Skip to navigation – Site map
(Ustavno)sodno soočanje s terorizmom in političnim fundamentalizmom

Problem terorizma v strasbourški sodni praksi

The Problem of Terrorism in Strasbourg Case Law
Dunja Jandl
p. 164-183

Abstracts

The article presents jurisprudence of the European Court of Human Rights dealing with violations of human rights and freedoms where the victims are allegedly terrorists. It can be concluded that the Court’s settled view is that human rights and freedoms, including all procedural safeguards, need the same standard of protection regardless of the nature of the charges in the prosecution. A state is obliged to abstain from encroachment upon an individual’s rights. Furthermore the State is obliged to undertake actions needed to prevent the violation of rights (positive duty). The existence of positive duties is the legal background to establish state responsibility if the state fails to protect those who are under its jurisdiction. In order to effectively counter threats of terrorism, the State must be allowed to use force and undertake other measures such as secret surveillance of mail, post and telecommunications. The court tolerates restrictions of rights granted by the Convention, yet at the same time it states that some rights are absolute and not to be restricted, e.g. the prohibition of ill-treatment. Restriction of other rights is accepted by the Court if it is absolutely necessary and proportionate to the aim being pursued. The Court has developed guidelines by weighing human rights and freedoms on the one hand and the need for safety from terrorism on the other. The Court emphasizes the need to ensure effective previous and subsequent judicial supervision over measures. If the rights have been violated it is, according to the settled case law, the duty of the state to ensure an effective investigation that is able to lead to the identification and punishment of those who are responsible.

Top of page

Full text

1 Uvod

1Terorizem se ni pojavil z »11. septembrom«, res pa je, da je tega dne terorizem dobil nove razsežnosti in pravu postavil vprašanja, na katera bo treba dati jasne odgovore. Čeprav se danes Amerika morda počuti najbolj ogroženo, ima Evropa veliko pestrejšo zgodovino boja proti terorizmu (oz. organizacijam in skupinam, kot so npr. ETA, IRA, PKK ... ). Terorizem se je torej spremenil in zato zahteva nove pristope pri preprečevanju njegovih tragičnih posledic. Nov val terorizma ima lastnosti globalne organizacije, ki so ji na voljo skoraj vsa sredst­va uničevanja in ustrahovanja. »Stare« teroristične skupine, kot sta IRA ali ETA, imajo npr. jasne geografske in politične (tudi legitimne) cilje, njihove akcije pa so usmerjene proti določeni skupini ljudi (čeprav pri tem zahtevajo tudi druge žrtve). Nov val terorizma, ki ga svet po 11. septembru povezuje z islamom, nima več predvidljivih tarč napada, njegovi cilji so manj jasni oziroma na splošno usmerjeni proti zahodnemu načinu življenja.

  • 1 V prejšnji, prvi številki Revusa prof. Igličar (v članku Pojmovni, tranzicijski in javnomnenjski vi (...)
  • 2 Glej Korošec D., Bavcon L., Mednarodno kazensko pravo. Posebni del., Pravna fakulteta, Scripta, 200 (...)

2To dejstvo je zahodni svet močno zbegalo in ustvarja družbeno ozračje, ki se v zahodnem svetu nagiba v splošno prestrašenost, to pa je potenciralo "sve­tost" in nujnost boja proti terorizmu. Grozi nevarnost, da bo javnost postala neobčutljiva za pravice ljudi, ki so domnevno odgovorni za poboj nedolžnih posameznikov, in njihovo prestrašenost. V takšnem ozračju je po svoje logično, da si tudi pravniki postavljajo vprašanje, koliko človekovih pravic in svoboščin gre priznati (domnevnim) teroristom.1 Terorizem v pravu ni le načel številnih novih vprašanj, temveč je tudi pokazal na pomanjkljivosti v sistemu varstva pravic, zagotovljenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravic (v nadaljeva­nju Konvencija). Še vedno npr. ni izoblikovana enotna definicija terorizma.2 S tem je med drugim povezana dilema, ali naj se boj proti terorizmu obravnava kot vojna ali kot boj proti kriminalu oziroma ali se teroristom priznavajo pravi­ce iz in na podlagi ženevskih konvencij ali Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravna teorija in praksa sta v tem smislu pred težavno nalogo. Med zanimivejšimi vprašanji sta tudi vprašanji, ali bo v imenu boja proti terorizmu policija dobila širša pooblastila in ali je dovoljeno voditi splošne evidence osebnih podatkov o vseh državljanih ali le o »sumljivih posameznikih«. Kateri tri­bunali naj sodijo teroristom: kazenska sodišča ali kateri drug organ? Nenazad­nje gre s tem v zvezi tudi za vprašanje kaznovalne politike.

3Evropa se je, vsaj po tihem, (tudi) v imenu varstva demokracije in človekovih pravic priključila iskanju teroristov in njihovih voditeljev vse do afganistanskega hribovja in v iraški puščavi, medtem ko doma še zmeraj išče jasen odgovor na vprašanje, kakšen obseg človekovih pravic in svoboščin naj prizna teroristom, potem ko jih podredi lastni jurisdikciji. Evropa v zvezi s te­rorizmom ne čaka križem rok. Nenazadnje je tu sodna praksa Evropskega so­dišča za človekove pravice, ki daje odgovore na večino vprašanj, povezanih s terorizmom ter njegovim razmerjem z (evropskim) varstvom temeljnih člo­vekovih pravic in svoboščin.

2 Vprašanja terorizma v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice

2. 1 Primer Lawless kot izhodišče

  • 3 Regulation 54/164, Human Rights and Terrorism, sprejeta 17. decembra 1999 na generalnem zasedanju s (...)
  • 4 Klass in drugi proti Nemčiji, sodba z dne 6. septembra 1978.

4Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče) v več primerih potrjuje, da terorizem ogroža družbeni sistem in civilizacijske vrednote sodob­ne družbe. Boj proti terorizmu ima legitimen cilj; zaščito življenja ljudi.3 Bolj kot to pa je njegov cilj zaščita obstoječih (demokratičnih) političnih in družbe­nih struktur. Sodišče je že leta 1978 v zadevi Klass proti Nemčiji4 zapisalo, da je mogoče spodkopali ali celo uničiti demokracijo tudi z ravnanji, katerih primarni namen je sicer zavarovanje demokracije. V skladu s to logiko je v sodni praksi Sodišča ustaljeno prepričanje, da je treba temeljne človekove pravice in svobo­ščine, skupaj s temeljnimi procesnimi pravicami, priznati slehernemu posa­mezniku, ne glede na njegove osebne okoliščine in ne glede na ravnanja, zara­di katerih je določen posameznik izpostavljen kazenskemu pregonu oz. kazno­valni politiki države ali naddržavne organizacije.

  • 5 Macdonald R. st. J. et al (Eds.), The European System for the Protection of Human Rights, Martinus (...)
  • 6 O tem vprašanju glej razpravo prof. Boštjana M. Zupančiča v tej številki Revusa.
  • 7 Npr. v zadevi McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995.
  • 8 Glej sodbe v zadevi Soering proti Veliki Britaniji, sodba z dne 7. julija 1989, para. 87; Klass in (...)

5Konvencija je po prepričanju Sodišča »živ dokument«5 in ne sme biti odteg­njen dejanskim življenjskim razmeram, v katerih se uporablja. Interpretacija določb Konvencije, ki je v pristojnosti Sodišča, je torej tista, ki dejansko obliku­je skupne standarde varstva človekovih pravic v državah pogodbenicah.6 So­dišče je v več sodbah poudarilo,7 da je konvencijske določbe treba interpretirati tako, da bo zagotovljeno praktično in učinkovito varstvo konvencijskih pravic.8 Takšno prepričanje odraža tudi soočanje Sodišča s problemom terorizma.

  • 9 Lawless proti Irski, sodba z dne 1. julija 1961.
  • 10 Brogan in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 29. novembra 1998, serija Ano. 145-B, para. 61.
  • 11 17. člen Konvencije določa: "Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razumeti tako, kot da vsebuj (...)

