Skip to navigation – Site map
Knjige

Vladavina zakona: genovski dialog

Odgovor Kristanu
Rule of Law: a Dialogue in Genoa. Reply to Kristan
Francisco J. Laporta
Translated by Andrej Kristan
p. 105-108
This is a book review of:

Andrej Kristan, Vladavina zakona po Francisku Laporti. Mestoma prelahko dosegljivi, in vendar neuresničljivi vzor? Revus (2011) 16, 95–100.

Translation(s):
Vladavina zakona: đenovski dijalog

Abstract

V prispevku avtor odgovori na Kristanovo kritiko nekaterih argumentov iz njegove zadnje knjige Vladavina zakona (Madrid, Trotta, 2007). V izhodišču poudari, da je zaradi narave nekaterih praktičnih pojmov (kot so avtoriteta, demokracija, svoboda, človekove pravice, vladavina zakona) nemogoče jasno razločiti zgolj pojmovno analizo od utemeljujočega razlogovanja. Vseeno misli, da gre pri njegovi knjigi bolj za opisno rekonstrukcijo vsega tistega, kar je na impliciten način prisotno v javnih institucijah in pri njihovem delovanju, utemeljenem na osebni avtonomiji in, bolj splošno, na idealu vladavine zakona. Zavrne Kristanov ugovor, da njegova trditev, da je vladavina zakona moralni ideal, sestavljen iz določene množice zahtev, ki »morajo biti izpolnjene v največji možni meri«, spreminja ta ideal v zelo ohlapen in dovzeten za množico neprijetnih posledic ter, da je v nekaterih primerih njegov ideal vladavine zakona postavljen prenizko, v drugih pa »nepotrebno utopičen«.

In the paper the author replies to Kristan's critique of some of the arguments from his recently published book The Rule of Law (Madrid, Trotta, 2007). As a starting point, he emphasizes the fact that due to the nature of some practical concepts (e.g. authority, democracy, freedom, human rights, rule of law) it is impossible to clearly demarcate the pure conceptual analysis from the justificatory argumentation. However, he thinks his book is more a descriptive reconstruction of everything that is implicitly present in public institutions and their functioning that is founded on personal autonomy and, more generally, on the rule-of-law ideal. He refutes Kristan's objections that his claim that the rule of law is a moral idea, consisting of a certain number of requests that “have to be realized to the greatest possible degree”, makes the ideal vague and susceptible to a number of negative consequences and that in some cases his ideal of the rule of law is set too low, while in others it is unnecessarily utopian.

Top of page

Full text

  • 1 Francisco J. Laporta, El imperio de la ley, Madrid, Trotta, 2007.
  • 2 Andrej Kristan, Vladavina zakona po Franciscu Laporti. Mestoma prelahko doselgjivi, in vednar neure (...)

