Skoči do opravilne vrstice – Načrt strani

Vstopna stranNuméros14Revusov kanonUklonljivost, vrednostne praznine...

Revusov kanon

Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje

Defeasibility, Axiological Gaps, and Interpretation
Riccardo Guastini
Prevod: Andrej Kristan
p. 39-56
Ta članek je prevod:
Defettibilità, lacune assiologiche, e interpretazione [it]

Povzetki

V tem članku avtor poveže pojma »vrednostne praznine« in »uklonljivost norm« z realističnim naukom o pravnem razlaganju. Poda tri primere, s pomočjo katerih prikaže postopek uklanjanja norm in ustvarjanja vrednostnih praznin. V postopku razlaganja razlagalec najprej napravi vrednostno sodbo, da določba, v skladu s črkobralsko razlago, ureja primere, ki jih ne bi smela. Nadaljuje z zožujočo razlago sporne določbe. S tem, ko razdruži dve skupini dejanskih stanj v normo vnese tiho izjemo. Na ta način normo ukloni, tj. delno jo razveljavi. Z nečrkobralsko razlago tako ustvari (vrednostno) praznino, ki jo mora nato zapolniti z novo normo doktrinarnega izvora. Avtor pokaže, da – tako kot lepota ni v samih stvareh, temveč v očeh gledalca – uklonljivost in vrednostne praznine niso objektivne značilnosti pravnega reda ali norm in da ne obstajajo pred razlaganjem, temveč so šele njen rezultat.

Vrh strani

Dostop prost

  • 1 S klepetom so mi pri iskanju ustreznega prevoda za osrednji pojem te razprave pomagali Bartosz Broż (...)

Opomba prevajalca1

1 Uvod

  • 2 Temeljne misli takšnega nauka najdemo v naslednjih delih: Giovanni Tarrelo, Diritto, enunciati, usi(...)

1Tu bi rad dva pojma, ki ju najdemo v pravoslovnem nauku Carlosa Alchourróna in Eugenia Bulygina, načrtno povezal z "realističnim" naukom o razlaganju:2 to sta pojem vrednostnih praznin in pojem uklonljivosti norm.

1.1 Vrednostna praznina

  • 3 Carlos E. Alchourrón in Eugenio Bulygin, Introducción a la metodología de las ciencias jurídicas y (...)

2Vrednostna praznina je položaj, v katerem je določeni dejanski stan s kako normo sicer urejen, vendar je – po mnenju razlagalca – urejen na način, ki je »vrednostno neprimeren […], ker zakonodajalec nekega razločka, ki bi ga bil moral upoštevati, ni vzel v poštev«. Predpostavlja se, da je zakonodajalec odločil, kot je, ker predmetnega razločka ni premislil: a »če bi ga bil premislil, bi narekoval drugačno ureditev« obravnavanega dejanskega stanu.3

  • 4 Pablo Navarro in Jorge Rodríguez, Derrotabilidad y sistematización de normas jurídicas, Isonomía. R (...)
  • 5 Tu se ne ukvarjam z drugim pojmom vrednostne praznine, kakršnega je izoblikoval Jorge Rodríguez, (...)

3Z drugimi besedami: vrednostna praznina »ni primer brez rešitve [dejanski stan, ki ne bi bil urejen], ampak je primer s slabo rešitvijo«.4 Jasno je, da tu praznina ne pomeni kratko malo odsotnosti vsakršne norme. Tisto, kar manjka, ni norma, ki ureja obravnavani dejanski stan, saj ta v resnici je urejen. Kar manjka, je zadovoljiva oz. "pravična" norma in, posebej še, "razlikovalna" norma ali norma, ki različno ureja dejanske stanove, ki se razlagalcu zdijo različni in zato zaslužijo različne ureditve.5

1.2 Uklonljivost (ali poizjemljivost) norm

  • 6 Ta pojem norme je nekoliko širši od tistega, ki ga privzemata Alchourrón in Bulygin 1974 (op. 2), s (...)

4Katero koli pravno normo je mogoče poustvariti kot pogojni izrek s takšno obliko: »Če D, potem P,« kjer prorek ali antecedens D označuje določen razred dejanskih stanov, porek ali konsekvens P pa določen razred pravnih posledic (kakršne so: obveznosti, dovolitve, prepovedi, kazni, veljavnost ali neveljavnost aktov itd.).6

  • 7 Carlos E. Alchourrón, On Law and Logic, Ratio Juris 9 (1996) 4, 341; v kastilj. prevodu Jorgeja Rod (...)
  • 8 Carlos E. Alchourrón in Eugenio Bulygin, Norma jurídica, v: Ernesto Garzón Valdéz in Francisco Javi (...)
  • 9 Nekaj besed v pojasnitev. Predpostavljajmo, da moramo uporabiti normo: »Pogodbe je treba izpolniti. (...)

5Kljub temu pa so »[m]noge (če ne vse) ubeseditve norm [...] uklonljive, tj. običajno implicirajo izjeme oz. okoliščine, ki – čeprav niso izražene izrecno – normo uklonijo«,7 »okoliščine, ki – čeprav niso izrecno izražene – obveznost umaknejo«.8 Uklonljivost »ima dve zelo pomembni posledici. Kot prvič, za uklonljivi pogojnik ne velja pravilo okrepitve antecedensa ali proreka […]. Prav tako pa, drugič, ne velja niti pravilo modus ponens«. V uklonljivem pogojniku, skratka, izpolnjenost proreka ali antecedensa ni zadosten pogoj za nastop poreka ali konsekvensa.9

  • 10 Jorge Rodríguez, Derrotabilidad e indeterminación del derecho. Respuesta a Juan Carlos Bayón, v: Ju (...)

6Uklonljiva je, z drugimi besedami, tista norma, ki se »podreja impliciranim izjemam, ki ne morejo biti izčrpno naštete v naprej«, zaradi česar ni »mogoče v naprej določiti okoliščin«, ki delujejo »kot pristni zadostni pogoj njihove uporabe«.10

7Da bi pokazal, kako so med seboj povezani pojmi vrednostne praznine, uklonljivosti in razlaganja, bom predstavil nekaj umišljenih (četudi ne povsem umišljenih) primerov.

2 Vzorčni primeri

2.1 Prvi primer

8V neki republiki s togo ustavo, parlamentarno obliko vladavine in nadzorom nad ustavnostjo zakonov (ta se izvaja a postreriori), se ena od ustavnih določb glasi takole:

Predsednik Republike lahko poda veto na razglasitve zakonov.

9Na katere zakone se nanaša ta določba? Po črkobralni ali dobesedni razlagi se določba nanaša na kateri koli zakon, saj besedilo nikakor ne razlikuje med različnimi vrstami zakonov.

10Zdaj pa si zamislimo pravnika, ki razloguje bolj ali manj tako, kot sledi:

a) Razlikovati je mogoče dve vrsti zakonov: navadne zakone in zakone za spremembo ustave. (V nauku o razlaganju se ta poteza imenuje tehnika razdruževanja.)

b) V obravnavanem pravnem redu (tj. parlamentarna oblika vladavine) predsednik republike ni vodja izvršne veje oblasti, ampak je "nevtralna oblast" (nekaj takega kot fran. pouvoir neutre Benjamina Constanta) brez političnih nalog in z nalogo, da varuje ustavo. (Tu seveda ne gre za strogo razlagalno, ampak za dogmatično trditev ali, če hočete, trditev "ustavnopravnega nauka".)

c) Veto omogoča predsedniku predhodno presojo ustavnosti zakonov (drugačen je naknadni nadzor, ki ga izvaja ustavno sodišče). Natančneje povedano, predsednik lahko uporabi veto pri tistih zakonih, katerih neustavnost naj bi bila očitna. (Tokrat gre za dogmatično-razlagalno trditev, ki se opira na ratio legis oz. na "razlog obstoja" ali domet predmetne določbe.)

  • 11 Zavoljo nezapletanja tu odmišljam doktrino – z njo soglaša veliko ustavnosodnih oblasti – o nesprem (...)

č) Vprašanje ustavnosti pa se lahko postavi le glede navadnih zakonov: zakon o spremembi ustave nikdar ne more biti neustaven (razen iz razlogov obličnosti), saj so zakoni o spremembi ustave namenjeni ravno preoblikovanju ustavnega besedila. Pravzaprav bi lahko rekli, da so zakoni o spremembi ustave vedno in po sami opredelitvi "neustavni" – vendar je to pravno dopustno.11 (Trditev tokrat analitično izhaja iz ustaljenega pojma ustavnih sprememb.)

d) Predmetno ustavno določbo je treba zato razlagati tako, da se nanaša samo na navadne zakone, ne pa tudi na zakone o spremembi ustave. (To je prvi razlagalni sklep, ki izhaja iz razdružitve in dogmatičnih trditev.)

e) O pristojnosti predsednika za podajo veta na zakone o spremembi ustave slednja ne pove prav nič. (To je drugi razlagalni sklep, ki – tako kot prejšnji – izhaja iz razdružitve in ustavnopravne dogmatike.)

f) Iz tega sledi, da predsednik republike ni pristojen za podajo veta na zakone o spremembi ustave. (To je – v širšem pomenu besede – še en razlagalni sklep, ki je a contrario izpeljan iz "molka" ustavnega besedila: inclusio unius est exclusio alterius.)

11Kot vidimo, ima takšen način razlogovanja izjemno zanimive posledice:

  • 12 Kot je (upam) jasno razvidno, tu in na drugih mestih rabim glagolsko besedno zvezo "delno razveljav (...)

