Skip to navigation – Site map

HomeNuméros1Varstvo človekovih pravicKratek pregled sodne prakse ESČP ...

Varstvo človekovih pravic

Kratek pregled sodne prakse ESČP v zvezi z vprašanjem vračanjem zaplenjenega premoženja

Short Survey of the European Court of Human Rights Case Law Concerning the Question of Confiscated Property Restitution
Ana Vospernik Vilfan
p. 67-76

Abstracts

The aim of this article is to present an overview of the recent case-law of the European Court of Human Rights concerning claims for restitution of or compensation for property confiscated during the communist era in the countries of Central and Eastern Europe. It begins by defining property as protected by Article 1 of Protocol No. 1 and the principles developed in case-law prior to the ratification of the European Convention of Human Rights by the new Member States. The article then goes on to show that already existing principles of property protection have been applied in recent case-law and it brings out in particular that deprivation of property constitutes an instantaneous act not producing lasting consequences and that there is no right to acquisition or restitution of property per se. By virtue of the principle of international law whereby the Convention does not cover events that occurred before its ratification by a respondent State, the Strasbourg supervisory organs have declared that they do not have jurisdiction to review the initial taking of property. It is only when applicants still have a substantive interest or a legitimate expectation provided in their domestic law or when the taking of property is illegal at its inception that the European Court of Human Rights may examine the alleged violations under Article 1 of Protocol No. 1. Thus, the definition of those entitled to restitution of or compensation for confiscated property is a matter that falls within the purview of the domestic authorities. In cases in which the State has interfered with property protected by Article 1 of Protocol no. 1, the European Court of Human Rights decides whether or not such interference was provided for by law and whether or not a “fair balace” was struck between public interest and the burden on the individual.

Top of page

Full text

  • 1 GI. npr. Pincova in Pinc proti Ceški, št. 36548/97, ESCP 2002-VIII, ter Zvolska in Zvolska proti Ce (...)

1Namen pričujočega prispevka je predstaviti pomembnejšo sodno prakso organov Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija) v primerih, v katerih v vlogi toženca nastopajo države Srednje in Vzhodne Evrope in ki zadevajo zahteve pritožnikov za vračilo zaplenjenega premoženja. Želela bi poudariti, da sem se omejila le na zahteve za vračanje premoženja oz. za dodelitev odškodnine zaradi razlastitve premoženja ter da prispevek ne obravnava primerov, kjer so organi Konvencije odločali o varstvu premoženjskopravnih interesov tretjih oseb, npr. novih lastnikov nepremičnin, ki so bile vrnjene prvotnim lastnikom.1 Uvodoma bom predstavila osnovne elemente pravice do premoženja po Konvenciji, ki so se oblikovali v strasbourški sodni praksi pred pristopom držav Srednje in Vzhodne Evrope, v nadaljevanju pa sledi pregled novejše sodne prakse z izbranimi citati v angleškem jeziku.

1 Osnovni elementi pravice do premoženja

2Edina določba Konvencije, ki varuje ekonomske pravice, je vsebovana v 1. členu Prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju ESČP) in se glasi:

Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.

  • 2 Gl. npr. Marcký proti Belgiji, sodba z dne 13. junij 1979, Serija A št. 31, § 63.

3Prvi odstavek tega člena zagotavlja vsakomur pravico do mirnega uživanja svojega premoženja (the peaceful enjoyment of possessions, le respect de ses biens). Lastninske pravice neposredno sicer ne omenja, sodna praksa pa je potrdila, da jo Konvencija zagotavlja.2 Fizične in pravne osebe lahko premoženje posedujejo, ga uporabljajo in z njim razpolagajo.

4Pojem "premoženje" je samostojen. To pomeni, da ni nujno, da domače pravo vlagateljevo pravico opredeli kot lastninsko, če naj jo 1. člen Prvega protokola varuje. Komisija in Sodišče sta ta pojem razlagala široko in danes glede na sodno prakso obsega pravice in rem ter in personam, kot npr. nepremično in premično premoženje, patentne pravice, delnice, pokojnino (če je posameznik predhodno prispeval v pokojninski sklad), opravljanje poklica, gradbeno dovoljenje itd. Pravice, ki izhajajo iz sklenjenih pogodb, ter s sodbo prisojeni zneski so prav tako opredeljeni kot "premoženje". Poglavitnega pomena je torej pridobljena ekonomska vrednost posameznega interesa.

  • 3 Prej citirana sodba Marcký § 50.

5Da bi v kategorijo "premoženja" sodili tudi obligacijski zahtevki, mora vlagatelj dokazati svoje pravno upravičenje do ekonomskega interesa ali legitimno pričakovanje, da se bo upravičenje uresničilo. V večini primerov gre za upravičenje, ki ga podeljuje vlagatelju domače pravo, razen če je slednje v nasprotju s 1. členom Prvega protokola. Organi Konvencije so v opredelitvi "premoženja" izhajali iz splošnega načela mednarodnega prava, kjer je "premoženje" izenačeno s "pridobljenimi pravicami". Tako se ta člen nanaša le na "obstoječe premoženje" in ne varuje motnosti pridobitve ali podedovanja premoženja v prihodnosti.3 Če pa določena pravica te obstaja, vendar je vlagatelju še ni uspelo uveljaviti: jo gre šteti za "obstoječe premoženje".