1Mojo knjigo Vladavina zakona1 je z občudovano kritično pozornostjo in poznavanjem, ki ga premorejo mladi raziskovalci z Oddelka za pravno kulturo Giovanni Tarello Univerze v Genovi, v precep vzel tudi Andrej Kristan.2 V svoji oceni Andrej odpre dva resna problema z vprašanjem, ki ga v prvi vrsti zastavlja sebiob tem pa tudi meni. Sprašuje se, ali gre v mojem delu za izključno opisno rekonstrukcijo pojma tega, kar danes imenujemo zvladavino zakona, ali pa gre, nasprotno, za normativni narek načel, ki jihizhajajoč iz nekaj moralnih postavkmoramo izpolnjevati. Da bi odgovoril na to vprašanje, ki si ga jaz v knjigi eksplicitno ne zastavljam, lahko najprej spomnim (to stori tudi on), das tem ko v eni od opomb v knjigi izrecno navedem slavno teorijo Gallie-ja o v svojem bistvu spornih pojmihsprejemam pogled, po katerem je zaradi narave nekaterih praktičnih pojmov (takšni so avtoriteta, demokracija, svoboda, človekove pravice, vladavina zakona itn.) nemogoče jasno razločiti zgolj pojmovno analizo od utemeljujočega razlogovanja. To je zato, ker vsaka pojmovna analiza že predpostavlja določeno implicitno utemeljitev in vsaka utemeljitev sprejema zavestno ali nezavedno neko pojmovno konfiguracijo tistega, kar se utemeljuje. To pomeni, da utemeljitev v naprej začrta (referenčno) polje nanašanja samega pojma, njegovo področje uporabe pa je zato določeno s tem, kar utemeljitev dopušča. Povedano je res nekoliko abstraktno, a se zanašam na to, da je razumljivo. In zdi se mi, da to razloži, zakaj se knjigo lahko bere na oba načina: zgolj kot formulacijo nasledkov, ki objektivno (gledano od zunaj) izhajajo iz neke vrednostne sodbe, ali pa kot normativni predlog, ki je tistim nasledkom v prid, izhaja pa iz subjektivno sprejete vrednostne sodbe (gledano od znotraj). Ne vem, v katero od teh dveh perspektiv se knjiga vpisuje, mislim pa, gre bolj za opisno rekonstrukcijo vsega tistega, kar je na impliciten način prisotno v javnih institucijah in pri njihovem delovanju, utemeljenem na osebni avtonomiji in, bolj splošno, na idealu vladavine zakona. Seveda se sam prištevam k podpornikom tega etičnega in političnega načela, posledično pa tudi k zagovornikom iz njega izhajajočih nasledkov; vendar mora biti moja osebna drža v tem pogledu nepomembna. Zdi se mi, da bi se skelet knjige lahko bral kot argument z oblikoče..., potem.... Takole zapišem v uvodu:Če sprejmemo to idejo [to regulativno idejo vladavine zakona], potem je na nekatera vprašanja treba odgovoriti na določen način.Ne vem, ali me to postavlja na stran golega opisovanja ali normativnega narekovanja, a mislim, da to niti ni tako pomembnone za Andrejeve ugovore ne za njihovo diskusijo.

2Prvi od teh ugovorov temelji na eni od mojih trditev: vladavina zakona je moralna ideja, sestavljena iz določene množice zahtev, ki „morajo biti izpolnjene v največji možni meri“. Na tej osnovi Andrej artikulira kritiko, ki lahko vodi celo do tega, da ideal izgubi ves svoj pomen. To, namreč, da je standard vladavine zakona „odvisen od pogojev možnega“, pravi, tega spreminja v zelo ohlapen ideal, kar pa ima nekaj neprijetnih posledic: ob pregledu kritičnih ocen, ki letijo na dejanske situacije, se včasih na primer soočimo z večjo prizanesljivostjo do nekaterih režimov ali institucij določenih držav in manjšo prizanesljivostjo do drugih. Še več: da je zahtevam vladavine zakona zadoščeno, bi se lahko zatrjevalo v neki situaciji, kjer je tisto, kar je „mogoče“ storiti, zelo malo ali praktično nič. Na to lahko gledamo kot na neko perverzno obliko vprašanja: Koliko zrn je kup peska? Če bomo sestavine in zahteve vladavine zakona odpravljali zrno za zrnom, enega za drugim, bomo prisiljeni skleniti, da je vladavina zakona prisotna, že če je katera koli zahteva tega ideala minimalno izpolnjena.

