Prijeđi na kretanje stranicama – Plan stranice

Početna stranicaNuméros2Izbrana ustavnopravna vprašanja e...Načelo primarnosti evropskega pra...

Izbrana ustavnopravna vprašanja evropske integracije

Načelo primarnosti evropskega prava v luči ustavnosti ter Sodišče ES kot »zakoniti sodnik«

Povzetek odločbe Zveznega Ustavnega sodišča Republike Nemčije v zadevi Kloppenburh – BverfGE 75, 233
Supremacy of EU Law in the Light of Constitutionality and the ECJ as a “Statutory Judge”
Katja Plauštajner
p. 131-137

Sažetci

Prispevek obravnava kršitev pravice do zakonitega sodnika po nemški ustavi, ki je bila kršena s tem, ko nacionalno sodišče ni upoštevalo odločitve Sodišča ES v postopku o predhodnem vprašanju. Nemško ustavno sodišče obširno osvetljuje tudi vsebino odločbe Sodišča ES o predhodnem vprašanju, tj. načelo primarnosti evropskega prava, in zavraša mnjenje nacionalnega sodišča, da omenjeno načelo v primeru direktiv ni ustavnopravno sprejemljivo.

Vrh stranice

Cjelovit tekst

1Dejstvo, da evropsko pravo prevlada nad nacionalnim, je sprožilo številne prav­ne razprave. Nacionalna sodišča so poskušala načelo primarnosti evropskega prava izpodbijati z vidika ustavnosti. Seveda neuspešno. Enega izmed poskusov zanikanja primarnosti evropskega prava in odgovor ustavnega sodišča na ome­njeni problem, tudi v zvezi s pomenom Sodišča Evropskih skupnosti kot zako­nitega sodnika, ponazarja odločba nemškega ustavnega sodišča v zadevi Klop­penburg, ki pozornemu bralcu ponuja obilo zanimivih pravnih vidikov.

1 Uvodno

  • 1 Šesta direktiva Sveta Evropske gospodarske skupnosti 77/388 za harmonizacijo pravnih predpisov drža (...)

2Pritožnica vodi agencijo, ki se ukvarja z dajanjem kreditov in hipotek. Za pro­met, ki ga je dosegla v prvi polovici leta 1978 iz kreditnih poslov, kot mala pod­jetnica svojim strankam prometnega davka ni posebej obračunala. V davčni na­povedi je za ta del prometa zahtevala davčno oprostitev in se pri tem sklicevala na § 4, številka 8/a zakona o prometnem davku (ZPD) iz leta 1980, v povezavi s člen 1 in člen 13, del B, črka d, številka 1 šeste direktive Sveta Evropske gospo­darske skupnosti (šesta direktiva).1

  • 2 Deveta direktiva Sveta 78/583 za harmonizacijo pravnih predpisov držav članic o prometnih davkih.

3Člen 13, del B, črka d šeste direktive nalaga obveznost državam članicam, da ne glede na druge predpise skupnosti oprostijo davkov (med drugim tudi) prihodke, ki izvirajo iz dajanja, posredovanja in upravljanja kreditov s strani kreditodajalca. Zvezna republika Nemčija (ZRN) je svojo obveznost izpolnila s sprejetjem § 4, številka 8/a ZPD z začetkom veljave 1. januarja 1980, čeprav je bila skladno s šesto direktivo in poznejšo spremembo devete direktive2 to zavezana storiti najpozneje do 1. januarja 1979.

2 Postopanje strank

2.1 Odločbi finančnega urada in finančnega sodišča

4Pristojni finančni urad je zavrnil oprostitev davkov za omenjene prihodke in jih obravnaval po splošni davčni osnovi.

