pričakovati, da se bodo z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe temeljna načela iz člena 2 PEU konkretizirala v luči določb PEU in da se bodo s tem odstopajoča pravila iz PDEU začela obravnavati kot izjema. Prav v različici Lizbonske pogodbe namreč PEU vsebuje določene prvine slovesne ustave, ki pa se v PDEU le nepopolno izražajo. Pravno bo nasprotja, do katerih utegne priti iz tega razloga, treba reševati na podlagi načel, saj ni na razpolago veliko posebnih pravil. Nadaljnje poustavljanje Evrope terja, da se prouči normativna vsebina nove PEU, še posebej naslova I in II, ter da se oblikujejo hermenevtične in pravnopolitične strategije za njeno uresničitev.

  • 94 SES, Mnenje 2/94 (EKČP), Recueil 1996, I-1759, tč. 10 in nasl.; zadeva C-376/98 (Nemčija proti Parl (...)
  • 95 Jean-Clause Piris, The Constitution for Europe, Cambridge, Cambridge University Press, 2006, 59. Ka (...)

48Razumevanje izročila evropskega ustavništva, na katerem temelji ta prispevek, terja, da se ideja o reprezentativni ustavi, ki utemeljuje delitev oblasti in varstvo človekovih pravic, razširi na vse njene dele in protokole. To pa ne pomeni, da bi želeli na račun držav članic razširiti pristojnosti Unije oziroma razveljaviti določena pravila. Vseobsegajoče učenje o načelih posebnih in tudi drugače usmerjenih področnih pravil ne more razveljaviti, ne da bi s tem kršil enega izmed bistvenih temeljnih načel: člen 4(2) PEU v povezavi s členom 48 PEU jasno določata, da mora ustavnopravna dinamika ostati v rokah nadzora s strani nacionalnih parlamentov.94 Argumentacija na podlagi načel, ki bi šla preko konkretnega sklopa določb Pogodb, bi namreč odražala nerazumevanje bistvene vsebine ustavnega prava Unije – tega, da je ustava Unije ustava podrobnosti, kar je skladno z raznolikostjo njene politične in družbene podlage.95 To bogastvo podrobnosti je odraz te raznolikosti, a hkrati tudi izraz obsoječega nezaupanja držav članic in njihove potrebe po nadzoru.

5 Strnitev

  • 96 Izročilo critical legal studies v tem vidi ideološke motive, o tem Günther Frankenberg, Der Ernst i (...)

49Ta prispevek je pokazal, da je načela iz 1. odstavka 2. člena EU-Liz (prejšnji člen 6(1) PEU) mogoče razlagati kot ustavna načela in da je na njih temelječa ustavnopravna razprava utemeljena tako z vidika nauka kot doktrine. Prav tako potrjuje obravnavo in razumevanje etičnih, političnih in gospodarskih nasprotij kot nasprotij med načeli, saj s takšnim pristopom lahko pridemo do znanstvenega spoznanja in dosežemo rešitev problemov.96 Vendar pa je treba poudariti, da znanstvenopravna razlaga načel ne more ponuditi znanstvene in edine prave rešitve za ta nasprotja. Kdor namreč evropskega primarnega prava ne razume zgolj kot »prava povezave« oziroma »prava skupnega trga«, temveč ga razlaga kot ustavno pravo in s tem izhaja iz načelne odprtosti za nasprotujoče si rešitve, ta ne more določiti niti načelne prednosti enega načela pred drugimi. To pa ne izključuje možnosti, da znanstveniki s pomočjo načel predlagajo rešitve, ki zaradi njihovega sistemskega pristopa in neobremenjenosti s prakso igrajo posebno vlogo v ustreznih pravnih razpravah.

Top of page

Bibliography

Robert Alexy, 2006: Theorie der Grundrechte. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Patrick S. Atiyah and Robert S. Summers, 1991: Form and Substance in Anglo-American Law. Oxford: Clarendon.

Jürgen Bast, 2005: Einheit und Differenzierung der Europäischen Verfassung. Die Europäische Verfassung – Verfassungen in Europa. Eds. Yvonne Becker. Baden-Baden: Nomos. 34–60.

— 2006: Grundbegriffe der Handlungsformen der EU. Berlin: Springer.

Hartmut Bauer and Christian Callies (Eds.), 2008: SIPE 4: Verfassungsprinzipien in Europa. Atene: Sakkoulas.

Ulf Bernitz and Joakim Nergelius (Eds.), 2000, General Principles of European Community Law, Hague, London in Boston: Kluwer Law International.

Bengt Beutler, 2003: Art. 6. Kommentar zum EU-/EG-Vertrag. Eds. Hans von der Groeben and others. Baden-Baden: Nomos.

Alexander M. Bickel, 1962: The Least Dangerous Branch. Indianapolis: Bobbs-Merrill.

Hermann-Josef Blanke, 2007: Art. 3 EU. EUV/EGV. Eds. Christian Callies and others. München: Beck.

Ernst-Wolfgang Böckenförde, 1991: Staat, Verfassung, Demokratie. Frankfurt na Maini: Suhrkamp.

Armin von Bogdandy, 1999: The Legal Case for Unity. Common Market Law Review (1999) 36. 887–910.

Armin von Bogdandy, 2005: The Prospect of a European Republic. Common Market Law Review (2005) 42. 913–941.

Armin von Bogdandy, 2008: Wissenschaft vom Verfassungsrecht: Vergleich. Ius Publicum Europeum II. Eds. Armin von Bogdandy and others. Heidelberg: C.F. Müller. § 39.

Klaus-Dieter Borchardt, 1995: Richterrecht durch den Gerichtshof der Europäischen Gemeinschaften, Gedächtnisschrift für Eberhard Grabitz. Ed. Albrecht Randelzhofer. München: Beck. 29–44.

Paul Brest, 1981: The Fundamental Rights Controversy. Yale Law Journal (1981) 90. 1063–1109.

Jean d’Aspremont and Frédéric Dopagne, 2008: Two Constitutionalisms in Europe. Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht (2008) 68. 903–937.

Grainne de Burca, 2008: General Report. Preparing the European Union for the Future, FIDE XXIII Congress Linz 2008. Eds. Heribert Franz Köck and others. Baden-Baden: Nomos. 385–406.

Christian Callies, 2006: Art. I-1 VVE. Verfassung der Europäischen Union. Eds. Christian Callies and Matthias Ruffert. München: Beck.

— 2007: Art. 6 EU. EUV/EGV. Eds. Christian Callies and others. München: Beck.

Filomena Chirico and Pierre Larouche, 2008: Conceptual Divergence, Functionalism, and the Economics of Convergence. The Coherence of EU Law. Eds. Sacha Prechal and Bert van Roermund. Oxford: Oxford University Press. 463–495.

Pedro Cruz Villalón, 2004: La constitución inédita. Madrid: Editorial Trotta.