6V primeru Lawless proti Irski9 je Sodišče obravnavalo pritožbo pripadnika organizacije IRA, ki je zatrjeval kršitev Konvencije, ker medtem, ko je bil priprt, ni imel dostopa do sodnika, ki bi na njegovo zahtevo odločal, ali sta odvzem prostosti in pripor zakonita. Sodišče je sicer priznalo, da je boj proti terorizmu okoliščina, ki upravičuje daljši časa pripora, kot ga določa nacionalna zakono­daja,10 po drugi strani pa to ne dovoljuje državi, da podaljšuje pripor brez hitre sodne kontrole njegove zakonitosti (o tem več v nadaljevanju). Vlada Republike Irske je v svojem zagovoru navajala, da se pripadniki IRA ne morejo sklicevati na temeljne pravice do svobode in poštenega sojenja, kot jih določata S. in 6. člen Konvencije, zaradi svoje aktivnosti in značaja organizacije, ki ji pripadajo. Vlada se je pri tem sklicevala na 17. člen Konvencije11. Sodišče argumentom irske vlade ni pritrdilo in je odločilo, da določb 17. člena Konvencije ni mogoče tolmačiti kot opravičilo za nepriznavanje pravic iz S. in 6. člena Konvencije.

  • 12 Teršek Andraž, EKČP in pozitivne dolžnosti države, Pravna praksa, št. 15-16/2002, str. 5.
  • 13 Podrobneje ibidem.

7Vsebino pravic pomembno opredeljuje pojem pozitivnih dolžnosti držav po­godbenic. Sodna praksa ESČP omogoča nedvoumen sklep, da 1. člen EKČP im­plicitno predpostavlja pozitivne dolžnosti držav pogodbenic, ki morajo z aktiv­nimi ukrepi zagotoviti uresničevanje pravic in svoboščin, določenih v EKČP.12 Država je dolžna vzdržati se posegov v pravice in svoboščine, zagotovljene s Konvencijo. Vendar to ni dovolj. Država mora delovati tudi aktivno, da bi se konvencijske pravice in svoboščine lahko uresničevale (t. i. pozitivna dolž­nost).13 Obstoj pozitivnih konvencijskih dolžnosti je tudi podlaga za vzpostavitev odgovornost države, če ta aktivno ne preprečuje terorizma in njegovih posledic. Država je dolžna sprejemati ukrepe, ki so potrebni, da bi zaščitila posameznike pred terorizmom. Ti ukrepi vključujejo sprejetje ustrezne zako­nodaje, neodvisne in učinkovite preiskave okoliščin terorističnih akcij, ustrezno oziroma učinkovito delovanje pripadnikov oboroženih sil države v boju proti terorizmu. Država mora torej skrbeti za odkrivanje in preprečevanje terorizma.

2.2 Spoštovanje načela zakonitosti

  • 14 2. člen Konvencije:
    "1. Everyone's right to life shall be protected by law. No one shall be deprive (...)

8Ukrepi, ki jih država izvaja z namenom, da bi preprečila teroristična dejanja, se­stavljajo pestro paleto in sežejo od uporabe posebnih metod (kot so prisluško­vanje, delo tajnih agentov, vodenje evidenc osumljenih oseb ... ) do sprejemanja predpisov in posamičnih aktov. Vsi ukrepi, ki jih oblasti izvajajo, morajo spoštovati načelo zakonitosti. Temeljiti morajo torej na zakonitem predpisu, od orga­nov oblasti pa se zahteva, da te ukrepe izvajajo v skladu z zakoni, mednaro­dnimi pogodbami in drugimi predpisi, upoštevajoč hierarhijo pravnih aktov. Sodišče je pozorno predvsem na ukrepe, ki ogrožajo življenje ali telesno inte­griteto posameznika. Vsaka omejitve pravice iz Konvencije mora biti vnaprej predvidena, nujna in proporcionalna cilju, ki se zasleduje z ukrepom. O zakoni­tosti in arbitrarnosti oblastnih ukrepov se je Sodišče največkrat izrekalo v okviru varstva pravice do življenja in pri tem interpretiralo 2. člen Konvencije14.

9Vsebina drugega člena Konvencije je nedotakljivost življenja, ki je temeljna vrednota Konvencije. Sodišče poudarja, da drugi člen Konvencije ne prepovedu­je le namernega in nezakonitega odvzema življenja, temveč tudi nalaga državi dolžnost, da sprejme vse potrebne ukrepe za varstvo življenja vseh ljudi pod njeno jurisdikcijo. Hkrati pa v drugem odstavku tega člana Konvencija določa, v katerih situacijah je odvzem življenja zakonit. Na tej podlagi je zakonit odvzem življenja določeni osebi s strani pristojnih državnih organov, če gre za preprečevanje izvajanja terorističnega dejanja in če namena ni mogoče doseči drugače oziroma z drugim ukrepom. Sodišče v tem primeru govori o takem ukrepu kot absolutno nujnem ukrepu v danih okoliščinah (več v nadaljevanju).

  • 15 Pozitivne dolžnosti države se torej ne nanašajo samo na odgovornost države za »škodo«, ki jo posame (...)
  • 16 Osman proti Veliki Britaniji, sodba z dne 28. oktobra 1998, Reports of Judgments and Decisions 1998 (...)

10Pozitivna dolžnost države, da varuje življenje ljudi pod svojo jurisdikcijo, je podlaga za vzpostavitev odgovornosti za smrt človeka, ki je bodisi posledica kriminalne (mišljen je organizirani kriminal) bodisi teroristične dejavnosti. Gre za varstvo, ki ga posamezniki uživajo v okviru Konvencija v razmerju s tretjimi osebami oziroma za t. i. »drittwirkung« Konvencije.15 Sodišče je v primeru Osman proti Veliki Britaniji16 naštelo naslednje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost države: (1) oblast ve ali bi morala vedeti za grožnjo smrti, ki preti posamezniku kot posledica kriminalne dejavnosti določenih tretjih oseb; (2) država je opustila določena dejanja, ki spadajo v njeno pristojnost; (3) z izvršitvijo takšnih dejanj bi se objektivno lahko preprečila realizacija omenjene nevarnosti oziroma smrtni dogodek.

  • 17 McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995.

11Na 2. člen Konvencije se je Sodišče opiralo, ko je npr. odločalo v primeru McCann in drugi proti Veliki Britaniji17. Dejansko stanje primera je bilo nasled­nje. Pripadniki posebne enote britanske vojske so v akciji, katere namen je bil preprečiti teroristični napad na Gibraltarju, ubili pripadnike teroristične organizacije Irske republikanske armade (IRA), ki so pripravljali večjo teroristično akcijo (razstrelitev avto bombe na glavnem trgu, pri čemer so bile predvidene številne civilne žrtve). Angleška obveščevalna služba je pridobila podatke o načinu in kraju načrtovanega dejanja. Pripadniki posebne enote so na dan pričakovanega napada opazovali predvideno mesto napada in odprli ogenj, ko so se na opazovano mesto pripeljali osumljeni pripadniki IRA. V trenutku spopada osumljeni pripadniki IRA niso nosili orožja, prav tako niso ne izvajali ne nameravali izvesti terorističnega dejanja.

12V omenjenem primeru je Sodišče določilo merila za presojo legitimne uporabe orožja s strani pripadnikov oboroženih sil države v situacijah, v kate­rih se preprečujejo teroristična dejanja:

  • 18 McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995, para. 148.

There are situations where is premited to use force, which may result, as an unintended outcome, in the deprivation of life of a person assumed to be connected with terrorist action. The use of force, however, must be more than absolutely nec­essary for the achievement of the purpose ...18

13Iz obrazložitve sodbe je mogoče sklepati, da je standard, ki ga Sodišče pri tem postavlja, strožji od standarda, ki se normalno uporablja pri presoji, ali je ravnanje države zakonito, in kjer mora sicer protipravno dejanje oblasti biti »nujno v demokratični družbi« (»necessary in a democratic society«). Kadar država uporabi oboroženo silo, pa se legitimnost uporabe tega ukrepa torej pre­soja po merilu »absolutly necessary and strictly proporcionate to the achivment of the aims set out«.

