Skip to navigation – Site map
Sodno pravotvorje

Pragmatično usmerjeni nauk o pravnem razlaganju

A Pragmatically Oriented Theory of Legal Interpretation
Vittorio Villa
Translated by Tilen Štajnpihler
p. 57-88
This article is a translation of:
A Pragmatically Oriented Theory of Legal Interpretation

Abstracts

Based on a dynamic approach to the understanding of meaning, the author develops what he calls a pragmatically oriented theory of legal interpretation. This theory differs both from formalistic and anti-formalistic approaches to legal interpretation, for interpretation is, according to the author, at the same time a discovery of some levels of meaning and a construction of other levels of meaning. Meaning is thus understood as a gradual entity, which forms at various levels. It implies both the inter-linguistic dimension (i.e. sense) and the language-world relation (i.e. reference). It is never produced once and for all, but is rather formed progressively, that is, step by step. In this, the context is essential. The context is only provided in a concrete (real or paradigmatic) case, for which we are to interpret a certain legal disposition. For that reason, it is a judge as the interpret of the text who (besides the author of the same text) necessarily contributes to the final definition of its meaning.

Top of page

Full text

  • * Poleg urednika so mi svojo pomoč in nasvete pri prevajanju nudili Vesna Božič, Ciril Keršmanc, Aleš (...)

Opomba prevajalca*

1 Osrednja vloga razlaganja v sodobnih pravnih naukih

  • 1 Glej Hans Kelsen, Reine Rechtslehre, Dunaj, Franz Deuticke, 1960, 8. poglavje. (Prva izdaja iz leta (...)

1Danes je razlaganje bolj kot kadar koli prej v središču pozornosti vseh najpomembnejših smeri sodobnega pravoznanstva (na primer analitičnega pravnega nauka in pravne hermenevtike). Res je, da je bilo razlaganje vedno obravnavano kot nujna in predhodna prvina »običajnega« dela sodnikov in pravnikov, vendar je bila – čeprav velikega pomena – v tradicionalnih pravnih naukih na splošno obravnavana kot »obrobna tema«. Če primeroma pogledamo v delo Kelsna, v preteklem stoletju vsekakor vodilnega predstavnika normativne smeri pravnega pozitivizma, vidimo, da je v njegovem glavnem delu pravno razlaganje obravnavano v zadnjem poglavju.1 Po tem, torej, ko so že bili obravnavani in razrešeni vsi problemi, ki so bistveni za Kelsnov pravni nauk: to so problemi, povezani z prepoznavanjem in pripisovanjem veljavnosti pravnim normam znotraj reda, ki jih zaobjame v celoto. Za Kelsna, skratka, so predmet razlaganja norme, katerih veljavnost je bila (v luči kategorije pravne veljavnosti) že potrjena neodvisno od razlaganja; zato razlaganje ni del postopka, v katerem nastajajo pravne norme.

  • 2 Glej Ronald Dworkin, Law’s Empire, London, Fontana Press, 1986; ital. prevod L’impero del diritto, (...)
  • 3 Glej Neil MacCormick, Legal Reasoning and Legal Theory, Oxford, Clarendon Press, 1978; ital. prevod (...)
  • 4 Francesco Viola, Giuseppe Zaccaria, Diritto e interpretazione. Lineamenti di teoria ermeneutica del (...)

2Drugače je danes, ko so nekatera najpomembnejša dela v pravoznanstvu izoblikovana prav kot nauki o razlaganju; razlaganje postavljajo v središče svoje obravnave. Takšna sta na primer Dworkinov2 in MacCormickov3 nauk. V teh delih razlaganje ni več le eden od sklepnih, čeprav nujno potrebnih sestavin pravnega nauka, ki se je pred tem oblikoval z obravnavanjem drugih pojmov. Razlaganje ni več obravnavano kot predhodna sestavina. Nasprotno, v razmerju z drugimi sestavinami pravnega nauka predstavlja logično prednostno prvino. Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za količinski vidik. Kot pravita Viola in Zaccaria,4 ne gre toliko za to, da bi poglavje o razlaganju postalo obsežnejše, temveč za to, da postane nauk o razlaganju temelj za opisovanje samega prava. Z drugimi besedami: preučevanje razlaganja vstopi v igro natanko takrat, ko se soočimo s problemi samega obstoja prava in njegove veljavnosti.

3Na tem mestu bi rad opozoril na nekaj razlogov, ki utemeljujejo spremenjeno vlogo razlaganja v sodobnih pravnih naukih. Izpostavil bom tri osnovne razloge. Prvi razlog je pravnofilozofskega, drugi institucionalnega in tretji teoretičnega značaja.

  • 5 O tem glej mojo knjigo Vittorio Villa, Il positivismo giuridico. Metodi, teorie e giudizi di valore(...)
  • 6 Ta slavni pojem je vpeljal Herbert L. A. Hart, The Concept of Law (1961), 2. izdaja z dodatkom, Oxf (...)

4Prvi, pravnofilozofski razlog je povezan (tako v analitični kot v hermenevtični smeri) s širjenjem pravnega pojmovanja, ki bi ga lahko ustrezno označili kot »nauk o pravu kot družbeni praksi«. To pojmovanje je močno kritično do objektivističnega pojmovanja, ki je prevladovalo do šestdesetih let 20. stoletja. V skladu s tem pojmovanjem pravna pravila niso neke predmetne danosti (bodisi normativne bodisi dejanske), ki bi jih bilo mogoče opisati. Ne gre za tvarino, ki logično obstaja neodvisno od različnih dejavnosti (razlaganje, koriščenje, uporaba) ki se bodo naknadno nanašale nanjo. Nasprotno, za pristop, ki gleda na pravo kot na družbeno prakso, pravna pravila (v strogem pomenu) obstajajo le, če so umeščena v normativno družbeno prakso. To pomeni, da obstajajo, le v kolikor jih kot osnovo za kritiko, utemeljevanje in tako naprej razlagajo, koristijo, uporabljajo, omenjajo, razumejo člani skupnosti, ki se ravna po pravilih,5 med katerimi mnogi privzamejo pogled od znotraj6 (tj. »kritično-refleksivni« odnos do sprejetih pravil).

  • 7 O tem glej dinamični nauk o pravni veljavnosti: Luigi Ferrajoli, Diritto e ragione. Teoria del gara (...)

5Drugi razlog je institucionalnega značaja. Izraz uporabljam z namenom poudariti dejstvo, da je omenjeni razlog povezan z dandanašnjim oblikovanjem naših ustanov in s tem pravnega reda, ki prevladuje v zahodnih državah in ga poznamo kot ustavno pravno državo. Iz tega zornega kota je mogoče opaziti, da obstoj novega institucionalnega vzorca izpodbija tradicionalno predstavo o formalnem značaju pravne veljavnosti. Danes smo vse bolj prepričani, da so (tudi) vsebinske prvine del opredeljevanja pojma pravne veljavnosti. In prav v postopku preverjanja vsebinske veljavnosti pravne norme igra pomembno vlogo pravno razlaganje. Ravno z razlaganjem (naj bo to razlaganje vpletenih ustavnih načel ali norm, o ustavnosti katerih razpravljamo) je mogoče potrditi ali ovreči vsebinsko skladnost zakonske norme z ustavnim načelom. Vendar je treba poudariti, da pri tem ostajamo na stališču, da je razlaganje odločilna prvina postopka, v katerem norme pridobijo svoj normativni obstoj prav s pridobljeno lastnostjo veljavnosti. Ta je – v skladu z predlogi najnovejših naukov – pridobljena na dinamičen način, in ne več »hipoma in v celoti«.7

  • 8 Giovanni Tarello je prvi razvil to tezo, ki je danes široko sprejeta v analitičnih krogih. Glej Gio (...)

6Tretji razlog ima bolj poudarjen teoretični značaj. Gre za precejšnjo razširjenost teze o ločevanju med pravnimi stavki in pravnimi normami. Iz tega zornega kota pomen ne pripada kar čudežno stavku, s katerega se razlaganje začne, temveč je plod razlagalne dejavnosti, katere izid je pravna norma. Pravne norme so torej v primerih, kadar so vsebovane v stavkih, ki jih je izrecno oblikoval zakonodajalec, šele možni pomeni teh zakonskih določb.8

7Če sprejmemo to osnovno teoretično predpostavko, potem se priznanje, da ima razlaganje temeljni pomen, zlije s tem, da se razlagalni dejavnosti, ki jo neposredno izvaja sodstvo (in posredno pravna znanost), pripiše neodtujljivo proizvodno in ustvarjalno vlogo. Osrednja misel pri tem je, da so pri pripravi normativnih sporočil, naslovljenih na državljane, sodniki poklicani sodelovati z zakonodajalcem, saj brez razlagalnega poseganja sodstva ta sporočila niso popolna. Iz tega zornega kota je pravnemu razlaganju torej lastna neka ustvarjalna vloga, ki je ni mogoče zanikati.

8Če kot primer pogledamo delo sodnikov v posebnem italijanskem institucionalnem kontekstu (ta v moji analizi predstavlja prednostno mesto nanašanja), lahko opazimo, da se je stopnja ustvarjalnosti sodniškega razlaganja danes močno dvignila. Za to obstaja vrsta razlogov, od katerih želim tri posebej poudariti.

9Prvi razlog je povezan s postopnim tvorjenjem novega prava – posebej še na področju civilnega prava – z izdajanjem »posebnih zakonov«, ki niso vpeti v enotni red našega civilnega zakonika in njegovih načel. S tem pojavom se ukvarjamo od šestdesetih let dvajsetega stoletja naprej. Na misel pridejo primeri, kot so »zakon o delavcih«, reforma družinskega prava, zakoni o rentah in kmetijskih pogodbah, uvedba razveze zakonske zveze in tako naprej.

10Drugi razlog je povezan s krepitvijo odkrito neformalistične razlagalne drže sodnikov. Ta drža – posebej razširjena je bila konec šestdesetih let (skupaj s sodniškim »aktivizmom« tako imenovanih ital. »magistrati d’assalto«) in nato v zgodnjih devetdesetih s »Tangentopoli« (ta se je pričel 1992) – se izraža tudi z uporabo razlagalnih pristopov, ki se veliko bolj ukvarjajo z vzpostavljanjem »pravičnosti v posameznem konkretnem primeru« kot pa z iskanjem navdihujočih razlogov za odločitev v ratio legis. To pomeni, da v posameznem trenutku uporabljene razlagalne tehnike niso razumljene kot pravila, ki usmerjajo sprejem odločitve, temveč prej kot pravila naknadne (ex post) utemeljitve že sprejete odločitve.

  • 9 Ricardo Guastini, »La costituzionalizzazione« dell’ordinamento italiano, Ragion Pratica (1998) 11, (...)

11Tretji razlog pa je povezan s tokom, ki se je v naši pravni kulturi pojavil v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in ki ga Riccardo Guastini ustrezno imenuje konstitucionalizacija pravnega reda.9 Gre za tok preoblikovanja našega pravnega reda, pri čemer lahko ugotovimo, da je ta na koncu popolnoma »prežet« z ustavnimi normami. Treba je pojasniti, da to kulturno preoblikovanje ne zadeva toliko prisotnost same ustave kot njeno razumevanje v pravni kulturi, zlasti s strani vseh pravnikov in uporabnikov prava. Ta pogled na ustavo in njeno razlaganje sloni na prepričanjih o njeni »prepričevalni moči« in »sposobnosti neposredno učinkovati« na vsak vidik delovanja pravnega reda. Ta postopek omogoča torej neke vrste prekomerno razlaganje ustave: tj. razlagano držo, ki s sprejeto odločitvijo razširi pomen ustavnega besedila. Razširjajoče razlaganje deluje tako, da iz obstoječih ustavnih določb, po možnosti z uporabo analogije, izpeljemo celo vrsto tiho vsebovanih norm, s katerimi lahko obvladamo katero koli vrsto »ustavno pomembnega« ravnanja.

12Dodati je treba, da je porast »sodniške ustvarjalnosti« za mnoge pravnike (kot tudi za javno mnenje) zelo zaskrbljujoč. Dejstvo pa je, da ta porast pogosto ni plod sodnikove proste izbire, temveč »nujni« izraz drže, ki jo danes zavzema naš institucionalni red. Kljub temu je omenjeni porast lahko nevaren našim demokratičnim ustanovam, ker dejansko vključuje možnost, da tudi sodnik tako kot zakonodajalec postane »ustvarjalec novega prava« (čeprav na »dopolnilni« način). S tem sodnik ne ogroža le temeljnega načela pravne varnosti, temveč lahko izpodbija tudi temelje našega demokratičnega reda: načelo delitve oblasti v skladu s katerim naj bi bil le zakonodajalec nosilec pristojnosti tvoriti novo pravo.

13Vse te spremembe postavljajo pravno razlaganje še bolj v središče pozornosti. Seveda naloga nauka o pravnem razlaganju ne more biti ponujanje konkretnih rešitev za obstoječe stanje, čeprav imajo na našem področju (podobno kot v vseh družboslovnih in humanističnih znanostih) teoretična premišljevanja tako določen vpliv na predmet preučevanja kakor tudi normativne posledice za vse udeležence v teh dejavnostih. Vsekakor pa nam nauk o pravnem razlaganju lahko ponudi na primer ustrezno rekonstrukcijsko analizo te dejavnosti, s katero preverimo, ali slednja naš pravni red v resnici izpostavlja tolikšnim tveganjem. Moj namen je v tem prispevku pokazati prav to, da sodniško razlaganje, ko je enkrat pravilno pojasnjeno in uporabljano, ne predstavlja nevarnosti za naš demokratični red. Z drugimi besedami: mogoče je razviti nauk o razlaganju, ki hkrati pojasni tako psihološke značilnosti sodniške ustvarjalnosti kot njene omejitve, ki sodnika vežejo na zakonodajalca. Iz tega zornega kota bom skušal orisati pragmatično usmerjeni pristop k pravnemu razlaganju. Tovrstni pristop temelji na mlajši kontekstualistični smeri v semantiki, ki priznava, da je poseganje pragmatike nujno na vseh ravneh postopka pripisovanja pomena. Na temelju teh predpostavk je mogoče pokazati ne le, da postopek pripisovanja pomena pravnim določilom ne more biti popoln brez nanašanja na posebni pragmatični kontekst, v katerega je umeščen vsakokratni razlagalec, temveč tudi, da ta postopek vedno poteka v okviru omejitev, ki jih postavlja semantična vsebina izhodiščnega stavka (tj. pravne določbe, ki jo razlagamo).

2 Nekaj splošnih okvirnih opredelitev

  • 10 Ricardo Guastini, Nuovi studi sull’interpretazione, Rim, Aracne, 2008, 170–173.
  • 11 Pierluigi Chiassoni, Codici interpretativi. Progetto di voce per un “vademecum” giuridico, Analisi (...)

