Skip to navigation – Site map
Pravo in psihoanaliza

Psihoanalitični nauki o pravu in razmišljanje o čustvih v pravni filozofiji

Čustvena kritika kot kritika prava
Critique of Emotions as Critique of Law: Psychoanalytical Legal Theories and the Reflection of Emotions in Legal Philosophy
Stefan Häußler
Translated by Maja Smrkolj
p. 15-25
This article is a translation of:
Psychoanalytische Rechtstheorien und die Reflexion von Gefühlen in der Rechtsphilosophie

Abstracts

The contribution analyses and critically assesses explanations of psychoanalytically inspired theories on the interpretation and validity of law that received attention mainly in France and the United States. The author firstly offers an introduction to the basics of psychoanalytical legal theories that stem from the works of Sigmund Freud. He proceeds to the interpretation of the origins of law and its validity, as they were offered by Jacques Lacan and his pupil, psychoanalyst and legal historian Pierre Legendre. On this basis, he focuses on the idea in these theories, that there exists a parallel structure of “the Law” and “the law of the unconscious”: emotionally, both are characterised by the perceived loss of an imagined original perfection, be it of identification with the “mother” or of unattainable perfections of “justice” and “truth”. Through subjecting men to a frightening threat of solitude, this experience of loss also gives birth to individual desire, which is perceived by psychoanalysis as the decisive source of subjectivity. Finally, the author draws attention to the caveats of the legal anthropology regarding the limitations of the fixation on merely western legal thought.

The German text of this article is re-published from Jochen Bung, Brian Valerius & Sascha Ziemann (Eds.), Normativität und Rechtskritik, Stuttgart, Franz Steiner (ARSP Beiheft; 114), 2007, 217–225. The author thanks Martin Schulte, LL.M., for critical comments on a previous draft. Maja Smrkolj, LL.M., translated the original into Slovenian.

Top of page

Editor's notes

Opomba prevajalke*

Full text

1 Uvod

  • 1 Obsežno o tej problematiki Frank Fleerackers, Affective Legal Analysis: On the Resolution of Confli (...)
  • 2 O pomembnem prispevku, med drugimi, Petra Goodricha glej Stefan Häußler, Psychoanalytische Rechtsth (...)

1Zanimanje za čustva je v pravu že nekaj več kot petindvajset let ponovno v vzponu. Alternativno reševanje sporov pa obnavljalna ali restorativna pravičnost in t. i. postopki iskanja resnice in sprave, mediacija ter poravnava med žrtvijo in storilcem – vsi ti pristopi dajejo čustvom udeleženih upošteven pomen tako v teoriji kot v praksi. V njihovih okvirih so vse bolj v ospredje zanimanja postavljeni osebnost udeležencev, njihovo otroštvo in travmatične izkušnje, njihove želje, sanje in hrepenenja. Kljub temu pa teoretične podlage za sklicevanje na čustva udeleženih v alternativnih oblikah pravnih postopkov ostajajo precej nerazdelane. Neredko se namreč omejujejo zgolj na pozive k sočutju in razumevajočemu vključevanju vseh udeleženih ter k preseganju tradicionalnih oblik pravnih postopkov kot neosebnih, tehničnih in hladnih. Za filozofijo prava so ob teh pozivih, ki jih vodi človekoljubni pragmatizem, zaradi morebitnih normativnih posledic pomembna tudi komunitaristična stališča. Komunitaristične predstave se v obliki obnavljalne pravičnosti pogosto prekrivajo s praktičnim prevpraševanjem ali kritiko tradicionalnih pravnih postopkov, ki naj bi spadali k liberalni paradigmi. Na čustva tistih, ki so podvrženi pravu, pa se končno navezuje še starejši pravnoteoretični dvom v formalne predpostavke, s katerimi veljavnost prava razlaga klasični pravni pozitivizem. Vsi našteti pomisleki, ki pozornost preusmerjajo k čustvom vsakokratnega kroga udeležencev – pod gesli vsebinske legitimnosti, učinkovitosti in sprejemljivosti pa čutstvenim nagnjenjem namenjajo različno težo –, dajejo alternativnemu reševanju sporov rodovitno podlago in podpirajo njegov argumentativni uspeh. Ob tem pa vseeno ostaja preslabo razjasnjeno razmerje med kritiko oz. prevpraševanjem pravnega pozitivizma in alternativnim reševanjem sporov.1 Zaradi tega teoretičnega manka bi v tej razpravi rad predstavil in kritično ocenil predvsem v Franciji in Združenih državah Amerike odmeven poskus, da se izpostavljeno razmerje znanstveno ustrezno pojasni s psihoanalitično navdahnjenimi nauki o temeljih prava in o njegovi veljavnosti. Pojem »psihoanalitičnih naukov o pravu« je sicer nadreden celi vrsti posamičnih naukov, ki se med seboj bistveno razlikujejo. Sam se bom omejil samo na dva vodilna in v pravoslovju že sprejeta nauka o veljavnosti prava, ki sta ju razvila Jacques Lacan in Pierre Legendre.2

2 Podlage

  • 3 Totem und Tabu, Leipzig in Dunaj, H. Heller & Cie, 1913, Zeitgemässes über Krieg und Tod, Imago (19 (...)
  • 4 Sigmund Freud, Totem und Tabu, v Studienausgabe zvezek IX, Frankfurt na Maini, Fischer, 1974, 426.
  • 5 Prav tam, 430.
  • 6 Sigmund Freud, Der Mann Moses und die monotheistische Religion, v Studienausgabe zvezek IX, Frankfu (...)
  • 7 Ludwig J. Pongratz, Hauptströmungen der Tiefenpsychologie, Stuttgart, Kröner, 1983, 106 in nasl.
  • 8 Sigmund Freud, Massenpsychologie und Ich-Analyse, v Studienausgabe zvezek IX, Frankfurt na Maini, F (...)
  • 9 Freud (op. 6), 529.