6Poglaviten namen 1. člena Prvega protokola je varovanje posameznika pred samovoljnim posegom države v obstoječe premoženje. Zaščita premoženja pa še zdaleč ni popolna. Ta člen državi namreč daje pravico nadzorovati uporabo premoženja in določen subjekt celo razlastiti nekega premoženja, če tako narekuje javni oz. splošni interes, praviloma proti plačilu primerne odškodnine.

  • 4 11. protokol h Konveciji je reformiral nadzorni mehanizem Konvencije. Z njim je bilo vzpostavljeno (...)

7Komisija za človekove pravice4 (v nadaljevanju Komisija) in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče) sta v svojih odločitvah presojala, ali je javni interes upravičil posege v premoženje in ali so bili tovrstni posegi države predvideni z zakonom oz. ali so bili morebiti samovoljni. Kar se tiče presoje nujnosti posega, sta omenjena organa Konvencije državam podelila široko polje proste presoje pri izvajanju socialne in ekonomske politike. Nenazadnje pa mora biti poseg v posameznikovo premoženje sorazmeren zasledovanemu cilju (t. i. fair-balance test), pri čemer sam posameznik ne sme nositi pretežkega bremena. Ko Sodišče odloča o zatrjevani kršitvi konvencijskih pravic, je namreč prav vprašanje sorazmernosti pogosto ključnega pomena.

8Sodišče je v sodbi Sporrong in Lonnroth proti Švedski z naslednjimi besedami opredelilo sestavne dele 1. člena Prvega protokola in odnos med njimi:

  • 5 V Sporrong and Lonnroth proti Švedski, sodba z dne 23. september 1982, Serija A št. 52, § 61.

That Article comprises three distinct rules. The first rule, which is of a general nature, enounces the principle ofpeaceful enjoyment of property; it is set out in the first sentence of the first paragraph. The second rule covers deprivation of possessions and subjects it to certain conditions; it appears in the second sentence of the same paragraph. The third rule recognises that the States are entitled, amongst other things, to control the use of property in accordance with the general interest, by enforcing such laws as they deem necessary for the purpose; it is contained in the second paragraph. The Court must determine, before considering whether the first rule was complied with, whether the last two are applicable.5

  • 6 Npr. Krčmár in ostali proti Češki, št. 35376/97, 3. marec 2000.

91. člen Prvega protokola je pogosto povezan z drugimi členi Konvencije, ki varujejo različne vidike uveljavljanja lastninske pravice: s 6. členom, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, z 8. členom, ki varuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ter s 14. členom, ki prepoveduje diskriminacijo. Sodišče je v več primerih odločilo, da morajo biti garancije 6. člena Konvencije zagotovljene vselej, kadar gre za spor premoženjskopravne narave.6

2 Pristojnost organov Konvencije ratione temporis

  • 7 Na dan 8. april 2003 so bile naslednje države iz Srednje in Vzhodne Evrope države pogodbenice Konve (...)

10Po padcu komunizma so se pri ljudeh, ki jim je bilo premoženje odvzeto (običajno brez odškodnine), oz. pri njihovih potomcih pojavila številna pričakovanja glede vrnitve premoženja oz. pričakovanja dodelitve odškodnine zaradi odvzema premoženja. Tudi Komisija in Sodišče sta obravnavala številne vloge proti državam iz Srednje in Vzhodne Evrope,7 v katerih so vlagatelji zahtevali vrnitev premoženja, ki je na različne načine prešlo v državno oz. družbeno last v obdobju komunistične oblasti v omenjenih državah. Lahko bi rekli, da se tovrstne vloge po številčnosti in problematiki najbolj razlikujejo od vlog iz zahodnoevropskih držav ter odsevajo specifične zgodovinske in politične okoliščine tega dela Evrope.

2.1 Odvzem premoženja kot enkratno dejanje

  • 8 Na splošno je bilo veliko število vlog iz Srednje in Vzhodne Evrope na začetku razglašen ih za nedo (...)
  • 9 GI. npr. Brežny in Brežny proti Slovaški, vloga št. 23131/93, odločitev Komisije z dne 4. marec 199 (...)

