Skip to navigation – Site map
Ustavnosodno pravotvorje

Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS

Z izrecno ustavno podlago?!
Interpretive Decisions of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia. With an Explicit Constitutional Basis?!
Andrej Kristan
p. 11-41

Abstracts

Interpretation of statutes is common to legislator, ordinary courts, and a constitutional court, therefore arising conflicts in this field do not surprise. Authoritative interpretation of statutes in interpretive decisions of the Constitutional Cou rt (C.C.) constitutes the object of this work given the fact it builds special relations of power between the C.C. and the legislative or the judicial branch. The author focuses on those arguments that provokes popular judgements on the constitutionality of the interpretive technique. The following questions popup: Whether C.C.’s interpreting action remains inside the margins of its constitutional jurisdiction or does it fall out? – Do these interpretive decisions interfere with legislative action of the Parliament or decision-making process of the ordinary courts? – Is it constitutional and is it appropriate? The author claims theoretical foundations of interpretive decisions in the very nature of the constitutional decision-making and the practical ones in demands of legal order of which he surprisingly underlines fair-play in the constitutional game where the legislature and the courts take part as well. On the basis of some theoretical elucidations that permit the author to redefine term “statute” giving him a triple sense (legislative action, legal text, and legal norms as signification of legal dispositions) – he states: “To mark a decision as interpretative does not tell a thing about its appropriateness either its constitutionality. It only says that the decision exposes the signifying level of a statute (and not the textual one); that the level exposed is the level of legal norms (and not the one of legal dispositions).” He therefore proposes doubled terminology that would expose the difference between a level of a statute where decision acts and consequences that one or another linguistic formula in the operating part of the decision has for legal order. After typological systemization of existing interpretive decisions this new nomenclature takes place. Radically, invalidating-interpretive decisions are even confirmed to have explicit constitutional basis. Linguistic pattern of a tenor that would be the most appropriate states: “(Reviewed statute or legal disposition) is not in conflict with the Constitution, when not applied in a way such as (follows the interpretation in conflict with the Constitution).” Constructing-interpretive decisions are not labelled by unconstitutionality, however the author affirms their nuisance for C.C.’s relationship with legislature and the courts; their inappropriate character harms in the first place the authority of the C.C. itself. Again, the appropriateness of declaring-interpretive decisions (most commonly used in practice) does not depend on their interpretative nature but on the operating parts’ linguistic formulation which builds one or another kind of relations … and effects on legal order.

Top of page

Full text

1Vprašanja, ki jih razlagalne odločbe izzivajo v pravni in politični javnosti, so očitna, razumljiva. Tisto, kar ni očitno, kar ni jasno, je sama narava teh odločb. Sporen je lahko njihov učinek, zato se upravičeno postavlja vprašanje, za kaj pri njih sploh gre. Ustavnosodna obrazložitev tipsko opredeljuje razlagalne odločbe kot take, ki zakon puščajo v veljavi, hkrati pa iz pravnega reda izločajo tisti pomen ali tisto razlago, ki je neustavna (U-I-108/91). Temu okviru pa izrek takih ustavnosodnih odločb pogosto ne ustreza. Vzorec izreka, ki ga povzemam iz večine izdanih razlagalnih odločb, se namreč glasi, da »zakon ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako« ... - Ustavno sodišče s tem izpostavlja neko primerno razlago. Tak izrek ne »izloča« (kot bi lahko razumeli iz obrazložitve), pač pa prej usmerja in daje nekakšno napotilo o tem, katera razlaga je »prava«, torej ustavna. Razlagalna odločba pa zato »izloča« kvečjemu posredno - v obrazložitvi - in to šele po učenju ustavnega sodišča, ki poudarja dolžnost »vseh državnih organov, da se ravnajo v skladu s odločbo ustavnega sodišča« (U-I-108/91). Pri tem je ta izrazita zmeda.

2Če naj razumem razlagalne odločbe, moram prav razumeti tudi tematiko samo. Raz/umevanje ali ločevanje, postavljanje ločnic in oprijemnih točk, je bistvena postavka vsakršnega dojemanja. Tu se vse sploh začne. Zaradi umestitve, pojasnitve in sploh razumevanja razlagalnih odločb so tudi ustavni sodniki »razlaganje« postavili v nasprotje; postavili so ga v nasprotje z »razveljavljenjem«, in sicer s tistim argumentom a fortiori a maiori ad minus - tem bolj, z večjega na manjše: »Če lahko razveljavim, lahko tudi razlagam,« je reklo ustavno sodišče (tako Testen v Komentar Ustave RS). - In začele so se seveda debate o tem, ali je razveljavitev res večji poseg kot razlaganje. Ta argument je bil očitno prešibka retorična figura. Zmeda, ki v pravni in politični javnosti ostaja po njem, pa prizadeva tudi avtoriteto ustavnih sodnikov, saj je jasno razločevaje bistveno tako pri dojemanju kot sprejemanju.

3Slovenska teorija in domača ustavnosodna praksa po mojem mnenju na obravnavanem področju potrebujeta novo poimenovanje. Poimenovanje, ki bi odpravilo zmedo; poimenovanje, ki bi izrecno kazalo na pravno naravo, na učinke posameznih tipov razlagalnih odločb. Ustreznejša nomenklatura od te, ki jo imamo, bi v dobršni meri lahko odgovorila tudi na popularno problematiko teh odločb. V pisanju zato na koncu ponujam svoj predlog; nomenklaturo. Predtem se lotevam še očitnih vprašanj: Ali ustavno sodišče z razlaganjem deluje v okviru svojih ustavnih pristojnosti ali te presega? - Ali ustavno sodišče z uporabo tako imenovane tehnike razlagalnih odločb deluje na način, ki ustavno pritiče zakonodajni veji oblasti oziroma rednemu sodstvu? - Ali je takšno delovanje z ustavo skladno in ali je primerno?

  • 1 Podlaga za ta članek je diplomsko delo z naslovom Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS, ki sem g (...)

4Prikaz delim na dva dela.1 V prvem se mi zdi potrebno, da pretehtam izvorne razloge, ki so ustavno sodišče lahko napeljali na odmik od dotlej ustaljene odločitvene alternative; ta je postopek za oceno ustavnosti nekega zakona sklenila bodisi z zavrnitvijo pobude ali zahteve bodisi s formalno razveljavitvijo zakona v delu ali v celoti (prvi del). V drugem delu pa se sprašujem, kako mehak in spreten ustavnosodni poseg je razlagalna odločba v resnici sploh lahko, zato na grobo prečešem dejanskost in nakazane spremembe. Na koncu skušam obravnavano področje urediti in, kot že rečeno, dajem predlog jasnega poimenovanja (drugi del).

1 Pretorski novum - na trdnih tleh

  • 2 Tako v odlični primerjalnopravni analizi Thierry Di Manno, Le juge constitutionnel et la technique (...)
  • 3 Glej in primerjaj Oliver Goodenough: »ŠT]he action of making and accessing the external storage mus (...)

5Razlagalna odločba ustavnemu sodišču precej razširja paleto možnih posegov v pravni red. Nepredvidenost tega koraka pa kliče - neizogibno in povsem legitimno - k iskanju tistih temeljev, ki bi mogli ustavne sodnike napeljati k »pobegu«2 iz prvotno začrtanih okvirov. Resda nekaterim zatrjevanje odsotnosti črkovnega napotila že zadošča za ostro nasprotovanje sodnikom zakona, a na vprašanje temeljev razlagalnih odločb preprosto ni mogoče odgovoriti z golo eksegezo pravnih besedil. Eksegeza - to je stvarna ali besedna razlaga kakega teksta - ne zadošča, zato ker védenja o nastajanju in uporabljanju pravnih besedil, vsaj v določenem delu, ne morejo biti zapisana v njih samih. Besedila namreč skladiščijo in prenašajo določene informacije, znanje o tem, kako se ti podatki skladiščijo in prenašajo ter kako se iz samih besedil nato razberejo, pa ne morejo biti zaprta v taisti kanal sporočanja. Na to opozarja teorija kulturne replikacije,3 ki pravni znanosti ne bi smela biti tuja, saj je tudi pravo povsem kulturni pojav. Soočiti se moram zato s pravosodno dejavnostjo ter z načeli, ki jo usmerjajo. Najprej razgrnem naravo ustavnosodnega odločanja (1.2), nato izpostavim zahteve pravnega reda (1.2).

1.1 Temelji razlagalnih odločb, neločljivo povezani z ustavnosodnim odločanjem

  • 4 Tu puščam vnemar sicer zapletajoče okoliščine, da se je postopek začel na podlagi stare Ustave SRS (...)
  • 5 Charles Louis de Secondat Montesquieu, De l'esprit des lois (1788), knjiga XI, 6. poglavje.
  • 6 To trditev mi je potrdil profesor Janez Kranjc. Yann Paclot pa opozarja, da je na primer v De Insti (...)

6Prvotni okvir, ki naj bi ustavnega sodnika silil k izboru zavrnitev/razveljavitev, ne zdrži pritiskov teoretičnih zahtev, ki jim je tudi na Beethovnovi izpostavljena sodniška toga. V čem je težava? V letu 1993 so ustavni sodniki obravnavali primer (U-I-108/91; OdlUS II, 67), ko se je izpodbijano pravno določilo v praksi razumelo in uporabljalo na več načinov, od katerih so bili nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne.4 Kakšne so sploh možnosti ravnanja in kakšna je njihova moč v takšnih zadevah? Naj ustavno sodišče deluje le na ravni pravnega določila ali se lahko spusti v njegov pomen, njegovo razumevanje in uporabo v praksi? Ni dvoma o tem, da naj sodnik - vsak sodnik - pravo uporablja, pri tem je utemeljeno vprašanje njegove razlage. Je sodnik lahko »la bouche qui prononce les paroles de la loi«5 ali pa je treba obuditi jezik Cicera in Kvintilijana, ki jurista označuje z besedo interpret?6 (1.1.1) Od tega je odvisen predmet odločanja, na katerega je ustavno sodišče pozvano z zahtevo oziroma s pobudo. (1.1.2)

1.1.1 Razlaganje v pravu

  • 7 Zasledil sem, da naj bi bil izraz prvi uporabil italijanski ustavnopravnik Vezio Crisafulli pred do (...)

7Da bi torej razumel pojav razlagalnih ali interpretativnih odločb,7 se moram lotiti samega problema razlage v pravu. Najprej moram razčistiti, ali je razlaganje obvezna postavka miselne dejavnosti, ki pripelje do uporabe prava, do pravosodne odločitve, ali ne (1.1.1.1). Nato se spustim v vprašanje predmeta razlage (1.1.1.2).

1.1.1.1 Nujnost razlaganja

  • 8 Čeprav je v Nemčiji poimenovana, pa to ni nemška doktrina. Glej Friedrich Müller, Juristische Metho (...)
  • 9 »Ti lažni reki nikakor ne izhajajo iz rimskega prava,« trdi Yann Paclot in obenem opozarja na zatek (...)
  • 10 Michel van de Kerchove, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), s. 13.

8V pravu je tudi dandanes (še) močno zastopano stališče, ki pravi, da razlaganje ni vedno potrebno. Doktrina »jasnega pomena« [nem. die 'Sens-Clair' Doktrin8 se opira na razumevanje, ki je izraženo tudi z znanim pravnim rekom in claris non fit interpretatio; ali pa s sorodnim interpretatio cessat in claris.9 Skladno z njo »jasen tekst dopušča le uporabo, ne pa razlaganja«.10

  • 11 Chaēm Perelman, 'L'interpretation juridique', v L'interpretation dans le droit, Archives de Philoso (...)
  • 12 Glej Riccardo Guastini, Dalle fonti alle norme, 2. izdaja, G. Giappichelli, Torino 1992, s. 106, kj (...)
  • 13 Glej Friedrich Müller, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), para. 258, ss. 189, 190 in drugod.
  • 14 Michel van de Kerchove, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), s. 37 in nasl.

9Chaēm Perelman se je ob tako razumevanje spotaknil s preprostimi vprašanji: »Pa vendar, kdaj lahko rečemo, da je besedilo jasno? Ko je jasen pomen, ki mu ga pripiše zakonodajalec? Ko je pomen, ki se mu ga pripisuje, jasen sodniku? Ko se oba pomena ujemata?«11 Jasnost ali nejasnost nista kakovostni lastnosti besedila, ki bi obstajali že pred razlaganjem, pač pa sta plod razlaganja.12 Ravno to, da besedilo opredelimo kot jasno ali nejasno, pomeni, da besedilo že razlagamo. Pravno besedilo pa je treba razlagati, kot bi rekel Friedrich Müller, tudi predvsem in posebej že zato, ker mora biti uporabljeno - to je konkretizirano - v posamičnem (resničnem ali namišljenem) primeru.13 Jasnost namreč ni vezana le na sobesedilo, marveč je odvisna tudi od okoliščin, od življenjskega dejanskega stanu, na katerem naj bi pravo uporabili.14 Naj bo za primer »jasno« določilo, ki prepoveduje vstop na avtobus v spremstvu psa. Kaj pa, ko imam na vrvico privezanega zajca ali pa medveda? Če naj bi bilo določilo jasno, ko gre za psa, je temu še tako, ko gre za kako drugo žival? V odgovor nam pomagata ratio legis ter ustrezno razlaganje. Perelman konča z ugotovitvijo, da je besedilo jasno, dokler nas vsi razumni pomeni, ki bi mu jih lahko pripisali z razlaganjem, pripeljejo do iste rešitve. Ker pa je lahko oznaka jasnosti besedila le posledica razlaganja, doktrina »jasnega pomena« propade.

  • 15 Thierry Di Manno, navedeno delo (glej zgoraj, op. 3), s. 35.
  • 16 Glej Hans Kelsen, Pure Theory of Law, angleški prevod Maxa Knighta po 2., pregledani in dopolnjeni (...)

10Do vsakršnega pomena se dokopljemo z razlaganjem pravnega besedila. Med izrekom besedila in uporabo prava moramo zato nujno prečkati most razlage.15 Ali - kot pravi Hans Kelsen - če mora nek pravni organ uporabljati pravo, mora nujno opredeliti pomen, ki naj ga uporabi, in zato mora nujno razlagati.16 Pa vendar, kaj je tisto, kar razlaga? Kaj je predmet razlaganja?

