Skip to navigation – Site map
Knjige

Vladavina zakona po Franciscu Laporti

Mestoma prelahko dosegljivi, in vendar neuresničljivi vzor?
Rule of Law According to Francisco Laporta: A Somewhat Surprisingly Achievable and Yet Unrealizable Ideal?
Andrej Kristan
p. 95-100
This is a book review of:

Francisco Laporta, El imperio de la ley. Una visión actual (Madrid: Trotta 2007)

Abstracts

In this review of Francisco Laporta's last book El imperio de la ley. Una visión actual (Trotta:Madrid 2007), the author highlights as one of the book’s main contributions Laporta's characterisation of the Rule of Law requirements as relative to possibility conditions. On the one hand, the review dwells on the advantages of such a view. On the other, it outlines two of its points of weakness. One of them is that such an ideal seems to be too easily achievable in certain situations – which is said to be somewhat counter-intuitive. The other (a utopian one) is identified in Laporta's claim that every power ought to be established and exercised in accordance with a predetermined set of legal rules conferring power.

Top of page

Full text

  • 1 Francisco J. Laporta, El imperio de la ley. Una visión actual, Madrid, Trotta, 2007, 12. Na strani (...)

1 Kdaj se lahko reče za nek pravni red, da je pravičen? Pogoji zatrdljivosti v primeru takšne izjave niso enostavni. Obstaja pa (kot nujna prispevajoča sestavina) po Franciscu J. Laporti za to »množica zahtev napram oblasti in napram pravu, ki morajo biti zadoščene v največji možni meri«.1 To je tudi prva (formalna) opredelitev vladavine zakona po Laporti:

O1 „[V]ladavina zakona [je] usmerjevalna moralna ideja[, sestavljena iz] množice zahtev […] napram oblasti in napram pravu, ki morajo biti zadoščene v največji možni meri“ (str. 12).

2Ta opredelitev jasno izraža dve postavki, ki ju Laporta sprejema vse od začetka svoje eruditske in miselno prodorne knjige Vladavina zakona. Sodoben pogled (Editorial Trotta, 2007). Prvič: vladavina zakona je poustvarjena ne kot pozitivnopravni pojem – čeprav sicer tudi pomeni enega od sestavnih členov pravne države (str. 12) –, ampak kot moralni vzor. Drugič: moralno, pravično in vladavina zakona so v tem Laportovem pogledu odvisni od pogojev možnega.

3 V nadaljevanju bom ta predlog oznamoval (v grobem) in prevprašal. Najprej bi rad izpostavil predvsem tiste razloge, zaradi katerih vzpostavlja v določenih okoliščinah ta odvisnost vladavine zakona od pogojev možnega vprašljivo nizek standard (1). V drugem delu pa bom pozornost posebej usmeril v eno od zahtev, zaradi katere se – kljub prvi ugotovitvi – taisti moralni vzor na koncu izkaže kot neuresničljiv (2).

1 Od pogojev možnega odvisni in objektivno določljivi vzor

4 Če bi moral avtorjevo sporočilo izraziti s slikovito primerjavo, bi dejal, da je „ključ“ za razumevanje tega, kako v naših družbah rabimo izraz vladavina zakona, v ideji osebne avtonomije.

5 Po eni strani ima osebna avtonomija »vlogo utemeljujoče predpostavke« (str. 18) oz. »osnovnega moralnega izhodišča, ki idejo vladavine zakona vzdržuje« (str. 13). Po drugi strani pa osebna avtonomija daje tudi »orientacijsko merilo« (str. 18) pri zamejevanju pomenskega polja obravnavanega pojma.

6 Nekoliko kasneje (§ 1.2) bom pojasnil, zakaj avtor na podlagi povedanega lahko iz ideje osebne avtonomije »izpelje« (glej str. 13) celo »vrsto nasledkov«, s čimer usmerjevalno idejo vladavine zakona opiše na objektivno preverljiv način. Še prej (§ 1.1) pa vabim k razmisleku o (ne)ustreznosti zaključkov, ki izhajajo iz oznamovanja zahtev vladavine zakona kot odvisnih od pogojev možnega (in torej ne absolutnih oz. neodvisnih od življenjskih okoliščin).

