Notes
Glej npr. Roger Cotterrell, The Politics of Jurisprudence: A Critical Introduction to Legal Philosophy, 2nd ed., Oxford, Oxford University Press, 2003. Za kratek pregled glej: http://en.wikipedia.org/wiki/Jurisprudence.
Glej dela Hansa Kelsna: Opšta teorija prava i države, Beograd, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1951; Introduction to the problems of legal theory, Oxford, Clarendon Press, 1992; Čista teorija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2005. Za vpogled v teorijo pravnega pozitivizma glej tudi H. L. A. Hart, The Concept of Law, Oxford, Oxford University Press, 1961 (v slovenskem prevodu H. L. A. Hart, Koncept prava, Krt (Prevodi), Ljubljana, 1994); Joseph Raz, The Authority of Law, Oxford, Oxford University Press, 1979. Za neposredno vez prava in morale glej npr. Ronald Dworkin, Law's Empire, Oxford, Hart Publishing, 2000; John Rawls, A Theory of Justice, Cambridge, Massachusetts, The Belknap Press of Harvard University Press, 1999.
O tem podrobno v Andraž Teršek, Legitimnost kot prvina političnih in pravnih konceptov sodobne ustavne demokracije, doktorska disertacija, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2008.
Predvsem v delu Teršek 2008 (op. 3). O tem sem pisal tudi že v Andraž Teršek, Spis o kriznih momentih demokratične legitimnosti, Javna uprava 43 (2007) 3/4, 125–162, in pa v Teorija legitimnosti: koncept (eksekutivne) legitimnosti v razmerju do civilne neposlušnosti in nekaterih drugih oblik izražanja protesta zoper državno oblast, Pravnik 56 (2001) 1–3, 79–109.
O tem sem podrobneje pisal že v Andraž Teršek, Ustavna demokracija in vladavina prava: ustavnopravni eseji, Koper, UP FAMNIT, 2009. Za učbeniški prikaz te teme glej npr. Niclas Berggren in drugi (ur.), Why Constitutions Matter, New Brunswick, London, Transaction Publisher, 2002.
Podobno razmišljanje najdemo na primer v Dworkinovi teoriji. Glej Ronald Dworkin, Law's Empire, Oxford, Hart Publishing, 2000.
Jürgen Habermas, Trije normativni modeli demokracije, v Jelica Šumič Riha (ur.), Pravo in politika, Ljubljana, Liberalna akademija, 2001, 82.
Jürgen Habermas, Morala, družba in etika, intervju, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 1990, 38.
Jürgen Habermas, Between Facts and Norms, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 1998, 84, 90, 108–111 idr.
Habermas 1990 (op. 8), 38, 57–58, 61.
Habermas 2001 (op. 7), 92–93.
Habermas 1998 (op. 9), 120, 396–399.
Habermas 1998 (op. 9), 8. poglavje.
Habermas 1998 (op. 9), 80, 113–114, 180.
Habermas 2001 (op. 7), 93.
Habermas 1990 (op. 8), 38–39.
Jürgen Habermas, Kako je moguča legitimnost putem legalnosti, v Mirjana Kasapović, Nenad Zakošek (ur.), Legitimnost demokratske vlasti, Zagreb, Naprijed, 1996, 137–139.
Temeljna (ustavno-demokratična) načela so po Habermasu predvsem načelo ljudske suverenosti, načelo posredne demokracije, sodno varstvo, sodna kontrola oblasti, obstoj civilne družbe, načelo ustavnosti in zakonitosti, načelo večine in iz njega izhajajoče načelo moči argumenta, načelo delitve oblasti itd. Habermas 1998 (op. 9), 168–176.
Habermas 2001 (op. 7), 93.
Habermas 1990 (op. 8), 34–37, 41–42, 61.
Gustav Radbruch, Filozofija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba in Pravna fakulteta v Ljubljani, 2001.
Radbruch 2001 (op. 21), 78.
