Skip to navigation – Site map

HomeNuméros14Kronika z mednarodnih sodišč. Med...Srbija pred Meddržavnim sodiščem ...

Kronika z mednarodnih sodišč. Meddržavno sodišče v Haagu

Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu

Primer Schröedingerjevega mačka v pravu?
Serbia and the International Court of Justice: Another Example of a Schrödinger's Cat?
Vincent Souty
Translated by Ivo Lah and Živa Nendl
p. 87-95
This article is a translation of:
La Serbie face à la Cour Internationale de Justice [fr]

Abstracts

The article examines the decisions adopted by the International Court of Justice in which Serbia was involved, either as defendant or as an applicant. In the cases studied, the problem of Serbia's access to the Court has been repeatedly questioned and the answers given by the ICJ raised a number of issues. This article proposes to explain what was the reasoning of judges in the different cases. It tries to understand how the Court ended up with solutions that lacks of consistency.

Top of page

Full text

1 Uvod

1Fizik Erwin Schrödinger je leta 1935 zasnoval poizkus, s katerim bi pokazal, da spoznanja tedaj porajajočega se nauka kvantne fizike, ki na pod-atomski ravni niso problematična, na makroskopski ravni nasprotujejo zdravemu razumu. Vodijo namreč v paradoksalne zaključke. Schrödinger je predlagal, da se mačka zapre v škatlo z alarmnim sistemom – ta pa v primeru, da zazna razpad radioaktivnega atoma, sproži mehanizem za sprostitev nekega strupa, ki mačka ubije. Kvantni nauk uči, da je atom – dokler poizkusa ne prekinemo z opazovanjem – sočasno v dveh stanjih: hkrati je in razpadel in cel. Posledično pa to pomeni, da je v našem poizkusu strup hkrati sproščen in ne-sproščen, maček pa mrtev in živ. Edini način, da se predpostavljeno sočasnost atomskih stanj ovrže, je v tem, da se izid poizkusa preuči z opazovanjem ali, v tem primeru, da se škatlo odpre. Šele opazovanje je tisto, ki predpostavko sočasnosti atomskih stanj ovrže v prid enega samega stanja: bodisi celega ali razpadlega atoma, bodisi mrtvega mačka ali pa živega.

  • 1 Nestabilnosti v novejši zgodovini Zahodnega Balkana so Srbijo pripeljale do tega, da po posameznih (...)

2Lahko bi mislili, da je svet prava za kvantni nauk zaprt. Kljub temu je primerjava položaja Srbije z zgoraj omenjenim mačkom pomenljiva; z njo je laže pokazati paradoks, ki izhaja iz različnih sodb Meddržavnega sodišča v Haagu v zadevah, v katerih je imela ta država položaj stranke. Sodišče je v svojih sodbah Srbijo brez pomislekov obravnavalo kot kvantni delec, ki hkrati obstaja v medsebojno nezdružljivih pravnih položaji, v katerih naj bi Srbija1 bila v razmerju do Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju: OZN) med letoma 1992 in 2000. Zgolj članstvo v OZN je namreč tisto, kar neki državi na podlagi 35. člena Statuta Meddržavnega sodišča daje dostop do tega glavnega sodnega organa Združenih narodov.

  • 2 Gre za izjavo in noto diplomatskega predstavništva FRJ z dne 27. aprila 1992, v katerih je bilo zat (...)
  • 3 Za povzetek zapletenega odnosa med FRJ in OZN glej Vojin Dimitrijević & Marko Milanović, The Strang (...)
  • 4 Glej Resolucijo 47/1 (1992) Generalne skupščine OZN z dne 22. septembra 1992.

3Problem pravnega položaja Srbije v odnosu do OZN med letoma 1992 in 2000 izvira iz njene zahteve, da po razglasitvi neodvisnosti preostalih jugoslovanskih federativnih republik sama postane naslednica mednarodne pravne osebnosti nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Bivše federativne republike so tej zahtevi nasprotovale že od aprila 1992, ko jo je Srbija podala;2 zahteva pa tudi splošno ni bila sprejeta ne s strani držav članic OZN ne s strani njenih organov.3 Tako je Generalna skupščina OZN od leta 1992 naprej pozivala Federativno republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju: FRJ) na vložitev nove kandidature za vstop v OZN.4 Bodoča Srbija je kljub temu vse do leta 2000 vztrajala pri zahtevi po nasledstvu in se štela zavezano k spoštovanju s strani Jugoslavije podpisanih mednarodnih dogovorov, pa tudi za članico institucij, katerim je slednja pripadala. Po padcu Miloševičevega režima je Srbija končno spremenila svoje stališče in pod taktirko novoizvoljenega predsednika Koštunice podala vlogo za članstvo, ki ji je OZN ugodil 1. novembra 2000.

4Ta sprejem pa vseeno ni odpravil dvomov glede položaja Srbije v razmerju do OZN v poprejšnjem obdobju. Proučitev več izdanih sodb razkrije zapletanje Sodišča, ki se je ujelo v argumentativne omejitve lastne pravosodne politike in na koncu ni uspelo ponuditi nedvoumne rešitve. V članku bom predstavil tri zadeve, v katerih je imela Srbija bodisi vlogo tožeče bodisi tožene stranke, ter razčlenil odgovore, s katerimi je Sodišče reševalo vprašanje svoje pristojnosti.

  • 5 V nadaljevanju: »Konvencija o genocidu«, podpisana 9. decembra 1948. Sodišče je bilo prvič pozvano (...)
  • 6 Koncencija o genocidu (op. 5), 9. člen: »Spori med pogodbenicami v zvezi z razlago, uporabo ali ure (...)
  • 7 Bosnie-Herzégovine c. Yougoslavie, Application de la convention pour la prévention et la répression (...)
  • 8 V obravnavanem primeru je FRJ nepristojnost Sodišča zatrjevala s šestimi argumenti: (1.) jugoslovan (...)

5V prvi zadevi – Bosna in Hercegovina proti Jugoslaviji (Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida) – je Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju: BiH) marca 1993 vložila tožbo, s katero je od Sodišča zahtevala, da v luči Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida5 presodi ravnanja FRJ. 9. člen te Konvencije namreč za spore glede pogodbenih obveznosti njenih podpisnic določa pristojnost Sodišča.6 To je v prvi sodbi iz leta 19967 zavrnilo vseh šest predhodnih ugovorov FRJ8 in ugotovilo, da je pristojno za odločanje o vsebinskih vprašanjih.