Deirdre Curtin, 1993: The Constitutional Structure of the Union. Common Market Law Review (1993) 30. 17–69.

Philipp Dann, 2005: Überlegungen zu einer Methodik des europäischen Verfassungsrechts. Die Europäische Verfassung – Verfassungen in Europa. Eds. Yvonne Becker and others. Baden-Baden: Nomos, 161–186.

Giacinto della Cananea, 2006: Il diritto amministrativo europeo e i suoi principi fondamentali. Diritto amministrativo europeo. Ur. Giacinto della Cananea. Milano: Giuffrè. 1–56.

Erhard Deninger, ‘Freiheitsordnung – Werteordnung – Pflichtordnung. Der gebändigte Leviathan. Ed. Erhard Deninger. Baden-Baden: Nomos. 143–157.

Bruno De Witte, 2008: Too Much Constitutional Law in the European Union’s Foreign Relations?. EU Foreign Relations Law. Eds. Marise Cremona and Bruno De Witte. Oxford: Hart. 3–15.

Michael Dougan, 2008: The Treaty of Lisbon 2007. Common Market Law Review (2008) 45. 617–703.

Sionaidh Douglas-Scott, 2002: Constitutional Law of the European Union. Harlow: Longman.

Horst Dreier, 2006: Art. 20 (Einführung). Grundgesetz-Kommentar. Ed. Horst Dreier. Tübingen, Mohr Siebeck. 2nd book.

Ronald Dworkin, 1977: Taking Rights Seriously. London: Durkworth.

Michelle Everson, 2007: Is it just me, or is there an Elephant in the Room?. European Law Journal (2007) 13. 136–145.

Maria Luisa Fernandez Esteban, 1999: The Rule of Law in the European Constitution. Hague: Kluwer.

Günther Frankenberg, 1987. Der Ernst im Recht. Kritische Justiz (1987) 3. 281–307.

Günther Frankenberg, 2006: Partisanen der Rechtskritik. Neue Theorien des Rechts. Eds. Sonja Buckel and others. Stuttgart: Lucius & Lucius. 97–116.

Jochen A. Frowein, 1988: Die Herausbildung europäischer Verfassungsprinzipien. Rechtsstaat und Menschenwürde: Festschrift für Werner Maihofer zum 70. Geburtstag. Ed. Arthur Kaufmann. Frankfurt am Main: Klostermann. 149–158.

Jean-Christophe Galloux, 2005: Article II-73. Traité établissant une Constitution pour l’Europe. Eds. Laurence Burgorgue-Larsen and others. Brussels: Bruylant. 2nd book.

Jörg Gerkrath, 1997: L’emergence d’un droit constitutional pour l’Europe. Brussels: Editions de l'Universite de Bruxelles.

Thomas Giegerich, 2007: Verschmelzung der drei Säulen der EU durch europäisches Richterrecht. Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht (2007) 67. 351–383.

Ricardo Gosalbo Bono, 2003: The Development of General Principles of Law at National and Community Level. Richterrecht und Rechtsfortbildung in der Europäischen Rechtsgemeinschaft. Eds. Rainer Schulze in Ulrike Seif. Tübingen: Mohr Siebeck. 99–142.

Christoph Grabenwarter, 2009: Staatliches Unionsverfassungsrecht. Europäisches Verfassungsrecht. Eds. Armin von Bogdandy and Jürgen Bast. Berlin: Springer. 121–175.

Xavier Groussot, 2006, General Principles of Community Law, Groningen: Europa Law. Publishing.

Riccardo Guastini, 1996: Distinguendo. Studi di teoria e metateoria del diritto. Torino: Giappichelli.

Klaus Günther, 1988: Der Sinn für Angemessenheit. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Jürgen Habermas, 1985: Die neue Unübersichtlichkeit. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Jürgen Habermas, 1992: Faktizität und Geltung. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Ulrich Haltern, 1998: Verfassungsgerichtsbarkeit, Demokratie und Misstrauen. Berlin: Duncker & Humblot.

Ulrich Haltern, 2009: Finalität. Europäisches Verfassungsrecht. Eds. Armin von Bogdandy and Jürgen Bast. Berlin: Springer. 279–331.

Alexander Hanebeck, 2002: Die Einheit der Rechtsordnung als Anforderung an den Gesetzgeber. Der Staat (2002) 41. 429–451.

Andreas Haratsch, Christian König and Matthias Pechstein, 2006: Europarecht. Tübingen: Mohr Siebeck.

Armin Hatje, 2008: Der Vertrag von Lissabon. Neue juristische Wochenschrift 25/2008, 1761–1768.

Georg F. W. Hegel, 1970: Rechtsphilosophie (1821). Frankfurt am Main: Suhrkamp,

Meinhard Hilf and Frank Schorkopf, 2008: Art. 6 EU. Das Recht der EU. Eds. Christoph Grabitz and others. München: Beck.

Chris Hilson, 2008: Rights and Principles in EU Law. Maastricht Journal of European and Comparative Law (2008) 15. 193–215.

Hans-Peter Ipsen, 1972: Europäisches Gemeinschaftsrecht. Tübingen: Mohr.

Andras Jakab, 2006: Prinzipien. Rechtstheorie (2006) 37. 49–65.

Stephan Kadelbach in Thomas Kleinlein, 2007: International Law a Constitution for Mankind? An Attempt at a Re-appraisal with the Analysis of Constitutional Principles. German Yearbook of International Law (2007) 50. 303–347.

Immanuel Kant, 1789: Kritik der reinen Vernunft, Riga: Hartknoch, 2nd edition = edition B.

Hans Kelsen, 1981: Vom Wesen und Wert der Demokratie. Aalen: Scientia Verlag 2nd edition of a 2nd edition from 1929.

Hans Kelsen, 1981: Der soziologische und der juristische Staatsbegriff. Aalen: Scientia Verlag. 2nd edition of a 2nd edition from 1928.

Duncan Kennedy, 1997: The Structure of Blackstone’s Commentaries. Buffalo Law Review (1979) 28. 209–382.

Duncan Kennedy, 2003: Critique of Adjudication. Cambridge (MA) in London: Harvard University Press.

Paul Kirchhof, 2009: Der europäische Staatenverbund. Europäisches Verfassungsrecht. Eds. Armin von Bogdandy and Jürgen Bast. Berlin: Springer. 1009–1043.

Julius H. von Kirchmann, 1990: Die Wertlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft. Freiburg: Haufe. Reprint of a 1st edition from 1848.

Thomas Kleinlein, 2009: Konstitutionalisierung im Völkerrecht. PhD Thesis. Frankfurt am Main.

Martti Koskenniemi, 2000: General Principles. Sources of International Law. Ed. Martti Koskenniemi, Aldershot: Dartmouth. 359–402.

Stephen D. Krasner, 1982: Structural Causes and Regime Consequences. International Organization (1982) 36. 185–205.