14Sodišče ta primer sklene z ugotovitvijo kršitve 2. člena Konvencije, torej ugotovi nezakonit odvzem življenja pripadnikom teroristične skupine in vzpo­stavi odgovornost države, ker ta »ni zadostno, primerno in popolno ugotovila dejanskega stanja ter s tem ni dala popolne in ustrezne podlage za odločanje neposrednih izvajalcev ukrepa (tj. pripadnikov oboroženih sil). Nadalje tudi dejanje, ki je pripeljalo do smrti teroristov, po mnenju Sodišča v tem primeru ni bilo »absolutly neccesary and strictly proporcionate to the achievement of the aims set out«, saj bi se nevarnost terorističnega dejanja lahko preprečila z drugimi ukrepi, kot je npr. s preprečitvijo vstopa osumljenim osebam v Gibraltar.

  • 19 McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995, para. 184.

15Ravnanje pripadnikov posebne enote v dani situaciji je Sodišče ocenilo kot zakonito. Po mnenju Sodišča je bila usmrtitev treh pripadnikov IRA »permited or product of a tacit agreement amongst those involved in the situation«.19 So­dišče v nadaljevanju pravi, da osebam, ki nastopajo kot pripadniki oboroženih sil in imajo nalogo preprečiti teroristično dejanje, v situacijah, ko se neposred­no soočajo s terorističnimi akcijami, ni mogoče naložiti dolžnosti preverjanja podatkov, na podlagi katerih ukrepajo.

16Načelo zakonitosti država spoštuje, če ukrepi temeljijo na zakonu ali na njem temelječem predpisu, ki dovolj natančno določa njihovo vsebino, obseg in pogoje uporabe. Poleg tega morajo biti ukrepi proporcionalni in nujni v konkret­ni situaciji. Predvsem pa mora država po mnenju Sodišča poskrbeti za naknad­no sodno kontrolo uporabe in izvajanja ukrepov.

17Drugi člena Konvencije določa tudi dolžnost države, da zagotovi sodno var­stvo pravic tistih oseb, ki so bile oškodovane s terorističnim dejanjem, ker drža­va ni izpolnila svojih dolžnosti. Govorimo o pravici do denarne odškodnine za državljane, ki so bili oškodovani, ker država ni začela ali dokončala kazenskega postopka zoper tistega, ki je bil obtožen za teroristično dejanje, ali ker ni spre­jela ustrezne zakonske podlage za izvajanje ukrepov in delovanje organov za preprečevanje terorizma. Gre za proceduralni vidik 2. člena Konvencije.

  • 20 Rotaru proti Romuniji, sodba z dne 4. maja 2000; glej tudi sodbe v zadevah: Amuur proti Franciji, s (...)

18V primeru Rotaru proti Romuniji20 je država v svoj zagovor navajala, da kršitve Konvencije ni »več«, saj je v posebnem postopku nacionalno sodišče glede iste zadeve priznalo kršitev pravic in pritožniku zagotovilo moralno zadoščenje. Sodišče je zavrnilo argument države z obrazložitvijo, da Konveciji ni zadoščeno s sodbo ali ukrepom, s katerim je sicer ugodeno tožniku, a mu ta sodba ali ukrep ne priznavata odškodnine za kršitev Konvencije.

  • 21 Ulku Ekinci proti Turčiji, sodba z dne 16. julija 2002.
  • 22 Gre za usmrtitev okoli 400 pripadnikov kurdske manjšine v Turčiji v letu 1994. Omenjene poboje sta (...)

19Proceduralni vidik 2. člena je izpostavljen tudi v primeru Ulku Ekinci proti Turčiji.21 Pritožnik je zatrjeval kršitev omenjenega člena in odgovornost turških oblasti, opirajoč se na dejstvo, da turške oblasti niso sprejele in zagotovile izva­janja primerne kazenske zakonodaje, na podlagi katere bi bilo mogoče prega­njati in obsoditi odgovorne osebe za poboje pripadnikov kurdske manjšine. Pritožnik v tem primeru je bila žena umorjenega pripadnika kurdske manj­šine.22 Sodišče je pritrdilo pritožnici in ugotovilo odgovornost Turčije, ker ta ni sprejela ustrezne zakonodaje ter ni izvedla učinkovite preiskave o smrti moža pritožnice.

2.3 Prepoved povratne veljave zakona

  • 23 Ecer in Zeyrek proti Turčiji, sodba z dne 27. februarja 2001.

20V primeru Ecer in Zeyrek proti Turčiji23 so bili pritožniki obsojeni, ker so dali za­točišče pripadnikom ilegalne organizacije. To dejanje je imelo naravo konti­nuiranega dejanja in je trajalo od leta 1988 do 1989. Tudi v obtožnici je bilo kaznivo dejanje časovno omejeno na obdobje med letoma 1988 in 1989. Zakon, na podlagi katerega je bila izrečena sodba, je začel veljati leta 1991. Uporaba zakona za dejanja, storjena pred njegovo uveljavitvijo, pomeni kršitev 7. člena Konvencije. Sodišče je v tem primeru potrdilo veljavnost 7. člena (nullum crimen, nulla poena sine lege) tudi za dejanja s terorističnim elementom.

21Kazni, ki se izrečejo osebi, obsojeni za teroristično dejanje, morajo biti predpisane z zakonom in se lahko izrečejo samo za dejanja, ki so določena v kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku storitve kaznivega dejanja.

2.4 Absolutna prepoved mučenja

22Absolutno so prepovedani mučenje in nehumano ali ponižujoče ravnanje ter to­vrstno kaznovanje storilcev terorističnih dejanj ali pripadnikov terorističnih skupin. Ta prepoved se nanaša na vse faze kazenskega postopka. Sodišče pose­bno pozornost posveča ravnanju z zaporniki, ukrepom zasliševanja in priporu.

  • 24 Glej sodbe v zadevah: Labita proti Italiji, sodba z dne 6. aprila 2000, para. 119; Irska proti Veli (...)

23V sodbi, ki jo je izreklo v primeru Labitta proti Italiji24 (in številnih drugih), beremo:

  • 25 Glej sodbe v zadevah: Irska proti Veliki Britaniji, sodba z dne 18. januarja 1978, serija Ano. 25, (...)

Tretji člen Konvencije pomeni temeljno in najpomembnejšo vrednoto demo­kratične družbe. Celo v najbolj težkih situacijah, kot je boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, Konvencija v absolutnem smislu prepoveduje mučenje in nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje .... Določba tretjega člena je abso­lutna in je ni dopustno suspendirati ali omejevati, niti v situacijah, ko je ogrožena javna varnost. Konvencija prepoveduje mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje ne glede na dejanje žrtve.25

24V okviru tega je vsaka uporaba fizične prisile zoper osebo, ki ji je odvzeta prostost in ki ni neposredna reakcija na njegovo ravnanje, oblika mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter pomeni kršitev 3. člena Konvencije. Od tega Sodišče ne odstopa niti takrat, kadar je žrtev neprimernega ravnanja v smislu 3. člena domnevni terorist.

25V primeru Tomasi proti Franciji je Sodišče med drugim poudarilo tudi na­slednje:

  • 26 Tomasi proti Franciji, sodba z dne 27. avgusta 1992, serija Ano. 241-A, p. 42, para. 115.

Article 3 (art. 3) enshrines one of the most fundamental values of democratic society The Court is well aware of the immense difficulties faced by States in mod­ern times in protecting their communities from terrorist violence. However, even in these circumstances, the Convention prohibits in absolute terms torture or inhuman or degrading treatment or punishment, irrespective of the victim's conduct. Unlike most of the substantive clauses of the Convention and of Protocols Nos. 1 and 4 (P1, P4), Article 3 (art. 3) makes no provision for exceptions and no derogation from it is permissible under Article 15 (art. 15) even in the event of a public emergency threatening the life of the nation.26

26V primeru Chantal proti Veliki Britaniji Sodišče poudari:

  • 27 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996, para. 79.