1.1 (Ne)ustreznost odvisnosti od pogojev možnega

7 Poudarek, da so zahteve vladavine zakona odvisne od pogojev možnega, odlikuje to, da je z jim mogoče pojasni, zakaj smo – izhajajoč iz tega vzora – v določenih življenjskih okoliščinah bolj (ali pa manj) kritični do oblasti in do prava kakor v drugih. Prav nič čudno ni, na primer, če nek posameznik, ki kritizira ali celo močno kritizira določene postopke in pojave v eni od „zahodnih“ družb, istočasno izraža veliko bolj prizanesljive sodbe o kakšnem režimu ali ureditvi v državah „v razvoju“. Zdi se, da se večkrat obnašamo tako, kot da bi menili, da v eni državi isto postopanje ali ista raven jamstev zadosti zahtevam vladavine zakona, medtem ko jim v drugi ne. S tem, da se upošteva odvisnost zahtev vladavine zakona od pogojev možnega (ali bolje: da se temu vzoru pripisuje relativnostni značaj), je takšno sodbo mogoče pojasniti brez sklepa pod črto, da je posameznik, ki jo izreka, nujno hinavec ali človek z dvojnimi merili.

  • 2 Tu se oziram k nekaj sicer bistrim kritikam, ki so bile izvirno objavljene skupaj s pričujočim pris (...)

8 Ob tem je z izpostavitvijo relativnosti vladavine zakona mogoče zavreči vse ugovore tiste vrste, ki stremijo k prikazu, da so nekatere od zahtev, predstavljenih v knjigi, bodisi ne povsem uresničljive ali pa dejansko neuresničljive.2 Kljub temu pa bi bilo za nekatere lahko kot neustrezni nasledek relativnosti označeno dejstvo, da ta dopušča razumevanje vladavine zakona kot standarda, ki mu je mogoče zadostiti tudi v okoliščinah (izrednega stanja, npr.), v katerih je tisto, kar je mogoče, zelo malo ali celo nič. Pa ni to presenetljivo in na nek način tudi skregano z našimi osnovnimi občutki? Poglejmo.

9 Laporta bi se omenjenemu ugovoru lahko v naprej izognil, a se ni. Če bi kakor koli določil nek najnižji (minimalni) standard, pod katerim o vladavini zakona ne bi mogli govoriti, bi pozornost vzbujajoči nasledek iz prejšnjega odstavka onemogočil, še vedno pa bi ohranil prednosti relativnostnega značaja obravnavanega pojma. Če bi takšen najnižji (minimalni) standard postavil zdaj, tj. post scriptum, bi prav tako ovrgel ugovor (nanj nakazujem že s podnaslovom), da lahko njegov pogled na vladavino zakona ta standard potisne prenizko. V Laportovem predlogu sam ne najdem ovir, za postavitev minimalnega standarda. To pa ne pomeni, da avtor morda nima dobrih (čeprav v knjigi nepredstavljenih) razlogov, ki podpirajo njegov izpust.

  • 3 Med drugim mislim na 16. člen Ustave RS (1991) in na 55. člen španske ustave (1978); a tudi na 15. (...)

10 Na primer: en od dobrih razlogov za to, da se ne določi takšnega minimalnega standarda (posledično je moralni vzor vladavine zakona ohlapen pojem) je v tem, da se tako onemogoči sklicevanje na posebne okoliščine ali kakšno izredno situacijo – rekoč, da ta lahko začasno zadrži spoštovanje vladavine prava. Drugače bi bilo, če bi se izpolnjevanje tega vzora lahko opustilo npr. v izrednih razmerah ali vojnem stanju, ki včasih v naših deželah že lahko zadržijo izvrševanje ustavnih jamstev za varstvo človekovih pravic.3