Karl Larenz in Claus-Wilhelm Canaris, 1995: Methodenlehre der Rechtswissenschaft. Berlin: Springer.

Helmut Lecheler, 1971: Der Europäische Gerichtshof und die allgemeinen Rechtsgrundsätze. Berlin: Ducker & Humblot.

Koen Lenaerts, 2001: Sénat et Chambre des représentants de Belgique. Les finalités de l’Union européenne. Brussels: Conseil. 14.

Koen Lenaerts, 2004: ‘In the Union We Trust’. Common Market Law Review (2004) 41. 317–343.

Koen Lenaerts in Tim Corthaut, 2008: Towards an Internally Consistent Doctrine on Invoking Norms of EU Law. The Coherence of EU Law. Eds. Sacha Prechal and Bert van Roermund. Oxford: Oxford University Press. 495–531.

Niklas Luhmann, 1993: Das Recht der Gesellschaft. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Ronald MacDonald (Ed.), 2005: Towards World Constitutionalism: Issues in the Legal Ordering of the World Community. Leiden: Nijhoff.

Ute Mager, 2003: Einrichtungsgarantien. Tübingen: Mohr Siebeck.

Stelio Mangiameli (Ed.), 2006: L’ordinamento Europeo: I principi dell’Unione. Milano: Giuffrè.

Franz Mayer, 2005: Europäisches Sprachenverfassungsrecht. Der Staat 44 (2005). 367–401

Franz Mayer, 2007: Die Rückkehr der Europäischen Verfassung?. Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht (2007) 67. 1141–1217.

Christoph Möllers, 2009:, Verfassungsgebende Gewalt – Verfassung – Konstitutionalisierung. Europäisches Verfassungsrecht. Eds. Armin von Bogdandy and Jürgen Bast. Berlin: Springer. 227–277.

Joël Molinier (Ed.), 2005: Les principes fondateurs de l’Union européenne. Paris: Presses Universitaires de France.

Hermann Mosler, 1951-1952: Der Vertrag über die Europäische Gemeinschaft für Kohle und Stahl. Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht (1951–1952) 14. 1–45.

Friedrich Müller and Ralph Christensen, 2007: Juristische Methodik: Bd. II Europarecht. Berlin: Duncker & Humblot.

Jo Murkens, 2007: The Future of Staatsrecht. The Modern Law Review (2007) 70. 731–758.

Matthias Niedobitek, 2008: Der Vorrang des Unionsrechts. Continuing the European Constitutional Debate. Eds. Matthias Niedobitek and others. Berlin: Duncker & Humblot. 63–104.

Carl F. Ophüls, 1965: Die Europäischen Gemeinschaftsverträge als Planverfassungen. Planung I. Ed. Joseph Kaiser. Baden-Baden: Nomos.

Matthias Pechstein, 2003: Art. 6 EUV. EUV/EGV. Ed. Rudolf Streinz. München: Beck.

Ingolf Pernice in Franz Mayer, 2008: Nach Art. 6 EU. Das Recht der EU. Eds. Christoph Grabitz and others. München: Beck.

Pierre Pescatore, 1972: Le droit de l’intégration. Leiden: Sijthoff.

Pierre Pescatore, 2008: Les principes généraux du droit en tant que source du droit communautaire. Études de droit communautaire européen 1962–2007, Brussels: Bruylant. 691.

Anne Peters, 2006: Compensatory Constitutionalism. Leiden Journal of International Law (2006) 19. 579–610.

Jean-Clause Piris, 2006: The Constitution for Europe. Cambridge: Cambridge University Press.

John Rawls, 1999: A Theory of Justice. Oxford: Oxford University Press. Spremenjena izdaja (prva izdaja 1972).

Franz Reimer, 2001: Verfassungsprinzipien. Berlin: Ducker & Humblot.

Hans-Werner Rengeling and Peter Szczekalla, 2004: Grundrechte in der Europäischen Union. Köln: Heymanns.

Gunnar Folke Schuppert and Christian Bumke, 2000: Die Konstitutionalisierung der Rechtsordnung. Baden-Baden: Nomos.

Ulrich Sieber, Die Zukunft des Europäischen Strafrechts – Ein neuer Ansatz zu den Zielen und Modellen des europäischen Strafrechtssystems, Zeitschrift für die gesamte Strafrechtswissenschaft 121 (2009), 1–67.

Larry Siedentop, 2000: Democracy in Europe. London: Allen Lane.

Francis G. Snyder, 1995: General Course on Constitutional Law of the European Union. Collected Courses of the Academy of European Law. Ed. Academy of European Law. Oxford: Oxford University Press. 41–155.

Francis G. Snyder, 2002: Editorial: Dimensions and Precipitates of EU Constitutional Law. European Law Journal (2002) 8. 315–318.

Francis G. Snyder, 2003: The Unfinished Constitution of the European Union. European Constitutionalism Beyond the State. Eds. Joseph H. H. Weiler and Marlene Wind. Cambridge: Cambridge University Press. 55–73.

Eric Stein, 1981: Lawyers, Judges and the Making of a Transnational Constitution. American Journal of International Law (1981) 75. 1–27.

Rudolf Streinz, Christoph Ohler and Christoph Herrmann, 2008: Der Vertrag von Lissabon zur Reform der EU. München: Beck.

Christoph Stumpf, 2008: Art. 3 EU. EU-Kommentar. Ed. Jürgen Schwarze. Baden-Baden: Nomos.

Takis Tridimas, The General Principles of EU Law, Oxford, Oxford University Press, 2006.

Robert Uerpmann-Wittzack, 2009: Völkerrechtliche Verfassungselemente. Europäisches Verfassungsrecht. Ed. Armin von Bogdandy and Jürgen Bast. Berlin: Springer. 177–225.

Roberto M. Unger, 1983: The Critical Legal Studies Movement. Harvard Law Review 96 (1983). 561–675.

Uve Volkmann, 2008: Verfassungsrecht zwischen normativem Anspruch und politischer Wirklichkeit. Veröffentlichungen der Vereinigung der Deutschen Staatsrechtslehrer (2008) 67. 57–128.

Max Weber, 1972: Wirtschaft und Gesellschaft. Tübingen: Mohr.

Joseph H. H. Weiler, 1996: European Neo-Constitutionalism. Political Studies (1996) 44. 517–533.

Ewald Wiederin, 2007: Grundlagen und Grundzüge staatlichen Verfassungsrechts: Österreich. Ius Publicum Europeum I. Eds. Armin von Bogdandy and others. Heidelberg: C.F. Müller. § 7.

*

European Union. Court of Justice (http://curia.europa.eu):

— 7/61 (Kommision/Italy), ECR 1961, 695.

— 26/62 (van Gend en Loos), ECR 1963, 1.

— 117/76 in 16/77 (Ruckdeschel), ECR 1977, 1753.

