Skip to navigation – Site map
Ustavno kazensko procesno pravo

Miranda: ustavna pravica ali ne?

Miranda: A Constitutional Right?
Zarja Čibej
p. 7-35

Abstracts

The author analyzes and discusses the development of the American Miranda from 1966 until today and compares it with the Slovene miranda. She argues that the main difference between them is in the conditions under which Miranda applies and in the constitutional protection each of them is afforded. The American miranda applies when a suspect is taken into custody and she is interrogated, while the Slovene miranda applies if a suspect is either taken into custody or she is interrogated by the police. In the former case miranda is protected by the Slovene Constitution, but not in the latter. Through the analysis of the jurisprudence of the US Supreme Court the author demonstrates that the American regulation of miranda has become very close to what is considered to be the continental approach to the criminal procedure in the last few years, since the US Supreme Court, in the name of finding the material truth at trials has recognized numerous exceptions to miranda. The latest exception to miranda allows for the state at a trial to introduce the physical evidence derived from a statement of the defendant who had not been given the Miranda warnings. The author argues that the American miranda with the applicable exceptions is very similar to the miranda of the Slovene Criminal Procedure Act that allows for the police interrogation without the presence of an attorney, which is evidenced “only” by the official note, which is not regarded as a formal evidence, but on the basis of which the police may lawfully seek other evidence and which the trial judge is free to review. The author emphasizes the difference between the Slovene and the American constitutional provisions related to miranda, especially in the view of the nature of the protection that each provides for the miranda rights. Since the American Constitution has no explicit provisions regarding the right to remain silent and the right to the assistance of an attorney, miranda is only one of the ways to safeguard the privilege against self-incrimination. Therefore, miranda itself is not a constitutional right and a violation of miranda without more does not justify the exclusion of an evidence obtained in the violation of miranda. The Slovene Constitution, on the other hand, has explicit provisions concerning the right to remain silent and the right to the assistance of an attorney in cases where the freedom to move is restricted in a significant way, therefore the Slovenian miranda in cases where the suspect is taken into custody is not only a way of safeguarding the privilege against self-incrimination, but a constitutionally protected right. The author argues that precisely for this reason, the regulation of the police interrogation in cases where a suspect is taken into custody and is not afforded the assistance of an attorney is not in accordance with the provisions of the Slovene Constitution. In cases like that the evidence derived from such official note should be excluded as well as the official note itself, since it was obtained in a way that directly violates the constitutional provisions with respect to the right to the assistance of an attorney.

Top of page

Full text

1 Uvodno - kaj se dogaja z Mirando?

  • 1 Warren's Court - pogosto uporabljeno in udomačeno poimenovanje Vrhovnega sodišča ZDA v času, ko mu (...)
  • 2 Vrhovno sodišče ZDA v času predsedovanja Warrena Burgerja med leti 1969 in 1986.
  • 3 Vrhovno sodišče ZDA v času predsedovanja Williama Rehnquista med leti 1986 in 2005.

1Leta 1966 je Vrhovno sodišče ZDA sprejelo eno izmed svojih najbolj znanih in najpogosteje kritiziranih odločitev, s katero je ob odvzemu prostosti osumljencem kaznivih dejanj uvedlo obvezen pouk, ki je s svojo značilno začetno frazo dobro znan tudi vsem ljubiteljem ameriških filmov in nanizank - »You have the right to remain silent «. Preteklo je skoraj štirideset let od rojstva Mirande, vendar ni popolnoma jasno, ali bo naslednje leto jubilej praznovala tista Miranda iz leta 1966 ali njena sestra, ki je rasla v njeni senci, neznana širšemu krogu ljudi, in katere razvoj je potekal drugače kot Mirandin. Če ima Miranda res sestro, ki prevzema njeno mesto, potem lahko rečemo, da je Miranda otrok t. i. Warrenovega sodišča,1 medtem ko je nad njeno sestro bdelo kasnejše in bolj konservativno Burgerjevo sodišče,2 ki je tiho, pa vendarle morda odločilno zarisalo njen nadaljnji razvoj, ki mu je v njenih zrelih letih dalo odločilen pečat Rehnquistovo sodišče.3

2Zanimivo je, da se Miranda od svojega rojstva sploh ni spremenila; ostala je taka, kot jo vsi poznamo iz njenih najbolj rosnih let in policija jo osumljencem še vedno redno predstavlja. Pa vendar, če to drži, potem gotovo drži tudi to, da je zadnja leta vse bolj glasna in vplivna njena sestra, za katero bi sicer lahko rekli, da ima z Mirando skupne korenine, a se je kljub temu razvila v precej drugačno gospo, ki ima drugačne, mestoma prav nasprotne poglede na pravice osumljencev kaznivih dejanj. Privrženci Mirande so razburjeni, ko opazujejo, kako njena sestra počasi, a vztrajno prevzema Mirandino mesto, medtem ko so zagovorniki sestre razumljivo navdušeni. Predvsem v zadnjih nekaj letih, ko je postalo vse bolj jasno, da je Miranda stisnjena v kot in lahko samo nemočno opazuje, kako njena sestra pod istim imenom, a vendar s popolnoma drugačnimi idejami in nameni prevzema njeno mesto, in ko je dala sestra jasno vedeti, da se ni odločila le za drugačno pot kot Miranda, temveč da se je odpravila nazaj v tisto smer, od koder sta obe prišli, in v tisti čas, ko ju še ni bilo, se je razvnela vroča razprava o tem, kaj se pravzaprav dogaja z Mirando, ki je v skoraj štiridesetih letih postala rutina in del vsakdana.

3Morda je zgodba o dveh sestrah in njunem boju za prevlado pretirana. Morda gre za povsem normalen, morda celo pričakovan razvoj Mirande. Morda je Vrhovno sodišče ZDA v zadnjih letih pravilno ugotovilo, da je Miranda nepotrebna in da Ustava ZDA takega standarda od Warrenovega sodišča sploh nikoli ni izrecno zahtevala ter da se lahko zato Mirando spreminja tako, da jo je danes pravzaprav nemogoče prepoznati.

  • 4 Ko v prispevku uporabljam izraz Miranda, imam v mislih odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Mi(...)

4Namen tega prispevka je analizirati Mirandin razvoj od leta 1966 do danes in primerjati današnje ameriške mirande4 s slovensko. Na prvi pogled se namreč zdita slovenska in ameriška ureditev precej podobni, vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da sta si ureditvi v določenih vidikih res praktično identični, v nekaterih pa precej različni. V prispevku skušam prikazati, da je bistvena razlika med njima v tem, da se miranda v slovenski ureditvi kazenskega postopka pojavi dvakrat, in sicer na različnih časovnih točkah kazenskega postopka. Ameriška miranda se namreč uporablja, ko je zadoščeno dvema pogojema - ko je osumljencu odvzeta prostost in je ob tem zaslišan, medtem ko se slovenska miranda uporablja v dveh primerih - ko je osumljencu odvzeta prostost ali ko je zaslišan s strani policije, pri tem pa je narava teh dveh pravic v smislu ustavnosti različna, saj je miranda ob odvzemu prostosti ustavna pravica, miranda ob zaslišanju pa ne vedno.

  • 5 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004).

5Ko v prispevku primerjam ameriško in slovensko ureditev, poskušam pokazati tudi to, da se je ameriška miranda v zadnjih letih zelo približala kontinentalnemu načinu razmišljanja o kazenskem postopku, predvsem v smislu spreminjanja mirande v luči iskanja materialne resnice. Vrhovno sodišče ZDA je namreč s svojimi odločitvami uvedlo številne izjeme od originalne Mirande, ki so v lanskem letu pripeljale do tega, da se lahko na sojenju zoper obdolženca uporabi fizičen dokaz, ki je bil pridobljen s kršenjem mirande.5 Kot bomo ugotovili kasneje, je taka ameriška miranda zelo podobna slovenski mirandi v predkazenskem postopku, predvsem v tistem delu, ko slovenska ureditev dopušča zaslišanje osumljenca brez prisotnosti zagovornika, na podlagi katerega policija sicer res napravi »zgolj« uradni zaznamek, vendar pa lahko policija na podlagi takega uradnega zaznamka zakonito zbira dokaze zoper osumljenca, hkrati pa se lahko s takim zaznamkom seznani tudi sodnik, ki odloča o glavni stvari.

2 Ameriška miranda - originalna različica

  • 6 Ameriška sodna praksa uporablja izraz »custodial interrogation« (kustodialno zaslišanje). Država j (...)
  • 7 Vrhovno sodišče ZDA je na tem mestu poudarilo, da so imeli v mislih to fazo, ko so v odločitvi Esc (...)

6Odločitev v zadevi Miranda v. Arizona (vsaj v svoji originalni različici) prepoveduje državi tako uporabo obremenilnih kot tudi uporabo razbremenilnih izjav obdolženca, ki so bile pridobljene med policijskim zaslišanjem. Država lahko tako pridobljene izjave uporabi v kazenskem postopku le, če dokaže, da so bile med zaslišanjem uporabljene procesne varovalke, ki učinkovito ščitijo privilegij zoper samoobtožbo. S policijskim zaslišanjem6 je mišljeno zaslišanje s strani policije po tem, ko je bila oseba aretirana oziroma ji je bila na drug način v pomembnem obsegu omejena svoboda gibanja.7 Vrhovno sodišče ZDA je v svoji odločitvi predvidelo pouk, ki ga je treba dati vsakemu osumljencu pred takim zaslišanjem, in sicer ga je treba opozoriti, da:

1. ima pravico do molka,
2. se lahko njegove izjave na sojenju uporabijo zoper njega in
3. ima pravico do prisotnosti zagovornika, ki mu ga bo v primeru, če si zagovornika ne more privoščiti sam, priskrbela država.

7Ob tem je Vrhovno sodišče ZDA še dodalo, da če se ne razvijejo drugačna, a enako učinkovita sredstva za informiranje osumljencev glede njihove pravice do molka ter zagotovi njeno neprekinjeno uresničevanje med celotnim zaslišanjem, potem država izjav, pridobljenih brez navedenega pouka, ne sme uporabiti na sojenju.

  • 8 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 443-444.
  • 9 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 364/2002 z dne 23. 9. 2004, spodaj.
  • 10 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 478.

8Osumljenec se lahko tem pravicam veljavno odpove pod pogojem, da je taka odpoved razumna, prostovoljna in zavestna, vendar pa se mora zaslišanje kljub temu prekiniti, če osumljenec na kateri koli kasnejši stopnji zaslišanja v kakršni koli obliki izrazi, da se želi posvetovati z zagovornikom. Prav tako velja, da mora policija prenehati z zaslišanjem v takih primerih tudi, ko osumljenčevemu zaslišanju zagovornik ne prisostvuje. Sámo dejstvo, da je osumljenec izjavo že podal prostovoljno oziroma da je že odgovoril na nekaj vprašanj, še ne pomeni, da osumljenec nima več pravice prenehati odgovarjati na vprašanja, dokler se ne posvetuje z zagovornikom, in šele kasneje spet privoliti v pogovor.8 Ob tem pa ni nobene potrebe, je poudarilo Vrhovno sodišče ZDA, da policija ustavi osebo, ki vstopi v policijsko postajo in želi podati izjavo ali priznati storitev kaznivega dejanja, ali nekoga, ki policijo pokliče in po telefonu poda izjavo ali priznanje.9 Privilegij zoper samoobtožbo podajanja prostovoljnih izjav ne omejuje, prav tako njihova dopustnost ni bila omejena z odločitvijo v zadevi Miranda.10

3 Slovenija ima dve mirandi

  • 11 Ur. l. RS, št. 56/2003.
  • 12 Ur. l. RS, št. 33I/1991-I, zadnja upoštevana sprememba Ur. l. RS, št. 69/2004.
  • 13 Ur. l. RS, št. 63/1994, zadnja upoštevana sprememba Ur .l. RS, št. 43/2004.

