Skip to navigation – Site map
(Ustavno)sodno soočanje s terorizmom in političnim fundamentalizmom

Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (I. del)

The Guantánamo Problem – Protection of Constitutional Rights over the Barbed Wire (Part I)
Dean Zagorac
p. 147-163

Abstracts

The US military base at Guantánamo, Cuba, where since January 2002 the military has been detaining alleged terrorist for the purpose of escaping habeas corpus jurisdiction of the US courts, has become a symbol of arbitrariness and cruelty of the US authorities. The situation raises the following questions: what statutes should the detainees have; under which corpus of law are they protected; and can the executive branch hold them in detention and try them without the possibility of review by regular courts. The author, through presenting the international legal status of the territory, over and within which the US exercises “complete jurisdiction and control” and Cuba retains “ultimate sovereignty”, and the relevant jurisprudence presents the reader with dimensions of the third question. The author indicates which dilemmas will need to be addressed by the US Supreme Court when it issues an opinion in July 2004 on whether the detainees from Guantánamo have a right to judicial review of their detention.

Top of page

Full text

  • 1 Amnesty International poroča, da je Guantanamo priljubljena grožnja jemenske varnostne policije, pr (...)
  • 2 Steyn J.: Guantanamo Bay: The Legal Black Hale. Twenty-Seventh FA Mann Lecture, British Institute o (...)

1Guantanamo je v zadnjih dveh letih postal simbol samovolje in okrutnosti državnih oblasti. Postal je tako zlo glas en, da ga celo nekateri totalitarni režimi pri zaslišanju osumljencev uporabljajo kot grožnjo.1 Ali bo to ameriško vojaško oporišče na Kubi, ki je eden od ostankov kolonialnih avantur Združenih držav Amerike iz začetka 20. stoletja in nedokončane dekolonizacije po drugi sve­tovni vojni ter po besedah britanskega lorda Johana Steyna »pravna črna luk­nja«,2 ohranilo ta zloglasni sloves, je odvisno od Vrhovnega sodišča ZDA. To je namreč vzelo v presojo vprašanje, ali so ujetniki v oporišču upravičeni do dostopa do rednih sodišč ZDA. Sodba Vrhovnega sodišča, ki jo bo razglasilo predvidoma junija 2004, ne bo pomembna zgolj za usodo ujetnikov v Guantanamu, temveč tudi za razvoj ustavnopravne znanosti, saj bo določila, do kod seže jamstvo ustavnih pravic, in hkrati mejo, do katere lahko izvršna oblast posega v pravice posameznikov brez sodnega nadzora v izrednih razmerah oziroma v vojni.

1 Izhodišča

  • 3 Authorization for Use of Military Force, Pub. L. No. 107-40, 115 Stat. 224, 224 (2001).

2Eden od odgovorov Združenih držav Amerike na napade 11. septembra 2001 na dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in na Pentagon v Washingtonu DC je bila vojaška akcija proti Afganistanu oziroma vladajočemu režimu talibanov. Ta je namreč odkrito gostil posameznike, ki so domnevno odgovorni za te in še nekatere druge napade zoper ZDA (na primer napada na veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji 7. avgusta 1998 in napad na ameriško vojaško ladjo Cole 12. oktobra 2000). Kongres je 18. septembra 2001 s posebno resolucijo pooblastil predsednika, da lahko »uporabi vso potrebno in primerno silo zoper tiste države, organizacije ali osebe, za katere ugotovi, da so načrto­vale, odobrile, izvršile ali sodelovale pri terorističnih napadih, ki so se zgodili 11. septembra 2001, ali so dajale zavetje takim organizacijam ali osebam«.3 Na tej pravni podlagi je predsednik ukazal napad na Afganistan, ki se je začel 7. oktobra 2001. Ob prodiranju na ozemlje Afganistana so ameriške sile zajemale posameznike, ki so bili domnevno povezani z napadi zoper ZDA oziroma s teroristično mrežo Al Kaida, ki je prevzela odgovornost za napade.

  • 4 Transfer of Detainee Complete. v: DoD News, 13. februarja 2004 (www.defenselink.mil/releases/2004/ (...)

3Te posameznike je ameriška vojska začela januarja 2002 voziti v svoje oporišče v Guantanamu na Kubi. V mesecih, ki so sledili, so ZDA tja pripeljale še na stotine drugih ujetnikov, in sicer ne samo tistih, ki so jih zajeli na bojiščih v Afganistanu, ampak tudi tiste, ki so prišli pod njihovo oblast drugje, na primer v Bosni in Hercegovini, Egiptu in Pakistanu. V prvih mesecih 2004 je bilo zaprtih približno 650 ujetnikov, državljanov več kot 40 različnih držav. Več kot sto jih je bilo tudi izpuščenih. Merila, ki jih ministrstvo za obrambo uporablja pri odločanju o morebitni izpustitvi katerega izmed ujetnikov in njegovi vrnitvi domov, je to zapisalo v enem izmed svojih sporočil za javnost. Glavna merila so: ali je posameznik še vedno koristen za pridobivanje obveščevalnih podatkov, ali bo vlada ZDA posamezniku sodila za kakršnakoli kazniva dejanja in ali bi bil lahko posamezni ujetnik grožnja Združenim državam.4

  • 5 Podrobneje o vojaških komisijah v: Zagorac D.: Ameriške vojaške komisije. V: Pravna praksa, let. 22 (...)
  • 6 Military Order of November 13, 2001. Detention, Treatment, and Trial of Certain Non-Citizens in the (...)

4Tiste, za katere obstaja utemeljeni sum, da so storili hudo kaznivo dejanje, čaka sojenje pred vojaškimi komisijami, ki jih je ustanovil predsednik ZDA in ki nimajo popolnoma nobene povezave s sodno vejo oblasti.5 Predsednik tudi določi posameznike, ki jim je treba soditi. Temeljni akt, ki je podlaga za ustanovitev vojaških komisij, je predsednikov vojaški ukaz z dne 13. novembra 2001 z naslovom »Pripor, ravnanje z in sojenje določenim osebam, ki niso državljani ZDA, v vojni proti terorizmu«.6 Gre za nekaj strani dolg dokument, v katerem so uvodoma zapisane ugotovitve oziroma razlogi za izdajo tega ukaza, sledi opredelitev osebne pristojnosti komisij, pooblastilo ministru za obrambo za pripor oseb iz osebne pristojnosti komisij in za izdajo drugih aktov, ki so potrebni za delovanje komisij, in nalaganje dolžnosti drugim javnopravnim sub­jektom, da pomagajo ministru za obrambo. Posebej zanimiv in za osumljence oziroma obdolžence škodljiv del predsednikova ukaza je sedmi razdelek, ki ureja razmerje med vojaškimi komisijami in »drugim pravom ter forumi«, saj osebam, ki so podvržene temu ukazu, ne dovoljuje uporabe nobenega pravne­ga sredstva:

  • 7 Ibid., str. 57835.

Oseba ne more uporabiti nikakršnega pravnega sredstva, bodisi neposredno ali posredno, in nikakršno pravno sredstvo ne more biti uporabljeno v njenem imenu pred (i) katerim koli sodiščem Združenih držav ali katere koli njihove zvezne države, (ii) katerim koli sodiščem druge države ali (iii) katerim koli mednarodnim sodiščem.7

  • 8 Magnetogram konference, na kateri je minister Rumsfeld to izjavil, je objavljen na: www.defenselink (...)
  • 9 Izjava namestnika poveljnika baze v Guantanamu, citirana v: Katharine Q. Seelye: An Uneasy Routine (...)

