Skoči do opravilne vrstice – Načrt strani

Vstopna stranNuméros2Ustavnopravno varstvo pravic druž...Ameriška ustavnosodna praksa v zv...

Ustavnopravno varstvo pravic družbenih manjšin

Ameriška ustavnosodna praksa v zvezi z »družinskimi« in »zakonskimi« vprašanji ter massachusettski primer Goodridge

Prokreacija in heteroseksualnost nista nujna elementa zakonske zveze
American Judicial Review on “Family” and “Marriage” Relations and the Goodridge case: Procreation and Heterosexuality are not Necessities of Marriage
Andraž Teršek
p. 44-67

Povzetki

Avtor v članku prikaže zgodovinski razvoj odločanja Vrhovnega sodišča ZDA o vprašanjih, ki zadevajo družinsko življenje in sklepanje zakonskih zvez. Pri tem posebej izpostavi nosilne razloge odločitev tega sodišča v posameznih primerih in najzanimivejša ločena mnenja vrhovnih sodnikov. V zadevnih primerih je ameriško vrhovno sodišče središče postavilo XIV. amandma k ameriški ustavi oziroma pravico do zasebnosti in načelo dolžnega pravnega postopanja. V drugem delu avtor prikaže odločitvi Vrhovnega sodišča ameriške zvezne države Massachusetts v primeru Goodridge in neomajnost prepričanja večine štirih sodnikov tega sodišča, da mora zvezni zakonodajalec odpraviti obstoječo protiustavnost pravnega sistema in homoseksualnim partnerjem omogočiti sklepanje zakonskih zvez. Avtor posebej izpostavi tudi ločena mnenja posameznih sodnikov tega sodišča ter ustavnopravno razlikovanje med uporabo ustavnosodnega testa razumnosti in testa stroge ustavnosodne presoje. V zadnjem delu članka avtor analizira politične in sociološke posledice primera Goodridge z vidika ameriške družbe. Ob napovedi možnih alternativ odločanja Vrhovnega sodišča ZDA ob morebitnem soočenju tega sodišča z vprašanjem homoseksualnih življenjskih partnerstev oziroma homoseksualnih zakonskih zvez avtor posebej izpostavi problem ustavnopravne doktrine full faith and credit.

Vrh strani

Dostop prost

  • 1 Za protiustavnost zakona so glasovali predsednica vrhovnega sodišča Margaret Marshall in sodniki Jo (...)

1Dne 18. novembra 2003 je tako rekoč nepretrgan niz televizijskih oddaj v zvezi z »iraškim problemom« na ameriški tv postaji CNN pretrgala vest o odločbi Vrhovnega sodišča ameriške zvezne države Massachusetts v primeru Hillary Goodridge & Others vs. Department of Public Health & Another (SJC-08860), s katero je to sodišče massachusetski zakon, ki istospolnim partnerjem ne dovolju­je, da bi bili deležni zagotovil, ugodnosti in obveznosti, ki izhajajo iz zakonske zveze, razglasil za neskladnega z massachusetsko ustavo. V odločbi, ki jo je sodišče sprejelo s štirimi glasovi proti trem,1 je zakonodajalcu te zvezne države naloženo, da v 180 dneh sprejme potrebne ukrepe, ki bodo v skladu z odločitvi­jo sodišča.

1 Zgodovinski oris soočanja Vrhovnega sodišča ZDA z vprašanji, ki zadevajo zakonsko zvezo2

  • 2 Za prikaz odločbe Zveznega ustavnega sodišča Nemčije - BverfGE 1 z dne 17. 7.2002, - ki obravnava v (...)
  • 3 Skinner v. Oklahoma, 316 U.S. 535 (1942).
  • 4 Več o tem primeru v Nowak J. E., Rotunda R. O., Constitutional Law, 5th Ed., West Publushing Co., 1 (...)
  • 5 Griswold v. Connecticut, 381 U.S. 479 (1965). Več o tem primeru v komentarju Nowaka in Rotunde, nav (...)
  • 6 Kot je znano je VS v tem primeru ustavnosodno priznalo posamezniku tudi tisti del pravice do zasebn (...)
  • 7 S tem v zvezi prim. Andrej Kristan, Lawrence v. Texas. Zgodovinski marš Svobode pod taktirko ameriš (...)
  • 8 V njegovem ločenem mnenju je sodnik White med drugim zapisal, da je šel zakon zvezne države predale (...)
  • 9 Eisenstadt v. Baird, 405 V.S. 438 (1972).
  • 10 Tribe v tem kontekstu govori o »reprodukcijski avtonomiji«: »… the effect of the Eisenstadt v. Bair (...)
  • 11 Roe v. Wade, 410 V.S. 113 (1973) in Planned Parenthood v. Casey, 505 V.S. 833 (1992). Za nazorno pr (...)
  • 12 Carey v. Population Services Int., 431 V.S. 678 (1977).

2Vrhovno sodišče ZDA (v nadaljevanju VS in sodišče) je leta 1942 v obrazložitvi sodbe, sprejete v primeru Skinner v. Oklahoma3, med drugim zapisalo, da sta »zakonska zveza in prokreacija bistvenega pomena za obstoj in preživetje rase«. Šlo je za primer, v katerem je VS razveljavilo zakon zvezne države Oklahoma, ki je določal sterilizacijo kot eno izmed kazni za večkratne prestopnike.4 Leta 1965 je VS odločalo v znamenitem precedenčnem primeru Griswold v. Connecticut5 in se soočilo z vprašanjem ustavnosti zakonodajalčeve prepovedi kontracepcije. Razveljavilo je zakon omenjene zvezne države in pri tem postavi­lo ustavnosodni okvir varstva pravice do zasebnosti (t. i. »penumbra of privacy« ali »zone of privacy«).6 V ta okvir je uvrstilo tudi partnerska razmerja med zakonci. In vendarle VS posamezniku v zvezi s seksualnimi razmerji ni prizna­lo splošne pravice do zasebnosti, saj ta pravica po prepričanju sodišča ni vključevala prešuštva, homoseksualnosti in incesta.7 Dejstvo, da je VS zakons­ki zvezi priznalo poseben pomen, je med drugim razvidno tudi iz besedila sodbe, ki v obravnavanem kontekstu govori zgolj o »marriage« in »married cou­ples«.8 Medtem ko se je odločitev VS v tem primeru v tistem času sprva zdela sporna, predvsem z vidika ustavnosodnega aktivizma, je VS v nekaterih prime­rih, ki so sledili Griswoldu, še dodatno razširilo njegov precedenčni doseg in se postavilo na stališče, da nobenemu posamezniku ne glede na to, ali je poročen ali ne, ni dovoljeno prepovedati uporabe kontracepcije ali ga kako drugače čezmerno omejevati pri sprejemanju odločitev v zvezi s prokreacijo. V primeru Eisenstadt v. Baird je VS razveljavilo zakon, ki je dovoljeval razdeljevanje kon­tracepcijskih sredstev le poročenim osebam.9 »Če ima pravica do zasebnosti sploh kakšen pomen, potem je to pravica posameznika, poročenega ali samske­ga, da je zavarovan pred neupravičenimi posegi države v vse tiste zadeve, ki tako močno zadevajo posameznika, kot to velja za odločitve o imetju otrok,« je menilo VS.10 Leta 1973 je VS v znamenitem primeru Roe v. Wade s pravico do zasebnosti (najverjetneje bi bil primernejši izraz »avtonomija odločanja« ali »pravica do svobodne izbire«) utemeljilo tudi pravico ženske do umetne preki­nitve nosečnosti. Odločitev VS v primeru Roe naj bi med drugim pomenila tudi potrditev teze, da je svobodno odločanje v zadevah zakonskega in družinskega življenja ena izmed svoboščin, ki jo zagotavlja klavzula »dolžnega pravnega ra­vnanja« (»due process of law«) iz XIV. amandmaja k Ustavi ZDA. »Pravica do svo­bodne izbire« v temeljnih življenjskih odločitvah, ki se nanašajo na sklenitev zakonske zveze, razvezo zakonske zveze, prokreacijo, kontracepcijo ter vzgojo in izobraževanje otrok, po mnenju VS sodi v sklop pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja XIV. amandma. Ta pravica do svobodne izbire je lahko predmet državne zakonske regulacije samo, ko za to obstaja upravičen oziroma prisilju­joč državni interes (»compelling state interest«) (doseg tega primera je VS v ka­snejšem primeru Planned Parenthood v. Casey nekoliko zožilo).11 Sodišče je štiri leta po odločitvi v primeru Roe v primeru Carey v. Population Services Int.12 pojasnilo, da ameriška ustava varuje posameznikove odločitve v zvezi s starševstvom pred neupravičenimi posegi države in da posameznikov ni do­pustno prisiliti, da bi imeli otroke. Sodišče je hkrati posebej poudarilo, da ta pravica ni vezana na prostor (npr. domača spalnica kot kraj pričakovane zaseb­nosti ali zdravstvena ordinacija), temveč na ustavno zavarovano »intimno raz­merje«.

  • 13 Nowak in Rotunda, navedeno delo, str. 801. Bis nota: Evropsko sodišče za človekove pravice je povze (...)

3Poudarjam, da omenjena ustavnosodna praksa VS ZDA izrecno zadeva zgolj heteroseksualne zakonske pare. Zakonska zveza in odločitve, ki jih v njenem okviru sprejemata heteroseksualna partnerja, so v ustavnosodni praksi VS de­ležne prav posebne zaščite. Odločitvam posameznika o tem, kako si bo uredil svoje družinsko življenje v heteroseksualni življenjski skupnosti, VS namenja značaj temeljne pravice (»foundamental right«). Najpogosteje je meja ustavne sprejemljivosti poseganja države v izpolnjevanje te pravice določena z merilom nujnosti restriktivnega posega države v odločanje posameznika o načinu dru­žinskega življenja, da bi se dosegel prisiljujoči javni interes (»compelling public interest«).13

  • 14 Belle Terre v. Borass, 416 U.S. 1 (1974).
  • 15 Moore v. East Cleveland, 431 U.S. 494 (1977).
  • 16 Barronu in Dienesu se zdi, da pri tem standardu ne gre za strogo presojo (»strict scrutiny«), marve (...)
  • 17 Sodnik White je bil tudi prepričan, da je iskanje odgovora na vprašanje, kaj je tisto, kar je globo (...)
  • 18 Za pravno definicijo pojma »family« v ameriškem pravnem sistemu glej Black 's Law Dictionary, West (...)