5Pritožnica je nato vložila tožbo na finančno sodišče in zahtevala davčno oprostitev. Pri tem se je v prvi vrsti opirala na sodbe Sodišča Evropskih skup­nosti (Sodišče ES), ki jih je to izdalo v podobnih primerih in v katerih je kredit­nim posredovalcem priznalo pravico, da se sklicujejo na določbe šeste direktive od 1. januarja 1979 naprej, kljub neimplementaciji s strani države članice. Finančno sodišče je Sodišču ES, skladno s členom 177/2 pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (PEGS - sedanji člen 234/11 PES), postavilo vprašanje, ali se lahko posredovalec kreditov v času od 1. januarja 1978 do 30. junija 1978 sklicuje na neimplementirane določbe šeste direktive, čeprav je deveta direktiva pooblastila države članice, da šesto direktivo implementirajo najpozneje do 1. januarja 1979. Ker je Sodišče ES s sodbo z dne 22. februarja 1984 odgovorilo pritrdilno, je finančno sodišče ugodilo zahtevi pritožnice in znižalo prometni davek za leto 1978.

2.2 Odločba zveznega finančnega sodišča

  • 3 Čl. 20/3: »Zakonodajalec je vezan na ustavni red, izvršna in sodna oblast pa na zakon in pravo.« »D (...)
  • 4 Čl. 24/1: »Zveza lahko z zakonom prenese vrhovnostno pravico na meddržavne ustanove.« »Der Bund kan (...)

6Zoper odločbo finančnega sodišča je finančni urad vložil revizijo na zvezno finančno sodišče, ki je s sodbo z dne 25. aprila 1985 razveljavilo odločbo finančnega sodišča zaradi kršitve člena 20/33 in člena 24/14 ustave ter zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice.

7Zvezno finančno sodišče je svojo odločitev utemeljilo na naslednji način: »Na Evropsko gospodarsko skupnost za področje prometnega davka ni prene­sena vrhovnostna pravica postavljati pravo z neposredno veljavnostjo v notra­njosti držav v okviru izenačevanja prava po členih 99, 100 in 189 PECS [sedan­ji členi 93, 94, 249 PES]. Zato je bilo skladno s členom 20/3 ustave za leto 1978 treba uporabiti zakon o prometnem davku 1967/1973; vezano st na omenjeno sodbo sodišča ES z dne 22. februarja 1984 za uporabo tega zakona ni bila ovira.«

8Po mnenju zveznega finančnega sodišča se namreč vezano st sodne oblasti na zakone in pravo Zvezne republike Nemčije po členu 20/3 ustave nanaša na pravne norme Skupnosti le, kadar je po členu 24/1 ustave prenesena vrhovnos­tna pravica postavljati pravo z neposredno veljavnostjo v ZRN. Zakon o privo­litvi k PECS pa na Evropsko skupnost glede prometnega davka takšne vrhovnos­tne pravice po mnenju sodišča ni prenesel, saj na področju prometnega davka Evropska skupnost zgolj harmonizira pravne ureditve držav članic prek direk­tiv. Harmonizacija poteka v dveh stopnjah; na prvi stopnji se določita vsebina direktive in rok za njeno implementacijo, na drugi stopnji sledi implementacija direktive v notranje nacionalno pravo s strani posamezne države članice. Države članice s tem ne dajejo pristojnosti direktivam priznavati podobne učinke, kot jih imajo uredbe. Zvezno finančno sodišče nadalje pojasnjuje, da bi neuporaba zakona o prometnem davku 1967/1973 pomenila dajanje prednosti pravu skupnosti ne glede na vrsto in vsebino konkretne norme.

9Zvezno finančno sodišče navaja, da za razveljavitev odločbe finančnega sodišča ni ovira niti odločba Sodišča ES z dne 22. februarja 1984 o predhodnem vprašanju. »Obvezujoča narava odločb Sodišča ES o predhodnem vprašanju po členu 177 PECS [sedanji člen 234 PES] se za konkreten postopek nanaša zgolj na vsebino prava skupnosti, ki ga Sodišče ES obvezujoče razlaga; pristojnost nacionalnega sodišča, odločati o pravu, ki se bo uporabilo, pa ostaja nedotak­njena.« »S pravico Sodišča ES, da skladno s členom 177 PES razlaga pravo skup­nosti, skupnosti ne more biti dana pristojnost postavljati pravo na področju, na katerem lahko sprejema samo direktive.«

  • 5 Čl. 100/1, 1. stavek: »Če sodišče meni, da je zakon, od katerega veljavnosti je odvisna odločitev, (...)
  • 6 Čl. 199/2: »Če je pri pravnem sporu dvomljivo, ali je pravilo mednarodnega prava sestavni del nemšk (...)