Sodišče se zaveda težav, s katerimi se srečujejo države v današnjem času, ko varujejo družbo pred nasiljem terorizma. Vendar celo v teh primerih Konvencija absolutno prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, ne glede na dejanje, ki ga je storila oseba, podvržena kaznovanju.27

  • 28 Irska proti Veliki Britaniji, sodba z dne 18. januarja 1978.
  • 29 Assenov in drugi proti Bolgariji, sodba z dne 28. oktobra 1998, Reports of Judgments and Decisions (...)

27Eden od najpogosteje citiranih primerov je Irska proti Veliki Britaniji28, ko Sodišče kot konstitutivni element neprimernega ravnanja (ill-treatment) v smislu 3. člena določi »prag intenzivnosti ravnanja«. Presoja intenzivnosti ravnanja je odvisna od vseh okoliščin konkretnega primera. Med okoliščinami, ki so rele­vantne za presojo, ali je ravnanje preseglo prag intenzivnosti in s tem povzročilo kršitev 3. člena Konvencije, pa Sodišče vendarle ne omenja dejanja žrtve29. To dejstvo omogoča dva sklepa. Prvič, ker so okoliščine navedene s primer, je mogoče sklepati, da se Sodišču ni zdelo potrebno posebej poudariti te okoli­ščine, saj se mu zdi samoumevno, da tudi ta okoliščina vpliva na prag inten­zivnosti ravnanja (v eno ali drugo smer). Drugi sklep, h kateremu se sama nagi­bam, je ta, da dejanje žrtve ne vpliva na prag intenzivnosti ravnanja. Kot že rečeno, tudi prepovedanih oblik ravnanja države v smislu 3. člena ni mogoče upravičevati z dejanjem, zaradi katerega je oseba priprta (tj. teroristično deja­nje). Na prag intezivnosti ravnanja lahko torej vpliva le neposredno ravnanje osebe, npr. pri prijetju.

  • 30 Kmetty proti Madžarski, sodba z dne 16. decembra 2003.

28Potrditev zgornjega sklepa sem našla tudi v sodbi v primeru Kmetty proti Madžarski30, kjer je bil pritožnik priprt v okviru policijske preiskave ob eksplo­ziji bombe v enem od nakupovalnih centrov. Pritožnik je zatrjeval, da ga je poli­cija pretepala in mu grozila. Sodišče sicer ni ugotovilo zatrjevanjih kršitev, ker za to ni bilo dovolj dokazov, vendar pa je poudarilo, da razlog, zaradi katerega je bila pritožniku odvzeta prostost, ni relevanten za presojo (ne)dovoljenega ravnanja od strani državnih oblasti.

  • 31 Ocelan proti Thrčiji, sodba z dne 12. marca 2003.
  • 32 Kot zanimivost naj omenim, da imajo v skladu s špansko zakonodajo storilci terorističnih dejanj ob (...)

29Vendar pa lahko iz mnenja Sodišča v primeru Ocelan proti Turčij31 razbere­mo, da je Sodišče glede na okoliščine primera pripravljeno izjemoma tudi dovo­ljevati odstopanje od prepovedi nečloveškega in nehuman ega ravnanja in ka­znovanja. Pritožnik je bil med prestajanjem pripora in kazni v enem od turških zaporov tri leta ločen od drugih zapornikov. Razen s svojim odvetnikom ni smel navezati stikov z drugimi ljudmi. Pritožnik je zatrjeval, da je šlo za nehumano ravnanje zaradi socialne izolacije. Sodišče takega ravnanja z zaprtim ni štelo za kršitev 3. člena Konvencije. Svojo ugotovitev je oprlo na dejstvo, da je pritožnik vodja oboroženega separatističnega gibanja in bi lahko ob stiku za drugimi po­samezniki organiziral novo teroristično akcijo. Sodišče je bilo mnenja, da okoli­ščine, podane v omenjenem primeru, upravičujejo ravnanje turških oblasti, in sicer neobičajne varnostne ukrepe, tudi socialno izolacijo zapornika.32

  • 33 Assenov in drugi proti Bolgariji, sodba z dne 28. oktobra 1998, p. 3290, para. 102.

30Iz strasbourške sodne prakse je razbrati, da zatrjevanje priprtega ali zaprte­ga posameznika, da je bil žrtev neprimernega ravnanja v smislu 3. člena, pre­nese breme dokazovanja na državo. Država mora namreč zagotovi učinkovito uradno preiskavo okoliščin posameznega primera. Taka preiskava mora voditi do identifikacije in kaznovanja odgovornih oseb. Če država ne izpelje nepris­transke preiskave, je po mnenju Sodišča33 zanikana učinkovitost določbe 3. člena in s tem povzročena kršitev te konvencijske določbe. Tretji člen se v sod­bah Sodišča namreč bere vzporedno s 1. členom Konvencije, ki državi pogod­benici nalaga določene pozitivne obveznosti.

2.5. Varstvo zasebnosti in varstvo osebnih podatkov

  • 34 Glej Šelih Alenka: Človekove pravice in izziv terorizma, Pravna praksa, št. 1/2003, str. 4. Prim. s (...)
  • 35 Podrobno o tem problemu Teršek A., Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS(...)

31Kazenska zakonodaja, ki se hoče odzvati na terorizem, je izpostavljena nevar­nosti, da lahko popusti pred uvajanjem večjih pooblastil, danih policiji. Širjenje in uporaba takih ukrepov lahko pripeljeta do tega, da se bo njihova uporaba ši­rila tudi na druga področja, ki so onkraj problema terorizma in da se bo obliko­vala splošna mentaliteta, ki bo bolj tolerantna do posegov te vrste.34 V tem kon­tekstu je treba izpostaviti uporabo posebnih preiskovalnih metod in sredstev policijskega dela35. Strasbourško Sodišče uporabo posebnih metod dovoljuje:

  • 36 Klass in drugi v. Nemčija, sodba z dne 6. septembra 1978, Serija A, št. 28, para. 48.

Democratic societies find themselves threatened by highly sophisticated forms of espionage and by terrorism, with the result that the State must be able, in order effectively to counter such threats, to undertake the secret surveillance of subversive elements operating within its jurisdiction. The Court has therefore to accept that the existence of some legislation granting powers of secret surveillance over the mail, post and telecommunication is, under exceptional conditions, necessary in a demo­cratic society in the interest of national security and for the prevention of disorder or crime.36

  • 37 Kopp proti Švici, sodba z dne 25 marca 1994, para. 58.

32Ukrepi, ki pomenijo omejitev pravice do zasebnosti (osebna preiskava, hišna preiskava, prisluškovanje in nadzor nad korespondenco ... ), morajo biti določeni z zakonom. Situacije, ko je njihova uporaba dovoljena, je po mnenju Sodišča treba razlagati restriktivno in jih izvajati v najmanjšem možnem obsegu. Biti morajo proporcionalni cilju, ki se z njimi poskuša doseči. Bistveno je, da ukrepi temeljijo na jasnih in podrobnih določbah, ki opredeljujejo tudi podrobnosti glede tehničnih lastnosti sredstev, uporabljenih pri izvajanju posebnih ukrepov.37

  • 38 Airey proti Irski, sodba z dne 9. oktobra 1979: »However, although the object of Article 8 is essen (...)
  • 39 X in Y proti Nizozemski, sodba z dne 26. marca 1985.

33V zvezi z 8. členom Konvencije (pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) ima država pozitivno konvencijska dolžnost, da se ne le vzdrži posegov v zasebnost posameznikov, temveč da tudi zagotovi dejanski in učinkoviti ("practical and effective«) zakonodajni, administrativni in sodni sis­tem za varstvo zasebnosti38, tako v razmerju med posameznikom in državo kot v razmerju med posamezniki.39

34Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da je omejitev pravice do varstva oseb­nih podatkov dopustna, če je izpolnjen pogoj določenosti tovrstnih ukrepov z zakonom in če obstaja legitimen cilj. Zakon mora določati obseg in način ome­jitve te pravice, ki je proporcionalna s ciljem, nad izvajanjem ukrepa pa mora opravljati nadzor zunanji, neodvisni organ.