(i) Naš umišljeni pravnik s tehniko razdruževanja najprej uvede v razlagano ustavno določbo tiho izjemo. Določbo obravnava, če želite, kot uklonljivo: najprej jo, z drugimi besedami, "delno razveljavi".12

(ii) Drugič, s tem ponudi zožujočo razlago določbe: polje njene uporabe zameji na navadne zakone (po črkobralni razlagi pa bi se, drugače, določba uporabljala za vse zakone, in to brez izjem).

(iii) Tretjič, ustvari praznino: ustavna določba – s tem da ureja zgolj dejanski stan "navadni zakon" – ne ureja dejanskega stanu "zakon o spremembi ustave". Dejanski stan "zakon o spremembi ustave" (v zvezi, seveda, s predsedniškim vetom) domnevno ni v ustavi na noben način urejen. Opazno je, da gre po mnenju tistih, ki predmetno določbo razlagajo črkobralno, tu za vrednostno praznino in ne za normativno praznino, saj besedilo ne razlikuje med zakoni, in se torej nanaša tudi na zakone o spremembi ustave.

(iv) Četrtič, naš pravnik zapolni praznino, ki jo je ustvaril, s tiho ali "implicitno" normo ("implicitno" v širšem pomenu besede, ne v logičnem) – tj. z normo doktrinarnega izvora (nem. Juristenrecht) –, po kateri predsednik ne more podati veta na zakone o spremembi ustave.

2.2 Drugi primer

12V istem, že omenjenem ustavnem redu, v katerem ima vlada (v določenih okoliščinah) pravno moč izdajati akte zakonske ravni, ki so (tako kot zakoni stricto sensu) lahko podvrženi naknadnemu nadzoru ustavnega sodišča, se neka ustavna določba glasi:

Računsko sodišče izvaja nadzor nad legitimnostjo aktov vlade.

13Na katere akte se nanaša ta določba? Po črkobralni ali dobesedni razlagi se določba, seveda, nanaša na kateri koli akt vlade, saj besedilo na noben način ne razlikuje med različnimi vrstami vladnih aktov. Kljub temu si je lahko zamisliti pravnika, ki razloguje bolj ali manj takole:

a) V našem redu obstajata dve vrsti aktov vlade: vladni akti zakonske ravni (ti imajo "moč zakona") in nezakonski akti (podzakonski predpisi in upravni akti).

b) "Legitimnost" lahko pomeni – odvisno od primera – bodisi skladnost z zakoni stricto sensu (zakonitost) ali pa skladnost z ustavo (ustavna legitimnost ali ustavnost).

c) Seveda se za akte z zakonsko močjo ne zahteva, da bi bili skladni z zakonom (nasprotno, zakone lahko deloma razveljavljajo, pa tudi odpravijo: prav v tem je njihova zakonska moč). Akti zakonske ravni morajo biti skladni zgolj z ustavo.

č) V našem pravnem redu pa je presoja skladnosti aktov zakonske ravni z ustavo v pristojnosti ustavnega sodišča (predpostavimo, da je ta pristojnost izključna).

d) Zaradi tega je treba obravnavano ustavno določbo razlagati tako, da se nanaša samo na nezakonske akte vlade; akti zakonske ravni so torej izven polja njene uporabe.

e) Ustava ne pove ničesar o pristojnosti računskega sodišča za vladne akte z zakonsko močjo.

f) Računsko sodišče, posledično, ni pristojno za presojo vladnih aktov zakonske ravni.

14Tako kot v prejšnjem primeru je naš umišljeni pravnik tudi tu naredil štiri pomembne stvari:

(i) S tehniko razdružitve je delno razveljavil ustavno določbo, ki jo je poizjemil: vanjo je uvedel tiho izjemo, ki po črkobralni razlagi sploh ne obstaja.

(ii) Na ta način je ponudil zožujočo razlago predmetne določbe.

(iii) Hkrati je ustvaril praznino: pristojnosti računskega sodišča za presojo vladnih aktov zakonske ravni ustava ne ureja. Očitno je, da po mnenju tistih, ki določbo razlagajo črkobralno, tako ustvarjena praznina ni normativna, ampak vrednostna praznina (besedilo se namreč dejansko nanaša na vse akte vlade).

(iv) Končno je naš pravnik praznino zapolnil z normo doktrinarnega izvora, po kateri računsko sodišče ni pristojno, da presoja legitimnost vladnih aktov zakonske ravni.

2.3 Tretji primer

15V istem ustavnem redu se neka ustavna določba glasi takole:

Noben akt predsednika republike ni veljaven, če ga ne podpiše tudi predlagajoči minister.

16Črkobralna razlaga je takšna: kateri koli akt predsednika mora biti sopodpisan s strani predlagajočega ministra. To predpostavlja, da za vsak akt predsednika obstaja predlagajoči minister, in torej ministrski predlog. Predsednik, z drugimi besedami, ne more izdati nobenega akta, če nima za to podlage v ministrskem predlogu.

17A zamislimo si pravnika, ki sklepa približno na takle način:

a) V parlamentarni obliki vladavine predsednik republike ni vodja izvršne oblasti; predsednik je "nevtralna oblast" z nalogo, da varuje ustavo. (Tu gre za dogmatično trditev, kakršne smo že spoznali.)

b) Torej obstajajo akti, ki jih predsednik izda v položaju varuha: akti, ki nimajo "pri-stranske" politične vsebine, so politično nevtralni in zato ne predpostavljajo – tj. ne zahtevajo – nobenega ministrskega predloga.

c) Iz tega sledi, da je treba razlikovati med dvema vrstama aktov predsednika: "vsebinsko" vladnimi akti (izdanimi na podlagi ministrskega predloga) in "strogo" predsedniškimi akti (brez ministrskega predloga).

č) Obravnavana ustavna določba se torej ne nanaša na vse akte predsednika, ampak zgolj na tiste, ki so "vsebinsko" vladni akti; preostali predsedniški akti so izven polja njene uporabe.

d) Strogo predsedniški akti torej z ustavo niso urejeni.

e) Iz tega sledi, da strogo predsedniški akti ne zahtevajo nobenega ministrskega sopodpisa (ali pa, če že, zahtevajo – ne sopodpis predlagajočega ministra, ki ga preprosto ni, ampak – sopodpis ministra, pristojnega za predmetno področje).

18Še enkrat je naš umišljeni pravnik napravil štiri opazne stvari:

(i) Ustavni določbi je deloma "odvzel veljavnost", s tem da jo je poizjemil. Vanjo je uvedel tiho izjemo, ki naj po črkobralni razlagi ne bi obstajala.

(ii) S tem je ponudil zožujočo razlago obravnavane določbe.

(iii) Zožujoča razlaga mu je omogočila pokazati na praznino: ustava v zvezi z ministrskim sopodpisom ne ureja strogo predsedniških aktov. Za tiste, ki določbo razlagajo črkobralno, je tako ustvarjena praznina seveda vrednostna praznina, saj se ustavno besedilo nanaša na vse akte predsednika, ne da bi med njimi delalo razločke.

(iv) Končno je naš pravnik praznino zapolnil z normo doktrinalnega izvora, po kateri strogo predsedniški akti ne terjajo ministrskega sopodpisa.

3 Nekaj ugotovitev

19Primerov ne bi bilo težko pomnožiti. Pa je te preproste primere mogoče posplošiti? Mislim, da je to mogoče. Iz zgornjih primerov – čeprav so (bolj ali manj) umišljeni – izhaja več zanimivih nasledkov.

  • 13 O tem podrobneje Giovanni Battista Ratti, Sistema giuridico e sistemazione del diritto, Torino, Gia (...)

20Prvič. Primeri nakazujejo, da pojem vrednostne praznine in pojem uklonljivosti oz. poizjemljivosti spadata prej k nauku o razlaganju kot k nauku o normativnih sistemih (tj. k nauku Alchourróna in Bulygina). Pojma označujeta pojave, ki se porajajo tekom razlagalnega postopka in ki so odvisni od pravniških (ali sodniških) razlagalnih strategij. Verjetno je primerno na tem mestu spomniti, da sistemiziranje prava časovno ne predhaja razlagalnih odločitev, ampak tem sledi: logičnih zaključkov se ne izpeljuje iz besedil (tj. še ne razlaganih besedil), ampak le iz njihovih pomenov, ti pa predpostavljajo razlaganje.13

  • 14 Rodríguez 2002 (op. 4), 377; Rodríguez 2003 (op. 9), 229.
  • 15 Poizjemljenje ustvari praznino, kar pa ne pomeni, da so vse praznine ustvarjene s poizjemljenjem. V (...)

21Drugič. Vrednostne praznine in uklonljivost pogosto predstavljajo tako rekoč dve plati iste medalje.14 S tem, da se neko normo poizjemi, se iz polja njene uporabe izvzame določene dejanske stanove (po drugačni razlagi naj bi bili ti z normo urejeni). Včasih so takšni dejanski stanovi urejeni s kakšno drugo normo istega pravnega reda; spet drugič niso urejeni z nobeno normo, ki pripada predmetnemu pravnemu redu. V tem, zadnjem primeru ima pravni red praznino. Poizjemljenje kot delni odvzem veljavnosti torej ustvari praznino.15

  • 16 Norberto Bobbio, Essere e dover essere nella scienza giuridica (1967), v: Norberto Bobbio, Studi pe (...)

22Tretjič. Pojem vrednostne praznine ni del pravniškega (ali sodniškega) jezika: pripada pravoslovnemu jeziku ali, natančneje, "metapravoslovnemu" jeziku16 oziroma logičnemu razčlenjevanju pravniškega (in sodniškega) razpravljanja.

  • 17 Rodríguez 2002 (op. 4), 82.
  • 18 Menim, da ima prav Jorge Rodríguez, Lagunas axiológicas y relevancia normativa, Doxa (1999) 22 (htt (...)