2Osnovno ogrodje psihoanalitičnih naukov o pravu (v zgoraj začrtanem okviru) so navdahnila kulturnoteoretična dela Sigmunda Freuda (1856–1939).3 V delu Totem in tabu Freud pripoveduje o rojstvu prava iz naravnega poželenja, ki je postalo morilsko. Tam z navezavo na Darwina in Atkinsona poroča o prvobitni človeški družbi, ki je bila brez pravne strukture – družbi, podvrženi tiranski diktaturi vseobvladujočega očeta.4 Ženske v takšni hordi pripadajo samo očetu. Ta kaznuje vsakršno sinovsko postavljanje njegovega prevladujočega položaja pod vprašaj z izključitvijo, kastracijo ali smrtjo. Kljub temu sinovi ženske obožujejo, tiranskega očeta, ki jim dejansko preprečuje uresničitev njihovega poželenja, pa zato sovražijo. Sinovi najdejo izhod iz tega položaja s tem, da združeni tiranskega očeta ubijejo. Prav s tem zločinom nad očetom so ustvarjeni tudi temelji prava. Sinovi namreč ob kesanju za svoje dejanje in uvidu brezplodnosti nadaljnih sporov zajezijo svoje poželenje in poželenje svojih naslednikov s splošno prepovedjo uboja in krvoskrunstva oz. incesta. Hkrati s prepovedjo uboja in incesta stopa na mesto prahorde bratovski klan.5 To je ena »prvih oblik družbene organizacije, ki prepoveduje nagon, priznava vzajemne obveznosti in vzpostavlja določene institucije, ki jih razglaša za neprekršljive (svete), s tem pa postavlja začetke morale in prava«.6 Rojstvo prava torej Freud pojasni s filogenetskim naukom o družbi.7 Dogodkom v prahordi pripiše značaj neizbrisnega pečata v človeški dedni zgodovini,8 ob tem ko v Totem in tabu »sijajno strne« tisočletja dolg proces.9

  • 10 Andreas De Block, Freud as an ‘Evolutionary Psychiatrist’ and the Foundations of Freudian Philosoph (...)

3Status filogeneze je v Freudovem nauku sicer vse prej kot enoznačen. V zadnjem času se je ob razlagi, da gre pri tem za golo prispodobo notranjeduševnih procesov (razlago spremlja kritika meščanskosti te prispodobe), ponovno okrepilo tudi zmerno stališče razvojne biologije.10 Zaradi strnjenosti lahko zgodbo o očetomoru uvrstimo med velike pripovedi o izvoru kulture in človeške družbe ter jo med drugim sprejmemo v pravni nauk. Kultura se začenja s pravom, to pa je nastalo iz poprejšnjega zločinskega poželenja.

3 Zakon nezavednega

4Pri Freudu začrtana smer doseže svojo skrajnost v delu francoskega psihiatra in psihoanalitika Jacquesa Lacana (1901–1981). Pravo v nauku slednjega ni odgovor na poželenje (tako kot pri Freudu). Pravo že samo označuje temeljno strukturo poželenja in je zato podvrženo Zakonu; pravzaprav iz njega izhaja. Pojem Zakona ima tu drugačno vlogo kot pri Freudu, ki ga postavlja v zgodbo o očetomoru kot delu filogeneze. Zakon, na podlagi katerega se izpelje ojdipovski konflikt, pri Lacanu dobi močnejšo pripovedno konkretizacijo. Ker sta pri njem nomos in logos postavljena pred vsakršno subjektiviteto in vsakršno človekovo podružbljanje ali socializacijo, Zakon označuje samo strukturo ojdipovskega konflikta. Oče tudi pri Lacanu ovira poželenje sinov. Medtem ko pri Freudu pravo izhaja iz sinovske zarote zoper očeta, pa je pri Lacanu oče tisti, ki od vsega začetka in v svojem bistvu prepovedujoče instance sam predstavlja Zakon – iz česar, mimogrede, ob ustrezni razlagi sledi, da (drugače kot pri Freudu) Lacanov »oče« ni ne diktator ne resnično obstoječ; še manj pa naj bi bil nujno ženska.

  • 11 Markus Verweyst, Das Begehren der Anerkennung, Frankfurt na Maini in New York, Campus, 2000, 344.
  • 12 Wolfgang W. Müller, Das Symbol in der dogmatischen TheologieEine symboltheologische Studie anhan (...)

5Pomankljivosti Freudovega nauka v zvezi z izvorom prava Lacan zapolnjuje z istovetenjem z očetom in Zakonom. Pri Freudu so namreč morala ostati odprta tako vprašanja o izvoru poželenja (tj. vprašanje, kako se posameznik oblikuje v svoji libidinalni interakciji) kakor tudi vprašanja o izvoru kesanja, ki ga sinovi – če naj bi prepoved očetomora izhajala iz tega kesanja – občutijo po uboju očeta. Lacan na obe vprašanji odgovori s prekinitvijo otrokovega istovetenja z materjo, katere poželenje si otrok želi izpolniti. To istovetenje prekine oče, s tem da se po eni strani pred otrokom postavlja kot instanca, ki prepoveduje istovetenje z materjo in očetomor, po drugi strani pa je sam predmet, v katerega je usmerjeno materino poželenje.11 Prekinitve otrokovega istovetenja z materjo oče ne doseže s silo, ampak s simbolno kastracijo – tj. s podreditvijo otroka zakonu ali »Imenu-očeta« (fran. nom-du-père), ki se v otrokovi predstavi združi z očetovo Besedo (fran. non-du-père). Lacan s prehodom od telesno nasilnega očeta k očetovi Besedi, ki predstavlja zakon, spremeni objekt otrokovega istovetenja: po njegovem predmet istovetenja in podreditve ni oče, ki izpolnjuje materino poželenje, ampak je ta predmet očetov zakon. Zakon ali »Ime-očeta« tako hkrati vodi v simbolni red, tj. v kulturni red prava, jezika, pomena in spolnosti, ki na prvem mestu otroka osvobaja istovetenja z materjo.12

  • 13 Rudolf Bernet, Subjekt und Gesetz in der Ethik von Kant und Lacan, v Hans-Dieter Gondek in Peter Wi (...)

6Podreditev očetovemu zakonu s tem ne razloži samo omejitve otrokovega poželenja (kot pri Freudu), ampak razloži tudi lastno subjektiviteto in otroku lastno poželenje. Subjektiviteta torej ni neka naravna oz. resnična danost, obstoječa pred zakonom, ki jo omejuje. Nasprotno: subjektiviteta predpostavlja obstoj zakona; čeprav za ceno »izgube pristnega dostopa do neposredovane in neomejeno prisotne resničnosti«,13 subjektiviteta predpostavlja vstop v simbolni red. Subjektiviteta je posledica zakona, ki ga predstavlja oče in ki se kot »Ime-očeta« prenaša na njegove naslednike.