4Kar zadeva življenje v skupnem gospodinjstvu, je VS v primeru Belle Terre v. Borass leta 197414 odobrilo ukrep države, ki je večini sorodstveno nepovezanih ljudi onemogočal skupno življenje. Večina vrhovnih sodnikov je menila, da po­samezniki, ki niso v sorodu, nimajo nikakršne »temeljne pravice« do skupnega življenja. V primeru Moore v. East Cleveland15 iz leta 1977 je VS razveljavilo odlok, ki je pojem »družina« določal restriktivno, in pritožnici prepovedalo živeti z njenima vnukoma, bratrancema v prvem kolenu. Z glasom večine je VS odločilo, da je pravica družinskih članov, četudi ne gre za nuklearno družino, t. i. »liberty interest«, zato je treba restriktivno poseganje države v ta interes vse­lej skrbno ovrednotiti (»hightened scrutiny«). Večina sodnikov je menila, da mora sodišče ob restriktivnem posegu države v posameznikovo odločitev v zvezi z družinskimi razmerji previdno oceniti pomen interesa države in obseg, v katerem želi država doseči ta interes s presojanim ukrepom.16 Štirje sodniki, ki so glasovali proti takšni odločitvi, so menili, da pravica živeti v »razširjeni družini« ni temeljna pravica in da bi bilo zato treba zadevni ukrep države pre­sojati z uporabo blažjega »testa razumnosti«. Sodnik White je v mnenju manj­šine sodnikov kritiziral odločitev večine na temelju nesprejemljivega ustavno­sodnega aktivizma. Četverica nasprotnikov se je pri utemeljevanju svojih stališč sklicevala tudi na »tradicionalne vrednote«.17 VS se je, nasprotno, postavilo na stališče, da temeljna pravica ni odločitev posameznika, s kom bo živel, marveč so temeljna pravica »družinska razmerja« (»family relations«). Sodnik Powell v mnenju večine sodnikov pri utemeljevanju odločitve ni poudaril pravice do za­sebnosti, ampak je ustavno varstvo družinskih pravic utemeljil s t. i. pristopom »substantive due process«. Tudi Powell je posebej opozoril na pomen temeljnih družbenih vrednot, a je v nasprotju z mnenjem manjšine sodnikov menil, da odločitev sodišča v tem primeru potrjuje pomen ustave kot varuha svetosti družine, in sicer iz razloga, ker je družina kot institucija globoko zakoreninje­na v zgodovini in tradiciji ameriškega naroda. Po njegovem mnenju posameznik prav z življenjem v okviru družine utrjuje in izraža številne izmed najdrago­cenejših moralnih in kulturnih vrednot. Tudi zato po njegovem mnenju pojem družine ne vključuje le nuklearne družine, saj ima tudi t. i. razširjena družina enako občutljive zgodovinske korenine in je zato upravičena do enakega ustav­nega priznanja.18

  • 19 Perez v Lippold, 32 Ca1.2d 711 (1948).
  • 20 Loving v. Virginia, 388 V.S. 1 (1967).

5In pravica do sklenitve zakonske zveze? Kalifornijsko vrhovno sodišče je bilo prvo zvezno vrhovno sodišče v ZDA, ki je prepoved medrasnega sklepanja zakonskih zvez razglasilo za protiustavno. To se je zgodilo leta 1948 v primeru Perez v. Lippold.19 VS ZDA je šele leta 1967 v primeru Loving v. Virginia20 razveljavilo zakon zvezne države, ki je prepovedoval sklenitev zakonske zveze med pripadnikom bele rase in pripadnikom nebele rase. Sodišče je v tem primeru zavrnilo argument, da taka prepoved ne krši načela enakosti pred zakonom (»equal protection«), ker se enako (»equal application«) uporablja tako za pripadnike bele kakor tudi za pripadnike nebele rase. Prepoved ni pre­stala strogega ustavnosodnega testa, saj je VS menilo, da je namen prepovedi ohranjati rasno integriteto oziroma čistost bele rase, zaradi česar ima prepoved individualni in diskriminatorni namen. Sodišče je posameznikom priznalo pravico poročiti se z osebo po lastni izbiri in pri tem poudarilo, da pravica do svobodne sklenitve zakonske zveze pripada vsem Američanom. Zakonsko zvezo je sodišče opredelilo kot eno izmed bistvenih osebnih pravic (»vital per­sonal rights«), tudi kot eno izmed temeljnih civilnih pravic posameznika (»one of the basic civil rights of man«), ki je temeljnega pomena za doseganje sreče svobodnih ljudi (»essential to the orderly pursuit of happiness by a free peo­ple«) oziroma temeljnega pomena za obstoj in preživetje ljudi (»fundamental to our very existence and survival«). Tako pomembne pravice pač ni mogoče krši­ti z zakonom, katerega namen je doseči individualno rasno diskriminacijo. Pravica do sklenitve zakonske zveze je bila torej od strani VS sprejeta kot ses­tavina zagotovila dolžnega pravnega postopanja (»due process«) v povezavi z načelom enakosti pred zakonom (»equal protection«).

  • 21 Cleveland Board of Education v. LaFleur, 414 U.U. 632 (1974).
  • 22 Zablocki v. Redhail, 434 U.S. 374 (1978). Sodnik Marshall je v pritrdilnem ločenem mnenju menil, da (...)
  • 23 V pritrdilnem ločenem mnenju je sodnik Stewart zapisal, da uporaba doktrine enakega varstva (»equal (...)

6VS to pravico vrednoti kot temeljno pravico, kar pomeni, da država restrik­tivnega posega v to pravico ne more upravičiti zgolj z zatrjevanjem oziroma dokazovanjem njegove »razumnosti«, ampak je vsebinsko (in neposredno) omejevanje te pravice izpostavljeno »strogi ustavnosodni presoji«. »To sodišče je že pred dolgo časa ugotovilo, da je svoboda posameznikove izbire v zadevah zakonske zveze in družinskega življenja ena izmed svoboščin, ki jih varuje do­ločba o dolžnem pravnem postopanju iz XIV. amandmaja,« je posebej poudari­lo VS že leta 1974 v primeru Cleveland Board of Education v. LaFleur.21 Na tem temelju je VS odločalo tudi v primeru Zablocki v. Redhail22, v katerem je razve­ljavilo zakon zvezne države Wisconsin, ker je dovoljeval ločenemu moškemu, ki plačuje preživnin o za otroka, s katerim ne živi, sklenitev nove zakonske zveze le, če je poravnal vse sodno naložene materialne (preživninske) obvez­nosti in če ni verjetno, da bi otrok lahko postal breme socialne pomoči. Sodišče je zakonski zvezi priznalo njen »temeljni pomen za slehernega posameznika« in jo opredelilo kot »eno izmed temeljnih človekovih civilnih pravic«, tudi kot »najpomembnejše razmerje v življenju posameznika«. Sodišče je tudi poudari­lo, da je »pravica do sklenitve zakonske zveze del temeljne pravice do zaseb­nosti«.23

  • 24 Za strnjen pregled precedensov VSZDA v zvezi s tem vprašanjem prim. Andrej Kristan, navedeni članek (...)
  • 25 Bowers v. Hardwick, 478 U. S. 186 (1986).
  • 26 Glej Craig R. Ducat, Constitutional Interpretation, 6th Ed., West Publishing Co., 1996, str. 891-89 (...)

7Upoštevajoč predstavljeno ustavnosodno prakso VS ZDA je mogoče izpeljati sklep, da ameriški ustavnosodni sistem družinskim razmerjem priznava naravo temeljne pravice, hkrati pa take narave ne priznava na splošno pravici do živ­ljenja v skupnem gospodinjstvu z določeno osebo po lastni izbiri, tudi ne v smislu družinskega življenja. Pojem »družina« je po obsegu in naravi možnega števila subjektov v ZDA ustavno sodno omejen. Ameriška ustavno sodna praksa je celotno 20. stoletje homoseksualnost izvzemala izpod varovalnega plašča pravice do zasebnosti. Sodišče sporazumnemu spolnemu občevanju odraslih oseb ni namenilo splošnega varstva.24 O tem govori tudi odločitev VS v primeru Bowers v. Hardwich25 leta 1986. Šlo je za zakon zvezne države Georgia, ki je kot kaznivo dejanje določal spolno občevanje, ki vključuje spolne organe ene osebe in usta ali anus druge osebe. Zakon ni izrecno razlikoval med heteroseksualni­mi in homoseksualnimi spolnimi aktivnostmi, pritožnik je bil homoseksualec, predvidena kazen pa je bila do 20 let zapora. S tesno večino petih glasov proti štirim je VS potrdilo ustavnost zadevnega georgijskega zakona, ustavnosodno oceno pa je opredelilo kot iskanje odgovora na vprašanje, ali ustava ZDA homo­seksualcem daje temeljno pravico do sodomije (»sodomy« - razumljena je kot »nenaravno spolno občevanje«). Večina sodnikov je izrecno zavrnil možnost, da bi ustavno varstvo, ki je sicer namenjeno zadevam družine, zakonske zveze in prokreacije, vključevalo tudi pravico homoseksualcev do sodomije. Večina sod­nikov je tudi menila, da je treba kot »temeljne« razumeti le tiste pravice, ki so bodisi implicitno vsebovane v konceptu ustavnih pravic in svoboščin bodisi globoko zakoreninjene v zgodovini in tradiciji naroda. Po njihovem mnenju homoseksualnost ne izpolnjuje teh meril. Večina je tudi poudarila, da je do leta 1961 vseh 50 držav prepovedovalo sodomijo in da jo v tistem času še vedno pre­poveduje 24 držav. Argumenta, da gre pri tem za pravico do zasebnosti, ki jo je posameznik deležen v okviru svojega doma in ki jo je VS potrdilo v primeru Stanley v. Georgia (pravica do posedovanja in prebiranja obscenega materiala na domu), je večina sodnikov zavrnila, kot argument pa navedla prepričanje, da primera nista enaka, ker je šlo v primeru Stanley za pravico iz 1. amandmaja, tu pa gre za problem XIV. amandmaja. Dodatni argument petih sodnikov je bila bojazen, da bi s priznanjem pravice do homoseksualnega spolnega občevanja v domu nekoga in v smislu pravice do zasebnosti odprli vrata za priznanje pra­vice do prešuštva, incesta in drugih spolnih deliktov. Večina sodnikov ni želela (ustavnosodno pravotvorno) priznati »nove temeljne pravice«, ki je besedilo ustave ZDA izrecno ne omenja.26

8Manjšina štirih sodnikov je menila, da v primeru Bowers sploh ne gre za vprašanje temeljne pravice do homoseksualne sodomije, marveč za vprašanje pravice, da te država pusti pri miru (»right to be left alone«, posebno v zavetju doma). Zakon namreč ni prepovedoval zgolj homoseksualne sodomije. V loče­nem mnenju, ki ga je v imenu četverice pripravil sodnik Blackmun, je posebej poudarjeno, da ne dolžina časa, v katerem večina ljudi v državi nasprotuje ho­moseksulani sodomiji, in ne to, da veliko verskih skupin obsoja takšno početje, ni pomembno za presojo, ali lahko država prepove takšno ravnanje. Po njiho­vem mnenju večina sodnikov ni navedla nikakršne konkretne nevarnosti, ki bi izhajala iz zadevnega in z georgijskim zakonom prepovedanega spolnega ravna­nja. Po mnenju sodnika Stevensa bi morala država bodisi dokazati, zakaj je zakon veljaven ob njegovi aplikaciji na vse vrste prepovedanih ravnanj, bodisi dokazati, zakaj njegova selektivna uporaba zgolj zoper homoseksualce ne po­meni protiustavne diskriminacije. Zakon bi bil po njegovem mnenju neustaven, če bi veljal tudi za poročene pare, upoštevajoč pravico do zasebnosti v okviru zakonske zveze, ki jo je VS potrdilo v primeru Griswold. V drugem primeru bi moral biti po njegovem mnenju zakon utemeljen z nevtralnim in legitimnim interesom države, ki bi moral presegati zgolj »nevšečnost iz navade« (»habitual dislike«) ali ignoranco določene skupine ljudi.

