Skip to navigation – Site map
Ustavnopravno varstvo pravic družbenih manjšin

Verske svoboščine in položaj verskih skupnosti v ustavnopravnem sistemu Združenih držav Amerike – problematika človekovih pravic

Religious Liberties and Position of Religious Communities in the US Constitutional System – a Human Rights Approach
Rok Lampe
p. 68-80

Abstracts

The author’s main focus is on the two “religion clauses” of the first amendment of the Constitution of the United States. These clauses – “the establishment clause” (“Congress shall make no law respecting an establishment of religion”) and the “free exercise clause” (“Congress shall make no law [...] prohibiting the free exercise thereof”) are the crucial aspects of the “wall of separation” between the State and religion. These clauses have been precisely defined by the US Supreme Court in its long practice. The basic “test” whether a State act is in accordance with the first amendment is in Lemon v. Kurtzman which establishes the Lemon test. According to this test (1) the Law or a State act must have a secular purpose, (2) the primary effect of it must be that it neither advances nor inhibits religion, and (3) it must not foster “excessive government entanglement” with religion. Only if a State act meets these standards does it not infringe the religion freedoms set out in the first amendment.

Top of page

Full text

1 Uvod

  • 1 To je med drugimi poudaril tudi slovenski muftija, v intervjuju 21. 2. 2003, v oddaji Odmevi.
  • 2 Na samem začetku gre omeniti, da v sicer redki pravni literaturi s področja verskih svoboščin na Sl (...)

1Ustavnopravni položaj verskih svoboščin v ZDA gre oceniti kot pregleden, celo kot »odličen multikulturaini in multireligiozni sistem«,1 torej kot transparentno pravno ureditev zagotavljanja verskih svoboščin. Samo »svobodo veroizpovedi« (freedom of religion) moramo tako primarno (tako v ameriškem kot v evrop­skem sistemu) tudi razumeti - kot človekovo pravico, ki je ustavnopravno za­jamčena. Pričujoči članek je namenjen prikazu modela severnoameriške pravne ureditve, ki se zaradi verske in narodnostne raznolikosti vsak dan srečuje s pravnimi vprašanji verskih svoboščin in položaja verskih skupnosti.2

2 Posameznik in njegove pravice v razmerju do države

2Za boljše razumevanje položaja posameznika ter njegovih pravic znotraj državnega sistema je treba orisati osnovno idejo ustavnosti. Grobo rečeno so prav ZDA zibelka ustavnosti - konstitucionalizma. Njen temelj je znamenita Dekla­racija o neodvisnosti (4. 7. 1776), spisana izpod peresa »očetov demokracije« ­Johna Adamsa, Benjamina Franklina, Thomasa Jeffersona, Roberta R. Living­stona in Rogera Shermana. Tako Deklaracija o neodvisnosti kot Ustava ZDA iz leta 1789 temeljita na politični (in pravni) filozofiji evropskih razsvetljencev, primarno Johna Locka in njegovega temeljnega dela »On Civil Government« iz leta 1690. Osnovni koncept konstitucionalizma je »dogma« družbene pogodbe (social contract) oziroma »ustava«. Kot je znano, sama Ustava ZDA ne vsebuje 1. i. kataloga človekovih pravic, saj primarno zagotavlja omejevanje državne oblasti s »checks and balances«. Katalog človekovih pravic je bil vanjo vključen pozneje, leta 1791, in z 10 amandmaji - Listino pravic (Bill of Rights).

  • 3 »We hold these truths to be self-evident, that all men are create equal; that they are endowed by t (...)
  • 4 »That, to secure these rights, govemments are instituted among men [ ... ]«.
  • 5 (Freedom of Religian, Speech, Press, Assembly and Petition) »Congress shall make no law respecting (...)

3Kakšno je, upoštevajoč obravnavano problematiko in severnoameriški duh ustavnosti, razmerje med državno oblastjo in človekovimi pravicami? Jefferson je v Deklaraciji o neodvisnosti zapisal (ta citat velja kot temelj obravnavanja človekovih pravic in svoboščin): »Mi (ljudje) štejemo za samoumevna nasled­nja dejstva (resnice - truths): da so vsi ljudje (ustvarjeni) enaki (pri analizi ver­skih svoboščin igra prav ta beseda »enaki«/»equal« - pravica do enakosti ­pomembno vlogo) in da so obdarjeni z določenimi neodtujljivimi pravicami ­med drugimi s pravico do življenja, do svobode in do iskanja sreče«.3 Temeljna vloga oz. temeljno poslanstvo državne oblasti pa je zavarovati te pravice.4 Prav »iskanje sreče« je bil tisti vodilni moto (seveda poleg preganjanja v Evropi), ki je gnal Evropejce v »ameriško divjino«, kjer bi bili svobodni in bi častili svojega boga (izvrševali svojo veroizpoved) po svoji veri in prepričanju. V sam prvi amandma, torej na čelo Listine pravic, so Američani povzdignili prav »svobodo veroizpovedi« (freedom of religion).5

3 Svoboda veroizpovedi kot prva v katalogu človekovih pravic

  • 6 Prim. Teršek A., Svoboda vere, govora in tiska, Dignitas, št. S, Ljubljana, 2000, str. 109 in nasl.