9Slovenska pravna ureditev pozna dve mirandi; tisto, ki je bila postavljena v ospredje z novelo ZKP-E11 in močno kritizirana, še preden je začela veljati, ter tisto, ki jo zagotavlja 19. člen Ustave Republike Slovenije,12 o kateri nikoli ni bilo kaj dosti govora in ki je bila morda v razpravah o mirandi v Sloveniji neupravičeno postavljena v ozadje, čeprav se, kot bomo videli v nadaljevanju, obe mirandi mestoma prekrivata. Razlika med njima je predvsem v pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da miranda postane pravica osumljenca. Prva se namreč veže na zaslišanje v fazi predkazenskega postopka, druga pa na odvzem prostosti. V tem delu obe mirandi analiziram in primerjam skozi ustavne in zakonske določbe ter v luči judikature Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na podlagi česar bom kasneje v prispevku razpravljala predvsem o tem, ali je slovenska miranda ustavna pravica ali ne oziroma ali so določbe Ustave RS dosledno spoštovane v veljavnem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP).13

3.1 Miranda v predkazenskem postopku

  • 14 Glej npr. Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnjem desetletju, v IX. dnevi (...)
  • 15 Ur. l. RS, št. 32/2003.
  • 16 I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005.

10Z uvedbo v predkazenski postopek z novelo ZKP-E je miranda dvignila veliko prahu v slovenskem pravnem prostoru.14 Zakonodajalec se je za takšno spremembo kazenskega postopka odločil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-92/96 z dne 21. marca 2002.15 Po četrtem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s sodbo I Ips 114/2005 z dne 26. maja 2005, v kateri je Vrhovno sodišče RS natančneje obrazložilo pomen zakonskih določb, mora policija osumljencu, preden od njega začne zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja; če se bo zagovarjal, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega. Če si osumljenec po danem pouku vzame zagovornika, ga lahko policija po 148.a členu ZKP formalno zasliši, če tega ne stori ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila policija, pa policija v skladu s pogoji iz šestega odstavka 148. člena ZKP sestavi uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi.16

  • 17 Na to sta opozarjala že Šugmanova v Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnje (...)

11Iz teh določb izhaja, da lahko policija opravi razgovor z osumljencem tudi brez prisotnosti zagovornika v dveh primerih. Prvič, če se osumljenec ne izjavi, da si bo vzel zagovornika, ali drugič, če zagovornik ne pride pravočasno. Policija sicer v takih primerih o izjavi osumljenca sestavi »le« uradni zaznamek, in ne zapisnika. Zakonska ureditev pridobivanja izjav v teh dveh primerih predvsem glede dokazne vrednosti tako pridobljenih izjav oziroma uradnega zaznamka je nejasna. Iz ZKP ne izhaja jasno, ali se lahko tako pridobljene izjave uporabijo na glavni obravnavi in ali se lahko na glavni obravnavi uporabijo dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi takih izjav. Ker ZKP v drugem odstavku 148.a člena določa, da se o zaslišanju osumljenca, ki poteka v navzočnosti zagovornika, napravi zapisnik ter da se tak zapisnik lahko uporabi kot dokaz na sojenju, bi lahko sklepali, da se uradni zaznamek ne sme. Vendar pa Vrhovno sodišče RS na ta vprašanja odgovarja ravno nasprotno; uradni zaznamek se lahko uporabi kot dokaz na sojenju, poleg tega se lahko na njegovi podlagi zbira tudi druge dokaze.17

  • 18 I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005.

12Vrhovno sodišče RS namreč meni, da ni mogoče pritrditi stališču, da mora sodišče uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo policija pridobi po šestem odstavku 148. člena ZKP, na podlagi določb 18. člena in prvega odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisov in da se na vsebino take izjave nobena odločba v postopku ne sme opreti. Ne gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne dokaz, pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katere je v ZKP določeno, da se nanje sodna odločba ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.18 Iz tega izhaja, da miranda v slovenskem predkazenskem postopku ni ustavna pravica, o čemer bo več govora v nadaljevanju.

13Glede tega, ali uradni zaznamek o izjavi osumljenca, dani po pouku, ostane v spisu, ZKP nima posebne določbe. Do pritrdilnega odgovora je po mnenju Vrhovnega sodišča RS mogoče priti z razlago določb, s katerimi zakon ureja status zapisnika o policijskem zaslišanju in o ravnanju z obvestili, ki jih policija pridobi od osumljenca, še preden je bil nanj osredotočen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje. V drugem odstavku 148.a člena ZKP je izrecno predpisano, da se zapisnik o zaslišanju osumljenca pred policijo v navzočnosti zagovornika lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku. Po prvem odstavku 83. člena ZKP mora državni tožilec, preden pošlje spise sodišču, izločiti obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Če tega ne stori državni tožilec, mora taka obvestila iz drugega odstavka 148. člena ZKP po drugem odstavku 83. člena istega zakona izločiti iz spisov preiskovalni sodnik.

  • 19 Id.

14Koncept ZKP je glede nezakonitih dokazov tak, da določa, na katere dokaze se sodna odločba ne sme opreti in jih je zato treba iz spisov izločiti. Glede uradnega zaznamka o osumljenčevi izjavi pa zakonodajalec take formulacije ni uporabil, zato je mogoče sklepati, da je bil njegov namen, da tak zaznamek ostane v spisu in se z njim lahko seznani tudi sodeči sodnik. Uradni zaznamek o izjavi je dopustno uporabiti tudi kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se izdajajo pred in med preiskavo (odredba o hišni preiskavi, sklep o priporu, sklep o uvedbi preiskave). Podatki, ki jih vsebuje izjava, so lahko tudi podlaga za vložitev neposredne obtožnice, vendar pa v nobenem od teh primerov sodišče ne sme osumljenčeve izjave uporabiti samostojno, ampak vedno v povezavi z že zbranimi dokazi in podatki.19 Vendar pa se po taki razlagi zakonskih določb kar samo zastavlja vprašanje, v čem je praktična razlika med formalnim zaslišanjem in formalnim zapisnikom na eni strani ter opravljanjem razgovora z osumljencem in uradnim zaznamkom na drugi strani in v čem sploh sta potem namen in pomen mirande v predkazenskem postopku. Po eni strani se je namreč osumljenca poskušalo zaščititi z obveznim poukom o njegovih pravicah, po drugi strani pa se mu ne zagotavlja uresničevanja teh pravic v polnem obsegu oziroma v vseh okoliščinah.

15Vrhovno sodišče RS na ta očitek odgovarja s trditvijo, da je napačno enačenje prostovoljne osumljenčeve izjave po danem pouku z njegovim zaslišanjem po 148.a členu ZKP. Slednje je kot način pridobivanja osumljenčeve izpovedbe, kot dokaza v kazenskem postopku, veliko bolj invazivno. Če se osumljenec po pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP odloči, da bo podal izjavo o kaznivem dejanju, njegovo izjavo policija zapiše zaradi razjasnitve relevantnih dejstev, lahko mu tudi postavlja posamezna vprašanja. Ta so lahko le pojasnilne narave, ne smejo pa biti taka, da bi se z njimi na nedovoljen način vplivalo ali celo poskušalo zlomiti voljo osumljenca ali ovreči njegovo izjavo. Ko pa policija osumljenca zaslišuje, stori to v skladu z določbami iz 227. do 233. člena ZKP, kar obsega tudi razjasnjevanje morebitnih nasprotij v njegovi izpovedbi, predočanje dokazov, ki so v nasprotju z osumljenčevimi navedbami, ter druga podobna zasliševalčeva ravnanja. Zato mora biti pri takem zaslišanju navzoč osumljenčev zagovornik, ki zagotavlja enakost orožij v tej praviloma najbolj občutljivi fazi (pred)kazenskega postopka. Zagovornik in osumljenec se lahko pred zaslišanjem tudi posvetujeta in pregledata obremenilno gradivo.

  • 20 Id.

16Zato je razumljivo, da je zapisnik o osumljenčevem zaslišanju, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 148.a člena ZKP, dokaz, na katerega sodišče lahko opre tudi sodbo.20 Vendar pa niti ZKP niti Vrhovno sodišče RS nič ne govorita o tem oziroma določata, kako se zagotavlja, da bo policija v praksi tudi dejansko spoštovala razliko med zaslišanjem in pridobivanjem izjave od osumljenca, in kako se bo preverjalo spoštovanje te razlike. Poleg tega se zastavlja vprašanje, ali je policija sploh usposobljena za en ali drug način pridobivanja informacij oziroma izjav od osumljencev. Taka ureditev je tudi v nasprotju z namenom mirande, ki temelji na spoznanju, da je element neformalne prisile prisoten pri vsakem policijskem izpraševanju osumljenca ter da neformalne oblike pritiska na osumljenca lahko predstavljajo prisilo, pred katero osumljence ščiti privilegij zoper samoobtožbo. Pravna rešitev, vsaj ena izmed možnih rešitev, ki naj bi ta problem odpravila, je uvedba obveznega pouka osumljencem o njihovih pravicah in dosledno spoštovanje ter omogočanje uresničevanja teh pravic, vključno s pravico do pomoči zagovornika. S tem, ko je naš zakonodajalec dovolil pridobivanje izjav ob nepopolnem spoštovanju mirande, na katere se sicer sodna odločba res ne sme opreti, lahko pa se razpravni sodnik z njo seznani oziroma okuži ter kar je najpomembnejše, na podlagi tako pridobljene izjave se lahko pridobiva druge dokaze, ki imajo na sojenju popolno dokazno vrednost, je zakonodajalec pravzaprav obenem uvedel obvezno mirando, sočasno pa predvidel tudi način, kako obiti mirando. S tem je bil namen mirande pravzaprav v celoti izničen.

  • 21 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313.
  • 22 Pogoje, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prostovoljnosti zaslišanja ali izjave, mora izkaza (...)
  • 23 Primerjaj s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Condron v. Združeno Kraljestvo (...)
  • 24 I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005.

17Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku, se torej ne izločajo iz spisov. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne dokazi, na katerih bi lahko temeljila sodba, pomenijo pa vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Gre torej za dokaze v spoznavnem pomenu, ne pa v formalnem smislu. Pač pa se mora s smiselno uporabo drugega odstavka 83. člena izločiti obvestilo osumljenca, dano po pouku, če se v kazenskem postopku ugotovi, da je bila izjava dana pod vplivom nezakonitega ravnanja policije pred podanim poukom.21 Pogoj za izjavo po šestem odstavku 148. člena ZKP je po mnenju Vrhovnega sodišča RS, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno.22 Po stališču pravne doktrine morata biti za veljavno soglasje podani hkrati obe prvini: vedenje (kognitivni element) in volja (volitivni element). Osumljenec tudi mora biti v takem duševnem stanju, da je sposoben razumeti pomen svojih pravic in kako jih lahko v tej fazi predkazenskega postopka udejanja ter se biti sposoben braniti. Ali je bilo tem pogojem zadoščeno, je treba sklepati na podlagi okoliščin vsakega konkretnega primera. Te so lahko različne; grožnje ali preslepitev osumljenca, zasliševanje ali jemanje izjave, ko je ta v abstinenčni krizi,23 podaljševanje pridržanja, četudi v okviru zakonskega roka, z namenom vplivati predvsem na osumljenčevo voljo, izvajanje pritiska nanj, ko se je po pouku ali med zaslišanjem ali dajanjem izjave odločil, da se bo poslužil pravice do molka, in podobno.24

  • 25 Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000).
  • 26 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313.
  • 27 Več o problematiki obravnavanja osebe kot osumljenca, na katero je vezan pouk, glej v Šugman, K. G (...)
  • 28 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313. Primer (...)
  • 29 Več o ugotovitvah empiričnih raziskav o učinku mirande glej v Jager, M.: Miranda - zadostna rešite (...)