  • 9 Revizija sodbe se od Sodišča lahko zahteva zgolj zaradi odkritja novega dejstva, ki ima odločilen v (...)
  • 10 Demande en révision de l'arrêt du 11 juillet 1996 en l'affaire relative à l'Application de la conve (...)
  • 11 Glej odločitev o zahtevi za revizijo (op. 10), § 71

6Leta 2001 je FRJ na podlagi 61. člena Statuta9 vložila zahtevo za revizijo pravkar omenjene sodbe iz leta 1996. Ponovno proučitev zadeve je zahtevala na podlagi novega dejstva – tj. pristopa FRJ k OZN 1. novembra 2000 –, ki je nastopilo po izdaji sodbe in katerega upoštevanje bi lahko privedlo do drugačne sodne odločitve. Pristop k OZN naj bi po mnenju FRJ dokazoval, da pred 1. novembrom 2000 država ni bila članica OZN, iz česar sledi, da takrat tudi ni mogla imeti dostopa do Sodišča. Leta 2003 je Sodišče to zahtevo za revizijo zavrnilo10 z dokaj formalistično utemeljitvijo, da ne gre za »novo dejstvo« v smislu 61. člena Statuta. Menilo je, da omenjeni pristop ni spremenil za nazaj položaja sui generis (sic!), ki ga je imela FRJ med letoma 1992 in 2000.11

  • 12 Bosnie-Herzégovine c. Serbie-et-Monténégro, Application de la convention pour la prévention et la r (...)

7Srbija je leta 2001 hkrati z zahtevo za revizijo vložila tudi »pobudo Sodišču, da po uradni dolžnosti znova prouči vprašanje svoje pristojnosti«. Z njo je zahtevala ponovno proučitev vprašanja pristojnosti v postopku, ki je bil viseč vse od sodbe iz leta 1996 naprej. Sodišče je privolilo v ponovno proučitev vprašanja pristojnosti, in to celo pred obravnavo vsebinskega vprašanja kršitve Konvencije o genocidu. Kljub temu pa je nato v 141 odstavkih prišlo do zaključka, da vprašanje Srbije ni novo in da mu načelo pravnomočnosti prepoveduje o njem ponovno odločati. Pristojnost Sodišča je bila tako potrjena, zato je slednje končno lahko opravilo vsebinsko presojo, po kateri je Srbijo obsodilo zaradi nespoštovanja obveznosti, da prepreči genocid.12

  • 13 Šlo je za Belgijo, Kanado, Francijo, Nemčijo, Italijo, Nizozemsko, Portugalsko in Veliko Britanijo.
  • 14 Licéité de l’emploi de la force (Serbie-et-Monténégro c. Belgique), predhodni ugovori, sodba, C.I.J (...)

8V drugi zadevi – Dopustna uporaba sile – je FRJ postopek sprožila po bombnih napadih zveze NATO marca 1999. Zoper osem držav članic NATO je 29. aprila istega leta vložila tožbo na podlagi 9. člena Konvencije o genocidu.13 Leta 200414 so bile srbske tožbe zavržene z utemeljitvijo, da v trenutku njihovih vložitev Srbija ni bila članica OZN in zato ni imela dostopa do Sodišča. Tako je torej eno leto po zahtevi za revizijo iz leta 2001 in v nasprotju s stališčem, ki ga je takrat vsaj implicitno zavzelo, Sodišče odslej štelo, da FRJ pred pridobitvijo statusa članice OZN v letu 2000 do njega ni imela dostopa.

  • 15 Croatie c. Serbie, Affaire relative à l'application de la convention pour la prévention et la répre (...)
  • 16 V prvi vrsti je Srbija s prvim predhodnim ugovorom zatrjevala, da pred letom 2000 ni bila članica O (...)

9Tretja zadeva – Hrvaška proti Srbiji (Zadeva v zvezi z uporabo Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida) – se je začela s hrvaško tožbo z dne 2. julija 1999, v kateri je ta zatrjevala, da je FRJ kršila Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Sodišče je leta 2008 s sodbo zavrnilo15 predhodne ugovore Srbije16 in se razglasilo pristojno za vsebinsko presojo. O zadevi do danes še ni bilo odločeno.

10Čeprav vse zadeve obravnavajo isto obdobje, tj. med letoma 1992 in 2000, je Sodišče vsakokrat prišlo do drugačne rešitve vprašanja, ali ima Srbija do njega dostop ali ne. Zaradi kritik je v zadnjih dveh odločitvah iz 2007. in 2008. leta poskušalo logično in teoretično razjasniti zmedo, ki izvira iz razhajanj v sodnih odločitvah. Da bi upravičilo svojo pravosodno politiko, je stare odločitve uporabilo skoraj kakor palimpseste, pri čemer jih je skušalo na novo utemeljiti in ob tem ohraniti skladnost, pa čeprav le v formalnem smislu. Zdaj bomo najprej videli, kako je Sodišče s ponovno razlago svoje sodbe iz leta 1996 sprevrglo teorijo o pravnomočnosti (res iudicata), da bi v zadevi BiH ohranilo svojo pristojnost. Nato pa bom podrobneje razčlenil še argumentativne akrobacije, ki so Sodišču omogočile, da se za pristojno razglasi v primeru Hrvaške.

2 Res iudicata in ponovna razlaga sodbe iz leta 1996

  • 17 Glej 61. člen Statuta (op. 9).
  • 18 Ta pogoj sovpada z utemeljitvijo sodbe. Utemeljitev namreč ne vsebuje le zaključka glede tistega, k (...)

11Reči, da je neka odločba pravnomočna, pomeni, da že rasojenega vprašanja stranki pred sodnimi organi ne moreta ponovno odpreti. Edino možnost, da se izpodbija sodbo Meddržavnega sodišča, daje 61. člen Statuta.17 Iz vidika mednarodnega prava ima res iudicata vlogo ohranjanja miru in pravne varnosti. Gre za to, da se razsojenih stvari ne postavlja znova in znova pred mednarodna sodišča, tem pa se posledično zagotovi, da o sporih razsojajo dokončno. Da je neko vprašanje pravnomočno rešeno, morajo biti izpolnjeni trije pogoji: subjektivni pogoj (gre za iste pravdne stranke) in dva objektivna pogoja (istovetnost zahtevka in istovetnost razlogov, ki zahtevek utemeljujejo).18 Zelo pomembno je razlikovati med obema objektivnima pogojema, saj je lahko določeni zahtevek utemeljen z različnimi razlogi, z različnimi argumenti.

  • 19 Meddržavno sodišče si je predhodno prizadevalo obnoviti historiat Srbije, da bi potrdilo njeno nasl (...)