11 V skladu s takšnim stališčem (takšno bi lahko bilo stališče Laporte) ne bi bilo nobenega življenjskega primera, ki bi ne zapadel pod zahteve vladavine zakona. Tako ne bi mogli reči, da zaradi boja proti terorizmu, na primer, vladavina zakona ne velja za postopke proti zajetim sovražnim bojevnikom. Zahteve vladavine prava bi se prilagajale možnemu, a prav nikoli ne bi bile neuporabljive. Kaj to, kaj je v danih okoliščinah možno, ni nekaj določenega (kot je določen odgovor na vprašanje, ali smo v javno razglašenem izrednem ali vojnem stanju), pa bi seveda vedno obstajala negotovost glede tega, kako bo nepristranski sodnik naknadno ocenil meje možnega postopanja.

12 Laporta ne pojasni odsotnosti minimalnega standarda, pod katerim bi ne mogli govoriti o vladavini zakona. Dejansko v tej zvezi ne reče prav nič, zato ni gotovo, ali gre tu preprosto za praznino v njegovi analizi ali za povsem zavestno (morda strateško?) izbiro s ciljem, da zaobjame težnje k močnejšemu zavezovanju pravno-političnih igralcev oz. k vzpostavljanju večje odgovornosti zanje. Kakršen koli naj bo avtorjev odgovor na to vprašanje, je poudarek, ki ga daje odvisnost zahtev vladavine zakona (kot se te razume v naših družbah) od pogojev možnega, morda najpomembnejša med drugimi izvirnimi potezami njegovega zarisa.

13 Drugi pomemben korak v njegovi razčlembi pa je tisti, ki mu omogoči postaviti temelje za to, da kasneje lahko »predmet pomenskega nanašanja« (str. 18) pojma vladavine zakona predstavi na »prepričljiv« način oz. – z drugimi besedami – na objektivno preverljiv način.

1.2 Orazumljeni okvir razpravljanja o v svojem bistvu spornem pojmu

14 Preden na objektivno preverljiv način »zariše in opredeli […] polje in meje pojma vladavine zakona« (str. 17), mora avtor razrešiti težavo, ki je skupna vsem „v svojem bistvu spornim“ pojmom.

  • 4 Walter B. Gallie, Essentially Contested Concepts, Proceedings of the Aristotelian Society (1955-195 (...)

15 Kot je opažal že Walter Gallie – on je takšne pojme oznamoval z razkritjem njihovih sedem posebnosti4 –, so razprave o njihovih pravilnih rabah brez konca. Po mnenju Laporte (str. 17–18) je razlog v tem, da »so v njih pojmovna vprašanja neločljivo povezana z vprašanji utemeljitve,« zaradi česar je »nemogoče« določiti okvire nekega takšnega pojma, ne da bi ponudili vsaj neko hipotezo »o vprašanjih utemeljitve«. Da ne bi odpiral – kot pravi avtor – »nekoristne in neprepričljive« razprave o vladavini zakona (ali k njej pristopal), sam privzame naslednjo hipotezo:

H1 »[M]oralni temelj vsega zapletenega prostora norm in institucij, ki vzpostavljajo to, kar danes označujemo s pojmom vladavine zakona, ni nič drugega kot tiha stava v prid osebni avtonomiji« (str. 18).

16Ker je H1 osrednja hipoteza celotnega Laportovega predloga, skupaj z odvisnostjo od pogojev možnega, podčrtano zgoraj v opredelitvi O1, postavlja merilo za razlikovanje tistih kritik Laportovega projekta, ki temu napadajo od zunaj, od tistih, ki ga prevprašujejo od znotraj.

  • 5 Zanimivo je ugotoviti, da nihče od „digitanosov“, katerih misli o Laportovi Vladavini zakona so obj (...)