4Poleg garancije svobode veroizpovedi so bile kot temeljne človekove pravice v prvi amandma povzdignjene tudi svoboda govora, svoboda tiska, svoboda združevanja in pravica vlagati peticije. Te pravice, imenovane tudi »pes čuvaj demokracije« (watch-dog of democracy), so nujne za funkcioniranje demokratične družbe.6 V pravni teoriji človekovih pravic jih imenujemo »človekove pravice prve generacije« oz. svoboščine (»freedoms from«). Njihova temeljna značilnost je t. i. negativni status (status negativus), v izvrševanje katerih se državna oblast ne sme vmešavati oz. lahko posega vanje le minimalno, zagotavljajoč pri tem močnejše interese javnosti oz. drugih posameznikov. Te svoboščine varujejo posameznika pred »vsemogočno« državno oblastjo, od tod njihova iznačitev kot »freedom from«. Evolutivno pa so te »pravice prve generacije« z razvojem »pra­vic druge generacije« (socialne in ekonomske pravice) pridobile tudi aktivni sta­tus - »right to«. Državna oblast se tako ne samo mora vzdržati vmešavanja v nji­hovo izvrševanje, temveč mora tudi zagotoviti razmere, v katerih lahko posame­znik te pravice izvršuje, zato »freedom to« (svoboda do izvrševanja ...).

  • 7 Tako Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Everson v. Board of Education, 330 U.S. 1 (1947), citirano po D. (...)

5Strnjene karakteristike pravic prvega amandmaja ustrezajo tudi pravici do veroizpovedi (oz. njenim sinonimom: svobodi veroizpovedi, verski svobodi, verskim svoboščinam; freedom of religion, religious freedoms). Zakaj je prav veroizpoved primarno povzdignjena kot ustavna garancija - svoboščina? Odgovor je mogoče najti predvsem v razlogih kolonizacije ozemlja današnje ZDA. Primarno so ljudi gnali ekonomski razlogi in beg pred verskim preganja­njem v evropskih državah.7

4 Vloga države pri zagotavljanju veroizpovedi

  • 8 »Congress shaH make no law respecting an establishment of religion [ ... ]«
  • 9 »Congress shall make no law (respecting an establishment of religion), or prohibiting the free exer (...)
  • 10 Klavzuli sta posledica različnih pojmovanj veroizpovedi tedanjega časa ter različnih pogledov na di (...)
  • 11 To načelo izvira iz evolucije odločb Vrhovnega sodišča ZDA ter je zasidrano tudi v novejšem preseda (...)

6Ustava ZDA zagotavlja verske svoboščine (v I. amandmaju Listine pravic) z dvema klavzulama: »prepoved zakonodaje v zvezi z ustanavljanjem vere (religi­je)« (z dikcijo: »Kongres ne bo sprejel nobenega zakona, ki bi se nanašal na ustanovitev kakšne vere«8) in »prepoved zakonodaje v zvezi s prepovedjo izvrševanja vere« (z dikcijo: »Kongres ne bo sprejel nobenega zakona, ki bi pre­povedoval svobodno izvajanje veroizpovedi«9). »Beseda Kongres pomeni v duhu 14. amandmaja tako zveznega kot državnega zakonodajalca«. Prvo klavzulo imenuje teorija »ustanovitvena klavzula« (Establishment clause), drugo pa »klavzula svobodnega izvrševanja« (Free exercise clause).10 Glavna ideja zago­tavljanja verskih svoboščin tako prek »ustanovitvene klavzule« kot »klavzule svobodnega izvrševanja« je razmejitev državne oblasti proti veroizpovedi.11 Torej gradnja (kot imenuje Thomas Jefferson) »zidu« med državno oblastjo in veroizpovedjo.

7Zakaj sta bili kot garanciji verskih svoboščin vneseni dve klavzuli? Prva klavzula je bila predvidena kot garant, da noben zakonodajalec ne bo (z zako­nom) privilegiral, torej dodelil političnih in vladajočih privilegijev nobeni veri, kot je bilo to zakoreninjeno v Angliji z anglikansko cerkvijo. Tudi klavzulo svo­bodnega izvrševanja veroizpovedi gre povezati z angleško dediščino. Očetje Listine pravic so z vključitvijo te garancije (»Kongres ne bo sprejel nobenega zakona, ki bi prepovedoval veroizpoved«) hoteli preprečiti pregon drugih veroizpovedi. Seveda pa ne smemo zanemariti, da je ameriška družba dejansko temeljila na protestantizmu, ki je bil tako v sekularnem svetu nenehno prisoten.

8Prav tako je treba na tem mestu poudariti, da ima uradni imidž ameriške »multinacionalne in multiverske kulture« - utemeljene na načelih svobode, tolerance, varovanja človekovih pravic in svoboščin, tudi verskih svoboščin - seve­da tudi svojo temno (neuradno) plat. Ni treba omenjati genocida nad staro sel­ci, preganjanja določenih verskih manjšin že od začetka kolonizacije (tipični primer so npr. kvekeri), antisemitizma do zakonskih prepovedi staroselskega poganstva še leta 1934 in zatiranja verstev prebivalstva afriškega izvora, ki je svoje temeljne verske elemente (ples itd.) vpeljalo v verski »mainstream«, suženjstva in današnje realne netolerance do nekaterih veroizpovedi (predvsem do islama).

  • 12 Več o zgodovinskem pogledu ameriške družbe konec 19. in 20. stoletja glede tovrstnih vprašanj, J. E (...)
  • 13 Epperson v. Arkansas, 393 V.S. 97 Zaradi razveljavitve teh zakonov kot neustavnih so nekatere držav (...)

9T. i. »de facto Protestant Establishment« je bil močno prisoten tudi v javnem šolskem sistemu. Tudi nekateri državni prazniki - božič, velika noč, celo dan zahvalnosti imajo tovrstne temelje. Državni zakoni so v času zgodovine ZDA nenehno preganjali bogokletnost, vraževerje in celo ateizem. Še več, protes­tantska elita je prek državnih zakonov prepovedovala konec 19. in v začetku 20. stoletja učenje Darwinove evolucijske teorije iz knjige »0 izvoru vrst« v javnih šolah.12 Evolucija je torej tudi institucionalno postala tabu. Vendar je Vrhovno sodišče ZDA leta 1968 odločilo, da so tovrstni zakoni neustavni, ker kršijo I. amandma (in sicer njegovo »ustanovitveno klavzulo«).13 V 60. letih je bil zara­di množičnega gibanja za človekove in državljanske pravice (civil rights) sprejet tudi zakon o državljanskih pravicah (Civil Rights Act, 1964), ki je institucionali­ziral prepoved diskriminacije, segragacije na temelju rase, vere, izvora itd. na področju šolstva, bivanja in zaposlovanja (VII. poglavje). Zakon o državljanskih pravicah zahteva, da delodajalec »razumno poskusi« (»reasonable attempts«) ugoditi posameznikovi »veroizpovedi in izvrševanju te«, razen če ne pomeni »neprimerne muke za podjetje« (»undue hardship on the conduet of the employ­ers' business«). Na področju zaposlovanja je formirana posebna komisija (Equal Employment Opportunity Commission), ki sprejema pritožbe zaradi verske diskriminacije.