14Prepričan sem, da ni mogoče govoriti neposredno o pravnem razlaganju, ne da bi predhodno podali nekaj splošnih, izhodiščnih opredelitev, predvsem enotne opredelitve »razlaganja«, ki zajema raznolike razlagalne dejavnosti. Drugače kot genovska šola (še posebej Guastini10 in Chiassoni11) sam ne verjamem, da nam lahko posebne značilnosti pravnega razlaganja preprečijo odkriti neko splošnejšo podobo razlaganja, ki bi omogočila opaziti pomembne podobnosti med pravnim razlaganjem in sorodnimi razlagalnimi dejavnostmi (na primer literarno kritiko). Pravno razlaganje je navsezadnje le ena od možnih razčlenitev splošnega pojma, ki označuje enega od najosnovnejših načinov, s katerim skušamo ljudje razumeti »naravni« ali »kulturni« svet okoli nas.

  • 12 Walter B. Gallie, Essentially Contested Concepts, Proceedings of the Aristotelian Society LVI (1955 (...)
  • 13 Glej ponovno mojo knjigo Villa 2004 (op. 5), 12–20.

15Tukaj bom predstavil pojmovno opredelitev »razlaganja«, ki posebej ustreza tistemu, kar Gallie imenuje v svojem bistvu sporni pojmi.12 To so pojmi, ki so po svoji zgradbi odprti za razpravo in dovzetni za zelo drugačno rekonstrukcijo, v kolikor vse skupaj podpremo z »dobrimi argumenti«. Za vse primere, kjer je definiendum sestavljen iz tovrstnih pojmov, sem že pred časom izdelal in začel uporabljati obliko opredelitve, ki ji pravim pojmovna opredelitev. Njen minimalni, a zato nič manj pomembni namen je prepoznati skupno pojmovno osnovo, če ta sploh obstaja. Gre za skupne predpostavke (»štejemo jih za nesporne«), ki jih delijo različna ali celo med seboj izključujoča pojmovanja, ki se nanašajo na isti predmet.13 Iz tega zornega kota bo imela shema, ki ji bom sledil v tem prispevku tri-polarni značaj. Začetna točka bo splošni pojem razlaganja, iz katerega bom z zaporednim razčlenjevanjem izpeljal poseben pojem pravnega razlaganja. V nadaljevanju bom iz tega ožjega pojma izpeljal nekaj pomembnejših pojmovanj pravnega razlaganja, ki so se v preteklosti izmenjevale na odru zahodnih pravnih redov od začetka devetnajstega stoletja (torej v obdobju, ko se je začel oblikovati novi »pravni predmet«, poimenovan novoveško pravo). Ta pojmovanja se izražajo skozi različne nauke, ki v zgodovinsko določenem kontekstu pomenijo njihove posamične razčlenitve.

16Primer enega od treh pomembnih pojmovanj, ki jih bom predstavil v tem prispevku, je eklektično ali mešano pojmovanje. To lahko zavzame več različnih oblik. Tako bom najprej predstavil tradicionalno različico eklektičnega nauka (tj. Hartovo) in ji v nadaljevanju zoperstavil svojo rekonstrukcijo, ki ji pravim pragmatično usmerjeni nauk o pravnem razlaganju.

17Poskusimo zdaj opredeliti pojmovno osnovo, skupno vsem pojmovanjem razlaganja, ki so se razvila na najrazličnejših področjih (v naravoslovju, družboslovju in humanistiki, na področju umetnosti in glasbe in tako naprej). Strnemo jo lahko takole: »Razlaganje je dejavnost, s katero kakšnemu predmetu pripišemo pomen.«

  • 14 O pojmu »notranje zveze« glej Gordon P. Baker, Peter M. S. Hacker, Language, Sense and Nonsense. A (...)

18Ta opredelitev je zaslužna za vzpostavitev pojmovne vezi med »razlago« in »pomenom«. Pojmovna zveza je neka notranja vez med dvema prvinama, kjer sta ti pojmovno povezani na takšen način, da je nemogoče pojasniti eno, ne da bi bili primorani obravnavati še drugo.14

19Zatrjevati obstoj tovrstne zveze pri razlaganju hkrati pomeni, da je vez med pomenom in razlago tako tesna in prevladujoča, da po našem prepričanju ni mogoče pojmovno izoblikovati opredelitev razlaganja in naukov o razlaganju, če ti niso nujno tudi opredelitve pomena in nauki o pomenu ter obratno. Skratka, o pojmu pomena lahko razmišljamo le skozi pojem razlaganja in obratno. Splošneje torej lahko rečemo, da je nauk o razlaganju nujno tudi nauk o pomenu in obratno. Prav iz tega zornega kota lahko namreč legitimno govorimo o pojmovni oziroma notranji zvezi med razlaganjem in pomenom.

  • 15 Ricardo Guastini, Due esercizi di non–cognitivismo, Analisi e diritto 1999, 278–279 (www.giuri.unig (...)

20Iz tega zornega kota se ne strinjam s trditvijo Riccarda Guastinija,15 da nauk o razlaganju ne potrebuje nobenega nauka o pomenu – niti nauka, ki se ukvarja s pomenom v naravnih jezikih, saj je edini nauk, ki ga v resnici potrebuje, tisti, ki rekonstruira (docela svojsko) prakso pripisovanja pomena v pravni domeni. Drugače bom poskusil sam v tem prispevku prikazati, kako je neizpodbitno nujno, da razumemo, kaj pomeni »pripisovanje pomena« tako na našem kot na drugih področjih. Le tako bomo lahko namreč bolje razumeli pravno razlaganje kot postopek pripisovanja pomena pravnim besedilom. Razumeti, kaj pomeni »pripisovanje pomena«, pa ni nič drugega kot izoblikovati nauk o pomenu, natančneje, proti-esencialistični nauk o pomenu, po katerem pomen ni neka tvarina ali snov, ki jo odkrijemo, temveč je proizvod razlagalnih dejavnosti.

21Pojmovno opredelitev pravnega razlaganja je mogoče izoblikovati na treh različnih ravneh, ki si sledijo po vedno nižji stopnji splošnosti.

22Prva raven pravzaprav ustreza zgoraj navedeni pojmovni opredelitvi. Gre za zelo splošen pomen razlaganja, po katerem govorimo o razlaganju vedno, kadar nekemu predmetu pripišemo pomen; vedno torej, ko nam kak predmet nekaj sporoča in se nam kaže kot znak ali skupek znakov, ki jih moramo razvozlati.

23Bolj zanimiv za nas je tukaj posebni pomen razlaganja, ki ga najdemo na drugi ravni. Ta zadeva različne kontekste, v katerih tvorimo razlage človeških in/ali kulturnih dejstev. To so dejstva, ki jih proizvedemo mi (simfonije, romani, likovna dela, pravne norme, nameni in tako naprej).

24Tretja raven predstavlja nadaljnje razčlenjevanje druge ravni. Tako lahko na področju razlaganja kulturnih dejstev razločimo še bolj posebno raven, ki jo predstavlja razlaganje besedil. Pravno razlaganje v paradigmatičnem pomenu, v katerem je pogosto razumljeno v celinskih pravnih ureditvah, se kaže prav kot razlaganje pravnih besedil in je tako postavljeno na to tretjo raven.

3 Nekaj opredelitev glede pravnega razlaganja

25Razlaganje pravnih besedil ni edini način, s katerim na področju pravnega izkustva tvorimo razlage. Besedila niso edini »pravni predmeti«, ki so podvrženi razlaganju. Tu je zato treba potegniti ločnico, da se izognemo morebitnim nesporazumom. Najprej gre za pravno razlaganje v širšem smislu, ki zadeva vse razlagalne dejavnosti, ki se odvijajo na področju pravnega izkustva. Kadar se bom nanašal na te dejavnosti, bom uporabljal besedno zvezo »razlaganje v pravu«. Na to področje vsekakor sodi razlaganje pravnih besedil (na primer zakonodajnih določb), vendar gre tudi za razlaganje drugih »predmetov«, ki niso besedila. Tako lahko na primer sodniki in pravniki razlagajo tudi obnašanje, kot v primeru obnašanja strank pri pogajanjih pred sklenitvijo pogodbe ali v primeru običajnih praks (pri teh je treba na primer potrditi opinio juris ac necessitatis).

26Drugič gre za pravno razlaganje v ožjem smislu. Kadar se bom nanašal na to, bom uporabljal besedno zvezo »razlaganje prava«, ki zadeva razlagalno dejavnost, osredotočeno na besedila. Gre za dejavnost, ki jo udejanjajo pravniki, sodniki, državni uradniki in tako naprej, njen predmet pa so pravni dokumenti (na primer zakoni, uredbe, stavki, pogodbe in tako naprej). Prav tej vrsti razlage sem bom posvetil v tem prispevku.

  • 16 Pierluigi Chiassoni, Tecnica dell’interpretazione giuridica, Bologna, Il Mulino, 2007, 50.

27Ukvarjal se bom torej s pravnim razlaganjem v ožjem smislu, ki se razlikuje od zgoraj omenjenega razlaganja v širšem smislu (»razlaganje v pravu«). Če sledimo Chiassoniju, lahko razlago pravnih besedil iz tega zornega kota opredelimo kot »dejavnost določanja pomena kakemu določilu (osnovni enoti vsakega pravnega besedila), kjer iz tega določila izpeljemo enega ali več izrecnih norm, ki jih štejemo za pravno pravilne razlage tega določila.«16

28V okviru pravnega razlaganja besedil bom posebej preučil tisto, kar je v pravnih ureditvah z uzakonjenim pravom obravnavajo kot paradigmatični primer pravnega razlaganja besedil oziroma razlaganje prava, kot se temu tradicionalno reče. Gre za razlaganje pravnih stavkov z močjo prava, pa tudi drugih določil, ki so del ustavnega besedila. Tovrstna dejavnost ima skupne značilnosti v vseh pravnih redih z uzakonjenim pravom.

  • 17 Glej na primer Andrei Marmor, Interpretation and Legal Theory, Oxford, Clarendon Press, 1992, 12.
  • 18 Ricardo Guastini, Dalle fonti alle norme, Torino, Giappichelli, 1990, 80.

29Tukaj je treba pojasniti, da v skladu s pogledom, ki mu bom sledil v tem prispevku, razlaganje pravnih določil ni »izbirna« dejavnost, ki bi se izvajala le ob nekaterih priložnostih; na primer le v zadevah, kjer se pri ugotavljanju pomena določil porajajo dvomi razlagalnega značaja. Precej vplivni nauk o razlaganju, ki ima še danes svoje privržence17 in je skladen z dobro znanim rekom »in claris non fit interpretatio«, sprejema namreč razlaganje v zelo ozkem smislu, po katerem pri določbah z jasnim pomenom, strogo rečeno, sploh ne pride do razlaganja. Vendar v skladu z zgornjo opredelitvijo razlaganja sam trdim, da vsaka določba (od najbolj pa do najmanj jasne) potrebuje razlaganje. Tu še enkrat poudarjam, da je pravna norma končna točka razlagalnega postopka, ki se začne pri določilu. Po mojem, pragmatično usmerjenem pristopu je sama norma izražena šele z izrekanjem stavka, ki vsebuje pomen samega določila. Bistvena točka mojega pojmovanja je to, da ni kakovostne razlike med »lahkimi primeri« (pri teh razlaganje naj ne bi bilo potrebno) in »težkimi primeri« (tu naj bi bilo razlaganje potrebno). Neko razlago je mogoče obravnavati kot »lahko« šele potem, ko je razlaganje opravljeno.18

30Nazadnje je treba dodati, da je pri pragmatično usmerjenem pojmovanju pravnega razlaganja pragmatična razsežnost – ta je vezana na kontekst uporabe in koriščenja norm (tako pri »posamičnih konkretnih primerih«, za katere so pristojni sodniki, kot pri »vzorčnih primere«, za katere so pristojni pravniki) – nujna razsežnost razlagalne dejavnosti in neizogibno vključuje vsa določila.

31Poudariti je treba, da v skladu z zgoraj predlagano opredelitvijo ne gre za razlaganje (vsaj v ožjem smislu, ki smo ga sprejeli tu) v vseh tistih primerih, kjer sodniki (dopolnilno) ustvarjajo (v močnem pomenu besede) novo pravo. Tako je na primer, kadar ni izrecnega določila, ki bi bilo zmožno urejati konkretni primer (zapolnitev praznine). Kot razlaganja prav tako ne smemo obravnavati nekaterih z njim povezanih dejavnosti, ki so razlaganju predhodne v strogem pomenu besede (na primer predhodno preverjane veljavnosti določbe, ki naj bi jo razlagali), ali tistih, ki se z njim šele začenjajo (takšno je naknadno dogmatično urejanje že razložene normativne tvarine, za kar so pristojni pravniki). Nedvomno lahko kot »razlaganje« v širšem smislu upravičeno obravnavamo dejavnosti, s katerimi tvorimo tiho vsebovane norme, tj. norme, ki za izhodiščno točko razlaganja nimajo nobenega določila. Ne glede na to pa se bo pričujoče besedilo nanašalo na pravno razlaganje v ožjem smislu, in sicer na njegov poseben paradigmatični primer (razlaganje določil).

32Kadar govorimo o pravnem razlaganju kot dejavnosti, ki služi pripisovanju pomena pravnim stavkom, je treba predhodno razjasniti pomembno vprašanje. V skladu s tukaj sprejetim semantičnim naukom (v nadaljevanju ga bom poimenoval semantični kontekstualizem) se celotni pomen lahko izrazi le z izrekanjem stavkov, tj. z besednim izražanjem, ki zaživi v posameznem kontekstu. Samo v posebnem kontekstu rabe, skratka, lahko nek stavek, izražen z določenim govornim dejanjem, vzpostavi celotno sporočilo.

  • 19 V podobnem kontekstu Jori raje uporablja oznako ital. linguaggio amministrato. Mario Jori, Definizi (...)
  • 20 O razlikovanju med filozofijo običajnega jezika in filozofijo idealnega jezika glej Richard Rorty, (...)

