Skip to navigation – Site map
(Ustavno) Sodno soočanje s terorizmom in političnim fundamentalizmom

Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (II. del)

The Guantánamo Problem – Protection of Constitutinal Rights over the Barbed Wire (Part II)
Dean Zagorac
p. 85-92

Abstracts

The Supreme Court of the United States ruled on 28 June 2004 in three cases regarding detainees in connection with American “war” on terrorism, especially those detained in Guantánamo. In cases Rasul v. Bush, Hamdi v. Rumsfeld and Rumsfled v. Padilla, the Court ruled on their right to habeas corpus. In the case of Rasul v. Bush the Court ruled that the petitioners who are not citizens of the US and are detained in the American Naval Base in Guantánamo, Cuba, have right to habeas corpus and that federal habeas corpus statute applies in their case. In the case of Hamdi v. Rumsfeld in which the petitioner is citizen of the US the Court ruled the same, but at the same time it emphasized that the petitioner’s right is based on the Constitution. In the case of Rumsfeld v. Padilla the Court ruled that the petitioner who is detained in South Carolina cannot bring his habeas corpus petition in court in New York, but in the forum which holds territorial jurisdiction over South Carolina.

Top of page

Full text

1Kot je bilo napovedano, je Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike 28. junija 2004 razglasilo sodbe v treh zadevah o pravicah ujetnikov, povezanih z ameriško »vojno« proti terorizmu, predvsem tistih, ki so zaprti v Guantánamu. V zadevah Rasul v. Bush, Hamdi v. Rumsfeld in Rumsfeld v. Padilla je sodišče odločalo o pravici teh ujetnikov do tega, da o zakonitosti odvzema njihove prostosti odloči sodišče. V nadaljevanju bom predstavil te tri odločbe, osredotočil pa se bom predvsem na prvo, ki je tudi najpomembnejša.

1 Ozadje1

  • 1 Podrobnejše ozadje, ki je pripeljalo do teh zadev, je predstavljeno v prvem delu tega prispevka. Gl (...)
  • 2 Steyn J.: Guantanamo Bay: The Legal Black Hole. Twenty-Seventh FA Mann Lecture, British Institute o (...)

2Le nekaj mesecev po začetku vojaških napadov na Afganistan oktobra 2001, kar je bil odgovor ZDA na napade 11. septembra, so ameriške sile začele voziti nekatere tamkaj zajete ujetnike v svoje oporišče Guantánamo na Kubi. Administracija predsednika Georgea W. Busha se je za tak ukrep odločila zato, da bi te posameznike postavila izven dosega katere koli sodne oblasti. Kot se je izrazil britanski lord Steyn, so bili tako ti ljudje pahnjeni v pravno črno luknjo.2Kljub temu so si sorodniki nekaterih ujetnikov že od samega začetka prizadevali pred ameriškimi sodišči doseči, da bi ta preverila zakonitost odvzema njihove prostosti, vendar brez uspeha. Po izčrpanju vseh drugih pritožbenih poti, so nazadnje vložili še zahtevo certioari pred vrhovnim sodiščem, ki je analogna naši ustavni pritožbi, sodišče pa jo je sprejelo v obravnavo.

  • 3 Vse tri odločbe so dostopne na spletnih straneh vrhovnega sodišča ZDA: www.supremecourtus.gov/opi (...)

3V bistvu je vrhovno sodišče obravnavalo tri ločene zadeve (Rasul v. Bush, Hamdi v. Rumsfeld in Rumsfeld v. Padilla), skupni imenovalec vseh treh pa je bil isti, in sicer pravica do sodne kontrole odvzema prostosti ne glede na državljanstvo ujetnika ali kraj pridržanja.3

2 Rasul v. Bush

  • 4 Na začetku sta bila med pritožniki tudi Britanca Shafiq Rasul in Asif Iqbal, ki pa so ju oblasti sk (...)
  • 5 Sodišče je odločilo s 6:3: večinskemu mnenju sodnika Johna Paula Stephensa so se pridružili sodniki (...)