V končni fazi lahko pride tudi do razvrednotenja temeljnih vrednot, za pogubno pomanjkanje samospoštovanja, ki je nujni pogoj za pristno (čustvovalno, ne čustveno) spoštovanje drugih ljudi, končno pa zavezujočih pravil in institucij. Glej Boštjan M. Zupančič, O spoštovanju. Pismo iz Strasbourga, Ljubljana, GV Založba (Pravna praksa 4), 2006.
O tem nazorno in prepričljivo Jacques Maritain, Človek in država, Ljubljana, Claritas, 2002.
Ralf Dreier, Stanley L. Paulson, Uvod v Radbruchovo filozofijo prava, v Gustav Radbruch, Filozofija prava, Ljubljana, Pravna fakulteta v Ljubljani in Cankarjeva založba, 2001, 299.
Prim. Marijan Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2001, 523. Na str. 527 pa: »Radbruch ni niti naravnopravnik, ker ne pristaja na večno in nespremenljivo pravno vrednoto in ker tudi vsebinsko pravilno pravo ni absolutno, niti ni pravni pozitivist, ker dopušča možnost, da so zakoni v tolikšni meri nepravični in splošno škodljivi, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava.« Pravna teorija prvo obdobje Radbruchovega publiciranja opredeljuje kot obdobje pozitivizma. Glej Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 307–308.
Arthur Kaufmann, Pismo vnuku Sinnu Baumannu o Gustavu Radbruchu in Radbruchovi formuli, v Gustav Radbruch, Uvod v filozofijo prava, Ljubljana, Cankarjeva založba in Pravna fakulteta v Ljubljani, 2001, 8.
Za Radbrucha je ideja vselej snovno določena, ker je ideja namenjena za neko snov. Radbruch 2001 (op. 21), 40.
Radbruch 2001 (op. 21), 49.
Radbruch 2001 (op. 21), 112.
Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 300.
Prim. Pavčnik 2001 (op. 26), 524. V tem delu je Radbruch pod Webrovim vplivom. Sicer pa je v metodološkem smislu Radbruch znanosti, ki se ukvarjajo s pravom, vpel v trializem. Filozofija prava preučuje pravo, kakršno naj bi bilo v skladu z njeno idejo. Pravna sociologija proučuje pravo v njegovi empirični resničnosti. Pravna dogmatika zavzema vmesni položaj. Predmetno se nanaša na pozitivno pravo, metodološko pa na objektivno "najstveni" (kot izpeljanka iz sintagme Sein/Sollen) smisel prava, kakršen se pogledu, ki se nanaša na vrednote, kaže na podlagi interpretacije. Tisti del filozofije prava, ki je namenjen analizi temeljnih pravnih pojmov, lahko imenujemo tudi teorija prava in jo kot analitično disciplino razlikujemo od filozofije prava kot normativnega nauka o vrednotah. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 301.
Gerhard Sprenger, Petdeset let Radbruchove formule ali: o jezikovni stiski pravnikov, Pravnik 11–12 (1998), 53.
Marijan Pavčnik, Anton Perenič, Praktikum za uvod v pravoznanstvo, Ljubljana, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1991, 16.
Radbruch 2001 (op. 21), 234 in nasl. Tudi Radbruch pravi, da je pravni red po svojem bistvu univerzalen, zato je vsaki državi namenjeno, da potone v bodočo univerzalno državo (234–235). Zato je tudi suverenost zgolj dogma (236). »Država ni mednarodnopravni subjekt, ker je suverena, temveč je suverena, ker je mednarodnopravni subjekt.«
Za utemeljitev Radbruchove formule s sodobnega ustavnopravnega vidika prim. Jiri Přibáň, Constitutional Justice and Retroactivity of Laws in Postcommunist Central Europe, v Jiri Přibáň in drugi (ur.), Systems of Justice in Transition. central European Experience since 1989, Burlington, Ashgate, 2003, 43–46; Pavel Holländer, The Judge Today: A Barrier to Postmodern Deconstruction or An Industrial Factory for Decision-Making?, v Jiri Přibáň in drugi (ur.), Systems of Justice in Transition. central European Experience since 1989, Burlington, Ashgate, 2003, 81–82; Donald P. Kommers, The Constitutional Jurisprudence of the Federal Republic of Germany, Durham, London, Duke University Press, 1997, 90–93, 112–113.