— 113/80 (Komission/Ireland), ECR 1981, 1625.

— 294/83 (Les Verts/Parliament), ECR 1986, 1339.

— C-314/89 (Rau), ECR 1991, I-1647.

— C-6/90 and C-9/90 (Francovich), ECR 1991, I-5357.

— Opinion 1/91 (EEA Agreement), ECR 1991, I-6079.

— C-98/91 (Herbrink), ECR 1994, I-22.

— C-46/93 and C-48/93 (Brasserie du pêcheur), ECR 1996, I-1029.

— 2/94 (EKČP), ECR 1996, I-1759.

— C-162/96 (Racke), ECR 1998, I-3655.

— C-376/98 (Germany/Parliament and Council), ECR 2000, I-8419.

— C-50/00 P (Union de Pequeños Agricultores/Council), ECR 2002, I-6677.

— C-465/00, C-138/01 and C-139/01 (ORF), ECR 2003, I-4989.

— C-361/01 P (Kik/OHIM), ECR 2003, I-8283.

— C-36/02 (Omega), ECR 2004, I-9609.

— C-255/02 (Hailfax), ECR 2006, I-1609.

— C-263/02 P (Kommission/ Jégo-Quéré), ECR 2004, I-3425.

— C-540/03 (Parliament/Council), ECR 2006, I-5769.

— C-354/04 (Gestoras Pro Amnistía and others/Council, ECR 2007, I-1579.

— C-355/04 (Segi and other/Council), ECR 2007, I-1657.

— C-303/05 (Advocaten voor de Wereld – European Arrest Warrant), ECR 2007, I-3633.

— C-305/05 (Ordre des barreaux francophones et germanophone), ECR 2007, I-5305.

— C-402/05 P andC-415/05 P (Kadi and others/Council), ECR. 2008, I-6351.

— C-438/05 (International Transport Workers’ Federation), ECR 2007, I-10779.

— C-133/06 (Parliament/Council), ECR 2008, I-3189.

— C-301/06 (Ireland/Parliament and Council), ECR 2009, I-0593.

— C-308/06 (Intertanko), ECR 2008, I-4057.

— C-49/07 (MOTOE), ECR 2008, I-4863.

— C-162/07 (Ampliscientifica), ECR 2008, I-4019.

General Court:

— T-172/98 (Salamander and others/Parliament and Council), ECR 2000, II-2487.

— T-28/03 (Holcim/Commission), ECR 2005, II-1357.

Advocate General:

— AG Kokott: Opinion, C-387/02, 391/02 and 403/02 (Berlusconi and others), ECR 2005, I-3565.

European Union. European Council:

— European Council, 21/22 June 2007, Presidency Conclusions (11177/1/07 REV 1), Annex I: IGC Mandate, available at www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/94932.pdf

Germany. German Federal Constitutional Court (up to 1998: www.servat.unibe.ch/dfr/dfr_bvbaende.html; from 1998: www.bverfg.de):

— 2 BvE 2/08 and others, from 30th June 2009 – BverfG 123, 267 (Treaty of Lisbon).

— 2 BvR 2236/04, from 18th June 2005 – BverfG 113, 273 (European Arrest Warrant).

— 2 BvR 687/85, from 8th April 1987 - BVerfG 75, 223 (Kloppenburg).

Germany. Federal Government:

— Denkschrift der Bundesregierung zum Vertrag von Lissabon, 13th December 2007, Bundesrat Drucksache 928/07, 133.

World Trade Organisation. Appelate Body (www.wto.org):

— Cases WT/DS26/AB/R, WT/DS48/AB/R from 16th October 2008 (EC Measures Concerning Meat and Meat Products (Hormones)).

Top of page

Notes

Objavljeno besedilo je bilo v nemškem izvirniku ter angleškem prevodu nedavno objavljeno v revijah Europarecht 2009/6, 749–768, in European Law Journal 16 (2010), 95–111.
Tu želim opozoriti na nekaj prevajalskih izbir, ki so bile potrebne, da bi nemško pravno izrazoslovje približali slovenskemu bralcu. Tako je s pojmom temeljni red mišljen nem. Grundordnung, s pojmom temeljni steber nem. Grundpfeiler, nem. Kohärenz sem prevajala kot ujemanje, nem. Leitbegriff pa kot vodilni pojem. Med izrazi, za katere v slovenskem jeziku ni mogoče najti bolj natančnega ustreznika, pa sta pojem nem. Handlungsform (pravni akt v širšem smislu, primerjaj Jürgen Bast, 2006: Grundbegriffe der Handlungsformen der EU) ter nem. Zweckverbandskonzeption (instrumentalistični pogled na Unijo). Po mojem mnenju je v tem članku trebna razlikovati tudi med učenjem (nem. Lehre) in naukom (nem. Theorie) v tem, da je nem. Lehre bolj produkt pravne dogmatike, nem. Theorie pa pravne teorije. Je pa možno oboje uporabljati kot sopomenki. Bralec naj upošteva še razliko v slovenski in nemški različici PEU-Nica in PEU-Liz., ki je pomembna pri besedilu, sledečemu opombi št. 90. Medtem ko namreč slovenska različica pogodb tako v čl. 6(1) PEU-Nica kot v čl. 2 PEU-Liz. uporablja pojem “temelji”, je npr. v nemški različici v PEU-Nica uporabljen pojem nem. Beruhen, v PEU-Liz pa nem. Gründen.

1 O tem že Immanuel Kant, Kritik der reinen Vernunft, Riga, Hartknoch, 2. izdaja 1787 = izdaja B, 355 in nasl., posebej 358. Podobno v kazenskem pravu Ulrich Sieber, Die Zukunft des Europäischen Strafrechts – Ein neuer Ansatz zu den Zielen und Modellen des europäischen Strafrechtssystems, Zeitschrift für die gesamte Strafrechtswissenschaft 121 (2009), 1–67.

2 Med pestro literaturo primerjaj Ulf Bernitz in Joakim Nergelius (ur.), General Principles of European Community Law, Haag, London in Boston, Kluwer Law International, 2000; Xavier Groussot, General Principles of Community Law, Groningen, Europa Law. Publishing, 2006; Takis Tridimas, The General Principles of EU Law, Oxford, Oxford University Press, 2006; Ricardo Gosalbo Bono, The Development of General Principles of Law at National and Community Level, v Rainer Schulze in Ulrike Seif (ur.), Richterrecht und Rechtsfortbildung in der Europäischen Rechtsgemeinschaft, Tübingen, Mohr Siebeck, 2003, 99–142. Z vidika ustavnih načel že Bengt Beutler, Art. 6, v Hans von der Groeben in drugi (ur.), Kommentar zum EU-/EG-Vertrag, Baden-Baden, Nomos, 2003; Christian Calliess, Art. 6 EU, v Christian Callies in drugi (ur.), EUV/EGV, München, Beck, 2007; Meinhard Hilf in Frank Schorkopf, Art. 6 EU, kakor tudi Ingolf Pernice in Franz Mayer, Nach Art. 6 EU, oboje v Christoph Grabitz in drugi, Das Recht der EU, München, Beck, stanje maj 2008; Stelio Mangiameli (ur.), L’ordinamento Europeo: I principi dell’Unione, Milano, Giuffrè, 2006; Joël Molinier (ur.), Les principes fondateurs de l’Union européenne, Pariz, Presses Universitaires de France, 2005; Hartmut Bauer in Christian Callies (ur.), SIPE 4: Verfassungsprinzipien in Europa, Atene, Sakkoulas, 2008.