5Glede tistih, ki naj bi bili grožnja ZDA, ministrstvo za obrambo meni, da bi bili lahko zaprti za nedoločen čas. O tem najbolj nazorno priča izjava ministra za obrambo Donalda Rumsfelda. Septembra 2003 je namreč na vprašanje novi­narja, kakšen je položaj glede vojaških sodišč, odgovoril: »Gre za ljudi, ki so bili pobrani z bojišč v Afganistanu in prepeljani v Guantanamo. Namen tega ni bil, da jih kaznujemo, to je, da jih privedemo pred sodišče, jim sodimo in jih poš­ljemo v ječo, ker so bili poredni in so skušali pobijati Američane in Afganistance. Namen tega je bil, če so teroristi - in bili so teroristi, saj so se urili v drugih državah in tisti državi in so se tam zunaj borili proti koaliciji - da se odstranijo z bojišča.«8 Minister Rumsfeld je v nadaljevanju pojasnil, da bo večina ostala zaprta, dokler bo trajala »vojna proti terorizmu«, ta pa se, prav tako po njego­vih besedah, lahko zavleče tudi na nekaj desetletij. Še več, obrambni minister je celo dejal, da bi najraje videl, da bi jih imeli zaprte kar do smrti. Ob tem so sami predstavniki ameriške vojske dejali, da so vsaj nekateri ujetniki v Guantanamu nedolžni.9

  • 10 To je ukaz, s katerim sodišče ukaže (ponavadi izvršni oblasti) privedbo tistih, ki jim je bila odvz (...)

6Sorodniki ujetnikov so pred več sodišči ZDA sprožili postopke za ukaz habeas corpus,10 a z različnimi (večinoma negativnimi) rezultati. Negotovost ujetnikov bi se lahko končala s sodbo Vrhovnega sodišča ZDA. Sorodniki neka­terih ujetnikov so se namreč po končanih postopkih na nižjih stopnjah obrnili tudi nanj in to se je 10. novembra 2003 odločilo ta primer vzeti v presojo. V bistvu gre za dve zadevi, Rasul v. Bush in Odah v. US, ki ju bo sodišče obrav­navalo skupaj. Vprašanje, na katero bo Vrhovno sodišče v naslednjih mesecih iskalo odgovor, se glasi: »Ali sodišča Združenih držav niso pristojna za obrav­navo spodbijanja zakonitosti priprt ja tujih državljanov, ki so bili zajeti na tujem v povezavi s sovražnostrni in so zaprti v mornariški bazi Guantanamo na Kubi?« Sodišče se torej ne bo ubadalo z vprašanjem legalnosti priprt ja ujetnikov v Guantanamu, temveč - v ožjem smislu - s tem, ali pritožniki od ameriških sodišč lahko zahtevajo prevero zakonitosti njihovega odvzema prostosti (habeas corpus), oziroma - v širšem smislu - z razmejitvijo med pristojnostjo sodne in pooblastili izvršne oblasti, posredno pa tudi s pravnim statusom baze ameriške vojske. Za razumevanje bistva problema je zato nujno poznavanje zapletenega mednarodnopravnega statusa Guantanama in njegove geneze.

  • 11 Jambrek P.: Tudi (domnevni) teroristi imajo svoje pravice. V: Delo (Sobotna priloga), let. 46, št. (...)

7Problem ujetnikov v Guantanamu je večplasten. Že iz te sumarne pred­stavitve izhodišč je razvidno, da so za njihovo usodo bistvena predvsem nasled­nja vprašanja: 1. Kakšen status jim pripada oziroma ali gre za civiliste, vojne ujetnike, »nezakonite bojevnike« ali za kaj četrtega? 2. Kateri korpus prava je relevanten pri ugotavljanju stopnje zaščite oziroma ali je sploh možno, da jih ne ščiti niti mednarodno humanitarno pravo niti mednarodno pravo človekovih pravic? 3. Ali jih lahko izvršna oblast drži v ujetništvu in jim celo sodi brez pre­vere rednih sodišč (vojaških ali civilnih)? Ta tri temeljna vprašanja so tako kom­pleksna, da vsako zase zahteva samostojno obravnavo. Čeprav je težko poteg­niti čisto ločnico med temi vprašanji, se bom v tem prispevku osredotočil pred­vsem na tisto vprašanje, ki ga sedaj obravnava Vrhovno sodišče ZDA, torej na zadnje vprašanje. Ob tem bom predstavil relevantna pravna in dejanska vprašanja, o katerih bo povsem verjetno Vrhovno sodišče ZDA razpravljalo, ko bo pripravljalo zgodovinsko sodbo v zadevah Rasul v. Bush in Odah v. US. Bistvo in razsežnost prvih dveh vprašanj je pri nas predstavil že Jambrek.11

2 Zgodovina in pravni status Guantanama

8Glavni pravni viri, ki določajo mednarodnopravni status Guantanama, so prilo­ga h kubanski ustavi z dne 12. junija 1901 in naslednji trije dvostranski spora­zumi med Kubo in ZDA, katerih določbe podrobneje predstavljam v nadaljeva­nju:

sporazum o najemu ozemelj na Kubi s strani ZDA za pristanišča za nakla­danje premoga in mornariška pristanišča z dne 13. februarja 1903,
pogodba o odnosu s Kubo z dne 22. maja 1903 in
pogodba o razveljavitvi pogodbe o odnosu s Kubo iz leta 1903 z dne 29. maja 1934.

  • 12 Glej preambulo k Pogodbi o odnosu s Kubo z dne 22. maja 1903. V: Supplement to the American Journal (...)
  • 13 Ibid.
  • 14 Woolsey, Lester H.: The New Cuban Treaty. V: American Journal of International Law, Vol. 28 (1934), (...)

9Začetek zgodbe o Guantanamu bi lahko postavili v leto 1895, ko si kuban­sko ljudstvo začne odkrito prizadevati za osvoboditev izpod španske kolonialne nadoblasti in za dosego samostojnosti ter neodvisnosti. V dogajanje posežejo Združene države in prizadevanja Kubancev dosežejo vrhunec tri leta pozneje v špansko-ameriški vojni, v kateri so Združene države dosegle, da se je Španija odpovedala ozemeljskim zahtevam do Kube in do še nekaterih drugih ozemelj. Špansko nadoblast je zamenjala ameriška, ki pa jo je bila pripravljena izročiti kubanskemu ljudstvu le pod določenimi pogoji. Te je ameriški kongres v osmih točkah določil 2. marca 1901, in sicer v pooblastilu predsedniku, da prepusti »oblast in nadzor nad kubanskim otokom njegovemu ljudstvu«.12 Glede na vse­bino teh osmih točk je dejanska oblast ostala v Washingtonu. Pod pritiskom ZDA je Kuba morala 12. junija 1901 te točke sprejeti kot prilogo k svoji ustavi in jih tako povzdigniti na ustavnopravno raven. Tako je ta priloga k ustavi postala prvi pomemben pravni vir za določanje statusa Guantanama. Med drugim se je v tretji točki Kuba morala strinjati, da »Združene države lahko izvajajo pravico do posega z namenom ohranitve kubanske neodvisnosti in vzdrževanja oblasti, ki je primerna za zaščito življenja, lastnine in svobode posameznikov«.13 Ta določba je Kubo najbolj motila, saj je najbolj neposredno posegala v njeno suverenost. Poleg tega so jo ZDA tudi s pridom uporabljale: prvi poseg ZDA na otok je potekal od leta 1906 do 1909, nato so ameriški vojaki zopet zakorakali po otoku za nekaj tednov leta 1912, marca 1917 so zadušili upor, med prvo sve­tovno vojno pa so se na otoku tudi urili.14 Ti posegi so pomembni, ker so vodili v naraščajoče nezadovoljstvo Kubancev, kar je pripeljalo do sprejetja novega sporazuma, o čemer nekoliko pozneje. V povezavi z Guantanamom je najpo­membnejša sedma točka priloge h kubanski ustavi iz leta 1901:

  • 15 Supplement to the American Journal of International Law. Vol. 4 (1910), str. 178.