  • 14 »Freedom to individually believe and to practice or exercise one's belief«, Black's Law Dictionary, (...)

10Kako torej pojmovati »freedom of religion« v ameriškem ustavnopravnem sistemu? Eno izmed najbolj avtoritativnih del ameriške pravne literature defini­ra »versko svobodo (verske svoboščine, pravico do veroizpovedi, pravico do religije/veroizpovedi) kot svobodo posameznika verovati in izvrševati svoje verovanje.14 Definicija zajema torej svobodo verovanja in svobodo delovanja (iz­vrševanja - freedom to act). Prva svoboščina je absolutne narave - država se va­njo ne sme vmešavati, medtem ko je svoboščina prakticiranja omejena - držav­na oblast se vanjo lahko vmešava z regulacijo in omejevanjem. Teorija opozar­ja, da lahko državna oblast slednjo svoboščino omejuje pred samim izvrševa­njem ter tudi preprečuje verski skupnosti izvajati njeno avtoriteto prek države.

  • 15 Primer Abington School District v. Schempp, 374 V.S. 203.
  • 16 Section 3, Art. VI (Oath of Office) [ ... ] shall be bound by Oath of Affirmation, to support this (...)

11Funkcija obeh ustavnih klavzul (ustanovitvene klavzule in klavzule svo­bodnega izvrševanja) garancije verskih svoboščin v I. amandmaju je, kot je to zapisalo Vrhovno sodišče,15 da ne sme državna oblast niti jamčiti niti siliti veroizpovedi (»religious practice«), da ne preferira med raznimi verami/religija­mi (verovanji, verskimi skupnostmi, sektami) , prav tako ne med verstvi in ne­verstvom ter da deluje ne glede na versko prepričanje. Prav tako ne sme državna oblast nastopati kot arbiter v medverskih sporih. Veroizpoved mora biti torej popolnoma ločena od državne oblasti. Nobena religija ne sme kontrolirati javnih služb in aktov državne oblasti nasploh. To načelo je vneseno v sam tekst Ustave - VI. člen - po katerem ne sme biti zahtevan noben »test« veroizpovedi za pridobitev katerekoli javne službe.16

4.1 Verske svoboščine in »ustanovitvena klavzula«17

  • 17 Čeprav je svobodo veroizpovedi treba razumeti kot enoten pojem, se v pravni teoriji zaradi omenjeni (...)
  • 18 S. L. Emanuel, J. Senderowitz, Constitutional Law, 15th ed., New York 1997, str. 681.
  • 19 Lemonn v. Kurtzman, 403 U.S. 602.

12Kot omenjeno, ameriška ustava zagotavlja verske svoboščine s prepovedjo zakonodaje v zvezi z ustanavljanjem vere (t. i. ustanovitvena klavzula). Bistvo te oblike zagotovitve svoboščine je, da je državna oblast popolnoma nevtralna do veroizpovedi. Država ne sme nobene veroizpovedi niti preferirati (»to endorse«) niti podpirati (»to support«).18 Kako je to v konkretnem primeru mogoče ugotoviti? Vrhovno sodišče je skozi precedenčno pravno prakso izob­likovalo poseben test, ki ga je kot takega prvič uporabilo v primeru Lemon v. Kurtzman19 leta 1971.

13Pred odločitvijo v zadevi Lemon, prav tako pa tudi po njej, ima pravna prak­sa Vrhovnega sodišča ZDA največ sodne prakse na področju kršitve »ustano­vitvene klavzule« zaradi vpletanja veroizpovedi v šolski sistem. Teorija vidi v tem pojavu dva vzroka. Prvi vzrok je nedvomno sistem javnih šol, ki so pod nadzorom države. Država v javnih šolah ne sme nikakor preferirati, vzpodbujati ali celo ustanavljati kakršnekoli veroizpovedi. Drugi razlog pa je tudi praktične narave. Zasebne šole v ZDA so v glavnem v okviru določenih verskih skupnos­ti. Država tovrstnih šol ne sme podpirati, saj bi s tem preferirala določeno ver­sko skupnost.

  • 20 330 U.S. 1.
  • 21 Sama odločba večkrat predstavlja temeljni »učbenik« omenjenih vprašanj. Vrhovni sodnik Hugo Black, (...)

14Transparentni primer pritožbe na vrhovno sodišče zaradi kršitve ustanovitvene klavzule je primer »Everson v. Board of Education«20 iz leta 1947. Šlo je za vprašanje, ali lahko država financira avtobusni prevoz tudi otrokom, ki obiskujejo župnijske šole (parochial schools), torej nejavne šole. Za občana Archa Eversona je bilo to vprašanje tako pomembno, da je vodil postopek do Vrhovnega sodišča, saj je menil, da država s financiranjem avtobusnega prevoza za učence župnijskih šol krši verske svoboščine drugih prek ustanovitvene klavzule. Vrhovno sodišče je v odločbi natančno analiziralo pomen verskih svoboščin in razmerje med vero in državo.21 Vrhovni sodnik Hugo Black je v odločbi VS zapisal, da »prvi amandma zagotavlja, da je državna oblast nevtral­na v razmerju do skupin vernikov in nevernikov, prav tako pa ne zahteva, da je državna oblast njihov nasprotnik (tekmec). Državna oblast ne sme služiti niti za podporo veri niti za nasprotovanje veri.« V konkretnem primeru je sodišče menilo, da država New Jersey ni financirala župnijske šole in je prav tako ni podpirala s tem, ko je financirala tudi avtobusni prevoz njenih učencev. Zako­nodaja, na podlagi katere je financiranje temeljilo, je vzpostavljala splošni pro­gram, s katerim je zagotavljala otrokom in staršem, ne glede na njihovo versko prepričanje in šolanje, varen prevoz do šol. Vrhovno sodišče je menilo, da država s tem zakonom nikakor ni podrla »zidu med državo in cerkvijo«.