33Takšen pogled je povsem uglašen s filozofijo običajnega jezika; to, analitično filozofsko pojmovanje je podlaga mojemu delu. Kot je dobro znano, glavni predmet preučevanja tega pojmovanja niso formalizirani jeziki logike in matematike, temveč so to nestrokovni naravni jeziki, običajni jeziki našega vsakdana. Sem spada tudi pravni jezik, saj je kot tehniziran jezik19 dovolj podoben običajnemu jeziku. Drugače od filozofije idealnega jezika analitična filozofija običajnega jezika trdi, da moramo običajni jezik pustiti »takšnega, kakršen je«. Poteze, ki se kažejo kot njegove pomanjkljivosti (protislovja, dvoumnosti, praznine in tako naprej), so v resnici namreč tiste, ki omogočajo njegovo »prožno prilagajanje« potrebam vsakdanjega življenja.20

34Bolj podrobno, analitična filozofija običajnega jezika, ki dosledno uporablja pragmatično usmerjeni pristop (tako sem se namenil tudi sam), dojema takšen jezik kot družbeno prakso jezikovno-sporočilne vrste. Gre za skupek usklajenih govornih dejanj, ki so ustrezno orodje za tvorjenje različnih vrst izjav (poročevalnih, predpisovalnih, ocenjevalnih, želelnih izjav in tako naprej). Iz tega zornega kota nek stavek na sebi ali sam zase ne more izraziti celotne semantične vsebine, temveč je lahko le govorčeva raba stavka tista, ki ima ta učinek tako v smislu pomena kot v smislu njegove vloge (jezik na sebi, ki se abstraktno dviga iz konkretne rabe, je popolnoma »inerten«). Kadar se jezik obrača na svet, kadar torej »nekomu nekaj pove«, je to nanašanje vedno posredovano z jezikovno rabo. To pomeni, da ni nobenega polnega nanašanja z jezikom na »predmete v svetu«, razen znotraj posebnih načinov, na katere nek jezik rabimo zato, da se z njim na nekaj nanašamo (na primer zato, da bi govorili »resnične stvari«). Treba je poudariti, da se ta raba vedno odraža v govornem dejanju in ima zato vedno kontekstualno podobo.

35Da zaokrožimo izhodiščno kategorično sliko naše analize, je treba na koncu potegniti še eno ločnico (predvsem s ciljem, da bolj jasno predstavimo predmet, ki ga bom obravnaval v tem prispevku). Že v zgornji opredelitvi »razlaganja v ožjem smislu«, tj. »razlaganja pravnih besedil«, lahko najdemo dve razsežnosti razlagalne dejavnosti, ki ju moramo tukaj bolj jasno razmejiti.

36Prva je strukturna razsežnost, ki je omenjena v prvem delu opredelitve, kjer je govora o »dejavnosti določanja pomena kakemu določilu.« Iz tega, prvega zornega kota je predmet analize vprašanje, kako razlaganje poteka. Kakšna vrsta zveze naj bo vzpostavljena med »razlaganjem« in »pomenom«? Vprašanja, na katera bomo iz tega zornega kota poskusili odgovoriti, so: Kaj pomeni, da nekemu določilu pripišemo pomen? Ali to pomeni iskanje nečesa, kar že obstaja, ali gre za ustvarjanje nečesa povsem novega? Ali pa to pomeni celo, da posežemo po dejavnosti, ki se razlikuje tako od »iskanja« kot »ustvarjanja« (in je po možnosti njuna mešanica)?

37V tem prispevku se bom ukvarjal predvsem s pravkar omenjeno razsežnostjo. Zaradi pojmovne zveze med »razlaganjem« in »pomenom« se bom moral pri tovrstni analizi nujno ukvarjati z vprašanji nauka o pomenu. Še posebej zato, da bom tako lahko po eni strani pojasnil semantično osnovo naukov, ki jih kritiziram, in po drugi strani drugačno osnovo lastnega pristopa k razlaganju.

38Druga razsežnost je poudarjena v drugem delu opredelitve in se nanaša na »izrecne norme, ki jih štejemo za pravno pravilne razlage določila.« Zadeva vsebino razlagalne dejavnosti; ukvarja se na primer z razlogi, zakaj je v primerih, kjer je mogoče določilu pripisati več pomenov, raje izbran en kot drugi. V zvezi s to, drugo razsežnostjo se mi zdi ustrezna oznaka »nauk o pravnem razlogovanju«. Očitno je, da tukaj vstopamo na področje drugačnih problemov, saj se soočamo z zapletenimi vprašanji argumentov ali razlagalnih smernic, ki vsakokrat podpirajo in/ali morajo podpirati odločitev.

39Zdaj je mogoče vnesti nekaj reda med oznake, s katerimi smo opredelili različne vidike razlaganja v ožjem smislu. Pri nanašanju na dejavnost, ki jemlje v ozir obe omenjeni razsežnosti, je mogoče uporabiti oznako »splošni nauk o pravnem razlaganju«, medtem ko bomo pri prvi razsežnosti govorili o strukturnem nauku o pravnem razlaganju, pri drugi razsežnosti pa o nauku o pravnem argumentiranju. Kljub temu pa bom zaradi lažjega prikaza (razen kjer navedem drugače) uporabljal izraz »nauk o pravnem razlaganju«, s katerim bom označil posebni predmet našega preučevanja, tj. strukturno razsežnost pravnega razlaganja v ožjem smislu.

4 Tri pojmovanja pravnega razlaganja

40Pri preučevanju teh pojmovanj bomo domnevali, da zgodovinski kontekst, v katerega bomo umestili analizo, predstavljajo pravni redi zahodnega sveta (s posebnim poudarkom na našem lastnem redu), in sicer v času od pojava novoveškega uzakonjenega prava v začetku devetnajstega stoletja pa vse do danes.

41Že bežen pogled na glavne nauke o razlaganju, ki so se zvrstili v tem okviru, pokaže, da so bili večinoma umeščeni na dva nasprotna pola, in sicer ob razširjenem prepričanju, da ni ničesar vmes. V novejšem času (od šestdesetih let dvajsetega stoletja naprej) so bili izjema od tega nekateri poskusi izdelati tretje, »vmesno« stališče. Te je mogoče označiti kot eklektične nauke. Vendar pa je bila razprava skozi devetnajsto in del dvajsetega stoletja na nek način polarizirana. Šlo je za trk dveh velikih skupin naukov, pogosto dojetih kot medsebojno izključujočih, ki jih lahko vključimo tudi v dve širši pojmovanji razlaganja. Prvo pojmovanje bom poimenoval razlagalni formalizem, drugo pa razlagalni proti-formalizem. Prvi se je izvorno pojavil na začetku devetnajstega stoletja kot eksegetična šola v Franciji in zgodovinska šola prava ter pandektistika v Nemčiji. Drugi se je kot odgovor na formalizem razvil v Franciji in Nemčiji v treh velikih smereh: interesna jurisprudenca, teleološka (namenska) jurisprudenca in šola svobodna prava.

42Ti dve veliki pojmovanji razlaganja (formalizem in proti-formalizem) vseskozi srečujemo tudi v novoveški in sodobni pravni kulturi. Gre za zelo zapleteno razmerje, v katerem kriza enega zelo pogosto pomeni napredovanje drugega. Vzroki teh zapletenih nihanj niso le pravni. Povezani so tudi z močno pogojenostjo številnih možnih vlog in nalog pravnika-razlagalca ter sodnika-razlagalca od spremljevalnega konteksta. In ko govorimo o »spremljevalnem kontekstu«, se nanašamo na prvine institucionalnega, družbeno-ekonomskega, kulturnega in etično-političnega značaja. Gre za položaj oziroma okoliščine, v katerih se nahaja predmet pravnega odločanja, in z njimi povezane spremembe, ki lahko izzovejo verižne odzive v pravni kulturi in s tem tudi v načinu dojemanja vloge pravnega razlaganja. Ti odzivi lahko potekajo v dveh nasprotnih smereh (pri tem se lahko pojavijo tudi sočasno in si v danem kontekstu medsebojno nasprotujejo). Spremembam lahko nasprotujejo in skušajo ubraniti izvorni namen zakonodajalca glede razvijajočih se družbenih razmerij (v takšnih primerih bodo prevladale formalistične težnje). Lahko pa so spremembam naklonjene in/ali jih skušajo usmerjati, kar pomeni, da cenijo prvine pretrganosti in prekinitve z izvornim položajem (v tem primeru bodo prevladale proti-formalistične težnje). Tako lahko na primer v nekem kontekstu pride do kulturne spremembe v zvezi z razumevanjem, razlaganjem in uporabo ustavnega besedila (to se je v zadnjih desetletjih dogajalo v naši državi v postopku konstitucionalizacije, kot temu pravi Guastini); do spremembe družbeno-ekonomskih odnosov pa do etične spremembe – tj. spremembe v prevladujoči družbeni etiki neke politične skupnosti in tako naprej.

43Če pogledamo iz zgodovinskega zornega kota, je treba dodati, da formalistična pojmovanja na splošno stopijo v ospredje v obdobjih, ki so kulturno-zgodovinsko blizu stopnjam, v katerih gre določen pravni red skozi pomembne trenutke uzakonjanja ali vsaj večjega pravnega prenavljanja. V takšnih okoliščinah lahko med pravniki, sodniki in zakonodajalcem brez težav najdemo kar največjo ubranost oziroma »skupinski občutek«. Poleg tega pravniki v postopkih prenavljanja vedno nastopajo kot glavni igralci, ki tesno sodelujejo z zakonodajalcem. Tako je bilo v primeru eksegetične šole, kjer so pravniki pomagali spisati Napoleonov zakonik, ki so ga nato razlagali. Temu »skupinskemu občutku« pa je usojeno, da se sooči s krizo, ki nastane z zgodovinskim in kulturnim odmikanjem od obdobja uzakonjanja. Družbeno-ekonomska resničnost namreč proizvaja vedno nove pojave, ki jih obstoječi normativni okvir morda ni predvidel. Skratka, ustvarja se vedno večji razkorak med »pravno kulturo uzakonitev« in »sodobno pravno kulturo«. Kot je razvidno, je prav to ugodno ozračje za zmago proti-formalističnih stališč, po katerih pravnik in sodnik lahko razrešujeta (ali celo morata razreševati) razlagalne probleme in probleme uporabljanja prava bolj s preučevanjem družbeno-ekonomske resničnosti kakor z osredotočanjem na normativni red.

44Če se obrnemo k razmerju med razlaganjem in pomenom, ki v naši analizi predstavlja posebno mesto nanašanja, lahko podamo opredelitvi prvih dveh pojmovanj, s katerima se tukaj ukvarjamo. Iz tega zornega kota razlagalni formalizem (v izvornih različicah) v osnovi predpostavlja, da je pripisovanje pomena določilom v svojem pravem smislu hipno odkritje obstoječega pomena, kakor koli že do njega pridemo; v vsakem primeru pa gre (v skladu z najnovejšimi različicami) za predhodno in neproblematično prepoznavanje nekega trdnega semantičnega jedra, ki obstaja neodvisno od vseh prilagoditev, povezanih z različnimi konteksti, v katerih se neko določilo uporablja.

  • 21 Pri navezovanju na ta nauk glej François Recanati, Literal Meaning, Cambridge, Cambridge University (...)

45Iz strogo semantičnega zornega kota je nauk o pomenu, ki je tiho predpostavljen v teh usmeritvah, posebej uglašen z danes prevladujočim (čeprav ne edinim zveličavnim) semantičnim naukom, ki ga lahko označimo kot literalizem.21 V skladu s tem semantičnim pojmovanjem je na vseh področjih, kjer se poslužujemo razlaganja besedil in govorjene besede, mogoče dobiti celotni pomen stavka z »razlaganjem«. Gre za pomen, ki obstaja pred konkretno rabo v sporazumevanju; za pomen, ki je predmet nekakšnega »hipnega dejanja razumevanja« (to stališče, kot bomo videli, predpostavlja statično videnje razlage). To pomeni, da se pragmatične prvine (povezane z rabo sporazumevanja preko govornih dejanjih, s katerimi se pomen izraža in sprejema) ne prepletajo z izvorno semantično razsežnostjo.

46V nasprotju s tem razlagalni proti-formalizem predpostavlja, da je pripisovanje pomena določilu v pravem smislu, ustvarjanje novega pomena. Različni proti-formalistični nauki se potem razlikujejo glede na sorazmerno veliko težo, ki jo pripisujejo ustvarjalni prvini razlaganja, in glede na sorazmerno majhno težo omejitev, ki jih razlagalcu postavlja izhodiščno besedilo. Čeprav izražena na različne načine, je osrednja misel v vseh primerih enaka: odločilni trenutek razlaganja je »hipno ustvarjenje« pomena v luči konteksta, v katerega je umeščen razlagalec (še najbolj med vsemi sodnik). Gre za kontekst, ki z vsemi svojimi spremenljivkami (etično-politične ideologije, ki so prisotne na nekem področju, temeljni družbeno-ekonomski položaj, vpleteni interesi) predstavlja veliko večjo omejitev kot besedilo zadevne določbe, na podlagi katere naj bi odločili v primeru, ki je pred nami.

  • 22 Za dobro analizo radikalnega kontekstualizma glej Claudia Bianchi, La dipendenza contestuale. Per u (...)

47Iz semantičnega zornega kota stoji proti-formalizem (v svojih najbolj skrajnih različicah) na stališču, da izhodiščno pravno besedilo za razlagalca ne predstavlja znatne omejitve, razen kot ustrezno preoblikovana prvina za ex-post posredovanje pri utemeljevanju semantične izbire, ki je sicer nastala na drugi podlagi. Kar lahko predstavlja omejitev za razlagalca, so predhodne razlage stavka (toliko bolj, če so »avtoritativne«), ki je predmet razlaganja. Vendar pomen določila (v strogem smislu) ustvari razlagalec v neke vrste »hipnem postopku« na podlagi omejitev in znamenj, ki pridejo iz konteksta. Kot pri formalističnih stališčih, je tudi tukaj pomembno, da opazimo, da ta pojmovanja (sicer pogosto tiho), poustvarjajo določeno semantično pojmovanje »v ozadju«. Če pozorno pogledamo, vidimo, da imajo veliko skupnih točk z danes zelo vplivnim sodobnim pojmovanjem imenovanim skrajni kontekstualizem.22 To pojmovanje zavrača sam pojem jezikovnega pomena kot nečesa, kar obstaja pred oddajo in sprejemom sporočila. Pred prvim razlagalnim dejanjem obstaja le neke vrste »zbirka predhodnega uporabljanja« jezikovnih izrazov v podobnih kontekstih, ki jo je v nekem smislu legitimirala jezikovna skupnost (in je zato »avtoritativna«). Vendar pa pred začetkom sporočilne izmenjave ni nikakršnih skupnih pomenov, ki jih delijo vsi sogovorniki. Pri končni analizi je le pragmatika tista, ki odloči o pomenu izrazov in stavkov.

  • 23 Hart 1994 (op. 6), 8. poglavje.

48Ob omenjanju tradicionalnih različic eklektičnih naukov je treba začeti pri oznaki, ki jo je o njih jih podal Hart v svoji knjigi Koncept prava23 na začetku šestdesetih let 20. stoletja. Hart poskuša posredovati med nasprotujočima si pojmovanjema formalizma in proti-formalizma: razlaganje je vsebinsko umeščeno tako v razsežnost odkrivanja kot v razsežnost ustvarjanja, vendar vedno alternativno v eno ali v drugo. Tako Hart pravi, da je v nekaterih primerih (»lahki primeri«) pri razlaganju prisotna izključno razsežnost odkrivanja, medtem ko je v drugih primerih (»težki primeri«) vedno prisotna izključno razsežnost ustvarjanja. Vsekakor pa je zelo jasen glede tega, da prisotnost ene razsežnosti izključuje prisotnost druge.