Vlada Kube bo Združenim državam, da bi jim omogočila ohranjati neodvisnost Kube in varovati njeno ljudstvo, prav tako pa tudi za njihovo lastno obrambo pro­dala ali dala v najem zemljo, ki je potrebna za pristanišča za nakladanje premoga ali mornariška pristanišča, na natanko določenih krajih, o katerih se dogovori s pred­sednikom Združenih držav.15

  • 16 Glej: Naval Stations in Cuba. V: New York Times, 25. februarja 1903.

10Določbe teh točk, ki jih je sprejel kongres in jih je morala Kuba sprejeti kot prilogo k svoji ustavi, so bile utrjene tudi z dvostransko pogodbo o odnosu s Kubo z dne 22. maja 1903, katere besedilo je povsem enako sprejetim točkam in velja za drugi pomemben pravni vir za določitev statusa Guantanama. Določbe te pogodbe, ki zadevajo status Guantanama, so bile operacionalizirane s sporazumom o najemu ozemelj na Kubi s strani ZDA za pristanišča za nakladanje premoga in mornariška pristanišča (gre za tako imenovani executive agreement, ki postane zavezujoč s podpisom predsednika, ratifikacija v senatu pa ni potrebna), kar velja za tretji pravni vir, in z instrumentom o najemu - na podlagi tega sporazuma - Guantanama (je na jugovzhodni strani otoka, obrnjen proti Jamajki in Haitiju) in Bahia Honde (zahodno od Havane na severovzhod­ni obali).16 Bistvena določba sporazuma o najemu, ki določa mednarodno­pravni status najetih ozemelj, je v njegovem 3. členu:

  • 17 Citirano v: Montague, Robert L: A Brief Study of Some of the International Legal and Political Aspe (...)

Medtem ko na eni strani Združene države priznavajo nadaljevanje dokončne suverenosti (ultimate sovereignty) Republike Kube nad zgoraj opisanimi območji zemlje in voda, se na drugi strani Republika Kuba strinja, da v obdobju okupacije omenjenih območij s strani Združenih držav pod pogoji iz tega sporazuma Zdru­žene države izvajajo popolno jurisdikcijo in nadzor nad temi območji in znotraj njih s pravico pridobivanja (pod pogoji, o katerih se vladi sporazumeta) za javne namene Združenih držav katere koli zemlje ali druge lastnine na teh območjih, in sicer z nakupom ali izvajanjem vrhovne oblasti ob zagotovitvi polnega nadomestila nji­hovim lastnikom.17

11Kot bomo videli nekoliko pozneje, je ta določba sporazuma o najemu oze­melj na Kubi za ameriška sodišča, ki so odločala o tem, do kod sega ameriška sodna oblast in posledično katere pravice pripadajo tamkajšnjim posamezni­kom, najpomembnejša. Določa namreč, katera država ima nad Guantanamom »dokončno suverenost« in katera »popolno jurisdikcijo« ter »nadzor«. To je zelo pomembno, saj se pri razpravah o pristojnosti ameriških (zveznih) sodišč nad Guantanamom vse vrti okoli teh pojmov in njihove vsebine ter pomena.

  • 18 Glej na primer Buell, Raymond L.: International Relations, Revised Edition. New York: Henry Holt an (...)
  • 19 Woolsey, op. cit., str. 530-532.
  • 20 President's Message and Treaty Documents. v: New York Times, 30. maj 1934, str. Il.

12Četrti pravni vir, ki je relevanten za status Guantanama, je pogodba, s katero je bila razveljavljena pogodba o odnosu s Kubo iz leta 1903. K sprejetju razve­ljavitvene pogodbe 29. maja 1934 je najbolj pripomoglo čedalje večje nezado­voljstvo Kubancev zaradi zanje neugodnih določb pogodbe iz leta 1903 in zato, ker so ZDA, kot sem že zgoraj omenil, razmeroma pogosto uporabljale določbe o vojaškem poseganju v notranje zadeve Kube. Kuba in še nekatere druge latin­skoameriške države so pogodbo iz leta 1903 kritizirale, češ da so z njo ZDA nad otokom vzpostavile protektorat. Nekateri sodobni avtorji so takratni status Kube imenovali pol-protektorat in ga primerjali s statusom Egipta in Mezopotamije, ki sta bila pod oblastjo Velike Britanije.18 K sprejemu razvelja­vitvene pogodbe je pripomogla tudi nova politika ZDA, ki jo je predsednik Franklin D. Roosevelt v svojem predsedniškem inavguracijskem govoru leta 1933 predstavil kot politiko »dobrega soseda«19 in ki je začela spreminjati dotedanjo Monroejevo doktrino enostranskih posegov. Ko je predsednik Roosevelt novo pogodbo poslal v postopek za ratifikacijo v senat, je sporočil, da »bo ta vlada dala jasno vedeti, da ne samo nasprotuje politiki vojaških posegov, temveč da zavrača tudi tiste pravice do posega in vmešavanje v Kubo, ki so ji bile podeljene s pogodbo«.20 Nova pogodba s Kubo je razveljavila prvotno po­godbo iz leta 1903 v vseh določbah razen tiste, ki zadeva status Guantanama. Pomembna je predvsem določba 3. člena razveljavitvene pogodbe iz leta 1934, ki se glasi takole:

  • 21 Pogodba je objavljena v: Supplement to the American Journal of International Law. Vol. 28 (1934), s (...)

Dokler Združene države Amerike na zapustijo omenjenega mornariškega oporišča v Guantanamu ali se vladi [ZDA in Kube] ne dogovorita o spremembi sedaj veljavnih pogojev, bo oporišče še naprej imelo ozemeljsko območje, ki ga ima sedaj, pod pogoji, ki veljajo na dan podpisa te pogodbe.21

13Kljub večkratnim poskusom kubanske vlade za spremembo tega sporazuma (ker se Kuba ne strinja, da oporišče ostaja pod ameriško oblastjo, od leta 1960 zavrača prejemanje najemnine) do tega ni prišlo. Zato njegove določbe in tiste določbe pogodbe iz leta 1903 ter sporazuma o najemu ozemelj iz istega leta, na katere se razveljavitvena pogodba iz leta 1934 sklicuje, še vedno veljajo in so temelj za ugotavljanje mednarodnopravnega statusa Guantanama.

3 Dosedanji sodni postopki

  • 22 Za podrobnejši opis tega in še nekaterih drugih podobnih primerov glej: Montague, Robert L: A Brief (...)