  • 14 Bernet (op. 12), 38; Verweyst (op. 8), 389; Costas Douzinas, Law and the Emotions: Prolegomena for (...)

7Poželenje tako osvobojenega subjekta je – prav zaradi krhkosti njegovega izvornega in temeljnega istovetenja – usmerjeno v priznavanje subjekta samega. Poželenje subjekta je tako usmerjeno v drugo poželenje, ki naj bi bilo usmerjeno v subjekt. Ker pa je nosilec tega drugega poželenja lahko le kak drug subjekt, ki svoje poželenje (ob tem da obstoja subjekta kot takega ne more kar predpostaviti) lahko usmeri zgolj v nek objekt, je koncu koncev objekt poželenja prazen prostor, ne-objekt. Za zapolnitev ta prostor potrebuje nek subjekt, zato je na njegovo mesto postavljeno umišljeno istovetenje z objekti, katerih nepopolnost spremlja predstava prepovedane matere kot popolnega objekta poželenja – tj. poželenja, ki ga prav gotovo ni mogoče izpolniti, a se mu subjekt namerno noče odreči.14

  • 15 Jacques Lacan, Die Psychosen. Seminar Buch III, Weinheim, Berlin, Quadriga, 1997.

8Neugodje, ki izvira iz neizpolnjenosti poželenja, ne ostane omejeno samo na sfero subjekta (to niti ne bi moglo biti, saj se subjekt, kot že rečeno, po Lacanu porodi šele v stiku s simbolno razsežnostjo Drugega – z »Imenom-očeta«). To neugodje vpliva tudi na družbene odnose – v obliki stroge, potencialno morilske tekmovalnosti za umišljeni, a nedostopni objekt poželenja. Sovražnost, ki izvira iz neugodja med sabo brezupno tekmujočih subjektov, pa Lacan razloži s pogodbo, kakršne poznamo v pravu. Ta pogodba – gre za neke vrste psihoanalitično različico »družbene pogodbe« – vsebuje neutemeljivo fikcijo, da poželenje ni usmerjeno v prazen prostor. Edini (čeprav samo fiktivni) nujni predmet te pogodbe je sporazumevanje ali, z drugimi besedami, dogovor, da se je zaradi izpolnjevanja poželenja po priznanju bolje pogovarjati, kakor pa da bi se med seboj pobili.15 Tako vsakršno sporazumevanje, vsakršno govorjenje kot družbeno dejanje obnavlja temeljne pogoje te pogodbe in utrjuje fikcijo, da je bila izrečena resnica – kljub temu da se zavezujočnost tega pogodbenega govorjenja oslanja, kot že rečeno, na potlačitev resničnega, v prazen prostor usmerjenega poželenja, s čimer v svojem jedru nosi neresnico. Naslovnik govorjenja postane na ta način priča; tj. priča, ki potrjuje domnevano resničnost govorečega subjekta in ga s tem priznava kot subjekt.

  • 16 Douzinas (op. 14), 1823.

9V tem okviru je naloga prava, da to ohranja fikcijo združljivosti subjektivitete (oz. »resničnosti«) in mirnega podružbljanja ali socializacije (oz. »pravičnosti«), obenem pa zavezujoči naravi omenjene pogodbe daje simbolni temelj. Pri tem je nepomembno, ali je vsakokratna vsebina prava tudi »pravična«; pogodba namreč služi predvsem vzdrževanju fikcije resnice in pravičnosti kot takih.16 Iz te razlage zakona kot antropološke stalnice tako normativno gledano izhaja ena dejanska zahteva: zakon, ki pripada simbolnemu redu in se postavlja nasproti uničevalnim predstavam človekovega poželenja, se mora zoper to poželenje uveljaviti in ohranjati. Zato je neposredna posledica z Lacanom navdahnjenega nauka o pravu to, da poudarja pomembnost ohranjanja prava kot utrjevanja obrambe pred uničujočim poželenjem.

4 Odmik od zgodovinske nujnosti

  • 17 Vendar primerjaj zbornik: Cornelia Vismann (ur.), Pierre Legendre - Historiker, Psychoanalytiker, J (...)

10Podrobnejše določitve, kaj pomeni konkretna zgodovinska vsebina prava, se je lotil Lacanov kritični učenec, pravni zgodovinar in filozof Pierre Legendre (1930–). V nemškem prostoru še skoraj povsem nesprejeti Legendre17 se je posvetil s strani Lacana ne povsem odgovorjenemu vprašanju, v kolikšni meri se zakon očeta – razen golega zatrjevanja njegove veljavnosti – tudi konkretno uresničuje v institucijah pravnih oblik. Vloga pravne institucije pri tem ustreza tisti vlogi, ki jo ima pri Lacanu zakon očeta, saj tudi Legendre pravno institucijo uvaja ob omembi izgube popolnosti (tj. istovetnosti z materjo), s katero razloži samo subjektiviteto.

  • 18 Neil Duxbury, Exploring legal tradition: psychoanalytical theory and Roman law in modern continenta (...)
  • 19 Peter Goodrich, ’The Unconscious is a Jurist’: Psychoanalysis and Law in the Work of Pierre Legendr (...)
  • 20 Manfred Schneider, Es genügt nicht, Menschenfleisch herzustellen, v: Vismann 2001 (op. 17), 49.

11Drugače kakor pri Lacanu v ojdipovskem konfliktu torej pri Legendru ne stojita zgolj oče oz. prispodoba očeta kot »Ime-očeta« in razvijajoči se subjekt poželenja, ampak sta v tem konfliktu prej subjekt in pravo kot takšno,18 kar seveda izhaja iz »tematske istorodnosti« očetovstva in prava (na to kaže nemški izraz Vater Staat);19 pa še Boga, zakona, države, naroda in besedila.20

  • 21 Goodrich (op. 19), 209.
  • 22 Alain Pottage, Crime and Culture: The Relevance of the Psychoanalytical, The Modern Law Review (199 (...)
  • 23 Peter Goodrich, Languages of Law: From Logics of Memory to Nomadic Masks, London, Weidenfeld & Nico (...)
  • 24 Goodrich (op. 19), 198.
  • 25 Pierre Legendre, Id Efficit, Quod Figurat (It is the Symbol which produces Effects), Legal Studies (...)
  • 26 Duxbury (op. 18), 84, 87 in nasl.
  • 27 Pierre Legendre, The Other Dimension of Law, Cardozo Law Review (1995) 16, 962.

