Skip to navigation – Site map
Knjige

Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki

The theory of law and natural law in Veber’s Etika
Emanuele Marini
p. 109-112

Abstracts

This article discusses the theory of law, which is present in the final part of Veber’s Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. Veber is only incidentally concerned with the theory of law, but his contribution is not negligible. Veber’s Etika is the logic of the affective reason: Veber, from his object-theoretical point of view, does not form a collection of moral commands, but outlines the most general formal principles which govern the correctness of affective experience. The logic of the affective reason cannot tell what people should do at one precise moment, because the theory is formal. Veber finds the “bridge” between formal and material approach to the moral problem in the voice of conscience. The voice of the conscience advises the individual what to do in a particular situation. In agreement with this, the law of the state must be based on the principles of affective logic, because otherwise it would be without any force. The law has value as far as it is based on logic, which delineates the immanent principles of human nature. The aim of the law is to promote the correct life of individuals and society as far as possible. On the other hand, the content of this law is not determined once and for always, but is each time the result of the hermeneutic, which individuals and society must do about themselves and their nature. The ethics of common sense” and average personis the best model, according to Veber, for the material completion of the affective formal logic.

Top of page

Full text

  • 1 Matjaž Potrč, Bojan Žalec ter Vojko Strahovnik so med drugimi v zadnjih časih posvetili pozornost (...)

1Šele danes se filozofiji Franceta Vebra namenja tisto pozornost, ki bi si jo zaslužila že davno. Obravnave njegove filozofije1 se z njo ukvarjajo v glavnem s spoznavno-teoretičnega in etičnega vidika. Vendar pa Vebru ni bila tuja niti teorija prava, čeprav seveda ni bila med glavnimi temami njegove filozofije. Veber jo omenja skoraj mimogrede, a njegov prispevek kljub temu ni zanemarljiv. Pričujoči članek ponuja prvi poskus analize Vebrove pravne teorije, začenši z obravnavo, ki jo Veber posveča teoriji prava kot razvoju in logični posledici teorije najstva.

1 Uvod

2France Veber je prvič oblikoval strukturo in teorijo najstva v disertaciji Die Natur des Sollens, ki jo je napisal v nemščini med prvo svetovno vojno. Ta teorija je bila potem umeščena v knjigo Sistem filozofije kot njen sestavni del, svojo končno obliko pa je našla v knjigi Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti, objavljeni leta 1923, ko je Veber že bil profesor filozofije na Univerzi v Ljubljani. Teorija najstva je torej ena iz glavnih tem Vebrove filozofije, s katero se peča od začetka do konca svoje filozofske dejavnosti.

3Podnaslov Etike je Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. To pomeni, da knjiga ni zbirka moralnih zapovedi, ampak Veber v njej pojmuje etiko s čistega predmetno-teoretičnega vidika kot logiko nagonske pameti. Veber je prepričan, da imajo nagonski doživljaji lastna načela, aksiome in teoreme, ki jih je treba raziskovati in sistematično urejati s strogo logiko, ki se razlikuje od klasične logike umske pameti (čeprav ji je hkrati podobna): klasična logika se ukvarja s sodbami in mislimi, medtem ko logika nagonske pameti namerava raziskovati nič manj stroge zakonitosti, ki oblikujejo strukturo pravilnega čustvenega in etičnega doživetja ter vrednotenja (čustvovanja in stremljenja).

  • 2 Spis Etika nosi posvetilo »Vzgojiteljem in državnikom!«.
  • 3 »Moja etika, podana v pričujočem spisu, pa noče biti nič več in nič manj, nego prav takšna posebna (...)