49To lahko bolj jasno ponazorimo s primerom. Predpostavimo, da (popolnoma veljaven) odlok mestnega sveta določa, da »je vozilom prepovedana vožnja v občinskih parkih«. Na vhodu parka, ki ga vsekakor lahko označimo kot »občinski park« (obstaja seznam takšnih parkov), stoji policist, ki je zadolžen za nadzor nad spoštovanjem omenjenega mestnega odloka. Policist mora torej odlok razlagati, če ga hoče uporabiti v vseh možnih bodočih konkretnih primerih, tj. v primerih, v katerih bo vstop ali zavrnitev vstopa v park odvisna tudi (in predvsem) od njegove razlage izraza »vozilo«. Po Hartu policist v celi vrsti netežavnih konkretnih primerov (lahki primeri) ne bo imel posebnih težav razlagalnega značaja. Gre za primere, v katerih bodo ljudje spraševali za dovoljenje za vstop z avtomobili ali motornimi kolesi. V vseh teh primerih bo, skratka, v skladu s Hartovim pristopom k eklektičnemu ali mešanemu nauku policist-sodnik odkril že prej obstoječi pomen določila-odloka in tako z lahkoto našel rešitev v konkretnem primeru. Tukaj razlaga splošnega izraza »vozilo« leži v jedru gotovosti. Skratka, v teh primerih bi razlagalni formalizem upravičeno govoril o »odkritju predhodno obstoječega pomena«.

50Vendar pa bi se lahko pojavila cela vrsta primerov, v katerih rešitev ne bi bila tako preprosta. Predpostavimo na primer, da bi za vstop v park zaprosil deček z manjšim avtomobilom na pedala. To je predmet, ki bi bil v običajnem jeziku navadno obravnavan kot vozilo, pa vendar v zvezi z odlokom to morda ne bi bil, zlasti če imamo v mislih namen odloka (domnevamo lahko, da je to »varovanje reda, miru ter varnosti ljudi v parku«). Položaj bi lahko bil še bolj zapleten, če bi bil dečkov avtomobil na »električni pogon« in zato precej hrupen, kljub temu pa ne bi bil zmožen poškodovati ljudi, ki se sprehajajo po parku.

51Za Harta, torej, v takšnih primerih (»težki primeri«) pravne norme ne nudijo jasne usmeritve. Razlagalec mora opraviti razlagalno izbiro po prostem preudarku (ta vsekakor ni samovoljna, saj je podprta z argumenti), ker se pomen spornega izraza nahaja v obrobnem (zasenčenem) delu. V primeru »dečkovega avtomobila na električni pogon« se policist-razlagalec znajde v položaju, skratka, kjer mora uskladiti nasprotujoče si zahteve (»pravica prostega gibanja«, »pravica vsakogar, da ga ne ovirajo pri svobodnem gibanju«, »zahteva po varnosti ljudi v parku« in tako naprej). Gre za položaj, v katerem bi lahko popolna prevlada ene od zahtev ali enega od ciljev pomenila popolno žrtvovanje ostalih. Način, kako bo sodnik opravil usklajevanje (posredovanje med številnimi zahtevami) ali tehtanje (žrtvovanje nekaterih od njih v korist drugih), bo očitno določil pomen, ki ga bo dal izrazu »vozilo«. Z drugimi besedami, če otroški avtomobil obravnavamo kot »vozilo«, potem ne sme vstopiti v park; če, nasprotno, ni obravnavan na ta način, lahko vstopi.

52V tej drugi vrsti primerov bi imel za Harta namesto tega prav razlagalni proti-formalizem: sodnik bi v nekem smislu »ustvaril novo pravo za konkretni primer«, čeprav v šibkem smislu, torej kot izbiro ene od razpoložljivih razlagalnih možnosti v zvezi z zadevnim odlokom.

53Zadaj končno razpolagamo z vsemi sestavinami mešanega nauka, kot ga je tradicionalno oblikoval Hart. Razlaganje je tukaj oboje – »odkrivanje« in »ustvarjanje«, vendar nikoli oboje istočasno. Razlaganje odkriva pomene v lahkih primerih in ustvarja nove pomene v težkih primerih.

  • 24 Dobro analizo obeh naukov lahko najdemo v Recanati 2004 (op. 21), 51–53, 85–89. Pomembno stališče i (...)
  • 25 O tem pojavu glej ponovno Recanati 2004 (op. 21), 7 in nasl.

54Kot smo to storili pri ostalih dveh pojmovanjih, je morda tudi v tem primeru koristno ta nauk preučiti v luči najnovejše razprave v sodobnih semantičnih naukih. In videti je, kot da se omenjeni mešani nauk tiho naslanja na najnovejše in dodelane različice literalizma (sinkretični pogled, indeksikalizem)24. Pri teh gre prepoznavanje obstoja celotnega pomena stavka, ki obstaja že pred razlaganjem, z roko v roki s priznavanjem nujne vloge dokončanja in obogatitve (postopek, ki mu v semantičnem žargonu pravimo »zasičenje«)25 pomena samega stavka skozi pragmatične postopke.

5 Skupne semantične predpostavke treh pojmovanj

55Poleg ločenih očitkov, ki jih lahko naslovimo na vsakega od teh pojmovanj pravnega razlaganja, obstaja še druga vrsta kritike, ki je morda še bolj uničujoča za vsa tri, saj napada predpostavko »v ozadju«, za katero se zdi, da je skupna vsem trem pojmovanjem, kljub velikim razlikam med njimi. Hočem reči, da si kljub nasprotnemu videzu trije pristopi k razlaganju navsezadnje niso nasprotni prav v vseh pogledih. V skladu s pogledom o nujni povezavi med pomenom in razlaganjem, ki smo ga izbrali tukaj, si dejansko vsa tri pojmovanja (z vidika nauka o razlaganju), ne glede na velike teoretične razlike med njimi, delijo način razumevanja vezi med razlaganjem in določbo, ki je predmet razlaganja. Gre za pojmovanje razlaganja, ki (iz semantičnega zornega kota) izhaja iz določenega pogleda na »pomen« (statični pogled na pomen).

56Ključno je, da v okviru nauka o razlaganju vsa tri pojmovanja zatrjujejo dvodelno nasprotje med »odkrivanjem« in »ustvarjanjem«, na temelju katerega ni nobene »tretje možnosti«: bodisi razlaganje »nekaj odkriva« ali, nasprotno, »nekaj ustvarja«, vendar nikoli ne more početi obojega hkrati. Iz semantičnega zornega kota izvira iz tega nasprotja statični pogled na pomen.

57To je zelo pomembna ugotovitev, pri kateri se je vredno še nekaj časa pomuditi. S »statičnim pogledom na pomen« mislim na stališče, po katerem je pomen, pa naj bo »odkrit« (formalizem), »ustvarjen« (proti-formalizem) ali ponekod »odkrit« in drugje »ustvarjen« (eklektični nauk), v vsakem primeru nekaj, kar nastane »hipoma in v celoti« oziroma z »eno rešitvijo«. Skratka, pomen je viden kot neka tvarina, ki je odkrita ali ustvarjena »v celoti«, in ne kot izid dinamičnega postopka v »več stopnjah«, kar bom trdil kmalu. Pravzaprav nam prav pomanjkanje dinamičnega pogleda na razlaganje (»v različnih stopnjah«) onemogoča, da bi vpeljali pojmovanje, ki nosi obe omenjeni razsežnosti.

58A vrnimo se k statičnemu pogledu na pomen in načinu, na katerega se ta odraža v treh tradicionalnih pojmovanjih. Če smo dejansko prepričani, da pomen odkrijemo, potem ga obravnavamo kot »tvarino«, ki obstaja pred razlagalno dejavnostjo (formalizem). Če drugače verjamemo, da je ustvarjen »iz nič« šele z razlaganjem, potem to tvarino obravnavamo, kot da je v celoti proizvod razlagalca (proti-formalizem). Niti mešani nauk (v svoji tradicionalni različici) ne more uiti tej zasnovi: omejuje se na dvodelno razlikovanje med primeri, v katerih je pomen odkrit, in primeri, v katerih je ustvarjen.

  • 26 Ronald Dworkin, A Matter of Principle, Cambridge Massachusetts, Harvard University Press, 1985, 146 (...)

59Prepričan sem, da noben od teh treh pristopov ne more ustrezno pojasniti tistega resnično značilnega vidika pravnega razlaganja (tudi razlaganja na splošno), ki ga predstavlja hkratna navzočnost obeh elementov, »odkrivanja« in »ustvarjanja«, in na katerega nas primerno opomni Dworkin.26 Po mojem mnenju je prav to resnično zanimiv in značilen vidik razlagalne dejavnosti, še posebej takrat, ko se ta ukvarja z besedili (kot pravno razlaganje in literarna kritika).

60Ta »statična« semantična predpostavka je glavna šibka točka, skupna formalizmu, proti-formalizmu in mešanemu nauku, ki izvira od Harta. Ta vidik pojmovanja pomena tem pojmovanjem razlaganja ne dopušča, da bi ustrezno pojasnile, kot sem omenil zgoraj, kaj je neodtujljiva značilnost razlagalne dejavnosti, in sicer v zvezi z nezmožnostjo biti popolnoma skrčena bodisi v način odkrivanja bodisi v način ustvarjanja. Razlagalna dejavnost dejansko deluje v obeh načinih in sicer skozi dinamični postopek pripisovanja pomena določilom. Gre torej za postopek, ki poteka skozi različne stopnje in se dotakne obeh razsežnosti, odkrivanja in ustvarjanja. In prav ta vidik razlagalne dejavnosti ni zajet v tradicionalnih pogledih.

61Da bi v celoti osvetlili to pomembno plat razlaganja, bom v nadaljevanju predlagal, da preidemo od statičnega k dinamičnemu pristopu k nauku o pomenu (in s tem tudi k nauku o razlaganju). Vendar bo treba zato gledati na pomen drugače, kot so ga oblikovali obravnavani pristopi. To pomeni, da bomo temu pojmu pripisali tri posebne značilnosti, ki se jih tradicionalna pojmovanja ne trudijo posebej poudariti. Pojem »pomen« je treba postaviti kot stopnjevit (sestavljen iz različnih stopenj) in vključevalen pojem (vključuje tako smisel kot nanosnik), ki se oblikuje postopno (to pomeni, da je pripisovanje pomena »postopek, ki poteka v več korakih«). Iz tega zornega kota dobimo torej dve osnovni zamisli novega pogleda. Prvič, da pomen ni proizveden »hipoma in v celoti«, temveč je izid postopka, ki poteka v več korakih, oziroma postopka, ki ga je mogoče v vsakem primeru analitično razstaviti na več korakov (iz psihološkega zornega kota pa lahko ta postopek v razlagalčevih mislih traja le en hip). Drugič, da se v tem postopku pomen določbe postopoma izjasnjuje, kakor hitro je v stiku s primeri konkretne uporabe (pred sodniki) ali »vzorčnimi primeri« (pred pravniki).

62Oznaka »sekvenčni monizem« lahko vsekakor služi kot ustrezno poimenovanje mojega pogleda. Gre za nadaljnje poimenovanje v povezavi z oznako »pragmatično usmerjeni«, ki jo bom predstavil v naslednjem delu. Opredelitev nauka kot monističnega precej dobro predstavi misel, da se (kot bomo videli) pomen določbe podrobneje oblikuje šele v razlagalnem postopku, ki sicer ostaja enoten, saj se začne pri skupni semantični osnovi. Če dodamo oznako »sekvenčni«, pa ustrezno poudarimo dejstvo, da se sicer pomen v teku postopka razlaganja oblikuje v več korakih, pri čemer dosega vedno višjo raven razčlenjenosti in konkretizacije. Poudariti pa je treba, da lahko postopek razčlenjevanja pomena ubere različne poti in se razraste v več (tudi medsebojno izključujočih) smereh.

63Prav z analitično razgradnjo postopka postopnega oblikovanja pomena v več korakih uspemo razpršiti protislovnosti v zraku, ki jih lahko izzove dinamični pogled s tem, ko se zdi, da pri razlaganju zahteva hkratno navzočnost dejavnosti »odkrivanja« in »ustvarjanja«. Kot bomo videli v naslednjih razdelkih, pa se uspe pragmatično usmerjeni nauk temu očitku (ki bi bil zanj uničujoč) izogniti prav zato, ker zanika prisotnost obeh korakov v istem trenutku; namesto tega pa prizna, da pripadajo nekateri koraki pripisovanja pomena razsežnosti odkrivanja, medtem ko pripadajo drugi koraki razsežnosti ustvarjanja.

6 Pogoji za pragmatično usmerjeni nauk o pomenu

64V tem delu in v naslednjem si bom prizadeval jasno oddaljiti od statičnega pristopa k pomenu, in sicer z razvijanjem drugačnega, dinamičnega semantičnega nauka, ki ga bom uporabil pri pravnem razlaganju. Izid tega bo eklektični ali mešani nauk o pravnem razlaganju, ki pa je vendar mišljen kot alternativa tradicionalnim eklektičnim naukom. V tem delu se bom ukvarjal s vprašanjem, katere pogoje mora izpolniti nauk o pomenu v zvezi s pravnim razlaganjem. V naslednjem delu pa bom poskusil podrobneje pojasniti glavne značilnosti takšnega nauka.

65Nauk o pomenu, ki naj služil našim namenom, ne sme biti ustrezen le iz splošnega semantičnega zornega kota, temveč mora biti primeren tudi za pravno razlaganje. Za ta namen je treba torej predhodno napraviti vidno vrsto pogojev, ki jim mora zadostiti nauk o pomenu (tako iz semantičnega kot iz pravnega vidika), če hoče biti obravnavan kot sprejemljiv kandidat za semantični okvir nanašanja v zvezi z naukom o pravnem razlaganju. Zdaj bom predstavil tiste pogoje, za katere štejem, da morajo biti za ta namen nujno izpolnjeni.

66Prvi, osnovni pogoj, da semantični nauk postane takšen okvir nanašanja, je polno priznavanje pojmovne zveze med pomenom in razlaganjem. Treba je, torej, da nauk o razlaganju odkrito privzame določen nauk o pomenu kot točko nanašanja za (normativno usmerjeno) rekonstrukcijsko raziskovanje razlagalnih praks, ki se odvijajo v kontekstu, izbranem kot področje našega raziskovanja (še posebej v kontekstu našega pravnega reda).