Med nemškimi pravnimi teoretiki je politične in etične koncepcije prava, katerih namen je omogočiti pristno omejitev politične moči, izpostavljal Heller. Glej David Dyzenhaus, Legality and Legitimacy: Carl Schmitt, Hans Kelsen and Herman Heller in Weimar, Oxford, Oxford University Press, 1999, 2.
Sprenger 1998 (op. 33), 633.
Kaufmann 2001 (op. 27), 10.
Radbruch 2001 (op. 21), 250. Takšen primer so nacionalsocialistični rasni zakoni, očitne kršitve temeljnih človekovih pravic, ukaz za streljanje z berlinskega zidu ipd.
Radbruch 2001 (op. 21), 276–277. Tudi Radbruch je bil torej (predvsem) nasprotnik absolutnosti. Tako kot čisti pravni pozitivizem tipa Karla Bergbohma zatrjuje, da je treba kot zavezujoče priznavati tudi najnizkotnejše zakonsko pravo, če je le formalno korektno ustvarjeno (nav. po Kaufmann, 2001, str. 10), tudi čisto naravno pravo operira le z nekaj splošnimi načeli, ki delujejo v prid samovolje. Radbruchu je bilo jasno, da morajo obstajati in da obstajajo »izjeme«.
Jasno je namreč, da »kdor seje norme, ne more žeti gole pravičnosti«. Kaufmann 2001 (op. 27), 11.
Radbruch 2001 (op. 21), 218. Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 302–303.
Radbruch 2001 (op. 21), 63–64, 66, 67, 70 idr. Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 304; Pavčnik 2001 (op. 26), 524. Radbruch pri tem pravičnost šteje za absolutno vrednoto, ki je ni mogoče izpeljati iz nobene druge vrednote. Opredeli jo kot osebno prepričanje, ki teži k objektivni pravičnosti. »Pravičnost v objektivnem smislu se lahko pojavlja le v odnosu med ljudmi. Ideal naravno dobrega pooseblja idealni človek, ideal pravičnosti pa idealna družbena ureditev. Pravično lahko imenujemo uporabo ali upoštevanje nekega zakona ali zakon sam. Prvo vrsto pravičnosti, še posebej pravičnost sodnika, ki je zvest zakonu, bi lahko poimenovali pravnost. Vendar tu ne govorimo o pravičnosti, ki se meri s pozitivnim pravom, temveč o pravičnosti, s katero se meri pozitivno pravo. Pravičnost v tem smislu pomeni enakost ... Enakost je vselej le abstrakcija dane neenakosti iz določenega zornega kota. Pravičnost je treba... dopolniti z drugimi temeljnimi pravili. Pravičnost ni izčrpni – je pa vendarle specifični pravni princip, tisti, ki je merodajen za pojmovno opredelitev prava... Primernost je pravičnost posameznega primera... Pravičnost pomeni pravilnost prav v odnosu do prava in po zaslugi snovne določenosti ideje lahko na podlagi ideje same sklepamo o snovi, ki ji velja" Radbruch 2001 (op. 21), 64-67. In če je bistvo pravičnosti enakost, je bistvo pravnega predpisa težnja k enakosti, težnja k pravičnosti. Radbruch 2001 (op. 21), 68.
Radbruch 2001 (op. 21), 107, 61. Radbruchova teza je bila, da je prevladujoči pravni pozitivizem pripomogel k vzponu nacizma. Glej na primer Stanley L. Paulson, Lon. L. Fuller, Gustav Radbruch, and the 'Positivist' Theses, Law and Philosophy, 13 (1994) 3.