11Vloge, kjer so se vlagatelji pritoževali izključno nad zaplembo premoženja po II. svetovni vojni oz. preden je Konvencija stopila v veljavo za posamezno državo, sta organa Konvencije večinoma razglasila za nedopustne ratione temporis8; glede na to, da vlagatelji niso imeli obstoječe lastninske pravice na odvzetem premoženju na dan, ko je Konvencija stopila v veljavo za posamezno državo. Gre za primere, ko je bilo premoženje odvzeto na podlagi tedaj veljavnega pravnega naslova. Komisija oz. Sodišče sta v takih primerih odločila, da "posameznikovo pričakovanje", da se prizna obstoj nekdanje lastninske pravice, ki je dolgo časa ni bilo mogoče učinkovito izvajati, ni "premoženje" v smislu Konvencije. Prav tako tudi ni "premoženje" pogojni zahtevek, ki ugasne kot rezultat neizpolnjevanja zahtevanega pogoja.9 Na podlagi že obstoječe sodne prakse sta organa Konvencije menila, da so bile razlastitve "enkratno dejanje" in da potemtakem niso vzpostavile "nadaljujočega se položaja" odvzema premoženja. To pomeni, da lahko Sodišče v primerih, ko se posledice dogodkov ali postopkov, ki sami izvirajo iz časa pred ratifikacijo Konvencije s strani določene države, nadaljujejo tudi v obdobju po njeni ratifikaciji, odloči, da je pristojno za njihovo obravnavo.

2.2 Obstoj "nadaljujočega se položaja"

12Vendar pa se lahko "nadaljujoči položaj" vzpostavi v primerih "de facto odvzema", ko je bilo premoženje dejansko sicer odvzeto, ni bilo pa nobene pravne podlage za njegov odvzem in je vlagatelj po domačem pravu še vedno priznan za lastnika. V primeru Vasileseu proti Romuniji je vlagateljici milica leta 1966 brez kakršnekoli pravne podlage zaplenila starinske zlate kovance, ki bi morali biti po tedanji zakonodaji deponirani v narodni banki. Po spremembi sistema je vlagateljica vložila tožbo, da bi dosegla vrnitev zaplenjenega premoženja. Sodba prvostopenjskega sodišča, v kateri je bila vlagateljica priznana kot lastnica zlatih kovancev, je narodni banki naložila vrnitev kovancev. Čeprav je postala sodba dokončna in izvršljiva februarja 1994, vlagateljici zlatnikov niso vrnili. Kasneje je državni tožilec vložil izredno pravno sredstvo in vrhovno sodišče je oktobra 1994 razveljavilo predhodne sodbe. Upoštevaje dejstvi, da je sodba iz februarja 1994 vlagateljico potrdila za lastnico kovancev, Konvencija pa je stopila v veljavo za Romunijo v juniju 1994, je Sodišče odločilo, da je ratione temporis pristojno za obravnavo vloge, saj se je nanašala na "nadaljujoči se položaj". V sodbi je med drugim zapisalo:

  • 10 Vasilescu proti Romuniji, sodba z dne 22. maj 1998, Zbirka sodb in odločitev 1998-11I, §§ 50, 51 in (...)

In view of the lack of any basis in law, as recognised both by the domestic courts ( ... ) and by the Government ( ... ), the continuing retention of the items in question cannot be interpreted as a deprivation of possessions or control of the use of property allowed by the first and second paragraphs of Article 1 of Protocol No. 1. The Court reiterates that hindrance can amount to aviolation of the Convention just like alegal impediment ( ... ). Since the Convention is intended to safeguard rights that are 'practical and effective', it has to be ascertained whether the situation complained of amounted to a de facto confiscation ( ... ). The Court considers that the loss of all ability to dispose of the property in issue, taken together with the failure of the attempts made so far to have the situation remedied by the national authorities and courts, has entailed sufficiently serious consequences for it to be held that the applicant has been the victim of a de facto confiscation incompatible with her right to the peaceful enjoyment of her possessions (. .. ).10

13V tem pogledu je pomemben tudi primer Brumareseu proti Romuniji. Romunsko prvostopenjsko sodišče je s končno sodbo, ki je bila kasneje tudi izvršena, odločilo, da je vlagatelj pritožbe lastnik hiše in zemlje, ki sta bili leta 1950 odvzeti njegovim staršem in podržavljeni. Državni tožilec je kasneje vložil izredno pravno sredstvo na vrhovno sodišče, ki je razveljavilo prvostopenjsko sodbo. ESČP je 28. oktobra 1999 menilo, da je omenjeno premoženje šteti za "premoženje" po 1. členu Prvega protokola in da gre za odvzem premoženja po prvem odstavku tega člena. Sodišče je odločilo:

  • 11 Brumărescu proti Romuniji [VS], št. 28342/95, § 78,79 in 80, ESČP 1999-VII.

A taking of property within this second rule can only be justified if it is shown, inter alia, to be 'in the public interest' and 'subject to the conditions provided for by law'. Moreover, any interference with the property must also satisfy the requirement of proportionality. As the Court has repeatedly stated, a fair balance must be struck between the demands of the general interest of the community and the requirements of the protection of the individual's fundamental rights, the search for such a fair balance being inherent in the whole of the Convention. The Court further recalls that the requisite balance will not be struck where the person concerned bears an individual and excessive burden ( ... ). The Court, like the Commission, observes that no justification has been ojfered for the situation brought about by the judgment of the Supreme Court of Justice. In particular, neither the Supreme Court of Justice itself nor the Government have sought to justify the deprivation of property on substantive grounds as being 'in the public interest'. The Court further notes that the applicant has now been deprived of the ownership of the property for more than four years without being paid compensation reflecting its true value, and that his efforts to recover ownership have to date proved unsuccessful. In these circumstances, even assuming that the taking could be shown to serve some public interest, the Court finds that a fair balance was upset and that the applicant bore and continues to bear an individual and excessive burden. There has accordingly been and continues to be aviolation of Article 1 of Protocol No. 1.11

14Sodišče je kasneje obravnavalo še vrsto podobnih primerov proti Romuniji.