15V odločbi »Lemon v. Kurtzman«, temeljnem presedanu, v katerem je bil izoblikovan test, ali akt državne oblasti krši ustanovitveno klavzulo I. amand­maja, se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z ustavnost jo zakona zvezne države Rhode Island o plačah (Rhode Island Salary Supplement Act iz leta 1969) in zakona zvezne države Pensilvanija o nejavnih osnovnih šolah in srednjih šolah (Non Public Elementary and Secondary Education Act iz leta 1968). Zakona sta namreč predvidela neposredno financiranje plač učiteljem sekularnih predme­tov v župnijskih (parochial) in drugih nejavnih šolah. V odločbi je Vrhovno sodišče izoblikovalo merila (zaradi tega precedenčnega primera je test imeno­van »test Lemon«), ki jih mora izpolnjevati akt državne oblasti, da ne krši svo­bode veroizpovedi. Akt državne oblasti mora: 1. biti sekularnega (laičnega, posvetnega) pomena; 2. primarni učinek tega akta ne sme niti preferirati (to advance) niti zavirati (to inhibite) veroizpovedi; 3. ne sme gojiti »čezmerne (pretirane, nenavadne) vpletenosti vlade« (»excessive government entante­ment«) v veroizpoved. Torej le, če akt državne oblasti izpolnjuje zahteve ome­njenega testa, ne krši posameznikove svobode do veroizpovedi.

  • 22 Abington School Distric v. Schempp, 374 V.S. 203.

16Test je Vrhovni sodnik Burger pojmoval kot »cumulative criteria developed by the Court over many years«. Test je torej rezultat daljše evolucije odločb Vrhovnega sodišča. Že leta 1963 je Vrhovno sodišče izpostavilo nujnost seku­larnega zakonodajnega namena akta državne oblasti.22 Zahtevo, da akt državne oblasti ne sme preferirati ne zavirati religije, pa je Vrhovno sodišče poudarilo leta 1968 v primeru Board of Education v. Allen. V primeru »Lemon« je sodišče razveljavilo omenjena zakona, ker nista ustrezala testu (testu Lemon) ter sta s tem kršila ustanovitveno klavzulo I. amandmaja in s tem verske svoboščine. Sodišče je opozorilo na pomisleke, da bi lahko učitelji predmetov v nejavnih šolah v učni proces vpletli vero in moralo določene religije, kar bi lahko pripeljalo do prepletanja države in vere. Vrhovni sodnik Burger je kot analogijo uporabil idejo Jeffersona, da je prvi amandma stena med vero in državo, ter dodal, da je prvi amandma »nejasna, nerazločna in spremenljiva pregrada, ki je odvisna od vseh okoliščin posameznega primera«.

  • 23 366 O.S. 420.
  • 24 Estate of Thomton v. Caldor, Inc. 472 O.S. 703.

17Vendar pa je pomoč nejavni šoli lahko tudi nefinančna in ni njuno povezana le s šolstvom. Kršitev verskih svoboščin prek ustanovitvene klavzule je podana tudi z odobravanjem/potrjevanjem (oz. v angleškem jeziku »endorsement«) določene vere. Vsi npr. vemo, da je v večini zahodnih držav nedelja dela prost dan na podlagi zakona. Vendar je za druge veroizpovedi lahko dela prost dan npr. petek ali sobota. Nedelja je vsesplošno znan dela prost dan za krščansko veroizpoved. Ali je zakon, po katerem je nedelja prost dan, lahko neustaven, ker krši verske svoboščine preko ustanovitvene klavzule? Sodišče je leta 1961 odločalo glede tega vprašanja v primeru McGowan v. Maryland23 in menilo, da gre za naključje, da se nedelja kot dela prost dan ujema z dela prostim dnevom določene veroizpovedi. Zakoni, ki določajo nedeljo kot dela prost dan, so po mnenju VS v skladu z ustavo in ne kršijo ustavno zajamčene svobode veroizpovedi. Gre za uniformiran dan počitka s čisto posvetnim sekularnim namenom. Po drugi strani pa je Vrhovno sodišče leta 198524 menilo, da državni zakon, ki bi omogočal delavcem dela prost dan v soboto (sabbath), krši ustanovitveno klavzulo (in z njo verske svoboščine) zato, ker bi s takšnim zakonom država efektivno preferirala (to advance) določeno veroizpoved. Podobno se je izpostavil tudi problem verskih praznikov, natančneje državnih verskih praznikov, kot je božič. Leta 1989 se je bila bitka pred Vrhovnim sodiščem glede tega vprašanja. Sodišče je menilo, da božič nedvomno izvira iz verskega praznika. Vendar ima po mnenju VS božič danes popolnoma seku­laren pomen - je družinski praznik, čas obdarjevanja itd. To velja tudi za sim­bole, kot je npr. božiček (ki je že pravi "maneken za koka kolo"). Njegov voz, darila itd. po mnenju VS ne preferirajo krščanstva. Po drugi strani pa je sodišče poudarilo, da pomeni »preferiranje« (endorsement) določene vere dovolitev uprizarjanja scene rojstva (nativity scene) tega dne na javnem prostoru.