4Ne smemo pričakovati obravnave in kategorizacije posameznih človeških dejanj, ki bi lahko določila, katera dejanja so moralna in katera nemoralna. Vebrova logika nagonske pameti je kritična obravnava imanentne logike nagonskega doživetja, ki je neposredno pomembna za pravilno temeljno ocenjevanje človeških dejanj. Socialni in izobraževalni cilj Vebrovemu delu ni tuj2, vendar njegov glavni namen ni zagotavljanje »praktičnega navodila« za izobraževanje posameznikov in družbe. Veber predstavlja strukturo in logiko čustvenega in nagonskega doživetja, toda prepušča moralnim subjektom pridobiti neposredna veljavna pravila za posamezne primere. Logika nagonskega doživetja, ki jo Veber obravnava v Etiki, ni nič drugega kot analog aristotelske formalne logike: sklop pravil, po katerih lahko pridemo do ustreznega čustvovanja in stremljenja in lahko presojamo o pravilnosti in nepravilnosti lastnih in tujih doživetij. Kot je Aristotel oblikoval aksiome in načela logike misli in sodb, ne glede na posamezne primere, za katere se logika uporablja, tako namerava Veber prvič v zgodovini filozofije izgraditi »logiko srca«,3 kar pomeni podobni logični sistem za nagonsko doživetje. Načela, ki jih Veber izpelje, so torej neodvisna od posameznih izkušenj in se uporabljajo ne glede na empirične dejavnosti zgodovinskih družb, tako kot so tudi neodvisna od posameznih moralnih načel, ki veljajo v določenem zgodovinskem obdobju v dani družbi. Na enak način aristotelska logična načela veljajo ne glede na posamezne misli in filozofske smeri, ki jih uporabljajo.

2 Etika in pravo

5Spis Etika vsebuje podrobno razlago etičnih postulatov in aksiomov, ki oblikujejo strukturo formalne logike nagonskega doživetja. Ta razlaga je najpopolnejša obrazložitev strukture najstva (nem. Sollen), ki jo je Veber orisal v spisu Die Natur des Sollens.

6Ob zaključku svoje Etike Veber poskuša odgovoriti na vprašanje, ki je značilno za etiko skozi svojo zgodovino, in sicer vprašanje o ciljih človeškega življenja. Cilj ni in ne more biti niti sreča niti blaginja niti korist. Cilj je, v skladu s formalnimi načeli opisanimi v Etiki, vedno pravilno življenje z etičnega vidika. Ta pravilnost je v nekaterih primerih morda tudi v nasprotju z občutkom sreče ali s koristjo. Očitno takšne popolnosti nihče ne more doseči sam od sebe, se pa od vsakogar pričakuje, da k njej vsaj stremi. Velja namreč načelo, da formalna pravilnost doživetij pomaga doseči vsebinsko, materialno pravilnost, ki je dejanski cilj etične vzgoje. Nadalje mora imeti med pravilnostjo umskega in nagonskega doživetja prednost zadnje, prvič zato ker vsi menijo, da je moralen subjekt, ki ni izobražen, bolj vreden kot izobraženec, ki se ne zna pravilno obnašati, drugič pa tudi zato, ker nepravilno etično življenje povzroča, ali lahko povzroči, uničenje človeka kljub njegovemu znanstvenemu prispevku za človeštvo. Vse, kar velja za posameznike, velja tudi za družbo in človeštvo:

  • 4 France Veber, Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, (...)

Kultura človeštva ni nič več in nič manj nego njegova vsakokratna stopnja orisane pravilnosti kakor njegovega predstavljanja in mišljenja tako njegovega čustvovanja in stremljenja, pred vsem pa njegovega čustvovanja in stremljenja.4

7To morajo ustrezno upoštevati vzgojitelji in državniki, ki jim je Vebrovo delo posvečeno in katerim želi služiti kot vodilo: ti morajo najprej poskušati spodbujati pravilnost čustvenega in nagonskega doživetja državljanov, kljub dejstvu, da se je zahodna civilizacija skoraj v celoti zanimala le za intelektualno izobraževanje. Veber izraža upanje, da je po stoletjih umskega izobraževanja na podlagi klasične Aristotelove logike morda prišel čas za tako izobraževanje, ki je namenjeno predvsem »kulturi srca« in skrbi za nagonsko pamet, tako kot je klasično izobraževanje skrbelo za intelektualne vsebine. Cilj je to, da primanjkovanje nagonske vzgoje ne škodi intelektualnim sposobnostim, kar bi lahko povzročilo nevarno krizo celotnega človeštva.

8Kar se tiče države in državnega prava, ki uživa pravico uporabe sile, Veber pravi:

  • 5 Veber 1923 (op. 4), 576.