3 Evropski svet z dne 21./22. junija 2007, Sklepi predsedstva (11177/1/07 REV 1), priloga I: Mandat za medvladno konferenco, http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/de/ec/94935.pdf (5. junij 2005). O razlikah med Ustavno pogodbo iz leta 2004 in Lizbonsko pogodbo Grainne de Burca, General Report, v Heribert Franz Köck in drugi (ur.), Preparing the European Union for the Future, FIDE XXIII Congress Linz 2008, Baden-Baden, Nomos, 2008, 385–406, 391 in nasl. Armin Hatje, Der Vertrag von Lissabon, Neue juristische Wochenschrift (2008) 25, 1761–1768.

4 Evropski svet z dne 21./22. junija 2007 (op. 3), tč. 1; po mnenju nemške zvezne vlade naj bi se ta ustavni koncept nanašal tudi na simbole Unije ter pojem „evropski zakon“, Denkschrift der Bundesregierung zum Vertrag von Lissabon, 13. december 2007, Bundesrat Drucksache 928/07, 133, 134.

5 V zvezi s stotino avstrijskih ustavnih zakonov Ewald Wiederin, Grundlagen und Grundzüge staatlichen Verfassungsrechts: Österreich, v Armin von Bogdandy in drugi (ur.), Ius Publicum Europeum I, Heidelberg, C.F. Müller, 2007, § 7, tč. 44 in nasl.

6 SES, zadeva 294/83 (Les Verts/Parlament), Recueil 1986, 1339, tč. 23; Mnenje 1/91 (Sporazum o EGP), Recueil 1991, I-6079, Rn. 21. Podobno Michael Dougan, The Treaty of Lisbon 2007, Common Market Law Review 45 (2008), 617–703, 698.

7 Med bogato literaturo glej Ronald MacDonald in drugi (ur.), Towards World Constitutionalism: Issues in the Legal Ordering of the World Community, Leiden, Nijhoff, 2005; Anne Peters, Compensatory Constitutionalism, Leiden Journal of International Law 19 (2006), 579–610.

8 V zvezi s tem z ustavno-teoretičnega vidika Christoph Möllers, Verfassungsgebende Gewalt – Verfassung – Konstitutionalisierung, v Armin von Bogdandy in Jürgen Bast (ur.), Europäisches Verfassungsrecht, Berlin, Springer, 2009, 227–277.Primerjaj tudi Ulrich Haltern, Finalität, prav tam, 279–331 in Paul Kirchhof, Der europäische Staatenverbund, prav tam, 1009–1043.

9 SES, združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi idr. proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6351, tč. 285, 290.

10 Nemško zvezno ustavno sodišče (BVerfG), zadeva 2 BvE 2/08 in druge, z dne 30. junija 2009, tč. 229, primerjaj tudi tč. 231, kjer sodišče govori o „evropski ustavi v funkcionalnem smislu“ (www.bverfg.de)

11 SES, Mnenje 1/91 (Sporazum o EGP), Recueil 1991, I-6079, tč. 21.

12 Philipp Dann, Überlegungen zu einer Methodik des europäischen Verfassungsrechts, v Yvonne Becker in drugi (ur.), Die Europäische Verfassung – Verfassungen in Europa, Baden-Baden, Nomos, 2005, 161–186, 167.

13 Tako se od leta 2005 izdaja tudi samostojna revija European Constitutional Law Review. O državnem ustavnem pravu Christoph Grabenwarter, Staatliches Unionsverfassungsrecht v von Bogdandy in Bast (op. 8), 121–175. O ustavniškem pristopu v mednarodnem pravu Stephan Kadelbach in Thomas Kleinlein, International Law a Constitution for Mankind? An Attempt at a Re-appraisal with the Analysis of Constitutional Principles, German Yearbook of International Law 50 (2007), 303–347; obsežneje Thomas Kleinlein, Konstitutionalisierung im Völkerrecht, doktorska dizertacija, Frankfurt na Maini, 2009. O mednarodnih vidikih ustave Unije Robert Uerpmann-Wittzack, Völkerrechtliche Verfassungselemente, v von Bogdandy in Bast (op. 8), 177–225.

14 Hermann Mosler, Der Vertrag über die Europäische Gemeinschaft für Kohle und Stahl, Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht 14 (1951–1952), 1–45, 23.

15 Hans-Peter Ipsen, Europäisches Gemeinschaftsrecht, Tübingen, Mohr, 1972, 4 in nasl.

16 Francis G. Snyder, The Unfinished Constitution of the European Union, v Joseph H. H. Weiler in Marlene Wind (ur.), European Constitutionalism Beyond the State, Cambridge, Cambridge University Press, 2003, 55–73, 58.

17 Francis G. Snyder, General Course on Constitutional Law of the European Union, v Academy of European Law (ur.), Collected Courses of the Academy of European Law, Oxford, Oxford University Press VI (1995), 41–155, 47. Sionaidh Douglas-Scott, Constitutional Law of the European Union, Harlow, Longman, 2002.

18 Širši je družboslovni pojem, v skladu s katerim načela vsebujejo tako empirične, vzročne kot normativne elemente, Stephen D. Krasner, Structural Causes and Regime Consequences, International Organization 36 (1982), 185–205, 186.

19 Temeljno John Rawls, A Theory of Justice, Oxford, Oxford University Press, spremenjena izdaja 1999 (prva izdaja 1972), 52 in nasl. Nadalje predvsem Ronald Dworkin, Taking Rights Seriously, London, Durkworth 1977, 54 in nasl. Jürgen Habermas, Faktizität und Geltung, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1992, 166, 208 in nasl., 242.

20 Dann (op. 12), 183 in sledeče

21 Habermas (op. 19), 258.

22 Gunnar Folke Schuppert in Christian Bumke, Die Konstitutionalisierung der Rechtsordnung, Baden-Baden, Nomos, 2000, 28, 39. Za glavne vizije - „Leitbilder“ Uve Volkmann, Verfassungsrecht zwischen normativem Anspruch und politischer Wirklichkeit, Veröffentlichungen der Vereinigung der Deutschen Staatsrechtslehrer 67 (2008), 57–128, 67 in nasl.