67Drugi pogoj je, da naj bo sprejeti nauk o pomenu posebej primeren za pojasnjevanje označenih posebnosti pravnega jezika in razlagalne dejavnosti, ki se nanaša nanj, in naj ne bi bil le zadosten iz zornega kota splošnega semantičnega nauka. To pomeni najprej, (i) da mora omenjeni nauk o pomenu računati s tem, da je ta jezik predpisovalnega značaja in ima torej drugačno nalogo kot poročevalni jezik, po katerem so običajno oblikovani semantični nauki; (ii) da se ta jezik po nekaterih svojih značilnostih oddaljuje od običajnega jezika, ki je osnova za nanašanje kontekstualističnih naukov o pomenu, ki jim namenjam posebno pozornost; (iii) da je pravni jezik v vsakem primeru drugačen od pogovornega jezika, v katerem so izražena vsakdanja sporočila, ki so skoraj izključni predmet pozornosti samih kontekstualističnih naukov.

68V zvezi z drugim pogojem smo se dotaknili pomembne točke, pri kateri se je vredno za trenutek pomuditi. Doslej smo brez posebne pazljivosti uporabljali besedo »kontekst«, čeprav ta predstavlja izredno pomembno prvino sodobnih semantičnih pojmovanj, pri katerih se navdihuje pričujoče besedilo (natančneje, gre za kontekstualistična pojmovanja). Zdaj pa je napočil trenutek, da podamo natančnejšo opredelitev tega pojma, ki je prikrojena pravnemu razlaganju. Iz tega zornega kota pomeni »kontekst« tiste podrobne in opredeljive vidike položaja oziroma okoliščin (predvsem določene posebne prostorske in časovne koordinate), v katere je vsakokrat umeščena oseba, ki prejme neko normativno sporočilo (razlagalec-pravnik in razlagalec-sodnik). Vredno je pojasniti, da na mestih, kjer govorimo o »položaju oziroma okoliščinah«, želimo zaobjeti oboje: poseben, konkretni položaj (okoliščine), v katerega je umeščen sodnik vsakokrat, ko odloča v posameznem primeru, ter položaj oziroma okoliščine, ki so le predpostavljene, tipizirane ali postavljene kot pojmovni poskus s strani razlagalca-pravnika.

  • 27 Francesca Poggi to točko ustrezno podčrta. Glej Francesca Poggi, Contesto e significato letterale, (...)

69Prej smo govorili o pomembnih razlikah med pogovornim in pravnim razlaganjem. Te razlike pa vendar niso tolikšne, da bi onemogočale uporabo kontekstualističnega pogleda kot semantične osnove za nauk o pomenu, ki je prikrojen pravnemu razlaganju. Velik del tega, kar kontekstualizem zatrjuje glede »govorčevega pomena«, se da zelo dobro uporabiti tudi glede »naslovnikovega pomena« oziroma »pomena naslovnika sporočila«. Res je, da so za kontekstualizem vsa govorna dejanja občutljiva na kontekst. Vendar pa se moramo pri pravnem razlaganju obrniti k občutljivosti na kontekst, v katerega je umeščen »naslovnik« sporočila (razlagalec-sodnik ali razlagalec-pravnik) in ne sporočevalec (zakonodajalec).27

  • 28 Tukaj se očitno nanašamo na Richard M. Hare, The Language of Morals, London, Oxford University Pres (...)
  • 29 To je stališče, ki ga deli veliko analitičnih filozofov (Strawson, Searle, Dummett, Kerner, Platts (...)
  • 30 O tem pojmovanju glej npr. Eugenio Bulyigin, Norms and Logic. Kelsen and Weinberger on the Ontology (...)

70Tretji pogoj posebej zadeva eno od točk, ki smo jih omenili v zvezi z drugim pogojem. Gre za dejstvo, da je pravni jezik predpisovalen jezik, medtem ko jemljejo kontekstualistični semantični nauki kot privilegirano osnovo nanašanja v svojih analizah poročevalni (ali »opisni«) jezik. Če hočemo torej ta semantični nauk uporabiti za pravni jezik, moramo zatrjevati, da se težave v zvezi s semantično vsebino stavkov ne spremenijo bistveno, če preidemo od stavkov, ki imajo poročevalno nalogo (trditve), k stavkom s predpisovalno nalogo (smernice). In če zatrjujemo to, moramo po mojem mnenju absolutno nujno deliti tudi stališče, po katerem razlika med trditvijo in smernico, ki predstavljata isto semantično vsebino, ne leži v sami vsebini (nekateri ji pravijo frastična,28 sam pa bom temu rekel argument), temveč v pragmatični nalogi, ki jo opravljata (v enem primeru v poročevalni nalogi in v drugem v predpisovalni). S to trditvijo z drugimi besedami potrdimo, da predpisovalni pomen pravzaprav ne obstaja.29 Ista pomenska vsebina je lahko, glede na vrsto opravljenega govornega dejanja, pragmatično oblikovana bodisi kot trditev bodisi kot smernica. V pravoznanstvu temu pristopu, med drugimi, sledi izrazno pojmovanje norm30.

71Četrti in zadnji pogoj za vzpostavitev nauka o pomenu, ki je posebej »prikrojen« pravnemu razlaganju, zadeva način razumevanja »pomena«. Natančneje, gre za vprašanje, ali lahko na pomen gledamo izključno iz znotraj-jezikovnega vidika (v moji izrazju le kot smisel), kot to zahtevajo notranja pojmovanja; ali izključno iz zunaj-jezikovnega vidika, torej iz vidika razmerja »jezik-svet« (v moji izrazju le kot nanosnik), kot to zahtevajo zunanja pojmovanja; ali naj, spet drugače, pomen razumemo, kot da vsebuje obe razsežnosti (smisel in nanosnik)? V zvezi z značilnostmi pragmatično usmerjenega nauka bomo to točko obravnavali v naslednjem delu.

7 Značilnosti pragmatično usmerjenega nauka

72Zdaj bom orisal osnovne značilnosti pragmatično usmerjenega nauka o pomenu, posebej prikrojenega pravnemu razlaganju. Zaradi pojmovne povezave med »razlaganjem« in »pomenom« pa to pomeni tudi orisati značilnosti pragmatično usmerjenega nauka o pravnem razlaganju.

  • 31 Oznako »pragmatično usmerjeni nauk« na podoben način uporabljata tudi Dascal in Wroblewski. Marcelo (...)

73Najprej je treba pojasniti, v kakšnem smislu uporabljam oznako »pragmatično usmerjeni«.31 Ta oznaka je mišljena, da bi poudarila pomemben vidik tega nauka, in sicer prav nujnost, da razlagalna dejavnost vedno in v vseh primerih poteka znotraj konteksta (v doslej uporabljenem pomenu). V odsotnosti tega ne moremo govoriti o postavitvi celotnega pomena določila, ki ga razlagamo. Skratka, pragmatika kot disciplina, ki preučuje učinke in vsakokratni kontekst sporazumevanja, daje potrebno usmeritev semantiki kot disciplini, ki preučuje običajni pomen besed.

  • 32 Za dobro znano analizo konteksta »v ozdaju«, glej John Searle, Expression and Meaning. Studies in t (...)

74Pri pragmatično usmerjenem nauku o pomenu ima kontekst dvojno vlogo. Najprej gre za kontekst, ki ga lahko poimenujemo »obrobni« kontekst ali kontekst »v ozadju«. Ta predstavlja zbir osnovnih podatkov o naravnih dejstvih (na primer o določenih naravnih zakonih), kulturnih dejstvih (na primer o prisotnosti določenih institutov in določenih družbenih navad), skupnih praksah o tem, kako določene stvari »izvesti pravilno« in tako naprej, ki jih delijo vsi (vsaj minimalno) sposobni člani neke jezikovne skupnosti. Ti osnovni podatki pomagajo utrditi nekatere ustaljene pomene glede naših trditev.32 Če na primer svojemu služabniku naročim, naj »poreže travo«, bo služabnik na podlagi teh predpostavk »v ozadju« vsaj v normalnih primerih brez vsakega dvoma razumel, da način, na katerega se poreže trava (na primer s kosilnico), ni enak načinu, na katerega »porežemo nohte« (s škarjami). Služabnik to razume, čeprav v običajnem pomenu besede »porezati«, ki je vključena v mojem naročilu, ni ničesar, kar bi ga usmerilo k prvemu namesto k drugemu načinu ravnanja. Vendar pa bi za spremembo pomena zadevnega izraza zadostovalo, če bi spremenili »običajni kontekst v ozadju«. To lahko dosežemo (in kontekstualistično usmerjeni filozofi jezika to počnejo) tudi skozi »pojmovne poskuse«, ki služijo za spreminjanje nekaterih prvin konteksta »v ozadju« (po možnosti na neobičajen način). Tako, če nadaljujem z istim primerom, lahko nekomu naročim, naj »poreže travo« v kontekstu, kjer je zemlja že popolnoma brez zelenice in ostajajo le še drobni in občutljivi šopi trave, ki jo je treba previdno porezati s škarjami, če jo želimo ohraniti. Oznaka »porezati travo« bi imela tukaj kontekstualno drugačen pomen.

75Bistvo tega premišljevanja je mogoče povzeti na sledeči način: »ni izrazov in trditev, ki bi bile popolnoma izvzete iz konteksta; brez kontekstov nanašanja in govornih dejanj ostajajo besede, ki jih izgovarjamo in pišemo, popolnoma inertne.«

  • 33 O razlikovanju med obrobnim in osrednjim kontekstom glej Bianchi 2001 (op. 22), 268–271.

76Poleg obrobnega konteksta, obstaja še kontekst v drugem smislu (predstavil sem ga že v predhodnem poglavju), ki uporablja tudi izraz »položajni kontekst«. Nekateri filozofi jezika pravijo temu tudi »osrednji kontekst«. Ta zadeva »natančne, lokalne in opredeljive vidike«, ki jih mora upoštevati naslovnik nekega sporočila, da lahko posameznim stavkom pripiše celotni pomen.33

77V primeru »vozil v parku« dobi izraz »vozilo« celotni pomen šele skozi konkretne (resnične ali namišljene) položaje oziroma okoliščine, in sicer z govornim dejanjem, ki proizvede izjavo, s katero se zadevni stavek izrazi na kontekstualno opredeljujoč način. To ovrže tudi vse dvome glede prepoznavanja, ali posamični predmeti pripadajo oziroma ne pripadajo »skupini vozil« (»ali je otroški avtomobil na pedala vozilo ali ne?«).

78V zaključku teh obravnavanj je vredno poudariti, da je lahko iz zornega kota tega nauka celotni pomen nekega stavka proizveden le z združenim posredovanjem obrobnega in osrednjega konteksta. Pred tem imamo kot začetno osnovo le semantične okvire ali sheme pomenov. To so običajni pomeni posameznih izrazov v nekem stavku, ki sestavljajo okvir tega, kar hočemo povedati. Gre za pomensko določena mesta, ki predstavljajo tudi precejšnjo omejitev za postopek razčlenjevanja in konkretizacije, ki nas bo pripeljal do celotnega pomena. Vendar, kot sem rekel, dobimo celotni pomen le s posamičnim govornim dejanjem, ki proizvede izjavo stavka s tem, ko ga umesti v kontekst.

79Poskusimo zdaj orisati tri osnovne značilnosti tega pristopa k pomenu. Vendar pa je treba najprej povedati nekaj več o splošnejši oznaki, ki smo jo pripisali temu nauku, ko smo ga v nasprotju s statičnim pristopom označili kot dinamičnega. V tem smislu je treba pojasniti, da gleda ta nauk na postopek jezikovnega sporazumevanja kot na temeljno razsežnost, na katero se je treba nasloniti, če hočemo razumeti pojem pomen. Gre torej za pojmovanje, ki naslavlja, prvič, subjekte sporazumevanja (sporočevalce in naslovnike) ter drugič, in to je še pomembneje, kontekst, v katerem se sporazumevanje odvija. Iz tega zornega kota pomen ni umeščen niti v abstraktno in brezčasno logično razsežnost niti v psihološko ali miselno razsežnost; kot bi bil tertium quid med jezikom, v katerem poteka sporazumevanje in predmeti, o katerih ta govori. Kot bomo jasneje videli v nadaljevanju, soobstajata pri pomenu obe razsežnosti postopka jezikovnega sporočanja: uporabljeno jezikovno orodje (smisel) in predmeti, na katere se pri samem sporočanju nanašamo (nanosnik).

  • 34 To stališče dobro poudari Michael Dummett, What is a Theory of Meaning? (II), v Gareth Evans in Joh (...)
  • 35 Za relativno nov, splošni pragmatični pristop k filozofiji jezika glej Robert Brandom, Making it Ex (...)

80Kar sem povedal nakazuje na določeno (iz)oblikovanost nauka o pomenu. Glede na to (iz)oblikovanost ni cilj tega nauka, da bi statično opisal in razložil tvarino »pomena« skupaj z njenimi lastnostmi, temveč da dinamično pojasni vrsto veščin in sposobnosti, ki so povezane s proizvajanjem, razumevanjem in razlaganjem pomenov.34 Očitno je, da ima v pragmatično usmerjenemu pogledu dinamična razsežnost, ki je povezana z raziskovanjem nastajanja in/ali pripisovanja pomenov, prednost pred statično razsežnostjo, ki je povezana z raziskovanjem narave pomena (»kaj je« pomena). Druga razsežnost je tista, ki je v nekem smislu odvisna od prve.35

81Na podlagi pravkar povedanega lahko trdimo, da si bo ta nauk prizadeval preseči umetno razdvojenost med »odkrivanjem« in »ustvarjanjem«, ki obstaja v tradicionalnih pojmovanjih pravnega razlaganja. Te razdvojenosti v resnici ne izzove nobeno od treh pojmovanj, ki smo jih obravnavali v prejšnjem poglavju. Osnovna misel za tem predlogom je, da je mogoče v okviru dinamičnega nauka o pomenu stati na precej razumnem stališču, da je pravno razlaganje »mešanica odkrivanja in ustvarjanja«. To je mogoče doseči na popolnoma neprotisloven način, saj sta v postopku pripisovanja pomena res prisotni obe razsežnosti, tako razsežnost odkrivanja kot ustvarjanja, vendar ne istočasno, temveč v različnih korakih; torej v enem ali drugem od različnih korakov (te bomo preučili v nadaljevanju poglavja), v katerih se ta postopek dinamično odraža.

82Iz zgoraj orisanega dinamičnega pristopa izhajajo tri osnovne značilnosti, ki jih je treba dodeliti pojmu pomen, in ki so posebej primerne za nauk o pravnem razlaganju.

  • 36 Stališče, da ima pomen več razsežnosti ali plasti, je široko sprejeto v filozofiji jezika. Glej npr (...)
  • 37 Med drugimi se s tem stališčem strinja Mauro Barberis, Il sacro testo. L’interpretazizne giuridica (...)

83Prvič, pomen je stopnjevit pojem, oblikovan na več različnih ravneh;36 drugič, gre za vključevalni pojem, ki vključuje znotraj-jezikovno razsežnost (smisel) in razsežnost razmerja »jezik-svet« (nanosnik); tretjič, gre za pojem, ki vključuje postopno oblikovanje pomena, tj. vključuje pomen, ki ni proizveden »hipoma in v celoti«, temveč v zapletenem postopku, ki zajema več korakov.37

84V tem delu se bomo ukvarjali s prvo od omenjenih značilnosti, v naslednjem z drugo in v zadnjem delu s tretjo značilnostjo. Zdaj pa je čas, da razločimo (še) tri plasti pomena: pomen v širšem smislu, pomen v ožjem smislu in pomen v šibkem smislu.