1.1.1.2 Predmet razlage

  • 17 Gustavo Zagrebelsky, La giustizia constituzionale, Bologna, Il Mulino, 1988, s. 279.

11Problem se skriva v razumevanju besede »zakon« in mi pravzaprav postavlja osrednje vprašanje obravnavane snovi, saj sta od tega odvisni niže obravnavani »konfiguracija in efektivnost instrumentov«,17 s katerimi se ustavni sodniki lotevajo presoje ustavnosti zakona. Ko tako govorim o zakonu, o pravnem dejanju (ali aktu) zakonodajalca, naj mislim na besedilo tega dejanja ali na pomen, ki ga to besedilo izraža? Očitno vprašanje predmeta skriva težave, ki same ne skačejo v oči: gre za problem razlikovanja med pravnim določilom in pravnim pravilom (ali pravno normo).

  • 18 Riccardo Guastini, navedeno delo (glej zgoraj, op. 13), s. 19, in isti, 'Disposizione vs. Norma', G (...)

12Problem razlikovanja med pravnim določilom in pravnim pravilom. »Morda ni odveč opozorilo, da je razlikovanje med določilom in pravnim pravilom skorajda neopazno v občem izražanju pravnikov (še posebej civilistov). Ne zato, ker bi bila izraza nepoznana v jeziku teorije ali sodne prakse, v katerih je razlikovanje osnovano. Pač pa prej zato, ker pravniki brezbrižno uporabljajo en ali drug izraz.« Tako je za Italijo ocenil Riccardo Guastini.18 Enako žal velja za naš pravni prostor. Razlikovanje je večidel prezrto tudi v odločbah ustavnega sodišča, kjer nekajkrat govorijo o »izpodbijani normi« (pravnem pravilu), ko je v resnici v precepu izpodbijano zakonsko določilo ali člen. V čem je torej razlika?

  • 19 Gustavo Zagrebelsky, navedeno delo (glej zgoraj, op. 18), s. 279.
  • 20 Glej Franc Testen, 'Interpretacija v odločbah ustavnega sodišča', Pravna praksa, 34/2000, s. 13 in (...)
  • 21 Glej Marijan Pavčnik, Teorija prava, Pravna obzorja Cankarjeve založbe, Ljubljana 2001, s. 38.

13Pravno določilo (ali določba) je skup »pisnih jezikovnih obrazcev«,19 kot so člen, paragraf, alinea ali druga jezikovna enota pravnega predpisa. Kaj pa je pravno pravilo? Pravno pravilo določa resničen pravni položaj naslovnikov20 in je temeljna normativna sestavina pravnega reda.21 Ker namenu ali volji zakonodajalca priznavamo normativno naravo, bi lahko zakonsko pravno pravilo sklepno izenačil kar z voljo ali namenom zakonodajalca. - Tako razumevanje bi se hitro izkazalo za napačno.

  • 22 Oliver Goodenough, ki bolj obsežno razpravlja o kulturni replikaciji v pravu, dejanja razdeli na ne (...)

14Namen ali volja zakonodajalca je namreč neka miselna vsebina (predstava ali pojem). Te se kot take ne morejo podvajati, množiti, prenašati - saj neposredna povezava med možgani dveh, ki bi omogočala prenos notranjih podatkovnih struktur, ne obstaja. Računalniki imajo seveda primerno žično vez. To, kar opazujemo in kar lahko poustvarimo ljudje, so dejanja; poseben pomen ima v pravu jezikovno dejanje.22

  • 23 Umberto Eco, A Theory of Semiotics, Indiana University Press, Bloomington 1979.
  • 24 Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Studia humanitatis, Ljubljana 1997.

15Jezikovno dejanje - pa tudi zapis kot zunanji nosilec njegovega ohranjanja, skladiščenja - to miselno vsebino (namen ali voljo zakonodajalca) le izraža ali označuje; daje ji obliko, primerno za sporočanje, daje ji okvir. V teorijah znamenjeslovja ali jezikoslovja bi rekli, da je besedno dejanje izraz23 ali označevalec24 namembne vsebine (izraženega ali označenega namena) in šele ta izraz je mogoče uporabiti kot predmet sporočanja; šele ta izraz ima sporočilno naravo.

  • 25 V slovenski pravni znanosti enačimo pravno pravilo s pravno normo (pravnim merilom), Hans Kelsen pa (...)
  • 26 Glej Hans Kelsen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 17) ter isti, Théorie génerale des normes, P.U.F. (...)

16Svoj namen mora torej zakonodajalec navzven izraziti z dejanjem - to se lahko posnema -, če naj se prenese do tistih, ki naj pravo izvršujejo. Zakon je tako pravno veljavno dejanje [pravni akt]. In pravno določilo kot njegov sestavni del je sporočilna tvarina, izraz, sestavljen iz jezikovnih znakov. Vendar morajo na drugi strani naslovljenci oziroma tisti, ki naj zakon izvršijo, tem jezikovnim znakom določiti pomen, da pravo lahko udejanjajo. Kot piše tudi Hans Kelsen, je norma [pravno pravilo; A. K.]25 ravno pomen pravnega akta.26 Pravno pravilo je torej pomen pravodajnega besedila, in ne besedilo samo. V nasprotju z besedilom ni stvar, temveč njen smisel. V čem pa je smisel opisanega ločevanja? Ta se razkrije s pregledom mogočih medsebojnih razmerij.

17Razmerja med pravnim določilom in pravnim pravilom. Ko je razmejitev enkrat podana, se res morda na hitro zazdi, da je konec koncev brezpredmetna, saj obstaja popolna skladnost med danima pojmoma: pravno pravilo je pomen pravnega določila - in slednje je torej skladno s prvim. Tak zaključek bi pojasnil brezbrižno uporabo in medsebojno zamenjevanje v občem pravnem izražanju. Razlikovanju pa bi odvzel vsakršno življenjsko vrednost, saj če sta pojma skladna, njuno ločevanje nima smisla.

  • 27 Zakaj pravim, da vsak od pomenov lahko pomeni neko pravno pravilo? Zato, ker je normativnost temelj (...)

18A pravna resničnost poleg zgornjega pokaže še druge primere: (a) Neredko eno določilo vsebuje tudi več pravnih pravil. Kako je to mogoče? Vsi vemo, da jezikovni izraz lahko nosi več pomenov. In pravno pravilo je prav določen pomen pravodajnega besedila. Iz tega sledi, da vsak od pomenov pravnega določila lahko predstavlja neko pravno pravilo.27 Poleg tega je (b) eno pravilo lahko zaobjeto v več določilih skupaj, kadar so npr. posamezne sestavine pravnega pravila (primarna hipoteza, dispozicija, sekundarna hipoteza in sankcija) zapisane v različnih členih. Najdemo pa še (c) pravna pravila brez določil (taka so pravna pravila običajnega - nezapisanega prava) in (č) pravna določila, ki ne vsebujejo pravnih pravil (npr. tista določila, ki v zakonu podajajo opredelitve pojmov).

  • 28 Primerjaj npr. s Friedrichom Müllerjem, ki pravi, da besedilo predstavlja prostorski okvir ali pros (...)

19Po tem prikazu je toliko bolj dojemljivo, da je razlaganje prava nujna postavka miselne dejavnosti, ki pripelje do njegovega uporabljanja. Ravnati se moremo in moramo po pravnih pravilih, saj šele ta določajo resnični pravni položaj naslovnikov; kar zadeva pravna določila, torej pisne jezikovne obrazce, kot so člen, paragraf, alinea ali druga jezikovna enota pravnega predpisa, se lahko ravnamo le v skladu z njimi.28 Da bi pravna pravila razbrali, moramo najprej dodeliti pomen in smisel pravnim določilom, ki smo jih prebrali. Pomen in smisel pravnim določilom dodelimo z miselnim opravilom, poimenovanim razlaganje. Osnovna pravna slovarska opredelitev zakona bi torej mogla biti naslednja:

zákon -óna tudi zákon -a m (á ó; á) 1. pravno dejanje ali akt zakonodajalca: državni svet je izglasoval veto na zakon državnega zbora 2. a) besedilo takega dejanja b) besedilni zapis takega dejanja: zakon se glasi: Dedujejo se lahko stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom 3. pomen, ki ga tako besedilo izraža: po zakonu Tina s tem avtom ne sme na cesto.

20Na tej osnovi bo zdaj laže določiti predmet ustavnosodnega nadzora in določiti moč razlagalca.

1.1.2 Predmet odločanja in moč razlagalca

  • 29 Franc Testen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 21), s. 13 in nasl.

21Ker gre za ustavnosodno presojo zakona, se morda zdi, da v tem podnaslovu načenjam razrešen problem: pri presoji ustavnosti zakona je predmet ustavnosodnega nadzora povsem preprosto - zakon. Vendar, po prikazu razmejitve med pravnim določilom in pravnim pravilom, vprašanja predmeta ustavnosodnih odločitev ne morem odpraviti kar z levo roko. (1.1.2.1). Temu pritrjuje sodnik Testen, rekoč, da »enega od razlogov [za razlagalne odločbe] lahko iščemo v odgovoru na vprašanje, kaj je resnični predmet presoje v postopkih abstraktne kontrole: določba ali norma«.29 Toliko bolj, ker je tudi od tega odvisna dejanska moč odločanja ustavnih sodnikov (1.1.2.2).

1.1.2.1 Predmet ustavnosodnega nadzora

22Verjamem sicer, da sem do tod primerno utemeljil razlaganje ob zgornji postavki pravnega sklepanja - pri uporabi prava. Kdo pa utegne pripomniti, da zakon v postopku presoje ustavnosti nastopa na spodnji postavki sodniškega silogizma in je zato deležen drugačne obravnave. Posebej trdno bi bilo lahko tako opozorilo, češ da je ustavno sodišče seveda pristojno za veljavno razlaganje tistega prava, ki ga uporablja - ki torej zavzema vlogo terminus maior -, kadar pa zakon dobi v precep - to je v presojo - in ta nastopa kot predmet odločanja, tu zatrjevane potrebe po razlaganju ni. Tak sklep je napačen.

23V postopku presoje ustavnosti zakona ta stoji nasproti ustavi. Po zgornji utemeljitvi je ustavo pri njeni uporabi nujno treba razlagati - izluščiti ali določiti je treba njen pomen. Če naj torej v postopku sodišče presoja skladnost zakona z ustavo, mora tudi temu pripisati neki pomen. Med sabo se namreč dajo primerjati le istovrstni pojavi, pravilo s pravilom oziroma pomen s pomenom, ne pa raznovrstne kategorije, kot sta ustavno pravilo in zakonsko določilo. Zato je zakonsko besedilo potrebno razlage v obeh vlogah, ki jih lahko igra v okvirih pravnega silogizma.

  • 30 Vsaj posredno ustavno podlago priznava le Sebastijan Nerad, Pravne posledice in narava odločb ustav (...)
  • 31 ... in pač še enkrat ugotovil, da je samoumevnost pogosti razlog zmot.

24Tako morajo imeti ustavni sodniki v postopku presoje ustavnosti zakona pred očmi nujno vse ravni oziroma plasti zakona: tako zakonsko besedilo kot pomene tega besedila, ki šele določajo resničen pravni položaj naslovnikov; zakonska določila in tudi pravna pravila. In če upoštevam tukajšnje utemeljevanje in zgornjo opredelitev zakona, morda šele zdaj postane jasno, da vsakršne razlagalne odločbe niti niso brez izrecne ustavne podlage. Teza se zdi radikalna, saj drugače trdijo - po mojem pregledu celo vsi - tisti, ki sicer ta način odločanja ustavnega sodišča zagovarjajo.30 Pa vendar, 161. člen Ustave RS določa: »Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi.« Mar kdo lahko prepričljivo utemelji, da je zakon v tem členu mogoče razumeti samo v njegovem formalnem pomenu? Za tako trditev posebnega utemeljevanja ne najdem nikjer. Zdi se torej, da je (skoraj vsem piscem) tako razlaganje samo po sebi umevno. Meni nič več, čeprav sem s tem izhodiščem študij začel tudi sam.31 Pod besedo zakon v občem (pravnem) izražanju in tudi v tej ustavni določbi razumem takó pravno dejanje [pravni akt] državnega zbora kot skup pisnih jezikovnih obrazcev [pravna določila], s katerimi je dejanje izraženo, pa tudi in predvsem pravna pravila ali norme, to je pomene zakonskega besedila, ki šele določajo resničen pravni položaj naslovnikov.

  • 32 Franc Testen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 21), s. 13 in nasl.
  • 33 »Gre za posebno tehniko, ne pa za izvajanje posebne pristojnosti,« piše Franc Testen, 'Ustavnost in (...)
  • 34 Državni zbor to sprejme po posebnem postopku, ki ga urejajo 149.-152. člen Poslovnika Državnega zbo (...)

25Zato se strinjam s sodnikom Testenom, ki pravi, »naj ima ustavno sodišče možnost ne le, da posamezne predpise ali njihove določbe razveljavlja tudi samo delno, marveč tudi, da razveljavlja samo posamezne načine uporabe oziroma posamezne pomene predpisa oziroma njegovih določb, torej norme«.32 Po mojem mnenju imajo tiste razlagalne odločbe, ki pravno normo razveljavljajo, povsem izrecno ustavno podlago. V rokah ustavnih sodnikov je sodba o tem, ali bodo neskladnosti reševali na ravni »besedila« ali pa na ravni »pravnih pravil«. Zato govorimo o tehnikah odločanja.33 V prvem primeru bosta na udaru delovanje in s tem avtoriteta zakonodajalca. V drugem se spuščajo na tisto raven pravnega sistema, kjer v glavnem deluje sodstvo, zakonodajalec pa le redko - s sprejetjem avtentične razlage zakona.34

26Ne zdi se mi potrebno, da so ustavni sodniki opravičevali razlagalno naravo odločb; kar so storili z že omenjenim argumentom a fortiori od večjega k manjšemu, od razveljavljanja k razlaganju. Še manj primerno se mi zdi, da bi ustvarjalno naravo nekaterih svojih odločb upravičevali s pristojnostjo razlaganja. Kot bom strnjeno in bolj pregledno prikazal v drugem delu te razprave (glej spodaj, 2.2.2), razlagalna ali ustvarjalna narava odločb ustavnega sodišča ne padeta v isti koš, lahko pa se prekrivata. S tem še nisem načel vprašanja »vsebinske moči« ustavnega sodišča pri odločanju v tovrstnih postopkih. Nanj lahko odgovorim šele, ko razlaganje opredelim bodisi kot »opravilo volje« bodisi kot »delovanje znanja«.