14Že zelo zgodaj so se začela porajati vprašanja glede statusa Guantanama in nje­govih učinkov tako v mednarodnem kot v notranjem ameriškem pravu. Do tega je prihajalo predvsem ob praktičnih problemih, ki pa niso bili tako pomembni, da bi zbujali pozornost širše javnosti, ampak so bili večinoma le predmet akademskih razprav in občasnih odločb sodišč. Šlo je predvsem za vprašanja, ki so bila povezana s carinjenjem blaga, ki je prihajalo iz Guantanama, in veljav­nostjo ameriških zveznih zakonov, ki določajo pravične delovne standarde. Za potrebe carinjenja blaga, ki prihaja iz Guantanama, je zanimivo, da to ozemlje štejejo kot tuje tako ZDA kot Kuba. »Ozemlje tega pomorskega oporišča se za vse pravne učinke šteje kot tuje,« je leta 1934 menilo Vrhovno sodišče Kube v primeru In re Guzman & Latamble, pri katerem je ugotavljala, ali je blago, ki prihaja iz Guantanama, podvrženo carinjenju.22 Nasprotno pa je v primeru Vermilya-Brown v. Connell iz leta 1948 Vrhovno sodišče ZDA menilo, da tudi nad Bermudsko otočje, katerega status je sodišče izrecno izenačilo s statusom Guantanama, seže veljavnost ameriškega zveznega zakona o pravičnih delovnih standardih.

  • 23 To zanimanje se kaže predvsem v naslednjih dveh razpravah: Lazar J.: International Legal Status of (...)

15Zanimanje za Guantanamo se je spet povečalo oktobra 1962, ko je prišlo do kubanske krize zaradi odkritja, da je Sovjetska zveza na otoku začela nameščati rakete z jedrskimi konicami.23 Do sprememb, ki bi vplivale na status Guan­tanama ali njegovo dodatno razjasnitev, pa ni prišlo.

3.1 Do kod je segala sodna oblast pred Guantanamom?

  • 24 Johnson v. Eisentrager, 339 V.S. 763 (1950).

16Najpomembnejša odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v zadnjega pol stoletja o zunajozemeljskih ustavnih pravicah tujcev je Johnson v. Eisentrager iz leta 1950.24 Ker gre za precedenčni primer, ki ga bo moralo Vrhovno sodišče upošte­vati tudi pri obravnavi vprašanja, ali ameriška sodna oblast seže do ujetnikov v Guantanamu, ga bom tukaj predstavil nekoliko podrobneje. Gre za tako po­memben primer, da bo moralo Vrhovno sodišče argumentirati, v čem sta pri­mera Rasul v. Bush in Odah v. US podobna precedenčnemu primeru Johnson v. Eisentrager, če njihovi pritožbi ne bo ugodilo, oziroma v čem se od njega bistveno razlikujeta, če bo pritožnikom ugodilo.

17Skupino 21 nemških državljanov je ameriška vojaška komisija, ki jo je ustanovilo ameriško poveljstvo v Nankingu, obsodila kršitve pravil vojne zaradi nadaljevanja vojaških aktivnosti zoper ZDA po 8. maju 1945. Takrat je namreč nemško visoko poveljstvo izvršilo brezpogojno predajo, kar je pomenilo, da bi vse sile pod nemškim poveljstvom morale ustaviti sovražnosti. Skupina obso­jencev naj bi bila po tem datumu nadaljevala zbiranje obveščevalnih podatkov zoper ZDA in jih posredovala Japonski. Vojaška komisija, ki jih je obsodila, je vodila obravnavo na Kitajskem ob popolnem soglasju kitajske vlade. Postopek so vodili izključno Američani, po izrečeni sodbi pa so obsojence prepeljali na prestajanje zaporne kazni v Nemčijo. Zapor je bil v oblasti ameriških sil. Obsojenci so z zahtevo na okrožno sodišče v Washingtonu De skušali doseči ukaz habeas corpus. Okrožno sodišče zahtevi ni ugodilo, po pritožbi je prizivno sodišče odločitev nižjega sodišča spremenilo, Vrhovno sodišče pa je spremeni­lo odločitev prizivnega sodišča.

18Bistvena argumenta, na katera je Vrhovno sodišče vezalo svojo odločitev, sta bila: 1. da so bili pritožniki »sovražni tujci« in 2. da sodišča ZDA nimajo ozemeljske in osebne pristojnosti nad pritožniki (pritožniki, ki so zahtevali ukaz habeas corpus, niso na ozemlju ZDA in niso državljani ZDA). Sodišče se je dotaknilo tudi vprašanja nevmešavanja v vodenje legitimne vojaške akcije, kar je v pristojnosti izvršne oblasti. Sodišče je menilo:

  • 25 Ibid., 777-778.

Soočeni smo z odločitvijo, katere bistvo je, da so ti zaporniki upravičeni oziroma da imajo ustavno pravico od sodišča Združenih držav zahtevati ukaz habeas corpus. Da bi podprli to predpostavko, bi morali meniti, da je zapornik naših vojaških oblasti ustavno upravičen do take zahteve, čeprav: (a) je sovražni tujec [enemy alien]; (b) nikoli ni bil ali ni prebival v Združenih državah; (c) je bil ujet zunaj našega ozemlja in bil tam pridržan v vojaškem zaporu kot vojni ujetnik; (d) mu je sodila in ga obsodila vojaška komisija, ki je zasedala zunaj Združenih držav; (e) za kazniva dejanja kršitev pravil vojne zunaj Združenih držav; (f) in je ves čas zaprt zunaj Združenih držav.
Poudarili smo že, da je bila pravica do sodne obravnave priznana tujcem, bodi­si prijateljskim ali sovražnim, zgolj zato, ker dovoljevanje njihove prisotnosti v drža­vi pomeni tudi varstvo.
Tukaj se ni mogoče sklicevati na tak temelj, ker zaporniki v nobenem relevant­nem času niso bili na nobenem ozemlju, nad katerim imajo Združene države suve­renost, in kraji njihovega kaznivega dejanja, ujet ja, sojenja in kaznovanja so bili vsi zunaj ozemeljske pristojnosti katerega koli sodišča Združenih držav.25

19Še več, sodišče je menilo, da bi lahko priznanje pravice »sovražnim tujcem«, da zahtevajo od ameriških sodišč ukaz habeas corpus, ogrozilo vojaške akcije ZDA, pomagalo sovražnikom in okrnilo ugled lastnih častnikov:

  • 26 Ibid., 779.

Težko bi si bilo zamisliti učinkovitejše oviranje poveljnika na bojnem polju kot to, da bi sovražniku, za katerega je poveljnik prejel povelje, naj ga pokori, dovolili klicati poveljnika k odgovornosti pred njegovimi lastnimi civilnimi sodišči ter tako preusmeriti njegova prizadevanja in pozornost z vojaške ofenzive na tujem k pravni defenzivi doma.26

20In še:

  • 27 Ibid., 774.

Oblast izvršne veje nad sovražnimi tujci, ki je ne zadržuje in ne ovira prav­danje, skozi vso našo zgodovino pojmujemo kot ključno za zagotavljanje varnosti med vojno.27

21Vrhovno sodišče je torej v primeru Johnson v. Eisentrager menilo, da nobe­no ameriško sodišče nad pritožniki nima pristojnosti za potrebe ukaza habeas corpus, ker so »sovražni tujci« in ker so bili ves čas zunaj ozemeljske jurisdikci­je države.

3.2 Guantanamo kot begunsko taborišče

  • 28 Haitians seeking refuge in the USA. V: Amnesty International Newsletter. Vol. 22, No. 12 (december (...)