  • 40 Rotaru proti Romuniji, sodba z dne 4. maja 2000.

35V primeru Rotaru proti Romuniji40 je Sodišče odločilo, da gre za kršitev pravice do zasebnosti vselej, kadar organi oblasti zbirajo, obdelujejo in vodijo evidence o podatkih, ki se nanašajo na določenega posameznika, kadar ima podatek naravo osebnega podatka, kadar se z njim lahko seznani širši krog ljudi in kadar prizadeti osebi ni omogočeno preprečiti njegove uporabe.

36V omenjenem primeru se je pritožnik, gospod Rotaru, pritožil, ker so romunske oblasti o njem vodile njemu neznan register podatkov iz njegovega zasebnega življenja, katerega vsebina se je razkrila v sodnem postopku proti pritožniku, sproženem zaradi nekega drugega razloga. Podatki so dokumenti­rali njegovo članstvo v Romunskem legionarnem gibanju (Romanian legionaire movement) in še nekaj drugih dejstev o njegovem življenju. Po mnenju Sodišča je vsaka informacija, ki je sistematično zbrana in shranjena s strani državnih oblasti in katere vsebina je del življenja posameznika (v obravnavanem primeru so to bili med drugim tudi podatki o vrsti in načinu študija, politična aktivnost in register kazenskih obsodb), informacija, ki ima naravo zasebnosti in zahteva varstvo v smislu prvega odstavka 8. člena Konvencije. Za pojem žrtve zaradi kršitve tega člena je po mnenju Sodišča dovolj že to, da obstajajo ukrepi ali zakonodaja, ki dovoljujejo tajne zbirke.

2.6 Odvzem prostosti in pripor

37Sodišče potrjuje obstoj »razumnega suma« (»reasonable suspicion«) kot pogoja za upravičeni odvzem prostosti. Obstoj razumnega suma predpostavlja naslednje:

  • 41 Guidelines on human rights and the fight against terrorism, adopted by Committee of Ministers on 11 (...)

(O)bstoj dejstev ali informacij, ki prepričajo objektivnega opazovalca, da je oseba storila očitano dejanje. /... / Zaradi nevarnosti izgube življenja in zaradi človeškega trpljenja, ki ga dejanje povzroči, je država dolžna ravnati hitro, na pod­lagi informacij tajnih virov in na podlagi domnev. Pojem se sicer ne sme razširiti do točke, ko ne bi več zagotavljal varnosti posameznikom pred arbitrarnimi in neutemeljenimi posegi v njihove pravice, vendar pa je v primeru terorističnega zloči­na treba 5. člen Konvencije uporabljati tako, da je proporcionalen s težavami, s katerimi se srečujejo policija in druge organizacije v boju proti terorizmu. Od države se ne sme pričakovati razkritje njenih tajnih virov informacij, da bi država zadostila pojmu razumnega suma ...41

  • 42 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996.

38Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je terorizem oziroma boj proti terorizmu okoliščina, ki npr. upravičuje daljši čas trajanja pripora. V primeru Chantal proti Veliki Britaniji42 je država v zagovor zaradi domnevno nerazumno dolgega zadrževanja pritožnika v priporu navedla, da je pritožnik oseba, ki je pripadnik teroristične organizacije, odgovorne za številna teroristična dejanja. Sodišče je temu argumentu prisluhnilo in pritrdilo stališču države, da gre v tem primeru za »exceptional circumstances«, ter ugotovilo, da je bil odvzem prostosti od 16. avgusta 1990 do 27. marca 1991 v skladu s 5. členom Konvencije.

39Vsakdo, komur je odvzeta prostost zaradi suma, da je storil kaznivo deja­nje, je v skladu s Konvencijo upravičen, da o zakonitosti odvzema prostosti in o trajanju pripora odloča hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja sodna veja oblasti. O tem je Sodišče izoblikovalo obsežno prakso, v kateri poudarja pomen naknadne kontrole zakonitosti odvzema prostosti in pripora. Postopek se lahko izpelje na zahtevo priprte osebe ali po uradni dolžnosti (tudi pri tem gre za odsev pozitivnih dolžnosti države) in ne pomeni odločanja o samem dejanju.Veliko pozornosti je v svojih sodbah Sodišče posvetilo presojanju neodvis­nosti in nepristranskosti organa, ki preverja zakonitost pripora. V primeru Chantal proti Veliki Britaniji je o neodvisnosti sodišča menilo naslednje:

  • 43 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996, para. 131.

Če pri prijetju osebe sodeluje varnostna služba in gre za ogrožanje nacionalne varnosti, domača sodišča ne pomenijo neodvisnega organa, ki lahko presodi, ali je pripor iz razloga nacionalne varnosti opravičljiv in zakonit.43

40Sodišče pri tem izpostavi, da prej omenjeno ne pomeni, da je država v takih situacijah prosta dolžnosti izpeljati preiskavo o zakonitosti odvzema prostosti, ampak Sodišče predlaga ustanovitev posebnih komisij.

  • 44 Janis M., Kay R., Bradley A., European Human Rights Law, Texts and Materials, 2nd Ed., Oxford Unive (...)
  • 45 Ibidem, str. 401.

41V zvezi s 5. členom Konvencije, ki določa pravico do svobode in varnosti, je treba poudariti, da po naravi ta pravica ni absolutna in da lahko država pogod­benica v zvezi s to določbo uporabi t. i. derogacijsko pravico, ki jo državam pogodbenicam zagotavlja 15. člen Konvencije: začasna omejitev pravic ob izred­nem stanju oziroma »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda«. A tudi na temelju 15. člena so omejitve pravic dopustne v strogo omejenem obsegu in morajo biti v skladu z morebitnimi drugimi obveznostmi države pogodbenice po mednarodnem pravu.44 Prvi primer, ki ga je obravnavalo strasbourško sodišče, je zadeval prav derogacijsko pravico, ki jo je v zvezi s 5. členom Konvencije in zaradi težav z IRA uporabila irska vlada. Nekateri komentatorji strasbourške sodne prakse menijo, da nobeni državi pogodbenici ne bi smeli dovoliti derogacije njenih dolžnosti po četrtem odstavku 5. člena, četudi drugi odstavek 15. člena tega izrecno ne določa.45

2.7 Zakonito in pošteno sojenje

42Vsakdo, kdo je obtožen za teroristična dejanja, ima pravico do poštenega soje­nja v razumnem času in pred neodvisnim, nepristranskim sodiščem, ustanov­ljenim na podlagi zakona. Kljub temu pa Sodišče poudarja, da pravica vsakogar, da se o njegovi zadevi odloča pred sodiščem, ne izključuje ustanavljanja poseb­nih sodnih tribunalov. Pravzaprav se šteje, da so taki tribunali primernejši za odločanje in sojenje o terorističnih dejanjih, če seveda izpolnjujejo merilo neod­visnosti in nepristranskosti:

  • 46 Findlay proti Veliki Britaniji, sodba z dne 25. februarja 1997, p. 281, para. 73.

(D)a bi ustanovljeni tribunal lahko šteli za neodvisnega in nepristranskega v smislu 6. člena Konvencije, moramo preučiti način, kako se imenujejo njegovi člani, kakšen je zunanji vpliv na člane tribunala in kateri načini so vzpostavljeni za preprečitev teh vplivov ter ali ustvarja vtis nepristranskosti in neodvisnosti.46

43Ko Sodišče odloča o nepristranskosti in neodvisnosti sodnega organa, si torej postavi vprašanje, ali je sodnik naredil vse, kar se lahko razumno pričaku­je od osebe v taki situaciji, z namenom, da bi odvrnil legitimni dvom o nepris­transkosti sodišča, in ali je bil sodnik sam v danem primeru prepričan, da delu­je nepristransko in neodvisno.

  • 47 Ukune in Gunes proti Thrčiji, sodba z dne 18. decembra 2003.
  • 48 Incal proti Turčiji, sodba z dne 9. junija 1998, p. 1572, § 68; tudi Sakik proti Turčiji, sodba z d (...)