4.2 Verske svoboščine in »klavzula svobodnega izvrševanja«

18Še transparentnejše varstvo verskih svoboščin zagotavlja Ustava ZDA preko t. i. »klavzule svobodnega izvrševanja« (free excercise dause). Kongres tako ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi prepovedoval veroizpoved. Določba »svobodno izvrševanje veroizpovedi je lahko v očitni kontradikciji z državnimi zakoni«, je premisa, ki jo moramo pri nadaljnjem obravnavanju vzeti v zakup. Temeljni konflikt med obema naravama pravil je ta, da v določenih situacijah ene zapove­dujejo, sočasno pa druge prepovedujejo in nasprotno. Določeno dejanje je npr. določeno z državnim pravilom (zakonom, podzakonskim aktom, torej sploš­nim aktom, prav tako pa tudi s konkretnim aktom), vendar ga verska zapoved prepoveduje. Postavi se vprašanje, kateri normi dati prednost.

  • 25 Reynolds v. United States, 98 V.S. 145 iz leta 1879.
  • 26 Alternativno je pritožnik poudaril, da poligamija ni bigamija (1) (op. R. L) in da je v skladu s t. (...)

19V celotnem spektru veroizpovedi v ZDA je na posebnem mestu tudi mor­monska cerkev (The Church of Jesus Christ of the Later Day Saints). Ta veroizpoved je omogočala tudi poligamijo, ki pa je bila seveda prepovedana z državnimi zakoni. Tedanji predsednik Grant je s pravo vojaško kampanjo v 70­ih letih 19. stoletja hotel izkoreniniti mormonsko poligamijo na podlagi zveznega zakona, ki je poligamijo izrecno prepovedoval. Vodstvo mormonske cerkve je zadolžilo Georgea Reynoldsa, drugače tajnika samega Brighama Younga, da pripravi test ustavnosti tega zveznega zakona. Končna instanca je bila pritožba na Vrhovno sodišče ZDA.25 Pritožnik je zatrjeval, da I. amandma zagotavlja verske svoboščine in da je poligamija del izvrševanja te veroizpove­di.26 Sodišče je bilo v odločitvi enotno (devet proti nič) ter je še posebej ome­nilo »zid med državo in veroizpovedjo«. Posameznik je lahko kaznovan zaradi kaznivega dejanja, inkriminiranega z zvezno zakonodajo, ne glede na svojo vero. Izvrševanje veroizpovedi, ki ogroža javni red, javno varnost (na splošno javne interese), ne spada pod ustavno garancijo verskih svoboščin.

  • 27 406 V.S. 205 iz leta 1972.

20Enak konflikt med veroizpovedjo in državnimi zakoni, torej klasični kon­flikt interesov, je bil dan tudi približno sto let pozneje v zloglasnem primeru Vrhovnega sodišča Wisconsin v. Yoder.27 Zvezna država Wisconsin je sprejela zakon o obveznem šolanju do 10. razreda (10 grades). Verske skupnosti amišev po drugi strani zahtevajo na podlagi svoje veroizpovedi osnovno šolanje le 8 razredov (8 grades). Epilog Vrhovnega sodišča je bil naslednji: zakon o obveznem šolanju države Wisconsin je bil protiustaven, ker je kršil klavzulo svobodnega izvrševanja veroizpovedi staršev, torej verske svoboščine in s tem 1. amandma Ustave ZDA. Zakon je namreč kršil verske pravice staršev otrok, ki bi se morali šolati tudi po 8. razredu. Pritož nik - amiška skupnost - je zatrjevala, da bi ta zakon načel, če ne celo uničil njihovo veroizpoved. Poudarjali so tradi­cijo samozadostne skupnosti, poseben način življenja in nujnost tega načina življenja za ohranitev sekte. Pritožnik je uspel v zelo težkem standardu doka­zovanja, da njihova pravila šolanja ne kršijo državnega zakona in da izostanek iz nadaljnjih dveh let šolanja ne more imeti takšnih psihofizičnih posledic na otroku, da ne bi mogel postati samopodpirajoč in produktiven državljan. Vrhovni sodnik Douglas je dal nasprotno, negativno mnenje. Menil je, da je Sodišče upoštevalo izključno interes staršev po izvrševanju veroizpovedi ter interes države, otroci pa so bili iz tehtanja interesov izvzeti. Otroci bi morali imeti možnost izraziti svoje mnenje glede nadaljnjega šolanja in s tem tudi glede emancipacije od amiške veroizpovedi in skupnosti.

  • 28 o tem problemu glej tudi Teršek A., Svoboda vere, govora in tiska, Dignitas, št. 5, Ljubljana 2000, (...)
  • 29 310 U.S. 586.
  • 30 West Virginia State Board of Edw:ation v. Barnette, 319 U.S. 624.
  • 31 S. L. Emanuel, J. Senderowitz, Constitutional Law, op. cit, str. 681.