22Izvršna oblast ZDA je z jasno izraženim namenom, da bi se izognila sodni pre­veri, prvič začela voziti ljudi v Guantanamo leta 1991. Takrat je šlo za iskalce azila s sosednjega Haitija, ki so začeli z otoka množično bežati septembra 1991, in sicer po vojaškem udaru proti demokratično izvoljenemu predsedniku Jeanu­ Bertrandu Aristidu. Ameriška obalna straža je iskalce azila prestrezala v med­narodnih vodah in je sprva njihove prošnje za status begunca obravnavala kar na krovu svojih ladij, pozneje pa jih je začela načrtno voziti v oporišče v Guantanamu. Med novembrom 1991 in majem 1992 je bilo v Guantanamo prepeljanih kar 37.000 iskalcev azila. Velika večina - kar 25.000, vključno z otroki, ki so bili ločeni od svojih družin - jih je bila prisilno deportirana nazaj na Haiti.28

  • 29 Haitian Refugee etr., Inc. v. Baker, 953 F.2d 1498 (ll th Cir. 1991).
  • 30 Haitian Refugee Ctr., Inc. v. Baker, 953 F.2d 1498 (l1th Cir. 1991), cert. denied, 502 U.S. 1122 (1 (...)

23Že kmalu zatem, ko je obalna straža v Guantanamo pripeljala prve iskalce azila, so odvetniki s Floride zahtevali dostop do svojih klientov, da bi jim lahko svetovali o postopkih za pridobitev statusa begunca in jih v njih zastopali. Vendar jim zvezna izvršna oblast tega ni dovolila. Zato so se pritožili na enajs­to okrožno sodišče, sklicevali pa so se na prvi amandma k ameriški ustavi, po katerem bi morali imeti pravico do komuniciranja s svojimi (bodočimi ali poten­cialnimi) klienti. Sodišče njihovi zahtevi ni ugodilo, češ da je Guantanamo »zunaj Združenih držav«, tujci pa po mnenju sodišča nimajo zunajozemeljskih ustavnih pravic. Sodišče je poudarilo, da zvezna vlada pri obravnavanju tujcev v Guantanamu ni zavezana spoštovati listine pravic (prvih deset amandmajev k ameriški ustavi). Zato se je sodišču zdela zahteva skupine odvetnikov s Floride »nesmiselna«.29 Skupina odvetnikov je vložila pritožbo, ki je analogna naši ustavni pritožbi (certiorari), na Vrhovno sodišče, a to je ni hotelo vzeti v obrav­navo (dva sodnika proti enemu), češ da »morajo to vprašanje obravnavati poli­tične veje, saj je naša vloga omejena na pravna vprašanja«.30 Iskalci azila s Haitija so v Guantanamu ostali brez vsakršnega dostopa do sodnih oblasti in pravnih zastopnikov do septembra 1994, ko so ZDA s posegom na Haitiju vrnile na oblast predsednika Aristida in so se iskalci azila lahko začeli vračati v svojo domovino.

24Tri leta po vojaškem udaru na Haitiju se ponovi zgodba z begunci s Kube.

25Kmalu zatem, ko je Fidel Castro 8. avgusta 1994 sporočil, da njegova vlada izse­ljevanja z otoka ne bo več preprečevala, se je na tisoče Kubancev z različnimi plovili podalo na pot proti ZDA. V dobrem tednu jih je na obale ZDA prispelo približno 8.000, na poti pa se jih je veliko tudi utopilo. Da bi zamejil prihod iskalcev za azil, je predsednik 19. avgusta 1994 obalni straži ukazal, naj priha­jajoče iskalce azila prestreže in jih prepelje v vojaško oporišče v Guantanamu. Septembra 1994 so se ZDA s Kubo dogovorile, da znova prepove svojim držav­ljanom odhajati v ZDA, v zameno pa naj bi ZDA dovolile 20.000 Kubancem na leto, da se legalno priselijo, kar ni veljalo za tiste, ki so bili v Guantanamu. Tem je vlada dala tri možnosti: da ostanejo v Guantanamu, se vrnejo na Kubo ali odidejo v katero koli tretjo državo. Kuba jim ni dovolila vrnitve. Skupina odvet­nikov in organizacij je vložila skupinsko tožbo proti vladi, ker jim ta med drugim ni dovolila dostopa do in komunikacije z njihovimi (potencialnimi) kli­enti v Guantanamu.

  • 31 Cuban American Bar Association, Inc. v. Christopher, 43 F.3d 1412 (11thCir. 1995).

26Odločitev sodišča je bila zelo podobna njegovi zgoraj omenjeni odločitvi v povezavi z iskalci azila s Haitija, na katero se je sodišče tudi sklicevalo. Ker je za vprašanje pristojnosti sodišč nad Guantanamom in veljavnosti zvezne zakono­daje v Guantanamu bistveno razumevanje statusa tega ozemlja, je sodišče spet nerazumno hitro in zgolj bežno opravilo s tem vprašanjem. Za podlago je vzelo zgoraj citirani sporazum o najemu ozemelj na Kubi iz leta 1903, na podlagi katerega imajo ZDA nad Guantanamom »popolno jurisdikcijo in nadzor«, Kuba pa ohranja »dokončno suverenost«. PO mnenju sodišča zgolj »popolna jurisdik­cija in nadzor« nista dovolj za veljavnost zveznih zakonov nad tem ozemljem (razen za tiste določbe, za katere se je zakonodajalec morebiti odločil, da bodo veljale tudi zunajozemeljsko in je to tudi izrecno zapisal).31 Takšno stališče nekoliko preseneča predvsem z vidika zgoraj omenjenega primera Vermilya­-Brown v. Connell iz leta 1948, v katerem je Vrhovno sodišče ZDA menilo, da tudi na Bermudskem otočju, katerega status je sodišče izenačilo s statusom Guantanama, velja ameriški zvezni zakon o pravičnih delovnih standardih.

27Kot smo videli, zamisel izvršne oblasti, da osebe, ki jim je bila de facto odvzeta prostost, postavi onkraj zakona katere koli države oziroma onkraj sodne prevere zakonitosti odvzema njihove prostosti s tem, da jih pošlje v svoje mornariško oporišče v Guantanamo, ni nova. Tudi takrat so si odvetniki oseb, ki so se znašle v takem položaju, prizadevali doseči sodno prevero njihovega statusa, a brez uspeha. Sodišča so pravna vprašanja, povezana z njihovim sta­tusom, obravnavala zelo površno, Vrhovno sodišče pa zahteve, ki je analogna naši ustavni pritožbi (certiorari), ni hotelo niti obravnavati, češ da gre za poli­tično vprašanje.

28Zgoraj našteti pravni viri iz začetka 20. stoletja, ki določajo mednarodno­pravni status Guantanama, primer Johnson v. Eisentrager in primeri v povezavi s statusom iskalcev azila, ki so bili zaprti v tem ameriškem vojaškem oporišču v 90. letih 20. stoletja, sestavljajo ozadje, ki ga v današnjih razpravah o statusu ujetnikov v tem istem oporišču in o tem, do kod seže ustavnopravno varstvo, ni mogoče prezreti.

3.3 Guantanamo kot taborišče za domnevne teroriste

  • 32 Kategorija ali celo institut »bližnjih prijateljev« (next friends) izvira iz angleškega prava, in s (...)
  • 33 Coalition of Clergy v. Bush, 189 F. Supp. 2d 1036 (C.D. Cal. 2002).