44V Primeru Ukunc in Gunes proti Thrčiji47 sta pritožnika, obtožena teroriz­ma, zahtevala presojo neodvisnosti in nepristranskosti nacionalnega sodišča. O njuni obtožbi je odločalo državno nacionalno sodišče (State Security Court), kjer sodni senat sestavljajo tudi predstavniki vojske in član vojaške pravne službe (Military Legal Service). Podobno kot v številnih drugih podobnih primerih je tudi v tem primeru Sodišče odreklo naravo neodvisnosti sodišču, katerega člani so bili pripadniki vojske. Takšno prepričanje je Sodišče v primeru Ineal proti Turčiji utemeljilo z besedami, da "some aspects of the status of mili­tary judges sitting as members of national security courts made their independ­ence and impartiality questionable".48

  • 49 Sadak proti Turčiji, sodba z dne 17. julija 2001.

45Ena od pomembnejših predpostavk poštenega in zakonitega sodnega postopka je tudi pravica do obrambe. V primeru Sada k in drugi proti Turčiji49 je bil predmet spora sprememba obtožnice na dan sojenja. Sprva je obtožnica pritožnika bremenila delovanja proti državni celovitosti (»treason against the integrity of the State«), za kar je po turških zakonih predvidena smrtna kazen. Obtoženi je namreč dajal zatočišče in medicinsko pomoč Delovni stranki Kurdistana (PKK) in v javnosti izjavil, da podpira prizadevanje te stranke za odcepitev Kurdistana od Turčije. Dan pred glavno obravnavo je bilo očitano kaznivo dejanje spremenjeno v kaznivo dejanje sodelovanja z oboroženo sku­pino, za kar se po turškem kazenskem zakonu ne izreče smrtna kazen. Vlada se je v zagovoru pred Sodiščem sklicevala na to, da je prekvalifikacija pomenila milejšo obliko kaznivega dejanja in da je s tem preprečila kršitev 3. člena Konvencije, do katere bi prišlo, če bi bila izrečena smrtna kazen, zato je pred­lagala Sodišču, da ne ugotovi kršitve 6. člena Konvencije.

  • 50 ECHR, Article 6, paragraph 2: Everyone charged with a criminal offence shall be presumed innocent u (...)
  • 51 Allenet de Ribemont proti Francij, sodba z dne 10. februarja 1995, para. 36.

46Domneva nedolžnosti je posebej omenjena v drugem odstavku 6. člena Konvencije.50 Priznanje oziroma upoštevanje domneve nedolžnosti je še poseb­no pomembno za postopke proti obtoženim za teroristična dejanja. Prav v teh postopkih je nevarnost, da sodišča popustijo pred pritiski javnosti, ki hoče hitro odkritje in prijetje krivcev, največja. Vendar pa se je Sodišče doslej srečevalo s primeri, ko so to pravico posameznikom kršili drugi organi in ne sodišča. Tako je šlo za kršitev omenjenega člena, ko je minister, pristojen za notranje zadeve, v primeru Ribemont proti Franciji v intervjuju na nacionalni televiziji izdal oseb­no ime osumljene osebe in jo označil kot verjetnega soudeleženca pri kaznivem dejanju umora.51 Sodišče je ugotovilo kršitev 6. člena in ponovno poudarilo, da procesna jamstva, določena v 6. členu Konvencije, veljajo za vse postopke, ne glede na dejanje obtoženca. Namen teh jamstev je zagotoviti pravičnost in legi­timnost sodbe, to pa je doseženo le, če je zagotovljena dejanska možnost ures­ničevanja pravice do obrambe, h kateri spadata tudi pravica do zagovornika in pravica. do primernega časa za pripravo na sojenje. Boj proti terorizmu po mnenju Sodišča ne more upravičevati omejitve pravice do obrambe, posebno ne pravice do odvetnika, pravice do vpogleda v sodne spise in pravice braniti se z molkom. Prav tako v tovrstnih primerih kršitve konvencijskih določb ni mogoče opravičevati z argumentom zaščite drugih določb Konvencije. Glede tega je jasen 17. člen Konvencije, ki pravi, da nobene določbe v Konvenciji ni mogoče razumeti tako, kot da vsebuje za državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so določene v Konvenciji, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v Konvenciji.

2.8 Pravica do azila ter vrnitev in izročitev tujca, osumljenega terorističnega dejanja

  • 52 Prim. Macdonald R. St. J. et al (Eds.), navedeno delo, str. 248-250, 269-271.
  • 53 Mamatkulov in Abdurasulovic proti Thrčiji, sodba z dne 6. februarja 2003.

47Država je dolžna prepričati se, da oseba, ki se vrača v državo svojega izvora ali v katero drugo državo, ne bo žrtev smrtne kazni, mučenja in nehumanega ravnanja ali kaznovanja52. Če obstaja možnost, da bo posameznik izpostavljen takemu ravnanju, država podpisnica ne sme opraviti izročitve, saj drugače krši 3. člen Konvencije. V potrditev tega sklepa navajam citat dela sodbe Sodišča v primeru Mamatkulov in Abdurasulovic proti Turčiji53:

  • 54 Mamatkulov in Abdurasulovic proti Turčiji, sodba z dne 6. februarja 2003, p. 35, §§ 89-91.

(I)t is the settled case-law of the Court that extradition by a Contracting State may give rise to an issue under Article 3, and hence engage the responsibility of that State under the Convention, where substantial grounds have been shown for believ­ing that the person in question would, if extradited, face a real risk of being sub­jected to treatment contrary to Article 3 in the receiving country. The establishment of such responsibility inevitably involves an assessment of conditions in the requesting country against the standards of Article 3 of the Convention54.

48V tej zvezi je zanimiv že omenjeni primer Chantal proti Veliki Britaniji.

49Gospod Chantal, pripadnik skupine, ki jo je indijska vlada označila za teroris­tično, je v Veliki Brtaniji zaprosil za azil. Ker njegovi prošnji ni bilo ugodeno, je moral zapustiti državo in se vrniti v Indijo. Država je kot razlog za pritožnikov izgon navedla njegovo nevarnost za javno varnost, ki naj bi jo prineslo zadrževanje pritožnika v Veliki Britaniji. Nevarnost je bila utemeljena z njegovo aktivnostjo v teroristični skupini. Stranki primera se nista strinjali glede tega, ali vrnitev pritožnika v Indijo pomeni njegovo izpostavitev mučenju, nečloveške­mu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Sodišče je v sodbi poudarilo, da prepoved, vsebovana v 3. členu Konvencije, velja absolutno tudi v primerih iz­gona, izročanja in vračanja posameznika določeni, tudi matični državi. Sodišče je v sodbi med drugim zapisalo:

  • 55 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1999.

It has been shown for believing that an individual would face a real risk of being subjected to treatment contrary to Article 3 (art. 3) when removed to another State, the responsibility of the Contracting State is to safeguard him or her against such treatment. It such a treatment may be a result of deportation then the deporta­tion is not to be executed. In these circumstances, the activities of the individual in question, however undesirable or dangerous, cannot be a material consideration.55

3 Zaključek

  • 56 o politiki (sodni, vojaški in administrativni) ZDA do oseb, obtoženih ali zgolj osumljenih terorizm (...)
  • 57 0 tem npr. IV. podpoglavje 13. poglavja (Liberty and Security of Person) navedenega dela Macdonald (...)

50Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izziva terorizma ne vred­noti kot razloga za nepriznavanje ali za bistveno omejeno priznavanje konvencijskih pravic in svoboščin posameznikom, osumljenim, obtoženim ali obso­jenim za teroristična dejanja.56 Sodišče je že leta 1978 v zadevi Klass proti Nemčiji opozorilo, da bi demokracijo lahko spodkopali ali celo uničili tudi z neprimernimi poskusi njenega zavarovanja. To je tudi tista načelna črta ločni­ca, s katero poskuša Sodišče razmejiti med konvencij ska dovoljenimi in nedo­voljenimi ravnanji in ki je izraz prepričanja tega sodišča, da se cilj varnosti družbe pred terorizmom ne more in ne sme doseči z odrekanjem varstva človekovih pravic. Tako sintagma "pravice slehernega posameznika" ni mrtva črka na papirju in je udejanjajoče se jedro Konvencije.57V strasbourški sodni praksi torej cilj ne opravičuje sredstev.