Radbruch 2001 (op. 21), 39. Radbruch zagovarja stališče, da moramo v povezavi s pravom vrednotiti, postavljati zahteve in postavljati merila (67–68). Iz Radbruchovih razmišljanj bi lahko sestavili naslednjo formulo: Pravo ima veljavnost ne glede na (državno) smotrnost. Veljavnost procesnega prava je dana ne glede na uresničevanje smotra. Procesno pravo je kot tako v pomoč materialnemu pravu. Veljavnost in pravnomočnost sodbe je dana ne glede na materialno in procesno pravilnost. Tudi zaradi pravne varnosti, ki je najprej pravnomočnost, je primarno veljavna, šele potem pa nas zanima njena veljavnost kot izjema v smislu materialne in procesne pravilnosti, saj odstop od njiju ne sme biti nevzdržen. Na ta način dosegamo pravilno pravo. Pravna varnost je v končni fazi zato vendarle določena vsebinsko, saj je pravo v celoti sestavljeno iz kategoričnih imperativov. Pravo kot takšno torej služi vrednoti, ideji pravičnosti.
Kaufmann 2001 (op. 27), 12.
Ta sodi v njegov nauk o pravni veljavnosti.
Ta sodi v njegov nauk o pojmu prava.
Kaufmann 2001 (op. 27), 12. Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 309–310; Pavčnik 2001 (op. 26), 525–526.
Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 308.
Radbruch 2001 (op. 21), 70–71,
Radbruch 2001 (op. 21), 70–79.
Radbruch 2001 (op. 21), 74.
Radbruch 2001 (op. 21), 75. Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 305.
Radbruch 2001 (op. 21), 77.
Radbruch 2001 (op. 21), 112.
Radbruch 2001 (op. 21), 77.
Radbruch 2001 (op. 21), 77–78.
Radbruch 2001 (op. 21), 78–79. Radbruch, navezujoč se na staro-kitajsko filozofijo in Lao Ce-ja, pravi, da človek postane »osebnost« šele, ko se predaja neki stvari in ob tem pozabi nase (91).
Radbruch 2001 (op. 21), 79.
Radbruch 2001 (op. 21), 80. Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 311.
Radbruch 2001 (op. 21), 84–85.
Radbruch razpravlja tudi o vrstah vrednot (individualne, kolektivne, vrednote dela, individualistične, nadindividualistične, transpersonalne). Radbruch 2001 (op. 21), 85–89. Poslednji cilji teh vrednot so zanj svoboda, narod in kultura.
Radbruch 2001 (op. 21), 96. Radbruch ob interpretaciji Kelsnove teorije pravi naslednje: »V skladu s pojmovanjem, ki enači državo in pravo, bi bila država vedno znotraj prava, država, ki bi izvajala nepravo, pa ne bi bila več država. Problem, kako je država zavezana s strani svojega neprava, s tem sicer ne bi bil rešen, bi pa izginil, kajti v ugotovitvi, da je država vedno znotraj prava, ne smemo videti pristanka na policijsko državo, kakor v trditvi, da država, ki izvaja nepravo, ni več država, ne smemo videti opredelitve za pravno državo – razen v smislu, da je vsaka država pravna država. Nauk o identiteti ima zgolj opredeljevalno-analitični pomen, toda nikakršne pravnofilozofske in politične vsebine« (222). Ob tem poudari, da je Kelsen pač gledal na državo in pravo le »pravno« in pri tem zanemaril dejstvo, da ima država tudi resničnosti pojem ter da obstajajo pristni pojmi države, v katerih je povzeta vsebina pravnih norm in pravno relevantni pojmi, ki jih vsebujejo samo pravne norme. Država ni le pojem pravnega bistva, ampak tudi pojem pravne vsebine (223). Resničnostni pojem države sega v pravni svet kot pravno relevantni pojem. Tudi ideja prava in ideja države nista identični (224).
Radbruch 2001 (op. 21), 73.
Radbruch 2001 (op. 21), 77.
Radbruch 2001 (op. 21), 112, op. 2.
Tudi Radbruch 2001 (op. 21), 114, tako kot Kelsen in drugi teoretiki, veljavnost povezuje z dejansko učinkovitostjo oziroma z uveljavitvijo v povprečju primerov
Radbruch 2001 (op. 21), 113.
Radbruch 2001 (op. 21), 114.
Radbruch 2001 (op. 21), 115.
