Skip to navigation – Site map
Uvodnik

Za neposredno uporabo ustave in seznanjenost z EU

For Direct Application of the Constitution and Awareness of the EU
Lojze Ude
p. 7-10

Full text

1Ko sem privolil v članstvo v uredniškem svetu revije Revus (revije za evropsko ustavnost), sem bil precej skeptičen glede možnosti, ki jih ima ta revija v slovenskem pravnem prostoru. Čeprav sem poznal njen koncept, se mi je zdelo, da je v Sloveniji dovolj pravnih revij, v katerih je mogoče objavljati tudi članke in razprave, katerih bistvo je obravnavanje ustavnopravne problematike. Po drugi številki revije sem precej bolj optimističen in menim, da bi revija morala uspeti, ker jo potrebujemo.

2Sam ne nameravam ponavljati vseh namenov revije in vseh vsebin, ki bi morale najti v njej svoj prostor. Omenil jih bom samo nekaj. Veliko se ukvarjam s problematiko sodnega odločanja in tudi ustavnosodnega odločanja. Pri tem ugotavljam (in ne samo jaz), da naša sodišča ne razumejo dovolj ustavne določbe 125. člena Ustave Republike Slovenije, da so sodniki vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da morajo pri sodnem odločanju uporabljati neposredno tudi ustavo. To isto je zapisano tudi v 15. členu ustave, ki v prvem odstavku pravi, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Čeprav je na drugi strani res, da se uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin praviloma ureja z zakonom in da ima sodnik pri odločanju pred seboj predvsem zakon, pa mora hkrati vedno vedeti, da je dolžan ocenjevati tudi ustavnozakonske norme in da mora takrat, ko meni, da zakon, ki bi ga moral uporabiti, ni v skladu z ustavo, ustaviti sodni postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. To, da vsako leto sodišča zahtevajo oceno ustavnosti le na prste ene roke naštetih zakonov, dokazuje, da v pravni zavesti slovenskega sodnika ni misli, da mora pri odločanju pogosto uporabljati tudi ustavo. Tega ne ugotavljamo samo tisti, ki smo na ustavnem sodišču presojali ustavnost zakonov in drugih abstraktnih predpisov ter odločali o ustavnih pritožbah, temveč tudi drugi pravni teoretiki. V glavah slovenskih sodnikov manjka rdeča luč, ki bi opozorila na morebitno neskladnost zakona z ustavo oziroma podzakonskega predpisa z zakonom.

3Očitno se v pravu vse bolj prepletajo elementi javnega in zasebnega. V nekdaj čistih civilnopravno urejenih razmerjih se kažejo tudi elementi javnopravnega (npr. pri javnih razpisih, pri podeljevanju koncesij, pri ugotavljanju vsebin lastninske pravice na posameznih premoženjskih predmetih, npr. nepremičninah) in v okviru javnega tudi elementi ustavnega. Tudi civilno pravo se je s splošnimi klavzulami in pravnimi standardi obogatilo s pravili o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, saj mora zakonodajalec upoštevati pri izdaji zakonskih predpisov tudi ustavo in zlasti tudi mednarodne konvencije, ki so temelj za oblikovanje seznama tistih pravic in temeljnih svoboščin, ki postajajo del pravnega sistema, del predpisov civilnega prava, upravnega prava, kazenskega prava ...

4Tudi uveljavitev sodišč kot tretje veje oblasti zahteva, da morajo sodišča pogosteje presojati in po potrebi podvomiti o ustavnosti zakonskih predpisov, da morajo pogosteje opravljati nadzorno funkcijo nad zakonodajalcem. Čeprav ima končno besedo o ustavnosti predpisov ustavno sodišče, pa mora vendarle tudi sodnik kontrolirati ustavnost zakonskih predpisov in ustavnost ter zakonitost podzakonskih predpisov, če se hoče uveljaviti kot nosilec realne tretje veje oblasti.