3 Vračanje zaplenjenega premoženja po demokratičnih spremembah

  • 12 Slovenski zakon o denacionalizaciji je bil sprejet 20. novembra 1991 in večkrat spremenjen.

15V začetku 90. let prejšnjega stoletja so številne države Srednje in Vzhodne Evrope sprejele zakonodajo,12 ki je prejšnjim lastnikom oz. njihovim potomcev omogočala vrnitev premoženja oz. dodelitev odškodnine za zaplenjeno premoženje. Ponekod, npr. na Poljskem, pa vračanje premoženja poteka na podlagi že prej obstoječe zakonodaje.

  • 13 Npr. Latvija in Estonija.

16V vlogah, ki so se nanašale na zahteve za vračilo premoženja oz. za dodelitev odškodnine, so se organi Konvencije izrekli za pristojne, če so postopki, ki so jih vlagatelji sprožili, še potekali, ko je Konvencija stopila v veljavo za posamezno državo in kadar so vlagatelji imeli legitimno upravičenje po domačem pravu. Nekatere države so ob podpisu oz. ratifikaciji Konvencije izrazile pridržke glede pristojnosti Sodišča v sporih, ki zadevajo vračanje zaplenjenega premoženja,13 zaradi politične razsežnosti problematike.

3.1 Češki in slovaški primeri

  • 14 Prej citiran primer Brežny in Brežny proti Slovaški.

17Zakonodaja v državah Srednje in Vzhodne Evrope navadno pogojuje vračanje premoženja z izpolnjevanjem določenih pogojev, kot sta npr. državljanstvo in stalno prebivališče. Zanimiv je odgovor na vprašanje, kakšne so bile odločitve organov Konvencije, kadar vlagatelji niso izpolnjevali domačih pogojev. Komisija je v primeru Brežny in Brežny proti Slovaški14 menila, da zahtevka vlagateljev, ki nista imela stalnega prebivališča na Slovaškem, kot je narekoval tamkajšnji zakon, ni mogoče šteti za "premoženje" po 1. členu Prvega protokola. Odločila je, da vlagatelja, ki sta zahtevala odškodnino za zaplenjeno premoženja, zaradi neizpolnjevanja domačih pogojev nista uspela dokazati, da sta kdaj imela zatrjevano pravico.

  • 15 Veliki senat sedemnajstih sodnikov odloča o zadevi, če načenja tehtno vprašanje v zvezi z razlago K (...)

18To odločitev Komisije je stalno Sodišče v sestavi velikega senata15 13. decembra 2000 potrdilo v primeru Malhous proti Češki. Vlagatelj se je pritožil, da mu češke oblasti na podlagi zakona iz leta 1991 niso vrnile tistega dela zemlje, ki je bil leta 1949 zaplenjen njegovemu očetu in je leta 1957 prešel v last fizičnih oseb. Sodišče je odločilo, da gospod Malhous ni posedoval "obstoječega premoženja", glede na to, da sporno premoženje ni bilo v njegovi lasti. Glede obstoja "legitimnega upravičenja" pa je dejalo:

  • 16 Malhous proti Češki (VS)(odločitev), št. 33071/96, ESČP 2000-XII.

It remains to be examined whether Mr Malhous could have any 'legitimate expectation' of realising his claim to restitution of his father's land under the Land Ownership Act. The Court notes that the administrative and judicial authorities decided to return to the applicant only those plots which were in the possession of legal persons. The other plots - the only ones that are in issue here - were not returned because they had in the meantime been assigned to natural persons. The national authorities referred to section 32(3) of the Land Ownership Act which provides that property assigned to a natural person in accordance with the 1948 Act may not be returned to the former owner from whom it was confiscated pursuant to the land reform legislation, or his successors in title, where the new owner or his successor in title proves beyond doubt that he has acquired ownership of the property. The Court finds no indication that the conclusion of the national authorities was arbitrary or contrary to the provisions of the national law applied by them. In fact the authorities only gave effect to the pro visions of the Land Ownership Act according to which the right to restitution was subject to the condition that the property in question was still in the possession of the State or of a legal person at the time of the entry into force of that Act - a condition which was not met in the applicant's case. The Court concludes that Mr Malhous could not have had any 'legitimate expectation' of realising his claim to restitution of his father's property.16

19Sodišče je odločilo, da je ta del vloge iz razloga ratione materiae nezdružljiv z določbami Konvencije.

  • 17 Gratzinger in Gratzingerova proti Češki (VS)(odločitev), št. 39794/98, ESČP 2002-VII, ter Polaček i (...)