1.1.2.2 Razlaganje kot delovanje volje ali znanja

  • 35 Beseda »razlaga« ali s tujko »interpretacija« po eni strani označuje (a) miselno opravilo, s kateri (...)

27Dobršen del teoretikov, ki priznavajo, da sodnik pravo nujno razlaga, pravosodno dejavnost vendarle omejuje z voljo zakonodajalca. Razlago35 opredeljujejo po teološko - kot opravilo znanja, ki razkriva namen postavodajalca (čeprav zemeljskega). Tako naj bi se pravno razlaganje ne kaj dosti razlikovalo od religioznega ali literarnega.

  • 36 In tu se močno opiram na njegov prikaz: Pouvoir de l'interprète v geselskem članku 'Interprétation'(...)
  • 37 Tak pogled je opazen dokaj pogosto, npr. v obče ustaljenem izražanju, da je sodišče »ugotovilo«, da (...)
  • 38 Friedrich Müller (zagovornik strukture teorije prava) to isto doktrino preprosto spodbije le nekoli (...)

28Kot pravi Michel Troper,36 je teorija, ki razlaganje opredeljuje kot razkrivanje skritega pomena ali volje zakonodajalca, tesno povezana s predstavo, da sodnik ne more in ne sme imeti nikakršne moči. Ta teorija prežema doktrini delitve oblasti in pravne države. Sodnik je omejen na izrek, na sklepanje (pravni silogizem), katerega zgornja postavka je zakon in spodnja dejanski stan. Če zakon ni jasen, razlaga s priznano metodologijo odkriva skriti pomen.37 En sam pomen je pravi. In razlaganje je tako lahko ali uspešno ali neuspešno. Uspešno je, kadar razkrije edini pravi pomen, voljo zakonodajalca. Vsi drugi pomeni so napačni. In pravega lahko odkrije vsakdo z dovolj tehničnega znanja. To je torej v pristojnosti sodišč. Včasih pa se zgodi, da je določilo dvoumno, pomanjkljivo ali v sebi nasprotujoče. Takrat mora sodišče pozvati k uradni razlagi postavodajalca, ki (domnevno) pozna svoj prvotni namen. Da bi torej sodišče ugotovilo, ali je določilo jasno ali ne, ali je morda celo nepopolno ali v sebi nasprotujoče, mora to določilo najprej razlagati. A že ta predhodna razlaga je pravzaprav stvar volje. Kako lahko trdim kaj takega? Zato ker zadošča, da sodišče po svoji volji neko določilo označi kot njemu jasno - in že mu nato samo pripiše pomen. Teorija »volje«, po kateri razlaga le razkriva že poprej obstoječo voljo postavodajalca, se s tem podre.38

  • 39 Verjetno tudi zato, ker pojmovanje tega, kar je »razlaga«, lahko zavaja, Friedrich Müller raje govo (...)
  • 40 Primerjaj Leonid Pitamic, Država, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, po izvirni izdaji Družbe svet (...)
  • 41 Primerjaj Dominique Breillat, 'Suprakonstitucionalnost ali nadustavnost v Franciji', REVUS, št. 3, (...)
  • 42 Teh spornih odločb v tej razpravi posamič ne obravnavam. Nižje izpostavljam le vzorčni izrek takih (...)

29Na drugem bregu je stališče, ki razlago opredeljuje realistično kot delovanje volje. To sodniku, in vsakemu razlagalcu sploh, priznava precejšno moč. Resnično, če razlaganje pomeni pripisovanje pomena nekemu besedilu in če je ta pomen nič drugega kot pravno pravilo, potem je razlagalec tisti, ki določa, kaj je pravno pravilo. Pravzaprav torej prava ne postavlja avtor razlaganega besedila - na primer zakonodajalec -, marveč razlagalec.39 Ta je tisti, ki določa pravo. Zato iz klasične realistične teorije izhaja, da ob obstoju suverenega sodišča resnični zakonodajalec ni parlament, ampak razlagalec zakona. Resnični suveren ni sam avtor ustave, ampak ustavno sodišče.40 In kar je še več, med besedili, ki jih ustavno sodišče razlaga, so tudi tista, ki določajo njegove pristojnosti. Z razlago teh besedil ustavno sodišče pravzaprav oblikuje okvire lastnih pristojnosti; pogosto te širi. Tako je storilo vrhovno sodišče Združenih držav, ko se je leta 1803 (v zadevi Marbury v. Madison) razglasilo pristojno za presojo ustavnosti zakonov in s tem tako presojo nasploh prvič iznašlo (drugi je bil Kelsen). Podobno je storil francoski ustavni svet, ki je 1971. leta za ustavno materijo [fr. bloc de constitutionnalité] razglasil tudi preambulo ustave in temeljna načela, ki so jih priznavali zakoni republike (zadeva Liberté d'association; in da ne bo pomote, gre za debelo stoletje starejše zakone II. in III. francoske republike).41 Pomembno širitev svojih pristojnosti si je privoščilo tudi slovensko ustavno sodišče z nekaterimi znanimi ustvarjalnimi odločbami.42

  • 43 Glej 22. člen Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), Ur. l. RS, št. 15/94, 64/01.
  • 44 Primerjaj Marko Novak, Delitev oblasti: Medigra prava in politike, Cankarjeva založba, Scientia, Lj (...)
  • 45 Prav tako npr. Friedrich Müller kot Riccardo Guastini in Michel Troper. Glej Friedrich Müller, nave (...)
  • 46 Primerjaj z razmišljanjem o pomenu ustavnosodnih precedensov in sodne prakse npr. v: Aleš Galič,(...)
  • 47 Dworkinova romaneskna prispodoba verižnega ali nedokončanega romana [ang. chain novel] v našem pros (...)

30Moč ustavnega sodišča kot razlagalca pa je vendar tudi omejena. Prvič s postavko, da ustavno sodišče ne more zasedati, ne more se sestajati po lastni volji, ampak je vezano na pobudo ali zahtevo, ki pride od zunaj.43 Drugič, z ustavnopravno igro, ki dopušča, da neko razlago, s katero ustavno sodišče pomensko opredeli ustavno ali zakonsko določilo, parlament povozi s spremembo ustave ali zakona. In tretjič, tudi razlagalec je zavezan k stalnosti in notranji skladnosti pravnega reda, v katerega posega; se pravi, da pri razlaganju nekega določila jemlje v obzir pomene, ki jih je že pripisalo drugim določilom.44 Zavezniki teološkega (tradicionalnega) pogleda v tem vidijo dokaz za trditev, da je sodišče pravno zavezano in se dejansko podreja zahtevi, da besedilu pripiše njegov resnični, pravi, vnaprej postavljeni pomen. V dejanskosti tak pomen ne obstaja.45 Obnašanje sodišča je razložljivo drugače: pravna pravila, ki jih ustvarja, so (posredno) splošna, kar pomeni, da se nanašajo na ravnanje nedoločenega števila naslovnikov. In če bi se ustavno sodišče odločalo muhasto, od primera do primera kakor komu, nihče ne bi mogel predvideti pravnih pravil in se po njih ravnati. Če želi vzpostavljati resnično oblast pravnega reda in svojih odločitev, je zavezano predvidljivi stalnosti in skladnosti. Pravne zaveze torej ni, marveč je zaveza proizvod danih okoliščin, v katerih je sodišče prisiljeno graditi razumno notranjo skladnost ustavnopravnega reda.46 Ustavno sodišče je »pravno svobodno, a družbeno omejeno,« bi povzel Michel Troper. Pod to družbeno omejitev lahko prištejem tudi kulturne spone jezikovnih zakonitosti, ki jih povsem razumljivo sodniki ne morejo spreminjati.47

1.2 Temelji razlagalnih odločb, neločljivo povezani z zahtevami pravnega reda48

  • 48 Jacques Chevallier v odličnem eseju prikazuje, da se pojem pravnega reda izraža v dveh svojih bistv (...)

31V tem delu je že mogoče trditi, da obravnavani način, s katerim ustavno sodišče posega v pravni red, izhaja iz same narave odločanja; odločanja, za katero je pristojno po ustavi. A kmalu se bo izkazalo, da bojnega polja z zakonodajalcem in sodstvom ustavno sodišče ni odprlo v ničejanski volji do moči, ampak zato, ker so ga k temu napeljale zahteve načela pravne varnosti (1.2.1) in za zdaj morda še presenetljivo zveneča želja po umerjenem dialogu z zakonodajalcem in sodstvom (1.2.2)

1.2.1 Načelo pravne varnosti

  • 49 Primerjaj npr. analizo stališča slovenskih ustavnih sodnikov do tega vprašanja v: Andraž Teršek, na (...)
  • 50 Primerjaj npr. Franc Testen, 'Tehnike ustavnosodnega odločanja' v delu: Mavčič, Pavčnik (ur.), Usta (...)

32Na izbiro med razveljavljenjem in zavrnitvijo ne vpliva le zakon kot predmet postopka. Precej pri tem sodišče tehta tudi morebitne vplive take odločitve na pravne okoliščine, na sam pravni red. Z razveljavitvijo v njem zazija pravna praznina.49 Na podlagi neustavnega zakona so pogosto že nastajale pravne posledice. Zato je odločitev vedno pospremljena tudi s sodbo o njenih celostnih vplivih na pravni red, o zapletih in neenakostih, ki jih bo pustila za sabo. In ti bi utegnili biti včasih še bolj neustavni. Ravno v prvem tovrstnem primeru je sodišče svojo odločitev utemeljilo s tem, da bi razveljavitev »prizadela tudi tiste, ki so normo uporabljali v skladu z ustavo« (U-I-108/91; OdlUS II, 67). Sodnika Krivic in Testen sta v odklonilnem ločenem mnenju k neki razlagalni odločbi zapisala, da »z razveljavitvijo [...] povzročena pravna praznina ne bi povzročila nobenih takih škodljivih posledic«, in s tem izrazila sedes razlikovanja s tisto večinsko odločitvijo (U-I-93/98). V neki drugi zadevi pa je sodišče obrazložilo, da »bi bila [...] pravna praznina neustavna, če se je ne bi dalo zapolniti z metodami razlage,« ter sprejelo razlagalno odločbo (U-I-130/01). Ustavno sodišče se torej odloča v strahu pred pravno praznino, ki lahko povzroča škodljive posledice (1.2.1.1), in če je mogoče, sledi načelu ohranitve pravnih predpisov (1.2.1.2).50

1.2.1.1 Horror vacui ustavnih sodnikov

  • 51 Radbruch kot temeljne sestavine ideje prava obravnava pravičnost, smotrnost in pravno varnost. Glej (...)
  • 52 Pravna praznina, leksikon Pravo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003.
  • 53 Štiri poglavitne naloge ustavnih sodišč so (v izvornem zaporedju): (a) skrb za delitev pristojnosti (...)

33Pravne praznine dopuščajo negotovost, ki pa je - ubi ius incertum, ibi ius nullum - nasprotje ene temeljnih sestavin ideje prava, če se naslonim na Radbruchov pogled: nasprotje pravne varnosti.51 Tudi pravni red, kot vsak sistem, teži k temu, da praznin ni oziroma da so neznatne.52 In ustavno sodišče, katerega eden glavnih namenov je ravno skrb za hierarhično urejenost pravega sistema,53 svoje poseganje vanj opravlja posebej pozorno.

34Pozornost je toliko večja ob naknadni presoji ustavnosti zakona, ko je zdaj obravnavani zakon že veljaven in se uporablja. Na njem so morda utemeljena že mnoga pravna razmerja. Zato lahko razumemo, da bi preprosta razveljavitev (v delu ali v celoti) neprimerno vplivala na pravno varnost. In to še toliko bolj, kolikor dlje zakon velja.

35Ustavno sodišče se je pri odločanju tako znašlo med Scilo in Karibdo: medtem ko se je želelo izogniti pravnim prazninam, ni smelo nasesti na neučinkovitosti lastnih sodb in neurejenosti sistema, do česar pripeljejo gole ugotovitvene odločbe. In razlagalne odločbe so se izkazale kot najboljše orodje za dosego tega cilja. Resda ima za to, da bi se izognilo tvorjenju praznin, na voljo tudi razveljavitev z rokom, a v slovenski ustavnopravni igri se ta način ni izkazal in ni upravičil domnevane prednosti zapisanega temelja, saj državni zbor zaradi svoje prezasedenosti (kot posledici zakonodajne inflacije) teh rokov ni izpolnjeval. To je dodaten razlog za sodniški horror vacui. Izogibanje prazninam pa ima v pravu že dolgo in dobro utemeljeno oporo še v načelu ohranitve pravnih predpisov.

1.2.1.2 Načelo ohranitve pravnih predpisov

36Morda se zdi protislovno, da sodniku zakona pripisujem skrb za ohranitev pravnih predpisov; njegova naloga namreč ni ohranitev zakonov, temveč ohranitev ustave z izločanjem z njo neskladnih zakonov iz pravnega reda. Pa vendar ni nasprotja v želji po ohranitvi zakonov in ustave, dokler prvo ne ogroža drugega. Pravzaprav je načelo ohranitve pravnih predpisov uveljavljeno kot vsesplošno, univerzalno načelo, katerega pomembnost izkazuje njegov izvor in ki je veljavno na vseh področjih, tudi na ustavnopravnem polju.

  • 54 To načelo se kaže v več členih Obligacijskega zakonika. Za primer navajam le 58. člen, ki pogodbo k (...)
  • 55 Primerjaj Digestae 34.5.12 (Iulianus 50 dig.): »Quotiens in actionibus aut in exceptionibus ambigua (...)