23Hočem reči, da tisti, ki zatrjuje obstoj neke praznine, nikoli ne prizna – razen če je kritizirajoč veljavni pravni red govora de iure condendo –,17 da gre za vrednostno praznino: nasprotno, vedno zatrjuje, da gre za resnično normativno praznino, tj. objektivno pomankljivost pravnega reda, ki je neodvisna od vsakršnega vrednotenja.18 A če na ravni metajezika – ali s pogledom "od zunaj" – zatrdimo, da pravna praznina ni normativna, ampak vrednostna, potem moramo vendar predpostavljati drugačno razlago istega besedila kot tisti, ki zatrjuje obstoj predmetne praznine.

24Za vrednostne praznine se zato zdi, da so od razlaganja odvisne dvakrat oziroma v dveh pogledih. Po eni strani so od razlaganja odvisne v tem, da tisti, ki zatrjuje obstoj vrednostne praznine, predpostavlja točno določeno razlago besedila (navadno je to zožujoča razlaga besedila). Po drugi strani so vrednostne praznine od razlaganja odvisne v tem, da tisti, ki na ravni metajezika zatrjuje, da je neka točno določena praznina ravno vrednostna in ne normativna, tudi sam predpostavlja drugačno razlago – navadno črkobralno razlago – istega besedila.

  • 19 Cristina Redondo, Reglas genuinas y positivismo jurídico, v: Paolo Comanducci in Riccardo Guastini (...)
  • 20 Alchourrón 1996 (op. 6), 338, ali Alchourrón 2000 (op. 6), 21: »Neko določilo, ki po eni razlagi re (...)

25To pa ima verjetno najbolj zaskrbljujočo posledico. Včasih poslušamo, da naj bi bile vrednostne praznine odvisne od razlagalčevega vrednotenja, medtem ko naj bi bile normativne praznine nekakšna "objektivna" lastnost prava. To dejansko ne drži. Če je res, da se neodvisno od razlaganja ne da ločiti med normativnimi in vrednostnimi prazninami, potem je nek "normativni položaj" lahko iz različnih razlagalnih vidikov razumljen bodisi kot normativna praznina ali pa kot vrednostna praznina.19 To pa pomeni, da so tudi normativne praznine od razlaganja odvisne spremenljivke: po neki razlagi imamo torej opravka z normativno praznino, po drugi razlagi pa ta (normativna) praznina začuda izgine ali pa se spremeni v vrednostno praznino.20

26Četrtič. Pojma uklonljivosti in vrednostne praznine sta v jeziku teorije prava (razmeroma) nova, vendar sta oba pojava največkrat plod dobro znane oblike razlaganja: tj. zožujočega razlaganja oziroma razlaganja, ki polje uporabe neke norme zoži.

27Po drugi strani je pojem zožujoče razlage seveda primerjalni pojem; imenovana razlaga je "ožja" od neke druge razlage. Trditev, da je določena razlaga zožujoča, predpostavlja možnost drugačne razlage: črkobralne razlage. Seveda pa je tudi črkobralna ali dobesedna razlaga prav tako razlaga; morda je manj sporna, a – ker gre za razlago – še vedno ni nič bolj "objektivna" ali "nepristranska" od drugih mogočih razlag.

  • 21 Guastini 2004 (op. 1), 142 in nasl.
  • 22 Friderick Schauer, Playing by the Rules. A Philosophical Examination of Rule-Based Decision-Making (...)
  • 23 Alchourrón 1996 (op. 6), 340, 343 in nasl., ali Alchourrón 1996 (op. 6), 23, 27 in nasl.

28Tako kot vse nejezikovne razlage tudi zožujoča razlaga izrecno ali molče predpostavlja (govorniški) argument ratio legis ali pa – pogosto protidejstveni – argument namena normodajne oblasti.21 Natančneje povedano tisti, ki črkobralno razlago zavrača, sprejema: 1., da obstaja nasprotje med tem, kar je izrekla normodajna oblast, in tistim, kar je imela namen reči (ali storiti); 2., da je namen pomembnejši od besedila.22 Zadnja predpostavka seveda ni nič drugega kot neke vrste politična ideologija. Po drugi strani pa izrekov o namenu normodajne oblasti ne moremo resno imeti za izkustvene izreke: do zakonodajalčevih "misli" namreč nimamo dostopa, še posebno če gre za skupinsko telo.23

  • 24 Chaïm Perelman in Lucie Olbrechts-Tyteca, Traité de l'argumentation: la nouvelle réthorique, Pariz, (...)

29Petič. Zožujoča razlaga je plod posebne razlagalne tehnike: gre za tehniko razdruževanja24 (nekaj podobnega je angl. distinguishing sodnikov v sistemih common law).

  • 25 Guastini 2004 (op. 1), 163 in nasl. Diciotti 1999 (op. 1), 451 in nasl.

30S to tehniko se v normo uvede "nove" razločke oziroma razločke, ki jih normodajna oblast ni uvedla (razločuje se tam, kjer normodajna oblast ni razločevala). Z njo se razred dejanskih stanov, ki jo – po črkobralni razlagi – besedilo predvideva, razdruži na dva (ali več) podrazredov, in sicer z namenom pokazati, da morajo takšni podrazredi, ker so si v "bistvenem" različni, imeti tudi različne pravne posledice.25 Razdružitev je pravzaprav argumentativni korak, ki omogoča, da se ustvari vrednostno praznino in normam deloma odvzame veljavnost.

  • 26 Ronald Dworkin, Taking Rights Seriously, 2. izdaja, London, 1978. Letizia Gianformaggio, L'interpre (...)

31Šestič. Uklonljivost – v nasprotju z miselnostjo nekaterih – ni posebna lastnost načel.26 Povsem mogoče je, da je načelom uklonljivost "lastna" in da je v tem smislu sestavni del pojma načela ali ena od njegovih opredeljujočih značilnosti. Hkrati pa je gotovo tudi to, da lahko kot uklonljivo obravnavamo katero koli normo: prav to pravniki ves čas počnejo.

  • 27 Misel, da se normam veljavnost delno odvzema z načeli, se najde npr. v Juan Carlos Bayóna, La norma (...)

32Sedmič. Nekateri avtorji mislijo, da so uklonljivost norm in vrednostne praznine odvisne od prisotnosti načel v pravnem redu, saj naj bi bila ravno načela tista, ki normam delno odvzemajo veljavnost in s tem vrednostne praznine ustvarjajo. Z drugimi besedami: razlagalci naj bi poizjemljali norme in ustvarjali vrednostne praznine, zato da bi uporabili eno ali drugo načelo.27 To, seveda, pogosto drži. Vendar pa uklonljivost in vrednostne praznine niso nujno odvisne od načel: med temi rečmi ni nobene logične zveze.

  • 28 Neposrečena se mi zdi zamisel Rodrígueza v Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9), 240, po kateri je poizj (...)

33Uklonljivost in vrednostne praznine so, povsem preprosto, odvisne od vrednostnih sodb razlagalcev.28 Takšna vrednotenja pa pogosto privzamejo obliko pravnih "teorij" ali, bolje, dogmatičnih trditev, ki jih pravniki ustvarijo neodvisno od razlaganja in v trenutku, ki razlaganje posameznega normodajnega izreka logično predhaja.

34Poudariti je treba, da dogmatična zatrjevanja – kakršna so: »v parlamentarnih republikah je vodja države nevtralna oblast, ki ima nalogo, da varuje ustavo« pa »mednarodni običaj se oblikuje s soglasjem držav« ter »pravni red Evropskih skupnosti in pravni redi članic so svojepravni in neodvisni« ipd. – niso razlagalni izreki (tj. nimajo običajne oblike razlagalnih izrekov: »Besedilo B pomeni P.«). Včasih so to, povsem preprosto, norme, ki pa seveda niso "postavljenopravne" narave. Drugič gre za določujoče opredelitve, ki vključujejo vrednostne sodbe in skrite politične ali moralne težnje ter implicirajo norme. Tovrstne opredelitve usmerjajo razlaganje in pogosto omogočajo oblikovanje nepristnih "tihih" norm.

  • 29 Marbury v. Madison, 5 U. S. (1 Cranch) 137, 2 L. Ed. 60 (1803).

35Naj navedem le en primer, ki pa bo nadvse jasen. V zelo znani odločitvi Marbury (1803) Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike zatrdi, da je po načelu, lastnem vsem pisanim ustavam, ničen vsak akt zakonodajne oblasti, ki ni skladen z ustavo (angl. a legislative act contrary to the constitution is not law).29 Jasno je, da to ni razlagalni izrek: prvič, v ameriški ustavi ni nobene normodajne ubeseditve, ki bi jo bilo mogoče razumno razlagati na tak način; po drugi strani pa isto sodišče svoje trditve niti ne poskuša predstaviti kot razlagalnega sklepa. Gre za povsem dogmatično trditev, ki neposredno izraža neko normo in Sodišču omogoča, da iz nje izpelje drugo normo, ki ga pooblašča za to, da neustavnega zakona ne uporabi.

  • 30 Alchourrón 1996 (op. 6), 344, ali Alchourrón 1996 (op. 6), 28.

36Osmič. Carlos Alchourrón piše takole: »Zaradi uklonljivosti je norme nekega pravnega reda še teže prepoznati kot zaradi večpomenskosti. Uklonljivost je tako en od tistih dejavnikov, ki pri razlaganju normodajnih besedil v mnogih primerih nujno zahtevajo vrednotenje in uporabo vrednostnih meril.«30

37Zdi se, da te besede predpostavljajo dvoje: po eni strani predpostavljajo, da je uklonljivost objektivna lastnost norm, ki obstaja pred razlaganjem; po drugi strani pa, da je – vsaj navadno – razlaga dejanje, ki ne zahteva vrednotenja. Vrednotenje naj bi bilo v razlagalnem postopku posledica in ne vzrok uklonljivosti.