10Sodišče sklene, da ni moglo ugoditi zahtevi pritožnice, da se sproži posto­pek pred Zveznim ustavnim sodiščem po členu 100/1, prvi stavek5 oziroma po členu 100/2 ustave6 ali postopek pred Sodiščem ES po členu 177 PEGS [sedanji člen 234 PES]. Prvi ni dopusten, ker senat zveznega finančnega sodišča ne me­ni, da je zakon o privolitvi k pogodbi EGS neustaven. Poleg tega ne gre za sploš­no vprašanje mednarodnega prava. Postopek predhodnega vprašanja o razlagi šeste direktive pred Sodiščem ES pa ni potreben, ker obstoji že več odločb sodišča in ker je odločitev odvisna od prava ZRN in ne od prava skupnosti.

2.3 Ustavna pritožba

  • 7 Člen 101/1, 2. stavek: »Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do zakonitega sodnika.« »Niemand darf s (...)
  • 8 Čl. 2/1: »Vsakdo ima pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti, če ne krši pravic drugih in ust (...)

11Pritožnica je z ustavno pritožbo zahtevala, da se razveljavi sodba zveznega finančnega sodišča z dne 25. aprila 1985. Uveljavljala je kršitev svoje ustavne pravice do zakonitega sodnika po členu 101/1, drugi stavek7 in kršitev svobode gospodarske dejavnosti po členu 2/18 ustave.

12Kršitev člena 101/1, drugega stavka ustave vidi pritožnica v tem, da zvezno finančno sodišče ni upoštevalo odločitve Sodišča ES z dne 22. februarja 1984 o predhodnem vprašanju in pri tem ni sprožilo niti novega postopka pred Sodiščem ES po členu 177/3 PEGS [sedanji člen 234/3 PES] niti pred Zveznim ustavnim sodiščem po členu 100/1 ustave. S tem ko je svojo odločbo naslonilo na nemško zakonodajo in kljub odločbi Sodišča ES ni dalo prednosti šesti direk­tivi, je pritožnico nedovoljeno omejilo tudi v njeni svobodi gospodarske dejavnosti. Glede veljavnosti direktiv znotraj držav članic se je pritožnica izrec­no sklicevala na sodno prakso Sodišča ES.

3 Odločitev sodišča

13Zvezno ustavno sodišče je štelo ustavno pritožbo za utemeljeno in svojo odločitev podkrepilo z naslednjimi besedami: »Sodišče ES je zakoniti sodnik v smislu člena 101/1, 2. stavek ustave ... Pravna veljava šeste direktive je bila za zvezno finančno sodišče vprašanje, pomembno za odločitev v smislu čl. 177/ 3 PEGS [sedanji člen 234/3 PES], in ga je bilo treba soditi po pravu skupnosti.«

14Člen 177 PEGS [sedanji člen 234 PES] daje Sodišču ES v razmerju do sodišč držav članic dokončno pooblastilo odločanja o interpretaciji pogodbe kot tudi o veljavnosti in interpretaciji v členu navedenih aktov skupnosti. »Odločbe Sodišča ES, izdane po členu 177 PEGS, so obvezujoče za vsa sodišča držav čla­nic, ki se soočijo z istim izhodiščnim postopkom.« Takšna pristojnost sodišča služi v interesu integracije in pravne varnosti namenu, da se pravo skupnosti interpretira in uporablja čim bolj enotno. Utemeljitvi te pristojnosti Skupnosti ni mogoče ustavnopravno ničesar očitati z vidika člena 24/1 ustave.