17 Prve (zunanje kritike) so tiste, ki skušajo pokazati, zakaj je H1 zgrešena in/ali O1 nezanimiva. Z drugimi besedami: zunanja je takšna kritika, ki pravi, da njegova hipoteza in/ali zahtevam vladavine zakona pripisana relativnost ne uspeta pojasniti (ali ne koristita pojasnitvi) danes prevladujoče rabe tega pojma v naših družbah.5

  • 6 Tako npr. Rodolfo A. Inaudi, El concepto de autonomia personal en Francisco J. Laporta, Anaisi e di (...)
  • 7 Takšne so razprave Federica Joséja Arene in Diega Morena Cruza (tako kot tudi drugi del mojega argu (...)

18 Druge (notranje kritike) imajo eno od dveh oblik. Bodisi zavračajo vsebino (ne pa vloge), ki jo avtor pripisuje ideji osebne avtonomije,6 ali pa zatrjujejo, da iz istih premis izhajajo druge zahteve in ne (ali ne zgolj) tiste, ki jih razkriva Laporta.7

19 Tretje možnosti, tj. pokazati na neskladje, protislovje ali preprosto na neko napetost med različnimi »teoretičnimi odločitvami«, katerih »sprejetje nam narekuje« (str. 13) po mnenju Laporte vzor vladavine zakone – kakršnega je v knjigi sam razkril –, se ne more predstavljati kot kritike njegovega projekta pojmovne poustvaritve ali rekonstrukcije. Po mojem videnju stvari gre bolj za kritiko rabe, ki je je pojem vladavine zakona deležen v naših družbah, ali (če ponovim ubeseditev po H1) za kritiko »tistega, kar danes označujemo s pojmom vladavine zakona« (str. 18).

  • 8 Glej v tem smislu Dei Vecchi 2011 (op. 2), Núñez Vaquero 2011 (op. 2) in Sardo 2011 (op. 2).

20 Če ta fragment izgubimo izpred oči, se Laportova knjiga prav lahko bere (in se dejansko tudi bere)8 kot množica njegovih normativnih naukov za oblast in za pravo. Če, nasprotno, ta fragment vzamemo zares, pa njegov projekt veliko bolj ustreza opisovanju (s pomočjo pojmovne analize) tistih normativnih naukov, ki izhajajo iz ideje osebne avtonomije in ki – sledeč hipotezi – kot celota danes poustvarjajo »predmet pomenskega nanašanja« (str. 18) pojma vladavine zakona.

  • 9 Kot, npr. na podlagi tega (str. 13): »Če sprejmemo [v knjigi razvijano] idejo, potem je na nekatera (...)

21 Razen tistega, na kar lahko sklepamo iz H1 (in še nekaj drugih fragmentov),9 knjiga ne daje odgovora na vprašanje, katera od dveh mogočih razlag (normativistična razlaga ali opisniška razlaga) bolje opredeli Laportin projekt. Ker pa se z normativistično razlago porodi nekaj protislovij, ki iz opisniške razlage ne izhajajo – ali pa se zanje (iz že omenjenih razlogov) vsaj ne da okriviti avtorja –, bom sam posvojil opisniško razlago. Tudi s tem, dobrodušnim tolmačenjem pa ne moremo zaobiti naslednjega problema: čeprav so v splošnem – kot smo videli – zahteve vladavine zakona odvisne od pogojev možnega, je zaradi ene od tistih, ki jih avtor posebej izpostavi, moralni vzor vladavine zakona neuresničljiv.

2 Po nepotrebnem utopični moralni vzor

22 Vzor ni utopičen v celoti. Nasprotno, največji del njegove vsebine je posebej privlačen. Množico moralnih zahtev, ki »se izpeljujejo« (glej str. 13) iz ideje osebne avtonomije, lahko razdelimo na dva dela. Na eni strani imamo takšne, ki v pozitivnem smislu kažejo na to, da se vzor vladavine zakona izpolnjuje in da »so se s tem vzpostavili pomembni temelji pravičnosti« (str. 13). Na drugi strani so takšni, ki na to kažejo v negativnem smislu in torej »niso združljivi z obravnavano usmerjevalno idejo« (str. 13).