  • 58 Macdonald R. St. J. et al (Eds.), The European System for the Protection of Human Rights. Martinus (...)

51Če iz sodne praksa Sodišča strnemo nekaj spoznanj, je med prvimi zagoto­vo spoznanje o tem, da ima vsakdo, kdor je obtožen za teroristična dejanja, pravico do poštenega sodnega postopka, izvedenega v razumnem času in pred neodvisnim, nepristranskim sodiščem, ki je ustanovljeno na podlagi zakona. Zagotovljena mora biti tudi določena stopnja kontradiktornosti glavne obrav­nave, bistveni pogoj za to pa je dejanska možnost uresničevanja pravice do obrambe, kamor spadata pravica do zagovornika in pravica primernega časa za pripravo na sojenje. Sodišče za primere, v katerih gre za problem terorizma, ne izključuje možnosti ustanavljanja posebnih sodnih tribunalov, če seveda takšni tribunali izpolnjujejo merilo neodvisnosti in nepristranskosti. Sodišče tudi v zvezi s terorizmom poudarja načelo zakonitosti delovanja državnih oblasti in izvajanja ukrepov. Prepovedana sta povratna veljava zakonov in izrekanje kazni, ki niso bile določene z zakonom, veljavnim na dan storitve teroristične­ga dejanja. Sodišče priznava, da boj proti terorizmu zahteva uporabo posebnih ukrepov, kot so npr. prisluškovanje in sledenje, vendarle pa Sodišče vztraja pri stališču, da države pogodbenice ne smejo policiji dati pooblastil, ki so sicer značilna za varnostne službe. Uporaba sile in orožja je dovoljen ukrep in tudi odvzem življenja pripadnikom terorističnih skupin je lahko upravičen v smislu Konvencije, vendar mora biti absolutno nujen (»absolutely necessary«) za dosego legitimnega cilja, ali z drugimi besedami, za tak ukrep mora v konkret­nih okoliščinah obstajati nujna ali prisiljujoča družbena potreba (»pressing social need«), njegova presoja pa mora biti stroga (»strict assesment«). V zvezi z odvzemom življenja posamezniku Sodišče določbe 6. člena Konvencije ne interpretira kot prepovedi »namernega« odvzema življenja (»intentionally«), temveč kot prepoved »arbitrarnega« odvzema življenja (»arbitrarily«), pri čemer dovoljuje določene eksplicitne izjeme (»omits explicit exceptions«).58

52Sodišče absolutno prepoveduje mučenje in nehumano ali ponižujoče rav­nanje ter kaznovanje storilcev terorističnih dejanj ali pripadnikov terorističnih skupin. Ta prepoved se nanaša na vse faze kazenskega postopka. Sodišče je prav posebej pozorno na ravnanje z zaporniki, zaslišanje in pripor. Zatrjevanje posameznika, da je žrtev neprimernega ravnanja v smislu 3. člena Konvencije, prevali breme dokazovanja na državo. Država je dolžna zagotoviti učinkovito uradno preiskavo okoliščin, ki mora v primeru ugotovitve nedopustnih ravnanj voditi do identifikacije in kaznovanja odgovornih oseb. Boj proti terorizmu je po mnenju Sodišča lahko okoliščina, ki upravičuje podaljšanje časa zakonitega pri­pora ali izolacijo obtoženega. Po drugi strani pa Sodišče ne dovoljuje državi, da ne bi izvedla hitre sodne presoje o zakonitosti pripora.

53Oseba, ki se vrača v državo svojega izvora ali v katero drugo državo, ne sme biti s tem izpostavljena nevarnosti, da bo žrtev smrtne kazni, mučenja ali nehumanega ravnanja oziroma kaznovanja. Če obstaja možnost, da bo posameznik izpostavljen takemu ravnanju, država podpisnica ne sme izvršiti izročitve, sicer krši Konvencijo.

54Sodišče je v številnih primerih odločilo, da gre za kršitev pravice do zaseb­nosti vselej, ko organi oblasti brez posebnega, na zakon oprtega razloga zbira­jo, obdelujejo in vodijo evidence o podatkih, ki se nanašajo na posameznika, pri tem pa ima podatek naravo osebnega podatka, z njim se lahko seznani širši krog ljudi, prizadeti osebi pa je onemogočeno preprečiti njegovo uporabo.

55Kakšen je torej končni odgovor na vprašanje, ali teroristi v sodni praksi strasbourškega sodišča uživajo konvencijske pravice in koliko? Teroristi so pred zakonom in Konvencijo odgovorni za svoja dejanja. Prav tako uživajo zaščito vseh konvencijskih pravic, čeprav so v konkretnih primerih in upoštevajoč nji­hove posebnosti nekateri odmiki dovoljeni, da bi bilo mogoče zagotavljati varst­vo pravic drugih in da bi bil mogoč učinkovit boj proti terorizmu. Sodna praksa Sodišča je izraz prepričanja, da se podobno, kot se nihče ne sme postaviti nad pravo, tudi nihče ne sme postaviti izven prava. V strasbourški sodni praksi ima vsak človek pravico do pravnega varstva že zato, ker je človek in ker je kot tak imetnik neodtujljive pravice do življenja in osebnega dostojanstva. Sodna prak­sa Evropskega sodišča za človekove pravice se tesno drži tega načela, saj je le tako lahko razumljena kot izraz civilizirane družbe, ki jo vodi PRAVO.

Top of page

Notes

1 V prejšnji, prvi številki Revusa prof. Igličar (v članku Pojmovni, tranzicijski in javnomnenjski vidiki ustavnih pravic, str. 94) predstavlja rezultate javnomnenjskih raziskavo najpomembnejših vrednotah anketirancev v petih evropskih državah. V Sloveniji naj bi bil na prvem mestu svetovni mir, ki mu sledijo človekove pravice in na tretjem mestu obramba države. Svoboda posameznika je na šestem mestu.

2 Glej Korošec D., Bavcon L., Mednarodno kazensko pravo. Posebni del., Pravna fakulteta, Scripta, 2003, str. 79 in nasl.

3 Regulation 54/164, Human Rights and Terrorism, sprejeta 17. decembra 1999 na generalnem zasedanju skupščine OZN.

4 Klass in drugi proti Nemčiji, sodba z dne 6. septembra 1978.

5 Macdonald R. st. J. et al (Eds.), The European System for the Protection of Human Rights, Martinus Nijhoff Publishers, 1993, str. 63-65, 68-70 idr.

6 O tem vprašanju glej razpravo prof. Boštjana M. Zupančiča v tej številki Revusa.

7 Npr. v zadevi McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995.

8 Glej sodbe v zadevi Soering proti Veliki Britaniji, sodba z dne 7. julija 1989, para. 87; Klass in drugi proti Nemčiji, sodba z dne 6. septembra 1978, Series Ano. 28, p. 18, § 34 »The object and purpose of the Convention as an instrument for the protection of individual human beings require that its provisions be interpreted and applied so as to make its safeguards practical and effective, as part of the system of individ­ual applications. In addition, any interpretation of the rights and freedoms guaranteed has to be consistent with "the general spirit of the Convention, an instrument designed to maintain and promote the ideals and values of a democratic society."

9 Lawless proti Irski, sodba z dne 1. julija 1961.

10 Brogan in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 29. novembra 1998, serija Ano. 145-B, para. 61.

11 17. člen Konvencije določa: "Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razumeti tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovem omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej konvenciji."

12 Teršek Andraž, EKČP in pozitivne dolžnosti države, Pravna praksa, št. 15-16/2002, str. 5.

13 Podrobneje ibidem.

14 2. člen Konvencije:
"1. Everyone's right to life shall be protected by law. No one shall be deprived of his life intentionaHy save in the execution of a sentence of a court following his conviction of a crime for which this penalty is provided by law.
2. Deprivation of life shall not be regarded as inflicted in contravention of this article when it results from the use of force which is no more than absolutely necessary:
(a) in defence of any person from unlawful violence;
(b) in order to effect a lawful arrest or to prevent the escape of a person lawfully detained;
(c) in action lawfully taken for the purpose of quelling a riot or insurrection."