20V primerih Gratzinger in Gratzingerova ter Polaček in Polačkova17, kjer je Sodišče 10. julija 2002 znova odločalo v sestavi velikega senata, vlagatelji niso izpolnjevali pogoja češkega državljanstva, s katerim je češka zakonodaja pogojevala možnost vračanja premoženja. Vlagatelji so začeli sodne postopke na Češkem leta 1995, potem ko je ustavno sodišče odpravilo pogoj stalnega prebivališča. Kakor v prejšnjih primerih, je Sodišče odločilo, da vlagatelji niso imeli "obstoječega premoženja". Glede obstoja "legitimnega upravičenja" po domačem pravu pa je dejalo:

  • 18 Prej citiran primer Gratzinger in Gratzingerova, §§ 72,73 in 74.

As to whether the applicants had at least a 'legitimate expectation' that a current, enforceable claim would be determined in their favour, the Court notes that at the time when they brought their action for restitution, the Extrajudicial Rehabilitation Act provided that only those rehabilitated by the courts who had Czech nationality were entitled to make restitution claims. Seeing that the applicants were not entitled either to the return of the property or to compensation in lieu and that the Extrajudicial Rehabilitation Act did not afford them any possibility of regaining their former ownership, the only chance of the applicants' claim succeeding lay in having the legal provision that imposed the nationality requirement set aside on the ground of unconstitutionality. However, the belief that the law then in force would be changed to the applicants' advantage cannot be regarded as a form of legitimate expectation for the purposes of Article 1 of Protocol No. 1. The Court considers that there is a difference between a mere hope of restitution, however understandable that hope may be, and a legitimate expectation, which must be of a nature more concrete than a mere hope and be based on a legal provision or a legal act such as a judicial decision (. .. ). The Court accordingly concludes that the applicants have not shown that they had a claim which was sufficiently established to be enforceable, and they therefore cannot argue that they had a 'possession' within the meaning of Article 1 of Protocol No. 1. Consequently, neither the judgments of the national courts nor the application of the Extrajudicial Rehabilitation Act in their case amounted to interference with the peaceful enjoyment of their possessions, and the facts of the case do not fall within the am bit of Article 1 of Protocol No. 1.18

21Glede na to, da je Sodišče odločilo, da je pritožba vlagateljev po 1. členu Prvega protokola ratione materiae nezdružljiva z določbami Konvencije, je tudi odločilo, da se 14. člen Konvencije v tem primeru prav tako ne more uporabiti.

22V slovaškem primeru Kopecky so bili vlagateljevem očetu leta 1958 zaplenjeni zlati in srebrni kovanci numizmatične vrednosti. Kasneje je bil zaradi posedovanja kovancev obsojen na zaporno kazen. Leta 1992 je vrhovno sodišče odpravilo izpodbijano sodbo, vlagatelj pa je zahteval vrnitev zaplenjenih kovancev. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo vlagateljevemu zahtevku in naložilo ministrstvu za notranje zadeve, ki je kovance zaplenilo leta 1958, da mu jih vrne. Pritožbeno in vrhovno sodišče sta vlagateljev zahtevek zavrnila, češ da mu ni uspelo dokazati, kje so se kovanci nahajali leta 1991, kar je bil eden od pogojev za njihovo vrnitev po zakonodaji iz leta 1991. Sodišče je menilo:

In the present case the point at dispute is whether the applicant could have any 'legitimate expectation', within the meaning of the Court's case-law under Article 1 of Protocol No. 1, of realising his claim to restitution of his father's property and, if so, whether the dismissal of his claim was compatible with the guarantees laid down in that provision. In this respect the present case should be distinguished from the cases of Malhous v. the Czech Republic and Gratzinger and Gratzingerova v. the Czech Republic referred to above or the case of Brežny & Brežny v. Slovakia ( ... ) in which the Court and the Commission respectively found that the applicants' claims for restitution of property did not amount to a legitimate expectation in the sense of the Court's case-law. In those cases the applicants were excluded from the very beginning from the possibility of having the property restored as it was obvious either that they failed to meet the relevant requirements or that their claim clearly fell outside the relevant law.

23Opirajoč se na domače sodne odločitve, je Sodišče ocenilo, da je obstajal resničen spor, ali je vlagatelj izpolnjeval pogoje po relevantni zakonodaji:

The finding of the first-instance court indicates that the applicant could claim, at least on arguable grounds, that he met the relevant requirements and that he was entitled to restitution of his father's property. The fact that the appellate court and the Supreme Court reached a dijferent conclusion cannot affect the position as the applicant's claim was not unsubstantiated or devoid of any prospect of success from the very beginning. The Court therefore finds that the applicant had a 'legitimate expectation' of having his claim satisfied which justifies considering it as a possession within the meaning of Article 1 of Protocol No. 1. Reaching a different conclusion on the ground that the applicant failed to show the location of the property when the Extra-Judicial Rehabilitations Act of 1991 became operative would be, having regard to the above circumstances, too formalistic and would render the protection of the rights under the Convention and its protocols inejfective and illusory.

  • 19 Sodba, ki jo je Sodišče sprejelo v sestavi senata, postane dokončna po preteku treh mesecev od njen (...)