18S tem se je slovenska ureditev presojanja dopustnosti izjav osumljencev zelo približala tisti ameriški ureditvi, ki so jo poznali pred Mirando, in tisti, ki jo je Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Dickerson25 razglasilo za neustavno, ko so glede dokazne vrednosti izjav osumljencev uporabljali precej širši test prostovoljnosti, o katerem bo govora tudi kasneje v tem prispevku. Razlika med temi ureditvami je, da ameriški ureditvi nista zahtevali pouka miranda, medtem ko se slovenska spusti v presojanje prostovoljnosti izjave šele in zgolj, če je bil pouk osumljencu tudi dejansko dan, ob tem pa morata biti prostovoljni obe, tako odpoved pravicam iz danega pouka kot tudi izjava, ki jo osumljenec poda policiji potem, ko se je odpovedal privilegiju zoper samoobtožbo.26 Vse, kar je osumljenec izjavil policiji, preden je dobil predpisan pouk, mora biti izločeno iz sodnih spisov. To velja tudi za materialne dokaze, ki jih je policija zbrala na podlagi njegove izjave, preden mu je bil dan pouk, če ga je dejansko že obravnavala kot osumljenca.27 Če je bil osumljencu dan nepopoln pouk, je treba presoditi, ali gre za takšno pomanjkljivost, ki je enaka opustitvi pouka.28 Vendar pa ostaja odprto vprašanje, kaj pomaga pouk o pravicah, če jih osumljenec ne more uveljavljati; denimo ne more do zagovornika, ker razgovor s policijo poteka ponoči, in kako to vpliva na prostovoljnost odpovedi pravici do molka in zagovornika ter prostovoljnost same izjave. Ne smemo namreč pozabiti, da je lahko v takih primerih pridobljen uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi vir polnovrednih dokazov zoper njega na sojenju. Sprašujem se, ali se ureditev, ki osumljenca pouči o njegovih pravicah, pa mu obenem ne zagotovi njihovega uresničevanja, v praksi sploh razlikuje od tiste, ki osumljenca o njegovih pravicah sploh ne pouči.29

  • 30 V konkretnem primeru se je obsojenec pogovarjal po telefonu s svojo ženo, ki ga je seznanila, da j (...)
  • 31 Brez kakršne koli možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Black's Law Dictionary, West Group, 200 (...)
  • 32 I Ips 364/2002 z dne 23. 9. 2004.

19Za ponazoritev, Vrhovno sodišče RS šteje izjavo za prostovoljno, če osumljenec svojo telefonsko številko sam posreduje kriminalistu, ki ga nato pokliče, on pa mu telefonično poda izjavo, saj je tak položaj enak položaju, kot če bi obsojenec sam poklical kriminalista.30 V takem primeru namreč ne gre za obvestila, ki bi jih osumljenec dal na zahtevo policije, pač pa jih je posredoval na lastno pobudo in prostovoljno, take izjave pa iz spisov ni treba izločati. V takih primerih zato ne gre za incommunicado31 situacijo, ko se osumljenec nahaja v rokah policije in ji nato, ne da bi bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo in ne da bi se zavedal, da ni dolžan ničesar izjaviti, posreduje obvestila, praviloma taka, s katerimi sebe obremeni. Zato tudi ne gre za obvestila, ki bi jih osumljenec dal na zahtevo policije, ampak jih je posredoval na lastno pobudo in prostovoljno.32 Vendar pa gre tu za precej preprost in nesporen primer prostovoljne izjave, saj se je osumljenec sam odločil za razgovor, poleg tega pa je razgovor potekal po telefonu, kar je osumljencu omogočalo prekinitev pogovora kadar koli, ne da bi zanj nastopile škodljive posledice. Bolj problematični razgovori s policijo so tisti, ki potekajo na policijski postaji ali v kakšnem drugem okolju, ki predstavlja za osumljenca sovražno okolje, v katerem ima občutek, da razgovora ne more prekiniti oziroma ne more oditi, kadar koli bi si to želel brez zanj škodljivih posledic.

3.2 Miranda ob odvzemu prostosti

  • 33 Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske (...)

20Tretji odstavek 19. člena Ustave RS določa, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje. Ta določba se torej ne veže (zgolj) na pripor, temveč tudi na primere aretacij, prijetij oziroma trenutnih posegov izvršilne veje oblasti v svobodo posameznika.33

  • 34 Id., str. 216.

21Pravice ob odvzemu prostosti izhajajo iz predpostavke, da se dejanski spor med državo in posameznikom začne že z aretacijo (odvzemom prostosti), saj sta privedba na policijsko postajo in temu sledeči razgovor v bistvu že zaslišanje, ki bo imelo za kasnejši kazenski proces usodne nasledke. Aretirana oseba je namreč postavljena v položaj, v katerem se nanjo izvaja hud pritisk. Biti poučen torej prinaša kognitivni element glede veljavnosti soglasja k morebitnim izpovedbam osumljenca. Ker pa je pritisk ob odvzemu prostosti prehud in je zato verjetno, da bo s tem načeta volja osumljenca (volilni element), nudi Ustava RS osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, nadaljnjo pravico do takojšnje pomoči zagovornika, ki ga svobodno izbere.34

  • 35 Podobno Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podi (...)

22Odvzem prostosti torej predstavlja začetek zaostrenega spora med državo in državljanom, tako imenovano kritično fazo kazenskega postopka, zato Ustava RS predvideva, da je ob takem posegu v človekove pravice potrebna pomoč zagovornika. Ustava RS za razliko od ameriške mirande za primer, ko si osumljenec sam ne more privoščiti zagovornika, ne določa izrecno, da mu bo zagovornika zagotovila država, vendar se da na to sklepati iz besedila in namena te ustavne določbe, kar potrjuje tudi ZKP v četrtem odstavku 4. člena, ki določa za primere, ko si osumljenec, ki mu je bila odvzeta prostost, ne more zagotoviti zagovornika sam, da mu zagovornika na njegovo zahtevo in stroške države postavi policija, če je to v interesu pravičnosti. V zakonski določbi sicer zmoti dostavek »če je to v interesu pravičnosti«, vendar pa je razumljivo sklepati, da so situacije, v katerih se osumljenca po odvzemu prostosti tudi zasliši, gotovo take, da je postavitev zagovornika v interesu pravičnosti. Še posebej to drži za tiste primere zaslišanj, kjer imajo tako pridobljene izjave polno dokazno vrednost kasneje na sojenju. Zato je razumljivo, da mora policija, ko odvetniki niso dosegljivi v odvetniških pisarnah, v duhu 19. člena Ustave RS postopati zadržano in se vzdržati kakršnega koli psihološkega pritiska, razgovor z osumljenci pa odložiti za čas, ko bo zagovornik dosegljiv in njegova navzočnost zagotovljena. Če oseba kljub vsemu pristane na razgovor s policijo, bi bilo treba pristanek na razgovor in tudi razgovor posneti v video tehniki.35

23Slovenska kazenskopravna ureditev torej pozna dve mirandi. Ena se uporablja, ko pride do odvzema prostosti, in jo zagotavlja že Ustava RS, druga pa pred policijskim zaslišanjem v predkazenskem postopku in je urejena v ZKP. Če se zaslišanje opravi v navzočnosti zagovornika, se o zaslišanju sestavi zapisnik, ki se lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku (formalni dokaz). Če osumljenec ni dobil pouka miranda ali če je bil zaslišan brez navzočnosti za- govornika, policija o osumljenčevi izjavi sestavi uradni zaznamek (spoznavni dokaz). Sodna odločba se nanj ne sme opreti, čeprav se razpravni sodnik z njim lahko seznani. Na podlagi uradnega zaznamka se lahko pridobiva druge dokaze, nanj pa se lahko opre tudi na primer odredba o hišni preiskavi, sklep o uvedbi preiskave ali sklep o uvedbi pripora, ker po mnenju Vrhovnega sodišča RS tak uradni zaznamek ni pridobljen s kršitvijo ZKP ali Ustave RS in ga zato tudi ni treba izločiti iz spisa, seveda vse pod pogojem, da je osumljenec dobil pouk miranda, da se je mirandi prostovoljno odpovedal ter da je bila izjava podana prostovoljno. Izjave, pridobljene pred poukom, se ne smejo uporabiti niti kot uradni zaznamki.

4 Zakaj sploh potreba po mirandi?

  • 36 Več o tem glej v Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000), str. 432-435.
  • 37 Formalna dokazna pravila so vnaprej določena pravila, po katerih mora sodišče presojati pomen dolo (...)

24Pred odločitvijo v zadevi Miranda se je v ZDA glede dopustnosti izjav, pridobljenih med policijskim zaslišanjem, odločalo na podlagi testa prostovoljnosti (t. i. voluntariness test).36 Država je lahko izjave osumljencev, pridobljenih s policijskim zaslišanjem, uporabila v kazenskem postopku, če so bile te podane prostovoljno. Presojanje prostovoljnosti pa ni bila vedno najlažja naloga. Prav nasprotno, test prostovoljnosti namreč zahteva analizo osumljenčevega stanja duha, njegovega subjektivnega prepričanja in psihičnega stanja v času zaslišanja, kar pa je v večini primerov nemogoče presojati z zadostno stopnjo prepričanja, ki je nujno potrebna v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče ZDA je v letu 1966 sprejelo pragmatično odločitev, s katero je v kazenski postopek vpeljalo razmeroma enostavno administrativno pravilo, s katerim naj bi premostili težave, ki jih je pri presoji dopustnosti izjav osumljencev predstavljal test prostovoljnosti. Miranda se lahko razume kot jasno in enostavno formalno dokazno pravilo,37 ekskluzija pa kot sredstvo za popravo kršitev tega pravila.

  • 38 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 467 in 490.

25Poenostavitev presojanja prostovoljnosti izjav osumljencev pa ni bila edini razlog za to odločitev Vrhovnega sodišča ZDA, ki je svojo odločitev v zadevi Miranda utemeljilo predvsem s tem, da je policijsko zaslišanje osumljencev kaznivih dejanj neločljivo povezano z močnimi pritiski, ki predstavljajo takšno prisilo, ki jo prepoveduje privilegij zoper samoobtožbo v petem amandmaju k Ustavi ZDA. Z namenom boriti se proti tem neupravičenim pritiskom in zagotoviti popolno uresničevanje privilegija zoper samoobtožbo je treba osumljence zadostno in učinkovito obvestiti o opisanih pravicah, izvrševanje teh pravic pa mora biti s strani policije v celoti spoštovano.38 Vrhovno sodišče ZDA je torej izhajalo iz predpostavke, da je policijsko zaslišanje neločljivo povezano z neupravičenimi pritiski in prisilo, s tem pa je ustvarilo domnevo, da so izjave, pridobljene med policijskim zaslišanjem, neverodostojen dokaz, na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločitve o glavni zadevi. Kršitev mirande zato predstavlja domnevo prisile. Vendar pa ta domneva ni absolutna, saj jo je mogoče obiti, če so pri policijskem zaslišanju upoštevane opisane procesne varovalke. Miranda je torej dokazno pravilo. Nesporno je namreč (če izhajamo iz originalne mirande), da se na sojenju ne smejo uporabiti izjave obdolžen- ca, ki je podal svojo izjavo v okviru policijskega zaslišanja popolnoma prosto- voljno in ki se je ob tem zavedal svojih pravic v celoti, vendar pa mu opozorilo miranda ni bilo dano ali pa mu je bilo dano v pomanjkljivi obliki.

  • 39 Ur. l. RS, št. 56/2003.
  • 40 U-I-92/96, par. 15.
  • 41 Id. par. 16.
  • 42 Id. par. 19.
  • 43 Id. par. 23.