15 Pozitivne dolžnosti države se torej ne nanašajo samo na odgovornost države za »škodo«, ki jo posameznikom povzročijo organi, ki v imenu države razpolagajo s sredstvi fizične prisile, torej vojska, policija ipd. Macdonald R. St. J. et al (Eds.), The European System for the Protection of Human Rights, Martinus Nijhoff Publishers, 1993, str. 210 in nasl. Podrobno o tem problemu Teršek Andraž, Komentar odločbe ESČP v primeru »Mastromatteo proti Italiji«; vprašanje pozitivnih dolžnosti države in problem socialnega tveganja, Pravna praksa, priloga, 2003.

16 Osman proti Veliki Britaniji, sodba z dne 28. oktobra 1998, Reports of Judgments and Decisions 1998-VIII, p. 3159, para. 115.

17 McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995.

18 McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995, para. 148.

19 McCann in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 27. septembra 1995, para. 184.

20 Rotaru proti Romuniji, sodba z dne 4. maja 2000; glej tudi sodbe v zadevah: Amuur proti Franciji, sodba z dne 25. junija 1996, Reports of Judgments and Decisions 1996-III, p. 846, § 36; in Dalban proti. Romuniji [GC], no. 28114/95, § 44, ECHR 1999-VI).

21 Ulku Ekinci proti Turčiji, sodba z dne 16. julija 2002.

22 Gre za usmrtitev okoli 400 pripadnikov kurdske manjšine v Turčiji v letu 1994. Omenjene poboje sta doku­mentirala tudi Amnesty International in Turško društvo za človekove pravice (Turkish Human Rights Fundation).

23 Ecer in Zeyrek proti Turčiji, sodba z dne 27. februarja 2001.

24 Glej sodbe v zadevah: Labita proti Italiji, sodba z dne 6. aprila 2000, para. 119; Irska proti Veliki Britaniji, sodba z dne 18. januarja 1978, para. 163; Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996, para. 79.

25 Glej sodbe v zadevah: Irska proti Veliki Britaniji, sodba z dne 18. januarja 1978, serija Ano. 25, p. 65, para. 163, in Tomasi proti Franciji, sodba z dne 27. avgusta 1992.

26 Tomasi proti Franciji, sodba z dne 27. avgusta 1992, serija Ano. 241-A, p. 42, para. 115.

27 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996, para. 79.

28 Irska proti Veliki Britaniji, sodba z dne 18. januarja 1978.

29 Assenov in drugi proti Bolgariji, sodba z dne 28. oktobra 1998, Reports of Judgments and Decisions 1998-VIII, p. 3288, § §§ 93-94: »The Court recalls that ill-treatment must attain a minimum level of severity if it is to fall within the scope of Article 3. The assessment of this minimum is relative: it depends on all the circumstances of the case, such as the duration of the treatment, its physical and/or mental effects and, in some cases, the sex, age and state of health of the victim In respect of a person deprived of his liberty, recourse to physical force which hus not been made strictly necessary by his own conduct diminishes human dignity and is in principle an infringement of the right set forth in Article 3«.

30 Kmetty proti Madžarski, sodba z dne 16. decembra 2003.

31 Ocelan proti Thrčiji, sodba z dne 12. marca 2003.

32 Kot zanimivost naj omenim, da imajo v skladu s špansko zakonodajo storilci terorističnih dejanj ob pridržanju le pravico do stikov z zagovornikom, postavljenim od strani sodišča, nato pa sodnik v roku 24 ur odloča glede morebitne izolacije pripornika. Dobovšek Mateja, Nikakor mimo človekovih pravic, Pravna prak­sa, št. 25/2002, str. 28.

33 Assenov in drugi proti Bolgariji, sodba z dne 28. oktobra 1998, p. 3290, para. 102.

34 Glej Šelih Alenka: Človekove pravice in izziv terorizma, Pravna praksa, št. 1/2003, str. 4. Prim. s podobnimi stališči oz. opozorili Boštjana M. Zupančiča, v Spremni besedi h knjigi Dežman Z., Erbežnik A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Revije, Ljubljana 2003.

35 Podrobno o tem problemu Teršek A., Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS …; Pravna praksa, 10-11/2003, priloga.

36 Klass in drugi v. Nemčija, sodba z dne 6. septembra 1978, Serija A, št. 28, para. 48.

37 Kopp proti Švici, sodba z dne 25 marca 1994, para. 58.

38 Airey proti Irski, sodba z dne 9. oktobra 1979: »However, although the object of Article 8 is essentially that of protecting the individual against arbitrary interference by the public authorities, it does not merely compell the State to abstain from such interference: in adition to this primarily negative undertaking, there may be posi­tive obligations inherent in an effective respect to private or family life ... Effective respect for private or family life obliges Ireland to make this means of protection effectively accesible, when appropriate, to anyone who may wish to have recousre thereto. However, it was not effectively accesible to the applicant: not having been put in a position in which she could apply to the High Court ... she was unable to seek recognition in law of her de facto separation from her husband. She has therefore been the victim of aviolation of Article 8.«

39 X in Y proti Nizozemski, sodba z dne 26. marca 1985.

40 Rotaru proti Romuniji, sodba z dne 4. maja 2000.

41 Guidelines on human rights and the fight against terrorism, adopted by Committee of Ministers on 11 July 2002 at the 804th meeting of Ministers' Deputies, Council of Europe Publishing, September 2002, p. 24.

42 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996.

43 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1996, para. 131.

44 Janis M., Kay R., Bradley A., European Human Rights Law, Texts and Materials, 2nd Ed., Oxford University Press, 2000, str. 387.

45 Ibidem, str. 401.

46 Findlay proti Veliki Britaniji, sodba z dne 25. februarja 1997, p. 281, para. 73.

47 Ukune in Gunes proti Thrčiji, sodba z dne 18. decembra 2003.

48 Incal proti Turčiji, sodba z dne 9. junija 1998, p. 1572, § 68; tudi Sakik proti Turčiji, sodba z dne 26. novem­bra 1999.

49 Sadak proti Turčiji, sodba z dne 17. julija 2001.

50 ECHR, Article 6, paragraph 2: Everyone charged with a criminal offence shall be presumed innocent until proved guilty according to law.

51 Allenet de Ribemont proti Francij, sodba z dne 10. februarja 1995, para. 36.

52 Prim. Macdonald R. St. J. et al (Eds.), navedeno delo, str. 248-250, 269-271.

53 Mamatkulov in Abdurasulovic proti Thrčiji, sodba z dne 6. februarja 2003.

54 Mamatkulov in Abdurasulovic proti Turčiji, sodba z dne 6. februarja 2003, p. 35, §§ 89-91.

55 Chantal proti Veliki Britaniji, sodba z dne 15. novembra 1999.

56 o politiki (sodni, vojaški in administrativni) ZDA do oseb, obtoženih ali zgolj osumljenih terorizma, v tej številki Revusa piše Dean Zagorac.

57 0 tem npr. IV. podpoglavje 13. poglavja (Liberty and Security of Person) navedenega dela Macdonald R. St. J. et al (Eds.), naslovljeno kot "The Rights of All Persons Deprived of Their Liberty"', str. 314 in nasl.

58 Macdonald R. St. J. et al (Eds.), The European System for the Protection of Human Rights. Martinus Nijhoff Publishers. 1993. str. 214-216 idr.

Top of page

References

Bibliographical reference

Dunja Jandl, « Problem terorizma v strasbourški sodni praksi », Revus, 2 | 2004, 164-183.

Electronic reference

Dunja Jandl, « Problem terorizma v strasbourški sodni praksi », Revus [Online], 2 | 2004, Online since 23 June 2013, connection on 27 May 2017. URL : http://revus.revues.org/1610

Top of page

About the author

Dunja Jandl

absolventka Pravne fakultete v Ljubljani

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org