15Vendar pa ustavno sodišče poudarja, da »pristojnost, prenesena s členom 177 PEG S [sedanji člen 234 PES], ni brez omejitev. Omejitve, ki ji jih postavlja nemška ustava, so končno podvržene jurisdikciji Zveznega ustavnega sodišča.« Po mnenju zveznega finančnega sodišča je Sodišče ES ustavnopravne meje člena 177 PEGS prekoračilo s svojo kvalifikacijo šeste direktive. Sodišče ES naj iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne bi imelo pooblastila, da v okviru razvijanja prava enači direktive z uredbami, zato je bilo zvezno finančno sodišče z ustavnopravnega vidika zavezano uporabiti nemško davčno zakonodajo. Ustavno sodišče je takšno mnenje zveznega finančnega sodišča zavrnilo. »V začetnem obdobju Sodišča ES se je resnično izhajalo iz tega, da se direktive v smislu člena 189 PEG S [sedanji člen 249 PES] nanašajo le na države članice in pred implementacijo v notranje pravo ne morejo imeti nikakršnih pravnih učinkov za posameznika.« Vendar pa je pozneje Sodišče ES v precedenčnem primeru 26/62 (Van Gend en Laos, op. K. P.) odločilo, da lahko tudi člen 12 PEGS [sedanji člen 25 PES], ki se nanaša zgolj na države članice, ustvarja neposredne učinke in pravice za posameznika. To je povzročilo vprašanje, ali podobno velja tudi za izvedene akte skupnosti, naslovljene na države članice, če so za to primerni. Temu v prid sta govorila oba glavna argumenta omenjene odločbe Sodišča ES, namreč učinkovitost pravnih določb in vključitev posameznika v pravo skupnosti. V odločbah, ki so sledile, je Sodišče ES priz­nalo pravne učinke tudi odločitvam kot aktom skupnosti ter poudarilo, da iz člena 189 PEGS [sedanji člen 249 PES] in neposredne uporabnosti uredb ne sledi, da drugi akti nikoli ne morejo imeti neposrednih učinkov. Sčasoma je Sodišče ES priznalo tudi pravico posameznika, da se proti državi, ne pa proti tretjim pred nacionalnim sodiščem sklicuje na določbe direktive, če ta ni bila pravilno ali pravočasno implementirana. Sodišče ES je za to postavilo pogoj, da so obveznosti države iz direktive jasno razvidne in brezpogojne ter da za njiho­vo aplikacijo niso potrebni izvedbeni akti. Takšna sodna praksa Sodišča ES je v nemški literaturi naletela na široko odobravanje in je bila podprta tudi z ustavnopravnega vidika. Tudi ustavno sodišče navaja, da sta naziranje Sodišča ES glede pravne narave direktiv in metoda, s katero je to naziranje razvilo, v okviru integracijskega programa, ki si ga je začrtal zakon o privolitvi k PEGS. Prav tako zakon o privolitvi k PEGS, ki v nasprotju z mnenjem zveznega finančnega sodišča zajema tako uporabljeno metodo kot rezultat iskanja pravno ustrezne rešitve glede direktiv s strani Sodišča ES, ne prekoračuje meja pravne države, ki so zaradi ustave postavljene kot omejitve prenosu vrhovnostnih pra­vic po členu 24/1 ustave. »Sodišče ES s tem ne daje skupnosti na področju, na katerem je pristojna le za direktive, zakonodajne moči, enake njeni pristojnosti v primeru uredb, kot meni zvezno finančno sodišče. Sodišče se bolj omejuje na to, da izoblikuje pravne učinke že obstoječe pristojnosti. [ ... ] Edini smisel možnosti sklicevanja (na neimplementirano direktivo, op. K. P.) [ ... ] je v tem, da se učinkovito in v skladu z načelom pravne države sankcionirajo obveznosti držav članic iz direktiv.«