  • 27 Temu stališču je pritrdil sodnik Powell, ki je bil sicer na strani večine petih sodnikov.

9Stališče večine sodnikov v primeru Bowers je bilo nedvoumno: država lahko prepove homoseksualno sodomijo. Večina se je izrecno izognila odgovoru na vprašanje, ali bi v tem primeru lahko prišlo do kršitve enakosti pred zakonom (»equal protection c1ause»), če prepoved ne bi veljala za heterosksualne pare, oziroma ali bi lahko prišlo do kršitve VIII. amandmaja in »krutega in neobičajnega kaznovanja«, če bi bila osebi izrečena zaporna kazen zaradi homoseksu­alne sodomije.27

  • 28 Turner v. Safley, 482 0.5.78,94 (1987).

10Leta 1987 je VS v primeru Turner v. Safley28 odločalo o pravici zapornikov, da med prestajanjem kazni sklenejo zakonsko zvezo. Sodišče je zapornikom to pravico priznalo, pri tem je opozorilo na štiri temeljne sestavine zakonske zveze: izraz medsebojne čustvene podpore in javno izražene predanosti; du­hovni pomen zakonske zveze, ki za nekatere ljudi pomeni tudi uresničevanje verskega prepričanja; pričakovanje večine ljudi, da bodo s sklenitvijo zakonske zveze dosegli življenjsko izpopolnitev (dovršenost); formalno priznanje dolo­čenih materialnih ugodnosti, skupaj z nekaterimi državnimi ugodnostmi in lastninski mi pravicami.

  • 29 Michael H v. Gerald D., 491 0.5. 110 (1989).
  • 30 Iz ločenega mnenja sodnika Cordyja v primeru Goodridge II. (predstavljenem v nadaljevanju): »If a m (...)
  • 31 Scalia je prepričan, da so z vidika »substantive due process« kot temeljne pravice pomembne samo ti (...)

11Na tem mestu je treba poudariti, da je leta 1989 v primeru Michael H. & Victoria D. v. Gerald H.29, v katerem je sodnik Scalia v mnenju večine sodnikov poudaril, da zgodovinska tradicija ameriške družbe nikdar ni štela moškega in njegove poročene ljubice za družino, ki bi bila deležna ustavnega varstva. Sodišče je kot ustavnega potrdilo zakon zvezne države Kalifornija, ki je določal, da je zakonski otrok samo tisti otrok, rojen v zakonski zvezi moškega in ženske, ki živita skupaj.30 Sodnik Scalia, ki se mu je izrecno pridružil samo sodnik Rehnquist, je predlagal novi, skrajno restriktivni test za potrebe 1. i. analize »substantive due process«, po katerem je mogoče kot temeljno pravico priznati samo pravico, ki jo je kot temeljno mogoče opredeliti, upoštevajoč zgodovinsko tradicijo ameriške družbe.31 Scalia je bil temu prepričanju, ki na sodišču ni bilo splošno sprejeto, in omenjenemu testu zavezan tudi v primerih Romer in Lawrence (v nadaljevanju).

  • 32 Romer v. Evans, 517 U.S. 620 (1996).
  • 33 Mnenju večine so nasprotovali sodniki Scalia, Rehnquist in Thomas. Scalia je odločitvi večine očita (...)
  • 34 Scalia je tudi menil, da je šlo v tem primeru za legitimen interes države zavarovati prevladujoča s (...)

12Napoved, da bo najverjetneje prišlo do odstopa VS od odločitve večine vrhovnih sodnikov v primeru Bowers, je potem, ko je tedanji predsednik ZDA Bill Clinton za sodnika vrhovnega sodišča ZDA imenoval sodnika Ginsburga in Breyerja, VS dalo v primeru Romer v. Evans leta 1996.32 Sodišče je v tem primeru razveljavilo ustavni amandma zvezne države Colorado, ki je oblastem prepovedoval, da bi gejem, lezbijkam in biseksualcem namenile posebno varst­vo pred diskriminacijo. VS v ukrepu države ni prepoznalo ne legitimnega intere­sa in nerazumne povezave ukrepa z možnim in od strani države zatrjevanim interesom. Odločitev je bila sprejeta s šestimi glasovi proti trem, v mnenju ve­čine, ki ga je pripravil sodnik Kennedy, pa je bila izpostavljena ugotovitev, da razveljavljeni amandma ne prepoveduje državi postavljanja homoseksualcev v privilegiran položaj, pač pa postavlja homoseksualce v slabši položaj v primer­javi s preostalimi pripadniki družbe. Po mnenju večine šestih sodnikov je nam­reč amandma samo homoseksualcem odvzel možnost uveljavljanja določene pravne zaščite za škodo, ki bi jo v javni ali v zasebni sferi pretrpeli zaradi diskriminacije. Po njihovem mnenju je ustavno nesprejemljiv »animus«, torej namen, s katerim je utemeljen razveljavljeni amandma in ki se kaže v želji škodovati določeni politično nezaželeni skupini ljudi, kot takšen pa ne more pomeniti legitimnega interesa države. Mnenje večine je kot eno izmed svojih osrednjih sporočil izpostavilo prepričanje, da je v središču ustavnega varstva enakosti načelo, po katerem mora država ostati odprta in nepristranska do vseh tistih ljudi, ki zahtevajo njeno zaščito.33 Omenjeno implicitno napoved VS, dano z mnenjem večine šestih sodnikov v tem primeru, da utegne kmalu priti do odstopa od precedenčne odločitve v primeru Bowers, potrjuje tudi odklonil­no ločeno mnenje sodnika Scalie: »If it is constitutionally permissible for State to make homosexual cinduct criminal, surely it is constitutionally permisible for a State to enact other laws merely disfavoring homo sexual conduct ...«34 Četudi v mnenju večine sodnikov primer Bowers ni bil izrecno omenjen, se je zdelo ustavno sodnim komentatorjem nedvoumno, za kakšno napoved VS gre.

  • 35 Za predstavitev in komentar tega primera glej Andrej Kristan, omenjeni članek.
  • 36 ESČP je v tem primeru odločilo, da je posameznikovo spolno življenje bistvena sestavina njegovega z (...)
  • 37 Takemu stališču je v odklonilnem ločenem mnenju. ostro nasprotoval sodnik Scalia in pri tem postavi (...)

13In imeli so prav. VS ZDA je lani poleti (junija 2003) z odločitvijo v primeru Lawrence v. Texas35 odstopilo od precedensa Bowers. Sodišče je med drugim odločilo, da tudi homoseksualcem pripadata ustavna pravica do zasebnosti in ustavno varovana svoboda izbire. Pri tem se je VS ZDA sklicevalo na sodno prak­so Evropskega sodišča za človekove pravice (primer Dudgeon proti Združenemu kraljestvu36) in je med drugim tudi menilo, da večinska morala oziroma morala vladajoče večine, tudi tradicionalna prepričanja večine državljanov, ni zadostno merilo za priznanje legitimnosti državnega interesa.37 Tako je večina istih šestih sodnikov pritrdila mnenju manjšine štirih sodnikov, ki ga je v primeru Bowers pripravil sodnik Blackmun.

  • 38 Gre za 24 zveznih držav, ki so dekriminalizirale sporazumno homoseksualno sodomijo med odraslimi os (...)

14Na tem mestu je treba poudariti, da četudi VS ZDA do odločitve v primeru Lawrence ni razveljavilo nobenega zakona, ki je prepovedoval sporazumno homoseksualno sodomijo med odraslimi osebami, so se za nasprotni ustavno­pravni pristop na temelju ustavnih ureditev posameznih zveznih držav odločila ne le nekatera zvezna vrhovna sodišča, temveč tudi zakonodajni organi neka­terih zveznih držav.38

  • 39 1 U.S.C. § 7 (2000): »In determining the meaning of any Act of Congress, or of any ruling, regulati (...)
  • 40 prim. Laurence Tribe, navedeno delo, str. 156-173 idr.
  • 41 Povzeto po odločbi VS Massachusettsa v primeru Goodridge: » ... We would do a grave disservice to e (...)
  • 42 V nekaterih člankih sem posebej opozoril na to, da sta takšen minimum v evropskem prostoru Evropska (...)

15In nenazadnje, sedanja ameriška federalna zakonodaja vendarle prepove­duje priznanje veljavnosti zakonskih zvez istospolnih partnerjev, uzakonjenih v zveznih državah, na federalni ravni in hkrati dovoljuje drugim zveznim drža­vam, da ne priznajo veljavnosti takšnih zakonskih zvez v okviru svoje jurisdik­cije.39 Z drugimi besedami, »Defense of Marriage Act« (DOMA), ki sta ga leta 1996 potrdila tako ameriški kongres kakor tudi senat, podpisal pa ga je tudi tedanji predsednik Clinton, sam po sebi ne prepoveduje homoseksualnih za­konskih zvez, vendar pa za primer, če bi posamezne zvezne države uzakonile takšno pravico za homo seksualne partnerje, prepoveduje njihovo priznavanje na federalni ravni. Upoštevajoč federalno ureditev t. i. dvojne suverenosti oziroma avtonomije zveznih držav40 in to, da tudi Ustava ZDA in prav tako njen tudi XIV. amandma zagotavljata minimalno raven varstva človekovih pravic in svo­boščin,41 sleherna zvezna država ostaja svobodna pri nadaljnjem, z minimalni­mi standardi federalne ustave skladnim urejanju težavnih vprašanj v zvezi s svo­bodo in pravicami posameznikov, seveda upoštevajoč določbe ustave sleherne zvezne države.42 To načelo je postavljeno v središče ustavno sodnega utemeljevanja razlogov tistih ameriških zveznih sodnikov, ki prikrajšanost homoseksu­alcev za pravico do sklenitve zakonske zveze vrednotijo kot protiustavno diskri­minacijo.

2 Homoseksualno partnerstvo v praksi vrhovnih sodišč nekaterih ameriških zveznih držav

16Primer Baker v. Neslon iz leta 1971 je prvi ustavnosodni primer v zvezi z zatr­jevanjem pravice homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze. VS zvezne države Minnesota je v tem primeru pritožniku odgovorilo, da za njegove argu­mente o kršenju ustavnih pravic do dolžnega pravnega ravnanja (»due pro­cess«) in enakosti pred zakonom (»equal protection«) z nepriznanjem pravice homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze »sodišče ne najde podpore v nobeni odločitvi Vrhovnega sodišča ZDA.« V primeru Jones v. Hallahan iz leta 1973 je kentuckyjsko vrhovno sodišče zavrnilo argumente lezbičnega para, da neodobritev njuni prošnji za izdajo poročnega dovoljenja krši njune temeljne pravice do sklenitve zakonske zveze, združevanja in svobodnega izražanja verskega prepričanja. Sodišče se ni želelo soočiti s tem ustavnopravnim vprašanjem in je pritožbo zavrnilo z argumentom, da tega, kar lezbični par zahteva od oblasti, ni mogoče opredeliti kot zakonsko zvezo. Leta 1974 v zade­vi Singer v. Hara VS zvezne države Washington ni pritrdilo trditvam gejevskega para, da se jima z nedovolitvijo sklenitve zakonske zveze krši ustavna pravica do enakega varstva pravic. Po mnenju sodišča je bil namen enakega varstva pravic preprečiti pravno diskriminacijo med moškimi in ženskami na temelju spola.