3Mogoče je, da se temu argumentu absurda ne da izogniti. Ko trdim, da je množico normativnih in institucionalnih zahtev treba izpolniti v največji možni meri, se navezujem na dejanskost, ki se ji je težko izogniti. Vladavino zakona kot etično-politično-pravni ideal tvori več sestavnih členov in veliko od teh je taknših, da se jih ne da natančno določiti. Vzemimo en primer: sodniško neodvisnost. Zelo težko, če ne sploh nemogoče, bi bilo opredeliti neko merilo, na čigar podlagi bi se lahko reklo, da je nek sodnik neodvisen, ali pa da to ni. Ta merljivost situacij, na katere se pojem nanaša, se mi zdi iluzorna. In isto velja tudi za načela, kakršno je delitev oblasti, ali za zahteve, kakršna je razumljivost pravnih norm, ali za obveznost, da so sodne odločitve obrazložene... Nekateri politologi pri poskusu merjenja takšnih stvari uporabljajo množice spremenljivk, ki jim dejansko pripisujejo številčne vrednosti, vendar sam nisem mnenja, da je tovrstno postopanje docela prepričljivo, saj pripisovanje takšnih vrednosti samo ni nič manj intuitivno in bolj točno. Največ, kar lahko storimo, je po mojem mnenju to, da izberemo neko deželo kot model (npr. Nemčijo) in druge dežele primerjamo z njo, da bi nato prišli do zaključka, ali so pri udejanjanju vladavine zakona bolj uspešne od prve ali manj. Kljub vsemu, to gotovo ni tisto, k čemur me nagovarja Andrej Kristan: naj opredelim „minimalni standard zadostitve, pod katerim ne bi mogli govoriti o vladavini zakona“ (str. 191). Ne vem, kako bi se kaj takega dalo narediti. To pa ne pomeni, da sprejmem nasledke, ki jih on iz tega izpeljuje: da v tem slučaju „ne bi bilo nobenega primera, ki bi ne zapadel pod zahteve vladavine zakona“. Tega sklepa ne delim. Kar se tiče večje ali manjše prizanesljivosti, ki jo izkazujemo napram nekaterim državam in življenjskim situacijam, pa menim, da bi ta lahko izhajala ne iz posebne elastičnosti našega ideala, ampak iz neke kritične, posibilistične drže, ki nekaj prostora poskuša pustiti za upanje v situacijah, kjer bi strožje zavzemanje za zahteve vseh sestavnih členov vladavine zakona gotovo zavrlo zgodovinski proces, ki je v teku. Takšnih primerov ne podcenjujem, razumem pa, da se neke vrste kreditna linija odpira za situacije, ki – tako kot v zadnjih mesecih v arabskih deželah – lahko privedejo do bistvenih izboljšanj. Vendar to ni nekaj, kar bi relativiziralo naš pojem, ampak je prej nekaj, kar v politični družbi spada k nalogam in pogojem kritičnosti.

4Andrej Kristan me v nadaljevanju kritizira ravno zaradi nasprotnega. Ne le, da je iz vidika določenih situacij moj ideal vladavine zakona postavljen prenizko, ampak je obenem „nepotrebno utopičen“ iz vidika drugih. Na tem polu svoje kritike se naslanja na mojo trditev, da vladavina zakona vzpostavlja zahtevo, po kateri „mora biti vsaka oblast predvidena in izvrševana v skladu z neko množico prej vzpostavljenih pooblastitvenih pravnih norm“. Ni mi treba poudarjati, da sem se navezoval na tisto staro težnjo po „vladavini zakonov in ne ljudi“, ki gnezdi v samem jedru ideala vladavine zakona in vseh sorodnih idealov (pravne države, načela zakonitosti itd.). V sozvočju s tem trdim, da mora biti v neki ureditvi pod vladavino zakona vsaka politična in pravna oblast predvidena in prepoznavna s prej vzpostavljenimi pravnimi normami.

5Ne strinjam se, da ta zahteva krši maksimo „obveznost predpostavlja možnost“, kot meni Kristan. On ugovarja, da zahteve ni mogoče izpolniti, rekoč da naj pomislimo „na izvor oblasti in prava oz. na trenutek, ko se prvič porodita“ (str. 195). Mislim, da se je tu morda prepustil zelo razširjenemu predsodku: tistemu, ki pravo in oblast povezuje na tako rekoč „genetični“ način, tj. pogledu, v katerem je pravo nujno proizvod oblasti; pogledu, v katerem pred pravom vedno obstaja neka oblast. Na podlagi tega predsodka se, na primer, ves čas govori o obstoju neke fantazmagorične „izvirne ustavodajne oblasti“ in stvareh podobnega značaja. In ker je seveda logično, da ne more biti nobene „pravne“ oblasti, če pred tem pravo ne obstaja, potem mora biti ta oblast nujno „faktična“ – s čimer se izjalovi trditev, da morajo norme obstajati, preden se vzpostavi oblast. A povedano kljub vsemu drži le pod pogojem, da drži predpostavka. Jaz pa se vprašam, kako se je do nje prišlo. Prav gotovo ne po poti zgodovinskih raziskav, ki bi pokazale, da je kdaj dejansko obstajala neka faktična oblast, iz katere izhaja pravna oblast. Tega danes ne vemo. Do predpostavke je torej lahko pripeljala le neka pojmovna domneva – v svetu domnev pa je dopustna tako misel, da oblast predhaja pravo, kakor nasprotna misel, da pravo predhaja oblast.