4V tej zadevi je sodišče na zahtevo pritožnikov - dveh Avstralcev in 12 Kuvajtčanov4 - odgovarjalo na naslednje vprašanje: ali zakon o ukazu privedbe oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, da sodišče odloči o zakonitosti njenega odvzema, omogoča pravico sodnega preverjanja zakonitosti odvzema prostosti s strani izvršne oblasti tistih tujih državljanov, ki so na ozemlju, nad katerim ZDA izvršujejo ekskluzivno jurisdikcijo, ne pa tudi dokončne suverenosti (ultimate sovereignity). Slednje je relevantno zato, ker je takšna narava oblasti, ki jo ZDA izvršujejo nad Guantánamom. Sodišče je odločilo, da so ujetniki v Guantánamu upravičeni do dostopa do ameriških sodišč, pred katerimi lahko spodbijajo zakonitost odvzema njihove prostosti.5

5O zakoreninjenosti pravice do sodnega preverjanja zakonitosti odvzema prostosti v anglo-ameriški pravni tradiciji ni dvoma, so menili sodniki. Ob tem so navedli mnenje sodnika Jacksona v zadevi Brown v. Allen iz leta 1953, ki se je nanašalo na pravico do dostopa do sodišč za tiste tujce, ki jim je ameriška oblast odvzela prostost:

  • 6 Rasul v. Bush, 542 U. S. ____ (2004), str. 6.

»Odvzem prostosti s strani izvršne oblasti se šteje za zatiralno in nezakonito dejanje, odkar se je [kralj] Janez pri Runnymedu [z Magno Charto Libertatum] zavezal, da noben svoboden človek ne bo zaprt, razlaščen, izobčen ali izgnan brez sodbe porote ali brez podlage v zakonih dežele. Sodniki Anglije so razvili ukaz habeas corpus predvsem zato, da bi ohranili to varstvo pred odvzemom prostosti s strani izvršne oblasti.«6

6Ker je v zadevi Rasul v. Bush težava nastala predvsem v tem, kakšno stopnjo oblasti morajo imeti ZDA nad določenim ozemljem oziroma kakšen mednarodnopravni status mora to ozemlje imeti, da za tuje ujetnike, ki so zaprti na tem ozemlju, velja ameriška zvezna zakonodaja, ki zadeva sodno preverjanje zakonitosti odvzema prostosti, je šlo po mnenju sodišča v tej zadevi za novo situacijo. Pri iskanju odgovora na vprašanje o dostopnosti ujetnikov v Guantánamu do ameriških sodišč je vrhovno sodišče moralo odgovoriti na dva bistvena argumenta administracije ameriškega predsednika. Prvič, da se položaj ujetnikov v Guantánamu bistveno ne razlikuje od položaja nemških ujetnikov pod ameriško oblastjo med drugo svetovno vojno, o katerem je leta 1950 sodišče odločilo v zadevi Johnson v. Eisentrager oziroma da je obstoj ozemeljske pristojnosti nujen, če naj se pritožniki lahko obrnejo na določeno okrajno sodišče s spodbijanjem zakonitosti odvzema prostosti. In, drugič, če bi v tem primeru ujetnikom omogočili dostop do ameriških sodišč, bi prišlo do kršitve uveljavljenega načela ameriškega prava, da zakonodaja, ki jo sprejme kongres, nima zunajozemeljske veljavnosti, razen če v njej to ni izrecno določeno.

2.1 Ozemeljska pristojnost

7Ameriška vlada je menila, da je v primeru ujetnikov v Guantánamu treba uporabiti precedens Johnson v. Eisentrager in ga razumeti tako, kot da ameriškim zveznim civilnim sodiščem prepoveduje pristojnost nad ujetniki v Guantánamu. V zadevi Johnson v. Eisentrager je leta 1950 vrhovno sodišče namreč odločilo, da pritožnik nima dostopa do ameriških sodišč, ker:

8(a) je sovražni tujec;
(b) nikoli ni bil ali ni prebival v ZDA;
(c) je bil ujet zunaj njenega ozemlja in bil tam pridržan v vojaškem zaporu kot vojni ujetnik;
(d) mu je sodila in ga obsodila vojaška komisija, ki je zasedala zunaj ZDA;
(e) za kazniva dejanja kršitev pravil vojne zunaj ZDA;
(f) in je ves čas bila zaprta zunaj ZDA.

9Zato je sodišče najprej analiziralo položaj ujetnikov v Guantánamu in ga primerjalo s položajem pritožnika v zadevi Johnson v. Eisentrager. Ob tem je ugotovilo, da se položaj pritožnikov v zadevi Rasul v. Bush bistveno razlikuje, in sicer:

  • 7 Prav tam, str. 7-8.