23 SES, zadeva 26/62 (van Gend en Loos), Recueil 1963, 1 (27); zadeva 294/83 (Les Verts proti Parlamentu), Recueil 1986, 1339, tč. 25.

24 SES, združeni zadevi C-6/90 in C-9/90 (Francovich), Recueil 1991, I-5357, tč. 35.

25 Podrobneje Friedrich Müller in Ralph Christensen, Juristische Methodik: Bd. II Europarecht, Berlin, Duncker & Humblot, 2007, tč. 349 in nasl.

26 Podrobneje Armin von Bogdandy, Wissenschaft vom Verfassungsrecht: Vergleich, v: isti avtor in drugi (ur.), Ius Publicum Europeum II, Heidelberg, C.F. Müller, 2008, § 39.

27 Julius H. von Kirchmann, Die Wertlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft, ponatis 1. izdaje iz l. 1848, Freiburg, Haufe, 1990, 29, s tem utemelji ničvrednost jurisprudence kot znanosti.

28 Z vidika klasičnega pozitivzma gre pri tem seveda za zgodbo o propadu. Strnjeno Niklas Luhmann, Das Recht der Gesellschaft, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1993, 521 in nasl. Nadaljnja konkretizacija poteka prek t. i. „pravnih institutov“, klasično npr. pravica oziroma lastnina; o tem podrobno Ute Mager, Einrichtungsgarantien, Tübingen, Mohr Siebeck, 2003, posebej 21 in nasl. ter 98. Ti instituti so prav tako relativno samostojni v odnosu do pozitivnega prava, a jih je komaj mogoče najti v pravu Unije, kar je tudi ena izmed operativnih slabosti znanosti evropskega prava.

29 Carl F. Ophüls, Die Europäischen Gemeinschaftsverträge als Planverfassungen, v Joseph Kaiser (ur.), Planung I, Baden-Baden, Nomos, 1965, 229, 233; Ipsen (op. 15), 128 in nasl..

30 Deirdre Curtin, The Constitutional Structure of the Union, Common Market Law Review 30 (1993), 17–69, 67; avtor poimenovanja je Jürgen Habermas, Die neue Unübersichtlichkeit, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1985.

31 Zgodaj Georg F W. Hegel, Rechtsphilosophie (1821), Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1970, § 274.

32 SES, zadeva C-314/89 (Rau), Recueil 1991, I-1647, tč. 17; zadeva C-98/91 (Herbrink), Recueil 1994, I-223, tč. 9; združene zadeve C-465/00, C-138/01 in C-139/01 (ORF), Recueil 2003, I-4989, tč. 68; zadeva C-540/03 (Parlament proti Svetu), ZOdl. 2006, I-5769, tč. 61 in nasl., 104 in nasl.

33 Klasično Hans Kelsen, Vom Wesen und Wert der Demokratie, 2. ponatis 2. izdaje iz 1929, Aalen, Scientia Verlag, 1981, 23; Hans Kelsen, Der soziologische und der juristische Staatsbegriff, 2. ponatis 2. izdaje iz 1928, Aalen, Scientia Verlag, 1981. Michelle Everson, Is it just me, or is there an Elephant in the Room?, European Law Journal 13 (2007), 136–145. Jo Murkens, The Future of Staatsrecht, The Modern Law Review 70 (2007), 731–758.

34 V zvezi z diskurzi glede uporabe Klaus Günther, Der Sinn für Angemessenheit, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1988, 300.

35 O razlagi primarnega prava v skladu z načeli SES, združene zadeve C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 303; nadalje zadeva C-50/00 P (Union de Pequeños Agricultores proti Svetu), Recueil 2002, I-6677, tč. 44; zadeva C-354/04 (Gestoras Pro Amnistía idr. proti Svetu) in zadeva C-355/04 (Segi idr. proti Svet), ZOdl. 2007, I-1579 oz. I-1657, vsakič tč. 51 in nasl.. O razlagi sekundarnega prava zadeva C-540/03 (Parlament proti Svetu), ZOdl. 2006, I-5769, tč. 70 in nasl.; zadeva C-305/05 (Ordre des barreaux francophones et germanophone), ZOdl. 2007, I-5305, tč. 28.

36 Poučno SES, zadeva C-361/01 P (Kik proti UUNT), Recueil 2003, I-8283, tč. 82, kjer SES zanika obstoj načela; o tem Franz Mayer, Europäisches Sprachenverfassungsrecht, Der Staat 44 (2005), 367–401, 394; ta prispevek ponazarja, kako je načela mogoče pravoznanstveno utemeljiti.

37 Npr. načelo notranjega trga: SES, zadeva 7/61 (Komisija proti Italiji), Recueil 1961, 695 (720); zadeva 113/80 (Komisija proti Irski), Recueil 1981, 1625, tč. 7.

38 Karl Larenz in Claus-Wilhelm Canaris, Methodenlehre der Rechtswissenschaft, Berlin, Springer, 1995, 175 in nasl. Prepričljivo Pritožbeno telo Svetovne trgovinske organizacije, WT/DS26/AB/R, WT/DS48/AB/R, EC Measures Concerning Meat and Meat Products (Hormones), tč. 104.

39 Izčrpno Tridimas (op. 2), 29 in nasl.

40 Schuppert in Bumke (op. 22), 40.

41 Vendar je njen obseg na evropski ravni bistveno bolj omejen kot v skladu z nemško ustavo, Jean-Christophe Galloux, Article II-73 v Laurence Burgorgue-Larsen in drugi (ur.), Traité établissant une Constitution pour l’Europe, 2. knjiga, Bruselj, Bruylant, 2005, tč. 12.

42 Max Weber, Wirtschaft und Gesellschaft, Tübingen, Mohr, 1972, 825 in nasl.

43 Ernst-Wolfgang Böckenförde, Demokratie als Verfassungsprinzip, v Ernst-Wolfgang Böckenförde, Staat, Verfassung, Demokratie, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1991, 289 (322).

44 V zvezi s common law Patrick S. Atiyah in Robert S. Summers, Form and Substance in Anglo-American Law, Oxford, Clarendon, 1991, 141 in nasl.

45 Alexander M. Bickel, The Least Dangerous Branch, Indianapolis, Bobbs-Merrill 1962; primerjalno Ulrich Haltern, Verfassungsgerichtsbarkeit, Demokratie und Misstrauen, Berlin, Duncker & Humblot, 1998. O SEU z notranjega zornega kota Klaus-Dieter Borchardt, Richterrecht durch den Gerichtshof der Europäischen Gemeinschaften, v Albrecht Randelzhofer (ur.) Gedächtnisschrift für Eberhard Grabitz, München, Beck, 1995, 29–44.