O vsakem državnem pravu in o vsakem državnem zakonu mora namreč brezpogojno veljati vsaj to, da popolnoma soglaša s temeljnimi postulati naše vesti ali, kakor se zdaj tudi lahko izrazim, da popolnoma soglaša s temeljnimi postulati in aksijomi logike nagonske pameti. Kakor hitro bi bilo o kateremkoli državnem pravu in zakonu dognano, da striktno nasprotuje še tako malenkostnemu aksijomu nagonske pameti in torej obenem še tako malenkostnemu aksijomu etičnega ali moralnega udejstvovanja, v tem trenotku bi izgubilo to državno pravo in ta državen zakon vsako objektivno veljavnost, v tem trenotku bi vsak državljan bil naravnost dolžan, zastaviti vse svoje moči za njih takojšnjo razveljavljenje.5

9Državno pravo in zakonodaja morata – če je treba tudi na prisilni način – spodbujati pravilnost nagonskega življenja državljanov, ki se ne razlikuje od pravilnega življenja, ki naj bi ga imelo vsako popolnoma moralno bitje. Državna zakonodaja je torej podložna aksiomom nagonske logike, s katerimi se mora ujemati, da bi bila lahko veljavna. Če je nepredstavljivo, da dejansko obstaja »dovršena država«, ki izpolnjuje vsa načela nagonske logike, je kljub temu treba zahtevati doseganje vsaj osnovnih načel in izvajanje drugih pravil v skladu s prednostjo materialnega nad formalnim, saj Veber meni, da je formalna pravilnost vrlina, ki spodbuja materialno pravilnost doživetij.

  • 6 Veber 1923 (op. 4), 579.

Popolna, t.j. takšna država, čije prava in čije zakoni bi bili v resnici v najstrožjem smislu besede objektivna državna prava in objektivni državni zakoni, bi bila edino takšna država, v kateri bi se moralo vršiti in opuščati vse to in edino vse to, kar naj se v najobjektivnejšem smislu besede vrši in opušča, torej država, čije prava in čije zakoni bi bili samo totalen refleks vsega tega, kar nam veleva nagonska pamet sama, t.j. kar bi nam velevala najidealnejša nagonska pamet sama.6

10Čeprav etika kot logika nagonske pameti ne more kot taka povedati, kakšna oblika države ali prava je v določenem zgodovinskem obdobju najboljša, pa že sama po sebi pomeni osnovno pravno znanost, s katero se mora ukvarjati vsak, ki želi organizirati pravilni državni sistem in ustrezno zakonodajo. Odgovor na vprašanje o pravičnosti ali pravilnosti državnega prava ne more izhajati iz analize države in državnega prava kot takega, temveč iz analize logičnih in filozofskih načel, ki oblikujejo in morajo oblikovati vse pravne predmete.

3 Zaključne misli

11Psihološka metoda, pridobljena v obdobju sodelovanja z Graško šolo, Vebru omogoča, da izvaja človeško socialnost iz strukture njegove individualnosti in da opredeli temeljne lastnosti te socialnosti s postopkom, ki je zelo podoben tistemu, s katerim je že izvedel strukturo človeškega posameznika. V tem splošnem okviru ima svoje mesto Vebrovo pojmovanje praktične in pravne plasti človeškega dejanja. Vemo, da se etika kot logika nagonske pameti ne ukvarja z vsebino posameznih izkušenj, ampak le orisuje splošni okvir njihovih zakonitosti; zaradi načel, ki jih Veber izbira in postulira za opredelitev »glasu vesti« kot stičišča, kjer se dualizem med abstraktnostjo splošne okvirne strukture in individualnostjo vsakega posameznega deja končno reši, se nam zdi, da Veber v bistvu soglaša s tako imenovano etiko »zdravega razuma« in »povprečnega človeka«. Ta etika se sklicuje na tisto, kar bi lahko imenovali kot neke vrste »naravno pravo« (tega izraza Veber v svojih spisih ne uporablja), ki samo po sebi pripada človeku in proti kateremu se človek, ki ni »rojen kriminalec«, ne more upreti, če ne želi zanikati tega, kar on sam je. Klic k »zdravemu razumu« in »občutku realnosti«, v katerem človek (čeprav ne vedno izrecno) gotovo ve, da spozna realni svet in ne zgolj mentalno podobo ali idejo, je po našem mnenju drugo ime za tisti privilegij, ki ga Veber dodeluje »človeški naravi« ali »vesti, ki misli na naraven način« in ki na tak način daje konkretno vsebino apriorni splošni strukturi, ki jo je Veber izvedel v svoji logiki nagonske pameti.