17Leta 1975 je VS zvezne države Kolorado v primeru Adams v. Howerton spre­jelo radikalno odločitev v zvezi s pravico homoseksualnega para do priznanja zakonske zveze. Ameriški in avstralski državljan sta se kot par pritožila zaradi nepriznanja njune zakonske zveze, sklenjene z namenom. da bi avstralski državljan kot zakonec ameriškega državljana pridobil pravico do bivanja v ZDA. Par je poročil neki koloradski duhovnik, poročno dovoljenje pa so jima izdale oblasti mesteca v tej zvezni državi. VS je odločilo, da beseda »zakonec« običaj­no pomeni osebo, ki je nasprotnega spola, in da zakon o imigracij ah iz leta 1965 izrecno prepoveduje osebam s »spolno deviantnostjo« oziroma homoseksual­cem vstop v ZDA.

18Istega leta je VS zvezne države Ohio v primeru Thorton v. Timmers zavrni­lo zahtevo lezbičnega para po izdaji dovoljenja za sklenitev zakonske zveze in odločitev utemeljilo s prepričanjem, da je izrecna volja zakonodajalca omogoči­ti sklenitev zakonske zveze samo osebam nasprotnega spola. Devet let kasneje je VS zvezne države Pensilvanija v primeru De Santa v. Barnsley zavrnilo zahte­vo homosekslualnega para po razvezi zakonske zveze. Par se je skliceval na institut »common-law zakonske zveze«, ki je sprejet v nekaterih zveznih državah in kot zakonca priznava osebi, ki živita skupaj, imata namen skleniti zakonsko zvezo in se v javnosti kažeta kot zakonca, na da bi bila tudi formalno sklenila zakonsko zvezo. VS se je postavilo na stališče, da mora odločitev o tem, ali ome­njeni institut velja tudi za homoseksualne partnerje, sprejeti zakonodajalec. Leta 1990 je VS zvezne države New York v zadevi Matter of Estate of Cooper zavrnilo zahtevek za dedovanje homoseksualnega ljubimca po umrlem in pri tem odločilo, da homoseksualni partnerji nimajo ustavne pravice do sklenitve zakonske zveze. Leta 1995 je pritožbeno sodišče zvezne države Washington v primeru Dean v. District of Columbia odločilo, da obstoječa zakonodaja dovolju­je okrožjem zavrniti prošnje za sklenitev zakonske zveze med homoseksualni­mi partnerji.

19Decembra leta 1999 je havajska VS končalo več let trajajoči postopek v primeru Baehr v. Muke. Pritožnik je v tem primeru zatrjeval diskriminatornost havajske pravne ureditve postopka pridobitve dovoljenja za sklenitev zakonske zveze. Prišlo je do odmevne javne razprave v zvezi z vprašanjem, ali naj fede­ralna zakonodaja vendarle omogoči priznanje homoseksualnih zakonskih zvez, sklenjenih v določeni zvezni državi, od strani druge zvezne države. VS je posto­pek ustavilo z utemeljitvijo, da je zakonodajalec že sprejel odločitev o tem vpra­šanju, še preden bi VS lahko meritorno odločilo o primeru.

  • 43 Zakon homoseksualnim partnerjem omogoča: "Use of family laws such as annulment, divorce, child cust (...)

20Enajst dni kasneje je vermontska vrhovno sodišče z odločitvijo v primeru Baker v. State naložilo zakonodajalcu vzpostavitev takega pravnega sistema, ki bo homoseksualnim partnerjem omogočal ugodnosti in varstvo, tradicionalno zagotovljene heteroseksualnim zakoncem. Upoštevajoč sodbo VS je bil leta 2000 sprejet zakon o življenjskih skupnostih istospolnih partnerjev, ki sicer iz­ključuje možnost sklenitve zakonske zveze, določa pa številne ugodnosti, ki so jih deležni zakonci.43

21Leta 2002 je ontarijsko višje sodišče naložilo zakonodajalcu razširitev defi­nicije zakonske zveze z vključitvijo homoseksualnega partnerstva. Po mnenju senata treh sodnikov je prepoved homoseksualnih zakonskih zvez v nasprotju s kanadsko listino pravic. Tudi sodišča Britanske Kolumbije in Quebeca so spre­jela odločbe v prid homoseksualnim zakonskim zvezam. Oblasti v Ottawi so sredi leta 2003 napovedale sprejetje zakonodaje, ki bo dovoljevala homoseksu­alne zakonske zveze, hkrati pa bo cerkvi in verskim skupinam dovoljevala, da urejajo to vprašanje v skladu s svojim prepričanjem. Kanadsko vrhovno sodišče se še ni izreklo do vprašanja o pravici homoseksualnih parov do sklepanja zakonskih zvez, je pa že odločilo, da homoseksualnim partnerjem ni dovoljeno zanikati ugodnosti, ki sicer gredo zakoncem.

3 Goodridge: štirje glasovi za

  • 44 Test razumnosti pomeni ustavnosodno iskanje odgovora na vprašanje, ali je ukrep države, ki restrikt (...)

22Zdi se, da so na odločitev Vrhovnega sodišča zvezne države Massachusetts (v nadaljevanju VSM) v primeru Goodridge znatno vplivale ne le poprejšnje od­ločitve vrhovnih sodišč nekaterih zveznih držav v podobnih primerih, temveč tudi ali predvsem odločitev VS ZDA v primeru Lawrence. V mnenju večine šti­rih vrhovnih sodnikov (v nadaljevanju tudi sodišča), ki ga je napisala predsed­nica sodišča M. H. Marshall, je zapisano, da je zakonska zveza vitalna družbena institucija, ki pomeni ekskluzivno predanost dveh posameznikov drug druge­mu v smislu ljubezni in medsebojne pomoči. Tako zakonska zveza pripomore k družbeni stabilnosti. Po mnenju sodišča zakonska zveza po eni strani ustvar­ja za zakonske partnerje in njihove otroke pravne, ekonomske in socialne ugod­nosti, po drugi strani pa zanje ustvarja tudi številne obveznosti. Sodišče je s tem v zvezi odločilo, da država ne more zanikati teh zagotovil, ugodnosti in ob­veznosti istospolnim partnerjem, ki želijo skleniti zakonsko zvezo, saj massa­chusetska ustava vsem posameznikom zagotavlja enakost in varstvo njihovega dostojanstva ter tako prepoveduje ustvarjanje t. i. drugorazrednih državljanov. Sodišče je ustavnosodno presojo eksplicitno utemeljilo s »testom razumnos­ti«.44

23Mnenje večine sodnikov sicer priznava, da je odločanje o družbenih (»social«) in političnih (v smislu »policy«) vprašanjih naloga zakonodajalca, vendarle pa se za zakone, ki jih zakonodajalec sprejema, vselej lahko naloži sodna presoja glede ustavnosti. Sodišče zato ugotavlja, da zakonodajalčeva pre­poved sklepanja zakonske zveze med isto spolnimi partnerji ustvarja globoko in strah zbujajočo stisko za družine isto spolnih partnerjev, in sicer brez razumne podlage. Tako je po mnenju sodišča otrokom istospolnih partnerjev odvzeta možnost uživanja neizmerljivih ugodnosti, ki izhajajo iz zagotovil stabilne strukture družine in v katerih potekajo vzgoja, izobraževanje in socializacija otrok. Tako kaznovanje otrok, v smislu odvzema možnosti za uživanje državnih ugodnosti zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev po mnenju večine štirih sodnikov ni razumno. Večina sodnikov je hkrati zavrnila trditev države, da je primarni namen zakonske zveze spočet je otrok oziroma prokreacija, in je na­sprotno menila, da je sine qua non zakonske zveze trajna predanost zakonskih partnerjev drug drugemu. Večina massachusetskih vrhovnih sodnikov je pre­pričana, da njihova odločitev ne posega v temeljno družbeno vrednost zakonske zveze, saj so istospolni partnerji pripravljeni prevzeti obveznosti, ki izhajajo iz zakonske zveze, kar še dodatno utrjuje pomen, ki ga ima zakonska zveza v ve­ljavnem pravnem redu in človeškem duhu (»human spirit«). Primer Goodridge je tako sodna reformulacija definicije zakonske zveze, kot se je razvila v okviru sistema common-law in ki jo odločba massachusetskega vrhodnega sodišča opredeljuje kot prostovoljno skupnost dveh oseb kot zakoncev ob izključenosti vseh drugih. Odločitev sodišča je hkrati v nasprotju z že omenjenim federalnim zakonom, ki zakonsko zvezo opredeljuje kot skupnost heteroseksualnih part­nerjev. Po mnenju sodišča pravica do sklenitve zakonske zveze ne pomeni veli­ko, če ne vključuje pravice do sklenitve zakonske zveze z določeno osebo po lastni izbiri.

24V pritrdilnem ločenem mnenju je sodnik Greaney menil, da bi bilo primer treba rešiti z uporabo tradicionalne analize enakega varstva pravic (»equal protection«) in z uporabo ustavnosodnega standarda stroge presoje (»strict scruti­ny«). Po njegovem mnenju prepoved sklepanja zakonske zveze istospolnih part­nerjev pomeni kategorično omejitev temeljne pravice (»fundamental right«). Ustavnopravno najzanimivejši je sodnikov argument, da se je v tem primeru tre­ba sklicevati na izvirni 1. člen massachusetske deklaracije pravic, in ne na leta 1976 amandmirani 1. člen te deklaracije, ki je tudi po njegovem mnenju odraz volje volivcev, da se ne dovoli sklepanje zakonskih zvez med isto spolnimi part­nerji. Sodnik Greaney se je torej skliceval na uveljavljeno in utrjeno načelo enakega varstva pravic, ki hkrati zgodovinsko predhodi amandmaju iz leta 1976, in ga postavil nad kasneje izraženo večinsko voljo ljudi.

4 Trije glasovi proti

  • 45 V Massachusettsu naj bi 50 % ljudi pritrjevalo pravici homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze, (...)