  • 10 Ob tem pa vladavino prava pripisujem zgolj pravnemu redu v celoti in ne vsaki od njegovih neštetih (...)

23 Ker bi rad poudaril, da gre za pogoje, ki k vladavini zakona zgolj prispevajo,10 predlagam, da jih poimenujemo „kazalci“. Negativni kazalci vladavine zakona so tako tisti pristopi, prakse in teoretična stališča, ki po razlagi Laporte »porajajo ureditve in politične ter pravne razmere, ki s težavami izpolnjujejo [njene] zahteve« (str. 13–14). Takšni so npr. decizonizem (str. 108 in nasl.), partikularizem (str. 119 in nasl.), pravoslovje načel a la Dworkin, Alexy, Atienza in Ruíz Manero (str. 122 in nasl.), intencionalizem (str. 190 in nasl.) in skeptični nauk o razlaganju (str. 178 in nasl.).

24 Na drugi strani se pozitivni kazalci vladavine zakona delijo v tri skupine. Eni so povezani s strukturo družbene ureditve (2. pogl.), drugi s porajanjem prava (3. pogl.), tretji pa so povezani z oblikovnimi in vsebinskimi zahtevami, ki jih morata izpolnjevati neka pravna ureditev in njena uporaba (pogl. 4–9). Laporta sam opozori, da v njegovem delu lahko pogrešamo posebno poglavje »o institucionalnem aparatu, ki ga vladavina zakona zahteva« (str. 13). Kljub temu pa njegova razčlemba daje precej več od splošnega in ohlapnega okvira. Ne da bi težil k izčrpnosti, se dotika mnogih posebnih težav in odprtih vprašanj za teorijo prava in njegovo razlago ter uporabo.

25 Ena od glavnih argumentativnih niti knjige tako kaže, po mojem prepričljivo, zakaj je raba pravil tista, ki – kot sredstvo za družbeno urejanje – krepi vladavino zakona precej bolj kot raba načel, standardov, smernic itd. (tj. če raba slednjih sploh krepi vladavino zakona). Kot pravi avtor, pravila »spreminja[jo] okoliščine našega odločanja v parametrične okoliščine in odstrani[jo] v precejšnji meri negotovost, ki izhaja iz sprejemanja odločitev v strateških okoliščinah« (str. 58).

  • 11 Ob teh dveh konkretnih točkah tu izpuščam popolnejšo strnitev avtorjevega predloga, saj bi ta prese (...)

26 Manj prepričljivo – čeprav bolj ustaljeno – je po drugi strani11 Laportino sklicevanje na tisto zahtevo, ki se nanaša na oblast in na dinamični vidik pravnega reda, po kateri

H2 »mora biti vsaka oblast predvidena in izvrševana v skladu z neko množico prej vzpostavljenih pooblastitvenih pravnih norm« (str. 95).

27 Po skrajni razlagi, ki jo Laporta po nepotrebnem jemlje za svojo (§ 2.2), ga H2 vodi v utopično pojmovanje vladavine zakona (§ 2.1).

2.1 Zahteva nemogočega

  • 12 Napotujoč na Riccarda Caracciola dodajam, da gre za „možnost“ tipa ali (z njegovimi besedami) za „m (...)

28 Zahteva, da je vsaka oblast predvidena in izvrševana v skladu z neko množico prej vzpostavljenih pooblastitvenih pravnih norm, dosledno vzeto pomeni kršitev načelo, po katerem vsaka obveznost predpostavlja možnost.12 Zahtevek, da je vsaka politična avtoriteta in vsaka pravna avtoriteta »predvidena in prepoznavna s pomočjo pravnih norm,« ki so bile vzpostavljene že prej, »v izhodišču« – kot pravilno sklene Laporta na podlagi H2 – »jemlje možnost pravne potrditve veljavnosti« de facto oblasti, državnih udarov ali (z drugimi besedami) vsake tiranije ex defectu tituli (str. 95).

29 Čeprav bodo brez dvoma mnogi imeli občutek, da je njegovo stališče treba podpreti, to stališče odpira nemajhen problem. Mislim na vprašanje izvora oblasti in prava oz. na trenutek, ko se prvič porodita.