10(a) pritožniki niso državljani držav, ki so v vojni z ZDA;
(b) pritožniki zanikajo, da so kadar koli sodelovali v zaroti ali agresiji zoper ZDA;
(c) nikoli jim ni bil omogočen dostop do sodišča in ničesar niso bili obtoženi; ter
(d) že več kot dve leti so zaprti na ozemlju, nad katerim ZDA izvršujejo ekskluzivno jurisdikcijo in nadzor.7

11Sodišče je nadalje ugotovilo:

  • 8 Prav tam, str. 8.

»Ne samo, da so pritožniki v drugačnem položaju, kot so bili priporniki v zadevi Eisentrager, ampak je sodišče v zadevi Eisentrager dalo jasno vedeti, da je vseh šest dejstev, ki so bila ključna za odločitev, relevantnih samo glede vprašanja ustavne upravičenosti zapornikov do habeas corpus.«8

12Sodišče je nadaljevalo z ugotavljanjem razlik in podobnosti s situacijo v zadevi Ahrens v. Clark okrajnega sodišča za Washington DC iz leta 1948. V tej zadevi je namreč šlo za 120 nemških državljanov, ki so bili zaprti na otoku Ellis pred New Yorkom, skozi katerega je potekala imigracija v ZDA. Tem 120 pritožnikom je bila odvzeta prostost pred deportacijo nazaj v Nemčijo. Od okrajnega sodišča za Washington DC so zahtevali, da na podlagi pravil o habeas corpus odloči o zakonitosti odvzema njihove prostosti. Okrajno sodišče je takrat odločilo, da pravila terjajo ozemeljsko pristojnost relevantnega okrajnega sodišča, ki je to sodišče v tem primeru ni imelo in zato pritožnikom ni ugodilo. Kljub temu vrhovno sodišče v zadevi Rasul v. Bush razume razlago pravil o habeas corpus iz zadeve Ahrens v. Clark tako, kot da sodišče takrat ni odgovorilo na vprašanje, kaj storiti v primeru, ko so pritožniki zaprti ali priprti na območju, ki ni v ozemeljski pristojnosti nobenega okrajnega sodišča.

13Poleg tega je vrhovno sodišče od takrat v svoji judikaturi že pokazalo, da meni nasprotno. Tako je v zadevi Braden v. 30th Judicial Circuit Court of Ky. jasno zapisalo, da v nasprotju s stališčem okrajnega sodišča v zadevi Ahrens v. Clark prisotnost osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, na območju, ki je znotraj ozemeljske pristojnosti okrajnega sodišča, ni »nujen pogoj« za izvajanje pristojnosti tega okrajnega sodišča v skladu z zveznim zakonom o habeas corpus. V omenjeni zadevi je namreč sodišče poudarilo, da ukaz za habeas corpus tako ali tako ni naslovljen na osebo, ki ji je bila odvzeta prostost, temveč na tistega, ki ji je domnevno nezakonito odvzel prostost.

14Sodišče je nato v nadaljevanju naštelo še nekaj zadev, ki so zadevale pritožnike, ki so bili zaprti zunaj ozemlja ZDA in so spodbijali zakonitost odvzema prostosti. Iz teh zadev je razvidno, da v dosedanji judikaturi vrhovnega sodišča ni motila odsotnost pritožnika z ozemlja pod krajevno pristojnostjo katerega koli okrajnega sodišča. Vrhovno sodišče je zato sedaj poudarilo, da je zadeva Ahrens v. Clark relevantna zgolj glede vprašanja iskanja primernega foruma, na katerega se lahko obrne pritožnik, ki mu je bila domnevno nezakonito odvzeta prostost, ne pa glede tega, ali za pritožnika tak forum sploh obstaja.

2.2 Zunajozemeljska veljavnost zakona o habeas corpus

15Kot drugi bistveni argument, zakaj se ujetniki iz Guantánama ne morejo obrniti na nobeno ameriško sodišče, je vlada navedla »ustaljeno načelo ameriškega prava«, češ da zakonodaja, ki jo sprejme kongres, nima zunajozemeljske veljavnosti razen, če je to v njej izrecno določeno.