  • 38 Glej Giovanni Tarello, Diritto, enunciati, usi: studi di teoria e metateoria del diritto, Bologna, (...)

85Na prvi ravni je pomen v širšem smislu, kot lahko temu rečemo. To je splošni pomen razlaganega stavka (saj, kot smo povedali, celotnega pomena pred razlaganjem ni), ki ga vidimo kot orodje, s katerim sporočamo nekaj določnega. Na tej ravni je treba torej pomen razumeti kot samostojno vsoto sporočanja, ki jo lahko z razlaganjem izpeljemo iz stavka.38 S to opredelitvijo se nanašam na vse, kar je bilo preneseno s sporočilom, vsebovanim v stavku. Pri tem je pomembno, da opazimo, da na tej, zelo splošni ravni pomen nekega stavka (v smislu celotnega sporočila, ki ga stavek izraža) vključuje tudi funkcijo.

86Na drugi ravni je pomen v ožjem smislu. To je predmet stavka, njegova semantična vsebina, ki je izpeljana z razlaganjem, pri čemer postavimo v oklepaje pragmatično prvino, povezano s funkcijo. Kot smo že povedali, je nujno na tej ravni jasno ločiti pomen in funkcijo. Prav tukaj, skratka, morata biti ti dve prvini razdruženi: pomen v ožjem smislu (kot predmet) mora biti obravnavan neodvisno od funkcije, čeprav v nekem smislu z njo tudi povezano.

87Tretjo raven predstavlja pomen v šibkem smislu. To je pomen posameznih besed in predstav, ki jih te nakazujejo. Te besede in predstave nam skozi razlagalno dejavnost pomagajo proizvesti celotni pomen (morda enega od več možnih pomenov) stavka (v našem primeru: pravnega stavka). Ta, tretja raven pomena je označena za »šibko« zato, ker je v celoti jasno, da pomen posameznih besed, preden se začne razlagalni postopek, ne izraža celotnega sporočila. Vendar to ne pomeni, da posamezni izrazi, ki so del nekega stavka, nimajo nikakršnega pomena. Kot bomo videli, imajo ti izrazi osnovne običajne pomene, kot izhajajo iz jezikovnih običajev, ki jih je privzel zadevni jezik in so v skladu s tem vključeni v slovarje. Ti šibki pomeni predstavljajo skupno jezikovno ozadje usposobljenih govorcev nekega naravnega jezika (in tehniziranega jezika, kakršen je pravni jezik). Brez tega skupnega ozadja si težko predstavljamo, kako govorci nekega jezika drug drugega razumejo in se skupaj sporazumevajo. Brez tega bi bilo sporazumevanje vedno »skok v temo«.

88V našem primeru ima beseda »vozilo« iz odloka šibek osnovni pomen, ki bolj ali manj ustreza temu, kar lahko v slovarju najdemo pod vnosom, ki se nanaša na to besedo. Skratka, kar bi našli, je neke vrste osnovna opredelitev, ki gre nekako takole: »vozilo je predmet s kolesi in na lastni pogon, z njim lahko prevažamo ljudi ali stvari«. Po možnosti bi ob tem našli tudi kakšno podobo, ki predstavlja tovrstne predmete (na primer sliko avtomobila).

  • 39 Glej Tarello 1974 (op. 38), 223.

89Pomembno je poudariti, da so besede, ki so najbolj zanimive za pravno razlaganje, (iz)oblikovane kot splošni opisni izrazi.39 »Vozilo« je ena od takšnih besed, vendar lahko enako rečemo tudi za bolj zapletene sestave, kot je besedna zveza »državno premoženje«, ali tiste, ki terjajo vrednostno oceno, kot je »spodobnost v običajnem smislu«. Pomembno je pojasniti še, da splošni opisni izrazi nakazujejo vrsto ali (zbirne) pojme in imajo zato razpon, ki obsega več kot le en sam predmet.

8 Smisel in nanosnik

  • 40 V zvezi z naukom o pomenu uporablja besedo »vključevalni« Hesse 1980 (op. 36), 113.

90Pri pomenu v šibkem smislu bom torej razlikoval dve razsežnosti, smisel in nanosnik. Kot je bilo že rečeno, bom na ta način vpeljal vključevalni pojem40 pomena posameznih besed, ki ima dvojno naravo. Kot sem rekel, gre za pojmovanje, ki razlikuje med dvema samostojnima prvinama te plasti pomena (čeprav obstaja med njima razmerje vzajemnega vplivanja), ki ju bomo zelo na kratko in shematično analizirali v nadaljevanju. Ti prvini sta: (i) smisel, ki zadeva znotraj-jezikovno razsežnost pomena in s tem povezane veščine in sposobnosti (zmožnost razumeti in govoriti kak jezik), ter (ii) nanosnik, ki zadeva razmerje med jezikom in stvarnostjo ter s tem povezane veščine in sposobnosti glede povezovanja med jezikom in svetom (v primeru, kjer je nanosnik izražen v splošnih oznakah, tj. oznakah po skupini, po vrsti in podobno).

91Za nauk o pravnem razlaganju je izredno pomembno, da sprejmemo vključevalni pristop k nauku o pomenu. Takšen pristop nam po eni strani omogoča (v mejah, v katerih priznava – delno – samostojnost razsežnosti smisla), da v semantičnem ključu rekonstruiramo zapletene razlagalne posege, ki jih izvajajo pravniki, kadar se ukvarjajo z zakonodajalčevimi izrazi, raziskujejo njihove sistemske povezave z drugimi izrazi v zakonskem jeziku in gradijo zapleteno mrežo pravnih pojmov. Po drugi strani pa nam omenjeni pristop omogoča tudi (v mejah, v katerih je razsežnost nanosnika vključena v pomen), da se izognemo vsakršnemu prelomu med tem »notranjim« delom pravnikov in zvezo s konkretnimi primeri (ali natančneje: z nanašanjem na predmete in dogodke, ki ponazarjajo konkretne primere). Poleg tega nam privzetje vključevalnega pojmovanja pomena omogoči, da pridemo do pomembnih ugotovitev glede nauka o razlaganju, ki pa jih lahko tukaj zaradi pomanjkanja prostora le omenimo. Takšno pojmovanje pomena nam dejansko omogoča prepoznati, prvič, da ni nikakršne jasne ločnice med »znanstvenim razlaganjem« (izvajajo ga pravniki) in »praktičnim razlaganjem« (tega izvajajo sodniki), temveč (če sploh kaj) obstaja med njima v osnovi močna homogenost; drugič, omogoča nam, da se izognemo močnemu pojmovnemu prelomu med razlaganjem in uporabljanjem prava – ti dejavnosti je namreč mogoče videti kot dva koraka enega postopka, vsaj če ga rekonstruiramo po semantičnem ključu.

92Uporabno izhodišče za bolj jasno razumevanje razlikovanja med tema razsežnostma pomena je, da si poskusimo zamisliti dve različni vrsti možnih vprašanj, ki jih lahko tudi na ravni običajnega jezika zastavimo glede pomena neke besede ali pojma, ki ga beseda nakazuje. Intuitivno ni težko ugotoviti, da sta to dve različni vprašanji, ki porajata dve različni vrsti problemov.

93Prvo vprašanje zadeva prav smisel besede ali pojma. Oblikovati ga je mogoče takole: »Kaj beseda ali pojem pomeni?«

94Drugo vprašanje, drugače, zadeva nanosnik besede ali pojma. Oblikujemo ga lahko na sledeči način: »Na kaj se beseda ali pojem nanaša?«

95Začel bom s kratko analizo smisla. V skladu s pragmatičnim in dinamičnim pogledom na jezik kot orodje sporazumevanja – in z videnjem pomena kot proizvoda razlaganja – moje raziskovanje smisla za osnovni tematski sklop ne bo vzelo vprašanja »Kaj je tvarina, ki ji pravimo smisel?« – morda posredujoč med mislijo in resničnostjo, torej med jezikom in predmeti (pri tradicionalnem, statičnem pogledu na pomen in razlaganje); temveč vprašanje »Kaj pomeni razumeti smisel neke besede ali pojma?«.

96»Razumeti smisel jezikovnih tvarin« pa pomeni, da moramo izkazati posebno sposobnost tako na ravni fran. langue (naravni jezik, ki se trenutno govori v tej skupnosti) kot na ravni fran. langage. Poskusimo zdaj ti dve ravni nekoliko bolj jasno razmejiti.

97»Razumeti smisel« na ravni fran. langue pomeni, da izkažemo zmožnost pravilno uporabljati besede jezika, ob predpostavki, seveda, da je njihov pomen znan iz zornega kota pojmov (v tem jeziku), ki jih te besede sooznačujejo. To pomeni torej, da smo zmožni pravilno izvesti ustrezne zamenjave besed, katerih pomen ni znan, z vstavljanjem sopomenk z znanim pomenom. Pomislimo na primer na tujca, ki ne razume stavka »Mario je samski«, ker ne pozna pomena besede »samski« v tem fran. langue. Tukaj pojasnitev smisla pomeni torej zamenjavo te besede ali rekla z njeno oziroma njegovo sopomenko (»neporočen«), katere smisel je sicer poznan.

98»Razumeti smisel« na ravni fran. langage pomeni zmožnost, da osvojimo in/ali proizvedemo celo vrsto domnev glede značilnosti oziroma lastnosti predmetov, ki so zajeti s pomenskim obsegom določenih splošnih izrazov. Gre za domneve, ki nastanejo s posredovanjem različnih vrst opredelitev teh splošnih izrazov. Te domneve lahko zadevajo (i) začetni korak razlaganja in predstavljajo trdno pojmovno osnovo (pojme, ustaljene vzorce), na kateri temeljijo izrazi, ki jih opredeljujemo; (ii) zaključni korak razlaganja, kjer pomagajo določiti celotne pojme, ki jih sami izrazi sooznačujejo. Očitno je, da pravno razlaganje zanima druga od teh ravni.

99Vrnimo se k našemu priljubljenemu primeru odloka o »vozilih«. Vprašajmo se, kateri so osnovni pogoji, da opredelimo »policista-razlagalca« kot jezikovno sposobnega člana njegove pravne skupnosti. Tukaj bo zadostovalo, če se omejimo na drugo vrsto pogojev, torej tistih, ki zadevajo raven pravnega jezika. Policist se bo pokazal za jezikovno sposobnega člana pravne skupnosti, v kolikor bo, prvič, zmožen najti trdno pojmovno osnovo pojma vozilo (tako se bo na primer zanašal na prej omenjeno domnevo, da je »vozilo sredstvo za prevažanje ljudi in stvari, zlasti če je mehanično in ga upravlja človek«); drugič (glede možnega konkretnega primera »otroškega avtomobila«), če bo zmožen znotraj pomenskega obsega pojma »vozilo« določiti ustrezne koordinate (koordinate, ki jih bo med drugim izsledil na podlagi domneve, da je »vozilo mehanično sredstvo za prevoz, ki lahko ustvarja hrup in povzroči škodo stvarem ali ljudem«) in tako postaviti celotni smisel tega pojma. Tako pripisani smisel bi očitno utemeljil njegovo odločitev, da lahko »otroški avtomobil« vstopi v občinski park.

100Pomaknimo se zdaj naprej k nanosniku. V zvezi z nanosnikom hoče naslovnik sporočila vedeti naslednje: »Kateri predmet je ta, o katerem oseba, ki prenaša sporočilo, govori?« Ta pojem označuje torej predmete, ki v nekem smislu obstajajo v resničnosti in na katere se nanašajo naše besede.

101Tudi za pojem nanosnik bomo uporabili dinamični in pragmatično usmerjen pristop k pomenu in razlaganju, ki ga že vseskozi uporabljamo v tem prispevku. V tem smislu problem nastavitve nanosnika splošnim izrazom ni več povezan z vprašanjem, »kaj je nanosnik«, temveč z vprašanjem, »kako se nanosnik pridobi in/ali pripiše«. V tem okviru moramo najprej pojasniti, da je mogoče dejavnost iskanja nanosnika razdeliti v tri različne korake, ki jih bomo zdaj preučili.

102Prvi korak tega postopka je opredeljevanje ali prepoznavanje paradigmatičnih primerov. Ta korak zadeva prepoznavanje paradigmatične vrednosti nekaterih konkretnih primerov iz skupine, ki jo sooznačuje vpleteni splošni izraz. Gre za prepoznavanje tega, da nekateri posamični »vzorčni« predmeti brez dvoma sodijo na polje nanašanja tega izraza. V našem primeru so »avtomobili« gotovo paradigmatični primeri pojma »vozilo«, ki jih kot takšne prepozna jezikovno usposobljen član pravne skupnosti (policist-razlagalec).

  • 41 Charles Travis je mnogokrat podčrtal to zelo pomembno značilnost konteksta. Glej npr. Charles Travi (...)

103Drugi korak je prepoznavanje vrste predmetov, ki jih izraz označuje. Pri tem koraku se ukvarjamo z ugotavljanjem možnega pomenskega obsega izraza. Gre torej za to, da določimo možno množico predmetov, v zvezi s katero je mogoče izraz uporabiti. Pomembno je natančneje pojasniti, da pri kontekstualističnem pojmovanju polje nanašanja (tj. pomenski obseg izraza) ni obravnavano kot bistveno (samo po sebi) povezano z rabo tega izraza, temveč je v zvezi s poseganjem številnih spremenljivk dojemljivo za rekonstrukcijo na različne načine (kontekst je »neizčrpen«).41 Te spremenljivke so pri pravnih izrazih po eni strani povezane predvsem s splošnim potekom razlaganja določila, katerega del so ti izrazi (gre za celoten sklop »besedilnih« in »zunaj-besedilnih« prvin, ki služijo usmerjanju razlaganja, kot so namen določila, načela, ki ga podpirajo, in tako naprej), in po drugi strani s potrebami uporabljanja v zvezi z značilnostmi konkretnih primerov oziroma vzorčnega primera, ki ga določilo ureja.

104Kaj pravzaprav pomeni postaviti – možni – pomenski obseg splošnega izraza? Ta poseg je sestavljen iz širjenja obsega semantičnega področja nekega izraza. To širjenje se odvija skozi postopek, ki teče od – v tistem trenutku – jasnih primerov, glede katerih ni nobenega dvoma, da pripadajo tej množici (paradigmatični primeri), do dvomljivih primerov, katerih pripadnost tej množici, je bolj negotova. Pozitivni izid tega postopka je odvisen od stopnje podobnosti (če sploh obstaja), ki jo najdemo med dvema vrstama primerov. Seveda mora biti pri tem ocenjena tudi pomembnost podobnosti za zadevne primere (ta pa je odvisna od izida, ki ga želimo doseči s postopkom razlaganja in uporabljanja).