38To pojmovanje je dokaj neposrečeno tako glede uklonljivosti kot glede razlaganja. Uklonljivost pred razlaganjem ne obstaja: nasprotno, gre za eno od njegovih možnih posledic. Vrednotenja razlagalcev niso posledica uklonljivosti norm, ampak so sama njen vzrok: norme poizjemimo, kadar se nam zdi, da bi imela njihova "stroga" uporaba nepravične posledice.

  • 31 Prim. Jorge Rodríguez in German Sucar, Las trampas de la derrotabilidad. Niveles de análisis de la (...)
  • 32 Friedrich Waismann, Verifiability, Proceedings of the Aristotelian Society (1945) 19 (dostopno tudi (...)

39Tako kot vrednostne praznine niso objektivna značilnost pravnega reda, saj so odvisne od vrednostnih sodb razlagalcev, tako tudi uklonljivost ni objektivna značilnost norm (ali normodajnih izrekov). Uklonljivost ni povezana z veliko ohlapnostjo jezika normodajnih oblasti: neodvisna je od pomenske odprtosti jezika; prav tako pa tudi ni odvisna od dejstva, da normodajne oblasti ne morejo predvideti neskončne raznolikosti bodočih primerov.31 Ravno pomenska odprtost je objektivna in neodpravljiva značilnost vseh predikatov naravnega jezika.32 Uklonljivost norm – ali, bolje rečeno, njihova poizjemljivost – pa je, nasprotno, posledica razlagalnega dejanja.

  • 33 Zdi se, da o tem – začuda – razpravljajo v Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9). Prim. tudi razpravljanj (...)
  • 34 Juan Carlos Bayón, Derrotabilidad, indeterminación del derecho, y positivismo jurídico, v: Bayón in (...)

40Devetič. Prav zato se nima pomena spraševati, ali so (nekatere ali vse) pravne norme uklonljive ali ne.33 Norme oziroma, pravilneje rečeno, normodajne ubeseditve so, ubožice, povsem nedejavne in ne delajo prav nič: pustijo se poizjemljati, same sebi pa veljavnosti ne jemljejo. Tako kot lepota ni v samih stvareh, ampak je v očeh gledalcev, tako uklonljivost ni v normah, ampak je v odnosu razlagalcev.34

41Desetič. Vprašanje, ali je uklonljivost lastnost norm ali normodajnih ubeseditev, je dokaj lahko. Neka normodajna ubeseditev je izrek (še ne razlagani izrek). Uklonljivost je logična lastnost. Izreki pa pred razlaganjem nimajo logičnih lastnosti; takšne lastnosti imajo lahko samo norme kot pomeni normodajnih ubeseditev. Zato je uklonljivost lastnost norm, ne pa normodajnih ubeseditev.

  • 35 Ta izraz prevzemam po Diciottiju 1999 (op. 1).

42Verjetno napeljuje na misel, da je uklonljivost lastnost normodajnih ubeseditev, dejstvo, da norme, ki jim je deloma odvzeta veljavnost, predstavljajo črkobralno razlago takšnih ubeseditev: gre za "norme prima facie".35 Nerazlikovanje med izreki in njihovimi črkobralnimi pomeni je precej pogosta stvar; to je tudi razumljivo, saj črkobralna razlaga pogosto ni sestavljena iz preubeseditve, ampak iz preproste ponovitve razlaganega besedila. Kljub temu pa je črkobralni pomen – tudi takrat, ko je očiten in splošno sprejet, – še vedno pomen in ne izrek.

43Enajstič. Treba je ustrezno razlikovati med (diahronimi) uklonljivostjo, poizjemljivostjo oz. delno razveljavljivostjo in udejanjenimi (sinhronimi) uklonitvijo, poizjemljenjem ali delno razveljavitvijo.

  • 36 V jeziku Carlosa E. Alchourróna, Detachment and Defeasibility in Deontic Logic, Studia logica (1996 (...)
  • 37 Seveda lahko, kot opozori Bayón 2003 (op. 33), delni odvzem veljavnosti neki določeni normi včasih (...)

44Uklonljivost je razpoložljiva lastnost katere koli norme (tj. črkobralne razlage nekega normodajnega izreka):36 za katero koli normo je mogoče, da je s strani razlagalcev diahrono poizjemljiva.37 To je isto, kot če rečemo, da je črkobralno razlago vedno mogoče zavreči v prid zožujoče razlage z delno razveljavitvenim učinkom.

45Iz sinhronega zornega kota pa je norma lahko bodisi uklonjena (kot posledica nekega poizjemljenja ali delno razveljavitvenega razlagalnega dejanja) ali pa neuklonjena.

  • 38 Rodríguez 2002 (op. 4), 361. Schauer 1991 (op. 21), 116. Mimogrede naj rečem še tole: povsem absurd (...)
  • 39 Rodríguez in Sucar 2003 (op. 30), 132.
  • 40 V jeziku Alchourróna 1996 (op. 35): potem ko je enkrat opravljena sprememba uklonljivega pogojnika, (...)
  • 41 Prim. Bruno Celano, 'Defeasibility' e bilanciamento. Sulla possibilità di revisioni stabili, Ragion (...)

46Dejansko neka uklonljiva norma, dokler taka ostaja (tj. odprta za tihe, nedoločene izjeme), ne služi ničemur:38 kot smo videli, ne omogoča niti krepitve antecedensa ne sklepanja v obliki modus ponens. Zaradi tega torej pri nobenem normodajnem sklepanju ne more biti uporabljena kot premisa. Iz tega razloga pravniki sicer dojemajo norme kot uklonljive, vendar jih – če smemo tako reči – ne puščajo uklonljivih v nedogled.39 Z delno razveljavitvijo normo pravniki preoblikujejo in vanjo uvedejo izjemo, vendar predmetna norma, ki je na tak način preoblikovana (z zoženim poljem uporabe), postane sinhrono neuklonljiva:40 torej primerna za uporabo kot premisa sklepanja v obliki modus ponens; primerna za to, da se uporabi. Seveda pa je diahrono še naprej odprta poizjemljenjem oz. kasnejšim delnim razveljavljenjem.41

  • 42 Diciotti 1999 (op. 1), 454 in nasl.
  • 43 Nekateri načini oblikovanja "nepristnih" norm so razčlenjeni v Guastini 2004 (op. 1), 104 in nasl.

47Dvanajstič. Enako imajo tudi vrednostne praznine zgolj hipno obstojnost.42 Pravniki ustvarijo vrednostne praznine s tem, da norme poizjemijo oz. jih deloma razveljavijo. Tega pa vendar ne počnejo z namenom, da bi resno zatrjevali nepopolnost prava (ali da bi sodnikom predlagali odločitve non liquet), saj tako ustvarjene praznine nemudoma zapolnijo z novimi "nepristnimi" normami.43

4 Sklepne misli

  • 44 Prim. še enkrat razpravo med Bayónom in Rodríguezom 2003 (op. 9). Prim. tudi María Cristina Redondo (...)

48Kaj ima uklonljivost norm skupnega s pravnim pozitivizmom? – Rekel bi, da nič. Vseeno pa se nekaterim zdi, da povezava obstaja: zdi se jim, da priznanje, da so norme uklonljive, lahko postavi pod vprašaj pravni pozitivizem (kot način preučevanja prava ali metodologijo) in posebej še pozitivistično trditev o ločenosti prava in morale.44

49Razmišljanje gre približno tako, kot sledi. Pozitivizem trdi, da je pravo mogoče prepoznati neodvisno od kakršnega koli moralnega vrednotenja. A če so pravne norme uklonljive, njihove vsebine ni mogoče prepoznati brez moralnih vrednotenj (brez vrednotenj ne bi bilo mogoče prepoznati tihih izjem vsake norme). Zaradi tega je znanstveni načrt pozitivizma obsojen na propad: brez predhodnega moralnega vrednotenja ni mogoče prepoznati prava.

50Takšno razlogovanje očitno predpostavlja, da je uklonljivost objektivna značilnost pravnih norm: da gre za "razlagalni problem", tj. problem, ki se ga razreši z razlaganjem, in ne nekaj, kar bi bilo plod ali posledica razlaganja. Kot smo videli, je takšen sklep očitno napačen. To bi moralo samo po sebi zadoščati za izničenje celotnega razlogovanja, ki smo ga postavili pod vprašaj. Kljub temu pa lahko dodam še eno stvar.

51Po mojem mnenju "protipozitivistični" argument temelji na dvojnem nesporazumu.

4.1 Prvi nesporazum

  • 45 Redondo 2007 (op. 43).

52Pod "prepoznavo prava" lahko razumemo dve bistveno različni stvari. Eno je nekaj (konkretno: neko normodajno besedilo) prepoznati kot pravo (ali pravni vir). Nekaj povsem drugega pa je prepoznati njegovo normativno vsebino: kaj je komu zaukazano (dopuščeno, prepovedano) in v katerih okoliščinah.45

  • 46 Zdi se, da nasprotno temu razmišlja Alessandro Pace, Metodi interpretativi e costituzionalismo, Qua (...)