16Sodišče je glede tega argumenta poudarilo, da vprašanje ekstrateritorialnosti v danem primeru sploh ni tako pomembno. Vlada je sicer izrecno poudarila dejstvo, da po določbah sporazuma o najemu ozemelj na Kubi s strani ZDA za pristanišča za nakladanje premoga in mornariška pristanišča Kuba nad temi ozemlji ohrani dokončno suverenost [ultimate sovereignty], sodišče pa se je bolj osredotočilo na to, da po istem sporazumu ZDA nad temi ozemlji pripada izvajanje »popolne jurisdikcije in nadzora«. Če se tako odloči, lahko ZDA ta status ohranijo za stalno.

17Poleg tega se je sodišče obregnilo ob priznanje vlade, ki ga je podala na ustnem zaslišanju med obravnavo te zadeve in po katerem bi pravila o spodbijanju zakonitosti odvzema prostosti veljala za tiste osebe, zaprte v Guantánamu, ki so državljani ZDA. To je sodišče povezalo z dejstvom, da zakonodaja o sodni kontroli odvzema prostosti ne razlikuje med državljani in tujci, ki so v zveznem priporu, in je zato malo verjetno, da je zakonodajalec nameraval razlikovati geografsko veljavnost tega zakona glede na državljanstvo pripornika. Zato so tuji državljani, ki so zaprti v oporišču Guantánamo, enako upravičeni do spodbijanja zakonitosti odvzema prostosti, kot bi bili ameriški državljani, če bi bili tam zaprti:

  • 9 Prav tam, str. 15.

»Na koncu je odgovor na zastavljeno vprašanje jasen. Pritožniki trdijo, da so pridržani v zveznem priporu v nasprotju z zakoni Združenih držav. Nobena od strank ne dvomi v pristojnost okrajnega sodišča nad ječarji pritožnikov . . . Besedilo razdelka 2241 [zveznega zakona] ne zahteva nič več kot to. Zato menimo, da § 2241 daje okrajnemu sodišču pristojnost, da obravnava izpodbijanje zakonitosti odvzema prostosti pritožnikov, ki so zaprti v mornariški bazi Guantánamo.«9

2.3

18Sodišče je svojo odločbo sklenilo z jasnim sporočilom, da je v tej zadevi odloča lo zgolj o vprašanju pristojnosti, ne pa tudi o zakonitosti odvzema prostosti pritožnikom:

  • 10 Prav tam, str. 17.

»Ali bo nadaljnji postopek potreben in kakšen bo, potem ko bo tožena stranka odgovorila na zahteve pritožnikov, je zadeva, o kateri nam sedaj ni treba odločati. Sedaj je vprašanje zgolj to, ali so zvezna sodišča pristojna, da ugotavljajo, ali je izvršna oblast posameznikom, ki trdijo, da so povsem nedolžni kakršne koli kršitve, zakonito odvzela prostost, kar lahko potencialno traja nedoločen čas. Na to vprašanje odgovarjamo pritrdilno in spreminjamo sodbo prizivnega sodišča ter zadevo pošiljamo nazaj na okrajno sodišče, ki naj na prvi stopnji odloči o tehtnosti argumentov pritožnikov.«10

19Kljub temu, da je vrhovno sodišče izrecno zapisalo, da v tej zadevi odloča zgolj o vprašanju pristojnosti, je sodniška večina v opombi nakazala svoje mnenje, da je odvzem prostosti pritožnikom v Guantánamu nezakonit, če bi se navedbe pritožnikov (to je, da so nedolžni) izkazale za resnične:

  • 11 Prav tam, str. 15, op. 15.

»Navedbe pritožnikov - to je, da jim je kljub temu, da niso sodelovali niti v boju niti v terorističnih dejanjih zoper Združene države, izvršna oblast odvzela prostost za več kot dve leti, in sicer na ozemlju, ki je predmet dolgoročne ekskluzivne jurisdikcije in nadzora Združenih držav, brez dostopa do zagovornika in brez obtožbe kakršnekoli kršitve - nesporno opisujejo tak 'odvzem prostosti, s katerim se krši ustava ali zakoni ali pogodbe Združenih držav'.«11

3 Hamdi v. Rumsfeld

  • 12 Večinskemu mnenju sodnice O'Connor so se pridružili sodniki Rehnquist, Kennedy in Breyer. V ločenem (...)