105Tretji korak je prepoznavanje enega samega predmeta znotraj pomenskega obsega nekega pojma. Iz zornega kota logike gre za končni korak postopka pripisovanja nanosnika. To pomeni, da v posameznem konkretnem predmetu prepoznamo ali drugače odkrijemo pripadnost množici (skladno z vsemi nameni in cilji), ki jo sooznačuje izraz. Pozitivni ali negativni izid tega posega (prepoznavanja) je odvisen od tega, kako ovrednotimo podobnosti med posameznim konkretnim predmetom in navadnimi člani množice (seveda na osnovi predhodnega izbora tistih podobnosti, ki jih štejemo za pomembne).

106Če korak prepoznavanja nanosnika postavimo v okvir pravnega razlaganja, ugotovimo, da ta posebej zadeva trenutek uporabljanja prava. Gre za korak, pri katerem sodnik v okviru razlaganja uporabi splošno normo na konkretnem primeru.

9 Postopno oblikovanje pomena

107Kot sem že omenil, gre pri tretji značilnosti pragmatično usmerjenega nauka o pomenu za stališče, po katerem je pripisovanje pomena nekemu stavku (oziroma natančneje, v primeru, ki nas najbolj zanima: neki pravni določbi) postopek, ki ima več korakov. V tem postopku se v stiku s konkretnimi ali vzorčnimi primeri postopno razčleni semantični okvir določbe, dokler skozi izjavno dejanje ni proizveden celotni pomen.

  • 42 Pomembno je poudariti, da iz dinamičnega zornega kota ni nikakršega nasprotja med tema razsežnostma (...)

108Koristno je, če te različne korake povežemo z dvema velikima razsežnostma, običajno razsežnostjo (razsežnost običajnega pomena) in kontekstualno razsežnostjo (razsežnost kontekstualnega pomena).42 Njuna prisotnost nam omogoči, da pridemo do izida, ki je za nas pomemben: pojmovne ločitve prvin odkrivanja (običajna razsežnost) in ustvarjanja (kontekstualna razsežnost) pri pravnem razlaganju. Na ta način lahko pojasnimo misel, ki se zdi intuitivno prepričljiva, in sicer da posebnost razlaganja tiči v »mešanici odkrivanja in ustvarjanja«; na ta način se izognemo tudi protislovnim zatrjevanjem, do katerih bi drugače prišli, če bi trdili, da sta odkrivanje in ustvarjanje dejavnosti, ki se odvijeta istočasno, v istem koraku.

109Kot smo rekli, dinamični pogled na pomen vključuje misel, da je pomen nekaj, kar se oblikuje postopoma. To pomeni, da se oblikuje po stopnjah, ko gre skozi različne korake (in torej skozi postopno razčlenjevanje semantične vsebine zadevnega določila) in ne »hipoma in v celoti« (pa naj gre za odkrivanje ali ustvarjanje). Kot vemo, lahko pri tem razločimo dva koraka (naknadno ju bomo razstavili na več »pol-korakov«), ki ju moramo oba obravnavati kot nujni postaji pri postavljanju celovitega pomena nekega stavka.

110V tem postopku, razdeljenem na več korakov, je običajni pomen (posameznih izrazov) na začetku dejavnosti pripisovanja pomena nekemu določilu in sestavlja deljeno začetno osnovo (»skupno semantično ozadje« – na primer pojmov in paradigmatičnih primerov – v katero sporočevalci in naslovniki sporočila v tistem trenutku ne dvomijo), medtem ko je kontekstualni pomen v drugem koraku postopka, ki teče v smeri cilja vzpostaviti polno razčlenjeni pomen. To pa dosežemo, kadarkoli pride do konkretne sporočilne izmenjave.

111Vendar ostaja dejstvo, da je pri pravnem razlaganju končni trenutek celotne postavitve pomena nekega določila šele njegova dokončna semantična razčlenitev (zelo pogosto ena od številnih možnih) znotraj številnih kontekstov sprejema, v katere je vsakokrat umeščeno normativno sporočilo, ki ga izraža samo določilo.

112V popolnoma razdelanem dinamičnem pogledu na pomen ni dovolj, da ločimo med razsežnostma običajnega in kontekstualnega pomena. Treba je razločiti tudi številne drobne korake v postopku postopnega oblikovanja pomena, ki so bodisi izključno del prve bodisi izključno del druge razsežnosti. Samo če upoštevamo vse podrobnosti teh številnih korakov, lahko dobimo jasnejšo predstavo o tem, kako konkretno poteka postopek pripisovanja pomena pravnim določbam. Na žalost tukaj zaradi pomanjkanja prostora ne morem podrobneje preučiti te izoblikovanosti razlagalne dejavnosti v korakih, temveč lahko vse skupaj le na kratko omenim.

113Razmislimo najprej o pripisovanju smisla. Zelo shematično rečeno ta poteka v dveh korakih. Prvi, ki pripada običajni razsežnosti, zadeva ugotavljanje prisotnosti določenega pojma (skupne semantične osnove, ki lahko pripelje do različnih celotno oblikovanih smislov tega pojma). Drugi korak pa pripada kontekstualni razsežnosti in zadeva postavitev celotno oblikovanega pojma.

114Razmislimo zdaj še o pripisovanju nanosnika. Če povzamemo, lahko rečemo, da ta poteka v treh korakih. Prvi zadeva opredeljevanje paradigmatičnih primerov in pripada običajni razsežnosti. Drugi zadeva postavitev možnega pomenskega obsega pojma in pripada kontekstualni razsežnosti, tako kot tretji, pri katerem gre za prepoznavanje umeščenosti posameznega predmeta znotraj poemnskega obsega tega pojma.

Top of page

Bibliography

John L. AUSTIN, 1970: Philosophical Papers. First edition 1961. Oxford: Oxford University Press.

Gordon P. BAKER and Peter M. S. HACKER, 1984: Language, Sense and Nonsense. A Critical Investigation into Modern Theories of Language. Oxford: Blackwell.

Mauro BARBERIS, 1999: Il sacro testo. L’interpretazizne giuridica fra ermeneutica e pragmatica. Ars interpretandi 1999. 282–289.

Claudia BIANCHI, 2001: La dipendenza contestuale. Per una teoria pragmatica del significato. Napoli: ESI.

Robert BRANDOM, 1994: Making it Explicit. Reasoning, Representing and Discursive Commitment. Cambridge MA: Harvard University Press.

Eugenio BULYGIN, 1985: Norms and Logic. Kelsen and Weinberger on the Ontology of Norms. Law and Philosophy 4 (1985) 2.

Pierluigi CHIASSONI, 2003: Codici interpretativi. Progetto di voce per un “vademecum” giuridico. Analisi e diritto 2002-2003 (www.giuri.unige.it/intro/dipist/digita/filo/testi/).

Pierluigi CHIASSONI, 2007: Tecnica dell’interpretazione giuridica. Bologna: Il Mulino.

Marcelo DASCAL and Jerzy WRÓBLEWSKI, 1988: Transparency and Doubt: Understanding and Interpretation in Pragmatics and in Law. Law and Philosophy 7 (1988). 203–224.

Michael DUMMETT, 1976: What is a Theory of Meaning? (II). Truth and Meaning. Essays in Semantics. Eds. Gareth Evans and John McDowell. Oxford: Clarendon Press.

Michael DUMMETT, 1993: Seas of Language. Oxford: Clarendon Press.

Ronald DWORKIN, 1985: A Matter of Principle. Cambridge MA: Harvard University Press.

Ronald DWORKIN, 1986: Law’s Empire. London: Fontana Press. Italian trans., 1989: L’impero del diritto. Milano: Il Saggiatore.

Luigi FERRAJOLI, 1989: Diritto e ragione. Teoria del garantismo penale. Bari: Laterza.

Walter B. GALLIE, 1956: Essentially Contested Concepts. Proceedings of the Aristotelian Society LVI (1955-56). 167–198.

Paul GRICE, 1989: Studies in the Ways of Words. Harvard: Harvard University Press.

Riccardo GUASTINI, 1990: Dalle fonti alle norme. Torino: Giappichelli.

Riccardo GUASTINI,1998: La “costituzionalizzaione” dell’ordinamento italiano. Ragion Pratica (1998) 11. 185–206.

Riccardo GUASTINI,1999: Due esercizi di non-cognitivismo. Analisi e diritto 1999. 278–279. (www.giuri.unige.it/intro/dipist/digita/filo/testi/)

Riccardo GUASTINI,2008: Nuovi studi sull’interpretazione. Roma: Aracne.

Richard HARE, 1952: The Language of Morals. London: Oxford University Press. Italian trans., 1968: Il linguaggio della morale. Roma: Ubaldini.

Herbert L. A. HART, 1994: The Concept of Law (First Edition 1961). 2nd Edition with a Postscript. Oxford: Clarendon Press. Italian trans., 2002: Il concetto di diritto. Torino: Einaudi.

Mary HESSE, 1980: Revolutions and Reconstructions in the Philosophy of Science. Brighton: Harvester Press.

Mario JORI, 1995: Definizioni legislative e pragmatica giuridica. Analisi e diritto 1995.

Hans KELSEN, 1960: Reine Rechtslehre. 2nd Edition. Wien: Franz Deuticke. Italian trans., 1975: La dottrina pura del diritto. Torino: Einaudi.

Ruth KEMPSON, 1977: Semantic Theory. Cambrodge: Cambridge University Press.

Ronald LANGACKER, 1987 & 1991: Foundations of Cognitive Grammar. Volumes I and II. Stanford: Stanford University Press.

Neil MacCORMICK, 1978: Legal Reasoning and Legal Theory. Oxford: Clarendon Press. Italian trans., 2001: Ragionamento giuridico e teoria del diritto. Torino: Giappichelli.

Andrei MARMOR, 1992: Interpretation and Legal Theory. Oxford: Clarendon Press.

Mark PLATTS, 1979: Ways of Meaning. An Introduction to Philosophy of Language. London: Routledge & Kegan.

Francesca POGGI, 2007: Contesto e significato letterale. Analisi e diritto 2006-2007. 196–203. (www.giuri.unige.it/intro/dipist/digita/filo/testi/)

Hilary PUTNAM, 1975: Mind, Language and Reality. Philosophical Papers. Vol. II. Cambridge: Cambridge University Press.

François RECENATI, 2004: Literal Meaning. Cambridge: Cambridge University Press.

Richard RORTY, 1967: Metaphilosophical Difficulties of Linguistic Philosophy. Introduction. The Linguistic Turn. Recent Essays in Philosophical Method. Ed. Richard Rorty. Chicago, London: The University of Chicago Press.

John SEARLE, 1979: Expression and Meaning. Studies in the Theory of Speech. Cambridge: Cambridge University Press.

Jason STANELY, 1980: The Background of Meaning. Speech Act Theory and Pragmatics. Eds. John Searle, Ferenc Kiefer and Manfred Bierwisch. Dordrecht, Springer. 221–232.

Jason STANELY, 2007: Language in Context. Selected Essays. Oxford: Oxford University Press.

Peter F. STRAWSON, 1957: Construction and Analysis. The Revolution in Philosophy. Eds. Alfred J. Ayer and others. London: MacMillan.

Giovanni TARELLO, 1974: Diritto, enunciati, usi: studi di teoria e metateoria del diritto. Bologna: Il Mulino.

Giovanni TARELLO, 1980: L’interpretazione della legge. Milano: Giuffrè.

Charles TRAVIS, 1998: Pragmatics. A Companion to the Philosophy of Language (First edition 1997). Eds. Bob Hale and Crispin Wright. 2nd Edition. Oxford: Blackwell. 87–102.

Vittorio VILLA, 2004: Il positivismo giuridico. Metodi, teorie e giudizi di valore. Torino: Giappichelli.

Francesco VIOLA and Giuseppe ZACCARIA, 1999: Diritto e interpretazione. Lineamenti di teoria ermeneutica del diritto. Bari: Laterza.

Top of page

Notes

* Poleg urednika so mi svojo pomoč in nasvete pri prevajanju nudili Vesna Božič, Ciril Keršmanc, Aleš Novak in Katja Škrubej. Vsem se prav lepo zahvaljujem. Pri delu sem si prizadeval uporabljati slovensko pravno izrazoslovje, vendar sem se na redkih mestih kljub temu odločil za uporabo tujk. Prevajanje namreč razumem kot posredovanje sporočila, ki ga je bralcu namenil nekdo drug. Svojo nalogo (kot prevajalec) tako dojemam v prvi vrsti kot skrb za to, da bo bralec brez večjih težav ustrezno razumel, kar mu je hotel povedati sam avtor besedila. Zato sem mestoma bolj zadržan glede slovenskih izrazov, ki sicer pomensko popolnoma ustrezajo izvirniku, vendar jih širši krog bralcev (še) ni popolnoma sprejel.