5Sicer pa se tudi v ustavni problematiki skriva veliko nerešenih vprašanj, tudi tistih, ki so bila že predmet obravnave v dosedanjih postopkih za spremembo Ustave Republike Slovenije. Pravzaprav se je zadnji postopek spremembe ustave končal klavrno, saj je prišlo po razpravah o zelo resni problematiki (v ta okvir štejem zlasti problematiko lokalnih skupnosti, oblikovanja in odgovornosti vlade ter nekaterih institutov, ki urejajo sodstvo in referendume) le do nekaterih bolj ali manj redakcijskih dopolnil, ki le simbolično izražajo ustavnosodno misel, ne pomenijo pa vsebinske globlje spremembe v naši ustavni ureditvi. Tudi to je eden od razlogov, zaradi katerih mislim, da je strokovna revija, namenjena ustavni problematiki, potrebna.

6Še en argument mi je prišel na misel. Naša vključitev v EU je pripeljala tudi do podpisa pogodbe o Ustavi za Evropo. Presenetljivo je, kako so z vsebino te pogodbe slabo seznanjeni ne le državljani, temveč tudi pravniki, med njimi celo tisti, ki dobro poznajo vsebino naše ustave. Kot da ne bi imeli izkušenj iz razpadle Jugoslavije, v kateri je bil uveljavljen poseben sistem odločanja, ki je zlasti v zboru republik in pokrajin preprečeval uveljavitev večinske volje ob tistih vprašanjih, ki so se nanašala na nacionalno identiteto in določeno samostojnost narodov ter njihovih republik v nekdanji Jugoslaviji. Še zdaleč ne trdim, da je položaj enak, ima pa nekaj stičnih točk. Tudi v nekdanji Jugoslaviji je zlasti Republika Srbija skušala uveljaviti načelo en človek, en glas ob najpomembnejših zadevah gospodarske in politične ureditve Jugoslavije. Tak sistem odločanja, ki pa se ni mogel uveljaviti, je bil eden izmed vzrokov za razpad Jugoslavije. Zato moramo biti izjemno pozorni na sistem odločanja v Evropski uniji. Obstaja veliko soglasje o vstopu Slovenije v EU (ustavna besedila in taki pomembni pravni akti, kot je pridružitvena pogodba, vedno izražajo tudi družbeni konsenz), to soglasje pa je bilo dano brez globljega poznavanja vsebine EU in sistema odločanja v njej. Revija, kot je Revus, naj bo namenjena najprej seznanitvi slovenskih pravnikov in drugih državljanov z organizacijo in vsebino EU, obravnava pa naj tudi tista vprašanja, ki bodo podlaga za nastopanje slovenskih predstavnikov v tej naddržavni skupnosti.

7Naj kar neposredno načnem še eno vprašanje, vprašanje referenduma o Ustavi za Evropo. V nekaterih državah so se za ta referendum že odločili, v drugih ga že vnaprej izključujejo. Sam osebno sem mu naklonjen, ker bi v predreferendumskem času morali seznaniti našo javnost z vsebino te ustavne listine. Nenavadno je, da so Slovenci, ne da bi poznali resnično organiziranost in vsebino EU, tako soglasno podprli svojo vključitev v to skupnost. To kaže na veliko zaupanje do Evrope in hkrati na precejšnjo frustriranost kot posledico prejšnjega političnega sistema in dogajanj v razpadli SFRJ. Osebno menim, da je zdaj čas, da se tudi naši državljani globlje seznanijo z vsebino evropske ustavne pogodbe in da izrazijo svojo voljo ne le na podlagi zaupanja in morebiti pretiranih pričakovanj, temveč tudi na podlagi poznavanja organizacije in vsebine EU.

Top of page

References

Bibliographical reference

Lojze Ude, « Za neposredno uporabo ustave in seznanjenost z EU », Revus, 3 | 2004, 7-10.

Electronic reference

Lojze Ude, « Za neposredno uporabo ustave in seznanjenost z EU », Revus [Online], 3 | 2004, Online since 28 February 2013, connection on 25 March 2017. URL : http://revus.revues.org/1632

Top of page

About the author

Lojze Ude

profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org