53Če načinovni ali metodološki pozitivizem res vključuje kakšno trditev glede prepoznavanja prava (o tem nisem povsem prepričan), to zgolj pomeni, da je prvo od teh dveh reči mogoče storiti brez moralnih vrednotenj. Seveda pa ne predpostavlja – in ne more predpostavljati –, da je mogoče brez takšnih vrednotenj storiti tudi drugo. Prepoznava normativne vsebine prava (ali, bolje, vsebine pravnih virov) je nekaj, kar je seveda odvisno od razlaganja. Načinovni pozitivizem pa vendarle ni nauk – zagotovo pa ne normativni nauk – o razlaganju in tega tudi ne vključuje.46

  • 47 Herbert L. A. Hart, The Concept of Law, 2. izdaja, Oxford, 1994, Postscript.

54Kateri koli resen pravnik (naj bo pozitivist ali ne, tu ni pomembno) ne more zanikati dejstva, da razlaganje vključuje vrednostne sodbe. In če sodniki in pravniki pri razlaganju opravljajo vrednotenja, potem prav: kdor hoče opisovati tisto pravo, ki ima vpliv – prav to je del znanstvenega načrta pravnega pozitivizma –, nima druge izbire, kot da to vzame v obzir in v poštev. Če rečemo s Hartom: »Opisovanje je še vedno opisovanje, čeprav je tisto, kar se opisuje, neko vrednotenje.«47

  • 48 Pierluigi Chiassoni, On the Wrong Track: Andrei Marmor on Legal Positivism, Interpretation, and Eas (...)

55A po vsem tem načinovni pozitivizem nič ne zatrjuje glede prepoznave prava (v smislu: »X je pravo, če in samo če ga je mogoče prepoznati brez moralnih vrednotenj.«). Pozitivistična trditev o ločenosti prava in morale je samo spoznavnostna ali metateoretična trditev, ki se tiče pravne znanosti.48 Povsem banalno: eno je prepoznati pravo, drugo je pravo moralno vrednotiti. Pravo je katera koli zapoved suverena. Ni nujno, da je takšna zapoved pravična, da bi bila pravo: tudi nepravični zakoni so pravo. Pozitivizem ne trdi nič več kot to.

4.2 Drugi nesporazum

  • 49 Precej razširjena (čeprav prav tako absurdna) je misel, da poznavanje prava pomeni (ali vsaj vključ (...)

56Ena stvar je znanstveno prepoznavanje prava, ki ima vpliv, druga in precej drugačna stvar pa je razlaganje normodajnih besedil in – še bolj – razreševanje konkretnih sporov.49

  • 50 Nanašam se sevad na tisto, ki sem ga na drugem mestu poimenoval "odločevalno razlaganje".

57Razlaganje normodajnih besedi50 (in še bolj odločanje o sporih) ni enako prepoznavanju prava, ampak je prispevek k tvorjenju prava. Če pod "pravom" ne razumemo skupka izrekov, ampak skupek pomenov, potem prava ni brez razlaganja: pravo je torej sestavljeno iz uzakonjanja (v "materialnem" smislu: iz oblikovanja normodajnih ubeseditev) in razlaganja. Tako da razlaganje sovpada s prepoznavanjem prava. Še več, to je pravzaprav del samega prava: vidik ali sestavni del predmeta, ki ga želimo prepoznati ali spoznati.

  • 51 Stvar je še toliko bolj očitna, če se ozremo na sodno razlago.
  • 52 Ross 1958 (op. 36), 108.

58Nasprotno od tistega, kar domnevno menijo pravniki, razlaga z drugimi besedami ni "pravna znanost", ampak je del njenega predmeta.51 Iz vidika razlagalnega razpravljanja se pravna znanost nahaja na drugi ravni (tj. na ravni metajezika). Opisovati pravo, skratka, ne pomeni razlagati normodajna besedila, ampak bolj osvetljevati tiste razlage normodajnih besedil, ki imajo v pravnem redu "vpliv".52

Carlos E. ALCHOURRÓN, 1996a: Detachment and Defeasibility in Deontic Logic. Studia logica (1996) 57.

– 1996b: On Law and Logic. Ratio Juris 4 (1996) 9.

– 2000: Sobre derecho y lógica. Spanish transl. Jorge Rodríguez. Isonomía (2000) 13. 11–33. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​isonomia.shtml.

Carlos E. ALCHOURRÓN & Eugenio BULYGIN, 1971: Normative Systems. Vienna/New York: Springer (Library of Exact Philosophy; 5).

– 1974: Introducción a la metodología de las ciencias jurídicas y sociales. Buenos Aires.

– 1996: Norma jurídica. El derecho y la justicia. Eds. Ernesto Garzón Valdéz and Francisco Javier Laporta. Madrid: Trotta (Enciclopedia Iberoamericana de Filosofía; 11).

– 2006: Sistemi normativi. Italian transl. Pierluigi Chiassoni and Giovani Battista Ratti. Torino: Giappichelli.

Robert ALEXY, 1993: Teoría de los derechos fundamentales (1986). Spanish transl. Manuel Atienza. Madrid: Centro de estudios constitucionales.

Manuel ATIENZA & Juan RUÍZ MANERO, 1996: Las piezas del derecho. Teoría de los enunciados jurídicos. Barcelona: Ariel.

– 1998: A Theory of Legal Sentences. English transl. Dortrecht: Kluwer.

Juan Carlos BAYÓN, 1991: La normatividad del derecho. Deber jurídico y razones pasa la acción. Madrid: Centro de estudios políticos y constituticionales.

– 2003a: ¿Por qué es derrotable el razonamiento jurídico? Relevancia normativa en la justificación de las decisiones judiciales. Eds. Juan Carlos Bayón and Jorge Rodríguez. Bogota: Universidad Externado de Colombia.

– 2003b: Derrotabilidad, indeterminación del derecho, y positivismo jurídico. Relevancia normativa en la justificación de las decisiones judiciales. Eds. Juan Carlos Bayón and Jorge Rodríguez. Bogota: Universidad Externado de Colombia.

Norberto BOBBIO, 1967: Essere e dover essere nella scienza giuridica. Studi per una teoria generale del diritto. Ed. Norberto Bobbio. Torino: Giappichelli. 1970.

– 1988: Bitak i trebanje u pravnoj znanosti. Croatian transl. Nikola Visković and Živko S. Anzulović. Eseji iz teorije prava. Split: Logos, 1988, 31–49.

Eugenio BULYGIN, 2005: En defensa de El Dorado. Respuesta a Fernando Atria. Lagunas en el derecho. Eds. Fernando Atria et al. Madrid/Barcelona: Marcial Pons.

Riccardo CARACCIOLO, 2005: Una discusión sobre normas derrotables. Discusiones (2005) 5. 87–100. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​discusiones.shtml.

Genaro R. CARRIÓ, 1994: Notas sobre derecho y lenguaje. 4th Edition. Buenos Aires.

Bruno CELANO, 2002: 'Defeasibility' e bilanciamento. Sulla possibilità di revisioni stabili. Ragion pratica (2002) 18.

– 2005: ¿Podemos elegir entre particularismo y universalismo? Discusiones (2005) 5. 101–128. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​discusiones.shtml.

Pierluigi CHIASSONI, 2007a: On the Wrong Track: Andrei Marmor on Legal Positivism, Interpretation, and Easy Cases. Analisi e diritto 2007. Ricerche di giurispruneza analitica. Eds. Paolo Comanducci and Riccardo Guaastini. Torino. URL: http://www.digita.unige.it/​?page_id=354.

– 2007b: Tecnica dell'interpretazione giuridica. Bologna: Il Mulino.

Enrico DICIOTTI, 1999: Interpretazione della legge e discorso razionale. Torino: Giappichelli.

Ronald DWORKIN, 1978: Taking Rights Seriously. 2nd Edition. London.

Letizia GIANFORMAGGIO, 1985: L'interpretazione della costituzione tra applicazione di regole ed argomentazione basata su principi. Rivista internazionale di filosofia del diritto 1985.

Riccardo GUASTINI, 2004: L'interpretazione dei documenti normativi. Milano: Giuffrè.

Herbert L. A. HART, 1948: The Ascription of Responsibility and Rights. Proceedings of the Aristotelian Society (1948) 49.

– 1961: The Concept of Law. Oxford.

– 1994: Koncept prava. Slovenian transl. Jelka Kernev Štrajn. Ljubljana: Krtina.

Neil MACCORMICK, 1995: Defeasibility in Law and Logic. Informatics and the Foudation of Legal Reasoning. Eds. Zenon Bankowski et al. Dortrecht: Kluwer.

José Juan MORESO, 1997: La indeterminación del derecho y la interpretación de la Constitución. Madrid: Centro de estudios constitucionales.

– 2005: Cristina Redondo sobre Razones y normas. Discusiones (2005) 5. 67–85. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​discusiones.shtml.

Pablo NAVARRO & Jorge RODRÍGUEZ, 2000: Derrotabilidad y sistematización de normas jurídicas. Isonomía. Revista de teoría y filosofía del Derecho (2000) 13. 61–85. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​isonomia.shtml.

Alessandro PACE, 2001: Metodi interpretativi e costituzionalismo. Quaderni costituzionali 2001.

Giampaolo PARODI, 1996a: Lacune e norme inespresse nella giurisprudenza costituzionale. Struttura dinamica dei sistemi giuridici. Eds. Paolo Comanducci and Riccardo Guastini. Torino: Giappichelli.

– 1996b: La sentenza additiva a dispositivo generico. Torino: Giappichelli.

Chaïm PERELMAN & Lucie OLBRECHTS-TYTECA, 1958: Traité de l'argumentation: la nouvelle réthorique. Paris: PUF.

– 1966: Trattato dell'argomentazione: la nuova retorica.. Italian transl. Torino: Einaudi.

Giovanni Battista RATTI, 2007: Dos modelos de relevancia normativa. Un diálogo con la teoria del derecho de Eugenio Bulygin. Eds. José Juan Moreso and Maria Cristina Redondo. Madrid/Barcelona: Marcial Pons.