25Po mnenju treh sodnikov, ki so dali odklonilna ločena mnenja, zakon o zakon­ski zvezi, ki je bila (tudi na federalni ravni) zgodovinsko interpretirana kot skupnost moškega in ženske, ni v nasprotju z massachusetsko ustavo, saj po njihovem mnenju lahko zakonodajalec razumno sklepa, da tako razumljena in uzakonjena zakonska zveza pomeni uresničevanje legitimnega interesa države za zagotavljanje, promoviranje in podpiranje optimalne družbene strukture, ki je potrebna za varstvo in vzgojo otrok. Sodniki mnenju večine očitajo sodni aktivizem, saj gre po njihovem mnenju v tem primeru za vprašanje 1. i. občut­ka za pravo politiko (»notion of correct policy«) oziroma za problem, za katere­ga reševanje je pristojen s pomočjo mehanizma volitev konstituiran zakonodaj­ni organ. Odklonilna ločena mnenja so tudi odsev prepričanja treh sodnikov, da v tem primeru ne gre za problem poseganja države v osebno svobodo posa­meznikov, temveč za vprašanje, ali mora država prenesti in podpreti (»endorse and support«) odločitve istospolnih partnerjev s spremembo institucije za­konske zveze, da bi jim tako omogočila uživanje zadevnih ugodnosti, obveznos­ti in odgovornosti. Po njihovem mnenju gre na eni strani za vprašanje, ki je globoko zasidrano v socialni politiki, na drugi strani pa, kot npr. pojasnjuje so­dnik Spina, za vprašanje moči zakonodajalca, da uveljavi družbene spremembe brez vmešavanja sodišč. Po mnenju sodnice Sosman je v središču problem, ali je razumno, da je odločitev o tem, ali je v danih družbenih okoliščinah mogoče spremeniti definicijo zakonske zveze brez povzročitve škodljivih posledic za zakonsko zvezo in brez negativnega vplivanja na kritično vlogo, ki jo ima zakonska zveza v družbi, pridržana zakonodajalcu. Po njenem mnenju je treba pri snovanju odgovora na vprašanje istospolnih zakonskih zvez upoštevati dejstva, da v družbi ni konsenza o tem vprašanju,45 da tudi med znanstveniki, ki se ukvarjajo s tem problemom, ni soglasja in da hkrati ni mogoče govoriti o rezultatih opazovanja strukture družine istospolnih partnerjev, ker takšno opa­zovanje do tega trenutka še ni bilo mogoče. Upoštevajoč našteto se zdi sodnici razumno, če zakonodajalec odloži sleherno redefinicijo zakonske zveze, ki bi vključevala istospolne partnerje, dokler ne bo mogoče z gotovostjo trditi, da takšna redefinicija ne bo imela nenameravanih in neželenih družbenih po­sledic. O tem vprašanju bi po mnenju trojice sodnikov torej vselej moral od­ločati zakonodajalec, ki je zanje edini legitimni nosilec moči pravnega urejanja zakonske zveze.

5 Massachusetsko vrhovno sodišče potrdi predhodno odločitev

a) Odločnost četverice

26Z vidika pravnih posledic mnenja večine sodnikov v primeru Goodridge odločitev sodišča zahteva sprejetje zakona, ki bo dovoljeval civilno poroko med istospolnimi partnerji, in sicer v obdobju naslednjega pol leta oziroma 180 dni. Odločitev sodišča kot takšna de facto in de iure ne dovoljuje zakonodajalcu, da bi z zakonom omogočil zgolj sklepanje življenjskih skupnosti med istospolnimi partnerji (npr. po vermontskem zgledu) in tako določil pravice in obveznosti, ki bi bile bistveno podobne tistim, ki opredeljujejo zakonsko zvezo, le da se živ­ljenjska skupnost homoseksualnih partnerjev ne bi imenovala zakonska zveza. Massachusetski guverner Romney, ki je pohitel s kritiko odločbe sodišča, je napovedal možnost amandmiranja ustave te zvezne države in opredelitev zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske. A takšnega ukrepa najverjet­neje ni mogoče izvesti prej kot v treh do štirih letih. Hkrati bi lahko guverner vložil veto na sprejem zakona, ki naj bi izvršil odločitev Vrhovnega sodišča. Z ustavnopravnega vidika je bilo pričakovati nezavidljiv zaplet, pravzaprav »spopad« med massachusetskim zakonodajalcem in VS. Po drugi strani se je nekaterim ustavnosodnim komentatorjem zdelo, da bi bilo do določene mere pravzaprav presenetljivo, če bi VS res razveljavilo zakon, ki bi šestih mesecih uzakonil zgolj možnost sklepanja življenjskih skupnosti med istospolnimi part­nerji, saj bi se tako prvotni namen sodišča - varstvo pravic homoseksualcev ­lahko izvotlil, z drugimi besedami, družbeni položaj homoseksualcev bi se lahko, celo dolgoročno, še poslabšal.

27Massachusetski senat je pohitel s sprejetjem zakonskega predloga št. 2175, ki prepoveduje sklepanje zakonskih zvez med homoseksualnimi partnerji, hkrati pa jim dovoljuje sklepanje življenjskih skupnosti (»civil unions«) ter jim omogoča vse ugodnosti, varstvo, pravice in odgovornosti, ki pripadajo hete­roseksualnim zakoncem. Vrhovno sodišče se je soočilo z vprašanjem, ali bi bil predlagani zakon v nasprotju z odločitvijo sodišča v primeru Goodridge oziro­ma ali je predlagana dopolnitev zakonodaje v skladu z načeli »equal protection« in »due process«, zapisanimi v massachusetski ustavi, in ali je v skladu s 1., 6., 7., 10., 12. in 16. členom massachusetske deklaracije pravic.

28Odgovor sodišča, ki ga je sprejela ista »goodridgejeva« večina štirih sod­nikov, je bil odločen in jedrnat: »Ne.« Sodniki, ki so tej odločitvi nasprotovali, so svoje nestrinjanje pisno pojasnili. Zaradi ustavnopravne zanimivosti in vešče argumentiranih stališč v nadaljevanju posebno pozornost namenjam prikazu »odklonilnih ločenih mnenj« sodnice Marthe Sosman, ki se ji je pridužil sodnik Spina, in sodnika Cordyja. Iz teh mnenj je posredno razviden tudi način ustavnopravne utemeljitve razlogov preostale četverice sodnikov.

b) Nestrinjanje Sosmanove in Cordyja z odločitvijo četverice

29Pogled sodnice Sosmanove na vprašanje, ali bi bil zakon, ki bi homoseksualnim parom omogočal življenjsko skupnost z vsemi pravno priznanimi ugodnostmi, varovali, pravicami in odgovornostmi, ki sicer gredo heteroseksualnim zakon­cem, le da bi se njihova zveza drugače imenovala (»civil union« namesto »civil marriage«), v nasprotju z massachusetsko ustavo, je drugačen od mnenja omenjene četverice. Sodnica je poudarila, da gre v tem primeru za povsem drugo vprašanje kot pri prvem odločanju v zadevi Goodridge. Takrat je namreč šlo za zakon, ki je homoseksualnim parom v celoti odrekal te ugodnosti, pra­vice itd. in je VS ugotovilo protiustavnost takšnega zakona, odločitev pa ute­meljila s »testom razumnosti«. Tokrat gre po njenem prepričanju zgolj za vpra­šanje pravne opredelitve oziroma imena homoseksualnih partnerstev.

  • 46 Sosmanova izpostavi primer FCC v. Beach Communications Inc., 508 U.S.307, 315 (1993).
  • 47 Oziroma v originalnem besedilu: »It is of no consequence that the actual purpose that has motivated (...)

30Sosmanava meni, da bi bilo povsem logično, če bi zakonodajalec dve pravni ureditvi drugače poimenoval, kadar bi bila med ureditvama določena vsebinska razlika in bi bilo zato takšno »imensko« razlikovanje »razumno«. Sodnica pri tem pojasni, da je z ustavnopravnega vidika v primerih uporabe testa razumnosti (»concievable, rational basis«) irelevantno, če je razlog (»reason«), s kate­rim zakonodajalec utemeljuje zakonsko klasifikacijo, tudi v resnici razlog, ki je zakonodajalca motiviral za sprejem takšne zakonske klasifikacije.46 Uporaba testa razumnosti torej dopušča, da je dejanski namen zakonodajalca drugačen od zatrjevanega namena. Pri uporabi testa razumnosti zakonodajalcu ni treba razkriti dejanskega namena in tudi ni treba, da bi bil takšen dejanski namen zakonodajalca v ustavnopravnem smislu nesporen. Na tistih, ki zatrjujejo neustavnost zakona ob uporabi testa razumnosti, leži breme dokazovanja neob­stoja razumne podlage za razlikovanje med homoseksualnimi in heteroseksual­nimi partnerskimi skupnostmi.47

  • 48 Sklicevanje na že omenjeni federalni zakon 1 U.S.C. § 7 (2000) in 28 U.S.C § 1738C (2000): »States (...)
  • 49 Rosengarten v. Downes, 71 Cann. App. 372 (2002).

31Sodnica je prepričana, da med zakonskima ureditvama samo na prvi pogled (»at first blush«) ni vsebinske razlike: »Onkraj zmožnosti zakonodajalca in celo tega sodišča, da za homoseksualne pare določi enake ugodnosti in obveznosti kot za heteroseksualne zakonce.« Pomembne razlike so po njenem mnenju naslednje: niti federalna zakonodaja niti zakonodaja drugih zveznih držav ne bo pri poznala homoseksualnih parov kot »zakonskih parov zgolj zato, ker jim je država Massachusetts izdala potrdilo o sklenjeni »zakonski zvezi«.48 Homoseksualni pari, poročeni v Massachusettsu, zato ne bodo prikrajšani le za priznanje zakonske zveze in njenih ugodnosti, temveč tudi za obveznosti, ki izhajajo iz zakonske zveze ter za možnost sprožitve sodnega postopka za njeno razvezo.49 Razlike bodo torej očitne, vsebinske, tudi povsem praktične (»difer­ence in terminology reflects the reality«) in zatorej znatne. Drugačno poimeno­vanje homoseksualnih in heteroseksualnih zvez je zato po njenem mnenju »razumno«: »(U)nder the rational basis test, the sole question is whether a dif­ferent name for the license being issued is a rational method of identifying those persons who would be eligible for constitutionally permissible differing treat­ment in future. It clearly is.«

32Da bi bila zakonodaja za obe vrsti partnerskih zvez v resnici identična, bi po njenem mnenju massachusetska zakonodaja morala za homoseksualne pare določati več, kot določa zdaj in kot naj bi določala s predlagano spremembo zakonodaje: davčna zakonodaja bi na državni ravni morala nadomestiti izgubo, do katere bi prišlo zaradi nepriznavanja davčnih ugodnosti na federalni ravni; enako velja za primer starševstva, tudi za socialno in zdravstveno zavarovanje; hkrati bi morala zakonodaja omogočati homoseksualnim parom, ki živijo v drugi državi, poročeni pa so v Massachusettsu, da pred massachusetskimi sodišči začnejo postopek za razvezo (zakonodaja kot pogoj za začetek razveznega postopka določa bivalno merilo). Tudi sicer je Sosmanova prepričana, da tako velikega zakonodajnega zakonodaja, kot je »popolno izenačenje« (»goal of complete equality« ali »'civil unions' that are to be com­plete functional equvalent of 'marriage'«) homoseksualnih in heteroseksualnih partnerskih zvez, ni mogoče izpolniti v 180 dneh, kot je to zahtevalo VS.

  • 50 Prvi člen massachusettske deklaracije pravic, amandmiran s 106. členom Amandmajev k massachusetlski (...)