Glej Radbruch 2001 (op. 21), 134. Pravni občutek pravnika merimo s tem, kako shaja z nepravičnostjo predpisanega prava, pravni občutek laika pa s tem, ali v interesu pravne varnosti sploh lahko sprejme nepravičnost predpisanega prava. Zato je »pravičnost polarna vrednota, ki potrebuje upor, da lahko uveljavi svoje bistvo.« Pri tem pa se pravni občutek pomembno razlikuje od vesti! Pogosto sta si v nasprotju. Pravni občutek povezuje nasprotujoči si sili: vrednostno zavest in nagon (136–137, 140, 141–144).
Radbruch 2001 (op. 21), 115.
Radbruch 2001 (op. 21), 116.
Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 306. Oba, Radbruch in Kelsen, uvajata temeljno normo. Obe temeljni normi se razlikujeta predvsem po statusu. Radbruchova je pravnoetična, je naravnopravno etično načelo. Pri tem ne gre za naravnopravna načela v tradicionalnem smislu, ampak za pravnoetične zahteve, naslovljene na pravo.
Radbruch 2001 (op. 21), 117.
Radbruch 2001 (op. 21), 118.
Radbruch 2001 (op. 21), 133.
Radbruch 2001 (op. 21), 119.
T. i. »klavzula izjeme sramotnih zakonov«. Glej Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 308.
Radbruch 2001 (op. 21), 80–83.
Radbruch 2001 (op. 21), 221–226.
Radbruch 2001 (op. 21), 240–241.
Prim. Kaufmann 2001 (op. 27), 12.
Radbruch 2001 (op. 21), 77. Če je na primer Kelsen opredelil temeljno normo kot hipotezo, ki je del zavesti, je Radbruch podobno zapisal: »Ljudi in stvari doživljamo prežete z vrednostjo ali nevrednostjo in niti najmanj se ne zavedamo, da ta vrednost ali nevrednost izvira iz nas, opazujočih, in ne iz stvari in ljudi samih«. Duh se v vedenju, ki zavestno vrednoti, zave meril tega vrednotenja, zave se norm in njihovega konteksta, ki se postavlja nsproti naravi kot kraljestvo vrednot (33).
Radbruch 2001 (op. 21), 106, 272, 276. Radbruch poudari, da obstaja apriorni pojem prava, ki predvideva organ ustvarjanja prava in odnos nad- in pod-rejenosti ter apriorna ideja prava, ki se odraža v pravičnosti (162).
Kaufmann pojmu prava, podobno kot Radbruch, pripisuje štiri bistvene značilnosti: socialnost, ki zadeva medčloveške odnose in sledi držbeni pravičnosti ali splošni dobrobiti; enakost, ki se odraža v načelu prepovedi samovolje; normativnost, ki stremi k udejanjanju pravičnosti; pravna varnost (tudi pravni mir), ki se dosega prek pozitivnosti prava. Kaufmann 2001 (op. 27), 8–10.
Prim. Radbruch 2001 (op. 21), 95 in njegovo razmišljanje o individuumu (v državi).
Radbruch 2001 (op. 21), 119.
Radbruch 2001 (op. 21), 119. Podobno kot Radbruch je na primer Habermas prepričan, da človeku na koncu ostane le še moralna vest. Habermas 2001 (op. 7), 95. Radbruch je zapisal, da se mora posameznik v vlogi sodnika zoperstaviti očitni in zavestni krivičnosti, kakršno je predstavljal nacizem, tudi za ceno lastnega življenja, Radbruch 2001 (op. 21), 257, 280. Pri Radbruchu vest odloča, jaz vplivam nanjo, upravičenost pa botruje temu, da težim k pravičnosti (270).
Radbruch 2001 (op. 21), 109–111. O razmerju med pravno varnostjo in pravičnostjo Radbruch (201–206).
To je Radbruch počel predvsem s pomočjo analize nacionalsocialističnega gibanja in nacistične zakonodaje. Glej Radbruch 2001 (op. 21), 252–261. Zločini proti človeštvu so pri Radbruchu posebej izpostavljeni kot huda oblika neprava, v skladu z nadzakonskim pravom, ki se ga zaveda vsak človek (260, 271 in nasl.).