6Ena pripomba, ki se mi vseeno zdi pravilna, je tista v zvezi z državnimi udari. Moram priznati, da sem se z mojo argumentacijo posebej postavljal proti konservativnim udarom. Vsa moja politična socializacija se je odvijala v krogu diktatorskih sistemov, ki so bili vzpostavljeni z državnimi udari. In z idejo vladavine zakona radikalno izključujem legitimnost podobnih političnih avantur. Hitler, Mussolini, Franco, Pinochet ipn. so po njej moralno nespodobne osebe. Res pa bi, očitno, ista argumentacija lahko služila tudi za izključitev spontanih revolucij (če te obstajajo), ki poskušajo izpreči kak nelegitimen politični sistem. Zdi se mi, da je to opozorilo potrebno, nanj pa lahko odgovorim le na dva načina. Prvič, da prav tako nisem pristaš nasilnih revolucij; da se mi zdi težko sprejeti razlago, po kateri njihovi končni cilji upravičujejo škodo, ki jo neizbežno povzročijo; da na splošno mislim, da imajo malo uspeha z dosego svojih ciljev in da povzročijo veliko škode, četudi ne namenoma; in podobno naprej. Moj drugi odgovor pa bi bil, da ima ideal vladavine zakona tudi nekaj mej in da ni nemogoče, da bi menili, da se ga lahko ignorira – kadar je od tega odvisna izpolnitev nekaterih ciljev pravičnosti.

Top of page

Bibliography

Andrej KRISTAN, 2011: El laportiano imperio de la ley. Un ideal... ¿asequible y sin embargo irrealizable?. Analisi e diritto 2011, 189–197.

Francisco J. LAPORTA, 2007: El imperio de la ley. Madrid: Trotta.

Top of page

Notes

1 Francisco J. Laporta, El imperio de la ley, Madrid, Trotta, 2007.

2 Andrej Kristan, Vladavina zakona po Franciscu Laporti. Mestoma prelahko doselgjivi, in vednar neuresničljivi vzor?, RevusRevija za evropsko ustavnost (2011) 16, __–__; ali Andrej Kristan, El laportiano imperio de la ley. Un ideal... ¿asequible y sin embargo irrealizable?, Analisi e diritto 2011, 189–197.

Top of page

References

Bibliographical reference

Francisco J. Laporta, « Vladavina zakona: genovski dialog », Revus, 16 | 2011, 105-108.

Electronic reference

Francisco J. Laporta, « Vladavina zakona: genovski dialog », Revus [Online], 16 | 2011, Online since 10 December 2013, connection on 18 October 2017. URL : http://revus.revues.org/2157

Top of page

About the author

Francisco J. Laporta

Francisco J. Laporta San Miguel je profesor filozofije prava na pravni fakulteti Univerze Autonoma v Madridu. Nekdanji direktor raziskovalnega središča Centro de estudios políticos y constitucionales in nekdanji član „beneške“ Komisije za demokracijo skozi pravo pri Svetu Evrope je med drugim v izvršilnem odboru Mednarodnega združenja za filozofijo prava in politično filozofijo (IVR), član prestižnega Tampere kluba, del pomembne mednarodne skupine za primerjalnopravne raziskave Bielefelder Kreis in sourednik knjižne zbirke Law and Philosophy Library pri znanstveni založbi Springer (prej Kluwer). Napisal je na desetine pravoslovnih razprav in nekaj knjig. Zadnja v vrsti – El imperio de la ley. Una visión actual (Madrid, Trotta 2007) – je predmet tukajšnje razprave.

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org