26Kot je bilo že omenjeno, je bila miranda v slovenski predkazenski postopek vključena z novelo ZKP-E,39 in sicer se je zakonodajalec za takšno spremembo kazenskega postopka odločil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-92/96, katere problematika je izhajala iz nevarnosti psihološke okužbe razpravljajočih sodnikov, torej nepristranskosti sodišča. Da je Ustavno sodišče RS izhajalo iz problema nepristranskosti sodnika, in ne dokazne vrednosti v predkazenskem postopku pridobljenih obvestil, izhaja iz utemeljevanja Ustavnega sodišča RS, ki je poudarjalo, da je pravica do nepristranskega sodnika po sami naravi taka, da mora zakonodajalec način njenega uresničevanja predpisati z zakonom, saj je zgolj na podlagi ustavnih določb ne bi bilo mogoče uresničevati;40 da sodnik ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, da bi lahko odločal nepristransko; da mora biti odločitev sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne na podlagi informacij izven takega postopka;41 ter da namena zbiranja obvestil v fazi predkazenskega postopka ni mogoče enačiti z namenom zbiranja dokazov in podatkov v fazi preiskave, še manj pa z namenom izvajanja dokazov v fazi sojenja.42 Kljub temu je Ustavno sodišče RS na koncu zaključilo, da lahko zakonodajalec na različne načine prepreči, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v kazenskem postopku, in sicer lahko pri odpravi ugotovljene neskladnosti bodisi preuredi predkazenski ali celotni predhodni postopek, če že ne kazenski postopek v celoti, bodisi spremeni pravno ureditev glede obvestil, zbranih v predkazenskem postopku, bodisi ohrani veljavno ureditev in vpelje poseben izločitveni razlog, ki bi že po odločitvi zakonodajalca predstavljal izločitveni razlog.43

  • 44 Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnjem desetletju, v IX. dnevi javnega pr (...)

27Nasprotno pa po mnenju Šugmanove povsem jasno izhaja, da je bil cilj odločbe Ustavnega sodišča RS, ki se je nanašala na izločitev dokazov, predvsem doseči, da se udejanji pravi namen izločitve dokazov: da se sodeči sodnik ne sme seznaniti z dokazi, ki se morajo izločiti. In logično bi bilo, da bi morala imeti posledična sprememba ZKP prav tako izrazito garantističen značaj. Žal pa nov predlog ZKP v tem segmentu ne kaže znakov garantistične naravnanosti, temveč ravno nasprotno: zmanjšuje pravice osumljenca v najbolj kritični fazi postopka in povečuje pooblastila organov pregona, kar je v popolnem nasprotju z duhom odločbe.44 Razprava o resničnem namenu Ustavnega sodišče RS je zrela za samostojen prispevek, ostaja pa dejstvo, da se je zakonodajalec izmed možnosti, ki mu jih je ponudilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, odločil za spremembo pravne ureditev glede obvestil, pridobljenih v predkazenskem postopku.

5 Ali je miranda ustavna pravica in kakšne, če sploh, so njene alternative?

5.1 Ameriška miranda ni ustavna pravica

  • 45 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 467.

28Vrhovno sodišče ZDA je v odločitvi v zadevi Miranda poudarilo, da je nemogoče predvideti možne alternative za zaščito privilegija zoper samoobtožbo, ki jih lahko razvijejo in implementirajo Kongres in države. Zaradi tega tudi ni zaključilo, da Ustava ZDA za zaščito tega privilegija in preprečitev že opisanih pritiskov zahteva točno določene procesne varovalke. Odločitev zato po mnenju Warrenovega sodišča ni ustvarila ustavnega prisilnega jopiča, ki bi preprečeval nadaljnja prizadevanja in poskuse glede uvedbe novih varovalk ali spremembe procesnih varovalk, uvedenih s to odločitvijo, niti to ni bil njen namen. Vendar pa, dokler se spoštovanje pravice do molka in zagotavljanje njenega nepretrganega izvrševanja ne zagotovi z drugimi, vsaj enako učinkovitimi varovalkami, morajo biti opisane pravice oziroma opozorila spoštovana v polni meri.45

  • 46 T. i. totality-of-the-circumstances test. Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000), str. 4 (...)

29Ustava ZDA torej ne zahteva nobenega specifičnega postopka ali varovalk za zaščito privilegija zoper samoobtožbo med policijskim zaslišanjem. Kongres in države imajo proste roke pri razvijanju in implementaciji drugačnih varovalk, dokler so te varovalke glede informiranja osumljencev o njihovi pravici do molka in možnosti neprekinjenega uveljavljanja te pravice vsaj tako učinkovite kot miranda. Iz tega izhaja, da miranda ni ustavna pravica, saj se lahko varovanje privilegija zoper samoobtožbo uredi na drug način. Ustavno zavarovana pravica v ZDA je torej privilegij zoper samoobtožbo, miranda pa je le eden izmed možnih načinov varovanja tega privilegija. Kljub temu pa Vrhovno sodišče ZDA niti v tej niti v kateri koli drugi svoji odločbi v skoraj štiridesetih letih še ni ponudilo alternative mirandi. Nasprotno velja za Kongres, ki je sprejel zvezni zakon 18 U.S.C. § 3501, na podlagi katerega se je dopustnost izjav, pridobljenih med policijskim zaslišanjem, presojala samo na podlagi ocene prostovoljnosti,46 in ki je bil povod za nadaljevanje razprave o tem, ali je miranda ustavna pravica ali ne.

  • 47 Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000).
  • 48 Id., str. 444 (poudarek Z. Č.). V tej zadevi Vrhovno sodišče ZDA glede ustavnosti mirande uporablj (...)
  • 49 New York v. Quarles, 467 U. S. 649 (1984).
  • 50 Harris v. New York, 401 U. S. 222 (1971).
  • 51 Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985).
  • 52 Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000), str. 441.

30V zadevi Dickerson47 je Vrhovno sodišče ZDA leta 2000 kljub navedenemu stališču Warrenovega sodišča izrecno povedalo, da je Miranda oznanila ustavno pravilo, ki ga Kongres v zakonodajnem postopku ne more izničiti niti ga ni želelo razveljaviti sodišče samo.48 Vrhovno sodišče ZDA je pojasnilo, da je zmotno prepričanje, da omejitve oziroma izjeme od mirande v odločitvah Vrhovnega sodišče ZDA (kot so na primer Quarles,49 Harris50 in Elstad,51 ki bodo podrobneje analizirane v nadaljevanju) mirandi jemljejo status ustavnosti; izjeme so le dokaz, da nobeno ustavno pravilo ni nespremenljivo.52

  • 53 Chavez v. Martinez, 538 U. S. 760 (2003).
  • 54 G. Martinez ni bil nikoli obtožen kaznivega dejanja in njegova izjava, pridobljena med policijskim (...)
  • 55 Chavez v. Martinez, 538 U. S. 760 (2003), str. 764-772.

31Razprava glede ustavne narave mirande se je nadaljevala leta 2003 v zadevi Martinez v. Chavez,53 v kateri je Vrhovno sodišče ZDA odločilo, da se prisila lahko uporabi, če s prisilo pridobljeni dokazi kasneje niso uporabljeni na sojenju. Uporaba prisile namreč še ne pomeni kršenja ustavno zagotovljenega privilegija zoper samoobtožbo.54 Tako pridobljene izjave se sicer nikakor ne smejo uporabiti zoper obdolženca na sojenju, vendar pa do kršitve privilegija pride samo, če so take izjave tudi dejansko uporabljene na sojenju, saj je privilegij zoper samoobtožbo v osnovi pravica, ki obdolžencu pripada na sojenju. Do ustavne kršitve lahko torej pride samo na sojenju. Rehnquistovo sodišče je tako ponovilo, da je miranda zgolj varovalno pravilo, ki naj varuje ustavno pravico - privilegij zoper samoobtožbo. Vendar pa pravila, ki so v kazenski postopek uvedena zato, da varujejo ustavno pravico, ne širijo obsega take ustavne pravice, prav tako kot kršitev varovalnih pravil sama po sebi še ne predstavlja tudi kršitve ustavne pravice. Kršenje mirande torej ne pomeni kršenja ustavne pravice, ker miranda sama ni zavarovana z ustavo; miranda je le način zaščite privilegija zoper samoobtožbo.55

  • 56 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004).

32Zadnji pečat v razpravo o ustavnosti mirande, ki je dejansko le logična izpeljava odločitve v zadevi Chavez v. Martinez, je Vrhovno sodišče ZDA dodalo leta 2004 v zadevi Patane,56 v kateri je odločilo, da se na sojenju lahko uporabijo fizični dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi izjav, ki so bile pridobljene s kršitvijo mirande. Podrobneje bo odločitev v tej zadevi obravnavana v nadaljevanju.

  • 57 No person shall be compelled in any criminal case to be a witness against himself.

33Očitno je, da je Vrhovno sodišče ZDA v svojih odločitvah prihajalo do različnih zaključkov glede pomena ustavnega besedila o privilegiju zoper samoobtožbo, ki ga Ustava ZDA zagotavlja v petemu amandmaju in katerega besedilo se glasi »nikogar se ne sme prisiliti, da bi bil v kazenskem postopku priča zoper samega sebe«.57 Ključno razhajanje med odločitvami in stališči posameznih sodnikov se pojavlja pri vprašanju, ali se privilegij uporablja samo v fazi sojenja ali tudi v drugih fazah kazenskega postopka oziroma ali je narava privilegija oziroma zaščita, ki jo nudi, v različnih fazah postopka različna. Z drugimi besedami, ali privilegij zoper samoobtožbo, kot ga zagotavlja Ustava ZDA, pomeni predvsem pravico do molka ali prepoved uporabe prisile zoper obdolženca, da bi na sojenju pričal zoper samega sebe, in kakšna, če sploh, je razlika med tema dvema pravicama. Vrhovno sodišče ZDA namreč ni enotno glede opredelitve, kdaj in na kakšen način je nekdo lahko priča zoper samega sebe.

  • 58 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 675. Poudarek Z. Č.

34Warrenovo sodišče je ustavno besedilo privilegija zoper samoobtožbo razlagalo predvsem kot pravico do molka. Čeprav to na prvi pogled iz ustavnega besedila ni razvidno, je takratno sodišče očitno zavzelo stališče, da je pravica do molka sestavni del privilegija zoper samoobtožbo oziroma da je nujna za učinkovito zaščito tega privilegija. Vendar se je to stališče z leti spremenilo, saj je v eni izmed svojih zadnjih odločb Vrhovno sodišče ZDA poudarilo, da je bistvo privilegija zoper samoobtožbo prepoved prisile zoper obdolženca, da na sojenju priča zoper sebe.58 Warrenovo sodišče se je zavzelo tudi za to, da se privilegij ne aplicira samo na fazo sojenja, temveč se razteza tudi na fazo predkazenskega postopka, medtem ko je Rehnquistovo sodišče v zadevi Patane zavzelo stališče, da se privilegij aplicira samo v fazi sojenja. Poleg tega je kasnejše sodišče privilegij razumelo ožje, saj je bilo prepričano, da se privilegij nanaša zgolj na izjave (testimonial evidence), medtem ko to ne izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Miranda, čeprav o tem ni izrecno razpravljalo. Prav iz teh dveh določb sta razvidni dve do zdaj najbolj nasprotni si stališči glede pomena privilegija zoper samoobtožbo, ki ga zagotavlja Ustava ZDA, vendar pa lahko iz navedenih odločitev zaključimo, da ameriška miranda ni ustavno zavarovana pravica. Kljub odločitvi v zadevi Dickerson, v kateri je Vrhovno sodišče ZDA mirando razglasilo za ustavno pravilo, to isto sodišče v vseh svojih drugih pomembnih odločitvah, ki zadevajo mirando, mirando smatra zgolj kot zaščito za neko drugo, ustavno zavarovano pravico, in sicer pri- vilegij zoper samoobtožbo. Zdi se, kot da je Vrhovno sodišče ZDA z odločitvi- jo v zadevi Dickerson mirando na neki način želelo zaščititi pred smrtno ob- sodbo, obenem pa jo je z drugimi odločbami skoraj popolnoma paraliziralo.