21Kar zadeva področje šolstva vsi poznamo, če ne drugače, iz »patriotskih« ameriških filmov prisego zastavi (Pledge of Allegiance). Ali zapoved takih »po­svetnih dejanj« lahko krši posameznikove verske svoboščine prek klavzule svo­bodnega izvrševanja? V praksi je seveda prišlo do primerov, ko so otroci naspro­tovali salutiranju in prisegi zastavi v šoli.28 Leta 1940 je v odločbi Minersville School District v. Gobitis29 odločilo, da je lahko Jehovova priča (ustavnopravno upravičeno) izključena iz javne šole, če zavrne salutiranje zastavi, ki se izvršu­je vsak dan v šoli. Takšna zahteva torej ni kršila I. amandmaja. Leta 1943, torej na vrhuncu 2. svetovne vojne, pa je pravosodno ministrstvo prejelo v enem samem tednu več sto pritožb zaradi pretepanja in napadov na Jehovove priče v šolah. Pritožnik (Gobitis) je »testiral ustavnost« zakona o salutiranju države West Virginia.30 Vrhovno sodišče ZDA je svojo tri leta staro odločitev korenito spremenilo, vendar svoje odločitve ni utemeljilo le z versko svobodo iz I. amandmaja, temveč tudi s svobodo govora (prav tako iz I. amandmaja). Sodišče je v sodbi zapisalo, da je salutiranje zastavi (Pledge of Allegiance) oblika govo­ra. Državna oblast pa ne more prisiliti državljana, da izrazi svoje prepričanje, s kršitvijo njegove svobode govora. Ne glede na to, ali je bila zavrnitev salutiran­ja zastavi verske narave ali ne, je to svobodo (zavrniti salutiranje iz tega ali drugega razloga) po prepričanju VS treba spoštovati. V seriji odločb je Vrhovno sodišče štelo tudi uradno molitev pri pouku kot neustavno.31

  • 32 Illinois ex rel. McCollum v. Board of Education, 333 D.S. 203.
  • 33 473 D.S. 373.

22Leta 1948 pa je Vrhovno sodišče odločilo, da je poučevanje veroizpovedi v javnih šolah prepovedano, tudi če učitelji prihajajo od zunaj.32 Javne šole načeloma lahko dajo svoje prostore javnosti, ki jih uporablja kot 1. i. javni forum. Vendar gre pri tem za uresničevanje druge svoboščine - svobode govo­ra, zato lahko tudi verske skupine uporabljajo tovrstne javne prostore. V odločbi School District of Grand Rapids v. Ball33 se je Vrhovno sodišče ukvarjalo s situacijo, ko so bili učenci nejavne šole poučevani s popravnim programom v javnih šolah na javne stroške, po drugi strani pa so bili javne šolske programe javni učitelji izvajali v cerkvenih učilnicah. Vrhovno sodišče je skrbelo, da bi učitelji pomotoma zašli v učenje določene vere in da bi tovrstni programi lahko pomenili simbolično vez med vlado in vero (»crucial symbolic link beetween government and religion«) v očeh mladine. Prav tako je bilo sodišče zaskr­bljeno, da bi tovrstni programi predstavljali »primarno religiozno misijo«.

  • 34 Wooley v. Maynard, iz leta 1977.
  • 35 Thomas v. Review Board of the Indiana Employment Security Division, iz leta 1981.

23Kako daleč segajo verske svoboščine proti aktom državne oblasti, prikazu­jeta tudi naslednja dva primera. V prvem je Jehovova priča testirala ustavnost zakona države Oregon, po katerem je na avtomobilski registrski tablici pisalo: »Live Free or Die« (»Živi svoboden ali umri«), češ da nasprotuje njihovim ver­skim prepričanjem. Sodišče je menilo, da posameznik ne sme biti prisiljen širi­ti ideoloških sporočil na svoji zasebni lastnini.34 Vrhovno sodišče je kot kršitev verskih svoboščin klavzule svobodnega izražanja štelo zavrnitev podpore za brezposelne, ker je Jehovova priča prostovoljno dala odpoved, saj je bila pre­meščena na drugo delovno mesto. Tam pa bi bila morala izdelovati orožje, kar je v nasprotju z njenim verskim prepričanjem.35

  • 36 Oregon Employment Division v. Smith, 494 D.S. 872.

24Z odpustom z delovnega mesta zaradi »izvrševanja veroizpovedi« se je Vrhovno sodišče ukvarjalo tudi leta 1990, v skrajno zanimivem in v marsika­terem pogledu precedenčnem primeru.36 Država Oregon je namreč zavrnila socialno podporo zaradi brezposelnosti dvema staroselskima Američanoma (native Americans), ker sta bila odpuščena zaradi kajenja pejotla. Pritožnika sta ves čas trdila, da je kajenje pejotla poseben religiozni ritual njunega plemena in da pomeni svobodno izvrševanje veroizpovedi. Pejotl je bil seveda na seznamu prepovedanih drog te zvezne države, posest itd. te droge pa inkriminirana kot kaznivo dejanje. Pritožnika sta tožila državo za izplačilo podpore, ta pa je to zavračala zaradi odpusta na temelju prepovedanega dejanja na delovnem mestu (»work-relate misconduct«), zaradi česar odpuščenim delavcem ne gre socialna pomoč. Vrhovno sodišče je poudarilo, da »klavzula svobodnega izvrševanja« zah­teva prepoved zakonodaje, ki bi namenoma škodila veroizpovedi, ne pa zgolj slučajno. Tako je seveda Vrhovno sodišče dalo prednost državnim zakonom (kazenski zakonodaji) v razmerju do svobodnega izvrševanja veroizpovedi.

25Vrhovno sodišče je do presedana Smith kontinuirano odločalo, da se državna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje veroizpovedi, razen če je bila k temu prisiljena (»to have compelling need«). Ta standard je bil s sodbo v primeru Smith spremenjen. Sodišče je namreč z zavrnitvijo pritožbe nakazalo, da je državna oblast morala imeti »razumno podlago« (»reasonable basis«) za omejevanje izvrševanja veroizpovedi. To pojmovanje Vrhovnega sodišča je javnost razumela kot preohlapni razlog, na podlagi katerega se državna oblast lahko vmešava v izvrševanje veroizpovedi, tudi kot izraz mnenja, da so verske svoboščine v ZDA ogrožene. Sledila je obširna kampanja, v kateri je sodelovalo veliko verskih skupnosti ter gibanj za državljanske pravice. To gibanje je tudi predstavilo Kongresu načrt novega zakona o verskih svoboščinah, ki bi derogi­ral precedenčno odločbo »tihega zakonodajalca«. Skupni imenovalec nasproto­vanja med samimi verskimi skupnostmi je bila ideja obnovitve standarda »com­pelling interest« oz. »compelling need«, ki mu je morala državna oblast slediti pri vmešavanju v izvrševanje veroizpovedi. Kongres je sledil predlogom iz peticije ter sprejel »Religious Freedom Restoration Act«. Temeljna značilnost zakona je, da je ponovno vpeljal klavzulo oz. standard »compelling interest«. Le v primeru »prevladujočega interesa« lahko državna oblast prisili posameznika v dejanja, ki so v nasprotju z njegovo veroizpovedjo.