16Ustavno sodišče ugotavlja, da je v tem početju zagotovo tudi del ustvarjanja prava. Dejstvo, da neimplementaciji ne sledi zgolj tožba Skupnosti zoper državo članico, temveč tudi možnost sklicevanja na direktivo zoper državo članico s strani posameznika, pomeni novo kategorijo sankcioniranja. Pooblastila So­dišča ES za razvijanje prava so skladna tudi s členom 24/1 ustave, čeprav na skupnost s PEGS ni prenesena moč sodne prakse z neomejenim razširjanjem pooblastil. Vprašanja, kje se končajo meje dosega oblasti skupnosti, ustavno sodišče v konkretni odločbi ne obravnava, poudarja pa, da z možnostjo, ki jo je priznalo Sodišče ES posamezniku, da se sklicuje na določene direktive, ta meja še zdaleč ni prekoračena. Obveznosti držav članic glede izpolnitve direktiv se namreč s tem niti ne povečajo niti ne postanejo strožje; poveča se zgolj učinko­vitost določene vrste direktiv, s ciljem bolje doseči njihovo upoštevanje s strani držav članic.

17Tudi metodi razvijanja prava, ki jo je uporabilo Sodišče ES, ni z vidika zakona o privolitvi k PEGS in člena 24/1 ustave mogoče ničesar očitati. Sodišče ES sicer na ta način ne more poljubno širiti pristojnosti Skupnosti, vendar je nedvomno jasno, »da so se države članice želele opremiti s sodiščem, ki mu bodo poti iskanja pravno ustrezne rešitve odprte [ ... ]. Sodnik ni bil v Evropi nikdar 'la bouche qui prononce les paroles de la loi' (tako Montesquieu, O duhu zakonov, 1748; op. K. P.) [ ... ].« Da je Sodišče ES pri razvijanju prava pazljivo, kaže tudi to, da je za možnost sklicevanja na direktive predvidel določene pogo­je, ki so vsaj v dosedanji praksi redko izpolnjeni.

18Zvezno finančno sodišče je bilo torej na odločbo Sodišča ES o predhodnem vprašanju vezano. Pravni akti Skupnosti imajo ob koliziji z nacionalnimi zakoni tudi pred nemškimi sodišči prednost, kar izhaja iz nezapisane norme pri­marnosti prava Skupnosti. Načelu primarnosti prava Skupnosti je bila z zakonom o privolitvi k pogodbam Skupnosti v povezavi s členom 24/1 ustave podeljena notranjedržavna obveznost njihove pravne uporabe.

19Če zvezno finančno sodišče kljub temu razlagovanju Sodišča ES ni želelo slediti, bi moralo sprožiti nov postopek po členu 177/3 PEGS [sedanji člen 234/3 PES], saj je bilo vprašanje razlage šeste direktive zanj bistveno za odločitev v konkretni zadevi. Če sodišče zadnje instance ne sproži postopka glede vprašanja, ki je že bilo predmet odločanja Sodišča ES in je vsebovano v odločbi tega sodišča, izdani v istem postopku, gre za kršitev člena 101/1, druge­ga stavka nemške ustave.

20Razveljavitev napadene odločbe zaradi opustitve uporabe člena 100/1 ustave po mnenju ustavnega sodišča ne pride v poštev, ker zvezno finančno sodišče zakona o privolitvi ne šteje za protiustavnega. »Ker se sodba zveznega finančnega sodišča razveljavi že zaradi kršitve člena 101/1, drugega stavka ustave, vprašanje, ali krši tudi nadaljnje ustavne pravice, ki jih je zatrjevala pri­tožnica, ni rešeno odprto.«

  • 9 Člen 101/1. 2. stavek: »Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do zakonitega sodnika.« »Niemand darf s (...)