37Kar se tiče civilnega prava, za primer, imamo v Obligacijskem zakoniku 82. člen, ki pravi: »Pri razlagi določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.« Načelo izhaja iz sporazumnosti ali konsenzualizma. Pogodba je izraz volje in ta je domnevno razumna. Zato ne moremo razlagati, da je bil namen pogodbenic sklenitev posla brez učinkov. Bolje je, da pogodba ostane v veljavi, kot da jo razveljavimo. Temu se pridružuje še načelo realizacije.54 To pa nista le načeli civilnega prava. Izhajata iz splošnejšega načela ohranitve pravnih predpisov, ki je vodilo vsakršnega razlaganja in izvira že iz rimskega prava, kjer je veljalo: actus interpretandus est potius ut valeat quam ut pereat.55 Če namreč razlagamo dejanje tretjega, skušajmo razlagati tako, da potrdimo veljavo, ne pa da predpisu to odrečemo. Razlaga naj bo torej, če je le mogoče, prizanesljiva.

38Kakšen je lahko smisel razveljavitve zakonskega določila, ki izraža najmanj eno z ustavo skladno pravno pravilo, zato ker bi ji bilo mogoče pripisati tudi tak pomen, ki je v nasprotju z ustavo? Prizanesljivo lahko sodišče sklepa, da je imel zakonodajalec namen delovati skladno z ustavo. Zato je povsem normalno, da si zakon, kadar je možnih pomenov več, tolmači v tisti smeri, ki ustavi ne nasprotuje.

  • 56 Prej sem v diplomskem delu, ki je podlaga tej razpravi, napačno trdil, da sodnik Ribičič na tem mes (...)
  • 57 Primerjaj 83. člen Obligacijskega zakonika: »Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vse (...)

39Spornejše so zadeve, v katerih iz odgovora državnega zbora ali iz pripravljalnega gradiva zakonodajnega postopka izhaja, da je bilo merjeno na tistega od več možnih pomenov, ki po mnenju ustavnega sodišča ni dopusten. Sodnik Ribičič v svojem ločenem mnenju k odločbi U-I-246/02 navaja takratni ugovor večine ustavnih sodnikov, namreč »da je težko vztrajati pri interpretativni odločbi v primeru, če takšne razlage zakona ne brani niti zakonodajalec sam«.56Tudi sam ob tem menim drugače. Po mojem mnenju lahko sodišče temu navkljub zakonsko besedilo ohrani v veljavi in z razlagalno odločbo iz pravnega reda odstrani prav pomen, na katerega je bilo merjeno z zakonodajalčeve strani. Zakaj? Tako odločitev utemeljuje načelo varovanja šibkejšega, v čigar korist gre razlaga pravnega določila na možen in ustavno dopusten način. Načelo varovanja šibkejšega velja tudi na ustavnopravnem področju, saj je ena temeljnih nalog ustavnega sodišča ravno varstvo posameznika pred državo ter varstvo manjšine pred voljo večine. To dvoje razumemo pod poglavjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V postopku presoje ustavnosti zakona lahko rečemo, da je pobudnik pravzaprav šibkejša stranka nasproti zakonodajalcu - avtorju spornega zakonskega besedila. Zato bi tudi tu, podobno kot v civilnem pravu,57 besedilo morali razlagati v korist šibkejše stranke. Če pa zakonodajalec zakona ne brani sam, ga še vedno sam lahko spremeni; seveda ne v nasprotju z ustavnosodno odločbo.

1.2.2 Težnja k umerjenosti ustavnopravne igre z zakonodajalcem in sodstvom

40Vodilna misel, ki razlagalne odločbe jemlje v bran, izraža voljo ustavnega sodišča, da v odnose z zakonodajalcem in rednim sodstvom vstopa čim manj trdo in ostro. V tem poglavju se bom osredotočil na prekrivanje med dejavnostjo ustavnega sodišča in delovanjem zakonodajne veje oblasti (1.2.2.1) oziroma sodstva (1.2.2.2). To prekrivanje je razlog največjega števila kritik in izvor za številne protiargumente ob razlagalnih odločbah.

1.2.2.1 Odnosi z zakonodajalcem

  • 58 Glej zgoraj, 1.1.1.2 in op. 29.

41Napetost med ustavnim sodiščem in zakonodajno vejo oblasti - zlasti z državnim zborom - je lahko razumljiva; po svoje gre za odnos med nadzornikom in nadziranim. Kadar ustavno sodišče poseže neposredno v zakonsko besedilo, ki je plod dejavnosti zakonodajalca, prizadene s tem njegov ugled in avtoriteto. Poslanci neredko svojo medijsko moč uporabijo za najboljšo obrambo; protinapad, v katerega upravičenost se tu ne bom spuščal. Da bi se sodišče neposrednemu spopadu z zakonodajalcem izognilo, se od zakonskega besedila pri odločanju pomakne na raven njegovih pomenov oziroma pravnih pravil. Kaj takega lahko stori le, kjer okvir58 zakonskega besedila ni že sam po sebi neustaven, saj je besedilu mogoče pripisati tudi tak(e) pomen(e), ki ustavi ne nasprotuje(jo). Takrat uporabi razlagalno odločbo.

  • 59 K takemu odgovoru je državni zbor vedno pozvan kot stranka v postopku presoje ustavnosti zakona. Vč (...)

42Spor z zakonodajalcem pa kljub vsemu ni vedno zravnan: ko npr. iz odgovora državnega zbora na pobudo ali zahtevo po presoji ustavnosti59 izhaja, da je z zakonskim besedilom meril prav na enega tistih pomenov, ki so po mnenju ustavnih sodnikov v nasprotju z ustavo. Če sodišče odloči, da zakon ni v neskladju z ustavo, če se razlaga/razume na pozitivno določen način - ta pa je drugačen od tistega, na katerega je meril zakonodajalec -, so morda oznake, ki ustavnemu sodišču očitajo pretirani »aktivizem«, še najbolj upravičene.

  • 60 Glej npr. ločeno mnenje sodnika Krivica k odločbi U-I-83/94; sodnik Ude, ki se mu je pridružil sodn (...)
  • 61 Tako izrecno prvič sodnik Ude v odklonilnem ločenem mnenju k sporni referendumski »razlagalni« odlo (...)
  • 62 Primerjaj odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica, ki se mu pridružuje sodnik Testen, k odločbi U- (...)

43Zaradi takšnih pomislekov se nekateri ustavni sodniki60 skladno z načelom samoomejevanja zavzemajo za oženje pogojnih okoliščin: prvotno zatrjevano potrebo in smisel razlagalnih odločb v primerih, ko se zakon v praksi razume in razlaga na več načinov, »od katerih so nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne«, krčijo tako, da naj bi se za tak korak sodišče odločilo le še tedaj, »kadar zakon dopušča več razlag, le ena od njih pa je ustavno dopustna«61 in bi torej tudi zakonodajalec sam očitano protiustavnost lahko odpravil samo na tak način. Kadar je namreč dopustnih razlag več, je izbira ene od njih - z vidika zakonodajalca - povsem golo politično dejanje v pravem pomenu besede, ki bi se po ustavnosodni učni uri ali sankciji moralo vrniti v mline zakonodajnega odločanja.62

  • 63 Bodisi zato, ker državni zbor ne da odgovora in ta niti ni jasno razviden iz zakonodajnega postopka (...)

44Ravnanje Ustavnega sodišča pa ni povsem nesporno, četudi ustavnosodno izbrana razlaga ne nasprotuje z zakonodajnim dejanjem ciljanemu pomenu.63 Na udaru je razmerje s sodstvom.

1.2.2.2 Razmerje s sodstvom

  • 64 Marijan Pavčnik, 'Razlaga (razumevanje) Ustave', uvodni referat na IX. Dnevih javnega prava, junija (...)

45Niti ta zgornja omejitev v praksi ne odpravi spornosti, kot rečeno, saj v okviru abstraktne presoje težko kdorkoli trdi, da je uspel zbrati prav vse možne razlage, ki bi se kdajkoli lahko še pojavile. Lepše to pove profesor Pavčnik, ko pravi, da pravna hermenevtika ve, kako »novi in novi primeri izzivajo nove rešitve in nove pomenske izpeljave zakona«.64 S pozitivno opredelitvijo ene - četudi po tistih zmožnostih presoje edine prave - razlage je Ustavno sodišče vnaprej omejilo sodstvo v njegovi osnovni nalogi (tudi družbeno pogojene dinamičnosti) razlaganja prava.

46Poleg tega ustavni sodniki že s tem, ko se z zakonskega besedila premaknejo na pomensko raven, na področje pravnih pravil, odprejo to drugo bojišče: posegajo v sodniško pristojnost razlage zakona.

47Da bi bili pristojnost in avtoriteta rednega sodstva čim manj prizadeti, ustavno sodišče v izreku pozitivno določen način išče med tistimi, za katere se pravno določilo razume in razlaga »v praksi«; če le obstaja to »živo pravo« (it. diritto vivente), kakor je v življenju že izoblikovane pomene najprej poimenovala italijanska doktrina. Pa vendar, ustavno sodišče po mojem mnenju s tem prehiteva jasno sodno pristojnost poenotenja prava.

48V drugem primeru, ko zaradi mladosti zakona živega prava še ni, s pozitivno določitvijo enega izmed več dopustnih načinov razlage ustavno sodišče na svoja ramena prevzema nalogo rednega sodstva, ki je - »brez krivde krivo« - na neki način sankcionirano, omejeno v svoji redni dejavnosti.

  • 65 Thierry Di Manno navedeno delo (glej zgoraj, op. 3), s. 20.
  • 66 Glej Thierry Di Manno, navedeno delo (glej zgoraj, op. 3), s. 25.

49Ta prvi del je torej razkril kar trdne temelje razlagalnih odločb tako v sami naravi ustavnosodnega odločanja (prvo poglavje) kot v zahtevah pravnega reda (drugo poglavje). Če trdne osnove za obravnavano pretorsko novoto ne bi bilo, bi lahko obravnavani odmik od ustaljene alternative štel za goli izraz domišljijskih zmožnosti ustavnih sodnikov.65 - Potemtakem bi tehnika razlagalnih odločb vsekakor izgubila vsakršno upravičenje in s tem vso legitimnost. - A izkazalo se je nasprotno: razlagalna odločba je bila vzpostavljena kot nujen odgovor na zahteve ustavnopravnega sistema, pretehtana razprava pa lahko razkrije in utrdi njene temelje. Zato tudi lahko sprejmem trditev, da sodniška novota morda ni bila predvidena, bila pa je daleč od nepredvidljivega ... kot bi zapisal Thierry Di Manno;66 ali celo »dobrodošla«, kot so zapisali sodniki Jerovšek, Jambrek in Šturm v sicer iz drugih razlogov odklonilnem ločenem mnenju k prvi taki odločbi (U-I-108/91; OdlUS II, 67). Togost ustavnega »stikala« (zavrnitev pobude/razveljavljenje besedila) je pač tolikšna, da ne odgovarja tegobam ocene ustavnosti, zato je sodišče poseglo po razlagalnem prijemu.

2 Mehka roka ustavnosodnega prijema

  • 67 Gustavo Zagrebelsky, navedeno delo (glej zgoraj, op. 18), s. 279.

50Kot rečeno, z veljavno razlago zakona ustavno sodišče zdaj stopa obenem na dve različni polji; tja, kjer ni več osamljen igralec. Na eni strani posega v področje in pristojnosti sodne veje oblasti, na drugi parlamenta. In zamotanost vprašanj, ki jih taka presoja odpira, zahteva mehkejšo roko. Kako mehka je ta sploh lahko? Na vprašanje, kakšni sta »konfiguracija in efektivnost instrumentov«, kakor bi se tehniško izrazil Gustavo Zagrebelsky,67 bom skušal odgovoriti s strnjenim opisnim pregledom (prvo poglavje) in s poskusom znanstvene ureditve razlagalnih prijemov (drugo poglavje).

2.1 Strnjen opisni pregled

51Čeprav sem se doslej že večkrat dotaknil domače ustavnosodne prakse in teorije, se mi zdi pomembno, da na enem mestu povzamem vse korake, ki jih je na svoji poti razvoja razlagalnih odločb slovensko ustavno sodišče že naredilo ali jih vsaj nakazalo. Ta pregled začenjam v izhodišču (2.1.1), nadaljujem pa z nakazanimi spremembami (2.1.2).

2.1.1 Zadeva U-I-108/91 s 13. julija 1993 ali OdlUS II, 67

52V vsakem precedenčnem primeru je treba razbrati le tiste odločilne okoliščine, ki predstavljajo povod (2.1.1.1). V drugem delu sledi sam način, s katerim se je Ustavno sodišče problema lotilo (2.1.1.2).

2.1.1.1 Praktični povod

53V tej prvi zadevi, ki jo zaključuje razlagalna odločba, so sodniki naleteli na dejstvo, da »se izpodbijana norma v praksi razume in uporablja na več načinov«, pri čemer so bili po presoji ustavnega sodišča od teh načinov »nekateri ustavno dopustni, drugi pa ne«.

54Razveljavitev zakonskega določila bi »prizadela tudi tiste, ki so normo uporabljali v skladu z ustavo«, s čimer bi bilo kršeno načelo pravne varnosti. V drugem primeru bi bila »z ustavo neskladna uporaba« še vedno del pravnega reda; kar je v nasprotju z načelom ustavnosti. In sodniki so se znašli v precepu.

2.1.1.2 Uporabljeni pristop

55Cilj je bil jasen: sodniki so želeli, da odločba »ohrani v pravnem redu izpodbijano normo v njenem nespornem oziroma z ustavo skladnem obsegu oziroma pomenu, hkrati pa z ustavo neskladno uporabo izpodbijane norme indirektno (prek dolžnosti vseh državnih organov, da ravnajo v skladu z odločbo ustavnega sodišča) izloči iz pravnega reda.« Kako to storiti?