29Le dober teden zatem, ko je ameriška vojska v Guantanamo pripeljala prve ujet­nike, se je skupina ameriških državljanov odločila od rednih sodišč zahtevati ukaz habeas corpus. Tako je skupina novinarjev, odvetnikov, profesorjev in ver­skih dostojanstvenikov 20. januarja 2002 od okraj nega sodišča za osrednji okraj Kalifornije zahtevala, naj preveri zakonitost odvzema prostosti neidentificira­nim posameznikom, ki jih je zvezna oblast proti njihovi volji zaprla v Guantanamo. Sodišče je njihovo zahtevo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj nihče iz skupine ni bil »bližnji prijatelj«32 katerega izmed ujet­nikov.33 Zaradi tega je prvotno zahtevo dopolnil brat enega izmed ujetnikov Belaid Gherebi. To je zadostovalo za sprejem v obravnavo in primer Gherebi v. Bush je prišel do prizivnega sodišča za deveto okrožje. Hkrati so bili pred drugi­mi sodišči v obravnavi podobni primeri. V zadevi Rasul v. Bush so si pritožniki prizadevali doseči ukaz habeas corpus za avstralskega ujetnika in dva Britanca, pri primeru Habib v. Bush je šlo še za enega Avstralca in v primeru Al Odah v. US je šlo za dvanajst Kuvajtčanov. Vsi trije omenjeni primeri so prišli do prizivnega sodišča za Washington DC, ki jih je združilo in obravnavalo skupaj.

30Po negativni odločbi v primerih Rasul, Habib in Al Odah so se pritožniki obrnili na Vrhovno sodišče, ki se je 10. novembra 2003 odločilo, da bo njihove primere vzelo v obravnavo in da bo odgovorilo na vprašanje, ki sem ga že uvodoma zapisal. Prizivno sodišče devetega okrožja je medtem primer Gherebi v. Bush še vedno obravnavalo. Odločba, ki jo je razglasilo 18. decembra 2003, je povsem nasprotna odločbi prizivnega sodišča za Washington DC, saj je prizivno sodišče devetega okrožja pritožnikom ugodilo. V nadaljevanju bom na kratko predstavil obe odločbi z nasprotnimi ugotovitvami in glavne argumente pritožnikov v njihovi pritožbi pred Vrhovnim sodiščem, ki je analogna naši ustavni pritožbi (certiorari) in ki jo sodišče sedaj obravnava.

31V odločbi v primerih Rasul, Habib in AlOdah je prizivno sodišče poiskalo odgovor predvsem na dve vprašanji, ki sta po mnenju sodnikov temeljni pri ugo­tavljanju, ali imajo ameriška sodišča pristojnost nad ujetniki v Guantanamu za potrebe ukaza habeas corpus: 1. ali je status pritožnikov v primeru Johnson v. Eisentrager, ki jih je sodišče označilo za »sovražne tujce«, kakovostno drugačen od statusa, ki ga imajo ujetniki v Guantanamu, ki so označeni za »nezakonite bojevnike«; in 2. ali ima izvršna oblast suverenost nad Guantanamom.

32Na prvo vprašanje je sodišče odgovorilo negativno. Položaj ujetnikov iz Guantanama je zelo podoben položaju zapornikov iz primera Eisentrager, saj gre prav tako za tujce, ki so bili prav tako ujeti med vojaškimi operacijami, prav tako so bili v času ujet ja v tuji državi, prav tako so v priporu ZDA, prav tako so sedaj v tujini in prav tako nikoli niso bili v ZDA. Po razumevanju odločbe v primeru Eisentrager so vse to dejavniki, ki ujetnikom preprečujejo, da bi se obrnili na ameriška sodišča z zahtevo po preveri zakonitosti njihovega odvzema prostosti, je menilo sodišče. Sodišče se je zavedalo, da je ta argument odvisen od statusa ozemlja, na katerem so ujetniki, zato se je posvetilo tudi drugemu vprašanju. Najprej je navedlo zgoraj citirano odločbo v primeru Cuban American Bar Association v. Christopher iz leta 1995, v kateri je enajsto okrožno sodišče menilo, da »nadzor in jurisdikcija« nista enaka »suverenosti«. Nadalje je menilo, da v primeru Eisentrager pojma »ozemeljska jurisdikcija« in »suve­renost« nista uporabljena kot sopomenki, saj je Vrhovno sodišče »ozemeljsko jurisdikcijo« omenjalo v povezavi z ozemeljsko pristojnostjo ameriških sodišč, »suverenost« pa v povezavi z vrhovno državno oblastjo. Zgolj izvajanje »oze­meljske jurisdikcije« po mnenju sodišča ne ustvarja pristojnosti sodišč za name­ne ukazov habeas corpus.

33Odločitev prizivnega sodišča devetega okrožja v primeru Gherebi v. Bush je povsem nasprotna (in tudi precej obsežnejša ter globlja). To sodišče je namreč menilo, da 1. suverenost nad ozemljem, kjer so pritožniki, za potrebe ukaza habeas corpus sploh ni potrebna in 2. da če je za tak primer suverenost nujni pogoj, je narava oblasti, ki jo ZDA izvajajo v Guantanamu, takšna, da gre za su­verenost.

34Sodišče je menilo, da primer Eisentrager sploh ne zahteva, da bi suverenost morala biti nujni pogoj za izvajanje pristojnosti sodišč, temveč da zadostuje že »ozemeljska jurisdikcija«. Sodišče opozarja, da stopnje oblasti, ki so jo izvajale ZDA v zaporu v Landsbergu, kjer so po drugi svetovni vojni služili kazni pritožniki iz primera Eisentrager, nikakor ne moremo primerjati s stopnjo oblasti, ki jo že celo stoletje izvajajo v Guantanamu. Čeprav bi morda lahko v obeh primerih govorili o zgolj »ozemeljski pristojnosti«, gre že za na prvi pogled pomembno kakovostno razliko. Zato je sodišče menilo, da ameriška sodišča lahko izvajajo pristojnost nad Guantanamom za namene habeas corpus. Če »ozemeljska jurisdikcija« ne bi zadostovala, je sodišče menilo, da imajo ZDA tako ali tako suverenost nad Guantanamom. Do tega je prišlo predvsem s pomočjo natančne jezikovne razlage pridevnika »dokončen« v besedni zvezi »dokončna suverenost« (ultimate sovereignty), ki je bila Kubi priznana nad tem ozemljem s sporazumom o najemu iz leta 1903. Sodišče je menilo, da ima lahko beseda »dokončen« zgolj časovni pomen, ne pa tudi kakovostnega. Zato je sedaj suverenost nad Guantanamom v rokah ZDA, na Kubo pa bo avtomatično prešla, ko se ji bodo ZDA odrekle. Ob vsej tej razpravi je sodišče izvršni oblasti posla­lo zelo pomembno in jasno sporočilo:

Tudi v času izrednih razmer - v bistvu še posebno v takšnih časih - je sodna veja dolžna zagotoviti ohranitev naših ustavnih vrednot in preprečiti izvršni veji, da ne bi teptala pravice tako državljanov kot tujcev. Tukaj preprosto ne moremo spre­jeti stališča vlade, da ima izvršna veja neovirano pooblastilo zapirati za nedoločeno dolgo katere koli osebe, vključno s tujimi državljani, na ozemlju, ki je pod jurisdik­cijo in nadzorom izključno Združenih držav, ne da bi takim zapornikom dovolili kakršen koli dostop do kakršnega koli pravnega foruma ali celo dostop do zastopni­ka, in sicer ne glede na dolžino trajanja ali načina njihovega zaprtja. Menimo, da tako nesmiseln in nedemokratičen postopek ne podpira nobena zakonita politika ali precedens in da - v nasprotju s trditvijo vlade - Johnson [v. Eisentrager] tega niti ne zahteva niti ne omogoča. Menimo, da je stališče vlade v neskladju s temeljnimi načeli ameriške sodne prakse in je tudi z vidika mednarodnega prava zelo skrb zbu­jajoče.