12V naših primerih sta v sporih, zaključenih med letoma 1996 in 2007,19 podani tako istovetnost pravdnih strank kot tudi istovetnost zahtevka: Srbija zatrjuje nepristojnost Sodišča za vsebinsko presojo. Glede zadnjega pogoja, tj. istovetnosti razlogov, pa je razprava odprta. Tožena stranka namreč zatrjuje, da gre dejansko za novo vprašanje, saj se poprej vprašanje nezmožnosti dostopa do Sodišča ni postavilo. Leta 1996 naj bi bilo Sodišče namreč odgovorilo le na šest predhodnih ugovorov FRJ in naj se ne bi opredelilo glede njene sposobnosti biti stranka. Dejansko namreč tega argumenta ni izpostavila nobena od držav niti v pisni fazi niti v ustni fazi postopka, ki se je zaključil z izdajo sodbe o predhodnih ugovorih. Na esi strani BiH seveda ni imela nikakršnega interesa sklicevati se na argument, ki bi imel za posledico nedopustnost njene tožbe, Srbija pa je, po drugi strani, leta 1996 še vztrajala pri stališču, da je naslednica nekdanje SFRJ in posledično članica OZN ter podpisnica Statuta Meddržavnega sodišča.

  • 20 Glej sodbo Dopustna uporaba sile (op. 14), § 36.
  • 21 Sodba Dopustna uporaba sile (op. 14), § 112.
  • 22 »Nikakor Sodišču glede zadevnega postopka ni potrebno iti onstran tega zaključka in proučiti po kak (...)

13Sodišče uvodoma prizna, da je izrecno odgovorilo le na predhodne ugovore tožene stranke, vendar takoj zatem ponovi stališče, ki ga je na silo uveljavilo v odločitvah iz leta 2004:20 vprašanje dostopa do Sodišča je del javnega reda, zato mora sodni organ o pravdni sposobnosti strank odločiti še pred obravnavo svoje pristojnosti ratione materiae.21 Sodišče nato ugotovi, da je bilo o tem vprašanju posredno že odločeno v predhodni fazi, ki se je končala s sodbo 11. julija 1996. S tem ko je Sodišče sklenilo proučiti ugovore FRJ glede nepristojnosti ratione materiae in ratione tempore, je implicitno že zaključilo, da je tožena stranka imela dostop do Sodišča.22 Ker so trije bistveni pogoji za res iudicata torej izpolnjeni, Sodišče lahko nadaljuje z vsebinsko presojo zadeve. Iz formalnega zornega kota je takšno razlogovanje neizpodbitno. Vprašanje dostopa države do Sodišča je torej pred-predhodne narave in vprašanje javnega reda, zato Sodišče nanj pazi po uradni dolžnosti – pri tem pa se presoja domnevoma opravlja sistematično in tudi implicitno.

  • 23 Glej odločitev Dopustna uporaba sile (op. 14), § 91: »Sodišče sklene, da v trenutku vložitve tožbo (...)

14Četudi je argumentacija iz te sodbe Meddržavnega sodišča iz leta 2007 privlačna iz logičnega in formalnega vidika, pa očitna nasprotja med sodbama iz leta 1996 in leta 2007 ter sodbo iz leta 2004 predstavljajo problem. Leta 2004 je Sodišče potrdilo, da FRJ ob vložitvi tožb marca 1999 ni bila članica OZN in torej tudi ne podpisnica Statuta Meddržavnega Sodišča. To je prva odločitev, ki jasno in vsaj navidez enoznačno razčleni pravni položaj FRJ v razmerju do OZN med letom 1992 in dnem njene včlanitve.23

  • 24 »Sodba mora biti obrazložena«; angleška verzija je bolj zgovorna: »The judgment shall state the rea (...)
  • 25 Glej izjavo sodnika Skotnikova (str. 2) in skupno odklonilno mnenje sodnikov Ranjeva, Shi in Koroma(...)

15Zato je mogoče upravičeno podvomiti o »implicitno« podanem razlogovanju Sodišča in tudi o tem, ali je Sodišče v svoji sodbi leta 1996 dejansko proučilo vprašanje dostopa FRJ. Najprej preseneti odsotnost izrecne utemeljitve v odločitvi iz 1996. Vprašanje, ali ima tožena stranka sposobnost stopiti pred Sodišče, je po mnenju slednjega dejansko temeljnega pomena. Ravno tako pa je bistvena tudi določba člena 56/1 Statuta Sodišča, ki vsebuje dolžnost sodbe utemeljiti.24 Ideja implicitne utemeljitve se – tudi po mnenju nekaterih sodnikov25 – zdi le stežka v skladu z omenjenim členom. Ali to pomeni, da je Sodišče prekršilo lastni Statut? Odgovor ni povsem očiten. Sodišče bi se lahko namreč sklicevalo na dejstvo, da nobena izmed pravdnih strank ni izpostavila problema dostopa do Sodišča, in da zatorej ni bilo nikakršne potrebe, da bi v sodbi izrecno predstavilo argumente o tem vprašanju.

  • 26 Gre za sodnike Owada, Tomka, Skotnikov, Ranjeva, Shi, Koroma in za ad hoc sodnika.
  • 27 Glej skupno odklonilno mnenje sodnikov Ranjeva, Shi in Koroma, §3, str. 2.
  • 28 Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika ad hoc Kreća, § 28, str. 14.

16Kakor koli že, dvom dodatno krepi še dvoje. Najprej so to skupne izjave sedmih izmed petnajstih sodnikov, v katerih ti izražajo nesoglasje, ki se sicer ne nanaša prav na izrek (ta Sodišču pristojnost prizna), ampak na njegovo obrazložitev (pravnomočnost odločitve iz leta 1996).26 Med njimi so tudi sodniki Ranjeva, Shi, Koroma in Kreća, ki so sodelovali že v predhodni fazi odločanja leta 1996. Prvi trije v skupnem odklonilnem mnenju med drugim zatrdijo, da vprašanje dostopa tožene stranke do Sodišča »sploh ni bilo nikoli zastavljeno s strani nobene od strank, niti ni o njem posredno ali neposredno tekla razprava v sodbi iz leta 1996«.27 Sodnik ad hoc Kreća pa gre še dlje s trditvijo, ne le da sodba o predhodnih ugovorih vprašanja dostopa do Sodišča ne rešuje, ampak da »je bilo prvotno mnenje Sodišča, kot ga izraža sodba iz leta 1996, takšno, da bi se ga lahko označili za očitno izogibanje temu vprašanju«.28

  • 29 Kratek pregled položaja je predstavljen v §§ 88–99 sodbe iz leta 2007.
  • 30 Ta strategija obrambe Srbije se bo v sodbi iz leta 2008 obrnila proti njej, kot bomo videli spodaj.