– 2008: Sistema giuridico e sistemazione del diritto. Torino: Giappichelli.

María Cristina REDONDO, 1997: Teorías del derecho e indeterminación normativa. Doxa. Cuadernos de filosofía del Derecho (1997) 20. 177–196. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​cuadernos.shtml.

– 1998: Reglas genuinas y positivismo jurídico. Analisi e diritto 1998. Ricerche di giurisprudenza analitica. Eds. Paolo Comanducci and Riccardo Guastini. Torino: Giappichelli. URL: http://www.digita.unige.it/​?page_id=354.

– 2005a: Razones y normas. Discusiones (2005) 5. 29–66. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​discusiones.shtml.

– 2005b: Razones jurídicas. Respuesta a Caracciolo, Celano y Moreso. Discusiones (2005) 5. 129–192. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​discusiones.shtml.

– 2007: Positivismo excluyente, positivismo incluyente, y positivismo indiferente. Un diálogo con la teoria del derecho de Eugenio Bulygin. Eds. José Juan Moreso and Maria Cristina Redondo. Madrid/Barcelona: Marcial Pons.

Jorge RODRÍGUEZ, 1999: Lagunas axiológicas y relevancia normativa. Doxa. Cuadernos de filosofía del Derecho (1999) 22. 349–369. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​cuadernos.shtml.

– 2002: Lógica de los sistemas jurídicos. Madrid.: Centro de estudios políticos y constitucionales.

– 2003: Derrotabilidad e indeterminación del derecho. Respuesta a Juan Carlos Bayón, Relevancia normativa en la justificación de las decisiones judiciales. Eds. Juan Carlos Bayón and Jorge Rodríguez. Bogota: Universidad Externado de Colombia.

– 2005: Introducción: «Normas y Razones: Aspectos lógicos y sustantivos». Discusiones (2005) 5. 9–27. URL: http://bib.cervantesvirtual.com/​portal/​DOXA/​discusiones.shtml.

Jorge RODRÍGUEZ & German SUCAR, 2003: Las trampas de la derrotabilidad. Niveles de análisis de la indeterminación del derecho. Relevancia normativa en la justificación de las decisiones judiciales. Eds. Juan Carlos Bayón and Jorge Rodríguez. Bogota: Universidad Externado de Colombia.

Alf ROSS, 1958: On Law and Justice. London.

Juan RUÍZ MANERO, 2005: Algunas concepciones del derecho y sus lagunas. Lagunas en el derecho. Eds. Fernando Atria et al. Madrid/Barcelona: Marcial Pons.

Friderick SCHAUER, 1991: Playing by the Rules. A Philosophical Examination of Rule-Based Decision-Making in Law and Life. Oxford: Oxford University Press.

Giovanni TARRELO, 1974: Diritto, enunciati, usi. Bologna: Il Mulino.
– 1980: L'interpretazione della legge. Milano: Giuffrè.

Friedrich WAISMANN, 1945: Verifiability. Proceedings of the Aristotelian Society (1945) 19. URL: http://www.ditext.com/​waismann/​verifiability.html.


United States of America. Supreme Court Decision:

– Marbury v. Madison, 5 U. S. 1 Cranch 137 (1803)

Vrh strani

Notes

1 S klepetom so mi pri iskanju ustreznega prevoda za osrednji pojem te razprave pomagali Bartosz Brożek, Luís Duarte d'Almeida, Riccardo Guastini, Jože Kristan, Aleš Novak in Vojko Strahovnik. Pojem, ki je bil pred dobrimi šestdesetimi leti v pravoslovju poimenovan z angl. defeasibility (Herbert L. A. Hart, The Ascription of Responsibility and Rights, Proceedings of the Aristotelian Society (1948), 171–194; ponatisnjeno v A. Flew (ur.), Logic and Language, Oxford, Blackwell, 1951, VIII. Pogl., 145–166), je s tem imenom in pogosto znanstveno obravnavo danes prisoten tudi v spoznavoslovnih spisih, moralni filozofiji in logiki. V filozofiji prava mu ustrezajo ital. defettibilità, kastilj. derrotabilidad, polj. podzwzalnosc in zaczepialnosc. V slovenščini primernega izraza zanj še nisem zasledil. Po mojem vedenju smo doma v pravu glede tega sploh popolni zamudniki (to je namreč prva objava, ki ta – za razumevanje razlaganja in argumentiranja pomemben – pojem obravnava v našem jeziku). Slov. »ovrgljivost«, ki jo v moralni filozofiji nekateri pripisujejo načelom (včasih tudi »mehkim« načelom), pa po moji oceni ni primerna, ker se »ovrgljivost« in »ovrženje« navadno uporabljata s prizvokom dokončnosti: v tem smislu rečemo, na primer, da je bil dokaz ovržen; ali da je bila ovržena neka trditev. »Uklonljivost«, ki jo tu predlagam sam, ima dvojno prednost. Prvič to, da je izraz korensko zvezan z rabo v pomenotvornem okviru športnega udejstvovanja, ki ni zaznamovana z dokončnostjo: čeprav po izkušnjah vemo, da bo Olimpija klonila pod Mežakljo (tj. Jesenice bodo Olimpijo uklonile), ob tem nihče ne trdi, da je njena usoda zapečatena za vedno. Druga (močna) prednost »uklonljivosti« je v tem, da gre za plod skoraj dobesednega prevoda: angl. defeat navadno prevajamo s slov. »poraz«, slov. »poraziti« pa je sopomenka slov. »ukloniti«. Ne da bi to zdaj nadalje utemeljeval, menim, da že zaradi omenjenih odlik »uklonljivost« ustreza ne le rabi v pravoslovju, ampak tudi na področjih spoznavoslovja, filozofije morale in logike.

Preostale (izbrane) pojme sem slovenil takole: ital. derogazione kot »delno razveljavitev« ali »delni odvzem veljavnosti« (za določeni primer), ital. lacuna assiologica kot »vrednostno (ali aksiološko) praznino«. Ital. proposizione da v slovenščini »izjavo«, ital. enunciato pa »stavek«. Ital. antecedente in ital. consequente prevajam kot »prorek« ali »antecedens« oz. kot »porek« ali »konsekvens« (glej Andrej Ule, Mali leksikon logike, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 1997). Ital. rinforzo dell'antecedente da tako slov. »okrepitev antecedensa ali proreka«. Ital. eccezioni implicite sem prevajal kot »implicitne« ali »tihe izjeme«, izraz introdurre eccezione in una norma pa kot »normo poizjemiti«. Morebitne pomisli bodo vsekakor dobrodošle na: andrej.kristan@revus.eu.

2 Temeljne misli takšnega nauka najdemo v naslednjih delih: Giovanni Tarrelo, Diritto, enunciati, usi, Bologna, Il Mulino, 1974; isti, L'interpretazione della legge, Milano, Giuffrè, 1980; Riccardo Guastini, L'interpretazione dei documenti normativi, Milano, Giuffrè, 2004; Pierluigi Chiassoni, Tecnica dell'interpretazione giuridica, Bologna, Il Mulino, 2007. Prim. tudi Enrico Diciotti, Interpretazione della legge e discorso razionale, Torino, Giappichelli, 1999.

3 Carlos E. Alchourrón in Eugenio Bulygin, Introducción a la metodología de las ciencias jurídicas y sociales, Buenos Aires, 1974, 158; v ital. prevodu Pierluigija Chiassonija in Giovanija Battiste Rattija, Sistemi normativi, Torino, Giappichelli, 2006; najprej izdano v angl.: Normative Systems, New York, Springer (Library of Exact Philosophy; 5), 1971. Da bi bil tukajšnji zapis razumljiv tudi tistim pravnikom, ki njune knjige niso prebrali, se bom izognil tehničnemu izrazju, ki sta ga uvedla Alchourrón in Bulygin (teza relevantnosti, hipoteza relevantnosti itn.).

4 Pablo Navarro in Jorge Rodríguez, Derrotabilidad y sistematización de normas jurídicas, Isonomía. Revista de teoría y filosofía del Derecho (2000) 13, 16 (http://bib.cervantesvirtual.com/portal/DOXA/isonomia.shtml).

5 Tu se ne ukvarjam z drugim pojmom vrednostne praznine, kakršnega je izoblikoval Jorge Rodríguez, Lógica de los sistemas jurídicos, Madrid, Centro de los estudios políticos y constitucionales, 2002, 76 in nasl. Prim. tudi Eugenio Bulygin, En defensa de El Dorado. Respuesta a Fernando Atria, v: Fernando Atria in drugi, Lagunas en el derecho, Madrid/Barcelona, Marcial Pons, 2005. O Bulyginu tudi Giovanni Battista Ratti, Dos modelos de relevancia normativa, v: José Juan Moreso in María Cristina Redondo (ur.), Un diálogo con la teoria del derecho de Eugenio Bulygin, Madrid/Barcelona, Marcial Pons, 2007.

6 Ta pojem norme je nekoliko širši od tistega, ki ga privzemata Alchourrón in Bulygin 1974 (op. 2), saj vključuje izreke, ki izražajo "norme" v pomenu, da pripadajo nekemu normativnemu sistemu, četudi v poreku ali konsekvensu nimajo najstvenih (tj. deontičnih) prvin.

7 Carlos E. Alchourrón, On Law and Logic, Ratio Juris 9 (1996) 4, 341; v kastilj. prevodu Jorgeja Rodrígueza: Sobre derecho y lógica, Isonomía (2000) 13, 24 (http://bib.cervantesvirtual.com/portal/DOXA/isonomia.shtml).