30 Iz že omenjene trditve, da vladavina zakona jemlje možnost „pravno“ potrditi veljavnost neke oblasti, ki je zaradi odsotnosti naslova nelegitimna, izhaja ne zgolj to, da je nemogoče s strani takšne nelegitimne avtoritete postavljene norme obravnavati kot z vladavino zakona skladne norme, ampak tudi to, da jih je nemogoče obravnavati kot pravne norme. Ker pa obveznost predpostavlja možnost – in zdi se, da se o tem strinjamo –, se sprašujem, kakšen način prvotne poroditve oblasti (in prava) bi lahko izpolnil zahteve takšnega pojmovanja vladavine zakona. Katere pooblastitvene pravne norme so tiste, ki obstajajo pred prvo pravno normo?

  • 13 Vprašanje je: katero vrsto javnosti terjajo konstitutivne norme?

31 Menim, da kelsenijanski joker ne more služiti v odgovor na postavljeno retorično vprašanje. Z jokerjem se nanašam na transcendentalno predpostavko (v njegovem primeru: predpostavko temeljne norme celotnega pozitivnopravnega reda), ki je Hansu Kelsenu omogočila obrambo svojih predstav. Če je javnost norm nekakšen sine qua non vladavine zakona – in tudi na tej točki se zdi da soglašamo13 – potem nobena predpostavljena norma ne more izpolniti nujnega pogoja za dosego našega vzora. Mutatis mutandis bi se tudi neka bolj hartovska ali konvencionalistična rešitev morala soočiti z istim ugovorom.

32 Pred razmislekom o izhodu iz začaranega kroga se bo koristno vprašati, ali posvojitev ideje o osebni avtonomiji (kot merila za določanje konkretnih zahtev vladavine zakona) Laporti resnično narekuje obstoječo ubeseditev H2. Kakršen koli naj bo že avtorjev razlog zanjo, ga jaz sam ne vidim.

2.2 Izhod iz začaranega kroga

33 Na prvi pogled sta poti izhoda iz utopije dve. Obe terjata natančno preubeseditev H2. Bodisi se težave lotimo tam, kjer Laporta zahteva pravne norme (z njimi naj bi bilo v naprej predpisano vsako pooblastilo, torej tudi pooblastilo ustanovnim oblastem), ali pa izbrišemo njegovo formalno zahtevo, da mora biti prav vsaka oblast predvidena in izvrševana po pravu.

34 Po prvem poskusu izpolnitve načela obveznost predpostavlja možnost, bi H2 lahko dobila takšno obliko:

H2* Vsaka oblast mora biti predvidena in izvrševana v skladu s prej vzpostavljenimi pooblastitvenimi [pravnimi] normami.

35 Na mestu je nemudoma pojasnilo (tj. da ne bi izstopili izpod vladavine zakona), da mora biti vsaka ustanovljena oblast vedno predvidena in izvrševana v skladu z neko množico prej vzpostavljenih pooblastitvenih pravnih norm. Na drugi strani pa mora ustanovna oblast izpolnjevati neko drugo vrsto norm (ne pravnih norm) – ki so, tako si domišljam, izpeljane iz samega pojma osebne avtonomije ali (natančneje) iz moralnega vzora vladavine zakona kot množice iz osebne avtonomije izvedenih zahtev. Brez odgovora ostaja vprašanje, kaj točno zahtevajo takšne ne pravne norme za ustanovno oblast; a se tudi na to vprašanje brez dvoma lahko poda privlačen odgovor (četudi zaradi očitnega problema objektivnosti moralnih vzorov ne bo povsem nesporen).

36 Po drugem poskusu, da H2 prilagodimo imperativu mogočega, bi se vanjo lahko poseglo takole:

H2** Vsaka ustanovljena oblast mora biti predvidena in izvrševana v skladu s prej vzpostavljenimi pooblastitvenimi pravnimi normami.