46 O dejavnosti razvijanja prava s sodno prakso SEU: BVerfG 75, 223 (243).

47 Vendar prav v primerih, ko se zdi, da bi mu zavračanje predlaganega razvoja sodne prakse nekako ustrezalo, SES, mnenje 2/94 (EKČP), Recueil 1996, I-1759, tč. 30, in zadeva C-50/00 P (Union de Pequeños Agricultores proti Svetu), Recueil 2002, I-6677, tč. 44, oz. zadeva C-263/02 P (Komisija proti Jégo-Quéré), Recueil 2004, I-3425, tč. 36.

48 Larry Siedentop, Democracy in Europe, London, Allen Lane, 2000, 100.

49 Klasično Eric Stein, Lawyers, Judges and the Making of a Transnational Constitution, American Journal of International Law 75 (1981), 1–27.

50 Pierre Pescatore, Le droit de l’intégration, Leiden, Sijthoff, 1972, 70 in nasl. Helmut Lecheler, Der Europäische Gerichtshof und die allgemeinen Rechtsgrundsätze, Berlin, Ducker & Humblot, 1971.

51 Pierre Pescatore, Les principes généraux du droit en tant que source du droit communautaire, 1986, v Pierre Pescatore , Études de droit communautaire européen 1962–2007, Bruselj, Bruylant, 2008, 691.

52 Jochen A. Frowein, Die Herausbildung europäischer Verfassungsprinzipien, v Arthur Kaufmann (ur.), Rechtsstaat und Menschenwürde: Festschrift für Werner Maihofer zum 70. Geburtstag, Frankfurt na Maini, Klostermann, 1988, 149–158. Jörg Gerkrath, L’emergence d’un droit constitutional pour l’Europe, Bruselj, Editions de l'Universite de Bruxelles, 1997, 183 in nasl. Joseph H. H. Weiler, European Neo-Constitutionalism, Political Studies 44 (1996), 517–533.

53 Francis Snyder, Editorial: Dimensions and Precipitates of EU Constitutional Law, European Law Journal 8 (2002), 315–318.

54 Koen Lenaerts, ‘In the Union We Trust’, Common Market Law Review 41 (2004), 317–343.

55 Erhard Deninger, ‘Freiheitsordnung – Werteordnung – Pflichtordnung, v Erhard Deninger (ur.), Der gebändigte Leviathan, Baden-Baden, Nomos, 1990, 143–157. Poučna je razprava v ZDA, ki se nanaša na nauke o pravicah nasproti moralnemu konvencionalizmu, Paul Brest, The Fundamental Rights Controversy, Yale Law Journal 90 (1981), 1063–1109.

56 Pojem pogodbodajalec opisuje na podlagi člena 48 PEU v kolektiv združene države članice. pojmovno: Sodišče prve stopnje, zadeva T-28/03 (Holcim proti Komisiji), ZOdl. 2005, II-1357, tč. 34 („ustavna oblast“); zadeva T-172/98 (Salamander idr. proti Parlamentu in Svetu), Recueil 2000, II-2487, tč. 75 („ustavodajalec Skupnosti“).

57 Podrobneje Jürgen Bast, Grundbegriffe der Handlungsformen der EU, Berlin, Springer, 2006, 110 in nasl.

58 To velja tudi za filozofski diskurz, primerjaj vsaj Habermas (op. 19), 211.

59 Podrobneje Robert Alexy, Theorie der Grundrechte, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 2006, 75 in nasl.

60 Evropski svet, Mnenje pravne službe Sveta, dok. 11197/07, o tem Franz Mayer, Die Rückkehr der Europäischen Verfassung?, Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht 67 (2007), 1141–1217, 1153. O prednosti pred nacionalnim pravom kot načelom Matthias Niedobitek, Der Vorrang des Unionsrechts, v Matthias Niedobitek in drugi (ur.), Continuing the European Constitutional Debate, Berlin, Duncker & Humblot, 2008, 63–104, 65 in nasl.

61 András Jakab, Prinzipien, Rechtstheorie 37 (2006), 49–65.

62 Stalna sodna praksa SES, združeni zadevi 117/76 in 16/77 (Ruckdeschel), Recueil 1977, 1753, tč. 7.

63 Podrobneje Chris Hilson, Rights and Principles in EU Law, Maastricht Journal of European and Comparative Law 15 (2008), 193–215, 215.

64 Za osnove Dworkin (op. 19), 58 in nasl. Alexy (op. 59), in 75 nasl. O razpravi Riccardo Guastini, Distinguendo. Studi di teoria e metateoria del diritto, Torino, Giappichelli 1996, 115 in nasl. Maria Luisa Fernandez Esteban, The Rule of Law in the European Constitution, Haag, Kluwer, 1999, 39 in nasl. Martti Koskenniemi, General Principles, v Martti Koskenniemi (ur.) Sources of International Law, Aldershot, Dartmouth, 2000, 359–402.

65 O pojmu principe fondateur Molinier (op. 2), 24; podobno Dworkin (op. 19), 55.

66 Podrobneje Horst Dreier, Art. 20 (Einführung), v Horst Dreier  (ur.), Grundgesetz-Kommentar, 2. knjiga, Tübingen, Mohr Siebeck, 2006, tč. 5, 8; Franz Reimer, Verfassungsprinzipien, Berlin, Ducker & Humblot, 2001, 26 in nasl.

67 O ustavnih načelih PES govori tudi SES: združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 285. Pojem „temeljnega reda“, ki ga uprablja nemško ustavno sodišče (BVerfG, 2 BvE 2/08 z dne 30.6.2009, LS 1, tč. 229 in nasl.) jasno ponazarja, da je državarsko omejevanje pojma ustave možno zgolj za ceno pojmovnega analogona.

68 Beutler (op. 2), Rn. 1; Pedro Cruz Villalón, La constitución inédita, Madrid, Editorial Trotta, 2004, 73, 143; Hans-Werner Rengeling in Peter Szczekalla, Grundrechte in der Europäischen Union, Köln, Heymanns, 2004, tč. 92 in nasl.

69 Postopoma je postal čl. 6(1) PEU (zdaj čl. 2 PEU) tudi operativen; za s načeli skladn razlago primarnega prava SES, združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 303.

70 Molinier (op. 2), 29; primerjaj vsaj načela, obravavana v Tridimas (op. 2) in Groussot (op. 2).

71 Primerjaj 4. recital PEU, čl. 6(1) PEU-Nica oz. čl. 2 PEU-Liss., 2. recital Listine temeljnih pravic.

72 Giacinto della Cananea, Il diritto amministrativo europeo e i suoi principi fondamentali, v Giacinto della Cananea (ur.), Diritto amministrativo europeo, Milano, Giuffrè, 2006, 1–56, 17 in nasl.