24Sodišče je torej odločilo, da je bil 1. člen Prvega protokola kršen, sodba Kopecky proti Slovaški pa še ni dokončna.19

3.2 Zahteve za vračanje premoženja, zaplenjenega na podlagi Beneševih dekretov

25V primeru Princ Hans Adam II Liechtensteinski je vlagatelj zatrjeval, da je lastnik slike Pietra van Laera: Szene an einem römischen Kalkofen, ki so jo nekdanje češkoslovaške oblasti zaplenile njegovemu očetu na podlagi Beneševega dekreta št. 12 iz leta 1945. Ko je Brnski muzej leta 1991 posodil sliko občini Köln, je vlagatelj pred nemškimi sodišči vložil tožbo za njeno vrnitev. Nižja sodišča so odločila, da niso pristojna za odločanje o vlagateljevem zahtevku, in ga zavrnila. Nemško zvezno ustavno sodišče pa je odločilo, da vlagateljeve ustavne pravice niso bile kršene. Sporno sliko so nemške oblasti vrnile Brnskemu muzeju.

26Glede zatrjevanje kršitve 1. člena Prvega protokola je Sodišče dejalo:

In the present case, the applicant brought proceedings before the German courts claiming ownership of the painting which had once belonged to his father. He challenged the validity of the expropriation carried out by authorities of former Czechoslovakia, his main argument being that the measure had allegedly been effected contrary to the terms of the Beneš Decree No. 12 and to the rules of public international law.
As regards this preliminary issue, the Court observes that the expropriation had been carried out by authorities of former Czechoslovakia in 1946, as confirmed by the Bratislava Administrative Court in 1951, that is before 3 September 1953, the entry into force of the Convention, and before 18 May 1954, the entry into force of Protocol No. 1. Accordingly, the Court is not competent ratione temporis to examine the circumstances of the expropriation or the continuing effects produced by it up to the present date ( ... ). The Court would add that in these circumstances there is no question of a continuing violation of the Convention which could be imputable to the Federal Republic of Germany and which could have effects as to the temporal limitations of the competence of the Court (. .. ). Subsequent to this measure, the applicant's father and the applicant himself had not been able to exercise any owner's rights in respect of the painting which was kept by the Brno Historical Monuments Office in the Czech Republic. In these circumstances, the applicant as his father's heir cannot, for the purposes of Article 1 of Protocol No. 1, be deemed to have retained atitie to property nor a claim to restitution against the Federal Republic of Germany amounting to a 'legitimate expectation' in the sense of the Court's case-law. This being so, the German court decisions and the subsequent return of the painting to the Czech Republic cannot be considered as an interference with the applicant's 'possessions' within the meaning of Article 1 of Protocol No. 1 (see paragraph 78 above). The Court thus concludes that there has been no violation of Article 1 of Protocol No. 1.

  • 20 Gl. npr. tudi Mayer, Weidlich, Fullbrecht, Hasenkamp, Golf in Klausser, vloge št. 18890/91, 19048/9 (...)

27O vrnitvi po II. svetovni vojni zaplenjenega premoženja sta organa Konvencije odločala tudi v več drugih primerih proti Nemčiji.20

28O vračanju nepremičnin, zaplenjenih na podlagi Beneševih dekretov, je Sodišče odločalo tudi v zadevi Des Fours Walderode proti Češki. Premoženje vlagateljevih pravnih prednikov so nekdanje češkoslovaške oblasti zaplenile leta 1945. Vlagatelj je Češkoslovaško zapustil leta 1949 ter se odpovedal državljanstvu, leta 1992 pa mu je bilo češko državljanstvo ponovno podeljeno. Istega leta je začel postopek za vračilo zaplenjenega premoženja. Češke oblasti so njegov zahtevek zavrnile, saj vlagateljevi predniki niso pridobili češkoslovaškega državljanstva po II. svetovni vojni in s tem niso izpolnjevali pogojev za vrnitev premoženja po zakonodaji iz leta 1992. Sodišča so prav tako odločila, da je bil del zahtevanega premoženja že pred II. svetovno vojno prodan tretjim osebam, tako da ni sodil pod zakonodajo o vračanju premoženja. Vlagatelj je zatrjeval kršitev 6. in 14. člena Konvencije ter 1. člena Prvega protokola.

29Sodišče je najprej odločilo, da pravica do poštenega sojenja, ki jo varuje 6. člen, ni bila kršena. O zatrjevani kršitvi 1. člena Prvega protokola je Sodišče ugotovilo, da vlagatelj ni imel "obstoječega premoženja", o obstoju "legitimnega upravičenja" vlagatelja za vračilo zaplenjenega premoženja pa je dejalo:

  • 21 Des Fours Walderode proti Češki (odločitev), št. 40057/98.