20V tej zadevi so sodniki s 6:3 odločili,12 da ima pritožnik Yaser Esam Hamdi, ki je državljan ZDA in je bil konec leta 2001 zajet na bojišču v Afganistanu, pravico do sodne kontrole zakonitosti odvzema njegove prostosti in njegovega statusa kot »sovražnega bojevnika«. Tako je sodišče spremenilo odločitev nižjega sodišča, ki je pritrdilo zvezni oblasti, da lahko pritožniku odvzame prostost in mu prepreči dostop do sodišča, ki bi odločilo o zakonitosti odvzema njegove prostosti zato, ker je bil ujet v boju zoper Združene države na tujem ozemlju in v vojnem času.

21Sodniška večina je menila, da mu pravico do dostopa do sodišča, ki bo odločilo o zakonitosti odvzema njegove prostosti, omogoča ustavno zavarovana pravica do dolžnostnega postopanja (due process) izvršne oblasti. Od zadeve Rasul v. Bush, v kateri je vrhovno sodišče odločalo o pravicah tujcev, se zadeva Hamdi v. Rumsfeld torej razlikuje v tem, da je ta pravica ameriškim državljanom zagotovljena na ustavni, tujcem pa na zakonski ravni.

4 Rumsfeld v. Padilla

  • 13 Večinsko mnenje je podal sodnik Rehnquist, pridružila pa sta se mu sodnika Scalia in Thomas. Sodnik (...)

22V tej zadevi so sodniki odločili, da mora pritožnik Jose Padilla, ki je ameriški državljan, osumljen priprave napada z radiološko bombo in ujet na ozemlju ZDA, ter je od takrat zaprt v vojaški bazi v Južni Karolini, spodbijati zakonitost odvzema njegove prostosti pred sodiščem v Charlestonu, ki je krajevno pristojno za Južno Karolino in ne pred sodiščem v New Yorku. S tako odločitvijo hoče namreč sodniška večina 5:413 preprečiti to, da stranke vlagajo pritožbe pred tistimi sodišči, za katera menijo, da imajo največ možnosti za njim ugoden izid (t. i. forum-shopping).

  • 14 Rumsfeld v. Padilla, 542 U.S. ____ (2004), str. 19.

23Sodniška večina je poudarila, da je pravilo, po katerem se mora pritožnik, ki mu je bila odvzeta prostost, obrniti na sodišče, ki je krajevno pristojno za okrožje, kjer je pritožnik zaprt ali priprt, tako pomembno, da od njega ne bi smeli odstopiti niti v tako pomembnih primerih, kot se zdi ta. Če bi dovolili take izjeme, so poudarili sodniki, bi bile posledice »nebrzdan forum-shopping, prekrivajoče pristojnosti okrožnih sodišč in prav tiste neprijetnosti, stroški in zadrege, ki se jim je kongres želel izogniti, ko je pred 137 leti dodal omejitev pristojnosti.«14

24Sodišče zato sploh ni načelo vprašanj, ali je predsednik ZDA dobil pooblastilo od kongresa, da Padillo označi za sovražnega bojevnika, in ali odvzem njegove prostosti za nedoločen čas brez obtožbe krši njegove ustavne pravice. Zato se mora Padilla glede tega vprašanja pritožiti na zvezno sodišče v Južni Karolini.

5 Sklep

25Z odločbami v zadevah Rasul v. Bush in Hamdi v. Rumsfeld je vrhovno sodišče izvršni oblasti znova začrtalo jasno mejo, do katere pri obravnavanju domnevnih teroristov še lahko gre in da pri tem ne krši temeljnih pravil in načel pravne države, med katera nedvomno sodi tudi pravica vsakogar, da pred zakonitim, neodvisnim in nepristranskim sodiščem spodbija zakonitost odvzema njegove prostosti. S tema odločitvama je hkrati pokazalo, da ne odobrava ene od temeljnih trditev administracije predsednika Busha, češ da boj proti terorizmu legitimira zatekanje k tako skrajnim sredstvom, kot je zapiranje domnevnih storilcev ali njihovih pomagačev za nedoločen čas brez dostopa do odvetnikov in sodišč.