21Nemško ustavno sodišče je tako s sklepom z dne 8. aprila 1987 v postopku o ustavni pritožbi pritožnice Kloppenburg soglasno izdalo naslednjo odločbo: »Sodba Zveznega finančnega sodišča z dne 25. aprila 1985 - VR 123/84 - je v nasprotju s členom 101, prvim odstavkom, drugim stavkom ustave.9 Sodba se razveljavi. Zadeva se vrne zveznemu finančnemu sodišču. Zvezna republika Nemčija mora pritožnici povrniti potrebne stroške.«

Vrh stranice

Bilješke

1 Šesta direktiva Sveta Evropske gospodarske skupnosti 77/388 za harmonizacijo pravnih predpisov držav članic o prometnem davku - skupni sistem davka na dodano vrednost: enovita obvezna davčna osnova.

2 Deveta direktiva Sveta 78/583 za harmonizacijo pravnih predpisov držav članic o prometnih davkih.

3 Čl. 20/3: »Zakonodajalec je vezan na ustavni red, izvršna in sodna oblast pa na zakon in pravo.« »Die Gesetzgebung ist an die verfassungsmaBige Ordnung, die vollziehende Gewalt und die Rechtsprechung sind an Gesetz und Recht gebunden.«

4 Čl. 24/1: »Zveza lahko z zakonom prenese vrhovnostno pravico na meddržavne ustanove.« »Der Bund kann durch Gesetz Hoheitsrehte auf zwischenstaatliche Einrichtungen iibertragen.«

5 Čl. 100/1, 1. stavek: »Če sodišče meni, da je zakon, od katerega veljavnosti je odvisna odločitev, neustaven, je treba izkoristiti postopek in, [si ... ], če gre za kršitev te ustave, priskrbeti odločitev Zveznega ustavnega sodišča.« »Halt ein Gericht ein Gesetz, auf des sen Gtiltigkeit es bei der Entscheidung ankommt, fUr verfas­sungswidrig, so ist das Verfahren auszunutzen und, [ ... ] wenn es sich um die Verletzung dieses Grundgesetzes handelt, die Entscheidung des Bundesverfassungsgerichtes einzuholen.«

6 Čl. 199/2: »Če je pri pravnem sporu dvomljivo, ali je pravilo mednarodnega prava sestavni del nemškega prava in ali daje neposredne pravice in obveznosti, si mora sodišče priskrbeti odločbo Zveznega ustavnega sodišča.« »lst in einem Rechtsstreite zweifelhaft, ob eine Regel des VOlkerrechtes Bestandteil des Bundesrechtes ist und ob sie unmittelbar Rechte und Pflichten fur den Einzelnen erzeugt (Artikel 25), so hat das Gericht die Entscheidung des Bundeverfassungsgerichtes einzuholen.«

7 Člen 101/1, 2. stavek: »Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do zakonitega sodnika.« »Niemand darf seinem gesetzlichen Richter entzogen werden.«

8 Čl. 2/1: »Vsakdo ima pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti, če ne krši pravic drugih in ustavnega reda ali nravnega zakona.« »Jeder hat das Recht auf freie Entfaltung seiner Perstinllichkeit, soweit er nicht die Rechte anderer verletzt und nicht gegen die verfassungsmaBige Ordnung oder Sittengesetz versttiBt.«

9 Člen 101/1. 2. stavek: »Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do zakonitega sodnika.« »Niemand darf seinem gesetzlichen Richter entzogen werden.«

Vrh stranice

Preporučeni oblik citiranja:

Časopisni bibliografski podatci

Katja Plauštajner, «Načelo primarnosti evropskega prava v luči ustavnosti ter Sodišče ES kot »zakoniti sodnik«»Revus, 2 | 2004, 131-137.

Elektronički bibliografski podatci

Katja Plauštajner, «Načelo primarnosti evropskega prava v luči ustavnosti ter Sodišče ES kot »zakoniti sodnik«»Revus [Mrežno izdanje], 2 | 2004, Datum mrežne objave: 20 juin 2013, pristupljeno 28 mars 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/1582; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.1582

Vrh stranice

Autor

Katja Plauštajner

Absolventka Pravne fakultete v Ljubljani

Vrh stranice

Autorska prava

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh stranice
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search