5.2 Slovenska miranda ob odvzemu prostosti je ustavna pravica, v predkazenskem postopku pa ne vedno

  • 59 Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske (...)
  • 60 Podobno Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 25.
  • 61 Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske (...)

35Nedvomno je, da je miranda, ki jo zagotavlja Ustava RS ob odvzemu prostosti, ustavna pravica, kršitev v 19. členu določenih pogojev pa pomeni kršitev ustavno zagotovljenih pravic.59 Ravnanje policije v nasprotju s temi določbami je kršitev osumljenčevih ustavno varovanih človekovih pravic in svoboščin. Takšno ravnanje je procesno sankcionirano ne le z neveljavnostjo izjave, ki jo je dal osumljenec policiji, temveč tudi z neveljavnostjo drugih dokazov, pridobljenih na podlagi izjave osumljenca.60 Ključno vprašanje pri ugotavljanju kršitev pa je, kdaj gre za odvzem prostosti v smislu 19. člena. Od natančne opredelitve tega posega v človekove pravice in svoboščine je namreč odvisno, kdaj ima miranda ustavno naravo in kdaj morajo biti dokazi, pridobljeni s kršitvijo mirande, izločeni. ZKP v tretjem odstavku 4. člena določa, da se za odvzem prostosti šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno pridržanje, zato je jasno, da morajo procesna jamstva, ki jih določa ustava, obstajati za vse pripore, aretacije, prijetja oziroma druge posege izvršilne veje oblasti v svobodo posameznika,61 natančneje pa ZKP odvzema prostosti ne definira.

  • 62 Ameriška sodna praksa veže mirando le na primere, ko je osumljencu odvzeta prostost oziroma pravic (...)
  • 63 Primerjaj t. i. Terry stop, v primeru katerega miranda ni potrebna, ker ne gre za prijetje ali ome (...)

36Problem mirande v predkazenskem postopku je v tem, da ni jasno, ali gre pri policijskem zaslišanju, kot ga določata 148. in 148.a člen ZKP, za odvzem prostosti oziroma za omejitev svobode gibanja v takem obsegu, da je potrebna posebna zaščita osumljenca v smislu zaščite, ki jo zagotavlja miranda. Bistveno pri oceni, ali gre za odvzem prostosti, je (bi moralo biti), ali se osumljenec čuti svobodnega, da lahko odide kadar koli.62 V tem je tudi smisel mirande, saj osumljenca varuje pred neupravičeno prisilo, ki je povezana s kustodialnim zaslišanjem, torej zaslišanjem, ki je povezano z omejitvijo gibanja.63 V takih primerih je miranda tudi ustavno zagotovljena pravica, katere kršenje je povezano z ekskluzijo tako pridobljenih dokazov in njihovih sadežev.

  • 64 Podobno Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 25.

37Po 148. členu ZKP lahko zbiranje obvestil ali zaslišanje poteka kjer koli, možna pa je tudi prisilna privedba, če je bil povabljeni na razgovor v vabilu na to opozorjen. V tem primeru je praktično nedvoumno, da gre za odvzem prostosti v smislu 19. člena Ustave RS. Poleg tega si lahko zamislimo primere, ko osumljenec pri razgovoru ne bi hotel sodelovati, pa ga policija kljub temu ne bi pustila oditi; tudi v tem primeru bi dejansko šlo za odvzem prostosti.64 Vsekakor bi bilo treba za natančno presojo ustavnosti mirande v predkazenskem postopku analizirati položaj slovenskih osumljencev med zaslišanjem v praksi, in sicer, v kolikšni meri, če sploh, je njihova pravica do gibanja med zaslišanjem omejena. Le odgovor na to vprašanje namreč omogoča odgovor na vprašanje, ali oziroma kdaj je miranda v predkazenskem postopku ustavno zagotovljena pravica.

38Če oziroma kadar gre med zaslišanjem za omejitev svobode gibanja v takšni meri, da se lahko šteje za odvzem svobode v smislu 19. člena Ustave RS, potem je tudi miranda v predkazenskem postopku ustavna pravica. V tem primeru pa to pomeni, da je pridobitev izjave osumljenca brez navzočnosti zagovornika po šestem odstavku 148. člena ZKP, razen če se je osumljenec tej pravici veljavno odpovedal, nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opreti in na podlagi katerega policija ne sme iskati nadaljnjih dokazov zoper osumljenca, kar prepoveduje drugi odstavek 18. člena Ustave RS, ki predpisuje izločitev vseh dokazov, pridobljenih s kršenjem ustavno določenih človekovih pravic.

  • 65 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 314.
  • 66 Id. str. 48.

39Problematična pa niso zgolj zaslišanja v predkazenskem postopku, temveč tudi zaslišanja po formalnem odvzemu prostosti. Ker so za policijsko zaslišanje osumljenca predpisani enaki pogoji ne glede na to, ali je osumljenec na prostosti ali pa mu je bila prostost odvzeta,65 se kaj lahko zgodi, da bo pri zaslišanju osumljenca, ki mu je formalno odvzeta prostost, prišlo do kršitve mirande. Zaslišanje po šestem odstavku 148. člena ZKP namreč dovoljuje zaslišanje osumljenca tudi, če ta zahteva zagovornika, zagovornik pa ne pride v roku, ki ga je določila policija, torej ne gre za primer, ko bi se osumljenec ustavno zagotovljeni pravici do zagovornika pri odvzemu prostosti veljavno odpovedal. Res je, da policija v takem primeru sestavi »le« uradni zaznamek, ampak, kot je bilo v tem prispevku že ugotovljeno, lahko policija na podlagi uradnega zaznamka išče druge dokaze, ki se kasneje lahko uporabijo na sojenju, poleg tega pa se z njim lahko seznani tudi sodnik, ki odloča o glavni stvari. Ob tem naj še enkrat opozorim, da je tak uradni zaznamek pridobljen s kršitvijo ustavno zagotovljene pravice. Osumljencu je namreč ob odvzemu prostosti z Ustavo RS zagotovljena pravica do zagovornika, katere uresničevanje pa mu po veljavnem ZKP ni zagotovljeno v vseh primerih oziroma v polni meri. V takih primerih gre torej za neposredno kršenje ustavno zagotovljene pravice, sodišče pa bi moralo tak dokaz in njegove sadeže izločiti, kajti tudi če gre za dokaz, za katerega v ZKP ni izrecno določeno, da se nanj sodna odločba ne sme opirati, ga sodišče ne sme uporabiti, če presodi, da je bil pridobljen s kršitvijo kakšne ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine ali na podlagi takega nedovoljenega dokaza.66

40Po drugi strani je jasno, da miranda ni ustavna pravica, ko policija v predkazenskem postopku zaslišuje osumljenca na način, ki ne omejuje njegove pravice do gibanja. Na to, da miranda v takih primerih ni ustavna pravica, kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS, na podlagi katere se je za uvedbo mirande v predkazenski postopek odločil slovenski zakonodajalec. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da je bil tedanji ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ni določal učinkovitega načina, da se sodnik, ki je odločal v glavni stvari, ne bi seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. To so bila predvsem obvestila, ki jih je v neformalnem postopku med informativnim razgovorom od osumljenca pridobila policija. Če se namreč sodnik seznani z gradivom, ki ga ne sme uporabiti, lahko takšno gradivo vpliva na njegovo odločitev, saj pride do t. i. psihološke okuženosti sodnika, s čimer je kršena pravica do nepristranskega sodnika, tedanji ZKP pa ni preprečeval, da bi se sodeči sodnik seznanil s takim gradivom.

41Slovenski zakonodajalec torej v nasprotju z Vrhovnim sodiščem ZDA vsaj neposredno ni izhajal iz domneve, da je policijsko zaslišanje neločljivo povezano z neupravičenimi pritiski, ki lahko pripeljejo do uporabe neverodostojnih dokazov na sojenju, temveč iz problematike nepristranskosti razpravnih sodnikov, ob tem pa je Ustavno sodišče RS sámo predvidelo več načinov zagotavljanja uresničevanja pravice do nepristranskega sojenja. Pravica do nepristranskega sojenja je torej ustavno zagotovljena pravica, miranda v predkazenskem postopku pa le način varovanja te ustavne pravice, saj se lahko nepristranskost sodnikov zagotovi na več različnih načinov, kar je podobno ameriški ureditvi, kjer miranda le varuje ustavno varovani privilegij zoper samoobtožbo, sama pa nima ustavne narave.

6 Od originalne mirande je ostalo bore malo; ameriška miranda postaja vse bolj kontinentalna

42V skoraj štiridesetih letih po odločitvi, sprejeti v zadevi Miranda, je Vrhovno sodišče ZDA pravice, ki izhajajo iz te odločitve, v veliki meri omejilo. Tako se lahko izjave osumljenca, ki so bile pridobljene s kršitvijo mirande, uporabijo za namene izpodbijanja verodostojnosti obdolženca, če se ta odloči pričati na sojenju (t. i. impeachment), ter v primerih, ko je ogrožena javna varnost. Poleg tega se lahko na sojenju uporabi izjava priče, ki je bila odkrita na podlagi izjave, pridobljene s kršitvijo mirande. Z najnovejšo izjemo od mirande je Vrhovno sodišče ZDA uvedlo tudi pravilo, da se lahko na sojenju uporabijo fizični dokazi, ki so sadeži s kršitvijo mirande pridobljene izjave.

  • 67 Harris v. New York, 401 U. S. 222 (1971).
  • 68 Osumljenec v tem primeru, preden je podal izjavo, ki je bila kasneje na sojenju uporabljena zoper (...)
  • 69 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 477.

43V zadevi Harris67 je leta 1971 Vrhovno sodišče ZDA prvič pomembno omejilo mirando, in sicer tako, da je dopustilo, da se na sojenju z namenom izpodbijati verodostojnost obdolženca zoper njega uporabijo izjave, ki jih je policija pridobila s kršenjem mirande.68 Takšno stališče se je odločilo zavzeti kljub izrecnemu poudarku Vrhovnega sodišča ZDA, ki je odločalo v zadevi Miranda, da se izjave osumljencev, ki so po svoji naravi in namenu osumljenca razbremenilne, pogosto uporabijo z namenom napasti verodostojnost osumljenca na sojenju ali pa z namenom dokazati neresničnost izjav osumljenca med zaslišanjem in s tem posredno dokazati krivdo obdolženca. Take izjave so zato obremenilne in ne smejo biti uporabljene brez pouka o pravicah in veljavni odpovedi tem pravicam, kot velja za vse druge izjave.69 Iz odločitve v zadevi Harris pa jasno izhaja, da se lahko zoper obdolženca, ki se odloči pričati na sojenju, uporabijo tako rekoč vse izjave, ki jih je podal med policijskim zaslišanjem brez pouka miranda, saj je koncept t. i. impeachmenta zelo širok. Namen tega instituta je namreč, da se spodkopljejo verodostojnost, iskrenost in zanesljivost priče (obdolženca), in se lahko uporabi vedno, ko se izjave priče (obdolženca) na sojenju razlikujejo od tistih, podanih pred sojenjem, ne glede na to, ali so za odločitev o glavni stvari relevantne ali pa popolnoma nepomembne.

  • 70 Michigan v. Tucker, 417 U. S. 433 (1974).
  • 71 S tem so prvič obšli znano doktrino sadežev zastrupljenega drevesa. Vodilni primer te doktrine v Z (...)