Pri prevajanju izraza angl. theory namesto običajne oznake »teorija« uporabljam izraza nauk in pravoznanstvo. Izraza »koncept« (angl. concept) in »koncepcijo« (angl. conception) sem nadomestil s pojmom in pojmovanjem. V tem okviru je besedna zveza v svojem bistvu sporni pojmi prevod za angl. essentially contested concepts. Angl. internalistic in angl. externalistic conceptions sem prevajal kot notranja in zunanja pojmovanja, izrazno pojmovanje norm pa je prevod za angl. expressive conception of norms. Za osrednji pojem prispevka – angl. context in njegove izpeljanke (na primer angl. contextualism) nisem uspel najti izraza, ki bi bil ustrezen na vseh mestih v besedilu (na primer »sobesedlilo«, »okoliščine«), zato sem se odločil za enotno uporabo tujke kontekst. Tako sta angl. distal in angl. proximal context postala obrobni in osrednji kontekst. Angl. background context, angl. conception ali angl. assumption so kontekst, pojmovanje ali predpostavka »v ozadnju«. Pri izrazu angl. semantics (in izpeljankah) sem namesto slovenskega izraza »pomenoslovje« uporabil pogosteje uporabljeni izraz semantika. S tem sem hotel olajšati razumevanje besedila, zlasti pri posameznih izpeljankah tega izraza, ki se v prispevku pojavljajo v zelo različnih pomenskih odtenkih (glej tudi uvodno pojasnilo opombe). Smisel in nanosnik sta prevoda pojmov angl. sense in angl. reference; slednjo v literaturi v slovenskem jeziku zasledimo tudi kot referenco (glej na primer Igor Ž. Žagar, Od performativa do govornih dejanj, Ljubljana, Pedagoški inštitut, 2009). Angl. reference point, angl. field of reference in angl. semantic reference model so postali točka nanašanja, mesto oziroma polje nanašanja ter semantični okvir nanašanja. Angl. extension sem prevajal kot pomenski obseg, angl. speech act kot govorno dejanje. Pri besedni zvezi angl. internal point of view v zvezi s Hartovim pravnim naukom sem namesto »notranji vidik (pravil)« (ta oznaka se pojavlja v slov. prevodu Hartovega temeljnega dela, Koncept prava, Ljubljana, ŠOU, 1994, ki ga je prevedla Jelka Kernev Štrajn) izbral besedno zvezo pogled od znotraj. Po moji oceni ta oznaka ustrezneje predstavi Hartovo misel, s katero je hotel poudariti »položaj« oziroma »zorni kot« osebe, ki motri pravila. Obrobni (zasenčeni) del je prevod besedne zveze angl. penumbrae area. Pri prevajanju oznake angl. legal reasoning sem se odločil za (zdaj že) uveljavljeno pravno razlogovanje. Za angl. legal sentence uporabljam pravni stavek, pri prevajanju izraza angl. (legal) disposition pa sem izbral izraz (pravna) določba oziroma določilo. Oznaka pravna norma, ki jo razumem kot nadpomenko za pravna pravila in pravna načela, stoji na mestu izraza angl. legal norm, medtem ko je pravno pravilo prevod za angl. legal rule. Pri tem se mi zdi smiselno opozoriti še, da nekateri v zvezi iskanjem krovnega izraza za pravna pravila in pravna načela govorijo tudi o pravnem vodilu (primeroma glej razpravljanje v Matej Acceto, Vloga pravnih načel v pravni teoriji in praksi, Zbornik znanstvenih razprav (2005) LXV, opomba 3). Pri izrazu angl. constitutionalization, ki se prevaja tudi kot »poustavljanje« (tako na primer Andrej Kristan pri prevajanju članka Manuela Atienze, Argumentiranje in ustava, Revus (2009) 9), sem ohranil tujko konstitucionalizacija. Osnovni razlog za ohranitev tujke je tudi v tem primeru lažje razumevanje besedila (glej uvodno pojasnilo opombe). Pri prevajanju angl. codification (codified law) pa sem namesto ustaljene oznake »kodifikacija« uporabil izraze uzakonjanje, uzakonitev, uzakonjeno pravo. Prekomerno razlaganje ustave, ki se pojavlja tudi kot »čezrazlaganje ustave« (tako že omenjeni Kristanov prevod Atienze v Revusu (2009) 9), pa je prevod za besedno zvezo angl. overinterpreting the constitution. Mislim, da med omenjenima besednima zvezama v slovenščini ni bistvene razlike. Tako »prekomerno razlaganje« kot »čezrazlaganje« sta v nevarnosti, da v določenem sobesedilu (neupravičeno) dobita slabšalni prizvok. V tem primeru sem izbral »prekomerno razlaganje«, saj se mi zdi kombinacija pridevnika (»prekomerno«) in samostalnika (»razlaganje«) sama zase bolj ustaljena in razumljiva kot nova beseda (»čezrazlaganje«), ki skuša oboje združiti. Razlagalna izbira po prostem preudarku se mi je zdela ustrezna oznaka za angl. discretionay interpretative choice. Za prevajanje večpomenskega pridevnika angl. prejudicial sem v danem sobesedilu izbral izraz predhodni. Namesto izraza »komunikacija« (za prevod angl. communication) sem se odločil za sporazumevanje oziroma sporočanje (odvisno od sobesedila), ki ju v tem prispevku obravnavam kot medsebojno zamenjiva. Pridevniki poročevalni, predpisovalni, ocenjevalni in želelni pa nadomeščajo tujke »informativni« (angl. informative), »normativni« (angl. normative/perscriptive), »evalvativni« (angl. evaluative), »optativni« (angl. optative). V danem sobesedilu se mi je zdelo primerno običajno uporabljeni pridevnik »moderen« (angl. modern) nadomestiti s pridevnikom novoveški.

1 Glej Hans Kelsen, Reine Rechtslehre, Dunaj, Franz Deuticke, 1960, 8. poglavje. (Prva izdaja iz leta 1934 tudi v slov. prevodu Amalije Maček, Čista teorija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba (Pravna obzorja), 2005.)

2 Glej Ronald Dworkin, Law’s Empire, London, Fontana Press, 1986; ital. prevod L’impero del diritto, Milano, Il Saggiatore, 1989.

3 Glej Neil MacCormick, Legal Reasoning and Legal Theory, Oxford, Clarendon Press, 1978; ital. prevod Ragionamento giuridico e teoria del diritto, Torino, Giappichelli, 2001.

4 Francesco Viola, Giuseppe Zaccaria, Diritto e interpretazione. Lineamenti di teoria ermeneutica del diritto, Bari, Laterza, 1999, v.

5 O tem glej mojo knjigo Vittorio Villa, Il positivismo giuridico. Metodi, teorie e giudizi di valore, Torino, Giappichelli, 2004, 79–82, 146–152, 196–197.

6 Ta slavni pojem je vpeljal Herbert L. A. Hart, The Concept of Law (1961), 2. izdaja z dodatkom, Oxford, Clarendon Press, 1994; ital. prevod Il concetto di diritto, Torino, Einaudi, 2002, 67–70, 105–108. (Prva izdaja tudi v slov. prevodu Jelke Kernev Štrajn, Koncept prava, Ljubljana, ŠOU, 1994.)

7 O tem glej dinamični nauk o pravni veljavnosti: Luigi Ferrajoli, Diritto e ragione. Teoria del garantismo penale, Bari, Laterza, 1989, 97, 348–349, 476, 916.

8 Giovanni Tarello je prvi razvil to tezo, ki je danes široko sprejeta v analitičnih krogih. Glej Giovanni Tarello, L’interpretazione della legge, Milano, Giuffrè, 1980, 9–10.

9 Ricardo Guastini, »La costituzionalizzazione« dell’ordinamento italiano, Ragion Pratica (1998) 11, 85–206.

10 Ricardo Guastini, Nuovi studi sull’interpretazione, Rim, Aracne, 2008, 170–173.

11 Pierluigi Chiassoni, Codici interpretativi. Progetto di voce per un “vademecum” giuridico, Analisi e diritto 2002–2003, 60–62 (www.giuri.unige.it/intro/dipist/digita/filo/testi/).

12 Walter B. Gallie, Essentially Contested Concepts, Proceedings of the Aristotelian Society LVI (1955–56), 167–198.

13 Glej ponovno mojo knjigo Villa 2004 (op. 5), 12–20.

14 O pojmu »notranje zveze« glej Gordon P. Baker, Peter M. S. Hacker, Language, Sense and Nonsense. A Critical Investigation into Modern Theories of Language, Oxford, Blackwell, 1984, 94–115.

15 Ricardo Guastini, Due esercizi di non–cognitivismo, Analisi e diritto 1999, 278–279 (www.giuri.unige.it/intro/dipist/digita/filo/testi/).

16 Pierluigi Chiassoni, Tecnica dell’interpretazione giuridica, Bologna, Il Mulino, 2007, 50.

17 Glej na primer Andrei Marmor, Interpretation and Legal Theory, Oxford, Clarendon Press, 1992, 12.

18 Ricardo Guastini, Dalle fonti alle norme, Torino, Giappichelli, 1990, 80.

19 V podobnem kontekstu Jori raje uporablja oznako ital. linguaggio amministrato. Mario Jori, Definizioni legislative e pragmatica giuridica, Analisi e diritto 1995, 123–124.

20 O razlikovanju med filozofijo običajnega jezika in filozofijo idealnega jezika glej Richard Rorty, Metaphilosophical Difficulties of Linguistic Philosophy. Introduction, v Richard Rorty (ur.), The Linguistic Turn. Recent Essays in Philosophical Method, Chicago in London, The University of Chicago Press, 1967, 7–9, 15–24; Peter Frederick Strawson, Construction and Analysis, v Alfered Jules Ayer in drugi (ur.), The Revolution in Philosophy, London, MacMillan, 1957, 101–104.

21 Pri navezovanju na ta nauk glej François Recanati, Literal Meaning, Cambridge, Cambridge University Press, 2004, 3–4.

22 Za dobro analizo radikalnega kontekstualizma glej Claudia Bianchi, La dipendenza contestuale. Per una teoria pragmatica del significato, Neapelj, ESI, 2001, 118–19, 282–283, 304–355. Pomemben primer stališč radikalnega kontekstualizma predstavlja Ronald W. Langacker, Foundations of Cognitive Grammar, Stanford, Stanford University Press, 1987 (1. zvezek) in 1991 (2. zvezek).

23 Hart 1994 (op. 6), 8. poglavje.

24 Dobro analizo obeh naukov lahko najdemo v Recanati 2004 (op. 21), 51–53, 85–89. Pomembno stališče indeksikalistov predstavlja Jason Stanley, Language in Context. Selected Essays, Oxford, Oxford University Press, 2007.

25 O tem pojavu glej ponovno Recanati 2004 (op. 21), 7 in nasl.

26 Ronald Dworkin, A Matter of Principle, Cambridge Massachusetts, Harvard University Press, 1985, 146–147.

27 Francesca Poggi to točko ustrezno podčrta. Glej Francesca Poggi, Contesto e significato letterale, Analisi e diritto 2006, 196–203 (www.giuri.unige.it/intro/dipist/digita/filo/testi/).

28 Tukaj se očitno nanašamo na Richard M. Hare, The Language of Morals, London, Oxford University Press; ital. prevod Il linguaggio della morale, Rim, Ubaldini, 1968, 28–32.

29 To je stališče, ki ga deli veliko analitičnih filozofov (Strawson, Searle, Dummett, Kerner, Platts itd.), čeprav ga postavijo na drugačen način. Njihovo skupno izhodišče, vsaj o tem podroben vprašanju predstavlja Austinovo delo. Glej npr. John L. Austin, Philosophical Papers (1961), Oxford, Oxford University Press, 1970, 248–251. Glej tudi Michael Dummett, Seas of Language, Oxford, Clarendon Press, 1993, 122–123, in Mark Platts, Ways of Meaning. An Introduction to Philosophy of Language, London, Routledge & Kegan, 1979, 43.

30 O tem pojmovanju glej npr. Eugenio Bulyigin, Norms and Logic. Kelsen and Weinberger on the Ontology of Norms, Law and Philosophy (1985) 4 (2), 146–148.

31 Oznako »pragmatično usmerjeni nauk« na podoben način uporabljata tudi Dascal in Wroblewski. Marcelo Dascal, Jerzy Wrobléwski, Transparency and Doubt: Understanding and Interpretation in Pragmatics and in Law, Law and Philosophy (1988) 7, 203–224.

32 Za dobro znano analizo konteksta »v ozdaju«, glej John Searle, Expression and Meaning. Studies in the Theory of Speech, Cambridge, Cambridge University Press, 1979, 117–131, ter The Background of Meaning, v John Searle, Ferenc Kiefer in Manfre Bierwish (ur.), Speech Act Theory and Pragmatics, Dordrecht, Springer, 1980, 221–232.

33 O razlikovanju med obrobnim in osrednjim kontekstom glej Bianchi 2001 (op. 22), 268–271.

34 To stališče dobro poudari Michael Dummett, What is a Theory of Meaning? (II), v Gareth Evans in John McDowell (ur.), Truth and Meaning. Essays in Semantics, Oxford, Clarendon Press, 1976, 69–72. Glej tudi Paul Grice, Studies in the Ways of Words, Harvard, Harvard University Press, 1989, 25 in nasl.

35 Za relativno nov, splošni pragmatični pristop k filozofiji jezika glej Robert Brandom, Making it Explicit. Reasoning, Representing and Discursive Commitment, Cambridge, Harvard University Press, 1994.

36 Stališče, da ima pomen več razsežnosti ali plasti, je široko sprejeto v filozofiji jezika. Glej npr. Mary Hesse, Revolutions and Reconstructions in the Philosophy of Science, Brighton, Harvester Press, 1980, 113, in Hilary Putnam, Mind, Language and Reality. Philosophical Papers. Vol. II, Cambridge, Cambridge University Press, 1975, 246, 268–269. Vendar v tem prispevku sledim zlasti shemi, ki jo je predstavila Ruth Kempson, Semantic Theory, Cambridge, Cambridge University Press, 1977, 11 in nasl.

37 Med drugimi se s tem stališčem strinja Mauro Barberis, Il sacro testo. L’interpretazizne giuridica fra ermeneutica e pragmatica, Ars interpretandi (1999), 282–289.

38 Glej Giovanni Tarello, Diritto, enunciati, usi: studi di teoria e metateoria del diritto, Bologna, Il Mulino, 1974, 146.

39 Glej Tarello 1974 (op. 38), 223.

40 V zvezi z naukom o pomenu uporablja besedo »vključevalni« Hesse 1980 (op. 36), 113.

41 Charles Travis je mnogokrat podčrtal to zelo pomembno značilnost konteksta. Glej npr. Charles Travis, Pragmatics, v Bob Hale and Crispin Wright (ur.), A Companion to the Philosophy of Language, Oxford, Blackwell, 1998 (prva izdaja 1997), 87–102.

42 Pomembno je poudariti, da iz dinamičnega zornega kota ni nikakršega nasprotja med tema razsežnostma. O tem stališču glej Kempson 1977 (op. 36), 5.

Top of page

References

Bibliographical reference

Vittorio Villa, « Pragmatično usmerjeni nauk o pravnem razlaganju », Revus, 12 | 2010, 57-88.

Electronic reference

Vittorio Villa, « Pragmatično usmerjeni nauk o pravnem razlaganju », Revus [Online], 12 | 2010, Online since 10 June 2012, connection on 23 March 2017. URL : http://revus.revues.org/132 ; DOI : 10.4000/revus.132

Top of page

About the author

Vittorio Villa

Redni profesor za filozofijo prava na Univerzi v Palermu. Tako v Palermu kot v Agrigentu poučuje tudi pravno metodologijo. Kot gostujoči profesor je predaval na Univerzi v Edinburgu. Je avtor številnih razprav v italijanščini, francoščini, kastiljščini in angleščini. Objavil je nekaj knjig. V kastiljščino bo v kratkem prevedena knjiga o konstruktivizmu in pravnih naukih: Costruttivismo e teorie del diritto (Giappichelli, 1999). V portugalščino se prevaja njegovo delo o pravnem pozitivizmu: Il positivismo giuridico. Metodi, teorie e giudizi di valore (Giappichelli, 2004). Pisal je še o zgodovini analitične filozofije prava – Storia della filosofia del diritto analitica (Il Mulino, 2003), pa o pravnem vedenju in pojmu postavljenega prava – Conoscenza giuridica e concetto di diritto positivo (Giappichelli, 1993) ter o modelih in analogijah med pravoslovnjem in naravoslovjem – Teorie della scienza giuridica e teorie delle scienze naturali (Giuffrè, 1984). Kot član uredništva sodeluje pri odlični reviji Ragion Pratica, posvečeni normativni etiki in filozofiji prava.

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org