8 Carlos E. Alchourrón in Eugenio Bulygin, Norma jurídica, v: Ernesto Garzón Valdéz in Francisco Javier Laporta (ur.), El derecho y la justicia, Madrid, Trotta (Enciclopedia Iberoamericana de Filosofía; 11), 1996, 146. Ostali pomeni "uklonljivosti" so preučeni v María Cristina Redondo, Teorías del derecho e indeterminación normativa, Doxa. Cuadernos de filosofía del Derecho (1997) 20 (http://bib.cervantesvirtual.com/portal/DOXA/cuadernos.shtml), in v Rodríguez 2002 (op. 4), 4. pogl. Posebej se mi zdi pomembno opozoriti na to, da uklonljivost, razumljena v tistem pomenu, v katerem je neka norma podvržena ne prej neizraženim izjemam, ampak izjemam, ki so izrecno postavljene v drugih normah istega pravnega reda, nima nobene veze s pojmom uklonljivosti, ki ga v okviru te razprave postavljam v središče zanimanja. Prim. Rodríguez 2002 (op. 4), 358, 364 in nasl.

9 Nekaj besed v pojasnitev. Predpostavljajmo, da moramo uporabiti normo: »Pogodbe je treba izpolniti.«

(i) Če je ta norma neuklonljivi pogojnik, potem lahko – v povezavi z izjavo »X je pogodba.« – iz nje jasno zaključimo (po vzorcu modus ponens): »X je treba izpolniti.« Če je norma uklonljivi pogojnik, pa – nasprotno – takšen zaključek ni obvezen, saj je norma podvržena (neimenovanim) izjemam, zaradi česar niso vse pogodbe take, da bi morale biti izpolnjene: sklenitev pogodbe ni zadosten pogoj za obstoj obveznosti njene izpolnitve.

(ii) Poleg tega se lahko, če je norma neuklonljivi pogojnik, iz nje – v povezavi z izjavo: »X je svetoskrunska pogodba.« – veljavno zaključi (z okrepitvijo proreka ali antecedensa): »X je treba izpolniti.« (Z drugimi besedami: Svetoskrunske pogodbe so še vedno pogodbe in norma jih ne izločuje.) Nasprotno pa takšen zaključek ni obvezen, če je norma uklonljivi pogojnik, saj je v tem primeru, ponovimo, podvržena (neimenovanim) izjemam, tako da sklenitev pogodbe spet ni zadosten pogoj za obstoj obveznosti njene izpolnitve (lahko da naj bi obveznost ne veljala za svetoskrunske pogodbe). Glej Alchourrón in Bulygin 1996 (op. 7), 145 in nasl. Logiko uklonljivih pogojnikov je razvil Carlos E. Alchourrón v več "tehničnih" razpravah, ki pa jih v tem okviru ne navajam.

10 Jorge Rodríguez, Derrotabilidad e indeterminación del derecho. Respuesta a Juan Carlos Bayón, v: Juan Carlos Bayón in Jorge Rodríguez, Relevancia normativa en la justificación de las decisiones judiciales, Bogota, Universidad Externado de Colombia, 2003, 210.

11 Zavoljo nezapletanja tu odmišljam doktrino – z njo soglaša veliko ustavnosodnih oblasti – o nespremenljivih vsebinah ustav (vrhovna načela materialne ustave in podobno).

12 Kot je (upam) jasno razvidno, tu in na drugih mestih rabim glagolsko besedno zvezo "delno razveljaviti" v pomenu uvesti v neko normo (tihe) izjeme ali normo poizjemiti.

13 O tem podrobneje Giovanni Battista Ratti, Sistema giuridico e sistemazione del diritto, Torino, Giappichelli, 2008, drugi del.

14 Rodríguez 2002 (op. 4), 377; Rodríguez 2003 (op. 9), 229.

15 Poizjemljenje ustvari praznino, kar pa ne pomeni, da so vse praznine ustvarjene s poizjemljenjem. V praksi nekaterih ustavnih sodišč najdemo na primer naslednji način razlogovanja:

(a) Zakonodajalec je ob urejanju določenega razreda dejanskih stanov (na primer: "velika podjetja") opustil temu primerno ureditev nekega drugega razreda dejanskih stanov (na primer: "majhna podjetja"), ki je po mnenju ustavnih sodnikov "v bistvenem" enak urejenemu razredu dejanskih stanov.

(b) Zakonodajalec je ob urejanju določenega razreda dejanskih stanov (na primer: "podjetja") opustil razlikovanje – znotraj tega razreda – med dvema podrazredoma (na primer: "velika" in "mala" podjetja), ki sta po mnenju ustavnih sodnikov "v bistvenem" različna in zaradi tega terjata različno ureditev.

V obeh primerih imamo opravka z vrednostno praznino (ta je posebne vrste: prim. Giampaolo Parodi, Lacune e norme inespresse nella giurisprudenza costituzionale, v: Paolo Comanducci in Riccardo Guastini (ur.), Struttura dinamica dei sistemi giuridici, Torino, Giappichelli, 1996a; Giampaolo Parodi, La sentenza additiva a dispositivo generico, Torino, Giappichelli, 1996b, 131 in nasl. V prvem primeru pa naj vendarle ne bi šlo za vrednostno praznino po Alchourrónu in Bulyginu 1974 (op. 2), 160.) V obeh primerih je zakon zaradi vrednostne praznine v njem neustaven. Obstoj praznine je utemeljevan z ustavnim načelom enakosti, ki se ga razume v smislu, da je treba enake primere obravnavati na enak način in različne primere na različen način. Vendar je v prvem primeru (tj. v primeru vrednostne praznine brez poizjemljenja) tisto, kar po mnenju ustavnega sodnika manjka, "izenačevalna" norma; v drugem primeru (tj. v primeru vrednostne praznine kot posledice poizjemljenja) pa je, nasprotno, tisto, kar manjka, "razlikovalna" norma. V obeh primerih ustavno sodišče izda "dopolnilno" odločbo. Prim. José Juan Moreso, La indeterminación del derecho y la interpretación de la Constitución, Madrid, Centro de estudios políticos y constitucionales, 1997, 171 in nasl.

16 Norberto Bobbio, Essere e dover essere nella scienza giuridica (1967), v: Norberto Bobbio, Studi per una teoria generale del diritto, Torino, Giappichelli, 1970; tudi v hrvaškosrbskem prevodu Nikole Viskovića: Bitak i trebanje u pravnoj znanosti, v: Norberto Bobbio, Eseji iz teorije prava, Split, Logos, 1988, 31–49.

17 Rodríguez 2002 (op. 4), 82.

18 Menim, da ima prav Jorge Rodríguez, Lagunas axiológicas y relevancia normativa, Doxa (1999) 22 (http://bib.cervantesvirtual.com/portal/DOXA/cuadernos.shtml), ki opozori, da so izreki, s katerimi se zatrjuje obstoj neke (vrednostne) praznine, pogosto (ali navadno) razlagalni izreki in ne etično-politično kritični izreki veljavnega pravnega reda.

19 Cristina Redondo, Reglas genuinas y positivismo jurídico, v: Paolo Comanducci in Riccardo Guastini (ur.), Analisi e diritto 1998. Ricerche di giurisprudenza analitica, Torino, Giappichelli, 1998, 256 (http://www.digita.unige.it/?page_id=354).

20 Alchourrón 1996 (op. 6), 338, ali Alchourrón 2000 (op. 6), 21: »Neko določilo, ki po eni razlagi rešuje nek vzorčni primer [tj. ureja abstraktni dejanski stan], lahko po drugačni razlagi predstavlja praznino.« Alchourrón in Bulygin 1974 (op. 2), 144: »Nepopolni sistem (s prazninami) je mogoče z razlago spremeniti […] v popolen sistem (takšen praznin nima).«

21 Guastini 2004 (op. 1), 142 in nasl.

22 Friderick Schauer, Playing by the Rules. A Philosophical Examination of Rule-Based Decision-Making in Law and Life, Oxford, Oxford University Press, 1991, 74 in nasl.

23 Alchourrón 1996 (op. 6), 340, 343 in nasl., ali Alchourrón 1996 (op. 6), 23, 27 in nasl.

24 Chaïm Perelman in Lucie Olbrechts-Tyteca, Traité de l'argumentation: la nouvelle réthorique, Pariz, PUF, 1958; v ital. prevodu: Trattato dell'argomentazione, Torino, 1966, 6. pogl.

25 Guastini 2004 (op. 1), 163 in nasl. Diciotti 1999 (op. 1), 451 in nasl.

26 Ronald Dworkin, Taking Rights Seriously, 2. izdaja, London, 1978. Letizia Gianformaggio, L'interpretazione della costituzione tra applicazione di regole ed argomentazione basata su principi, Rivista internazionale di filosofia del diritto 1985. Manuel Atienza in Juan Ruíz Manero, Las piezas del derecho. Teoría de los enunciados jurídicos, Barcelona, Ariel, 1996; v angl. prevodu: A Theory of Legal Sentences, Dortrecht, Kluwer, 1998.

27 Misel, da se normam veljavnost delno odvzema z načeli, se najde npr. v Juan Carlos Bayóna, La normatividad del derecho. Deber jurídico y razones pasa la acción, Madrid, Centro de estudios políticos y constitucionales, 1991, 321 in nasl. Pa Juan Carlos Bayón, ¿Por qué es derrotable el razonamiento jurídico?, v: Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9), 295 in nasl. Robert Alexy, Teoría de los derechos fundamentales (1986), Madrid, Centro de estudios políticos y constitucionales, 1993, 98 in nasl. Trditev, da so vrednostne praznine odvisne od načel, je branil Juan Ruíz Manero, Algunas concepciones del derecho y sus lagunas, v: Atria in drugi 2005 (op. 4).