12Tudi tej Legendrovi različici na izgubi temelječe razlage subjekta je treba preprečiti uresničitev njenega uničujočega potenciala. Drugače kot Lacan pa Legendre vzdrževanje izvirne pogodbe pripiše institucionalni tradiciji in pravu lastni logiki, ki sta zaznamovali bistvo zahodne pravne tradicije.21 »Resničnost« je pravni instituciji zagotovljena s tradicionalnostjo njenih pravnih oblik. Prav te namreč lahko omogočijo, da »druga razsežnost prava« ne postane izrecna, ampak se izraža na neki ravni, ki je dostopna razumu in na kateri zakon ni razumljen kot zakon očeta ali zakon izvorne subjektivizacije skozi izgubo:22 »Da bi živela, mora družba sanjati.«23 Potencialno uničujoče poželenje subjekta mora biti usmerjeno prav v te pravne institucije in tradicije. Obenem je treba utemeljiti tudi »erotično navezanost subjekta na moč in ustrezno estetiko podreditve pravu«.24 Uspešnost te simbolne navezanosti je odvisna od prepričljivosti, s katero predstavlja izvorno (očetovsko) utemeljitev prava.25 To ima dve pomembni posledici, ki Legendrov nauk razmejujeta od Lacanovega. Prvi je v tem, da zgodovinska konkretizacija, ki se pri Legendru skozi pravne institucije in Zakon srečuje z obrambo pred uničujočim poželenjem, njegov nauk uvršča med konzervativne pravne nauke par excellence.26 Legendre s tem v zvezi izrecno izrazi svojo skrb:27

Ne razumemo, da je tisto, kar leži v osrčju ultramoderne kulture, samo pravo; ne razumemo, da ta kvintesenčno evropski pojem vključuje neke vrste atomsko vez, ki s sabo nosi nevarnost za prihajajoče generacije, da se obenem z njenim razpadom zruši tudi simbolno.

  • 28 Pierre Legendre, Der Tanz in der nichttanzenden Kultur, v: Vismann 2001 (op. 17), 34.

13Ta simbolni red je po Legendru ogrožen zaradi28

zavračanja izvorne povezanosti institucij z zakonom in zaradi odpravljanja mitov – te odsotnosti smisla, do katere naj bi nas pripeljal sodobni sistem proizvodnje, v katerem se morajo človeška telesa ploditi in množiti: vse to je skrajno narobe in vodi v popolnoma absurdno razpravljanje.

  • 29 Tako kritično Pierre Legendre, DerTake-Offdes Westens ist ein Gerücht, v: Vismann 2001 (op. 17) (...)

14Druga posledica, ki njegov nauk razmejuje od Lacanovega, pa je v tem, da Legendru konkretna zgodovinska zamejitev njegovega nauka dopušča odpiranje prostora, ki ob Lacanovem razumevanju vloge in vsebine očetovega zakona ni bilo mogoče. Na mestu, ki ga je pri Lacanu zavzemal zakon očeta, katerega zatrjevano veljavnost je bilo treba šteti za povsem neizpodbitno, Legendre z zamejevanjem svojega nauka na določeno zgodovinsko tradicijo prostor odpira za različnost in nasprotovanje.29

  • 30 Legendre (op. 29), 110.
  • 31 Peter Goodrich, Maladies of the Legal Soul: Psychoanalysis and Interpretation in Law, Washington an (...)

15To, da zgodovinsko zapolnjevanje simbolnega reda dojema kot nekaj nenujnega, Legendru omogoča, da se odmakne od univerzalističnih trditev lacanovske analize.30 Z Lacanom sicer tudi sam deli normativne premise, s katerimi veljavnost zakona ohranja z navezovanjem na zakon očeta (te premise so po Legendrovem prepričanju podane tudi z zgodovinskimi in s tradicijo prežetimi izraznimi oblikami zakona). Vseeno pa gre njegov nauk v protidogmatično smer že s tem, da je s svojo kritiko moderne proti izrinjanju številčnosti zakonov in pravnih kultur z nadpostavljanjem modernega razuma, ki je izven ali, bolje, nad simbolnim redom.31

  • 32 Franck Chaumon, Lacan: La loi, le sujet et la jouissance, Pariz, Michalon, 2004, 8 in nasl.
  • 33 Gilles Deleuze in Félix Guattari, Anti-Ödipus, Frankfurt na Maini, Suhkamp, 1974. Pri čemer se je i (...)

16Legendru se očita, da v svoji razlagi očetovega zakona zanemarja razliko med strukturnim zakonom nezavednega in pravnim zakonom.32 V resnici je mogoče opaziti, da se je Lacan – za razliko od Freuda – vzdržal razlage pravne institucije in opozoril, da med pravom in psihoanalizo obstaja strukturna razlika. Status Lacanovega navezovanja na zakon je tako vse prej kot enoznačen. Po mojem opažanju pa pravniških naslednikov Lacanovega nauka ta nejasnost ni prav nič ovirala pri enačenju subjekta nezavednega in pravnega subjekta, s tem pa pri utemeljevanju takšnega razumevanja pravnih institucij, ki je naklonjeno njihovemu ohranjanju. Tudi Lacanova najbolj znana kritika Deleuze in Guattari sta v psihoanalitičnem razumevanju vzpostavitve subjekta z Anti-Ojdipom napadala prav tisto razlago nuklearne družine, ki je v subjekt vcepila komplekse družbene poslušnosti do avtoritete.33 Če bi kritiko vzeli zares, potem bi bilo razlikovanje med subjektom nezavednega in pravnim subjektom zgolj poskus, da se zamegli to ideološko vlogo analize. Po mojem mnenju pa bi bilo ravno tako narobe, če bi Legendru enostavno očitali, da je Lacana napačno razumel. Legendre si namreč sam želi omenjenega enačenja subjekta nezavednega in pravnega subjekta, ker to enačenje sestavlja bistvo zahodne tradicije, pravo pa predstavlja kot zahodnemu subjektu lastno tehniko.