37 Tako kot v prejšnjem odstavku ostaja zanimivo vprašanje tudi tukaj tisto o zahtevah, katerih izpolnitev naj bi po Laporti nalagala neka možna vladavina zakona ustanovnim oblastem. Medtem ko glede točnega odgovora ostajamo v nevednosti, obe predlagani spremembi njegove teze ponovno odpirata možnost premisleka o sklepu v zvezi z oblastmi brez naslova, tj. o sklepu, ki ga Laporta – kot smo videli – izpelje iz H2 v njeni izvirni obliki: Ali smo prepričani, da vladavina zakona jemlje možnost pravno potrditi veljavnost vseh nelegalnih sprememb in/ali vsakega nelegalnega izvrševanja oblasti?

38 To vprašanje prav gotovo ni nepomembno. Če je odgovor pritrdilen, potem se odsvetuje vsaka nasilna sprememba oblasti; če je nikalen, se revolucionarnim vladam daje možnost, da dosežejo (četudi le postopoma) legitimnost, osnovano na vladavini zakona. Ker v dandanašnjem svetu dejansko obstajajo ureditve, ki izhajajo iz državnih udarov in jih zdaj označujemo kot bolj ali manj skladne z moralnim vzorom vladavine zakona, se ponovno vračam k prošnji za pojasnilo, ki sem jo na avtorja naslovil že v eni od predhodnih točk:

  • Ali nam ponuja pojmovno poustvaritev celotne množice zahtev, ki jih danes večinsko označujemo z izrazom vladavina zakona, in gre zaradi tega njegovo knjigo brati kot opisovanje neke določene skupine obstoječih normativnih naukov? Ali pa je (v nasprotju z mojim branjem knjige) njegova izhodiščna točka sama ideja osebne avtonomije, njegov predlog pa zgolj normativni poskus, da pod izrazom vladavina zakona združi vse tiste nasledke te ideje, ki se nanašajo na oblast in na pravo?

39 Namesto zaključka strnjeno ponavljam še ostali dve vprašanji, ki ju – glede na vse zgoraj povedano – odpira Laportina pretanjena razčlemba pojma vladavine zakona:

  • Prvič, na kakšen način izhaja (če resnično izhaja) iz ideje osebne avtonomije zahteva, da mora biti vsaka oblast predvidena in izvrševana v skladu z neko prej vzpostavljeno množico pooblastitvenih pravnih norm?

  • In končno, kaj je razlog, da a priori ni določil najnižjega standarda, pod katerim ne bi imelo smisla govoriti o vladavini zakona?

Top of page

Bibliography

Federico J. Arena, 2011: Normas sociales y expectativas bajo El imperio de la ley. Analisi e diritto, vol. 2011. 163–170.

Riccardo Caracciolo: Un dilema en torno a la naturaleza de las normas. Unpublished manuscript.

Diego Dei Vecchi, 2011: Reglas derrotables en El imperio de la ley. Analisi e diritto, vol. 2011. 171–180.

Walter B. Gallie, 1956: Essentially Contensted Concepts. Proceedings of the Aristotelian Society (1955-1956) 56. 167–198.

Rodolfo A. Inaudi, 2011: El concepto de autonomia personal en Francisco J. Laporta Anaisi e diritto, vol. 2011. 181–187.

Francisco J. Laporta, 2007: El imperio de la ley. Una visión actual. Madrid: Trotta.

Pau Luque, 2011: Mundos sin reglas, pluralismo de valores e imperio de la ley. Acerca de El imperio de la ley de Francisco Laporta. Analisi e diritto, vol. 2011. 199–204.

Diego Moreno Cruz, 2011: El imperio de la ley de Laporta: a wishful thinking. Analisi e diritto , vol. 2011. 215–236.

Álvaro ñez Vaquero, 2011: La interpretación en El imperio de la ley. Analisi e diritto, vol. 2011. 237–246.

Alessio Sardo, 2011: Autonomia e interpretazione, l'ideale di Francisco Laporta. Analisi e diritto, vol. 2011. 247–259.