28 Neposrečena se mi zdi zamisel Rodrígueza v Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9), 240, po kateri je poizjemljenje neke norme lahko utemeljeno le z drugo postavljenopravno normo. Dejansko so stvari drugačne.

29 Marbury v. Madison, 5 U. S. (1 Cranch) 137, 2 L. Ed. 60 (1803).

30 Alchourrón 1996 (op. 6), 344, ali Alchourrón 1996 (op. 6), 28.

31 Prim. Jorge Rodríguez in German Sucar, Las trampas de la derrotabilidad. Niveles de análisis de la indeterminación del derecho, v: Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9), 132 in nasl. Rodríguez 2002 (op. 4), 364 in nasl. Obe (zmotni) misli najdemo v naslednjih delih: Herbert L. A. Hart, The Concept of Law (1961); v slov. prevodu Jelke Kernev Štrajn, Koncept prava, Ljubljana, Krtina, 1994, 7. pogl. Herbert L. A. Hart, The Ascription of Responsibility and Rights, Proceedings of the Aristotelian Society (1948) 49. Tudi Neil MacCormick, Defeasibility in Law and Logic, v: Zenon Bankowski in drugi (ur.), Informatics and the Foudation of Legal Reasoning, Dortrecht, Kluwer, 1995; pa Schauer 1991 (op. 21), 34 in nasl., ter Genaro R. Carrió, Notas sobre derecho y lenguaje, 4. izdaja, Buenos Aires, 1994, 226.

32 Friedrich Waismann, Verifiability, Proceedings of the Aristotelian Society (1945) 19 (dostopno tudi na: http://www.ditext.com/waismann/verifiability.html).

33 Zdi se, da o tem – začuda – razpravljajo v Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9). Prim. tudi razpravljanje, vključeno v Discusiones (2005) 5 s članki Jorgeja Rodrígueza, Maríe Cristine Redondo, Riccarda Caracciola, Joséja Juana Moresa in Bruna Celana (http://bib.cervantesvirtual.com/portal/DOXA/discusiones.shtml).

34 Juan Carlos Bayón, Derrotabilidad, indeterminación del derecho, y positivismo jurídico, v: Bayón in Rodríguez 2003 (op. 9), 178.

35 Ta izraz prevzemam po Diciottiju 1999 (op. 1).

36 V jeziku Carlosa E. Alchourróna, Detachment and Defeasibility in Deontic Logic, Studia logica (1996) 57, kakršna koli norma vsebuje "dejavnik spremembe".

37 Seveda lahko, kot opozori Bayón 2003 (op. 33), delni odvzem veljavnosti neki določeni normi včasih krši obsoječo "razlagalno konvencijo" ali – kot bi rekel jaz – nasprotuje "vplivni razlagi" (Alf Ross, On Law and Justice, London, 1958, 108) in zato lahko med drugimi pravnimi igralci ni sprejet.

38 Rodríguez 2002 (op. 4), 361. Schauer 1991 (op. 21), 116. Mimogrede naj rečem še tole: povsem absurdna se mi zdi pogosto navajana zamisel Harta, da je pravilo, ki se konča z izrazi »razen če ...«, še vedno pravilo (Hart 1961 (op. 30), 136). Tantoque dormitat Homerus.

39 Rodríguez in Sucar 2003 (op. 30), 132.

40 V jeziku Alchourróna 1996 (op. 35): potem ko je enkrat opravljena sprememba uklonljivega pogojnika, je tisto, kar ostane, togi pogojnik.

41 Prim. Bruno Celano, 'Defeasibility' e bilanciamento. Sulla possibilità di revisioni stabili, Ragion pratica (2002) 18.

42 Diciotti 1999 (op. 1), 454 in nasl.

43 Nekateri načini oblikovanja "nepristnih" norm so razčlenjeni v Guastini 2004 (op. 1), 104 in nasl.

44 Prim. še enkrat razpravo med Bayónom in Rodríguezom 2003 (op. 9). Prim. tudi María Cristina Redondo, Positivismo excluyente, positivismo incluyente, y positivismo indiferente, v: Moreso in Redondo 2007 (op. 4).

45 Redondo 2007 (op. 43).

46 Zdi se, da nasprotno temu razmišlja Alessandro Pace, Metodi interpretativi e costituzionalismo, Quaderni costituzionali 2001.

47 Herbert L. A. Hart, The Concept of Law, 2. izdaja, Oxford, 1994, Postscript.

48 Pierluigi Chiassoni, On the Wrong Track: Andrei Marmor on Legal Positivism, Interpretation, and Easy Cases, v: Paolo Comanducci in Riccardo Guastini (ur.), Analisi e diritto 2007. Ricerche di giurispruneza analitica, Torino, Giappichelli, 2007, 144 in nasl. (http://www.digita.unige.it/?page_id=354).

49 Precej razširjena (čeprav prav tako absurdna) je misel, da poznavanje prava pomeni (ali vsaj vključuje) poznavanje pravne opredelitve vsakega mogočega konkretnega dejanskega stanu.

50 Nanašam se sevad na tisto, ki sem ga na drugem mestu poimenoval "odločevalno razlaganje".

51 Stvar je še toliko bolj očitna, če se ozremo na sodno razlago.

52 Ross 1958 (op. 36), 108.

Vrh strani

Priporočena oblika sklicevanja:

Bibliografski sklic

Riccardo Guastini, «Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje»Revus, 14 | 2010, 39-56.

Spletni sklic

Riccardo Guastini, «Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje»Revus [Spletna izdaja], 14 | 2010, Datum spletne objave: 10 décembre 2012, ogled: 19 avril 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/1332; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.1332

Vrh strani

Avtor

Riccardo Guastini

Riccardo Guastini (1946, Genova) je profesor filozofije in teorije prava na Univerzi v Genovi in predstojnik tamkajšnjega Oddelka za pravno kulturo Giovanni Tarello. Dolgo je poučeval tudi ustavno pravo. Kot gostujoči profesor je med drugim nekaj let predaval na univerzah Pompeu Fabra (Barcelona), Panthéon-Assas Paris II (Inštitut za visoke mednarodne študije, Pariz), Nanterre Paris X (Center za teorijo in analizo prava, Pariz) ter na Cadrozo School of Law (New York).
Soustanovil je dve, sourednikuje pa pri treh mednarodno priznanih pravoslovnih revijah. To so Analisi e diritto. Ricerche di giurisprudenza analitica (s Paolom Comanduccijem; www.digita.unige.it/?page_id=354), Ragion pratica in Materiali per una storia della cultura giuridica. Obenem je član uredniških svetov pri revijah kot so Ars interpretandi, Diritto & questioni pubbliche, Doxa, Isonomía; od leta 2008 zdaj tudi pri Revusu.
Napisal je nekaj stotin znanstvenih člankov v več jezikih in prek trideset knjig. Med njimi: L'interpretazione dei documenti normativi (Milano, 2004), Lezioni di teoria costituzionale (Torino, 2001; Mexico, 2001; Pariz, 2010), Distinguendo – studi di teoria e metateoria del diritto (Torino, 1996; Barcelona, 1999), Dalle fonti alle norme (Torino, 1990; Sao Paulo, 2005). V italijanščino je prevedel še kopico razprav Alfa Rossa, Hansa Kelsna, Jerzyja Wroblewskija, Ronalda Dworkina in drugih pravnih teoretikov.
Kot eden najvidnejših predstavnikov italijanskega pravoslovja nadaljuje znanstveno izročilo Norberta Bobbia, Uberta Scarpellija in Giovannija Tarella. Naslanja se na analitično filozofijo. Danes je vodilni člen t. i. genovskega pravnega realizma in eden ključnih ustavnopravnih teoretikov. Najširše pa je prepoznan po stališčih zmernega skepticizma, ki jih je razvil v okviru nauka o razlaganju.
Njegov osebni slog pisanja odlikuje jedrnatost. Znan je po odkriti in strogi kritiki. Manj znano pa je to, da je skupaj z ženo pred leti izdal dva kriminalna romana Analisi e delitto; tretji »se piše«. V delu ima novo pravoslovno knjigo o razlaganju in argumentiranju: Interpretazione e argomentazione. Pred izzidom je učbenik La sintassi del diritto.
Razprava, ki jo tukaj v Revusovem kanonu objavljamo v slovenščini (prev. Andrej Kristan) in v izvirniku (Defettibilità, lacune assiologiche, e interpretazione), je izšla v njegovem zadnjem zborniku: Riccardo Guastini, Nuovi studi sull'interpretazione, Rim, Aracne (Studi di filosofia analitica del diritto; 3), 2008, 6. pogl., 97–118. Pred kratkim je bil ta izdan v španščini: Nuevos estudios sobre la interpretación, Bogota, Universidad Externado de Colombia, 2010. Čeprav je naslov razprave v tujem pravoslovnem spisju zadnjih petih desetletij vsakdanji, je pri nas presenetljiv: Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje.
V slovenščini poznamo izraz, da je kdo neuklonljiv. Včasih rečemo, da ima kak otrok, na primer, neuklonljivo voljo. Takšno (tj. neuklonljivo) naj bi bilo tudi pravo – sploh če sklepamo po vzkliku: »Zakon je zakon!« Samo dejstvo, da se v življenju nekaterim zdi ta vzklik potreben, pa nam vendar dokazuje, da kak pravnik skuša kakšno normo kdaj tudi ukloniti. Kako in kdaj se pravno normo (lahko) ukloni, avtor tu pojasni po korakih v treh praktičnih primerih.

Od istega avtorja

Vrh strani

Avtorske pravice

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh strani
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search