44Še bolj je Vrhovno sodišče ZDA omejilo mirando leta 1974, ko je v zadevi Michigan v. Tucker70 odločilo, da se na sojenju lahko uporabijo izjave priče, ki je bila odkrita na podlagi izjave, pridobljene brez pouka miranda. S tem je Vrhovno sodišče ZDA postavilo temelj za svoje kasnejše odločitve, ki so pripeljale do tega, da se lahko s kršitvijo mirande pridobljene izjave uporabijo za pridobivanje drugih relevantnih dokazov, ki se kasneje lahko uporabijo na sojenju pri odločanju o glavni stvari.71

  • 72 New York v. Quarles, 467 U. S. 649 (1984).
  • 73 Definicija ogroženosti javne varnosti predvsem po dogodkih 11. septembra 2001 je razumljivo proble (...)

45V zadevi Quarles72 leta 1984 je Vrhovno sodišče ZDA potrdilo izjemo od mirande v primerih ogrožanja javne varnosti, na podlagi katere se lahko na sojenju zoper obdolženca uporabi njegove izjave, ki jih je dal brez pouka miranda, in vse dokaze, ki so sadeži take izjave. Očitno je Vrhovno sodišče ZDA v tej zadevi opravilo t. i. cost-benefit analizo in zavzelo stališče, da je cena spoštovanja mirande v smislu preprečitve pridobitve relevantnih in verodostojnih dokazov v primerih, ko je ogrožena javna varnost,73 previsoka.

  • 74 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004).
  • 75 Id. str. 670.

46Zadnji in najmočnejši udarec je mirandi zadalo Vrhovno sodišče ZDA leta 2004 v zadevi Patane,74 v kateri je odločilo, da uporaba fizičnih dokazov (nontestimonial evidence), ki so sadeži prostovoljne izjave, vendar dane brez opozorila, torej izjave, pridobljene s kršitvijo mirande, na sojenju ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Večina sodnikov v tej zadevi se je oprla na svojo zgodnejšo odločitev v zadevi Chavez v. Martinez iz leta 2003, ki je bila analizirana zgoraj, in spet poudarila, da je miranda zgolj varovalno pravilo, ki ščiti privilegij zoper samoobtožbo, katerega namen je prepoved prisile zoper obdolženca, da bi ta na sojenju pričal zoper sebe. Zato ta privilegij ne more biti kršen, če se na sojenju izvede fizični dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi izjave brez opozorila, a vseeno prostovoljne.75

  • 76 S tem imam v mislih materialno resnico kot nasprotje formalne resnice, ko zakon določa, kaj naj so (...)
  • 77 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 671.
  • 78 Za podrobno analizo in zgodovinski razvoj testa prostovoljnosti glej Dickerson v. United States, 5 (...)

47V tej odločitvi se skriva tudi ideja materialne resnice,76 ki je najpomembnejša podlaga za trditev, da ameriška miranda postaja vse bolj kontinentalno usmerjena, saj je Vrhovno sodišče ZDA svojo odločitev utemeljilo s tem, da blanketno pravilo, ki zahteva izločitev izjav, ki niso v skladu z mirando, ne more biti upravičeno s sklicevanjem na peti amandma k Ustavi ZDA, katerega cilj je zagotavljanje verodostojnih dokazov, saj bi s takim izločanjem izgubili relevantne in verodostojne dokaze. Po mnenju Vrhovnega sodišča ZDA ima privilegij zoper samoobtožbo že vgrajeno ekskluzijsko pravilo, na podlagi katerega se avtomatično izločijo tiste neprostovoljno dane izjave, ki so bile posledice prisile med policijskim zaslišanjem, in vsi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi take izjave,77 s čimer se vrača k testu prostovoljnosti,78 ki je bil v veljavi pred odločitvijo v zadevi Miranda, ker očitno meni, da za zaščito privilegija zoper samoobtožbo ni potrebno takšno procesno varovalo, kot je miranda.

  • 79 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 675.
  • 80 Id. str. 671. Glej tudi United States v. Hubell, 530 U. S. 27 (2000), str. 35.
  • 81 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 679.

48Vrhovno sodišče ZDA je poleg tega v obrazložitvi zadeve Patane poudarilo, da je miranda predvsem pravica, ki se uporablja na sojenju, prav tako kot se privilegij zoper samoobtožbo prvenstveno nanaša na fazo sojenja,79 zato policija ne krši mirande niti v primerih, ko pouk opusti iz malomarnosti ali celo namenoma. Do kršitve mirande pride le, če se tako pridobljena izjava uporabi kot dokaz na sojenju. Ko se to zgodi, je izločitev takih izjav zadostno sredstvo za popravo krivice. Vrhovno sodišče ZDA trdi, da je kršitev mirande drugačna od kršitve privilegija zoper samoobtožbo, poleg tega beseda »priča« v petem amandmaju k Ustavi ZDA omejuje privilegij zoper samoobtožbo samo na izjave, tako da se ta ne razteza tudi na fizične dokaze. Beseda »priča« v besedilu ustave namreč omejuje kategorijo prisiljene obremenilne komunikacije na izjave.80 Prav zato uporaba fizičnih dokazov na sojenju ne implicira privilegija zoper samoobtožbo, saj ne pomeni nobenega tveganja, da bo osumljenčeva prisiljena izjava uporabljena zoper njega na sojenju.81 Iz te obrazložitve je razvidno, da se je Vrhovno sodišče ZDA odločilo za zelo ozko razlago privilegija zoper samoobtožbo.

  • 82 Za kritiko te odločitve glej tudi Y. Kamisar: Postscript: Another Look at Patane and Seibert, the (...)

49Težko je pritrditi trditvi Rehnquistovega sodišča, da uporaba fizičnih dokazov, ki so sadeži s kršitvijo mirande pridobljene izjave, na sojenju ne pomeni nobene nevarnosti, da bi bila ta, s kršitvijo mirande pridobljena izjava tudi dejansko uporabljena zoper obdolženca na sojenju. Res je, da izjava v obliki, v kakršni je bila pridobljena, na sojenju ne bo uporabljena, lahko pa bo uporabljena vsebina take izjave. Predstavljamo si lahko primer, ko osumljenec policiji med zaslišanjem pove, kam je skril pištolo. Ker je bila izjava pridobljena brez pouka miranda, se izjava o tem, kam je osumljenec skril pištolo, na sojenju ne bo smela uporabiti, lahko pa se bo kot dokaz zoper njega uporabila pištola. S tem je bila policiji dana vsa iniciativa, da se s kršenjem mirande dokoplje do drugih (dopustnih) dokazov.82 Tej ureditvi je podobna ureditev našega urad- nega zaznamka v primeru policijskega zaslišanja, ko pri zaslišanju ni navzoč tudi zagovornik, saj gre za tak način pridobitve izjave, s katerim med zaslišanjem niso uresničene vse pravice, ki pripadajo osumljencu, policija pa lahko na podlagi take izjave kljub temu zakonito išče druge za osumljenca obremenilne dokaze. Vendar slovenska ureditev vseeno predvideva vsaj navidezno eno varovalko več kot ameriška, saj se nobena izjava, ki je pridobljena brez pouka miranda, ne sme uporabiti niti kot formalni niti kot spoznavni dokaz. Uradni zaznamek se lahko uporabi kot spoznavni dokaz le, če je bil pouk miranda dan, pravice iz njega pa ne uresničene, kar dejansko pripelje do tako rekoč enakega rezultata, kot če pouk sploh ne bi bil dan, o čemer sem že razpravljala.

50Pri odločitvi v zadevi Patane najbolj zbode v oči dejstvo, da se izjave, ki jih policija pridobi s kršitvijo mirande, ne smejo uporabiti na sojenju, kar očitno pomeni, da gre za nedopusten oziroma nezakonit dokaz, medtem ko se na podlagi takih nedopustnih oziroma nezakonitih dokazov pridobljeni dokazi lahko uporabijo na sojenju in so torej dopustni oziroma zakoniti dokazi. Vrhovno sodišče ZDA izjave, ki je bila pridobljena s kršitvijo mirande, a je bila kljub temu dana prostovoljno, očitno ne šteje za dovolj prostovoljno, da bi jo lahko na sojenju uporabili neposredno, kljub temu pa jo šteje kot dovolj prostovoljno, da je lahko vir pridobivanja drugih (fizičnih) dokazov. Tako je pravzaprav tudi z našim uradnim zaznamkom iz šestega odstavka 148. člena ZKP, saj ga zakonodajalec ni štel za dovolj »dober« dokaz, da bi se sodišče nanj lahko oprlo pri odločanju o glavni stvari na sojenju, kljub temu pa je »dovolj« dober, da se ga lahko uporabi posredno; torej da se na njegovi podlagi zbira druge dokaze ter da se z njim seznani sodeči sodnik.

  • 83 Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004).
  • 84 V tem primeru je šlo za t. i. question-first zaslišanje, za katero je značilno, da policija osumlj (...)

51Ob tem je treba poudariti, da različna narava dokazov, pridobljenih na podlagi kršitve mirande, pripelje do različnih rezultatov glede izločitve takih dokazov. Vrhovno sodišče ZDA je namreč istega dne kot odločitev v zadevi Patane sprejelo tudi odločitev v zadevi Missouri v. Seibert,83 v kateri je odločilo, da je treba izjavo, ki je sadež izjave, pridobljene s kršitvijo mirande, na sojenju izločiti, na njeni podlagi pa tudi ni dovoljeno pridobivati drugih dokazov.84 To pomeni, da Vrhovno sodišče ZDA različno obravnava različne vrste dokazov. Če se namreč na podlagi izjave, ki jo je policija pridobila s kršenjem mirande, pridobi fizičen dokaz, se ga na sojenju lahko uporabi, če pa policija na podlagi iste izjave kasneje od osumljenca pridobi še eno izjavo, se take izjave na sojenju ne sme uporabiti. To pomeni, da so različni dokazi, ne glede na to, da so pridobljeni na podlagi istega dokaza, torej na isti način, obravnavani različno. Predstavljamo si lahko primer, ko policist osumljenca zaslišuje brez pouka miranda in od njega pridobi določeno izjavo. Na podlagi te izjave policija kasneje odkrije pištolo, potem pa od osumljenca še enkrat pridobi isto izjavo, le da tokrat s predhodnim poukom miranda. Po odločitvah v zadevah Patane in Seibert bo lahko država na sojenju zoper osumljenca uporabila pištolo, ne pa tudi osumljenčevih izjav; ne prve ne druge.

  • 85 Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004), str. 655. Primerjaj odločitev v zadevi Oregon v. Elstad(...)
  • 86 Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985).
  • 87 Id. str. 309.
  • 88 Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004), str. 657. Za kritiko te odločitve glej tudi Y. Kamisar:(...)

52Bistveno pri presojanju dopustnosti druge (opozorjene) izjave je, ali se lahko pouk miranda v določenih okoliščinah razumno šteje kot učinkovito opozorilo,85 če je dan po tem, ko je bila prva izjava (brez pouka miranda) že pridobljena. Vrhovno sodišče ZDA je namreč v eni od svojih prejšnjih odločitev86 že zavzelo stališče, da preprosta opustitev pouka miranda pred zaslišanjem, če ni v zaslišanje vpletena tudi dejanska prisila, ne okuži nadaljnjega postopka v taki meri, da se kasnejša prostovoljna in namerna odpoved pravicam šteje za neučinkovito za neko nedoločeno časovno obdobje. Čeprav Miranda zahteva, da se mora vse neopozorjene izjave izločiti, je treba dopustnost vseh kasnejših izjav presojati glede na to, ali so bile dane prostovoljno in namerno ali ne.87 Pri tem je treba presojati dovršenost in natančnost vprašanj in odgovorov v prvem zaslišanju, prekrivanje vsebine v obeh izjavah, časovne okvire prvega in drugega zaslišanja, stalnost policijskega osebja in stopnjo, do katere se lahko policistova vprašanja iz drugega zaslišanja štejejo za nadaljevanje prvega. Pomembno je tudi, ali bi razumna oseba v enakem položaju kot osumljenec razumela drugo zaslišanje kot novo in od prvega zaslišanja različno izkušnjo. Če je tako, potem lahko pouk miranda v drugem krogu zaslišanj osumljencu omogoča resnično možnost izbire med ponovitvijo oziroma nadaljevanjem svoje prejšnje izjave in molkom.88

  • 89 Za definicijo testa prostovoljnosti glej Dickerson v. United States, 530 U. S. 428, str. 433-435.
  • 90 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 672. Vrhovno sodišče ZDA v obrazložitvi svoje (...)
  • 91 Vrhovno sodišče ZDA moti predvsem dejstvo, da se zaradi mirande zgubi preveč relevantnih in verodo (...)