Top of page

Notes

1 Podrobnejše ozadje, ki je pripeljalo do teh zadev, je predstavljeno v prvem delu tega prispevka. Glej: Zagorac D.: Problem Guantánama - varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (I. del). V: REVUS - Revija za evropsko ustavnost, vol. 2, št. 2 (maj 2004).

2 Steyn J.: Guantanamo Bay: The Legal Black Hole. Twenty-Seventh FA Mann Lecture, British Institute of International and Comparative Law and Herbert Smith, Lincoln's Inn Old Hall, 25. november 2003.

3 Vse tri odločbe so dostopne na spletnih straneh vrhovnega sodišča ZDA: www.supremecourtus.gov/opinions/03slipopinion.html. V času priprave tega prispevka še niso bile objavljene v poročevalcu, ampak so bile še v obliki t.i. slip opinion. Zato natančnejše citiranje še ni bilo mogoče.

4 Na začetku sta bila med pritožniki tudi Britanca Shafiq Rasul in Asif Iqbal, ki pa so ju oblasti skupaj še z nekaterimi britanskimi državljani, ki so bili zaprti v Guantánamu, izpustile in marca 2004 (torej še pred odločitvijo vrhovnega sodišča) vrnile v Veliko Britanijo. Britanske oblasti so vse skupaj izpustile brez kakršne koli obtožbe. Zoper avstralskega državljana Davida Hicksa so ameriške oblasti 10. junija 2004 vložile obtožnico in tako začele postopek zoper njega pred eno izmed vojaških komisij. Obtožnica ga med drugim bremeni sodelovanja v teroristični skupini, povezani s spopadi v Kašmirju, urjenja pri Alkajdi v Afganistanu, prevajanja priročnika Alkajde v angleščino, straženja talibanskega tanka na letališču v Kandaharju in sodelovanja v spopadih na ozemlju nekdanje Jugoslavije ter zoper Indijo v Kašmirju.

5 Sodišče je odločilo s 6:3: večinskemu mnenju sodnika Johna Paula Stephensa so se pridružili sodniki in sodnice Sandra Day O'Conner, David Souter, Ruth Bader-Ginsburg in Stephen Breyer. Sodnik Anthony Kennedy je podal ločeno pritrdilno mnenje, ločeno odklonilno mnenje pa je podal sodnik Antonin Scalia, ki sta se mu pridružila še sodnika William Rehnquist in Clarence Thomas.

6 Rasul v. Bush, 542 U. S. ____ (2004), str. 6.

7 Prav tam, str. 7-8.

8 Prav tam, str. 8.

9 Prav tam, str. 15.

10 Prav tam, str. 17.

11 Prav tam, str. 15, op. 15.

12 Večinskemu mnenju sodnice O'Connor so se pridružili sodniki Rehnquist, Kennedy in Breyer. V ločenem pritrdilnem mnenju je sodnik Souter menil, da bi sodišče moralo storiti korak več in ugotoviti, da kongres ni odobril odvzema prostosti pritožnika ter da je zato nezakonit. Pridružila se mu je sodnica Ginsburg. Ločeno odklonilno mnenje sta podala sodnika Scalia in Stevens. Drugačno ločeno odklonilno mnenje je podal sodnik Thomas.

13 Večinsko mnenje je podal sodnik Rehnquist, pridružila pa sta se mu sodnika Scalia in Thomas. Sodnik Kennedy je podal ločeno pritrdilno mnenje, pridružila pa se mu je sodnica O'Connor. V ločenem odklonilnem mnenju je sodnik Stevens (s pridružitvijo sodnikov Souter, Ginsburg in Breyer) menil, da gre v tej zadevi za izjemen primer in bi zato moralo vrhovno sodišče seči čez vprašanje o pristojnosti ter odločiti o zakonitosti odvzema prostosti Padille.

14 Rumsfeld v. Padilla, 542 U.S. ____ (2004), str. 19.

Top of page

References

Bibliographical reference

Dean Zagorac, « Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (II. del) », Revus, 3 | 2004, 85-92.

Electronic reference

Dean Zagorac, « Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (II. del) », Revus [Online], 3 | 2004, Online since 04 March 2013, connection on 17 August 2017. URL : http://revus.revues.org/1682 ; DOI : 10.4000/revus.1682

Top of page

About the author

Dean Zagorac

urednik-novinar pri Pravni praksi, pomočnik urednika Revusa

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org