33Sodnica Sosman v nadaljevanju ponovno pojasni, da je Sodišče že pri prvem odločanju o zadevi Goodridge uporabilo ustavno sodni test razumnosti, za katerega zadoščata presoja zatrjevanega namena zakonodajalca in razumna povezava med ciljem zakonodajalca in presojanim ukrepom. Presoja zakonoda­jalčevega dejanskega namena, ki je lahko drugačen od zatrjevanega, pride v poštev pri testu stroge ustavnosodne presoje (»strict scrutiny«), kadar so v središču presoje temeljne pravice (»fundamental rights«) ali suspektna klasi­fikacija (»suspect clasification«). Sosmanova je v tem smislu kritična do določitve večine, ki je po njenem mnenju po eni strani izpostavila test razum­nosti kot merilo ustavnosodne presoje v tem primeru, dejansko pa odločala, kakor da bi šlo za uporabo testa stroge presoje. Večina sodnikov je po njenem prepričanju štela homoseksualno spolno usmerjenost za vprašanje temeljne pravice in diskriminacijo na tem temelju za suspektno klasifikacijo v smislu ustavnega načela enakega varstva pravic (»equal protection«). Po njenem mne­nju je to v nasprotju z massachusetsko ustavo. Sosmanova pojasnjuje, da je sodišče sprejelo takšen sklep s pretirano razširjeno interpretacijo splošne do­očne massachusetske ustave o prepovedi diskriminacije na temelju spola, rase, barve kože, veroizpovedi ali nacionalnega izvora50: »Today's answer to the Senate' s question discards the fig leaf of the rational basis test and, relying exclusively on the rhetoric rather than the purported reasoning of Goodridge, assumes that discrimination on the basis of sexual orientation is prohibited by our Constitution as if sexual orientation were indeed a suspect classification.«

34Sosmanova je prepričana, da bi morala večina v tem primeru odločitev utemeljiti z novim testom, ki so ga sodniki očitno uporabili, ko so spolno usmer­jenost opredelili kot suspektno klasifikacijo. Ne prvotna odločitev v primeru Goodridge ne tokratna odločitev večine ne pojasnjujeta, zakaj bi morala biti spolna usmerjenost vrednotena kot suspektna klasifikacija. Sodnica pojasni, da je samo sodnik Greaney utemeljeval svoje pritrjevanje mnenju večine z ute­meljitvijo spolne usmerjenosti kot temeljne pravice in z uporabo testa stroge presoje, konča pa s prepričanjem, da ob uporabi testa razumnosti predlagane spremembe zakonodaje in drugačnega poimenovanja obeh zadevnih življenj­skih skupnosti ni mogoče opredeliti kot protiustavne.

  • 51 Bolling v. Sharpe, 347 V.S. 497, 499 (1954); Korematsu v. United States, 323 V.S. 214, 216 (1944).

35Sodnik Cordy je v odklonilnem mnenju naštel enake in podobne argumente kot sodnica Sosman, prav posebej tiste v zvezi z uporabo testa razumnosti in domnevo večine sodnikovo spolni usmeritvi kot suspektni klasifikaciji. Sodnik opozori na primer Brown v. Board of Education in pojasni, da je šlo v tem primeru za dikskriminacijo, utemeljeno na rasi, kar Ustava ZDA izrecno pre­poveduje, zato je bila rasa kot osebna okoliščina od nekdaj razumljena kot sus­pektna klasifikacija, ki z vidika XIV. amandmaja zahteva uporabo strogega testa presoje:51 »Central purpose of the Fourteenth Amednment was to eliminate racial discrimination emanating from the official sources in the States.« Cordy je prepričan, da se, upoštevajoč massachusetsko ustavo in ustavnosodno prak­so, samo za zelo redke klasifikacije uporablja strogi test presoje. Problem, do katerega bi po njegovem mnenju pri homoseksualnih zakonskih zvezah prišlo v zvezi z vprašanjem starševstva, je utemeljil s sklicevanjem na odločitev VS ZDA v že omenjenem primeru Michael H. v. Gerald D. Po njegovem mnenju je vztrajanje večine pri stališču, da je predlagana sprememba zakonodaje protius­tavna zgolj zaradi uporabe drugačnega imena življenjske skupnosti pri obeh vrstah partnerstva, nerazumno, tako kot je nerazumno nasprotovanje dru­gačnemu pojmovanju dveh ureditev, ki sta vsebinsko očitno drugačni in bi tudi morali biti drugačni, če naj se doseže resnična enakost obeh vrst partnerstva v smislu argumentov Sosmanove). Cordy je razumel odločitev večine kot stališče, da imata obe vrsti partnerstva ustavno pravico do poimenovanja svoje zveze kot »zakonske zveze«, iz česar je sklepal, da bi večina kot protiustavno opredelila tudi poimenovanje heteroseksualnih partnerstev kot »civil unions«, to pa se mu zdi z ustavnopravnega vidika absurdno.

6 O morebitnih Goodridgeevih nadaljnjih (ustavno)pravnih, političnih in socialnih posledicah

36Politične razsežnosti odločitve massachusetskega vrhovnega sodišča so bile pričakovane. Vprašanje porok istospolnih partnerjev je postalo pomemben del predsedniške kampanje. Ob tem, ko so se v številnih ameriških zveznih državah okrepili poskusi za sprejem ustavnih amandmajev, ki bi v zveznih ustavah zakonsko zvezo opredelil kot skupnost moškega in ženske, je predsednik Bush napovedal začetek postopka za sprejetje takega ustavnega amandmaja k fede­ralni ustavi. Mnogi ameriški izobraženci, tudi pravni strokovnjaki, menijo, da utegne biti s političnega vidika (v smislu »policy«) odločitev massachusetskega vrhovnega sodišča prenagljena, kar bi pomenilo, da gre v resnici za taktično napako sodstva pri zagotavljanju pravic homoseksualcev kot deprivilegirane družbene manjšine, posledica te napake pa bi lahko bila oslabitev gibanja za pravice gejev in lezbijk, morda celo popolna izguba bitke za njihovo enako­pravnost pri priznavanju in uresničevanju pravic in svoboščin oziroma izguba bitke za bistveno izboljšanje njihovega družbenega položaja. Številne pravnike je že »zmedel« vnos lastnih političnih preferenc štirih vrhovnih sodnikov v massachusetsko ustavo. Z radikalnim sodnim aktivizmom in s prevzemanjem politične vloge zakonodajalca se sodne odločitve lahko srečajo z deficitom legi­timnosti. V podobnih primerih se vselej sorazmerno na široko odprejo vrata ustavni krizi, posebno še, če zakonodajalec ne upošteva odločbe VS, sodišče pa v svoji odločenosti, da brani večinsko izglasovano stališče, ne popusti. In mass­achusetsko vrhovno sodišče ni popustila. Medtem ko ameriški politični analiti­ki napovedujejo splošno republikansko podporo sprejetju omenjenega ustavne­ga amandmaja, po drugi strani demokratom pripisujejo delno distanciranje od vprašanja o sklepanju zakonskih zvez med istospolnimi partnerji in zavzeman­je za kompromisna rešitev v smislu zakonske ureditve možnosti sklepanja do­ločene oblike življenjske skupnosti med osebami istega spola. Ameriški novi­nar Stanley Kurtz (NRO, Hoover Institution) npr. meni, da družbene elite s tem, ko reformo zakonske zveze vsiljujejo nasprotnim prepričanjem večine javnosti, hipokritska ustvarjajo tveganje za javno razpravo na temo, za katero še sami dobro ne vedo, da sploh obstaja.

37Socialni vidik odločbe VS Massachusetsa in njene zakonske uresničitve vključuje napoved o prihodu velikega števila gejev in lezbijk v to zvezno državo, z namenom sklenitve zakonske zveze. Odločitev sodišča v primeru Goodridge je opogumila oblasti v nekaterih ameriških mestih, da so začele izdajati dovo­ljenja homoseksualnim partnerjem za sklenitev zakonske zveze. Ob tem, ko utegne odločitev massachusetskega VS sprožiti tudi plaz sodnega aktivizma v drugih zveznih državah, tudi ni zanemarljiva bojazen, da se utegne poglobiti in zaostriti družbena polarizacija oziroma razdeliti mnenje javnosti v zvezi s tem vprašanjem. Medtem ko je bilo do tega trenutka za ameriško družbo in za ame­riške medije, ki jim ameriški analitiki pripisujejo očitno pristranskost v zvezi s problemom družbenega položaja homoseksualcev, značilno, da so se izogibali temam v zvezi s pravicami homoseksualcev in razpravam na temo ureditve pravnega statusa njihovih partnerstev, se zdi, da bodo tovrstna vprašanja silovi­to prodrla na površje javnega življenja. Bojazen, da se bo to zgodilo na škodo homoseksualcev, je upravičena, saj zanesljiva večina ameriških državljanov nasprotuje možnosti sklepanja zakonskih zvez med istospolnimi partnerji, po drugi strani pa si kar tri četrtine zveznih držav prizadeva za sprejetje ustavnih amandmajev, ki bi zakonsko zvezo opredelili kot skupnost moškega in ženske. Ob povezavi socialnega, političnega in pravnega vidika obravnavane odločbe sodišča se napoveduje morebiten resen, v zgodovinskem smislu neprecedenčni konflikt med zveznimi zakonodajalci in javnostjo na eni strani ter sodno vejo oblasti in gibanji za pravice homoseksualcev na drugi strani. Čutiti je torej bojazen, da se bo dobronamerno st sodstva in zagovornikov pravic homoseksu­alcev izjalovila in da bo izgubljena priložnost za postopno izboljšanje družbe­nega položaja gejev in lezbijk na srednji časovni rok.

  • 52 The case for gay marriage. The Economist, 28. februar 2004, str. 9.

38Zagovorniki pravice homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze proble­matizirajo predvsem odrekanje te pravice homoseksualcem s sklicevanjem na vero, ob tem pa so prepričani, da tako početje ni v skladu z načelom nevmeša­vanja države v verske zadeve in da ustave ni dopustno uporabiti za dosego reli­gioznih ciljev. Jedro tega problema razumejo preprosto: »The case for allowing gays to marry begins with equality, pure and simple.«52 Zgodba o soočenju pre­vladujočega mnenja javnosti in sodnega aktivizma (kot poseganja v socialno politiko) se glede na pravice homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze, s federalnega ustavnopravnega vidika pravzaprav šele začenja. Pričakovati je namreč, da bo v doglednem času, tudi kot posledica odločbe massachuteskega VS in odgovora nanjo v drugih zveznih državah, prišlo do sprožitve obravna­vanega problema pred Vrhovnim sodiščem ZDA. Četudi lahko VS odločanje o tem vprašanju zavrne, kaže vnovič poudariti, da je to sodišče junija lani odloči­lo v že omenjenem in precedenčno nad vs em pomembnem primeru Lawrence v. Texas, kjer je večina šestih sodnikov v obrazložitvi sodbe med drugim menila, da tudi homoseksualcem pripadata ustavna pravica do zasebnosti in ustavno varovana »svoboda do izbire«. Pri tem se je VS ZDA sklicevalo na sodno prakso ESČP (precedenčni primer Dudgeon v. United Kingdom) in je med drugim menilo, da večinska morala, morala vladajoče večine, torej tudi tradicionalna prepričanja večine državljanov, per se še ne utemeljujejo legitimnosti državne­ga interesa. Po mnenju šestih sodnikov VS ima v tem kontekstu prednost nače­lo enake svobode za vsakogar: » ... the Court's obligation is to define the liberty of all, not to mandate it's own moral code.«

  • 53 »Section 1 of Article IV provides for »fuH faith and credit« in each state of the public acts, reco (...)