53Bistvo odločitev v zadevah Patane in Seibert, ki je v tem trenutku najnovejša različica ameriške mirande, je v tem, da je domneva o prisiljenosti izjav, ki so pridobljene brez pouka miranda, pretirana oziroma preširoka, zato jo je treba omejiti. Boljše merilo za presojo prostovoljnosti izjav je test prostovoljnosti,89 s katerim se vračajo v čas pred Mirando, saj je cena mirande previsoka, ker se zaradi nje izgubi preveč verodostojnih dokazov. Privilegij zoper samoobtožbo je tako omejen zgolj na fazo sojenja in le na dokaze v obliki osumljenčevih izjav. Ob tem je treba poudariti, da v primerih, ko gre za dejansko, in ne domnevno prisiljene izjave, niti take izjave niti sadeži takih izjav niso dovoljeni kot dokazi na sojenju. Vrhovno sodišče ZDA je svoje odločitve utemeljilo s tem, da je treba mirando prilagoditi drugim ciljem kazenskega postopka,90 kar lahko spet razumemo kot približevanje h kontinentalni ureditvi kazenskega postopka, saj je očitno, da ga je pri odločanju vodilo načelo materialne resnice.91

  • 92 Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985).
  • 93 Glede teh okoliščin glej opombo št. 85.

54Edino, kar je resnično ostalo od originalne Mirande, je izločitev izjav, ki so bile pridobljene s kršitvijo mirande, vendar še to v omejeni obliki, saj se lahko na podlagi takih izjav pridobiva druge, fizične dokaze. Zaenkrat še drži, da se morajo izločiti izjave, ki so bile pridobljene s kršitvijo mirande, vendar tudi te ne v vseh okoliščinah. O tem, da smo blizu tudi padcu tega temelja mirande, priča odločitev iz leta 1985 v zadevi Oregon v. Elstad,92 ki tako pridobljene izjave v določenih okoliščinah93 že šteje za dopustne.

7 Sklep

  • 94 Glej npr. United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 677: Blanketno izločitveno pravilo n (...)

55S tukaj obravnavanimi odločbami Vrhovnega sodišča ZDA oziroma izjemami od mirande se je ameriška miranda zelo približala, če ne že izenačila s kontinentalnim pogledom na privilegij zoper samoobtožbo. Nesporno je namreč, da je Vrhovno sodišče ZDA svoje odločitve glede izjem od mirande utemeljevalo z argumenti, ki so bližje kontinentalnemu kot pa anglo-ameriškemu pravniku. Pogosto namreč v njegovih odločitvah zasledimo argument, da se zaradi mirande zgubi preveč relevantnih in verodostojnih dokazov, s tem pa trpi ugotavljanje (materialne) resnice na sojenju.94 Še posebno odločitev v zadevi Patane, ki dovoljuje pridobivanje fizičnih dokazov na podlagi prostovoljne, a s kršenjem mirande pridobljene izjave, bolj spominja na odločitev kakšnega evropskega sodišča kot pa Vrhovnega sodišča ZDA. Kajti kaj je pravzaprav odločilo v tej zadevi? Na kratko bi lahko rekli, da se fizični dokazi lahko pridobivajo na podlagi prostovoljnih izjav. To sicer dovoljuje tudi Miranda, le da Miranda izhaja iz domneve, da je vsaka izjava, ki je dana brez predhodnega pouka o osumljenčevih pravicah, neprostovoljna. Res je sicer, da je bila odločitev Warrenovega sodišča leta 1966 tudi pragmatična, in sicer v smislu, da je olajšala mukotrpen in morda ne vedno najbolj zanesljiv ter učinkovit način presojanja prostovoljnosti izjav osumljencev, je vendarle izhajala predvsem iz stališča, da so osumljenci, ki jim je odvzeta prostost, pod takimi pritiski, ki lahko izzovejo neverodostojne dokaze, ter da za nevtralizicijo teh pritiskov nujno potrebujemo neko zaščito. Warrenovo sodišče je odločilo, da je ena od primernih oblik zaščite miranda, medtem ko se je Vrhovno sodišče ZDA leta 2004 v zadevi Patane postavilo na stališče, da osumljenci, ki jim je bila odvzeta prostost, ne potrebujejo nobene dodatne zaščite v smislu mirande, saj se neprostovoljne izjave in njihovi sadeži izločijo že sami, brez mirande. Temu je pravzaprav nemogoče oporekati, vendar odprto ostaja vprašanje, kako v teh primerih, če je to sploh mogoče, brez mirande presojati prostovoljnost izjav osumljencev med policijskim zasliševanjem.

56Dejstvo je, da se zaradi mirande izgubijo relevantni dokazi, saj je miranda le eno od dokaznih pravil, ki so značilna za anglo-ameriški kontradiktorni kazenski postopek, na njen račun pa v nekaterih primerih trpi odkrivanje resnice v kazenskih postopkih. Povsem mogoče je namreč, da osumljenec med policijskim zaslišanjem s polnim zavedanjem svojih pravic poda popolnoma prostovoljno izjavo, ne da bi bil predhodno poučen o mirandi, uporaba take izjave na sojenju pa z vidika privilegija zoper samoobtožbo nikakor ne more biti sporna. Prav tako na podlagi take izjave ne more biti sporno pridobivanje drugih dokazov ter njihova dokazna vrednost na sojenju. Pa vendarle bi miranda izločila ne le tako pridobljeno izjavo, temveč tudi vse njene sadeže. In jasno pri tem je, da smo s tem žrtvovali vsaj del resnice. To je spoznalo tudi Vrhovno sodišče ZDA in zato začelo počasi, a vztrajno prepoznavati izjeme od mirande in se s tem na premici med varovanjem človekovih pravic in svoboščin ter učinkovitostjo kazenskopravnega sistema premaknilo bolj proti slednji točki.

57Tako nekako je razumeti tudi novelo ZKP-E. Na podlagi v tem prispevku obravnavane odločbe Ustavnega sodišča RS se je slovenski zakonodajalec med predlaganimi možnostmi za odpravo seznanjenja razpravnih sodnikov s prepovedanim gradivom odločil za manj garantistično in bolj učinkovito zasnovo kazenskega postopka. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Po noveli lahko namreč policija v predkazenskem postopku od osumljencev pridobiva izjave, ki se bodo lahko kasneje na sojenju uporabile kot formalen dokaz, zakonodajalec pa je osumljenca zaščitil tako, da je pred zaslišanjem predvidel mirando. S tem problema zaščite osumljencev ni rešil v celoti, saj uresničevanje pravic iz mirande ni vedno zagotovljeno v polni meri, predvsem v smislu možnosti zaslišanja brez navzočnosti zagovornika. Ko pride do takih primerov, je zakonodajalec namesto zapisnika, ki se ga lahko uporabi kot formalen dokaz na sojenju, predvidel uradni zaznamek, na katerega sicer sodišče v glavni zadevi svoje odločitve ne sme opreti, lahko pa se z njim seznani. Poleg tega se na njegovi podlagi lahko pridobiva tudi druge dokaze pod pogojem, da je bila izjava osumljenca, kateremu sicer ni bilo zagotovljeno polno uresničevanje pravic iz mirande, prostovoljna. S tem smo se znašli v podobni situaciji, kot jo imajo v ZDA po odločitvi v zadevi Patane. Mirando sicer v kazenskem postopku imamo, lahko pa jo mirno, brez posledic za nadaljnje zbiranje dokazov, obidemo.

58Vendar pa se slovenska in ameriška ureditev bistveno razlikujeta v svojih ustavnih določbah. Peti amandma k Ustavi ZDA ne govori izrecno o pravici do molka ali pravici do zagovornika ob odvzemu prostosti in policijskem zaslišanju, zato lahko Vrhovno sodišče ZDA trdi, da je miranda le eden od načinov varovanja privilegija zoper samoobtožbo ter da tako miranda sama ni ustavno zavarovana pravica, zato se jo posledično lahko ne le spreminja, ampak nekoč morda tudi popolnoma odpravi. Ustava RS ima po drugi strani v 19. členu izrecno določbo o pravici do molka in pravici do zagovornika ob odvzemu prostosti in je zato niti zakonodajalec niti sodišča ne morejo obiti, saj sicer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice. Tako v primeru slovenske mirande ob odvzemu prostosti ne moremo trditi, da je ta le način varovanja privilegija, saj je izrecno predpisana z Ustavo RS. Prav zato je lahko ureditev policijskega zaslišanja v predkazenskem postopku v določenih primerih neskladna z Ustavo RS. Gre namreč za primere, v katerih je policijsko zaslišanje povezano z odvzemom prostosti in ko osumljencu ni zagotovljena pomoč zagovornika. V takih primerih, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, se na podlagi uradnega zaznamka ne bi smelo pridobivati drugih dokazov oziroma bi morali biti taki dokazi izločeni, prav tako pa bi moral biti izločen uradni zaznamek, saj gre za neposredno kršitev ustavne določbe o pravici do zagovornika. ZKP za take primere v 18. členu predvideva izločitev tudi, če gre za dokaz, za katerega v ZKP ni izrecno določeno, da se nanj sodna odločba ne sme opirati.

Top of page

Notes

1 Warren's Court - pogosto uporabljeno in udomačeno poimenovanje Vrhovnega sodišča ZDA v času, ko mu je predsedoval sodnik Earl Warren, in sicer med leti 1953 in 1969.

2 Vrhovno sodišče ZDA v času predsedovanja Warrena Burgerja med leti 1969 in 1986.

3 Vrhovno sodišče ZDA v času predsedovanja Williama Rehnquista med leti 1986 in 2005.

4 Ko v prispevku uporabljam izraz Miranda, imam v mislih odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966). Ko pa uporabljam izraz miranda, imam v mislih skupek opozoril oziroma pravic, ki pripadajo osumljencu kazenskega postopka in ki se nanašajo na pravico do molka, opozorilo, da se lahko vse njegove izjave uporabijo zoper njega na sojenju, ter pravico do zagovornika.

5 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004).

6 Ameriška sodna praksa uporablja izraz »custodial interrogation« (kustodialno zaslišanje). Država je dolžna osumljencu dati pouk miranda le, kadar gre za »interrogation«, kot ga je Vrhovno sodišče ZDA natančno definiralo v zadevi Rhode Island v. Innis, 446 U. S. 291 (1980) in kadar je osumljenec »in custody«, kar je sodišče nazadnje natančno opredelilo v zadevi Yarborough v. Alvarado, 541 U. S. 652 (2004). Glede podrobne definicije obeh pojmov glej poleg navedenih zadev še odločitve v zadevah Orozco v. Texas, 394 U. S. 324 (1969), Beckwith v. United States, 425 U. S. 341 (1976), Stansbury v. California, 511 U. S. 318 (1994), Oregon v. Mathiason, 429 U. S. 492 (1977), California v. Beheler, 463 U. S. 1121 (1983), South Dakota v. Neville, 459 U. S. 553 (1983) ter Berkemer v. McCarty, 468 U. S. 420 (1984), v kateri je Vrhovno sodišče ZDA odločilo, da policija ni dolžna dati pouka miranda v primeru t. i. Terry stopa. Več o tem glej tudi v M. Jelenič Novak: Omejevanje pravic obdolžencev v kazenskih postopkih - zli obet ali realnost, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 433-440.