5 Prvine rodoslovja

17Ob tem, da opisano razumevanje vzpostavitve subjekta odmika psihoanalitični nauk od zgodovinske nujnosti, ga moramo jemati resno tudi kot prilagoditev tradicije zahodnega pravnega mišljenja na sodobni čas. Obravnavani nauk je namreč povezan s tradicijami ukvarjanja s čustvi tako v filozofiji prava kot na splošno v pravnem nauku. Tu naj zadošča kratka omemba, da razmišljanje o čustvih v pravu in v odnosu do prava izhaja idejnozgodovinsko iz istega vira kakor Abelardov ali Ockhamov sekularni pozitivizem. Zanimanje za čustva vpletenih vstopa v zahodno pravno mišljenje od nominalistične revolucije naprej. Iz današnjega vidika je presenetljivo in težko predstavljivo, da čustev, kot jih razumemo mi, v klasičnem in srednjeveškem mišljenju še niso dobro razlikovali od čutenj v smislu telesnih zaznav.

  • 34 Alois Hahn, Identität und Selbstthematisierung, v isti avtor in Volker Kapp (ur.), Selbstthematisie (...)
  • 35 O tem zgodovinsko filozofskem razvoju na splošno Marcel Gauchet, Le désenchantement du monde, Pariz (...)

18Možnost, da si čustva predstavljamo kot nekaj duševnega in ločenega od zunanjega sveta, temelji na nominalističnem ločevanju pojmov od stvari. Do njihovega vstopa v pravno misel pride predvsem z novim teološkim razmišljanjem o grehu, tj. z razmišljanjem, katerega začetki segajo v 12. in 13. stoletje. Šele takrat je bil slabi namen kot notranjeduševno stanje postavljen v središče pozornosti, medtem ko se je bil ves mišljenjski napor pred tem osredotočal zgolj na dejanje in njegove posledice.34 Od tod izvira tudi misel, da dejanje vere ni posebnega pomena kot vodilo za zunanje ravnanje, ampak kot čustveno nagnjenje. In čeprav je temelje za to položil v svoji teološki razlagi strogo osebne odgovornosti že Martin Luther, so predstavo o pravnem subjektu (ta se je izkazala za izredno uspešno iz razlogov, ki so opisani v zgodovinskem družboslovju) poudarjala predvsem pietistična oz. čustveno pobožna verska gibanja. Najkasneje od 16. stoletja naprej se je pomemben del zahodnega razmišljanja o čustvenih nagnjenih v pravu naslonil na model izgubljene popolnosti oz. nedosegljive celote »pravičnosti« in »resnice«, ter na ustrezno razumevanje nepopolnega subjekta (in pravnega subjekta), katerega subjektiviteta je odvisna prav od odsotne popolnosti.35

  • 36 Heinz D. Kittsteiner, Die Entstehung des modernen Gewissens, Frankfurt na Maini, Insel, 1995, 267 i (...)
  • 37 Leo Strauss, On the Spirit of HobbesPolitical Philosophy, Revue Internationale de Philosophie (19 (...)
  • 38 Jean Starobinski, Jean-Jacques Rousseau und die List der Begierde, v isti avtor, Ernst Cassirer und(...)
  • 39 Alexander Hollerbach, Der Rechtsgedanke bei Schelling, Frankfurt na Maini, Klostermann, 1957, 275 i (...)
  • 40 Podrobneje Stefan Häußler, Der Ort der Sozialnorm: Zu einem topologischen Aspekt der Genealogie der(...)

19Na kratko lahko omenim vsaj še to, da spoštovanje zakona za Kanta tako ni le odraz upoštevanja razuma pred samim seboj, temveč je (glede na svoj izvor precej pietistično) to spoštovanje tudi strahospoštovanje absolutnega, katerega zmotljiv in kvaren izraz predstavlja subjekt.36 Podobno strukturo najdemo tudi pri Hobbesu: prav bojazen pred Leviatanom subjekte varuje pred tem, da bi imeli sebe za vsemogočne in bi s tem eksistenčno ogrožali svojo subjektivnost.37 Nadalje naj bi pri Rousseauju, kjer čustva nastopajo v močnem nasprotju, pravni subjekt nadomestil izgubljeno nedolžnost neomadeževane davnine s svojo ljubeznijo do skupinskega bitja.38 Kot zadnji primer, ki je za to vprašanje še posebej zanimiv, pa nam lahko služi Schelling. Po eni strani je posebno zanimiva njegova filozofija prava, ki sicer res ni sistematično obdelana, a je preko Savignyja vplivala na razvoj nemške in evropske pravne misli.39 Po drugi strani pa se Schellinga upravičeno navaja tudi kot neposrednega predhodnika mislecev psihoanalitičnega gibanja, njegovo filozofijo pa kot zelo nazorno predstavnico razvoja od pravnofilozofskega razmišljanja o čustvih k psihoanalitičnemu nauku o pravnem subjektu.40

6 Zaključek

20Psihoanalitične nauke o pravu povezuje tradicija, ki je čustvena nagnjenja pravnih subjektov razlagala kot odnos do izgubljene popolnosti ali nedosegljive celote »resnice« in »pravičnosti«. To tradicijo lahko končno in v njenem temelju povežemo z nemškim idealizmom, pietizmom in protestantizmom, pa tudi z Abelardom in Ockhamom – kar dokazuje njen zahodni značaj.

  • 41 Primerjaj Slavoj Žižek, Die Puppe und der Zwerg: Das Christentum zwischen Perversion und Subversion(...)
  • 42 Christoph Eberhard, Les Droits de lHomme à lÉpreuve de la Contemporalité, Droits (2005) 41, 2192 (...)