56Takrat so se sodniki odločili, da v izreku oblikujejo poseben jezikovni obrazec, sestavljen iz dveh delov. S prvim - ugotovitvenim delom -, ki je o izpodbijanem predpisu odločil, da »ni bil v nasprotju z ustavo«, je besedilo zakona sodišče pustilo nedotaknjeno. Za drugim - pogojnim delom: »če se je uporabljal« - pa je izpostavilo tisto tolmačenje oziroma tisti pomen obravnavanega predpisa ali določila, ki je z ustavo skladen; izpostavilo je torej izbrano pravno pravilo. Pot od zakonskega določila do pravnega pravila sodišče prekorači z razlaganjem, zato so kasneje ustavni sodniki novoto v svoji praksi utemeljevali z argumentom a fortiori: ker lahko razveljavimo, lahko tudi razlagamo; kot od večjega k manjšemu.

2.1.2 Nakazani koraki

57Prvi so sledile spet nove odločbe. Sledile so tudi že zgoraj (glej 1.2.2) omenjane kritike, ki so prihajale tako od zunaj kot od znotraj. In nakazane so bile spremembe. Najprej z bučnejšim zakonodajalcem (2.1.2.1). Opaziti pa je nekaj predlogov primernejšega odnosa, ki bi ustavnosodno roko mehčal še do sodne veje oblasti (2.1.2.2).

2.1.2.1 Oženje pogojnih okoliščin, da bi se izognili političnemu izboru

58Če je možnih več razlag zakonskega določila, »od katerih so nekatere ustavno dopustne, druge pa ne«, in sodišče v svoji odločbi izpostavi le eno od teh, je sodišče neupravičeno preseglo svojo nalogo in opravilo dvoje: po (a) ustavnopravni presoji o tem, katere razlage so ustavno dopustne in katere ne, je med dopustnimi opravilo še (b) golo politično presojo smotrnosti, ki naj bo v ustavnopravni igri prepuščena zakonodajni in izvršilni veji oblasti.

  • 68 Tako prvič izrecno sodnik Ude v odklonilnem ločenem mnenju k sporni referendumski »razlagalni« odlo (...)

59Najprej je bilo zato v ločenih mnenjih nakazano prepričanje, ki v slabem desetletju morda le zmore večinski premik, da ustavno sodišče po ustaljenem obrazcu razlagalne odločbe lahko poseže le še tedaj, »kadar zakon dopušča več razlag, le ena od njih pa je ustavno dopustna«.68 Takrat bi torej tudi zakonodajalec sam očitano protiustavnost lahko odpravil samo tako, saj politična presoja smotrnosti preneha v primeru ene same z ustavo skladne možnosti.

60Niti s tem pa mnogi ugovori in pomisleki ne bi bili prepričljivo odpravljeni. Nanje opozarja predvsem ustavnopravna teorija, ki obenem ponuja nekaj novih predlogov.

2.1.2.2 Od pritrjujočega v nikalno

  • 69 Glej Jose Manuel Cardoso da Costa, General report s VII. konference evropskih ustavnih sodišč v Liz (...)
  • 70 Glej Franc Testen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 51), s. 239, op. 56.

61Ti predlogi se osredotočajo na jezikovni obrazec. Z jezikovno spretnejšim izrekom bi bil problem rešljiv, ne da bi zato trpele »dobrodošle« posledice razlagalnih odločb. Jose Manuel Cardoso da Costa69 se sprašuje, ali ne bi bilo bolj prav, da bi se v izreku navedla le razlaga, ki je tudi možna, bila pa bi v neskladju z ustavo. V slovensko ustavnopravno literaturo je njegovo mnenje spravil Franc Testen.70

  • 71 Glej Sebastijan Nerad, navedeno delo (glej zgoraj, op. 31), s. 84 in 85.
  • 72 Pavčnik opozarja na »temeljno nalogo razlagalne odločbe«, ki je v tem, »da iz pravnega sistema izlo (...)
  • 73 Naj ob tem pripomnim, da v tuji ustavnopravni teoriji interpretativne odločbe nekateri imenujejo tu (...)

62V isto smer teži sodnik Ribičič, ko se v pritrdilnem ločenem mnenju k razlagalni odločbi U-I-308/02 (z dne 26. aprila 2004) strinja s podobnimi zavzemanji Sebastijana Nerada71 in Marijana Pavčnika.72 Sprašuje se, »ali je mogoče iz pravnega reda izločiti z ustavo neskladno razlago predpisov [...] na način, ki bi v manjši meri kot interpretativna odločba posegal v zakonodajno oblast in odločanje sodišč«. Zavzema se za izrek, ki bi se glasil: »Razlaga zakona o ..., po kateri ..., je v neskladju z ustavo in se ne sme uporabljati.« Sodnik Ribičič poudarja prednost tega izreka, »da je v nasprotju z interpretativno odločbo uporaben takrat, kadar je več možnih razlag predpisov, ki so skladne z ustavo, in ne le ena sama.« Nov način pa poimenuje z izločilno (interpretativno) odločbo kot podvrsto delne razveljavitvene odločbe.73

  • 74 Primerjaj odločbo št. U-I-108/91 ali OdlUS II, 67.

63Drugačen predlog z enakim učinkom ponuja profesor Pavčnik. Jezikovni obrazec v izreku naj se po njegovem mnenju glasi: »[Izpodbijani zakon ali določilo] ni v neskladju z ustavo, če se NE razlaga [na v izreku določen način]S to spremembo bi izrek še vedno povsem ustrezal prvotni opredelitvi razlagalne odločbe, ki naj v pravnem redu ohrani izpodbijani predpis ali pravno določilo, hkrati pa tista izmed več pravnih pravil, ki lahko izhajajo iz tega določila in so z ustavo neskladna, izloči iz pravnega reda.74

  • 75 Niže jo posebej poimenujem kot omejevalno ali restriktivno razlagalno odločbo. Glej spodaj, 2.2.2.2

64Naj ob tem dodam, da tako predlagana čista razveljavitvena-razlagalna odločba75 v domači ustavnosodni praksi niti ne bi bila novost. Po mojem pregledu in mnenju v ta okvir pade npr. odločba OdlUS IV/1, 11 ali U-I-124/94, ki jo je ustavno sodišče sprejelo 9. februarja 1995. Njen izrek se glasi: »Tretji odstavek 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se pogoja, da je skrbnik državljan Republike Slovenije in da otrok pri njem živi, ne nanašata na primere, ko dolžnost skrbnika opravlja center za socialno delo ali druga pravna oseba.«

65Izluščen okvir je torej naslednji: »[Izpodbijano pravno določilo] ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se [...] NE nanaša na [...]«. Taka stavčna skladnja ima po mojem mnenju dosledno isti učinek kot Pavčnikov jezikovno jasnejši vzorec in bi se v različici glasil: »[Izpodbijano pravno določilo] ni v neskladju z ustavo, če se NE razlaga tako, da se [...] nanaša na [...]«. Zato menim, da ta odločba že spada med »razveljavitvene-razlagalne odločbe«, kot bi omenjeni način poimenoval sam na podlagi znanstvene ureditve, ki jo ponujam v naslednjem poglavju.

2.2 Poskus znanstvene ureditve

66Marsikomu se polje razlagalnih odločb zdi prezapleteno. Nekdo mi je rekel, da v njem ne vidi drugega kot jezikovne akrobacije. Zmedo lahko odpravi le primerna znanstvena ureditev. Ta, ki jo predlagam tu, gotovo ni popolna in najboljša. Z njo bi rad izzval vsaj polemično debato in ustrezno kritiko, ki lahko razpihata meglo, s čimer bi ta prispevek dosegel moj namen. Sistemizacije se bom skušal lotiti v dveh korakih: prvič, s tipološkim pregledom polja razlagalnih odločb (2.2.1) in, drugič, z osnutkom poimenovanja ali nomenklature (2.2.2), ki sem ga delno nakazal že doslej.

2.2.1 Polje razlagalnih odločb

67Da bi podal okvirno sliko značilnosti, bom skušal obravnavano področje v tem poglavju zamejiti s pogojem, namenom in razlogi razlagalnih odločb (2.2.1.1) ter s tipologijo uporabljanih in predlaganih ustavnosodnih prijemov zanje (2.2.1.2).

2.2.1.1 Pogoj, namen in razlogi razlagalnih odločb

68Pogoj za razlagalno odločbo je dvojen: izpodbijani predpis ali pravno določilo, (a), se v praksi razume in razlaga na več načinov, in (b), nekateri od teh načinov so ustavno dopustni, nekateri pa ne.

69Namen razlagalne odločbe je ta, da se v pravnem redu ohranja izpodbijani predpis ali pravno določilo, hkrati pa se tista izmed več pravnih pravil, ki lahko izhajajo iz tega določila in so z ustavo neskladna, izločijo iz pravnega reda. (U-I-108/91 z dne 13. julija 1993; OdlUS II, 67)

70Razlogi za razlagalno odločbo, ki naj torej posega na pomensko raven zakona, stvarno besedilno raven zakona pa pušča nedotaknjeno, so lahko naslednji: (a) da bi razveljavitev besedila zakona ali pravnega določila »prizadela tudi tiste, ki so normo uporabljali v skladu z ustavo« (U-I-108/91). Ta skrb izhaja iz načela pravne varnosti. Z njim pa je povezan še en razlog: z razveljavitvijo pravnega določila bi (b) v pravnem redu zazevala pravna praznina z morebitnimi škodljivimi posledicami (primerjaj a contrario U-I-93/98; odklonilno ločeno mnenje sodnikov Krivica in Testena). K razlogom lahko prištejem tudi (c) željo Ustavnega sodišča, da se izogne odkritemu sporu z zakonodajalcem zaradi ostrejšega poseganja v njegovo delovanje, ki bi ga predstavljala razveljavitev zakonskega besedila.

2.2.1.2 Tipologija ustavnosodnih pristopov

71Za razlagalne odločbe je značilen določen jezikovni obrazec, ki ga sodišče zapiše v izrek. Ta obrazec ima dva dela:

  • Ugotovitveni del: v njem sodišče o izpodbijanem predpisu ali pravnem določilu praviloma odloča, lahko pa tudi ugotavlja, da »ni v neskladju z ustavo« ali pa da »ni v nasprotju z ustavo«. Z njim rešuje zakonodajalčev predpis in ohranja pravno določilo v veljavi.

  • Pogojni ali prehodni del je takoj za prvim: v njem težo odločbe premakne na pomenski del zakona, torej v polje pravnih pravil: »če se razlaga tako ...« ali »če se razume tako ...«, »kolikor se razume ...«. Z njim kaže na tisto razumevanje, tolmačenje ali razlaganje oziroma pomen obravnavanega predpisa ali pravnega določila, ki je z ustavo skladen; izpostavlja torej določeno pravno pravilo.

72To pravno pravilo pa sodniki zajamejo bodisi v izreku, kjer neposredno sledi uporabljenemu vzorčnemu jezikovnemu obrazcu, bodisi v obrazložitvi odločbe, s čimer ustavno sodišče prekoračuje mejo med izrekom in obrazložitvijo.

73Iz takih odločb tako izhajata dva vzorca. Prvi se glasi:

»[Izpodbijani predpis ali pravno določilo] ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da [sledi izbrano razlaganje].«

74Drugi primer pa je:

»[Izpodbijani predpis ali pravno določilo] ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako kot [izhaja iz obrazložitve ali je zapisano] v obrazložitvi.«

  • 76 Glej zgoraj 1.2.2 in 2.2.1.

75Ta vzorca izhajata iz zadev, v katerih sodišče po ustavnosodni presoji med več možnimi dopustnimi razlagami opravi še zanj neprimerno politično presojo smotrnosti,76 pa tudi iz tistih zadev, kjer naj bi bila med možnimi razlagami ustavno dopustna le ena.

  • 77 Neprimerno omejevanje zakonodajne in sodne veje oblasti (glej zgoraj 1.2.2) ter prekoračitev meje m (...)

76Pavčnik zato, da bi se izognil pravzaprav vsem spornim učinkom,77 ki jih imajo tovrstni jezikovni obrazci, in obenem ohranil dobrodošle značilnosti razlagalnih odločb, predlaga odločilno spremembo, po kateri bi bil vzorčni izrek razlagalne odločbe oblikovan takole:

  • 78 Kot sem že omenil, je po mojem pregledu in mnenju vsaj eno tako razveljavitveno-razlagalno odločbo (...)

»[Izpodbijani predpis ali pravno določilo] ni v neskladju z Ustavo, če se NE razlaga tako, da [sledi z ustavo neskladno razlaganje]78

2.2.2 Nomenklatura vzorčnih izrekov

77Možnih predlogov je zelo veliko. Poimenovanje se lahko osredotoči na učinke za pravni red, na raven poseganja v zakon, na odnos do zakonodajne ali sodne oblasti ... Da bi presegel zmedo, najprej ponujam splošne smernice urejenega poimenovanja (2.2.2.1), preden zgornjim vzorcem nataknem ime (2.2.2.2).

2.2.2.1 Splošen razpored

  • 79 Oblikovalne, če bi prevzel besedišče, ki se nanaša na sodni akt, oziroma ustanovitvene, če povzamem (...)
  • 80 Izjema (ki potrjuje pravilo) je odločba, ki podzakonski predpis odpravlja, torej »razveljavlja« z u (...)

78Glede na učinke za ustavnopravni red bi teoretično možne odločbe lahko razdelil na (a) ugotovitvene ali deklarativne ter (b) oblikovalne oziroma ustanovitvene ali konstitutivne.79 Med ugotovitvene odločbe bi po tem poimenovanju lahko štel tiste, ki na pravni red delujejo posredno - prek dolžnosti vseh državnih organov, da ravnajo v skladu z odločbo ustavnega sodišča. Med ustanovitvene ali oblikovalne odločbe pa tiste, ki v pravni red posegajo neposredno, ko bodisi ustvarjajo bodisi spreminjajo bodisi razveljavljajo nekatere sestavine pravnega reda. Ustanovitvene odločbe imajo lahko samo učinek za naprej, ex tunc, zaradi načela pravne varnosti.80

  • 81 Poimenoval naj bi jih Vezio Crisafulli pred dobrimi tremi desetletji. Glej zgoraj 1.1.1, op. 8.