39Pri urejanju vprašanj in zadev, ki niso pridržane za oblast, so ameriške zvezne države avtonomne. V skladu z doktrino »full faith and credit« si zvezne države medsebojno priznavajo svoje oblastne odločitve (javni akti, dokumenti) in sodne odločbe.53 Če se bo VS ZDA spoprijelo z vprašanjem pravice homosek­sualnih partnerjev do sklenitve zakonske zveze, bodo vrhovni sodniki najver­jetneje morali izbirati med tremi osrednjimi alternativami odločanja: morali bodo vzpostaviti ustavnopravno razmerje med doktrino »full faith and credit«, zakonom o zaščiti zakonske zveze (»Defense of Marriage Act«) in načelnimi stališči posameznih zveznih državo tem, da bi bile morebitne homoseksualne zakonske zveze v nasprotju z njihovo javno politiko. Med ustavnopravnimi teo­retiki prevladuje prepričanje, da bi VS ZDA v vsakem drugem primeru dalo prednost doktrini »full faith and credit«. To naj bi posebej veljalo za konserva­tivne vrhovne sodnike - Rehnquista, Scalio in Thomasa - ki so po eni strani zavezani konsistentnosti pri ustavno sodni interpretaciji, po drugi strani pa le malokdo resnično verjame, da bi glasovali v prid homoseksualnim zakonskim zvezam.

Vrh strani

Notes

1 Za protiustavnost zakona so glasovali predsednica vrhovnega sodišča Margaret Marshall in sodniki John Greaney, Roderick Ireland in Judith Covin. Proti so glasovali sodnica Martha Sosman ter sodnika Francis Spina in Robert Cordy.

2 Za prikaz odločbe Zveznega ustavnega sodišča Nemčije - BverfGE 1 z dne 17. 7.2002, - ki obravnava vpraša­nje porok in življenjskih skupnosti istospolnih partnerjev z vidika nemškega temeljnega zakona (Grindgesetz), bralc(k)e napotujem na nazoren prikaz in komentar te odločbe, ki jo je v Pravni praksi št. 31/2003 (priloga) objavila Evelin Pristavec Tratar.

3 Skinner v. Oklahoma, 316 U.S. 535 (1942).

4 Več o tem primeru v Nowak J. E., Rotunda R. O., Constitutional Law, 5th Ed., West Publushing Co., 1995, 14. poglavje.

5 Griswold v. Connecticut, 381 U.S. 479 (1965). Več o tem primeru v komentarju Nowaka in Rotunde, navede­no delo, 14. poglavje.

6 Kot je znano je VS v tem primeru ustavnosodno priznalo posamezniku tudi tisti del pravice do zasebnosti, ki ni eksplicitno zagotovljen z besedilom določb ameriške ustave oziroma Listine pravic. Takšnemu pristopu (da torej v Listini pravic eksplicitno navedene pravice ne izčrpajo pojma temeljnih pravic) sta v ločenih mnenjih nasprotovala sodnika Black in Stewart. Za analizo tega ustavnopravnega vprašanja gl~, ob nave­denem delu Nowaka in Rotunde, npr. Laurence Tribe, American Constitutiona1 Law, 2n Ed., The Foundation Press, 1988; Milton R. Konvitz, Fundamental Rights. History of a Constitutional Doctrine, Transaction Publishers/Rutgers University, 2001.

7 S tem v zvezi prim. Andrej Kristan, Lawrence v. Texas. Zgodovinski marš Svobode pod taktirko ameriškega vrhovnega sodišča, REVUS, št. 1, str. 62.

8 V njegovem ločenem mnenju je sodnik White med drugim zapisal, da je šel zakon zvezne države predaleč in da država ni izkazala potrebe, da s takšnim ukrepom doseže - domneven - cilj, tj. preprečiti »promiscuity and illicit sex«. Ameriška ustavnopravna teorija domneva, da bi sodnik White pritrdil podobnemu ukrepu države (prepoved uporabe kontracepcije), ki bi zadeval neporočene pare.

9 Eisenstadt v. Baird, 405 V.S. 438 (1972).

10 Tribe v tem kontekstu govori o »reprodukcijski avtonomiji«: »… the effect of the Eisenstadt v. Baird was to single out as decisive in Griswold the element of reproductive auto no my, something that court made clear 1977, when it extended Griswold and Baird to invalidate state ban on commercial distribution of nonmedical contraceptives to Carey v. Population Service International.« Navedeno delo, str. 1339.

11 Roe v. Wade, 410 V.S. 113 (1973) in Planned Parenthood v. Casey, 505 V.S. 833 (1992). Za nazorno pred­stavitev tega primera in zadevne problematike glej Andraž Teršek (ur.), Dignitas št. 10 - Tematska številka o pravnih vprašanjih začetka in konca življenja; poglavje Teršek A., Primerjava pravnih ureditev abortusa ... , str. 78 in nasl.

12 Carey v. Population Services Int., 431 V.S. 678 (1977).

13 Nowak in Rotunda, navedeno delo, str. 801. Bis nota: Evropsko sodišče za človekove pravice je povzelo ta standard VS ZDA kot kriterij nujnosti ukrepa v demokratični družbi (obstoj prisiljujočih družbenih razlogov - »pressing social need«), da bi se dosegel legitimni cilj. Glej Macdonald R. St. J., Matscher F., Petzold H. (Ur.), The European System for the Protection of Human Rights, Martinus Nijhoff Publishers, 1993.

14 Belle Terre v. Borass, 416 U.S. 1 (1974).

15 Moore v. East Cleveland, 431 U.S. 494 (1977).

16 Barronu in Dienesu se zdi, da pri tem standardu ne gre za strogo presojo (»strict scrutiny«), marveč bolj za vmesni standard presoje (»intermediate standard of review«). Barron J. A., Dienes C. T., Constitutional Law, 4th Ed., West Group, 1999, str. 214.

17 Sodnik White je bil tudi prepričan, da je iskanje odgovora na vprašanje, kaj je tisto, kar je globoko zakoreni­njeno v tradiciji naroda, stvar razprave, iskanje odgovora na vprašanje, katere izmed teh v tradiciji naroda globoko zakoreninjenih stvari zaslužijo varstvo dolžnega pravnega postopanja iz XIV. amandmaja, pa je še toliko bolj sporno. Podobno je menil sodnik Stewart, ki je nasprotoval enačenju interesa za življenje v okviru družine z osebo po lastni izbiri z odločitvijo o sklenitvi zakonske zveze in z odločitvijo o spočetju in vzgoji otrok. Po njegovem mnenju gre pri odločitvi večine za razširjen doseg XIV. amandmaja prek dovoljenih meja.

18 Za pravno definicijo pojma »family« v ameriškem pravnem sistemu glej Black 's Law Dictionary, West Group, 1990, str. 604-605.

19 Perez v Lippold, 32 Ca1.2d 711 (1948).

20 Loving v. Virginia, 388 V.S. 1 (1967).

21 Cleveland Board of Education v. LaFleur, 414 U.U. 632 (1974).

22 Zablocki v. Redhail, 434 U.S. 374 (1978). Sodnik Marshall je v pritrdilnem ločenem mnenju menil, da ukrep države v tem primeru ni neposredno posegal v pravico do sklenitve zakonske zveze, zato bi bilo treba upora­biti test razumnosti. Sodnik Rehnquist je iz istega razloga menil, da v tem primeru ne gre za protiustavnost.

23 V pritrdilnem ločenem mnenju je sodnik Stewart zapisal, da uporaba doktrine enakega varstva (»equal protection«) ni nič drugega kot drugačno ime za »substantive due process«.

24 Za strnjen pregled precedensov VSZDA v zvezi s tem vprašanjem prim. Andrej Kristan, navedeni članek v REVUS-u št. 1.

25 Bowers v. Hardwick, 478 U. S. 186 (1986).

26 Glej Craig R. Ducat, Constitutional Interpretation, 6th Ed., West Publishing Co., 1996, str. 891-892.

27 Temu stališču je pritrdil sodnik Powell, ki je bil sicer na strani večine petih sodnikov.

28 Turner v. Safley, 482 0.5.78,94 (1987).

29 Michael H v. Gerald D., 491 0.5. 110 (1989).

30 Iz ločenega mnenja sodnika Cordyja v primeru Goodridge II. (predstavljenem v nadaljevanju): »If a married man impregnates a woman who is not his wife, the law contains no presumption that overrides the biologi­cal mother's status and presumes the child to be that of the biological father's wife. By comparison, if a mar­ried woman becomes impregnated by a man who is not her husband, the presumption makes her husband the legal father of the child, depriving the biological father of what would otherwise be his parental rights. See MicluIel H. v. Gerald D., 491 U. S. 110 (1989); Matter of Walter, 408 Mass. 584 (1990).«

31 Scalia je prepričan, da so z vidika »substantive due process« kot temeljne pravice pomembne samo tiste pra­vice, ki jih je kot take mogoče opredeliti kot rezultat poglobitve »to the most specific level at which a relevant tradition protecting, or denying protection to, the asserted right can be identified«. Gre torej za t. i. »most spe­cific level approach«. Scalia je to prepričanje dopolnil v primeru Reno v. Flores iz leta 1993, ko je kot temeljne pravice opredelil tiste pravice, ki so »so rooted in the traditions and conscience of our people as to be ranked as fundamental«. Teorija pojasnjuje, da je Scalia v teh primerih poskušal prepričati sodnike, da bi določili strožji standard v okviru »substantive due process«, ki bi onemogočal priznavanje novih pravic kot temeljnih pravic. O vprašanju temeljnih pravic v tem in njemu podobnem kontekstu glej Nowak in Rotunda, navedeno delo, str. 527-532; Barron J. A., Dienes C. T., navedeno delo, str. 218.

32 Romer v. Evans, 517 U.S. 620 (1996).

33 Mnenju večine so nasprotovali sodniki Scalia, Rehnquist in Thomas. Scalia je odločitvi večine očital poli­tičnost pri sprejemu odločitve in uveljavljanje svojih lastnih kulturno-vrednostnih preferenc.

34 Scalia je tudi menil, da je šlo v tem primeru za legitimen interes države zavarovati prevladujoča spolno moralo večine prebivalcev zvezne države Colorado s prepovedjo 1. i. »preferenčne obravnave« homoseksual­cev.