21Moja ocena psihoanalitičnih naukov o pravu je zato dvoplastna. Po eni strani menim, da so ti nauki resnični izraz dolge nominalistične dediščine, ki se izogiba nepremičnemu naslanjanju na »resnico« spoštovanja, bojazni, ljubezni in strahu. Zato ti nauki dajejo dovolj kompleksno teoretično razlago zahodne (pravne) tradicije.41 Po drugi strani menim, da prevlada te tradicije v vse bolj globalni družbi predstavlja resne težave za sodobno pravno misel. Na tovrstne težave pri medkulturnem presajanju opozarja – precej neuspešno – pravna antropologija že več kot trideset let; kompleksen primer teh težav so univerzalne človekove pravice.42 Antropologija prava nas izziva, naj se v dobro uspešnega medkulturnega pravnega reda vsaj začnemo zavedati nakazanih omejitev značilno zahodnih tradicij (če teh že ne postavimo pod vprašaj). Čustvena kritika kot kritika prava pa zame tako pomeni dvoje. Na eni strani kritika pokaže na brezčutnost tradicionalnih oblik pravnih postopkov in pomanjkljivo upoštevanje čustvenih dejavnikov v pravnem sporu. Po mojem mnenju – in ne da bi tu to podrobneje utemeljil – je ta kritika načeloma upravičena. Kljub temu pa zaenkrat prepričljive teoretične osnove zanjo nimamo, saj je – kot sem že rekel – tradicionalna obravnava čustvenih nagnjenj še najmanj problematična. Na drugi strani čustvena kritika kot pravna kritika predstavlja poskus, da v filozofiji prava in v pravnem nauku premostimo (morda) odvečno, a močno občuteno potrebo, da bi pravnim subjektom predpisovali njihova pravna čustva.

Top of page

Bibliography

Rudolf Bernet, 1994: Subjekt und Gesetz in der Ethik von Kant und Lacan. Ethik und Psychoanalyse. Eds. Hans-Dieter Gondek and Peter Widmer. Frankfurt/Main: Fischer.

Franck Chaumon, 2004: Lacan: La loi, le sujet et la jouissance. Paris: Michalon.

Andreas De Block, 2005: Freud as an ‚Evolutionary Psychiatrist’ and the Foundations of Freudian Philosophy. Philosophy, Psychiatry, & Psychology (2005) 12. 315–324.

Gilles Deleuze in Félix Guattari, 1974: Anti-Ödipus. Frankfurt/Main: Suhkamp.

Costas Douzinas, 1998: Law and the Emotions: Prolegomena for a Psychoanalytic Approach to Legal Study. EUI Working Paper LAW No. 98/8. URL: http://cadmus.eui.eu/handle/1814/144 (15. 12. 2010).

Neil Duxbury, 1989: Exploring legal tradition: psychoanalytical theory and Roman law in modern continental jurisprudence. Legal Studies (1989) 9. 84–99.

Christoph Eberhard, 2005: Les Droits de l’Homme à l’Épreuve de la Contemporalité. Droits (2005) 41. 219–234.

Iring Fetscher, 1997: Rousseaus politische Philosophie. Frankfurt/Main: Suhrkamp, 7th Ed.

Frank Fleerackers, 2000: Affective Legal Analysis. On the Resolution of Conflict. Berlin: Dunker & Humblot.

Sigmund FREUD, 1913: Totem und Tabu. Leipzig and Vienna: H. Heller & Cie.

1915: Zeitgemässes über Krieg und Tod. Imago (1913) 4, 1–21.

1921: Massenpsychologie und Ich-Analyse, Leipzig/Vienna/Zürich: Internationaler Psychoanalytischer Verlag.

1927: Die Zukunft einer Illusion. Leipzig, Vienna and Zürich: Internationaler Psychoanalytischer Verlag.

1930: Das Unbehagen in der Kultur. Vienna: Internationaler Psychoanalytischer Verlag.

1933: Warum Krieg? Paris: Institut international de coopération intellectuelle.

1939: Der Mann Moses und die monotheistische Religion. Amsterdam: De Lange.

1974: Totem und Tabu. Studienausgabe. Band IX, Frankfurt/Main: Fischer.

1974: Der Mann Moses und die monotheistische Religion. Studienausgabe. Band IX. Frankfurt/Main: Fischer.

1974: Massenpsychologie und Ich-Analyse. Studienausgabe. Band IX. Frankfurt/Main: Fischer.

Marcel Gauchet, 1985: Le désenchantement du monde. Paris: Gallimard.

Peter Goodrich, 1990: Languages of Law: From Logics of Memory to Nomadic Masks. London: Weidenfeld & Nicolson.

1996, ’The Unconscious is a Jurist’: Psychoanalysis and Law in the Work of Pierre Legendre. Legal Studies Forum (1996) 20. 195–228.

1997: Maladies of the Legal Soul: Psychoanalysis and Interpretation in Law. Washington and Lee Law Review (1997) 54. 1035–1074.

Alois Hahn, 1987: Identität und Selbstthematisierung. Selbstthematisierung und Selbstzeugnis: Bekenntnis und Geständnis. Eds. Alois Hahn and Volker Kapp. Frankfurt/Main: Suhrkamp, 9–24.

Stefan Häußler, 2006: Der Ort der Sozialnorm: Zu einem topologischen Aspekt der Genealogie der Lacanschen Rechtsphilosophie. Juridikum 2006. 204–209.

Stefan Häußler, 2006: Psychoanalytische Rechtstheorien. Neue Theorien des Rechts. Eds. Sonja Buckel, Ralph Christensen and Andreas Fischer-Lescano. Stuttgart: UTB. 305–321.

Alexander Hollerbach, 1957: Der Rechtsgedanke bei Schelling. Frankfurt/Main: Klostermann.

Olivier Jouanjan, 2006: Une Histoire de la Pensée Juridique en Allemagne: un essai d’explication. Droits 42. 153–161.

Heinz D. Kittsteiner (1995): Die Entstehung des modernen Gewissens. Frankfurt/ Main: Insel.

Jacques LACAN, 1997: Die Psychosen. Seminar Buch III. Berlin: Quadriga.

Pierre Legendre, 1995: The Other Dimension of Law. Cardozo Law Review (1995) 16. 943–962.

1996: Id Efficit, Quod Figurat (It is the Symbol which produces Effects). Legal Studies Forum (1996) 20. 247–263.

2001: Der Tanz in der nichttanzenden Kultur. Tumult (2001) 26. 33–39.

2001: Der ‚Take-Off’ des Westens ist ein Gerücht. Tumult (2001) 26. 102–118.

Luuk Johannes Van Middelaar, 2002: Politicide: de moord op de politiek in de Franse filosofie. Amsterdam: Van Gennep, 3rd Ed.