79V domačem besedišču obstoječa imena so nastala ali pa so bila prevzeta spontano in zato poimenovanja pravzaprav ni oziroma to ni smiselno urejeno. Poznamo razveljavitvene odločbe, delne razveljavitvene odločbe, razveljavitvene odločbe z rokom in ugotovitvene odločbe ter gole ugotovitvene odločbe, pa še interpretativne oziroma interpretacijske ali razlagalne. Prve so imenovane po učinku za pravni red. Zadnje so ime dobile po poti, ki pelje na raven poseganja v zakon,81 pa vendar zato niso nič manj razveljavitvene ali ustvarjalne. Dokaz za to je tudi domača ustavnosodna praksa, posebej še z vsemi spornimi primeri.

  • 82 Podobno so v tuji ustavnopravni literaturi znana npr. poimenovanja reading in/out, writing in/out.

80Če se torej osredotočim na raven poseganja v zakon, so ene odločbe ustavnega sodišča (a) razlagalne ali interpretativne oziroma interpretacijske odločbe - ker izpostavljajo razlago zakona in posegajo v pravna pravila. Druge pa bi zato lahko poimenoval (b) bralne ali literalne odločbe82 - ker izpostavljajo črko zakona in posegajo v zakonsko besedilo.

81Kot rečeno, način obravnavanja zakona še ničesar ne pove o tem, ali gre za razveljavitveno ali ustvarjalno odločbo. Pravzaprav ne pove niti tega, ali je odločba ustanovitvena ali pa ugotovitvena. Zmeda v dojemanju je razumljivo precejšna, zaradi česar trpi tudi argumentirano zavzemanje, ki gre presplošno pro et contra nekaterim tipom odločb in neredko ločuje imena, ki se prekrivajo in niso nasprotja.

2.2.2.2 Katere razlagalne odločbe imamo

  • 83 Bodisi zaradi moje napake bodisi zato, ker pregled v enem delu otežuje že omenjeno dejstvo, da v do (...)
  • 84 Analizirane in do neke mere podobno poimenovane so tudi v številnejših italijanskih ter francoskih (...)

82Po morda nepopolnem pregledu83 razlagalnih odločb slovenskega Ustavnega sodišča lahko razberem tri smeri:84 (a) usmerjevalne, (b) ustvarjalne in (c) omejevalne razlagalne odločbe.

83(A) Usmerjevalne ali napotilne oziroma direktivne razlagalne odločbe so bile v domači praksi doslej najbolj pogoste. Po mojem mnenju bi jih mogli šteti med ugotovitvene odločbe, zaradi njihovega izreka, ki se glasi:

»[Izpodbijani zakon ali pravno določilo] ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da [sledi ena od ustavi skladnih razlag].«

84Tak izrek namreč zavezuje le posredno - prek dolžnosti vseh državnih organov, da se ravnajo v skladu z odločbo ustavnega sodišča, zato jih štejem med ugotovitvene.

85(B) Za ustvarjalno ali konstruktivno razlagalno odločbo je najslavnejši primer sporna referendumska odločba OdlUS V/2, 99 ali U-I-201/96. Take odločbe po mojem mnenju spadajo med ustvarjalne (ustanovitvene) odločbe. Za ustvarjalno razlagalno odločbo bi bil značilen vzorec takle:

»[Izpodbijani zakon ali pravno določilo] ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da [sledi ustavnemu sodišču lastno razlogovanje, ki nadomešča odgovor na vprašanje, na katero zakon sam ne daje odgovora].«

  • 85 Glej zgoraj: 2.1.2.2 in 2.2.1.2.

86(C) Omejevalna ali restriktivna razlagalna odločba pa kot izrek uporablja Pavčnikov predlog,85 ki pravi:

»[Izpodbijani zakon ali pravno določilo] ni v neskladju z ustavo, če se ne razlaga tako, da [sledi ustavi nasprotujoča razlaga].«

  • 86 Glej zgoraj: 2.1.2.2.
  • 87 Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnika Ribičiča k odločbi U-I-308/02 z dne 26. aprila 2004.

87Sem lahko uvrstim, kot primer iz obstoječe prakse, že obravnavano odločbo OdlUS IV/1, 11, ali U-I-124/94.86 Sicer pa je ta tip razlagalnih odločb po mojem mnenju treba obravnavati kot razveljavitvene (ustanovitvene) odločbe. V to skupino bi uvrstil tudi predlog sodnika Ribičiča, saj se vzorčni izrek njegove »izločilne (interpretativne) odločbe«87 glasi:

»Razlaga [izpodbijanega zakona ali pravnega določila], po kateri [sledi ustavi neskladno pravno pravilo], je v neskladju z ustavo in se ne sme uporabljati.«

88(Č) Na koncu mi ostane le še umestitev tistih razlagalnih odločb iz slovenske ustavnosodne prakse, ki prekoračujejo mejo med izrekom in obrazložitvijo na značilen način:

»[Izpodbijani predpis ali pravno določilo] ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako kot [izhaja iz obrazložitve ali je zapisano] v obrazložitvi.«

89Vprašanje »prebijajočih izrekov« ni misteriozno, pač pa le problematično. Kočljivo je zato, ker formalnopravno obrazložitev ni zavezujoča; tak je le izrek. Samo ta je lahko dokončen in pravnomočen. Če potegnem vzporednice z razveljavitvenimi sodbami v kazenskih in civilnih zadevah, lahko ugotovim, da njihove obrazložitve pomenijo na nek način tudi napotilo nižjim sodiščem pri ponovni obravnavi primera. Obrazložitve imajo torej le neko napotilno moč za podrejene državne organe. Podobno bi veljalo za obrazložitve odločb Ustavnega sodišča, ki na pravni red lahko vplivajo le posredno prek dolžnosti vseh državnih organov, da ravnajo skladno z ustavnosodnim učenjem. Ta zaveza ni »pravna«, je pa »sistemska«: če drugačno ravnanje državnih organov kdaj pride pred ustavno sodišče, bo izid jasen vnaprej. Ker ima taka odločba po mojem mnenju le posredne učinke na pravni red, lahko tiste razlagalne odločbe, ki izrek spuščajo v obrazložitev, tudi uvrstim med ugotovitvene odločbe, pa naj so po načinu v obrazložitvi bodisi omejevalne, ustvarjalne ali usmerjevalne.

3 Zaključek in sklep

90V Sloveniji spoznamo: (a) razveljavitvene-razlagalne odločbe, (b) ustvarjalne-razlagalne odločbe (oboje so ustanovitvene narave) in (c) ugotovitvene-razlagalne odločbe (ugotovitvene narave), če strnem zgornjo nomenklaturo in izluščim dvojno poimenovanje ustaljenih in predlaganih izrekov odločb. To dvojno poimenovanje odseva obenem raven, deležno ustavnosodne operacije, in učinke take odločbe na pravni red. Tako poimenovanje je primerno in potrebno prav zato: izpostavlja razliko med plastjo zakona, na kateri ustavno sodišče deluje, in posledicami, ki jih ima lahko takšna ali drugačna jezikovna formulacija izreka za pravni red.

91(A) Razveljavitvene-razlagalne odločbe se trdno držijo namena pretorske novote, da ohrani izpodbijani predpis ali pravno določilo v veljavi, hkrati pa pravno pravilo, ki lahko izhaja iz tega določila, a z ustavo ni skladno, odstrani iz pravnega reda. Pri tem se izogne prav vsem podajanim očitkom in potrjuje neupravičenost splošnega zavračanja razlagalnih odločb. Mednje spadata izločilna razlagalna odločba, kakršno ponuja sodnik Ribičič, in omejevalna razlagalna odločba, kot imenujem v ustavnosodni praksi že uporabljeni obrazec, za katerega se zavzema profesor Pavčnik.

  • 88 Zanimiv bi bil primer, če bi se državni zbor odločil sprejeti avtentično razlago zakona, ki je - us (...)
  • 89 Matevž Krivic, 'Pravniki ali »črkobralci«?', Pravna praksa, 17/2000, s. 37; Andraž Teršek, 'Ustava (...)
  • 90 V razmislek dajem le opombo: zakon o ustavnem sodišču v prvem členu pravi, da je to najvišji organ (...)

92(B) Ustvarjalne-razlagalne odločbe upravičeno dvignejo največ prahu. Kot trdim v tej razpravi, takšna ustvarjalna razlaga zame ni neustavna, ker se o tem opredeljuje sodišče večinsko in pravzaprav voljno pri razlaganju ustave.88 Pri tem jih omejujejo jezikovne zakonitosti, ki jih sami ne določajo. Omejeno pa je sodišče tudi »družbeno«. Prvič v razmerju do ljudi in ustavnih organov. Zato, ker so pravna pravila, ki jih ustvarja, (posredno) splošna, kar pomeni, da se nanašajo na ravnanje nedoločenega števila naslovnikov. In če bi se ustavno sodišče odločalo muhasto, od primera do primera kakor komu, nihče ne bi mogel predvideti pravnih pravil in se po njih ravnati. Ker želi vzpostavljati resnično oblast pravnega reda in svojih odločitev, je zavezano predvidljivi stalnosti in skladnosti. Ta zaveza torej ni pravna, marveč pa je proizvod danih okoliščin, v katerih je sodišče prisiljeno graditi razumno notranjo skladnost ustavnopravnega reda. Drugo »družbeno« omejitev izpeljujem iz njegove soodvisnosti od preostalih organov in vej oblasti v ustavnopravni pokrajini. Vseh takih odločb celo z vidika »črkobralskega formalizma« ali »golega pravniškega formalizma«89 ne napadam. Ne spuščam se v načelo delitve oblasti, ker menim, da na problem lahko odgovorim mimo tega.90 Verjamem, da se bodo ustavni sodniki v izraženi težnji k umerjenemu dialogu umaknili od tovrstnega odločanja. Umerjen dialog s sodno in zakonodajno vejo oblasti je morda celo življenjsko nujen, vsekakor pa potreben ravno ustavnemu sodišču. Zakaj? Ker v ustavnopravni pokrajini le z njim lahko dvigne svoj ugled in doseže večje spoštovanje svojih odločitev. To je v njegovem interesu. Vse to stori tako, da pušča prostor in sodišč ter državnega zbora ne duši po nepotrebnem v njihovih pristojnostih, ko svoje prav lahko doseže na drugačen, spretnejši način. Spoštovano bo, če bo spoštovanje in zaupanje tudi izkazovalo. Ustvarjalne-razlagalne odločbe pa za to niso primerne.

93(C) Ugotovitvene-razlagalne odločbe so v dosedanji praksi najpogostejše. Načenjajo vrsto vprašanj zaradi njihovega poseganja v zakonodajne pristojnosti in sodno dejavnost. Izpostavljanje pravnih pravil (tj. pomena pravnih določil) ne pomeni nove pristojnosti (horizontala), ki naj bi si jo ustavno sodišče prisvojilo. Gre le za raven delovanja (vertikala) odločitve, ki dotlej v izrekih ni bila izpostavljena. To ne pomeni, da te ravni ustavnosodne operacije prej niso prizadevale. Podoba je lahko kirurška: eno je s plastično operacijo odstraniti roko, drugo nevrokirurgija. Prvo je seveda prizadelo tudi živčevje, druga okončino pušča celo. Poseganje ustavnega sodišča v sodstvo ali zakonodajo ni neskladno z ustavo. Prav nadzorno poseganje v dejavnost in dejanja nekaterih državnih organov ali vej oblasti je namreč naloga ustavnega sodišča; po njegovi presoji potrebe in načina, na pobudo ali zahtevo upravičenih. Vprašanje je, ali je poseganje primerno; kar je odvisno od učinkov in ne od ravni. Treba je ločiti tudi odnos do zakonodajalca ali sodstva od učinkov odločitve na pravni red. Argumentum a fortiori z razveljavitve na razlaganje se osredotoča na odnos (in ne na učinke) ter vstopa v igro načela delitve oblasti. Po mojem nepotrebno; obenem pa v dojemanje razlagalnih odločb vnaša zmedo. Razlog tega je samoumevno, a nepopolno dojemanje zakona - v njegovem stvarnem ali oblikovnem pomenu zakonskega besedila -, ki pripelje do zaključka: besedilo lahko razveljavim ali razlagam. S pregledom učinkov na pravni red pa razveljavitev in razlaga ne padeta v isti koš. Ena iz pravnega reda umika, druga umika, usmerja ali ustvarja. Zakon ima kot del pravnega reda nujno širši pomen: njegovo besedilo je le ena od ravni, druga je dejanska in vsebinska, do katere pridemo z razlaganjem, ker jo tvorijo pravna pravila. Ustvarjamo in razveljavljamo lahko tako slednja kot zakonsko besedilo; tako o enem kot o drugem lahko tudi ugotavljamo, da je skladno ali pa v nasprotju z ustavo. Označitev neke odločbe za razlagalno zato še ničesar ne pove o njeni primernosti ali ustavnosti. Pove le to, da izpostavlja pomensko plast zakona (v primerjavi z besedno ravnijo), plast pravnih pravil. S tega vidika so ugotovitvene-razlagalne odločbe kot take gotovo ustavne. Ali so v posamičnem primeru tudi primerne, pa spet ni toliko odvisno od njihove razlagalne narave kot od jezikovne oblike izreka, s katerim udejanjajo tak ali drugačen odnos ...

94Ustavno sodišče Republike Slovenije z razlagalnimi odločbami seveda posega v dejavnost Državnega zbora in v delovanje sodstva; nadzorno poseganje je njegova naloga. Razlagalna narava teh odločb nikakor ni neustavna. Primernost pa je odvisna od učinkov jezikovne formulacije za pravni red, ne pa od zakonske ravni, ki jo izrek izpostavlja.

Top of page

Notes

1 Podlaga za ta članek je diplomsko delo z naslovom Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS, ki sem ga avtor zagovarjal v septembru 2004 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (mentor prof. dr. Marijan Pavčnik).

2 Tako v odlični primerjalnopravni analizi Thierry Di Manno, Le juge constitutionnel et la technique des décisions »interprétatives« en France et en Italie, Economica, Aix-Marseille 1997, s. 25. Na poglavje te analize se v tem prvem delu metodološko tudi naslanjam.