7 Vrhovno sodišče ZDA je na tem mestu poudarilo, da so imeli v mislih to fazo, ko so v odločitvi Escobedo v. Illinois, 378 U. S. 478 (1964), govorili o osredotočenosti preiskave.

8 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 443-444.

9 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 364/2002 z dne 23. 9. 2004, spodaj.

10 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 478.

11 Ur. l. RS, št. 56/2003.

12 Ur. l. RS, št. 33I/1991-I, zadnja upoštevana sprememba Ur. l. RS, št. 69/2004.

13 Ur. l. RS, št. 63/1994, zadnja upoštevana sprememba Ur .l. RS, št. 43/2004.

14 Glej npr. Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnjem desetletju, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 423-431, in Fišer, Z.: Nekateri ustavnopravni problemi predkazenskega postopka, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 87-101.

15 Ur. l. RS, št. 32/2003.

16 I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005.

17 Na to sta opozarjala že Šugmanova v Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnjem desetletju, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 423-431, in Fišer v Fišer, Z.: Nekateri ustavnopravni problemi predkazenskega postopka, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 87-101.

18 I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005.

19 Id.

20 Id.

21 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313.

22 Pogoje, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prostovoljnosti zaslišanja ali izjave, mora izkazati država, za obrambo pa zadošča, da na ravni najnižje stopnje verjetnosti izkaže, da so podane okoliščine, ki vzbujajo sum, da tem pogojem ni bilo zadoščeno (I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005).

23 Primerjaj s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Condron v. Združeno Kraljestvo v Čibej, Z.: Dokazno kazensko pravo v praksi evropskega sodišča za človekove pravice, diplomsko delo, Ljubljana 2004, str. 46-47. Razprava o stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede mirande bo objavljena v: REVUS (2006) št. 6.

24 I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005.

25 Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000).

26 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313.

27 Več o problematiki obravnavanja osebe kot osumljenca, na katero je vezan pouk, glej v Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnjem desetletju, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 423-431, in v Fišer, Z.: Nekateri ustavnopravni problemi predkazenskega postopka, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 87-101.

28 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313. Primerjaj odločitve v zadevah Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985) in Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004), spodaj.

29 Več o ugotovitvah empiričnih raziskav o učinku mirande glej v Jager, M.: Miranda - zadostna rešitev problema psihične prisile?, v Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 2004, str. 181-200.

30 V konkretnem primeru se je obsojenec pogovarjal po telefonu s svojo ženo, ki ga je seznanila, da je o vseh njegovih klicih obvestila tudi kriminaliste, nakar jo je obsojenec prosil, če bi lahko kriminalistom posredovala njegovo telefonsko številko, s katere nima več možnosti klicati, lahko pa sprejema klice. Glede na navedeno je očitno, da je obsojenec, ki se je nahajal na Hrvaškem, sam posredoval svojo telefonsko številko ter nakazal, da zgolj zaradi pomanjkanja dobroimetja na telefonskem računu policije ne more poklicati. Za- to je nepomembno dejstvo, da je obsojenca nato poklical kriminalist, ki mu je obsojenec telefonično posredoval izjavo, oziroma gre za enak položaj, kot če bi kriminalista poklical obsojenec sam.

31 Brez kakršne koli možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Black's Law Dictionary, West Group, 2004.

32 I Ips 364/2002 z dne 23. 9. 2004.

33 Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 220.

34 Id., str. 216.

35 Podobno Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 217.

36 Več o tem glej v Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000), str. 432-435.

37 Formalna dokazna pravila so vnaprej določena pravila, po katerih mora sodišče presojati pomen določenega dokaza. Dežman, Z. in Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljublja- na, 2003, str. 256.

38 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 467 in 490.

39 Ur. l. RS, št. 56/2003.

40 U-I-92/96, par. 15.

41 Id. par. 16.

42 Id. par. 19.

43 Id. par. 23.

44 Šugman, K. G.: Kam se razvija kazensko procesno pravo v zadnjem desetletju, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 423-431. Glede tega, da zakonodajalec ni izhajal iz odločbe Ustavnega sodišča RS, glej tudi Fišer, Z.: Nekateri ustavnopravni problemi predkazenskega postopka, v IX. dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 87-101.

45 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 467.

46 T. i. totality-of-the-circumstances test. Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000), str. 432.

47 Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000).

48 Id., str. 444 (poudarek Z. Č.). V tej zadevi Vrhovno sodišče ZDA glede ustavnosti mirande uporablja dva pojma, in sicer ustavno pravilo in ustavna odločitev.

49 New York v. Quarles, 467 U. S. 649 (1984).

50 Harris v. New York, 401 U. S. 222 (1971).

51 Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985).

52 Dickerson v. United States, 530 U. S. 428 (2000), str. 441.

53 Chavez v. Martinez, 538 U. S. 760 (2003).

54 G. Martinez ni bil nikoli obtožen kaznivega dejanja in njegova izjava, pridobljena med policijskim zaslišanjem, ni bila zoper njega uporabljena v nobenem kazenskem postopku, kljub temu pa je zatrjeval, da je bil kršen njegov privilegij zoper samoobtožbo, zagotovljen v petem amandmaju Ustave ZDA, ker mu pred zaslišanjem ni bil dan pouk miranda in ker je bila med zaslišanjem zoper njega uporabljena neupravičena prisila. Ker Martinezu nikoli ni bilo sojeno na sodišču, še zlasti pa zato, ker zoper sebe ni bil nikoli prisiljen pričati, je Vrhovno sodišče ZDA zaključilo, da policija s takim ravnanjem ni kršila privilegija.

55 Chavez v. Martinez, 538 U. S. 760 (2003), str. 764-772.

56 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004).

57 No person shall be compelled in any criminal case to be a witness against himself.

58 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 675. Poudarek Z. Č.

59 Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 215.

60 Podobno Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 25.

61 Zupančič, B. M. v Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Šturm, L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 220-221.

62 Ameriška sodna praksa veže mirando le na primere, ko je osumljencu odvzeta prostost oziroma pravica do gibanja omejena v pomembnem obsegu. To vprašanje veže predvsem na to, ali lahko osumljenec med policijskim zaslišanjem mirno odide. Glej primere pod opombo št. 6.

63 Primerjaj t. i. Terry stop, v primeru katerega miranda ni potrebna, ker ne gre za prijetje ali omejitev svobode gibanja v obsegu, ki bi zahteval zaščito v smislu mirande. Berkemer v. McCarty, 468 U. S. 420 (1984).

64 Podobno Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 25.

65 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 314.

66 Id. str. 48.

67 Harris v. New York, 401 U. S. 222 (1971).

68 Osumljenec v tem primeru, preden je podal izjavo, ki je bila kasneje na sojenju uporabljena zoper njega, sploh ni dobil pouka miranda.

69 Miranda v. Arizona, 384 U. S. 436 (1966), str. 477.

70 Michigan v. Tucker, 417 U. S. 433 (1974).

71 S tem so prvič obšli znano doktrino sadežev zastrupljenega drevesa. Vodilni primer te doktrine v ZDA je Wong Sun v. United States, 371 U. S. 471 (1963).

72 New York v. Quarles, 467 U. S. 649 (1984).

73 Definicija ogroženosti javne varnosti predvsem po dogodkih 11. septembra 2001 je razumljivo problematična.

74 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004).

75 Id. str. 670.

76 S tem imam v mislih materialno resnico kot nasprotje formalne resnice, ko zakon določa, kaj naj sodišče v konkretni procesni situaciji šteje za resnično. Več o tem glej v Dežman, Z. in Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 261-275. Miranda je namreč formalno dokazno pravilo, ki sodišču predpisuje način, kako presojati določen dokaz. Formalna dokazna pravila so značilna predvsem za anglo-ameriški kazenski postopek, medtem ko se jih kontinentalni kazenski postopki raje izogibajo. Zato je načelo materialne resnice vodilno načelo kontinentalnih kazenskih postopkov.

77 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 671.

78 Za podrobno analizo in zgodovinski razvoj testa prostovoljnosti glej Dickerson v. United States, 530 U. S. 428, str. 433-435.

79 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 675.

80 Id. str. 671. Glej tudi United States v. Hubell, 530 U. S. 27 (2000), str. 35.

81 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 679.

82 Za kritiko te odločitve glej tudi Y. Kamisar: Postscript: Another Look at Patane and Seibert, the 2004 Miranda »Poisoned Fruit« Cases, <http://moritzlaw.osu.edu/osjcl/Articles/Volume2_1/Tribute/Kamisar%202- PDF-11-29-04.pdf> (zadnjič obiskano 14. 11. 2005).

83 Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004).

84 V tem primeru je šlo za t. i. question-first zaslišanje, za katero je značilno, da policija osumljenca najprej zasliši, da od njega pridobi izjavo, šele kasneje pa mu da pouk miranda in po tem od njega skuša še enkrat dobiti isto izjavo. V konkretnem primeru je policija osumljenko zasliševala brez pouka miranda in med tem zaslišanjem so od nje pridobili priznanje. Čez 20 minut so ji dali pouk miranda, jo še enkrat zaslišali in še enkrat dobili priznanje.

85 Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004), str. 655. Primerjaj odločitev v zadevi Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985), v kateri je policija prišla na osumljenčev dom, da bi ga aretirala. Eden izmed policistov se je pogovarjal z osumljenčevo mamo, drugi pa je na kratko brez opozorila miranda spregovoril z osumljencem in ta mu je v tem razgovoru povedal, da je bil na kraju zločina. Kasneje so osumljenca zaslišali na policijski postaji, kjer je tudi dobil pouk miranda in še enkrat priznal, da se je v času storitve kaznivega dejanja nahajal na kraju zločina.

86 Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985).

87 Id. str. 309.

88 Missouri v. Seibert, 542 U. S. 600 (2004), str. 657. Za kritiko te odločitve glej tudi Y. Kamisar: Postscript: Another Look at Patane and Seibert, the 2004 Miranda »Poisoned Fruit« Cases, <http://moritzlaw.osu.edu/osjcl/Articles/Volume2_1/Tribute/Kamisar%202-PDF-11-29-04.pdf> (zadnjič obiskano 14. 11. 2005); P. B. Rutlenge: Miranda and Reasonableness, 42 American Criminal Law Review, 2005, str. 1011-1025; Moreno, J. A.: Faith-Based Miranda?: Why the New Missouri v. Seibert Police »Bad Faith« Test is a Terrible Idea, 47 Arizona Law Review, 2005, str. 395-418.

89 Za definicijo testa prostovoljnosti glej Dickerson v. United States, 530 U. S. 428, str. 433-435.

90 United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 672. Vrhovno sodišče ZDA v obrazložitvi svoje odločitve teh ciljev ne konkretizira, vendar lahko domnevamo, da gre predvsem za težnjo po učinkovitosti kazenskega postopka in odmik od (preveč) garantistične ureditve kazenskega postopka.

91 Vrhovno sodišče ZDA moti predvsem dejstvo, da se zaradi mirande zgubi preveč relevantnih in verodostojnih dokazov oziroma da je cena mirande previsoka.

92 Oregon v. Elstad, 470 U. S. 298 (1985).

93 Glede teh okoliščin glej opombo št. 85.

94 Glej npr. United States v. Patane, 542 U. S. 630 (2004), str. 677: Blanketno izločitveno pravilo ne more biti upravičeno z referenco na cilj petega amandmaja k Ustavi ZDA, da se na sojenju zagotovi izvajanje zanesljivih dokazov.

Top of page

References

Bibliographical reference

Zarja Čibej, « Miranda: ustavna pravica ali ne? », Revus, 5 | 2005, 7-35.

Electronic reference

Zarja Čibej, « Miranda: ustavna pravica ali ne? », Revus [Online], 5 | 2005, Online since 12 June 2013, connection on 16 August 2017. URL : http://revus.revues.org/1752 ; DOI : 10.4000/revus.1752

Top of page

About the author

Zarja Čibej

sodniška pripravnica na Višjem sodišču v Ljubljani, LL.M.

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org