73 SES, zadeva C-36/02 (Omega), Zodl. 2004, I-9609, tč. 12; zadeva C-49/07 (MOTOE), ZOdl. 2008, I-4863, tč. 12. Do sedaj ta pojem za pravo Unije uporablja zgolj ena generalna pravobranilka: GP Kokott, sklepni predlogi z dne 14.20.2004 v združenih zadevah C-387/02, 391/02 in 403/02 (Berlusconi idr.), ZOdl. 2005, I-3565, tč. 163.

74 SES, združene zadeve C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 285.

75 SES, združene zadeve C-46/93 in C-48/93 (Brasserie du pêcheur), Recueil 1996, I-1029, tč. 27; zadeva C-255/02 (Hailfax), ZOdl. 2006, I-1609, tč. 92; zadeva C-438/05 (International Transport Workers’ Federation), ZOdl. 2007, I-10779, tč. 68; zadeva C-162/07 (Ampliscientifica), ZOdl. 2008, I-4019, tč. 25.

76 Kadelbach in Kleinlein (op. 13).

77 SES, zadeva C-162/96 (Racke), Recueil 1998, I-3655, tč. 45–51.

78 Pozor: presenetljivo je zanikanje neposredne učinkovitosti Pogodbe o pomorskem mednarodnem pravu s strani SES, zadeva C-308/06 (Intertanko), ZOdl. 2008, I-4057, tč. 42 in nasl.

79 Nazadnje SES, združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 316.

80 Jean d’Aspremont in Frédéric Dopagne, Two Constitutionalisms in Europe, Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht 68 (2008), 903–937.

81 Andreas Haratsch, Christian König in Matthias Pechstein, Europarecht, Tübingen, Mohr Siebeck, 2006, tč. 79, 83; v to smer tudi BVerfGE 113, 273 (301).

82 Matthias Pechstein, Art. 6 EUV, v Rudolf Streinz (ur.), EUV/EGV, München, Beck, 2003, tč. 2 in nasl.

83 Tako izrecno SES, zadeva C-301/06 (Irska proti Parlamentu in Svetu), ZOdl. 2009, I-0593, tč. 56.

84 O enotnosti standarda SES, zadeva C-303/05 (Advocaten voor de Wereld evropski zaporni nalog), ZOdl. 2007, I-3633, tč. 45.

85 Izrčrpno Armin von Bogdandy, The Legal Case for Unity, Common Market Law Review 36 (1999), 887–910; podobno Hermann-Josef Blanke, Art. 3 EU, v Calliess in Ruffert (op. 2), tč. 1, 3; Christoph Stumpf, Art. 3 EU, v Jürgen Schwarze (ur.), EU-Kommentar, Baden-Baden, Nomos, 2008, tč. 1.

86 Podrobneje Koen Lenaerts in Tim Corthaut, Towards an Internally Consistent Doctrine on Invoking Norms of EU Law, v Sacha Prechal in Bert van Roermund (ur.), The Coherence of EU Law, Oxford, Oxford University Press, 2008, 495–531. Thomas Giegerich, Verschmelzung der drei Säulen der EU durch europäisches Richterrecht, Zeitschrift für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht 67 (2007), 351–383. Vendar pa je SES pravo EU in ES opisoval kot „združena vendar različna pravna reda“: združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P (Kadi proti Svetu), ZOdl. 2008, I-6531, tč. 120; primerjaj tudi C-301/06 (Irska protiParlamentu in Svetu), ZOdl. 2009, I-0593, tč. 56.

87 Izčrpneje Filomena Chirico in Pierre Larouche, Conceptual Divergence, Functionalism, and the Economics of Convergence, v Prechal in van Roermund (op. 86), 463–495.

88 Rudolf Streinz, Christoph Ohler in Christoph Herrmann, Der Vertrag von Lissabon zur Reform der EU, München, Beck, 2008, 33 in nasl.

89 Predlogi, kako se spopasti s to situacijo Dougan (op. 6), 665 in nasl. Položaj pa ni tako izjemen: Alexander Hanebeck, Die Einheit der Rechtsordnung als Anforderung an den Gesetzgeber, Der Staat 41 (2002), 429–451.

90 Podobno skrb izraža tudi člen 23(1) nemške ustave, ki zagotavlja strukturno integriteto Ustave.

91 Armin von Bogdandy, The Prospect of a European Republic, Common Market Law Review 42 (2005), 913–941, 934 in nasl.

92 Tako v Ustavni pogodbi; o tem Christian Callies, Art. I-1 VVE, v Christian Callies in Matthias Ruffert (ur.), Verfassung der Europäischen Union, München, Beck, 2006, tč. 47 in nasl. O skupnostni metodi Jürgen Bast, Einheit und Differenzierung der Europäischen Verfassung, v Becker (op. 12), 34–60, 52 in nasl.

93 V to smer SES, zadeva C-133/06 (Parlament proti Svetu), ZOdl. 2008, I-3189, tč. 63. Tam SES po novem razlikuje med zakonodajnim postopkom s soodgovornostjo parlamenta in navadnim zakonodajnim postopkom; temeljno Koen Lenaerts, npr. v: Sénat et Chambre des représentants de Belgique, Les finalités de l’Union européenne, Bruselj, Conseil, 2001, 14 (15).

94 SES, Mnenje 2/94 (EKČP), Recueil 1996, I-1759, tč. 10 in nasl.; zadeva C-376/98 (Nemčija proti Parlamentu in Svetu), Recueil 2000, I-8419.

95 Jean-Clause Piris, The Constitution for Europe, Cambridge, Cambridge University Press, 2006, 59. Kar pa ne izključuje potrebe po racionalizaciji in abstrahiranju na številnih mestih, Bruno De Witte, Too Much Constitutional Law in the European Union’s Foreign Relations?, v Marise Cremona in Bruno De Witte (ur.), EU Foreign Relations Law, Oxford, Hart, 2008, 3–15, 7.

96 Izročilo critical legal studies v tem vidi ideološke motive, o tem Günther Frankenberg, Der Ernst im Recht, Kritische Justiz (1987) 3, 281–307. Günther Frankenberg, Partisanen der Rechtskritik, v Sonja Buckel in drugi (ur.), Neue Theorien des Rechts, Stuttgart, Lucius & Lucius, 2006, 97–116. Duncan Kennedy, Critique of Adjudication, Cambridge (MA) in London, Harvard University Press, 2003. Duncan Kennedy, The Structure of Blackstone’s Commentaries, Buffalo Law Review 28 (1979), 209–382. Roberto M. Unger, The Critical Legal Studies Movement, Harvard Law Review 96 (1983), 561–675.

Top of page

References

Bibliographical reference

Armin von Bogdandy, « Temeljna načela prava Unije », Revus, 12 | 2010, 13-34.

Electronic reference

Armin von Bogdandy, « Temeljna načela prava Unije », Revus [Online], 12 | 2010, Online since 10 June 2012, connection on 23 October 2017. URL : http://revus.revues.org/127 ; DOI : 10.4000/revus.127

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org