17Predvsem pa je potrebno izpostaviti dejstvo, ki potrjuje trditve sodnikov v odklonilnih mnenjih, in sicer da v tistem obdobju še noben organ OZN ni razrešil vprašanja pravnega položaja FRJ v odnosu do OZN. Glede tega je torej obstajala velika zmeda, kar je v svojih sodbah večkrat ugotovilo tudi Sodišče samo.29 Leta 2003 je tako položaj tožene stranke v odnosu do OZN opredelilo kot položaj sui generis, ta izraz pa je prej učinkoval kot slepilo in ne kot resnično orodje pravne opredelitve. Pravzaprav se je Sodišče vse do leta 2004 skrbno izogibalo odgovoru na to vprašanje. Še takrat pa je to storilo le zato, ker ga je Srbija v zadevah Dopustna uporaba sile namenoma izzvala, da poda izjavo o nepristojnosti, ki bi lahko služila kot pravna podlaga za kasnejše izpodbijanje sodbe iz leta 1996.30 Ker je Meddržavno sodišče leta 2004 zavrglo tožbe Srbije in Črne gore, sklicujoč se na dejstvo, da ta država leta 1999 ni imela dostopa do Sodišča, bi v skladu s to analizo lahko a fortiori sklepali, da naj se nekdanja FRJ tudi leta 1996 ne bi mogla pojaviti pred Sodiščem. Če bi sledio svojemui stališču iz leta 2004, bi se Sodišče tudi leta 2007 moralo razglasiti za nepristojno in priznati, da je leta 1996 v presoji storilo napako. Seveda pa bi bilo iz političnega vidika za Sodišče neprijetno, če bi štirinajst let po tem, ko je BiH sprožila postopek, svojo odločitev iz leta 1996 spremenilo in tožbo razglasilo za nedopustno. To bi bilo še posebej neprijetno zato, ker je šlo v tem primeru za prvo zadevo, v kateri je bila zatrjevana kršitev Konvencije o genocidu.

  • 31 Louis Delbez, Les principes généraux du contentieux international, Pariz, LGDJ, 1960, 136.

18Da bi prikrilo neskladnosti med sodbama iz leta 1996 in 2004, se je Sodišče oprlo na 59. člen Statuta, ki določa, da so njegove odločitve zavezujoče le za pravdni stranki in le v primeru, o katerem je bilo odločeno; na tretje pravnomočnost nima učinka. Glede na to, da BiH ni bila pravdna stranka v zadevah iz leta 2004, se ta rešitev nasproti njej ne more uveljaviti. Kot pravi Louis Delbez, v mednarodnem pravu31

nezmožnost, da bi izrek ustvaril učinke nasproti tretjim državam izvira iz temeljnega načela mednarodnega prava, po katerem je norma učinkujoča le za tiste subjekte, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju.

  • 32 Georges Scelle, Essai sur les sources formelles du droit international, Mélanges Geny, Pariz, 1935, (...)

19Kljub temu pa, kot pravi Georges Scelle,32

obstojajo tako v mednarodnem pravu kot v notranjem pravu odločitve objektivnega značaja, ki veljajo za vse pravne subjekte mednarodne skupnosti.

20Na tem mestu gre torej za vprašanje meja pravnomočnosti odločitve Sodišča, če je to o določenem spornem vprašanju že odločilo, vendar pa istovetnost pravdnih strank ni podana.

21V sodbi iz leta 2007 se Sodišče temu vprašanju spretno izmakne. Z argumentativno pirueto in sklicevanjem na načelo pravnomočnosti se izogne soočenju z lastnimi protislovji. Iz vidika stroge pravne logike Sodišču ni mogoče očitati ničesar. V zadevni sodbi dobesedno razumevanje maksime res judicata pro veritate habetur pripelje do skrajnosti. Tak pristoppa omogoča hkratni obstoj dveh logično nezdružljivih resnic: med letoma 1992 in 2000 je Srbija imela in ni imela dostopa do Sodišča. Za Sodišče je razbremenilna okoliščina to, da zanj neprijeten položaj izhaja iz pravne zagonetke, ki jo je ustvarilo vprašanje jugoslovanskega nasledstvo in nezmožnosti celotnega sistema OZN, da sprejme neko jasno in nedvoumno stališče.

3 Spretna instrumentalizacija sodbe Mavrommatis

22Hrvaška je 2. julija 1999 – dva meseca po vložitvi srbsko-črnogorskih tožb, ki so bile nato leta 2004 zavržene, – sprožila postopek proti FRJ zaradi kršitve obveznosti iz Konvencije o genocidu. Upravičeno se je bilo mogoče spraševati, kakšno bo stališče, ki ga bo Sodišče v primeru zavzelo, in komentatorji so z nestrpnostjo čakali na odločitev o predhodnih ugovorih Srbije. Sodišče je bilo primorano upoštevati dve vrsti okoliščin.

23Po eni strani je bilo Sodišču težko, če ne kar nemogoče, trditi, da je v obdobju vložitve hrvaške tožbe Srbija imela dostop do mednarodnega sodnega telesa. To bi bilo tudi v očitnem nasprotju s stališčem Sodišča iz leta 2004. Po drugi strani pa je bilo prav tako nepredstavljivo, da bi tožbo Hrvaške zavrnilo, saj je minilo manj kot leto dni od vsebinske odločitve v pravdi BiH, ki se je nanašala na skoraj enako dejansko stanje v podobnih okoliščinah.

24S premetenim trikom je Sodišče uskladilo svojo rešitev iz leta 2004 (Srbija takrat ni imela dostopa do Sodišča) z rešitvama iz let 1996 in 2007 (vsebinska presoja zatrjevanih kršitev Konvencije o genocidu). Razglasilo se za pristojno, nato pa skušalo zaključiti s dotedanjimi zapletanji, ponovnimi razlaganji in utemeljevanji prejšnjih sodb. V ta namen pa se posluži razlogovanja v treh korakih.

  • 33 Glej § 53: »Čeprav Sodišča njegove odločitve ne vežejo, slednje ne bo odstopilo od obstoječe sodne (...)
  • 34 Glej § 80 za sodniško utemeljitev tega procesnega pravila.

25Najprej začne z vprašanjem, ali in od kdaj ima država Srbije in Črne gore dostop do mednarodne sodne oblasti. Po mnenju Sodišča naj bi navkljub mnogim odločitvam v zvezi s toženo stranko v nobeni ne postavilo dokončne opredelitve samega položaja pravdnih strank. Pri tem se Sodišče še vedno sklicuje na 59. člen lastnega Statuta. Trditev pa omehča s priznanjem, da je bila sposobnost Srbije biti stranka pred Sodiščem že obravnavana. Zato, zatrdi, mora poskrbeti za uskladitev svoje sodne prakse, pri čemer se že postavljenih rešitev lahko odmakne zgolj v primeru, da bi jo k temu zavezovale posebne okoliščine.33 V pričujočem primeru se lahko sklicuje bodisi na sodbi iz let 1996 in 2007 in se torej razglasiti za pristojno ali pa se sklicuje na odločitve iz leta 2004 in hrvaško tožbo posledično zavrže. Vendar so odločitve v zadevah Bosna in Hercegovina proti Srbiji dokaj pomanjkljive, kar se tiče vprašanja dostopa Srbije do Meddržavnega sodišča, medtem ko je, nasprotno, v zadevah Dopustna uporaba sile Sodišče nedvoumno portdilo, da Srbija v aprilu 1999 do njega ni imela dostopa, ker takrat ni bila članica OZN. Sodišče je tako prisiljeno ponoviti stališče iz leta 2004, saj niso bile izkazane nobene posebne okoliščine, ki bi upravičevale drugačno rešitev glede tožb, ki so bile vložene v dvomesečnem razmiku. Srbija ima torej dostop do Meddržavnega sodišča šele od prvega novembra 2000 naprej. Posledično je hrvaška tožba a priori nedopustna, saj se pristojnost Sodišča presoja po dnevu vložitve tožbe, kot slednje tudi samo opozori.34

  • 35 C.P.J.I., zadeva Mavrommatis, sodba, serija A, n02, 1924.
  • 36 Glej § 77.
  • 37 Glej § 91.
  • 38 Glej zgoraj (op. 6).