3 Glej in primerjaj Oliver Goodenough: »ŠT]he action of making and accessing the external storage must be passed on at least partly through unstored processes.« v članku: 'The Cultural Replication Theory and Law', The Gruther Institute Working Papers on Law, Economics, and Evolutionary Biology, 1/2001; http://www.bepress.com/giwp.

4 Tu puščam vnemar sicer zapletajoče okoliščine, da se je postopek začel na podlagi stare Ustave SRS (1974 z amandmaji) in starega zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS, presojal pa se je zakon, ki ni več veljal. Te okoliščine puščam vnemar, saj obravnavam gol problem razlagalnih odločb.

5 Charles Louis de Secondat Montesquieu, De l'esprit des lois (1788), knjiga XI, 6. poglavje.

6 To trditev mi je potrdil profesor Janez Kranjc. Yann Paclot pa opozarja, da je na primer v De Institutione Oratoria, 3, 6, 59, Kvintilijan povsem izenačeval juris interpres in juris consultus. Glej Yann Paclot, Recherche sur l'interprétation juridique, doktorsko delo, Pariz II, 1988, s. 3, op. 1.

7 Zasledil sem, da naj bi bil izraz prvi uporabil italijanski ustavnopravnik Vezio Crisafulli pred dobrimi tremi desetletji v članku 'La sentenze interpretative della Corte constituzionale' (Riv. Trmi. Dir. proc. civ. 1967, I.). Poimenovanje se je razširilo čez državne meje, z domačim pojavom tega tipa odločb pa se je prijelo tudi pri nas (»interpretacijska odločba« U-I-108/91; OdlUS II, 67). Najpogostejša sta dva na pol prevoda: interpretacijske in intepretativne odločbe. Včasih zmede, da sta oba izraza uporabljana v enem samem članku. Njun pomen je enak, različen je le besedotvorni izvor. Sam se večidel odločam za rabo pojma razlagalne odločbe, čeprav je tudi ta termin pomensko zavajajoč, češ da to so pa tiste odločbe, ki vsebujejo razlago prava. Kot bom prikazal v tem podpoglavju, je razlaganje prava neizogibno potrebno pri vsakršnem odločanju. Značilnost, ki odločbi daje ime, je ta, da z razlagalno odločbo ustavno sodišče izpostavlja razlago zakona in posega v pravna pravila. Drugačne odločbe izpostavljajo črko zakona in posegajo v zakonsko besedilo. Glej to podpoglavje in spodaj 2.2.2.

8 Čeprav je v Nemčiji poimenovana, pa to ni nemška doktrina. Glej Friedrich Müller, Juristische Methodik, 7. izdaja, Dunker & Humblot, Berlin 1997, para. 258, s. 190. Glej tudi Michel van de Kerchove, L'interprétation en droit; approche pluridisciplinaire, Univerza Saint-Louis, Bruselj 1978, s. 13 in nasl.

9 »Ti lažni reki nikakor ne izhajajo iz rimskega prava,« trdi Yann Paclot in obenem opozarja na zatekanje k latinščini, ki da ima predvsem namen zakriti naivnost. Glej Yann Paclot, navedeno delo (glej zgoraj, op. 7), s. 373, op. 1.

10 Michel van de Kerchove, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), s. 13.

11 Chaēm Perelman, 'L'interpretation juridique', v L'interpretation dans le droit, Archives de Philosophie du Droit (A.P.D.), XVII/1972, s. 30.

12 Glej Riccardo Guastini, Dalle fonti alle norme, 2. izdaja, G. Giappichelli, Torino 1992, s. 106, kjer avtor povzema kritiko, ki je nasploh močno zastopana med italijanskimi pisci.

13 Glej Friedrich Müller, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), para. 258, ss. 189, 190 in drugod.

14 Michel van de Kerchove, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), s. 37 in nasl.

15 Thierry Di Manno, navedeno delo (glej zgoraj, op. 3), s. 35.

16 Glej Hans Kelsen, Pure Theory of Law, angleški prevod Maxa Knighta po 2., pregledani in dopolnjeni nemški izdaji, The Lawbook Exchange, New Jersey 2002, s. 348: »If law is to be applied by a legal organ, he must determine the meaning of the norms to be applied: he must »interpret« these norms.«

17 Gustavo Zagrebelsky, La giustizia constituzionale, Bologna, Il Mulino, 1988, s. 279.

18 Riccardo Guastini, navedeno delo (glej zgoraj, op. 13), s. 19, in isti, 'Disposizione vs. Norma', Giur. Cost., II/1989, s. 6.

19 Gustavo Zagrebelsky, navedeno delo (glej zgoraj, op. 18), s. 279.

20 Glej Franc Testen, 'Interpretacija v odločbah ustavnega sodišča', Pravna praksa, 34/2000, s. 13 in nasl.

21 Glej Marijan Pavčnik, Teorija prava, Pravna obzorja Cankarjeve založbe, Ljubljana 2001, s. 38.

22 Oliver Goodenough, ki bolj obsežno razpravlja o kulturni replikaciji v pravu, dejanja razdeli na nejezikovna dejanja ter na jezikovna dejanja (ang. linguistic actions). Avtor pri svojem prikazu ne vzpostavlja zveze s performativom ali z govornim dejanjem (ang. speech act) Johna L. Austina idr. Več o kulturni replikaciji v pravu glej v: Oliver Goodenough, navedeno delo (glej zgoraj, op. 4).

23 Umberto Eco, A Theory of Semiotics, Indiana University Press, Bloomington 1979.

24 Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Studia humanitatis, Ljubljana 1997.

25 V slovenski pravni znanosti enačimo pravno pravilo s pravno normo (pravnim merilom), Hans Kelsen pa ju je delno ločeval in v delu, na katero se naslanjam, v resnici govori o normi. Sam netočno tudi v tem citatu uporabljam izraz pravno pravilo, ker Kelsnovo razlikovanje za moj prikaz nima posebnega pomena.

26 Glej Hans Kelsen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 17) ter isti, Théorie génerale des normes, P.U.F., Pariz 1996, s. 33 in nasl.

27 Zakaj pravim, da vsak od pomenov lahko pomeni neko pravno pravilo? Zato, ker je normativnost temeljni pogoj, da je neki pomen že tudi pravno pravilo. Pogoja normativnosti pa seveda ne izpolnjuje vsak pomen; tak more biti veljavno pripisan na posebej določen način od za to pristojnega organa ali kot morda najlepše, kratko in povsem preprosto zapiše Otto Pfersmann: »Celui qui avance son roi de F1 vers F8 ne joue pas aux échecs.« [Kdor prestavi kralja z F1 na F8, ne igra šaha.]. Glej Otto Pfersmann, 'Norme' v delu: Alland, Rials (ur.), Dictionnaire de la culture juridique, PUF, Pariz 2003, s. 1080.

28 Primerjaj npr. s Friedrichom Müllerjem, ki pravi, da besedilo predstavlja prostorski okvir ali prostorske zamejitve Šnem. der Wortlaut als Begrenzung des Spielraums zulässiger Konkretisierung]. Friedrich Müller, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), s. 218 in nasl.

29 Franc Testen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 21), s. 13 in nasl.

30 Vsaj posredno ustavno podlago priznava le Sebastijan Nerad, Pravne posledice in narava odločb ustavnega sodišča v postopku ustavnosodne presoje predpisov, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2003, s. 83.

31 ... in pač še enkrat ugotovil, da je samoumevnost pogosti razlog zmot.

32 Franc Testen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 21), s. 13 in nasl.

33 »Gre za posebno tehniko, ne pa za izvajanje posebne pristojnosti,« piše Franc Testen, 'Ustavnost interpretativnih odločb ustavnega sodišča', IX. Dnevi javnega prava, s. 62. Besedo »tehnike« uporabljajo tudi v tuji ustavnopravni teoriji in praksi, kar je razvidno že po bežnem pregledu literature. Tako poimenovanje [tehnike odločanja] kot »neustrezno in zavajujoče« označi Borut Šinkovec, Nekateri teoretični problemi ustavnosodne presoje zakonov, magistrsko delo, Ljubljana 2002, ss. 79 in 80. Po mojem mnenju neupravičeno, saj tehnika pomeni način postopanja ali povezovanja metod in sredstev, potrebnih za dosego kakega cilja. Primerjaj Miloš Tavzes et al., Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002: téhnika -e ž [fr. technique iz gr. tekhnikós iz tékhne spretnost, umetnost, (praktična) veščina].

34 Državni zbor to sprejme po posebnem postopku, ki ga urejajo 149.-152. člen Poslovnika Državnega zbora (PoDZ-1), Ur. l. RS, št. 35/02, 60/04.

35 Beseda »razlaga« ali s tujko »interpretacija« po eni strani označuje (a) miselno opravilo, s katerim se določeni stvari ali izreku dodeli neki pomen, na drugi ravni pa poimenuje (b) sam proizvod tega miselnega opravila. Opredelitev je do tod soglasna. Od tod naprej si dve teoriji skačeta v lase: po prvi, tradicionalni, je razlaga opravilo ali pač proizvod odkrivanja ali poznavanja, sam bi to imenoval za teološki pogled; po drugi teoriji, rečejo ji realistična, pa je razlaga opravilo oz. proizvod volje razlagalca. Če krenem po poti volje, je razlagalec interpret odtlej istočasno soustvarjalec, in ne le poznavalec. Glej in primerjaj Michel Troper, 'Interprétation' v delu: Alland, Rials (ur.), navedeno delo (glej zgoraj, op. 28).

36 In tu se močno opiram na njegov prikaz: Pouvoir de l'interprète v geselskem članku 'Interprétation' v: Alland, Rials (ur.), navedeno delo (glej zgoraj, op. 28), ss. 846, 847.

37 Tak pogled je opazen dokaj pogosto, npr. v obče ustaljenem izražanju, da je sodišče »ugotovilo«, da je zakon neustaven.

38 Friedrich Müller (zagovornik strukture teorije prava) to isto doktrino preprosto spodbije le nekoliko drugače: »Dieser Wille, diese Entscheidung [ki naj bi ju razlaga razkrila; A. K.] - sei es des Normtextgebers, sei es des Normtextes - sind nicht »an sich« da. Entscheiden werden kann nur der konkrete Fall. Schon wegen der Zukünftigkeit dieser Fälle und damit der einem Normtext zuzurechnenden einzelnen Entscheidungen können weder »der« Wille noch »die« Entscheidung einer Vorschrift ermittelt werden.« Friedrich Müller, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), para. 262, s. 192.

39 Verjetno tudi zato, ker pojmovanje tega, kar je »razlaga«, lahko zavaja, Friedrich Müller raje govori o »konkretizaciji« namesto o »razlaganju« [nem. Konkretisierung statt Auslegung]. Obenem pa pravi: »Kakor dolgo bodo kot metoda prakse in pravne znanosti navajana samo pravila interpretacije (razlaganja), tako dolgo bo struktura praktičnega udejanjanja prava ostala narobe razumljena [nem. mißverstanden].« Friedrich Müller, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), para. 248, s. 186. - Kolikor vem, posebej poudarja podobno pri nas le Andraž Teršek. Glej npr. Andraž Teršek, 'K ustavni določbi o poslanski imuniteti', Pravna praksa 4/2005, s. 6, op. 3; isti, 'Ustava ne prenese črkobralskega formalizma', Pravna praksa, 8-9/2004, s. 35.

40 Primerjaj Leonid Pitamic, Država, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, po izvirni izdaji Družbe svetega Mohorja, 1927, s. 17: »[O]bvezno tolmačiti najvišja pravila v državi, je včasih še odločilnejšega pomena kot ustavodavna oblast sama [...]«

41 Primerjaj Dominique Breillat, 'Suprakonstitucionalnost ali nadustavnost v Franciji', REVUS, št. 3, Ljubljana, december 2004.

42 Teh spornih odločb v tej razpravi posamič ne obravnavam. Nižje izpostavljam le vzorčni izrek takih razlagalnih odločb. Nekaj odločb je posamič, a na enem mestu, obravnavanih v: Mavčič, Pavčnik (ur.), Ustavno sodstvo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2000. Analizo nekaterih »ustvarjalnostnih« stališč posameznih slovenskih ustavnih sodnikov glej v: Andraž Teršek, 'Ustavno sodišče in parlament: mehanizem »stopnjevanja sankcij«', Pravna praksa, št. 20/2000, priloga.

43 Glej 22. člen Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), Ur. l. RS, št. 15/94, 64/01.

44 Primerjaj Marko Novak, Delitev oblasti: Medigra prava in politike, Cankarjeva založba, Scientia, Ljubljana 2003, IV. del; Boštjan M. Zupančič, Prvine pravne kulture, FDV, Ljubljana 1995, s. 151 in nasl.

45 Prav tako npr. Friedrich Müller kot Riccardo Guastini in Michel Troper. Glej Friedrich Müller, navedeno delo (glej zgoraj, op. 9), s. 192 in nasl.; glej Riccardo Guastini, navedeno delo (glej zgoraj, op. 13); glej Michel Troper, navedeno delo (glej zgoraj, op. 37), s. 847.

46 Primerjaj z razmišljanjem o pomenu ustavnosodnih precedensov in sodne prakse npr. v: Aleš Galič, '»Argument precedensa«ali Stališča Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse', REVUS, št. 1, Ljubljana, 2003; Andraž Teršek, 'Prispevek k razpravi o pomenu sodne prakse', Pravna praksa, št. 38-39/2004, s. 8; Primerjaj tudi Bojan Bugarič, 'Pravna sredstva za omejevanje pristojnosti ustavnega sodstva', Zbornik s IV. Dnevov javnega prava, Portorož 1998, s. 93; Matevž Krivic, 'Vezanost ustavnega sodišča na ustavo - ali na lastne prejšnje odločitve?', Zbornik s VI. Dnevov javnega prava, Portorož 2000.