Top of page

Notes

1 Francisco J. Laporta, El imperio de la ley. Una visión actual, Madrid, Trotta, 2007, 12. Na strani v tej knjigi bom v nadaljevanju napotoval v oklepajih v glavnem besedilu.

2 Tu se oziram k nekaj sicer bistrim kritikam, ki so bile izvirno objavljene skupaj s pričujočim prispevkom v reviji Analisi e diritto 2011: Diego Dei Vecchi, Reglas derrotables en El imperio de la ley, Analisi e diritto 2011, 271–280; Álvaro Núñez Vaquero, La interpretación en El imperio de la ley, Analisi e diritto 2011, 237–246; Alessio Sardo, Autonomia e interpretazione, l'ideale di Francisco Laporta, Analisi e diritto 2011, 247–259.

3 Med drugim mislim na 16. člen Ustave RS (1991) in na 55. člen španske ustave (1978); a tudi na 15. člen evropske Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1950), 30. člen Evropske socialne listine (1961), prvi odstavek 4. člena Mednarodnega pakta o civilnih in političnih pravicah (1966) in 27. člen medameriške Konvencije o človekovih pravicah (1969).

4 Walter B. Gallie, Essentially Contested Concepts, Proceedings of the Aristotelian Society (1955-1956) 56, 167–198.

5 Zanimivo je ugotoviti, da nihče od „digitanosov“, katerih misli o Laportovi Vladavini zakona so objavljene v Analisi e diritto 2011, ne razvija tovrstne kritike.

6 Tako npr. Rodolfo A. Inaudi, El concepto de autonomia personal en Francisco J. Laporta, Anaisi e diritto 2011, 181–187. Po drugi strani Pau Luque razpravlja mdr. o vlogi osebne avtonomije: Pau Luque, Mundos sin reglas, pluralismo de valores e imperio de la ley. Acerca de El imperio de la ley de Francisco Laporta, Analisi e diritto 2011, 199–204.

7 Takšne so razprave Federica Joséja Arene in Diega Morena Cruza (tako kot tudi drugi del mojega argumenta): Federico J. Arena, Normas sociales y expectativas bajo El imperio de la ley, Analisi e diritto 2011, 163–170; Diego Moreno Cruz, El imperio de la ley de Laporta: a wishful thinking, Analisi e diritto 2011, 215–236.

8 Glej v tem smislu Dei Vecchi 2011 (op. 2), Núñez Vaquero 2011 (op. 2) in Sardo 2011 (op. 2).

9 Kot, npr. na podlagi tega (str. 13): »Če sprejmemo [v knjigi razvijano] idejo, potem je na nekatera vprašanja treba odgovoriti na določen način. Če to ni mogoče, vladavina zakona izgubi nekaj vrednosti, ki naj bi jo imela.«

10 Ob tem pa vladavino prava pripisujem zgolj pravnemu redu v celoti in ne vsaki od njegovih neštetih sestavin posebej.

11 Ob teh dveh konkretnih točkah tu izpuščam popolnejšo strnitev avtorjevega predloga, saj bi ta presegla namen pričujočega prispevka.

12 Napotujoč na Riccarda Caracciola dodajam, da gre za „možnost“ tipa ali (z njegovimi besedami) za „možnost 1“: Riccardo Caracciolo, Un dilema en torno a la naturaleza de las normas (neobjavljeno).

13 Vprašanje je: katero vrsto javnosti terjajo konstitutivne norme?

Top of page

References

Bibliographical reference

Andrej Kristan, « Vladavina zakona po Franciscu Laporti », Revus, 16 | 2011, 95-100.

Electronic reference

Andrej Kristan, « Vladavina zakona po Franciscu Laporti », Revus [Online], 16 | 2011, Online since 10 December 2012, connection on 23 May 2017. URL : http://revus.revues.org/2132

Top of page

About the author

Andrej Kristan

Pravna fakulteta Univerze v Genovi, glavni urednik Revusa

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org