Wolfgang W. Müller, 1990: Das Symbol in der dogmatischen Theologie – Eine symboltheologische Studie anhand der Theorien bei K. Rahner, P. Tillich, P. Ricoeur und J. Lacan. Frankfurt/Main and Bern: Lang.

Ludwig J. Pongratz, 1983: Hauptströmungen der Tiefenpsychologie. Stuttgart: Kröner.

Alain Pottage, 1992: Crime and Culture: The Relevance of the Psychoanalytical. The Modern Law Review (1992) 55. 421–438.

Manfred Schneider, 2001: Es genügt nicht, Menschenfleisch herzustellen. Tumult (2001) 26. 45–53.

Jean Starobinski, 1989: Jean-Jacques Rousseau und die List der Begierde. Drei Vorschläge, Rousseau zu lesen. Eds. Jean Starobinski, Ernst Cassirer in Robert Darnton. Frankfurt/Main: Fischer-TB. 79–103.

Leo Strauss, 1950: On the Spirit of Hobbes’ Political Philosophy. Revue Internationale de Philosophie (1950) 4. 405–431.

Markus Verweyst, 2004: Das Begehren der Anerkennung. Frankfurt/Main and New York: Campus.

Cornelia Vismann (Ed.), 2001: Pierre Legendre - Historiker, Psychoanalytiker, Jurist. Berlin: Syndikat Verlag (Tumult. Zeitschrift für Verkehrswissenschaft; 26).

Slavoj Žižek, 2003: Die Puppe und der Zwerg: Das Christentum zwischen Perversion und Subversion. Frankfurt/Main, Suhrkamp.

Top of page

Notes

* Tu želim opozoriti na nekaj prevajalskih izbir, ki so bile potrebne, da bi nemško izrazoslovje približali slovenskemu bralcu. Te izbire niso nujno dobesedni prevodi nemških pojmov, ustrezajo pa pomenu, ki izhaja iz konteksta. Čim bolj sem se poskušala izogibati tudi uporabi tujk. Zaradi stremljenja k čim večji povednosti in sporočilnosti sem tako nem. Begründung prevajala z »razlago«. Za prevod pojma nem. Gefühl sem izbrala »čustvo«. Za nem. emozionale Dispositionen sem uporabila »čustvena nagnjenja«. S »prahordo« je mišljen Freudov izraz nem. Urhorde. Freudov nem. Begehren sem po primerjavi s slovenskimi prevodi prevedla kot »poželenje«. »Istovetenje« je prevod za nem. Identifikation, »simbolni red« pa za symbolische Ordnung. Nem. Erbgeschichte sem prevajala kot »dedna zgodovina«, nem. Vergesellschaftung kot »podružbljanje« ali »socializacijo«, nem. Stukturgesetz des Unbewussten pa kot »strukturni zakon nezavednega«. Za nem. historische Kontingenzen sem izbrala prevod »zgodovinskih nenujnosti«. S pojmom »vzpostavitev subjekta« sem prevedla nem. Subjektkonstitution. V nemščini se za Lacanov fran. nom-du-père (»Ime-očeta«) uporablja nem. väterliche Gesetz, za fran. non-du-père (»očetova Beseda«) pa nem. Wort des Vaters. Za pomoč pri prevajalskih izbirah in kritičen pregled prevoda se zahvaljujem Andreju Kristanu.

1 Obsežno o tej problematiki Frank Fleerackers, Affective Legal Analysis: On the Resolution of Conflict, Berlin, Dunker & Humblot, 2000, 163 in nasl.

2 O pomembnem prispevku, med drugimi, Petra Goodricha glej Stefan Häußler, Psychoanalytische Rechtstheorien, v Sonja Buckel, Ralph Christensen in Andreas Fischer-Lescano, Neue Theorien des Rechts, Stuttgart, UTB, 2006, 305–321.

3 Totem und Tabu, Leipzig in Dunaj, H. Heller & Cie, 1913, Zeitgemässes über Krieg und Tod, Imago (1915) 4, 121, Massenpsychologie und Ich-Analyse, Leipzig, Dunaj in Zürich, Internationaler Psychoanalytischer Verlag, 1921, Die Zukunft einer Illusion, Leipzig, Dunaj in Zürich, Internationaler Psychoanalytischer Verlag, 1927, Das Unbehagen in der Kultur, Dunaj, Internationaler Psychoanalytischer Verlag, 1930, njegova izmenjava pisem z Albertom Einsteinom Warum Krieg?, Pariz, Institut international de coopération intellectuelle, 1933 in Der Mann Moses und die monotheistische Religion, Amsterdam, De Lange, 1939. Slovenske izdaje: Spisi o družbi in religiji: Totem in tabu, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2007; Mož Mojzes in monoteistična religijaTri razprave, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta), 2004.

4 Sigmund Freud, Totem und Tabu, v Studienausgabe zvezek IX, Frankfurt na Maini, Fischer, 1974, 426.

5 Prav tam, 430.

6 Sigmund Freud, Der Mann Moses und die monotheistische Religion, v Studienausgabe zvezek IX, Frankfurt na Maini, Fischer, 1974, 426, 530.

7 Ludwig J. Pongratz, Hauptströmungen der Tiefenpsychologie, Stuttgart, Kröner, 1983, 106 in nasl.

8 Sigmund Freud, Massenpsychologie und Ich-Analyse, v Studienausgabe zvezek IX, Frankfurt na Maini, Fischer, 1974, 114.

9 Freud (op. 6), 529.

10 Andreas De Block, Freud as an ‘Evolutionary Psychiatrist’ and the Foundations of Freudian Philosophy, Philosophy, Psychiatry, & Psychology (2005) 12, 315–324.

11 Markus Verweyst, Das Begehren der Anerkennung, Frankfurt na Maini in New York, Campus, 2000, 344.

12 Wolfgang W. Müller, Das Symbol in der dogmatischen TheologieEine symboltheologische Studie anhand der Theorien bei K. Rahner, P. Tillich, P. Ricoeur und J. Lacan, Frankfurt na Maini in Bern, Lang, 1990, 288 in nasl.

13 Rudolf Bernet, Subjekt und Gesetz in der Ethik von Kant und Lacan, v Hans-Dieter Gondek in Peter Widmer (ur.), Ethik und Psychoanalyse, Frankfurt na Maini, Fischer, 1994, 2751, 35.