35 Za predstavitev in komentar tega primera glej Andrej Kristan, omenjeni članek.

36 ESČP je v tem primeru odločilo, da je posameznikovo spolno življenje bistvena sestavina njegovega zaseb­nega življenja. Sodišče je tudi odločilo, da je kazenska prepoved sporazumnega homoseksualnega spolnega občevanja med dvema odraslima osebama v zasebnem okolju v nasprotju z 8. členom EKČP. Odločitev je sodišče potrdilo tudi v primerih Norris proti Irski, Modinos proti Cipru in Sutherland proti Združenemu kral­jestvu. Glej Gordon R., Ward T., Eicke T., The Strasbourg Case Law. Leading Cases from the European Human Rights Report, Sweet & Maxwell, 2001, str. 915-922; Alastair Mowbray, Cases and Materials on the European Convention on Human Rights, Butterworths, 2001, str. 347-350. Nenazadnje je tudi EU sprejela resolucijo o enakih pravicah homoseksualcev in lezbijk v EU (OJ No. C 61/40, 28. 2. 1994). Resolucija si prizadeva za odpravo preganjanja homoseksualnosti kot nečesa, kar vznemirja oziroma moti javnost in kar je sprejeto kot velika nespodobnost. Hkrati si resolucija prizadeva za odpravo ovir, ki homoseksualnim parom onemogoča­jo sklenitev zakonske zveze ali druge pravno enakovredne življenjske skupnosti, tudi za odpravo omejitev, s katerimi se homoseksualni pari srečujejo v zvezi s starševstvam, posvojiteljstvom in rejništvom ...

37 Takemu stališču je v odklonilnem ločenem mnenju. ostro nasprotoval sodnik Scalia in pri tem postavil retorično vprašanje, ali imajo prevladujoča moralna prepričanja ljudi sploh še mesto v pravu.

38 Gre za 24 zveznih držav, ki so dekriminalizirale sporazumno homoseksualno sodomijo med odraslimi ose­bami. Takšno zakonodajo so kot protiustavno razveljavila vrhovna sodišča zveznih držav Kentucky, New York in Pennsylvania. Craig R. Ducat, navedeno delo, str. 900.

39 1 U.S.C. § 7 (2000): »In determining the meaning of any Act of Congress, or of any ruling, regulation, or inter­pretation of the various administrative bureaus and agencies of the United States, the word 'marriage' means onlyalegal union between one man and one woman as hus band and wife, and the word 'spouse' refers only to a person of the opposile sex who is a husband or a wife«.

40 prim. Laurence Tribe, navedeno delo, str. 156-173 idr.

41 Povzeto po odločbi VS Massachusettsa v primeru Goodridge: » ... We would do a grave disservice to every Massachusetts resident, and to our constilutional duty to interpret the law, to conclude that the strong pro­tection of individual rights guaranteed by the Massachusetts Constilution should not be available to their fullest extent in the Commonwea1th because those rights may not be acknowledged elsewhere. We do not resolve, nor would we attempt to, the consequences of our holding in other jurisdictions .... Under our Federal system of dual sovereignty, and subject to the minimum requirements of the Fourteenth Amendment to the United States Constitution, »each State is free to address difficult issues of individual liberty in the manner its own Constitution demands«.«

42 V nekaterih člankih sem posebej opozoril na to, da sta takšen minimum v evropskem prostoru Evropska kon­vencija o človekovih pravicah in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice; Andraž Teršek, Med Strasbourgom in Ljubljano, Pravna praksa, št. 6-7/2003, str. 45; Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2 členom Ustave RS ... , Pravna praksa, št. 10-11/2003, priloga; ZDIJZ-nad konvencijo in proti ustavi, Pravna praksa, št. 3-4/2004, str. 53; Ustava ne prenese črkobralskega formalizma, Pravna praksa, št. 8-9/2004, str. 35. Posebej kritičen sem do tega, da Ustavno sodišče RS, predvsem po izteku mandata nekdanjemu predsedniku tega sodišča Francu Testenu, tega dejstva, pravzaprav ustavnopravnega načela in pomembne ustavnosodne logike ne želi ali noče eksplicitno priznati oziroma potrditi, utrditi. Slovensko ustavno sodišče se prepogos­to sklicuje na EKČP takrat, ko bi se moralo sklicevati na Ustavo RS in na njeno raven varstva določenih pra­vic ali ko bi moralo ostati zavezano uveljavljeni slovenski ustavnosodni praksi, ki presega konvencijsko varst­vo. V zadnjem času to sodišče celo zmanjšuje z našo ustavo zagotovljeno in v slovenski ustavnosodni prak­si že doseženo raven varstva človekovih pravic, posebno na področju kazenskega procesnega prava kot na de facto najobčutljivejšem pravnem področju. To dejstvo ocenjujem kot skrajno skrb zbujajoče. S tem v zvezi glej Ciril Ribičič, Tisoč štirinajst, Pravna praksa, št. 7 / 2004, uvodnik; Andraž Teršek, Čemu ustavnosodno zniževanje kazensko-procesnih pravic, Pravna praksa, št. 12/2004, str. 29. In nenazadnje, posebej zaskrbljen sem tudi zaradi tega, ker slovensko ustavno sodišče v zadnjem obdobju radikalno oži kriterije za priznava­nje pravnega interesa pri vlaganju ustavnih pritožb. V tej številki Revusa na »minimalistično« logiko varstva temeljnih pravic in svoboščin v okviru ameriške fede­racije (Listina pravic in amandmaji k Ustavi ZDA kot minimum varstva pravic v ZDA) v svoji razpravi opozar­ja prof. Boštjan M. Zupančič.

43 Zakon homoseksualnim partnerjem omogoča: "Use of family laws such as annulment, divorce, child custody, child support, alimony, domestic violence, adoption and praperty division; the right to sue for wrangful death, los s of consortium and any other tort or law related to spousal relationships; medical rights such as hospital visitation, notification and durable power of attorney; family leave benefits; joint state tax filing; praperty inheritance without a will.«

44 Test razumnosti pomeni ustavnosodno iskanje odgovora na vprašanje, ali je ukrep države, ki restriktivno posega v pravice oziroma položaj določenih posameznikov ali skupine ljudi, v razumni povezavi s ciljem, ki ga država želi po tej poti doseči. V obravnavanem primeru gre tako za vprašanje, ali razlikovanje med hete­roseksualnimi in homoseksualnimi partnerji, ki zadeva vprašanje sklepanja zakonskih zvez, temelji na »con­ceivable rational basis« oziroma na razumni osnovi.

45 V Massachusettsu naj bi 50 % ljudi pritrjevalo pravici homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze, 44 % pre­bivalcev te ameriške zvezne države pa naj bi temu nasprotovalo. Pravno institucionalizacijo homoseksualnih življenjskih skupnosti (»civil unions«) naj bi podpiralo 58 % prebivalcev Massachusettsa, 35 % pa naj bi jih bilo proti (Boston Globe on Internet, 4. 8. 2003).

46 Sosmanova izpostavi primer FCC v. Beach Communications Inc., 508 U.S.307, 315 (1993).

47 Oziroma v originalnem besedilu: »It is of no consequence that the actual purpose that has motivated the pro­posed bill may be different from that just articulated. See Prudential lns. Co. v. Commissioner of Revenue, 429 Mass. 560, 568 (1999), citing FCC v. Beach Communications, Inc., 508 U.S. 307, 315 (1993). The criticism that my articulated rationale "is but a post hoc, imaginative theory created ... to justify different treatment," and not the actual rationale of the bill's proponents, ante at, is therefore beside the point. The rational basis test asks whether there is any conceivable basis for the distinction at issue. The test does not require that the Legislature disclose its actual motives or that those motives be pure. Nor does the test even place the burden on the Commonwealth to demonstrate the existence of a rational basis-rather, it is on those seeking to chal­lenge the legislation to demonstrate the absence of any conceivable basis.«

48 Sklicevanje na že omenjeni federalni zakon 1 U.S.C. § 7 (2000) in 28 U.S.C § 1738C (2000): »States not required to recognize relationship between same-sex couples as marriage even if another State treats that relationship as marriage«; P. Greenberg, State Laws Affecting Lesbians and Gays, National Conference of State Legislatures Legisbriefs at 1 (April/May 200l) (reporting that, as of May, 2001, thirty-six States had enacted "defense of marriage" statutes).

49 Rosengarten v. Downes, 71 Cann. App. 372 (2002).

50 Prvi člen massachusettske deklaracije pravic, amandmiran s 106. členom Amandmajev k massachusetlski ustavi, določa: »All people are born free and equal and have certain natural, essential and unalienable rights; among which may be reckoned the right of enjoying and defending their lives and liberties; that of acquir­ing, possessing and protecting property; in fine, that of seeking and obtaining their safety and happiness. Equality under the law shall not be denied or abridged because of sex, race, color, creed or national origin.«

51 Bolling v. Sharpe, 347 V.S. 497, 499 (1954); Korematsu v. United States, 323 V.S. 214, 216 (1944).

52 The case for gay marriage. The Economist, 28. februar 2004, str. 9.

53 »Section 1 of Article IV provides for »fuH faith and credit« in each state of the public acts, records, and judi­cial proceedings of every other state. This clause, which gives Congres the authority to legislate in order to promote comity, is normaHy considered in texts on Conflicts of Law or Choice of Lae ... « Nowak in Rotunda, navedeno delo, str. 327; Tako kot so zvezna sodišča zavezana s to doktrino v svojem medsebojnem razmer­ju in v razmerju do federalnih sodišč, so tudi federalna sodišča zavezana s to doktrino v razmerju do zveznih sodišč. Oziroma tako kot morajo zvezna sodišča šteti odločitve federalnih sodišč za res judicata, morajo tudi federalna sodišča obravnavati zvezna sodišča kot enakovredna. Glej Tribe, navedeno delo, str. 298-299. VS ZDA je v preteklosti npr. že odločilo, da morajo zvezne države v skladu s to doktrino medsebojno priznavati razvezo zakonske zveze. Glej tudi Black's Law Dictionary, West Group Publishing, 1990, str. 672: »The clause of the US Constitution ... which provides that the various states must recognize legislative acts, public records and judicial decisions of the other state within the United States. There are exceptions to this, a major one being that astate need not recognize a divorce decree of astate where neither spo use was alegal resident. Doctrine means that a state must accord the judgment of a court of another state the same credit that is enti­t1ed to in the courts of that state (Morphet v. Morphet...). A judgment or record shall have the same faith, credit, conclusive law or usage in the state from whence taken (Pennsylvania Fire Ins. Co. of Philadelphia v. Gold Issue Min. & MilI. Co ... ).«

Vrh strani

Priporočena oblika sklicevanja:

Bibliografski sklic

Andraž Teršek, «Ameriška ustavnosodna praksa v zvezi z »družinskimi« in »zakonskimi« vprašanji ter massachusettski primer Goodridge»Revus, 2 | 2004, 44-67.

Spletni sklic

Andraž Teršek, «Ameriška ustavnosodna praksa v zvezi z »družinskimi« in »zakonskimi« vprašanji ter massachusettski primer Goodridge»Revus [Spletna izdaja], 2 | 2004, Datum spletne objave: 21 juin 2013, ogled: 29 mars 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/1539; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.1539

Vrh strani

Avtor

Andraž Teršek

asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani

Od istega avtorja

Vrh strani

Avtorske pravice

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh strani
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search