26Po tem, ko je potrdilo veljavnost omenjenega načela, pa se Sodišče opre na obiter dictum sodbe Stalnega meddržavnega sodišča iz leta 1924 v zadevi Mavrommatis,35 s čimer stopi v drugi del svojega utemeljevanja. Stalno meddržavno sodišče je takrat menilo, da se pomanjkanje procesnih predpostavk ob vložitvi tožbe lahko odpravi v imenu načela pravičnega sojenja, in sicer če je imel tožnik na dan razprave možnost na novo vložiti enako tožbo, ki pa bi bila dopustna. V našem primeru zdaj Sodišče razloguje, da – čeprav bi bila morala biti hrvaška tožba zavržena, ker Srbija ni imela sposobnosti nastopanja pred njim na dan vložitve tožbe – to procesno pomanjkljivost prav lahko odpravimo z vložitvijo enake tožbe po sprejemu Srbije v OZN. Če bi torej Hrvaška vložila tožbo 2. novembra 2000, se o pravdni sposobnosti Srbije ne bi porajali nikakršni dvomi.36 Sodišču tako preostane le še ugotovitev, ali je bilo v trenutku vložitve tožbe pristojno ratione materiae.37 V danem primeru je podlaga za pristojnost, na katero se je skliceval tožnik, ponovno 9. člen Konvencije o genocidu.38

  • 39 Izjava, povzeta predvsem v sodbi iz 2008, glej §98.

27Tretji del tega argumentativnega valčka nato obravnava vprašanje pravnega položaja Srbije v razmerju do Konvencije o genocidu. Srbija je v svojem zagovoru izpostavila dejstvo, da je pogodbenica Konvencije – h katere 9. členu je podala tudi pridržek – postala šele junija 2001, tj. dve leti po vloženi tožbi. Sodišče se naj zato ne bi moglo razglasiti za pristojno ratione materiae, četudi bi se sklicevalo na načela sodbe Mavrommatis. Na predlog Hrvaške pa se Sodišče vseeno odloči proučiti pravno težo že prej omenjene izjave iz aprila 1992, s katero se je FRJ štela zavezano vsem pogodbam, ki jih je podpisala nekdanja Jugoslavija. Bodoča Srbija je takrat izjavila: 39

Federativna republika Jugoslavija zagovarja načelo kontinuitete mednarodne pravne osebnosti in mednarodne politike SFRJ in bo strogo spoštovala vse mednarodne obveznosti SFRJ.

28Nato Sodišče na zelo nejasen in iz vidika pravil o nasledstvu držav kar sporen način odloči, da

  • 40 Lahko bi komentirali pomen stavka: »izjava iz leta 1992 se mora obravnavati, kot da ima učinke noti (...)

se mora izjava iz leta 1992 obravnavati, kakor da učinkuje notifikacija nasledstva mednarodnih pogodb.40

29Med te pogodbe se med drugim seveda uvršča tudi Konvencija o genocidu. Za večino sodnikov je bila Srbija torej pogodbena stranka te Konvencije že od leta 1992 naprej.

  • 41 Poleg prvega predhodnega ugovora Sodišče zavrne tudi tretjega. Glede drugega ugovora pa meni, da ni (...)

30Hrvaško tožbo bi bilo zato nesmiselno zavreči, saj bi ta lahko v skladu z načeli sodbe Mavrommatis vložila novo tožbo brez procesnih pomanjkljivosti. Sodišče se tako razglasi za pristojno in zavrne prvi predhodni ugovor Srbije.41 Takšna rešitev, sprejeta v tej sodbi iz leta 2008, ima to odliko, da je uskladila dva nasprotujoča si pristopa, s katerima se je bilo Sodišče primorano soočiti. To mu seveda omogoči ohraniti vtis skladnosti svoje sodne prakse, prav gotovo pa hkrati poraja kar nekaj pomislekov.

  • 42 Glej predvsem uvodno izjavo sodnika Bennouna.
  • 43 Glej § 96.
  • 44 'Če jo dejstvo obtožuje, jo izid opravičuje': Sodba Meddržavnega sodišča o predhodnih ugovorih v za (...)
  • 45 Glej ločeno mnenje sodnika Abrahama, § 54, poudarek dodan.

31Prvi pomislek. Sodišče se ne izreče niti o pomenu pristopa Srbije h Konvenciji o genocidu niti o njenem pridržku iz leta 2001 k 9. členu te konvencije. Glede na to, da je Sodišče zavzelo stališče, da Konvencija o genocidu Srbijo zavezuje od leta 1992 naprej, bi morala biti kasnejši pristop in pridržek obravnavana kot nična in neobstoječa. Ob tem se porodi vprašanje, zakaj Sodišče srbskega pridržka k 9. Členu ni izrecno razveljavilo, če mu za to ni manjkalo argumentov.42 Ta molk Sodišča škodi še toliko bolj zato, ker se iz odsotnosti razveljavitve pridržka lahko sklepa, da pravilo glede dopustnosti tožb iz sodbe Mavrommatis dejansko ni bilo uporabljeno. V skladu z običajno razlago pravila se prvotna procesna pomanjkljivost lahko odpravi, če bi tožnik lahko postopek pred Sodiščem kadar koli sprožil na novno. To, da se Sodišče glede pristopa in pridržka Srbije iz leta 2001 ne opredeli,43 nas napeljuje na sklep, da ju ipso facto ne šteje za nična. Vendar pa je v primeru, da je pridržek k 9. členu veljaven, potem težko razumeti, kako se Sodišče lahko razglasi za pristojno ratione materiae – razen če skupaj z Anne-Laure Vaurs-Chaumette,44 ki povzame razlogovanje sodnika Abrahama, pač zaključimo, da je tu Sodišče pravzaprav ustvarilo novo pravilo, ki tožniku daje dodaten rok, v katerem mora tožba pogoje izpolniti. Z besedami sodnika Abrahama45 je

za razglasitev pristojnosti Sodišča potrebno in hkrati zadostno, da se procesne predpostavke za pristojnost izpolnejo v katerem koli trenutku po vložitvi tožbe.