47 Dworkinova romaneskna prispodoba verižnega ali nedokončanega romana [ang. chain novel] v našem prostoru ne izzveni posebej posrečeno, vezanost ustavnih sodnikov pa ustrezneje ponazarja sorodna poetična prispodoba Vezia Crisafullija: kdor trdi, da razlagalne odločbe ustvarjajo novo pravo (to po njegovem mnenju ne drži), bi moral dodati najmanj to, da gre za pravotvorno dejavnost, ki se drži obveznih rim [it. una legislazione a rime obbligate]. Glej Vezio Crisafulli, 'La Corte ha vent'anni', v delu: N. Occhiocupo (ur.), La Corte constituzionale tra la norma giuridica e realtà sociale, Il Mulino, Bologna 1978, s. 84. Glej tudi Ronald Dworkin, Law's Empire, Belknap Harvard, 12. izdaja, Cambridge 2001; s. 228 in nasl.

48 Jacques Chevallier v odličnem eseju prikazuje, da se pojem pravnega reda izraža v dveh svojih bistvenih razsežnostih: v urejenosti ali sistemskosti in normativnosti. Urejenost ima dve naravi: statično in dinamično; prvo izražata povezanost in hierarhija, drugo pa produkcijski in reprodukcijski steber sistema. Glej Jacques Chevallier, 'L'ordre juridique', v delu: Jacques Chevallier et al., Le droit en procès, P.U.F., Pariz 1983, ss. 7-51.

49 Primerjaj npr. analizo stališča slovenskih ustavnih sodnikov do tega vprašanja v: Andraž Teršek, navedeni članek (glej zgoraj, op. 43).

50 Primerjaj npr. Franc Testen, 'Tehnike ustavnosodnega odločanja' v delu: Mavčič, Pavčnik (ur.), Ustavno sodstvo, navedeno delo (glej zgoraj, op. 43).

51 Radbruch kot temeljne sestavine ideje prava obravnava pravičnost, smotrnost in pravno varnost. Glej Gustav Radbruch, Filozofija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001.

52 Pravna praznina, leksikon Pravo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003.

53 Štiri poglavitne naloge ustavnih sodišč so (v izvornem zaporedju): (a) skrb za delitev pristojnosti med državo in njenimi sestavnimi enotami (federacija v. federalne enote npr.; kasneje tudi lokalne skupnosti), (b) uresničevanje načela delitve oblasti, (c) zagotavljanje hierarhične urejenosti pravnega sistema (ustavnost in zakonitost), (č) varstvo posameznika pred oblastnim ravnanjem države in varstvo manjšine pred voljo večine (človekove pravice in temeljne svoboščine).

54 To načelo se kaže v več členih Obligacijskega zakonika. Za primer navajam le 58. člen, ki pogodbo kljub napaki obličnosti ohranja v veljavi, »če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen [...]«. Glej Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04.

55 Primerjaj Digestae 34.5.12 (Iulianus 50 dig.): »Quotiens in actionibus aut in exceptionibus ambigua oratio est, commodissimum est id accipi, quo res de qua agitur magis valeat quam pereat.«; Digestae 45.1.80 (Ulpianus 74 ad ed.): »Quotiens in stipulationibus ambigua oratio est, commodissimum est id accipi, quo res, qua de agitur, in tuto sit.«; Digestae 34.5.21.1 (Paulus 14 ad plaut.) »Semper in dubiis id agendum est, ut quam tutissimo loco res sit bona fide contracta, nisi cum aperte contra leges scriptum est.«

56 Prej sem v diplomskem delu, ki je podlaga tej razpravi, napačno trdil, da sodnik Ribičič na tem mestu ugovoru »pritrjuje«. Ta ugovor sodnika Ribičiča v resnici ne prepriča, da razlagalna odločba v takem primeru ne bi bila mogoča. Glej njegovo pritrdilno ločeno mnenje k odločbi U-I-246/02, kjer pove, prvič, da bi bila po njegovem mnenju razlagalna odločba boljša rešitev, in drugič, zakaj je kljub temu podprl slabšo večinsko odločitev. Večinski ugovor proti sprejemu razlagalne odločbe - češ da je težko vztrajati pri interpretaciji zakona v izrecnem nasprotju z interpretacijami, ki jih izrecno daje državni zbor sam, - torej ni prepričal njega; v svojem ločenem mnenju izraža le delno razumevanje za tak argument.

57 Primerjaj 83. člen Obligacijskega zakonika: »Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.« Glej Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04.

58 Glej zgoraj, 1.1.1.2 in op. 29.

59 K takemu odgovoru je državni zbor vedno pozvan kot stranka v postopku presoje ustavnosti zakona. Včasih odgovora ne da.

60 Glej npr. ločeno mnenje sodnika Krivica k odločbi U-I-83/94; sodnik Ude, ki se mu je pridružil sodnik Šinkovec v odklonilnem ločenem mnenju k odločbi U-I-201/96, OdlUS V/II, 99; v zdajšnji sestavi izrecno sodnik Ribičič v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi U-I-308/02.

61 Tako izrecno prvič sodnik Ude v odklonilnem ločenem mnenju k sporni referendumski »razlagalni« odločbi U-I-201/96; OdlUS V/II, 99.

62 Primerjaj odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica, ki se mu pridružuje sodnik Testen, k odločbi U-I-93/98: »[B]i pač moral zakonodajalec čimprej (lahko po hitrem postopku) sprejeti novo besedilo razveljavljenega [...] člena in v njem določiti nov rok. Po njegovi presoji vseh okoliščin takratnega položaja bi bil lahko ta rok morda tudi krajši ali daljši [od tega, ki ga je z razlagalno odločbo postavila sodba večine ustavnih sodnikov].«

63 Bodisi zato, ker državni zbor ne da odgovora in ta niti ni jasno razviden iz zakonodajnega postopka, bodisi ker bi dovolj prebrisan in jezikovno vešč zakonodajalec morda namenoma dopustil več prostora za razlago in bi breme odločitve tako skrivaj preložil na pleča sodstva - in morebiti na zrelejši kasnejši čas. Na tem mestu le kratko odgovarjam zadnji možnosti namenjenemu resnemu pomisleku »retroaktivnosti« in zato »pravne nevarnosti« takega dejanja zakonodajalca: mar ni pravzaprav vsako razlaganje kot nujna postavka uporabe prava vedno retroaktivno (retroaktivno določanje resničnega položaja pravnih naslovnikov oziroma pripisovanje pomena zakonskemu določilu za nazaj)? In drugačno vendarle ne more biti; razen če obstaja precedenčni primer. Primerjaj zgoraj, op. 39.

64 Marijan Pavčnik, 'Razlaga (razumevanje) Ustave', uvodni referat na IX. Dnevih javnega prava, junija 2003 v Portorožu, objavljen v: Pravnik, 6-8/58, Ljubljana 2003; s. 369.

65 Thierry Di Manno navedeno delo (glej zgoraj, op. 3), s. 20.

66 Glej Thierry Di Manno, navedeno delo (glej zgoraj, op. 3), s. 25.

67 Gustavo Zagrebelsky, navedeno delo (glej zgoraj, op. 18), s. 279.

68 Tako prvič izrecno sodnik Ude v odklonilnem ločenem mnenju k sporni referendumski »razlagalni« odločbi U-I-201/96; OdlUS V/II, 99. Glej tudi zgoraj 1.2.2, op. 62.

69 Glej Jose Manuel Cardoso da Costa, General report s VII. konference evropskih ustavnih sodišč v Lizboni 1987, s. 176.

70 Glej Franc Testen, navedeno delo (glej zgoraj, op. 51), s. 239, op. 56.

71 Glej Sebastijan Nerad, navedeno delo (glej zgoraj, op. 31), s. 84 in 85.

72 Pavčnik opozarja na »temeljno nalogo razlagalne odločbe«, ki je v tem, »da iz pravnega sistema izloči pomen zakonskega (ali drugega) pravnega besedila, ki je neustaven [...]. Razlagalna odločba rešuje zakon [...] in pomaga zakonodajalcu, da je njegovo pravno sporočilo v mejah ustavnih možnosti. Naloga ustavnega sodišča je načeloma zgolj ta, da avtoritativno odstrani razlago, ki je neustavna.« Glej Marijan Pavčnik, navedeni referat (glej zgoraj, op. 65), s. 369.

73 Naj ob tem pripomnim, da v tuji ustavnopravni teoriji interpretativne odločbe nekateri imenujejo tudi kvalitativne razveljavitvene odločbe oziroma idealne razveljavitve, ker razveljavljajo idealni (in ne stvarni) del zakona, razveljavljajo torej pravno pravilo.

74 Primerjaj odločbo št. U-I-108/91 ali OdlUS II, 67.

75 Niže jo posebej poimenujem kot omejevalno ali restriktivno razlagalno odločbo. Glej spodaj, 2.2.2.2.

76 Glej zgoraj 1.2.2 in 2.2.1.

77 Neprimerno omejevanje zakonodajne in sodne veje oblasti (glej zgoraj 1.2.2) ter prekoračitev meje med izrekom in obrazložitvijo.

78 Kot sem že omenil, je po mojem pregledu in mnenju vsaj eno tako razveljavitveno-razlagalno odločbo slovensko Ustavno sodišče že izdalo: to je bilo leta 1995, OdlUS IV/1, 11 ali U-I-124/94. Glej zgoraj 2.1.2.

79 Oblikovalne, če bi prevzel besedišče, ki se nanaša na sodni akt, oziroma ustanovitvene, če povzamem besedišče, ki obravnava upravni akt. Glej Marijan Pavčnik, navedeno delo (glej zgoraj, op. 22), s. 307 in 311.

80 Izjema (ki potrjuje pravilo) je odločba, ki podzakonski predpis odpravlja, torej »razveljavlja« z učinkom za nazaj. Ker pa se sam v delu omejujem na zakon, ta primer zaradi preprostosti in jasnosti prikaza spuščam.

81 Poimenoval naj bi jih Vezio Crisafulli pred dobrimi tremi desetletji. Glej zgoraj 1.1.1, op. 8.

82 Podobno so v tuji ustavnopravni literaturi znana npr. poimenovanja reading in/out, writing in/out.

83 Bodisi zaradi moje napake bodisi zato, ker pregled v enem delu otežuje že omenjeno dejstvo, da v domači ustavnosodni praksi razlagalne odločbe enkrat nosijo geslo interpretacijske, drugič interpretativne, na kar je treba biti pozoren pri uporabi spletnega iskalnika na straneh Ustavnega sodišča RS (www.us-rs.si). Drugi razlog za morda nepopoln pregled je dejstvo, da nekatere razlagalne odločbe niso označene z nobeno od treh možnih besed in jih je med take mogoče umestiti šele, če odločbo opazimo po naključju ali sistematičnem branju vseh odločb. In tretji, zame presenetljiv, je ta, da sicer redko, pa vendar - »kot se sliši glas« -, nekatere odločbe ustavnega sodišča niso bile objavljene niti v Uradnem listu RS niti na spletni strani US RS niti v zbirki odločb in sklepov ustavnega sodišča.

84 Analizirane in do neke mere podobno poimenovane so tudi v številnejših italijanskih ter francoskih ustavnopravnih kritikah.

85 Glej zgoraj: 2.1.2.2 in 2.2.1.2.

86 Glej zgoraj: 2.1.2.2.

87 Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnika Ribičiča k odločbi U-I-308/02 z dne 26. aprila 2004.

88 Zanimiv bi bil primer, če bi se državni zbor odločil sprejeti avtentično razlago zakona, ki je - ustavni zakon; seveda z ustrezno večino, o kateri je izrecen tudi Poslovnik DZ, da bi povozil ustavnosodno tolmačenje ustave.

89 Matevž Krivic, 'Pravniki ali »črkobralci«?', Pravna praksa, 17/2000, s. 37; Andraž Teršek, 'Ustava ne prenese črkobralskega formalizma', Pravna praksa, 8-9/2004, s. 35. Pretirano odločanje »od primera do primera«, torej preskromno, če sploh izdelovanje standardov in doktrin ustavnosodne presoje, tudi precedenčno nekonsistentnost slovenskemu ustavnemu sodišča očita npr. Teršek. Primerjaj Pravna praksa, št. 10-11/2003 ali št. 38-39/2004 (tam med drugim tudi o pomenu obrazložitev ustavnosodnih odločb z vidika ustavnega in konsistentnega pravnega reda).

90 V razmislek dajem le opombo: zakon o ustavnem sodišču v prvem členu pravi, da je to najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Argument načela delitve oblasti, ki spodbija ustvarjalne odločbe, temelji ravno na umestitvi ustavnega sodišča v eno od teh vej - med sodstvo. Sodna narava ustavnega sodišča pa ne more biti povsem samoumevna za njegovo umestitev na vrh sodne veje oblasti. Na to kaže predvsem dejstvo, da ustava v poglavju o državni ureditvi niti pod »sodstvom« ustavnega sodišča ne omenja. Tam pravi, da je najvišje sodišče v državi vrhovno sodišče. Ustavnemu sodišču je namenjeno ločeno poglavje z enakim naslovom. Trditev, da je prav slednje najvišji organ sodne oblasti, je zato lahko sporna. Dejanskost je vsekakor stvar življenjske prakse, nečesa torej, kar sprejemamo, čemur se uklanjamo. A če se pogovarjamo o vlogi, ki naj jo ustavno sodišče odigrava v domači ustavnopravni pokrajini, je važno tudi načelo. Povsem razumna bi se mi na tej podlagi lahko zdela trditev, da ustavno sodišče ne zapade pod načelo delitve oblasti. To načelo naj pokriva poglavje o državni ureditvi; pokriva naj tiste tri veje oblasti, ki jih omenja ustava, in tiste subjekte, ki jih pod njimi niza ustava. Če bi namreč v to igro potegnili tudi ustavno sodišče, je neizogiben sklep, da je en in isti subjekt sočasno enakovreden igralec in sodnik tega pravila igre. Via ad absurdum, torej, v razmislek.

Top of page

References

Bibliographical reference

Andrej Kristan, « Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS », Revus, 4 | 2005, 11-41.

Electronic reference

Andrej Kristan, « Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS », Revus [Online], 4 | 2005, Online since 04 March 2013, connection on 23 May 2017. URL : http://revus.revues.org/1686 ; DOI : 10.4000/revus.1686

Top of page

About the author

Andrej Kristan

pomočnik urednika Revusa, podiplomski študent filozofije prava (Panthéon-Assas Paris II)

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org