The Restitution Act 1992 afforded the opportunity of claiming restitution of property only to persons who were citizens of the Czech and Slovak Federal Republic who had lost their property under Presidential Decrees nos. 1211945 and 108/1945, had reacquired citizenship either ( ... ), and whose property passed into State ownership in the circumstances referred to in the Land Ownership Act. If such a person died, restitution of property could subsequently be claimed by natural persons who were citizens of the Czech and Slovak Federal Republic and were a) testamentary heirs acquiring the whole estate, b) testamentary heirs acquiring part of the estate, c) children and spouses, d) parents, or e) brothers or sisters or their children. The national courts held that the applicant's stepmother and stepbrothers did not fulfil the condition of Czechoslovak citizenship laid down in the relevant law. They concluded that the applicant was therefore not entitled to have the property restored under the relevant law. The Court has found above that the reasons given by the domestic authorities determining the applicant's claim were sufficient and relevant, that the decisions reached were not arbitrary, and that the proceedings leading to their delivery were not unfair. In these circumstances, the Court is not satisfied that the applicant's claim related to 'existing possessions' within the meaning of Article 1 of Protocol No. 1 (...) or that the applicant had at least a 'legitimate expectation' of having his restoration claim upheld and enforced in the context of the proceedings complained of. … It follows that this complaint is incompatible ratione materiae with the provisions of the Convention within the meaning of Article 35 § 3 and must be rejected in accordance with Article 35 § 4.21

3.3 Poljski primer

30Omeniti velja tudi primer Broniowski proti Poljski, ki zadeva odškodninski zahtevek vlagatelja za nepremičnine, ki so bile v lasti njegovih pravnih prednikov in se nahajale na nekdanjih poljskih vzhodnih ozemljih, ki danes pripadajo Belorusiji, Ukrajini in Litvi. Ko so po II. svetovni vojni na jaltski in potsdamski konferenci določili potek nove meje, so morali njegovi pravni predniki te nepremičnine zapustiti in se naseliti na Poljskem. Poljska je prevzela obvezo, da bo prebivalcem nekdanjih predvojnih vzhodnih provinc dodelila nadomestne nepremičnine kot odškodnino za opuščeno premoženje. Od leta 1944 do leta 1953 je vzhodne province zapustilo okrog 1,240.000 ljudi. Ta obveza poljske vlade še vedno velja, vendar od sprejetja nove zakonodaje o lokalni samoupravi leta 1990 lokalne oblasti ne razpolagajo z dovolj nadomestne zemlje, da bi zadostile zahtevam razlaščencev, ki jih je danes še okrog 90.000.

31Sodišče v sestavi velikega senata je 19. decembra 2002 vlogo razglasilo za dopustno in glede "premoženja" dejalo:

The concept of 'possessions' in the first part of Article 1 of Protocol No. 1 has an autonomous meaning, which is not limited to ownership of physical goods and is independent from the formal classification in domestic law: certain other rights and interests, for instance debts, constituting assets can also be regarded as 'property rights', and thus as 'possessions' for the purposes of this provision. The issue that needs to be examined is whether the circumstances of the case, considered as a whole, conferred on the applicant title to a substantive interest protected by Article 1 of Protocol No. 1.

4 Zaključek

32Iz pričujočega pregleda je mogoče razbrati, da je novejša sodna praksa v primerih proti državam Srednje in Vzhodne Evrope potrdila že uveljavljena konvencijska načela: 1) da je definicija premoženja samostojnega pomena, 2) da je odvzem premoženja enkratno dejanje in 3) da 1. člen Prvega protokola ne varuje pravice do pridobitve (v tem primeru do vrnitve) predvsem po II. svetovni vojni zaplenjenega premoženja oz. do odškodnine za njegov odvzem. Organi Konvencije so morali pri odločanju upoštevati predvsem dejstvo, da izhaja izvor problema v teh vlogah iz obdobja pred ratifikacijo Konvencije, tako da so se morali izreči za nepristojne iz razloga ratione temporis.

331. člen Prvega protokola se lahko uporabi v primerih, ki zadevajo zahtevke vlagateljev za vrnitev premoženja ali za dodelitev odškodnine za njegov odvzem, le če imajo vlagatelji določljiv premoženjskopravni interes oz. legitimno upravičenje po veljavnem domačem pravu. Določitev kroga upravičencev do vrnitve premoženja oz. do odškodnine je tako v domeni domačih oblasti in je odvisna od politične volje zakonodajalca. V primerih, ko je bilo vlagatelju premoženje v komunističnem obdobju odvzeto brez pravnega naslova in je vlagatelj še vedno njegov lastnik po domačem pravu, so se organi Konvencije izrekli za pristojne za obravnavo vlog na podlagi "teorije nadaljujočega se položaja" in sklenili, da se 1. člen Prvega protokola lahko uporabi.

34Sodišče pri presojanju vprašanja, ali poseg v obstoječe premoženje oz. njegov odvzem krši 1. člen Prvega protokola, ugotavlja, ali so ukrepi domačih oblasti v sorazmerju z zasledovanim splošnim interesom. Tako Sodišče tehta med pravicami posameznika na eni strani in družbenimi koristmi na drugi strani. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, bo lahko to vprašanje za domače oblasti, še posebej v obdobju prehoda iz enega v drug družbeni sistem, trd oreh. In prav v takih primerih je konvencija posebnega pomena.