  • 46 Glej v tem smislu izjavo sodnika Bennouna.

32Ker je torej sodniška večina menila, da Konvencija o genocidu Srbijo zavezuje od leta 1992 naprej, pravna veljavnost pristopa in pridržka iz leta 2001 nima pomena. Dejstvo je, da so bili pogoji dopustnosti hrvaške tožbe v določenem trenutku med vložitvijo tožbe in sodbo dejansko izpolnjeni. Če bi bilo sklepanje v resnici takšno, bi to izničilo načelo pravne varnosti, končno pa bi nasprotovalo tudi načelu pravičnega sojenja, ki je dalo temelj sodbi Mavrommatis. Zato lahko le upamo, da je več kot drzna razlaga, s katero je sodnik Abraham ubesedil postopanje Sodišča, samo njegovo videnje zadeve. Morda je mnenje, da pridržek iz leta 2001 nima pravne veljave, Sodišče preprosto podalo implicitno, ka pomeni, da je pravilo iz Mavrommatisa46 vendarle uporabilo na običajen način.

33Drugi pomislek. Prav lahko bi se tudi vprašali, zakaj se Sodišče ne sklicuje na načela iz sodbe Mavrommatis že v zadevah Dopustna uporaba sile iz leta 2004, saj je bilo tam dejansko stanje podobno, le da je bila Srbija v vlogi tožeče stranke. Vendar pa Meddržavno sodišče v tej sodbi iz leta 2008 svojo odločitev iz leta 2004 pozorno utemelji. Če se je bilo tam izreklo za nepristojno, je to zato, ker naj bi Srbija takrat še ne imela namena odpraviti procesne pomankljivosti, izvirajoče iz nezmožnosti, da pred Sodiščem nastopa kot stranka. Na tej točki je Sodišču težko oporekati:

V posebnih okoliščinah, ki nastopajo v teh zadevah, bi bilo s strani Sodišča neupravičeno spregledati začetno nesposobnosti FRJ, da pred njim nastopa, rekoč da je to pomankljivost mogoče odpraviti tekom postopka. Medtem ko v pričujoči zadevi Hrvaška od Sodišča zahteva uporabo pravil iz sodbe Mavrommatis, takšna zahteva v letu 2004 s strani tožeče ni bila in logično tudi ni mogla biti.

  • 47 Stephan Wittich je opozoril, da je pisna vloga FRJ obsegala samo eno stran; glej. S. Wittich, Permi (...)
  • 48 Glej v tem smislu odklonilno mnenje sodnika Ranjeva.

34Bilo je namreč jasno, da Srbija pri svojih zahtevah ni imela namena vztrajati v obliki novih tožb.47 Kljub temu Sodišče tako močno poudarja ravnanje Srbije v različnih spornih zadevah, da se zdi, kot da bi jo hotelo zaradi procesnega zavlačevanja kaznovati. To pa je seveda problematično. Najprej zato, ker je Sodišče sodna oblast, ki torej sodi na pravni podlagi in države ne sme kaznovati zaradi njenih strateških, četudi morda spornih odločitev.48 Mar res lahko državi očitamo njeno argumentiranje, če tega s časom spreminja? Ali neka tožena stranka lahko v poznejšem postopku predstavi novo argumentacijo, ki prejšnji nasprotuje? Predvsem zato, ker je Hrvaška na svoji strani sloviti izjavi iz aprila 1992 vedno nasprotovala in ji odrekala vsakršno pravno veljavo. Upravičeno se zato lahko vprašamo, zakaj se je Sodišče odločilo upoštevati postopanje Srbije, ne pa tudi Hrvaške, ki se v skladu s tem ne bi mogla opreti na doktrino estoppel.

35Končno je tu še zadnji pomislek, nanaša pa se na sodbo iz leta 2007. Bolj kot to, da se je oprlo na pravnomočnost sodbe iz leta 1996 in na pomanjkljivo argumentacijo, lahko obžalujemo, da Sodišče ni priznalo svoje pristojnosti na podlagi tistih argumentov, ki jih je uporabilo v zadevi Hrvaške iz leta 2008; to bi namreč vsem omenjenim sodbam dalo vsaj logično skladnost. Za takšno rešitev pa bi se Sodišče moralo odreči pristopu, ki se je precej bolj nagibal h kazuistiki kot pa k sistemizaciji razlogovanja v posamezni od obravnavanih zadev.

4 Zaključek

36Sodišče v vseh treh zadevah sodi tako, kot meni, da je v danem trenutku primerno, pri tem pa skuša a posteriori upravičiti še svoje poprejšnje odločitve. S tem popači določena načela mednarodne pravičnosti; mislim tako na domet teorije o pravnomočnosti in vprašanje dostopa do Sodišča kakor tudi na novo razlago sodbe Mavrommatis. Sodišče s tem zapravi priložnost, da bi postalo glasnik mednarodnopravne resnice. Po tem ko preberemo vse zadevne odločitve, ostanemo povsem izgubljeni ob vprašanju položaja Srbije v odnosu do Organizacije združenih narodov v času od razpada Jugoslavije do včlanitve novembra 2000.

  • 49 Glej v tem smislu Vincent Souty, La res judicata dans l’Affaire du Génocide (CIJ arrêt du 27 févrie (...)

37Sodišče enostavno ni hotelo priznati, da je leta 1996 storilo napako; pri vsem pa gre celo za opravičljivo napako, ki izhaja iz okoliščin, neločljivo povezanih s pomanjkanjem volje političnih organov OZN. Zdi se, da se je zadovoljilo z oporo na doktrino nezmotljivosti mednarodnega sodnika, pri tem pa dopustilo hkratni obstoj vzporednih resničnosti. Sodba iz leta 2007 je v luči navedenega še toliko bolj neupračljiva, ker so obstajale druge poti, po katerih bi Sodišče v tej prvi zadevi o genocida lahko razglasilo za pristojno.49

38Kljub argumentativnim akrobacijam, v katere se spusti Meddržavnego sodišče v Haagu, primerjalna pročitev odločitev, ki se nanašajo na vprašanja položaja Srbije v odnosu do OZN, razkrije obstoj med sabo nezdružljivih logičnih nasprotij. V obdobju 1992 do 2000 je Srbija imela in hkrati ne imela dostop do Sodišča. Na koncu se torej lahko vrnemo k Schrödingerjevemu miselnemu poizkusu z mačko, ki je hkrati živa in mrtva, sočasost teh dveh njenih stanj pa se lahko prekine šele z opazovanjem. Zabavno je ugotoviti, da si je Schrödinger omenjeni poizkus zamislil z namenom, da pokaže na probleme, ki jih poraja tako imenovana kopenhagenska razlaga kvantne fizike, tj. miselna smer, ki se je opirala le na primernost pridobljenih izidov in zavračala proučevanje njihovih posledic, ne glede na protislovja, ki so jih te vzpostavljale.