14 Bernet (op. 12), 38; Verweyst (op. 8), 389; Costas Douzinas, Law and the Emotions: Prolegomena for a Psychoanalytic Approach to Legal Study, EUI Working Paper LAW No. 98/8, http://cadmus.eui.eu/handle/1814/144 (15. 12. 2010), 10 in nasl.

15 Jacques Lacan, Die Psychosen. Seminar Buch III, Weinheim, Berlin, Quadriga, 1997.

16 Douzinas (op. 14), 1823.

17 Vendar primerjaj zbornik: Cornelia Vismann (ur.), Pierre Legendre - Historiker, Psychoanalytiker, Jurist, Berlin, Syndikat Verlag (Tumult. Zeitschrift für Verkehrswissenschaft; 26), 2001.

18 Neil Duxbury, Exploring legal tradition: psychoanalytical theory and Roman law in modern continental jurisprudence, Legal Studies (1989) 9, 8499, 95.

19 Peter Goodrich, ’The Unconscious is a Jurist’: Psychoanalysis and Law in the Work of Pierre Legendre, Legal Studies Forum (1996) 20, 195-228, 203.

20 Manfred Schneider, Es genügt nicht, Menschenfleisch herzustellen, v: Vismann 2001 (op. 17), 49.

21 Goodrich (op. 19), 209.

22 Alain Pottage, Crime and Culture: The Relevance of the Psychoanalytical, The Modern Law Review (1992) 55, 421–438, 427 in nasl.

23 Peter Goodrich, Languages of Law: From Logics of Memory to Nomadic Masks, London, Weidenfeld & Nicolson, 1990, 294.

24 Goodrich (op. 19), 198.

25 Pierre Legendre, Id Efficit, Quod Figurat (It is the Symbol which produces Effects), Legal Studies Forum (1996) 20, 247–263, 254.

26 Duxbury (op. 18), 84, 87 in nasl.

27 Pierre Legendre, The Other Dimension of Law, Cardozo Law Review (1995) 16, 962.

28 Pierre Legendre, Der Tanz in der nichttanzenden Kultur, v: Vismann 2001 (op. 17), 34.

29 Tako kritično Pierre Legendre, DerTake-Offdes Westens ist ein Gerücht, v: Vismann 2001 (op. 17), 110.

30 Legendre (op. 29), 110.

31 Peter Goodrich, Maladies of the Legal Soul: Psychoanalysis and Interpretation in Law, Washington and Lee Law Review (1997) 54, 10351074, 1044 in nasl.

32 Franck Chaumon, Lacan: La loi, le sujet et la jouissance, Pariz, Michalon, 2004, 8 in nasl.

33 Gilles Deleuze in Félix Guattari, Anti-Ödipus, Frankfurt na Maini, Suhkamp, 1974. Pri čemer se je izpostavilo vprašanje, ali samo skrajno nasprotovanje avtoriteti ne predstavlja prav negibljive in s tem omejevalne »čustvene« naveze: Luuk Johannes Van Middelaar, Politicide: de moord op de politiek in de Franse filosofie, Amsterdam, Van Gennep, 2002 (3. izdaja), 95 in nasl.

34 Alois Hahn, Identität und Selbstthematisierung, v isti avtor in Volker Kapp (ur.), Selbstthematisierung und Selbstzeugnis: Bekenntnis und Geständnis, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1987, 924.

35 O tem zgodovinsko filozofskem razvoju na splošno Marcel Gauchet, Le désenchantement du monde, Pariz, Gallimard 1985, 325 in nasl.

36 Heinz D. Kittsteiner, Die Entstehung des modernen Gewissens, Frankfurt na Maini, Insel, 1995, 267 in nasl.

37 Leo Strauss, On the Spirit of HobbesPolitical Philosophy, Revue Internationale de Philosophie (1950) 4, 405431.

38 Jean Starobinski, Jean-Jacques Rousseau und die List der Begierde, v isti avtor, Ernst Cassirer und Robert Darnton (ur.), Drei Vorschläge, Rousseau zu lesen, Frankfurt na Maini, Fischer-TB, 1989, 79-103; Iring Fetscher, Rousseaus politische Philosophie, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 1993 (7. izdaja), 96 in nasl; 195 in nasl.

39 Alexander Hollerbach, Der Rechtsgedanke bei Schelling, Frankfurt na Maini, Klostermann, 1957, 275 in nasl.; Olivier Jouanjan, Une Histoire de la Pensée Juridique en Allemagne: un essai dexplication, Droits (2006) 42, 153161.

40 Podrobneje Stefan Häußler, Der Ort der Sozialnorm: Zu einem topologischen Aspekt der Genealogie der Lacanschen Rechtsphilosophie, Juridikum 2006, 204209 z navedenkami.

41 Primerjaj Slavoj Žižek, Die Puppe und der Zwerg: Das Christentum zwischen Perversion und Subversion, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 2003, 79.

42 Christoph Eberhard, Les Droits de lHomme à lÉpreuve de la Contemporalité, Droits (2005) 41, 219234.

Top of page

References

Bibliographical reference

Stefan Häußler, « Psihoanalitični nauki o pravu in razmišljanje o čustvih v pravni filozofiji », Revus, 14 | 2010, 15-25.

Electronic reference

Stefan Häußler, « Psihoanalitični nauki o pravu in razmišljanje o čustvih v pravni filozofiji », Revus [Online], 14 | 2010, Online since 10 December 2012, connection on 23 April 2017. URL : http://revus.revues.org/1302 ; DOI : 10.4000/revus.1302

Top of page

About the author

Stefan Häußler

Stefan Häußler je diplomiral iz prava (prvi državni pravniški izpit je opravil v Frankfurtu na Maini; drugi državni pravniški izpit v mestu Koblenz), magistiral pa iz pravne teorije (Evropska akademija za pravno teorijo, Bruselj). V okviru svojega doktrorskega raziskovanja se ukvarja z vlogo čustev v pravni teoriji, še posebej iz konca 19. in zgodnjega 20. stoletja. Na Univerzi v Göttingenu v Nemčiji je zaposlen kot strokovni sodelavec za razvoj mednarodnih študijskih programov, na Univerzi na Dunaju pa obenem izredno študira kanonsko pravo.

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org