5 Zaključne misli

  • 37 K. Boyle, J. Sheeen, Freedom of Religian and Belief, A World Report, Routledge, London 1997, str. 1 (...)
  • 38 Ibidem.

26Danes živi v ZDA prek 255 milijonov ljudi. Uradne statistike37 kažejo, da se je od približno sto večjih religioznih struj in okoli tisoč manjših velika večina struj izrekla za kristjane, od katerih je spet večina protestantov, približno 25 od­stotkov pa je evangeličanov. Okoli dva odstotka prebivalstva je židov, manjši odstotek pa muslimanov, hindujcev, budistov in drugih verstev in sekt. Zanimiv je podatek, da v ZDA etnični izvor ni nujno povezan z veroizpovedjo po­sameznika. Tako naj bi bil poldrugi milijon Američanov arabskega izvora, od tega pa je le pol milijona muslimanov. Podobno je mogoče zaznati pri staro sel­skih Američanih (Native Americans). Le 0,8 odstotka celotnega prebivalstva ZDA je staroselcev, od tega jih le 47.000 zatrjuje, da pripadajo staroselskim veroizpovedim. Okoli 46 odstotkov staroselcev je protestantov in 21 odstotkov katolikov.38 Zelo majhen odstotek ameriškega prebivalstva se izreka za ateiste. Temu primerno je tudi celotno javno življenje v ZDA. Verjetno si ne bi noben od vodilnih politikov upal načeti vprašanja teizma in ateizma, saj je »bog« prisoten v političnih govorih tako republikancev kot demokratov.

27Načelo iz I. amandmaja Ustave ZDA je sestavljeno iz dveh klavzul (ustanovi­tvena: »Kongres ne bo sprejel nobenega zakona, ki bi se nanašal na ustanovitev kakšne vere«, in klavzula svobodnega izvrševanja: »Kongres ne bo sprejel nobe­nega zakona, ki bi prepovedoval veroizpoved«) in je bilo prek 200 let temeljno pravno pravilo razmejitve med državno oblastjo in religijo. Temeljna ideja, da bi to načelo kot temeljno jamstvo verskih svoboščin na območju ZDA pomenilo »zid« med državo in religijo, je bila sčasoma trezneje obravnavana. Vrhovni sodnik Burger je poudaril, da je to načelo zelo nejasno in odvisno od vseh okoli­ščin, v katerih nastopa akt državne oblasti. Državna oblast bi se morala vzdržati preferiranja veroizpovedi, pa tudi njenega zaviranja. Vzdržati bi se morala interpretiranja verskih vprašanj in medverskih nasprotovanj. V tej luči je Vrhovno sodišče glede obeh klavzul 1. amandmaja izoblikovalo določena načela, ki mo­rajo biti upoštevana pri vprašanju, ali določen akt državne oblasti krši posame­znikove verske svoboščine. Ustanovitvena klavzula zahteva t. i. test Lemon. PO tej zahtevi mora biti akt državne oblasti sekularnega pomena, katerega primarni učinek ne sme niti preferirati niti zavirati veroizpovedi in prav tako ne sme goji­ti čezmerne vpletenosti vlade v veroizpoved. Le v tem primeru ne gre za kršitev verskih svoboščin.

28Za posameznika in njegove verske potrebe je bistvenega pomena svobodno izvrševanje veroizpovedi. To svobodo mu na območju ZDA pravno zagotavlja t. i. free excercise dause (klavzula svobodnega izvrševanja). Kje je tista meja, ki določa, ali dejanje posameznika pomeni izvrševanje veroizpovedi? Vnovič je treba pretehtati vse okoliščine posameznega primera, čeprav je treba tudi priz­nati, da gre za zelo spolzek teren. Poseg državne oblasti v domnevno izvrše­vanje veroizpovedi je nedvomno legitimen in legalen. Spomnimo se samo uži­vanja zakonsko prepovedanih substanc. Vendar je včasih lahko izvrševanje veroizpovedi tako pomembno za posameznika ali skupnost, da je treba spreje­mati kompromise. Tipičen primer je dovoljenje ulova dveh kitov na leto staro­selcem zvezne države Washington, ker to pomeni pomembno versko ceremo­nijo. S pravnega vidika lahko državna oblast poseže v izvrševanje posame­znikovega izvrševanja verskih svoboščin le, ko ima »prevladujoč« interes. Ta »prožni« standard je tudi zakonsko institucionaliziran in je rezultat peticije koalicije zelo velikega števila vernikov različnih veroizpovedi v ZDA.

Top of page

Notes

1 To je med drugimi poudaril tudi slovenski muftija, v intervjuju 21. 2. 2003, v oddaji Odmevi.

2 Na samem začetku gre omeniti, da v sicer redki pravni literaturi s področja verskih svoboščin na Slovenskem to izjemno zanimivo in pomembno tematiko v pravu ZDA obravnava D. Čepar ml., v članku, objavljenem v temeljnem slovenskem delu pravne problematike razmerja verskih skupnosti in države: Pravna ureditev razmerja med religijo in državo v ZDA, s poudarkom na javnih in zasebnih šolah, str. 223-312; obj. v L. Šturm, Cerkev in država. Pravna ureditev razmerja med državo in cerkvijo, Nova revija, Ljubljana 2000.