Top of page

Bibliography

Louis DELBEZ, 1960: Les principes généraux du contentieux international. Paris: LGDJ

Vojin DIMITRIJEVIĆ & Marko MILANOVIĆ, 2008: The Strange Story of the Bosnian Genocide Case, Leiden Journal of International Law (2008) 21, 65–94.

Leonardo NEMER CALDEIRA BRANT, 2003: L’autorité de la chose jugée en droit international public. Paris: LGDJ (Bibliothèque de droit international et communautaire; 119).

Georges SCELLE, 1935: Essai sur les sources formelles du droit international. Mélanges Geny. Paris

Vincent SOUTY, 2008: La res judicata dans l'Affaire du Génocide (CIJ arrêt du 27 février 2007). Anuário brasileiro de direito internacional, III, Vol. I. Belo Horizonte: CEDIN. 191–207.

Anne-Laure VAURS-CHAUMETTE, 2009: ”Si le fait l'accuse, le résultat l'excuse” : l'arrêt de la CIJ sur les exceptions préliminaires dans l'affaire Croatie/Serbie. Annuaire de droit international 54. CNRS éditions. 275–304.

Stephan WITTICH, 2007: Permissible Derogation from Mandatory Rules? The Problem of Party Status in the Genocide Case, European Journal of international Law (2007) 18, 591.

*

League of Nations. Permanent Court of International Justice (www.icj-cij.org/pcij/):

– Mavrommatis Jerusalem Concessions, Judgment of 26 March 1925, Collection of Judgments, series A, no 5.

United Nations Organisation. General Assembly (www.untreaty.un.org):

– Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, Paris, 9 December 1948.

United Nations Organisation. International Court of Justice (www.icj-cij.org):

– Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia and Herzegovia v. Serbia and Montenegro), Preliminary Objections (Yugoslavia v. Bosnia and Herzegovina), Judgment, I.C.J. Reports 1996, p. 595.

– Application for Revision of the Judgment of 11 July 1996 in the Case concerning Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Preliminary Objections (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Judgement, I.C.J. Reports 2003, p. 7.

– Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v. Belgium), Preliminary Objections, Judgment, I.C.J. Reports 2004, p. 279.

– Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v. Serbia), Preliminary Objections, Judgment, I.C.J. Reports 2008, p. 412.

Top of page

Notes

1 Nestabilnosti v novejši zgodovini Zahodnega Balkana so Srbijo pripeljale do tega, da po posameznih odcepitvah nekdanjih federativnih republik Jugoslavije večkrat spremenila ime. Sledeč tem spremembam, bom v nadaljevanju zaporedoma uporabljal imena »Federativna republika Jugoslavija« (v nadaljevanju: FRJ, za obdobje med letoma 1992 in 2003), »Srbija in Črna gora« (od februarja 2003 do junija 2006) in »Srbija« (od 3. junija 2006 dalje).

2 Gre za izjavo in noto diplomatskega predstavništva FRJ z dne 27. aprila 1992, v katerih je bilo zatrjevano, da bo FRJ zagotavljala kontinuiteto nekdanje Jugoslavije in spoštovala njene prevzete mednarodne obveznosti. Glej spodaj (op. 40).

3 Za povzetek zapletenega odnosa med FRJ in OZN glej Vojin Dimitrijević & Marko Milanović, The Strange Story of the Bosnian Genocide Case, Leiden Journal of International Law (2008) 21, 78.

4 Glej Resolucijo 47/1 (1992) Generalne skupščine OZN z dne 22. septembra 1992.

5 V nadaljevanju: »Konvencija o genocidu«, podpisana 9. decembra 1948. Sodišče je bilo prvič pozvano razrešiti spor na podlagi te konvencije prav obravnavanem primeru.

6 Koncencija o genocidu (op. 5), 9. člen: »Spori med pogodbenicami v zvezi z razlago, uporabo ali uresničevanjem te konvencije, vključno s tistimi, ki se nanašajo na odgovornost države za genocid ali katero od drugih dejanj navedenih v členu III, se predložijo Meddržavnemu sodišču na zahtevo katere koli od strank v sporu«.

7 Bosnie-Herzégovine c. Yougoslavie, Application de la convention pour la prévention et la répression du crime de génocide, exceptions préliminaires, sodba, C.I.J. Recueil 1996, 595.

8 V obravnavanem primeru je FRJ nepristojnost Sodišča zatrjevala s šestimi argumenti: (1.) jugoslovanska državljanska vojna je izključevala obstoj mednarodnega spora; (2.) predsednik Bosne in Hercegovine ni bil pristojen za sprožitev postopka pred Sodiščem; (3.) Bosna in Hercegovina ni bila podpisnica Konvencije o genocidu; (4.) ni bilo mednarodnega spora v smislu IX. člena Konvencije o genocidu; (5.) tožnik je postal član OZN šele 29. marca 1993, tožba bi torej morala biti nedopustna; (6.) če bi Sodišče menilo, da je tožeča stranka pristopila k omenjeni Konvenciji že 29. decembra 1992, je tožena stranka zatrjevala, da Sodišče ni pristojno za presojo zahtev glede dejanskih stanj, ki izhajajo iz obdobja pred omenjenim datumom.

9 Revizija sodbe se od Sodišča lahko zahteva zgolj zaradi odkritja novega dejstva, ki ima odločilen vpliv na celotno dejansko stanje in ki je bilo pred razglasitvijo sodbe Sodišču in stranki, ki revizijo zahteva, neznano. Stranka mora tudi dokazati, da zanj ni vedela brez svoje krivde.

10 Demande en révision de l'arrêt du 11 juillet 1996 en l'affaire relative à l'Application de la convention pour la prévention et la répression du crime de génocide (Bosnie-Herzégovine c. Yougoslavie), predhodni ugovori, sodba, C.I.J. Recueil 2003, 7.

11 Glej odločitev o zahtevi za revizijo (op. 10), § 71

12 Bosnie-Herzégovine c. Serbie-et-Monténégro, Application de la convention pour la prévention et la répression du crime de génocide, sodba, C.I.J. Recueil 2007.

13 Šlo je za Belgijo, Kanado, Francijo, Nemčijo, Italijo, Nizozemsko, Portugalsko in Veliko Britanijo.

14 Licéité de l’emploi de la force (Serbie-et-Monténégro c. Belgique), predhodni ugovori, sodba, C.I.J. Recueil 2004, 279. V nadaljevanju: »Dopustna uporaba sile«.