  • 34 Rusul v. Bush, Petition for a Writ of Certiorari.

35Glede na tako različni odločbi dveh sodišč, ki sta na isti stopnji, bo zanimi­vo videti, katero pot bo ubralo Vrhovno sodišče. Že zdaj je jasno, da se bo tudi odločba Vrhovnega sodišča v glavnem ukvarjala z vprašanjem, ali je za primer Guantanama uporaben precedens Johnson v. Eisentrager. To je razvidno že iz zahteve pritožnikov, v kateri menijo, da se je nižjestopenjsko sodišče zmotilo, ko ni ugodilo njihovi zahtevi po ukazu habeas corpus, sklicujoč se na primer Johnson v. Eisentrager. Pritožniki menijo, da se ta primer pomembno razlikuje od njihovega, in navajajo tri bistvene razlike.34

36Prvič, pritožniki v primeru Johnson v. Eisentrager so bili obsojeni hudodel­ci. Zakonita vojaška komisija jih je obsodila kršitev pravil vojne, ker so poma­gali Japonski še po nemški kapitulaciji. Poleg vsega se pritožniki takrat niso pritoževali nad postopkom vojaške komisije, ki jim je sodila, ali pa nad tem, da naj bi bili zaradi tega deležni nepravičnega sojenja. V nasprotju s tem pa so pritožniki iz Guantanama zaprti brez kakršnega koli pravnega postopka. Eno je trditi, pravijo pritožniki, da vojni hudodelci, ki jim je sodila in jih obsodila zakonita komisija, katere procesne kavtele niso bile predmet pritožbe, ne morejo zahtevati prevere pred civilnimi sodišči. Povsem nekaj drugega pa je upora­biti to mnenje nad ljudmi, ki niso bili ničesar obtoženi in niso bili deležni nikakršnega postopka.

37Drugič, zaporniki v primeru Johnson v. Eisentrager so bili sovražni tujci (enemy aliens), kar pomeni, da so bili državljani države, ki je bila v vojni proti ZDA. Vrhovno sodišče je v tem primeru nekajkrat poudarilo, da za sovražne tujce veljajo omejitve, ki jih tujci iz prijateljskih držav niso deležni. Pritožniki iz primera, ki je danes pred Vrhovnim sodiščem, pa so državljani najtesnejših zaveznic ZDA, in sicer Velike Britanije ter Avstralije.

38Tretjič, oporišče v Guantanamu ni isto kot Kitajska med drugo svetovno vojno. Gre za povsem ameriško enklavo z ekskluzivno jurisdikcijo in nepretr­ganim nadzorom od strani vlade ZDA. Trditi, da Guantanamo ni nič bolj del ZDA, kot je bila Kitajska med drugo svetovno vojno, po mnenju pritožnikov ni v skladu z resničnostjo.

  • 35 Med njimi so: International Commission of Jurists, Commonwealth Lawyers Association, National Insti (...)

39Takšne in drugačne podobnosti ter razlike med Guantanamom in primerom Johnson v. Eisentrager navajajo tudi številni posamezni strokovnjaki, skupine in organizacije, ki so v tem primeru pred Vrhovnim sodiščem dali svoje mnenje kot prijatelji sodišča (amici curiae).35 Vsa mnenja prijateljev sodišča, ki tudi uradno kot taki nastopijo pred sodiščem, so pomembna in lahko vplivajo na končno odločitev sodišča. Skladno z razvito tradicijo sprejemanja mnenj pri­jateljev sodišča se lahko sodišče v odločbi na katero tudi sklicuje ali pa ga vzame za svoje.

4 Sklep

  • 36 Amann, Diane Marie: Guantanamo. V: Columbia Journal of Tansnational Law, v tisku.
  • 37 Glej resolucijo številka 446 od 108. kongresa z dne 18. novembra 2003: "Predstavniški dom meni, da (...)

40Glede na dejavnike, ki jih bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati, je videti, da bo z odločitvijo v tem primeru povsem verjetno vzpostavilo nov precedens. Če bo do tega prišlo, bo zanimivo videti, koliko se bo pri tem oddaljilo od zadeve Johnson v. Eisentrager in kaj bo glavni vir njegove argumentacije. Ali bo pri tem črpalo iz korpusa mednarodnega humanitarnega prava, mednarodnega prava človekovih pravic ali pa bo celo uporabilo primerjalno ustavno pravo, kot to predlaga Amannova?36 Takšen pristop bi bil sicer dobrodošel in tudi ne prvi te vrste. Spomnimo na primer Lawrence v. Texas iz leta 2002, v katerem se je to isto Vrhovno sodišče, ki sedaj obravnava Guantanamo, sklicevalo na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice kot dokaz za vrednote »širše civi­lizacije«. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da je že s tem, ko je Vrhovno sodišče zgolj za kanček odprlo vrata mednarodnemu pravu v lastno judikaturo, sprožilo zelo glasno ogorčenje, predvsem v konservativnih logih, ki se je izrazilo celo v resoluciji predstavniškega doma ameriškega kongresa. Novembra 2003 so nam­reč kongresniki v posebni resoluciji Vrhovno sodišče izrecno opozorili, da bi moralo svoje odločitve utemeljevati na podlagi ustave ZDA, in ne na pravu kakšne tuje države ali na normah mednarodnega prava.37

41Čeprav bi bilo črpanje iz norm mednarodnega prava človekovih pravic in judikature mednarodnih sodišč dobrodošlo, pa niti ne bi bilo potrebno. Da je odrekanje pristojnosti sodiščem za presojo zakonitosti odvzema prostosti (pa četudi gre za domnevne teroriste) slabo za pravno državo, je v ločenem mne­nju v primeru Johnson v. Eisentrager zelo nazorno zapisal že sodnik Black (pridružila sta se mu tudi sodnika Douglas in Burton):

  • 38 Johnson v. Eisentrager, 339 V.S. 791-798 (1950).

Sodišče vzpostavlja povsem neopravičljivo doktrino, če dovoljuje izvršni veji, da z odločanjem o kraju sodne obravnave in zaprtja zapornikov zveznim sodiščem odvzame moč, da varujejo proti nezakonitim odvzemom prostosti od strani zvezne izvršne oblasti. Če mnenje [večine] pomeni - in videti je, da je tako - da so ti pritožniki prikrajšani za pravico do habeas corpus zgolj zato, ker so bili obsojeni in zaprti v tujini, potem to sodišče sprejema neprimerno in nevarno načelo '" Habeas corpus kot sredstvo proti nezakonitemu odvzemu prostosti je zapisano v ustavi. Menim, da izvršna oblast sodiščem ne more na ustaven način kratiti njegove uporabe. Menim, da ga naša sodišča lahko uporabljajo, kadar koli uradna oseba Združenih držav nezakonito odvzame prostost kateri koli osebi na katerem koli ozemlju, nad katerim imamo oblast.38

42V drugem delu tega prispevka, ki bo izšel v naslednji številki, bo podana analiza odločitve vrhovnega sodišča v zadevah Rasul v. Bush in Odah v. US, ki jo bo to razglasilo predvidoma junija 2004.