3 »We hold these truths to be self-evident, that all men are create equal; that they are endowed by their Creator with certain inalienable rights; that among these, are life, liberty, and the pursuit of happiness«.

4 »That, to secure these rights, govemments are instituted among men [ ... ]«.

5 (Freedom of Religian, Speech, Press, Assembly and Petition) »Congress shall make no law respecting an estab­lishment of religian, or prohibiting the free exercise thereof; or abridging the freedom of speech, or of the press, or the right of the people peaceably to assemble, and to petition the Government for a redress of grievances«.

6 Prim. Teršek A., Svoboda vere, govora in tiska, Dignitas, št. S, Ljubljana, 2000, str. 109 in nasl.

7 Tako Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Everson v. Board of Education, 330 U.S. 1 (1947), citirano po D. E. Lively, P. A. Haddon, D. E. Roberts, R. L. Weaver, Constitutiona1 Law, Cases, History, and Dialogues, Anderson Publ., Cincinati 1996, str. 102I.

8 »Congress shaH make no law respecting an establishment of religion [ ... ]«

9 »Congress shall make no law (respecting an establishment of religion), or prohibiting the free exercise there­of; [ ... ]«

10 Klavzuli sta posledica različnih pojmovanj veroizpovedi tedanjega časa ter različnih pogledov na dikcijo I. amandmaja. Več o tem A. Adams, C. Emmerich, A Nation Dedicated to Religiaus Liberty: The Constitutional Heritage of the Religion Clauses. University of Philadelphia Press, Philadelphia 1990.

11 To načelo izvira iz evolucije odločb Vrhovnega sodišča ZDA ter je zasidrano tudi v novejšem presedanu Wallace v. Jaffree, 472U.S. 38 iz leta 1985.

12 Več o zgodovinskem pogledu ameriške družbe konec 19. in 20. stoletja glede tovrstnih vprašanj, J. E. Nowak, R. D. Rotunda, Constitutional Law. Hornbook Series, West Pub!' St. Paul, 1991, str. 1157 in nasl.

13 Epperson v. Arkansas, 393 V.S. 97 Zaradi razveljavitve teh zakonov kot neustavnih so nekatere države z zakonodajo zahtevale, da se mora isto easovno obdobje, ki se porabi za poučevanje »evolucijske teorije«, nameniti tudi poučevanju »kreacije«. Vrhovno sodišče je tudi tovrstne zakone spoznalo za neustavne leta 1987, saj niso ustrezali t. i. » testu Lemon«, v odločbi Edwars v. Aguillard, 482 V.S. 578.

14 »Freedom to individually believe and to practice or exercise one's belief«, Black's Law Dictionary, 6. izdaja, West Pub!., st. Paul 1990, str. 664.

15 Primer Abington School District v. Schempp, 374 V.S. 203.

16 Section 3, Art. VI (Oath of Office) [ ... ] shall be bound by Oath of Affirmation, to support this Constitution; but no religious Test shall ever be required as a Qualification to any Office or public Trust under the United States.«

17 Čeprav je svobodo veroizpovedi treba razumeti kot enoten pojem, se v pravni teoriji zaradi omenjenih dveh klavzul problematika obravnava v dveh različnih vidikih.

18 S. L. Emanuel, J. Senderowitz, Constitutional Law, 15th ed., New York 1997, str. 681.

19 Lemonn v. Kurtzman, 403 U.S. 602.

20 330 U.S. 1.

21 Sama odločba večkrat predstavlja temeljni »učbenik« omenjenih vprašanj. Vrhovni sodnik Hugo Black, ki je zapisal večinsko mnenje, je poudaril, da so prvotni naseljenci ZDA iz Evrope menili, da je način kako najbolj učinkovito vzpostaviti verske svoboščine v določeni družbi ta, v katerem oblast nima moči obdavčevati, vzdrževati, podpirati ali na kakšen drugi način pomagati katerikoli verski skupnosti.

22 Abington School Distric v. Schempp, 374 V.S. 203.

23 366 O.S. 420.

24 Estate of Thomton v. Caldor, Inc. 472 O.S. 703.

25 Reynolds v. United States, 98 V.S. 145 iz leta 1879.

26 Alternativno je pritožnik poudaril, da poligamija ni bigamija (1) (op. R. L) in da je v skladu s t. i. »meanstreamom« ameriških vrednot, kot sta družina, duhovna vzgoja, in tako ne ogroža javnega miru.

27 406 V.S. 205 iz leta 1972.

28 o tem problemu glej tudi Teršek A., Svoboda vere, govora in tiska, Dignitas, št. 5, Ljubljana 2000, str. 109 in nasl.

29 310 U.S. 586.

30 West Virginia State Board of Edw:ation v. Barnette, 319 U.S. 624.

31 S. L. Emanuel, J. Senderowitz, Constitutional Law, op. cit, str. 681.

32 Illinois ex rel. McCollum v. Board of Education, 333 D.S. 203.

33 473 D.S. 373.

34 Wooley v. Maynard, iz leta 1977.

35 Thomas v. Review Board of the Indiana Employment Security Division, iz leta 1981.

36 Oregon Employment Division v. Smith, 494 D.S. 872.

37 K. Boyle, J. Sheeen, Freedom of Religian and Belief, A World Report, Routledge, London 1997, str. 157.

38 Ibidem.

Top of page

References

Bibliographical reference

Rok Lampe, « Verske svoboščine in položaj verskih skupnosti v ustavnopravnem sistemu Združenih držav Amerike – problematika človekovih pravic », Revus, 2 | 2004, 68-80.

Electronic reference

Rok Lampe, « Verske svoboščine in položaj verskih skupnosti v ustavnopravnem sistemu Združenih držav Amerike – problematika človekovih pravic », Revus [Online], 2 | 2004, Online since 21 June 2013, connection on 28 July 2017. URL : http://revus.revues.org/1546

Top of page

About the author

Rok Lampe

doktor pravnih znanosti

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org