15 Croatie c. Serbie, Affaire relative à l'application de la convention pour la prévention et la répression du crime de génocide, predhodni ugovori, sodba, C.I.J. Recueil 2008.

16 V prvi vrsti je Srbija s prvim predhodnim ugovorom zatrjevala, da pred letom 2000 ni bila članica OZN in zato ni mogla biti stranka v sporu pred Sodiščem. Podredno je zatrjevala, da Sodišče ne more biti pristojno za presojo dejanskih stanj, ki izhajajo iz dogodkov iz obdobja pred nastankom FRJ (27. april 1992). Nazadnje je trdila, da so nekatere zahteve tožeče stranke brezpredmetne.

17 Glej 61. člen Statuta (op. 9).

18 Ta pogoj sovpada z utemeljitvijo sodbe. Utemeljitev namreč ne vsebuje le zaključka glede tistega, kar je bilo neposredno izpostavljeno s strani Sodišča, temveč vsebuje tudi ugotovitve, ki so Sodišče privedle do obsodbe. Za izčrpen pregled glej Leonardo Nemer Caldeira Brant, L’autorité de la chose jugée en droit international public, Bibliothèque de droit international et communautaire, zvezek 119, Pariz, LGDJ, 2003.

19 Meddržavno sodišče si je predhodno prizadevalo obnoviti historiat Srbije, da bi potrdilo njeno nasledstvo po nekdanji FRJ: glej §§ 67–79 sodbe iz leta 2007.

20 Glej sodbo Dopustna uporaba sile (op. 14), § 36.

21 Sodba Dopustna uporaba sile (op. 14), § 112.

22 »Nikakor Sodišču glede zadevnega postopka ni potrebno iti onstran tega zaključka in proučiti po kakšni poti je do njega prišlo. […] Dejstvo je, da Sodišče ne bi moglo razsoditi o zadevi po vsebini, če tožeča stranka ne bi v skladu s Statutom imela sposobnosti biti stranka v postopku pred njim«. Sodišče doda: »Odločitev Sodišča v skladu s katero je bilo pristojno na podlagi Konvencije o genocidu, je torej potrebno razlagati tako, da implicitno vsebuje zaključek o izpolnjenosti vseh pogojev glede sposobnosti držav, da nastopajo pred Sodiščem« (§ 133).

23 Glej odločitev Dopustna uporaba sile (op. 14), § 91: »Sodišče sklene, da v trenutku vložitve tožbo s katero se je pred Sodiščem sprožil zadevni postopek, dne 29. aprila 1999, tožeča stranka, v konkretnem primeru Srbija in Črna gora, ni bila članica Organizacije Združenih Narodov, posledično ni bila podpisnica Statuta Meddržavnega sodišča«.

24 »Sodba mora biti obrazložena«; angleška verzija je bolj zgovorna: »The judgment shall state the reasons on which it is based«.

25 Glej izjavo sodnika Skotnikova (str. 2) in skupno odklonilno mnenje sodnikov Ranjeva, Shi in Koroma (str.2, § 3).

26 Gre za sodnike Owada, Tomka, Skotnikov, Ranjeva, Shi, Koroma in za ad hoc sodnika.

27 Glej skupno odklonilno mnenje sodnikov Ranjeva, Shi in Koroma, §3, str. 2.

28 Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika ad hoc Kreća, § 28, str. 14.

29 Kratek pregled položaja je predstavljen v §§ 88–99 sodbe iz leta 2007.

30 Ta strategija obrambe Srbije se bo v sodbi iz leta 2008 obrnila proti njej, kot bomo videli spodaj.

31 Louis Delbez, Les principes généraux du contentieux international, Pariz, LGDJ, 1960, 136.

32 Georges Scelle, Essai sur les sources formelles du droit international, Mélanges Geny, Pariz, 1935, 426.

33 Glej § 53: »Čeprav Sodišča njegove odločitve ne vežejo, slednje ne bo odstopilo od obstoječe sodne prakse, razen če oceni, da so za odstop podani zelo tehtni razlogi«.

34 Glej § 80 za sodniško utemeljitev tega procesnega pravila.

35 C.P.J.I., zadeva Mavrommatis, sodba, serija A, n02, 1924.

36 Glej § 77.

37 Glej § 91.

38 Glej zgoraj (op. 6).

39 Izjava, povzeta predvsem v sodbi iz 2008, glej §98.

40 Lahko bi komentirali pomen stavka: »izjava iz leta 1992 se mora obravnavati, kot da ima učinke notifikacije nasledstva k mednarodnim pogodbam«. Zakaj je ne bi opredelili kar kot notifikacijo nasledstva? Imamo na tem mestu opravka z novo vrsto pravnega akta?

41 Poleg prvega predhodnega ugovora Sodišče zavrne tudi tretjega. Glede drugega ugovora pa meni, da nima lastnosti predhodnega ugovora in bo zatorej obravnavan med postopkom o temelju zahtevka.

42 Glej predvsem uvodno izjavo sodnika Bennouna.

43 Glej § 96.

44 'Če jo dejstvo obtožuje, jo izid opravičuje': Sodba Meddržavnega sodišča o predhodnih ugovorih v zadevi Hrvaška proti Srbiji«, Annuaire de droit international, vol. 54, 2008, CNRS éditions, 2009, 275–304.

45 Glej ločeno mnenje sodnika Abrahama, § 54, poudarek dodan.

46 Glej v tem smislu izjavo sodnika Bennouna.

47 Stephan Wittich je opozoril, da je pisna vloga FRJ obsegala samo eno stran; glej. S. Wittich, Permissible Derogation from Mandatory Rules? The Problem of Party Status in the Genocide Case, European Journal of International Law (2007) 18, 591.

48 Glej v tem smislu odklonilno mnenje sodnika Ranjeva.

49 Glej v tem smislu Vincent Souty, La res judicata dans l’Affaire du Génocide (CIJ arrêt du 27 février 2007), Annuario brasileiro de direito internacional, III, Vol. I, Belo Horizonte, CEDIN, 2008, 191–207.

Top of page

References

Bibliographical reference

Vincent Souty, “Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu”Revus, 14 | 2010, 87-95.

Electronic reference

Vincent Souty, “Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu”Revus [Online], 14 | 2010, Online since 10 December 2012, connection on 19 March 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/1364; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.1364

Top of page

About the author

Vincent Souty

Vincent Souty je doktorand na CRDFED, Univerzi v Caen Basse-Normandie in ATER na Univerzi v Havru. Pripravlja disertacijo na temo poustavljanja pristojnosti v izrednih razmerah; pod vodstvom prof. Lauréline Fontaine. Ravno tako je sodelavec Študijske in raziskovalne skupine temeljnega, mednarodnega in primerjalnega prava (GREDFIC, Univerza v Havru) in član CEDIN-a (Brazilija) in GRIB-a.

By this author

Top of page

Copyright

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Top of page
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search