Top of page

Notes

1 GI. npr. Pincova in Pinc proti Ceški, št. 36548/97, ESCP 2002-VIII, ter Zvolska in Zvolska proti Ceški,št. 46129/99, ESČP 2002- ...

2 Gl. npr. Marcký proti Belgiji, sodba z dne 13. junij 1979, Serija A št. 31, § 63.

3 Prej citirana sodba Marcký § 50.

4 11. protokol h Konveciji je reformiral nadzorni mehanizem Konvencije. Z njim je bilo vzpostavljeno stalno Sodišče, ki deluje od 1. novembra 1998, in je nadomestilo Komisijo in prejšnje nestalno Sodišče. Komisija je delovala do 1. novembra 1999.

5 V Sporrong and Lonnroth proti Švedski, sodba z dne 23. september 1982, Serija A št. 52, § 61.

6 Npr. Krčmár in ostali proti Češki, št. 35376/97, 3. marec 2000.

7 Na dan 8. april 2003 so bile naslednje države iz Srednje in Vzhodne Evrope države pogodbenice Konvencije: Albanija, Armenija, Azerbajdžan, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češka, Estonija, Gruzija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Makedonija, Moldavija, Poljska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Srbija in Črna gora ter Ukrajina. Prva, ki je Konvencijo ratificirala, je bila tedanja Českoslovaška. Sledile so ji Bolgarija, Madžarska, Poljska ter Romunija. Slovenija je Konvencijo podpisala 14. maja 1993 in jo ratificirala 28. junija 1994. Zadnja je Konvencijo podpisala Srbija in Črna gora, in sicer 3. aprila 2003. Razen Srbije in Črne gore so vse države Konvencijo tudi ratificirale. "In vendarle, Slovenija se je že pred osamosvojitvijo enostransko zavzela, da bo spoštovala temelje konvencije SE."

8 Na splošno je bilo veliko število vlog iz Srednje in Vzhodne Evrope na začetku razglašen ih za nedopustne iz razloga pomanjkanja pristojnosti ratione temporis, ker so se nanašale na dogodke in postopke, preden je Konvencijo začela veljati za te države. Takšno stanje ni prav nič drugačno od začetnega obdobja po pristopu zahodnoevropskih držav.

9 GI. npr. Brežny in Brežny proti Slovaški, vloga št. 23131/93, odločitev Komisije z dne 4. marec 1996, Odločitve in Poročila 85, pp. 65-83.

10 Vasilescu proti Romuniji, sodba z dne 22. maj 1998, Zbirka sodb in odločitev 1998-11I, §§ 50, 51 in 53.

11 Brumărescu proti Romuniji [VS], št. 28342/95, § 78,79 in 80, ESČP 1999-VII.

12 Slovenski zakon o denacionalizaciji je bil sprejet 20. novembra 1991 in večkrat spremenjen.

13 Npr. Latvija in Estonija.

14 Prej citiran primer Brežny in Brežny proti Slovaški.

15 Veliki senat sedemnajstih sodnikov odloča o zadevi, če načenja tehtno vprašanje v zvezi z razlago Konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo.

16 Malhous proti Češki (VS)(odločitev), št. 33071/96, ESČP 2000-XII.

17 Gratzinger in Gratzingerova proti Češki (VS)(odločitev), št. 39794/98, ESČP 2002-VII, ter Polaček in Polačkova proti Češki, (VS)(odločitev), št. 38645/97.

18 Prej citiran primer Gratzinger in Gratzingerova, §§ 72,73 in 74.

19 Sodba, ki jo je Sodišče sprejelo v sestavi senata, postane dokončna po preteku treh mesecev od njene razglasitve, razen če ni katera od strank zaprosila za ponovno obravnavo pred velikim senatom.

20 Gl. npr. tudi Mayer, Weidlich, Fullbrecht, Hasenkamp, Golf in Klausser, vloge št. 18890/91, 19048/91, 19049/91, 19342/92 ter 19549/92, odločitev Komisije z dne 4. marec 1996, Odločitve in poročila 85, p. 5, in sodbi Wittek proti Nemčiji, št. 37290/97, ESČP 2002-IX, ter Forrer­ Niedenthal proti Nemčiji, no. 47316/99, 20. februar 2003. Nekaj primerov je tudi pendentih.

21 Des Fours Walderode proti Češki (odločitev), št. 40057/98.

Top of page

References

Bibliographical reference

Ana Vospernik Vilfan, Kratek pregled sodne prakse ESČP v zvezi z vprašanjem vračanjem zaplenjenega premoženjaRevus, 1 | 2003, 67-76.

Electronic reference

Ana Vospernik Vilfan, Kratek pregled sodne prakse ESČP v zvezi z vprašanjem vračanjem zaplenjenega premoženjaRevus [Online], 1 | 2003, Online since 20 June 2013, connection on 29 March 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/1455; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.1455

Top of page

About the author

Ana Vospernik Vilfan

pravna svetovalka na Evropskem sodišču za človekove pravice

Top of page

Copyright

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Top of page
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search