Top of page

Notes

1 Amnesty International poroča, da je Guantanamo priljubljena grožnja jemenske varnostne policije, pri zaslišanju osumljencev pa ga pogosto uporabljajo tudi ameriški vojaki v Iraku. Amnesty International: United States of America. The threat of a bad example (AI Indeks: AMR 51/114/2003),19. avgusta 2003, str. 19.

2 Steyn J.: Guantanamo Bay: The Legal Black Hale. Twenty-Seventh FA Mann Lecture, British Institute of International and Comparative Law and Herbert Smith, Lincoln's Inn Old Hall, 25. novembra 2003.

3 Authorization for Use of Military Force, Pub. L. No. 107-40, 115 Stat. 224, 224 (2001).

4 Transfer of Detainee Complete. v: DoD News, 13. februarja 2004 (www.defenselink.mil/releases/2004/ nr20040213-0981.html).

5 Podrobneje o vojaških komisijah v: Zagorac D.: Ameriške vojaške komisije. V: Pravna praksa, let. 22, št. 31 (11. septembra 2003), str. 30; Zagorac D.: Ameriške vojaške komisije - II. Pravna praksa, let. 22, št. 42-43 (27. november 2003), str. 46; in Zagorac D.: Ameriške vojaške komisije. Pravna praksa, let. 23, št. 8-9 (11. marca 2004), str. 37.

6 Military Order of November 13, 2001. Detention, Treatment, and Trial of Certain Non-Citizens in the War Against Terrorism. Federal Register, Vol. 66, No. 22, 16. novembra 2001.

7 Ibid., str. 57835.

8 Magnetogram konference, na kateri je minister Rumsfeld to izjavil, je objavljen na: www.defenselink.mil/ transcripts/2003/tr20030910-secdef0661.html.

9 Izjava namestnika poveljnika baze v Guantanamu, citirana v: Katharine Q. Seelye: An Uneasy Routine at Cuba Prison Camp, New York Times, 16. marca 2002, str. A8.

10 To je ukaz, s katerim sodišče ukaže (ponavadi izvršni oblasti) privedbo tistih, ki jim je bila odvzeta prostost, da sodišče odloči o zakonitosti odvzema njihove prostosti, bodisi pripora ali zapora.

11 Jambrek P.: Tudi (domnevni) teroristi imajo svoje pravice. V: Delo (Sobotna priloga), let. 46, št. 7, 10. janu­arja 2004, str. 16-17.

12 Glej preambulo k Pogodbi o odnosu s Kubo z dne 22. maja 1903. V: Supplement to the American Journal of International Law. Vol. 4 (1910), str. 178.

13 Ibid.

14 Woolsey, Lester H.: The New Cuban Treaty. V: American Journal of International Law, Vol. 28 (1934), str. 53l.

15 Supplement to the American Journal of International Law. Vol. 4 (1910), str. 178.

16 Glej: Naval Stations in Cuba. V: New York Times, 25. februarja 1903.

17 Citirano v: Montague, Robert L: A Brief Study of Some of the International Legal and Political Aspects of the Guantanamo Bay Problem. v: Kentucky Law Journal, vol. 50 (1962), No. 4, str. 461.

18 Glej na primer Buell, Raymond L.: International Relations, Revised Edition. New York: Henry Holt and Company, 1925, str. 473-474.

19 Woolsey, op. cit., str. 530-532.

20 President's Message and Treaty Documents. v: New York Times, 30. maj 1934, str. Il.

21 Pogodba je objavljena v: Supplement to the American Journal of International Law. Vol. 28 (1934), str. 97-98.

22 Za podrobnejši opis tega in še nekaterih drugih podobnih primerov glej: Montague, Robert L: A Brief Study of Some of the International Legal and Political Aspects of the Guantanamo Bay Problem. V: Kentucky Law Journal, vol. SO (1962), No. 4, str. 489-496.

23 To zanimanje se kaže predvsem v naslednjih dveh razpravah: Lazar J.: International Legal Status of Guantanamo Bay. V: American Journal of International Law, vol. 62, No. 3 (julij 1968), str. 730-740; in Mans G.L.: Guantanamo: No Rights of Occupancy. V: American Journal of International Law, vol. 63, No. 1 (janu­ar 1969), str. 114-116.

24 Johnson v. Eisentrager, 339 V.S. 763 (1950).

25 Ibid., 777-778.

26 Ibid., 779.

27 Ibid., 774.

28 Haitians seeking refuge in the USA. V: Amnesty International Newsletter. Vol. 22, No. 12 (december 1992), str. 4.

29 Haitian Refugee etr., Inc. v. Baker, 953 F.2d 1498 (ll th Cir. 1991).

30 Haitian Refugee Ctr., Inc. v. Baker, 953 F.2d 1498 (l1th Cir. 1991), cert. denied, 502 U.S. 1122 (1992).

31 Cuban American Bar Association, Inc. v. Christopher, 43 F.3d 1412 (11th Cir. 1995).

32 Kategorija ali celo institut »bližnjih prijateljev« (next friends) izvira iz angleškega prava, in sicer iz 17. stolet­ja, ko se je izoblikoval tudi institut ha.beas corpus, ki je bil uzakonjen leta 1679 (Habeas Corpus Act) in je pomenil jamstvo pred samovoljnim priporom in zaporom. Razvoj obeh institutov je tesno povezan, saj ker je veljala domneva in še vedno velja, da oseba, ki ji je odvzeta prostost, zaradi tega, ker ji je odvzeta prostost, sama nima prostega dostopa do sodišča, da bi to preverilo zakonitost odvzema prostosti, to potem lahko stori­jo njegovi ali njeni »bližnji prijatelji«.

33 Coalition of Clergy v. Bush, 189 F. Supp. 2d 1036 (C.D. Cal. 2002).

34 Rusul v. Bush, Petition for a Writ of Certiorari.

35 Med njimi so: International Commission of Jurists, Commonwealth Lawyers Association, National Institute of Military Justice, Center for Justice and Accountability, skupina mednarodnih nevladnih organizacij, skupina pravnih zgodovinarjev, skupina profesorjev mednarodnega prava, skupina nekdanjih ameriških vojnih ujetnikov in skupina upokojenih častnikov.

36 Amann, Diane Marie: Guantanamo. V: Columbia Journal of Tansnational Law, v tisku.

37 Glej resolucijo številka 446 od 108. kongresa z dne 18. novembra 2003: "Predstavniški dom meni, da bi moralo v skladu s VI. členom ustave Vrhovno sodišče svoje odločitve utemeljevati na ustavi in zakonih Združenih držav in ne na pravu kakšne tuje države ali kakšnega mednarodnega prava ali sporazuma, ki ga Združene države niso sklenile«.

38 Johnson v. Eisentrager, 339 V.S. 791-798 (1950).

Top of page

References

Bibliographical reference

Dean Zagorac, « Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (I. del) », Revus, 2 | 2004, 147-163.

Electronic reference

Dean Zagorac, « Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (I. del) », Revus [Online], 2 | 2004, Online since 24 June 2013, connection on 23 October 2017. URL : http://revus.revues.org/1625 ; DOI : 10.4000/revus.1625

Top of page

About the author

Dean Zagorac

pomočnik urednika Revusa

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org