Radbruchu je jasno povedal, da znanost ni identična z vrednoto kognitivno spoznavne resnice (kar je bilo na primer izhodišče za Kelsna) in da kultura, katere del je znanost, išče pomen in smisel v udejanjanju vrednot. Zato pravnik ne more spregledati povezanosti normativne pravne znanosti, ki se zanaša na vrednote, ker je pravo kulturno dejstvo, filozofije prava, ki vrednoti, ker je pravo kulturna vrednota in verske filozofije prava, katere pogledi presegajo vrednote in iščejo »bistvo«. Radbruch 2001 (op. 21), 34, 38. Posebej o pravilnem pravu in vrednotah, ki so višje od prava, razmišlja v poglavju »o milosti« (213, 215–216).
Prim. Hart 1994 (op. 2), 74.
»Pravna varnost zahteva pravno pozitivnost: če ne moremo ugotoviti, kaj je pravično, moramo uzakoniti, kaj naj bo pravno, in sicer s strani organa, ki je sposoben tisto, kar uzakonja, tudi uveljaviti. Pozitivnost prava s tem na nadvse neobičajen način sama postane predpogoj za njegovo pravilnost.« Radbruch 2001 (op. 21), 107. Za Radbrucha sta pravičnost in pravna varnost splošno veljavna elementa ideje prava, smotrnost pa je relativna (108–111). Pravičnost si je s smotrnostjo v nasprotju, saj je pravičnost kot enakost splošna, smotrnost pa mora biti individualizirana. Pravna varnost terja pozitivnost, ki želi veljati ne glede na smotrnost in pravičnost. Predpostavlja oblast in ima zahteve glede veljavnosti, uveljavljanja in vsebine, saj mora biti pravo uporabno in izvedljivo.
Radbruch 2001 (op. 21), 225.
Glej Radbruch 2001 (op. 21), 268. Prim. Pavčnik 2001 (op. 26), 526.
Radbruch 2001 (op. 21), 226. »Pravo je vselej instrument, ki ga pravnik, ki se zaveda svoje odgovornosti, uporablja, da bi prišel do pravno vzdržne sodbe« (274).
Radbruch 2001 (op. 21), 225–226, 240, 275, 278. Ker je država suverena zato, ker je subjekt mednarodnega prava, je za Radbrucha njena naloga ustvarjati vrednote človeštva (240). Kolektivna volja do prava vključuje težnjo k univerzalni sklenjenosti.
Prim. Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 310. Na ta način je Radbruch modificiral vrednostni relativizem, saj lahko le »hotena« ali »zavestna skepsa« odreka priznanje temeljnim pravnoetičnim načelom, ki jih je zbralo delo stoletij, posebej v deklaracijah človekovih pravic. Gre torej za priznanje obstoja določenih absolutnih temeljnih etičnopravnih načel. Vsaka poljubna vsebina zato ne more biti pravo (kot bi trdil pozitivizem), hkrati pa demokratični zakonodajalec ne more kot pravo ukoniti vsake poljubne vsebine. Demokracije ni mogoče demokratično samoopustiti, ker je vrednota (312).
Prim. Kaufmann 2001 (op. 27), 13.
Radbruch 2001 (op. 21), 240. To so »temeljna pravna načela, ki jih pojmujemo kot splošno veljavna, ki so se izoblikovala na področju naravnega prava in ki niti po tem, ko je naravno pravo iz absolutne nujnosti uma postalo veličastno zgodovinsko dejstvo, niso prenehala obvladovati ljudi ter so torej postala pozitivno mednarodno pravo.«
Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 311.
Radbruch 2001 (op. 21), 37.
Radbruch 2001 (op. 21), 281. Radbruchova filozofija prava vključuje filozofijo države. »Če je bil v središču izziva za filozofijo prava pravni pozitivizem, potem je v središču izziva za filozofijo države teorija demokracije.« Dreier, Paulson 2001 (op. 25), 311. Radbruch, ki se je zavedal paradoksa demokracije in strpnosti oziroma možnosti, da ukineta sami sebe, je zastopal idejo »bojevite demokracije« (uresničena je bila v nemškem Grundgesetz), ki se ves čas upira proceduralno (formalno) demokratični samoukinitvi demokracije s strani večine. Zanj je bila povezava med demokracijo, pravno državo in socialno državo nujna.
Top of page