12»Glas vesti« posamezniku svetuje tista načela, ki so že od začetka vpisana v njegovi naravi. Ta načela ne morejo biti v nesoglasju z aksiomi čiste logike, ki predpisujejo pravilnost doživetij. To omogoča prehod iz čisto formalne zakonitosti do praktične razumnosti dejanskega življenja. Ta harmonija je ukoreninjena v ontološki strukturi človeka in sveta, ki ureja razvoj empirične morale, pozitivnega zakona ter prava, ki ne morejo biti v nasprotju s tem, kar je značilno za naravo človeka in družbe (struktura družbe je odraz ali ontološki razvoj strukture posameznega človeka). V tem smislu pravni ali družbeno-politični ustroj države, ki bi bil v nasprotju s tem, kar je človeška narava, ne zasluži človekovega odobravanja, ampak bi bilo celo potrebno njegovo takojšnje razveljavljenje. Po Vebru torej normativnosti ni mogoče ločiti od naravne strukture, zakonodajne oblasti pa bi morale najprej razmisliti o ontološki strukturi človeka in družbe za razvoj pravnih norm, ki so ne samo v skladu s to strukturo, ampak imajo kot glavni cilj moralni razvoj in pospešitev posameznika in družbe, v smeri vedno bolj zvestega spoštovanja tistih zakonov, ki niso nič drugega kot izraz ontološke strukture same narave.

  • 7 Popolnejšo razpravo in analizo o Vebrovi filozofiji bomo podali v naši disertaciji, ki je v tisku i (...)

13Prepričani smo, da je takšno stališče, ne glede na morda pretirano deduktiven postopek, s katerim Veber iz splošnih načel izvaja celo strukturo človeka in družbe, zelo zanimivo za oblikovanje sintetičnega razmišljanja o odnosu med naravo človeka in družbe ter pozitivno zakonodajo. Opažamo, da Veber ne določa in ne fiksira enkrat za vselej načel in zakonov naravnega prava. On le sklepa, da pozitivno pravo ne sme biti v nasprotju z naravnimi načeli (za katera Veber kaže samo najbolj osnovne črte), sicer ga je treba razveljaviti. Strinjamo se z njim: verjamemo namreč, da narave ne smemo pojmovati neodvisno od zgodovine. Ontološke strukture človeka in družbe ni mogoče odkriti brez hermenevtike, v kateri človek in družba odkrijeta smisel svoje narave. Z drugimi besedami, naravno pravo ni enkrat za vselej napisano pravo, ki mora biti preprosto preneseno v pozitivne zakone, ampak je analog nagonske in telesne pasivnosti v filozofski antropologiji; to je skupno izhodišče, »izvir smisla in pomena«, ki ga mora, da bi bil istinit in torej učinkovit, človek vedno znova sprejemati in usvajati. Človek v svojem dejanju odloča o sebi in v tej odločitvi odloča tudi o smislu pasivnosti, ki stoji pred njim kot izvir in temelj smisla njegovega dejanja. Naravna normativnost strukture posameznika in družbe, če se opravlja na vsaj formalno pravilen način, je v različnih obdobjih temelj za pozitivne zakonodaje, ki ne izhajajo zgolj iz »prevoda« določenih načel v prakso, ki so sama po sebi splošno veljavna in zaradi tega brez konkretne vsebine, ampak iz praktične odločitve človeka kot posameznika in kot družbenega bitja o sebi samem in o svojih odnosih z drugimi. Veber teži k obravnavi te vzajemnosti, vendar jo lahko zaradi svoje metode in pozitivistične dediščine le postulira in domneva, ne more pa je popolnoma upravičevati v obliki glasu vesti in njegovih načel, ki ostanejo končno nedoločena.7

Top of page

Bibliography

France VEBER, 1923: Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
—, 2004: Die Natur des Sollens und sein Verhältnis zum Werte unter kritischer Würdigung namentlich der neusten einschlägigen Theorien zu untersuchen und das Ergebnis wo möglich den Grundproblemen der Ethik nutzbar zu machen. Ed. Michael Reichmayr. Graz: Kulturverein für Steiermark. Bad Radkersburg: Pavelhaus.
—, 1927: Idejni temelji slovanskega agrarizma. Programatična socialna študija. Ljubljana: Kmetijska tiskovna zadruga.

*

Janez JUHANT, 2005: Vebers Ethik in demSystem der Wissenschaft”. Anthropos (2005) 37. 81–94.

Emanuele MARINI, 2011: Uomo, dovere, etica nella filosofia di France Veber (1890-1975), in: France Veber, Filosofia. Dottrina fondamentale sull’uomo e sul suo posto nella creazione. Italian trans. by Emanuele Marini. Assisi: Cittadella (in print).

Matjaž POTRČ, 1990: Etika pri F. Vebru in Kantu. Revija 2000 (1990) 50/51. 57–73.

Vojko STRAHOVNIK, 2001: O Vebrovem pojmovanju dveh tipov socialnosti: cerkveno občestvo kot vrhovna oblika človeške socialnosti. Tretji dan (2001) 11. 85–93.
—, 2005: Veber’s Ethics. Anthropos (2005) 37. 105–116.

Anton TRSTENJAK, 1929: Die Begründung der Ethik nach Franz Veber. Innsbruck: Diss. Institutum Philosophicum Oenipontanum S.J.
(Ed.), 1972: Vom Gegenstand zum Sein. Von Meinong zu Weber. In Honorem Francisci Weber Octogenarii. München, Trofenik.

Bojan ŽALEC, 1997: Spoznavna teorija zgodnjega Vebra. Analiza (1997) 1. 127–136.
—, 1998: Reprezentacije: od pojavov k stvarnosti. Ljubljana: Študentska založba. 111–218.
—, 2001: Kultura, zgodovina, družina in narod v Vebrovih Idejnih temeljih slovanskega agrarizma, Tretji dan (2001) 11. 74–84.
—, 2002: Spisi o Vebru. Ljubljana: Študentska založba.
—, 2005: Evropski kontekst slovenske filozofije – France Veber (1890-1975). Anthropos (2005) 37. 9–12.

Top of page

Notes

1 Matjaž Potrč, Bojan Žalec ter Vojko Strahovnik so med drugimi v zadnjih časih posvetili pozornost Vebrovi filozofiji.

2 Spis Etika nosi posvetilo »Vzgojiteljem in državnikom!«.

3 »Moja etika, podana v pričujočem spisu, pa noče biti nič več in nič manj, nego prav takšna posebna in doslej vsaj v tej sistematičnosti neznana logika, namreč logika čustvovanja in stremljenja, logika – srca«: Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1923, 7. Prim. tudi: »Weber selbst vergleicht im Vorwort seine neue emotionale Logik mit der rationalen Logik von Aristoteles, als wollte er mit seinem Werk ein drittes Organon neben dem alten Aristotelischen und dem Novum organon von Fr. Bacon schaffen«: Anton Trstenjak, Franz Webers philosophisches Gedankengut im Umriß, v: Anton Trstenjak (ur.), Vom Gegenstand zum Sein. Von Meinong zu Weber. In Honorem Francisci Weber Octogenarii, München, Trofenik, 1972, 49.

4 France Veber, Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1923, 574.

5 Veber 1923 (op. 4), 576.

6 Veber 1923 (op. 4), 579.

7 Popolnejšo razpravo in analizo o Vebrovi filozofiji bomo podali v naši disertaciji, ki je v tisku in vsebuje obsežno Vebrovo bibliografijo: Emanuele Marini, Uomo, dovere, etica nella filosofia di France Veber (1890-1975), v: France Veber, Filosofia. Dottrina fondamentale sull’uomo e sul suo posto nella creazione (ital. prevod Emanuele Marini), Cittadella, Assisi, 2011 (v tisku).

Top of page

References

Bibliographical reference

Emanuele Marini, « Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki », Revus, 15 | 2011, 109-112.

Electronic reference

Emanuele Marini, « Pravna teorija in naravno pravo v Vebrovi Etiki », Revus [Online], 15 | 2011, Online since 10 June 2013, connection on 24 April 2017. URL : http://revus.revues.org/2052 ; DOI : 10.4000/revus.2052

Top of page

About the author

Emanuele Marini

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org