Skoči do opravilne vrstice – Načrt strani

Vstopna stranNuméros19Revusov kanonPet vzorov pravoznanstva

Revusov kanon

Pet vzorov pravoznanstva

Five Models of Legal Science
Álvaro Núñez Vaquero
Prevod: Matija Žgur
p. 21-51
Ta članek je prevod:
Five Models of Legal Science [en]

Povzetki

Ta članek sledi trem ciljem. Najprej bomo analizirali nekatere tradicionalne pojme »pravne znanosti« ter predlagali definicije »pravne znanosti ampio sensu« (v širšem pomenu), »pravne znanosti stricto sensu« (v ožjem pomenu) in pravne dogmatike. Da bi pokazali na različne metodološke alternative, ki so na voljo proučevalcem prava, bo v nadaljevanju predstavljena rekonstrukcija petih modelov ali vzorov pravne znanosti ampio sensu. Nato bom utrjeval, da je (zaradi pojmovnih razlogov) treba izbiro pravniške metode nujno utemeljiti z moralnimi razlogi. Nazadnje bom ponudil še nekaj argumentov za vsako od petih metodoloških alternativ pravne znanosti ampio sensu.

Vrh strani

Dostop prost

1 O pojmu pravne znanosti

  • 1 Hans Kelsen, Reine Rechtslehre (1934), v angl. prevodu Stanleyja Paulsona: Introduction to the prob (...)
  • 2 Alf Ross, predgovor k On Law and Justice, London, Steven & Sons, 1957, ix.
  • 3 Herbert L. A. Hart, The Concept of Law, Oxford, Clarendon, 1994; v slov. prevodu Jelke Kernev Štraj (...)
  • 4 Carlos Alchourrón, Eugenio Bulygin, Introducción a la metodologia de las ciencias jurídicas y socia (...)

1Eno najpogostejših pravnoteoretskih razpravljanj je – vsaj v celinskoevropski pravni kulturi – tisto o metodi proučevanja prava. Mnoge od najpomembnejših prispevkov k pravni teoriji v dvajsetem stoletju je mogoče razumeti prav v tej luči. Če naštejemo le nekaj znanih primerov: Kelsen trdi, da je namen njegove čiste teorije v zagotovitvi metode, ki bo pravno znanost dvignila »na raven prave znanosti, in sicer humanistične znanosti.«1 Ross navaja, da je »vodilna ideja v On Law and Justice na področju prava privesti empirična načela do njihovih skrajnih zaključkov«;2 Hart pove, da se Koncept prava posveča »osvetljevanju splošnega okvira pravne misli«;3 Alchourrónov in Bulyginov pojem normativnega sistema pa se kaže kot idealizacija tega, kar proučevalci pozitivnega prava počnejo.4

  • 5 Carlos Santiago Nino, Algunos modelos metodológicos de 'ciencia' jurídica, Mexico, Fontamara, 1999, (...)

2Vendar pa ni jasno, kaj mislimo, ko rečemo »pravna znanost«. Čeprav gre za razpravo, ki traja stoletja – ali pa ravno zaradi tega –, je dejstvo, da nimamo jasnega ali vsaj enotnega, skupnega izrazja.5 V tem pogledu je posebno ponazorilno ogromno število zadetkov, ki jih knjižnični iskalniki prikažejo po vnosu izrazov, kot sta »znanost o pravu« ali »pravna dogmatika«.

  • 6 Geoffrey Samuel, Epistemology and Method in Law, Aldershot, Ashgate, 2003.
  • 7 Aleksander Peczenik, Scientia Juris, Dordrecht, Springer, 2005; Karl Larenz, Methodenlehre der Rech (...)

3Problem ni le v velikanski količini literature, ki je bila spisana na to temo, temveč predvsem v njeni raznovrstnosti. Pod oznakami, kot so »pravna znanost«, »pravna dogmatika« ali »pravna metoda«, najdemo študije in monografije, ki imajo pogosto le malo skupnega. Medtem ko se nekatere posvečajo pomenu in dometu različnih metodoloških smernic ali samemu pojmu metodologije,6 so druge posvečene razjasnitvi pravnega pogleda na vprašanja veljavnosti prava (tj. na pogled od znotraj), njegovega razlaganja ali sodnega tehtanja.7

  • 8 Antonio Hernández Gil, Metodologia del derecho, Madrid, Editorial Revista de Derecho Privado, 1945; (...)
  • 9 Mario Jori, Il metodo giuridico, Milano, Giuffrè, 1976; Nino 1999 (op. 5); Santiago Sastre Ariza, C (...)
  • 10 Roscoe Pound, Interpretations of Legal History, Gale, Making of Modern Law, 2010; Jerzy Wroblewski, (...)
  • 11 Giovanni Tarello, Diritto, enuncati, usi, Bologna, Il Mulino, 1974; José Juan Moreso, Legal Indeter (...)
  • 12 Alchourrón in Bulygin 1975 (op. 4).
  • 13 Carlos Santiago Nino, Consideraciones sobre la dogmática jurídica, Mexico, UNAM, 1989.
  • 14 George Kalinowski, Querelle de la science normative: (une contribution à la théorie de la science), (...)
  • 15 Manuel Atienza, Sobre la jurisprudencia como técnica social, Doxa (1986) 3, 491–498; Alfonso Ruiz M (...)
  • 16 Albert Calsamiglia, Introducción a la ciencia jurídica, Barcelona, Ariel, 1986.

4Da bi ob vsej raznovrstnosti naredili vsaj minimalen red, lahko to literaturo razdelimo v različne zvrsti: (i) dela, ki vsebujejo zgodovinske rekonstrukcije o različnih pravnoteoretskih gibanjih, ki so skušala odgovoriti na vprašanja, kot sta, kaj je pravo in kaj naj proučevalci prava počnejo;8 (ii) študije, ki proučujejo teorije različnih avtorjev – navadno Kelsna, Harta in Rossa ter nekaterih drugih, odvisno od preferenc avtorja – o tem, kaj je ali kaj naj bi bila znanost o pravu;9 (iii) številne študije, ki poleg razvrščanja zgodovinskih šol in avtorjev predstavljajo različne metodološke modele za proučevanje prava;10 (iv) skupina del, ki se ukvarjajo s pogoji resničnosti razlagalnih trditev proučevalcev prava11 ali z nekaterimi aktivnostmi, ki jih domnevno izvajajo proučevalci prava;12 (v) končno je tu skupina del, ki se ukvarjajo z bolj specifičnimi vprašanji, na primer, v kakšnem smislu bi bilo proučevanje prava dogmatična,13 normativna,14 tehnična15 ali celo znanstvena16 panoga itd.

5Da bi torej lahko obravnavali problem pravne znanosti, potrebujemo najprej definicijo, ki bo razjasnila, kaj mislimo, ko govorimo o »pravni znanosti« in podobnih izrazih. S tem ciljem v mislih se moramo znebiti nekaterih uvodnih pomot in večpomenskosti.

  • 17 Četudi je pravniška raba utrdila sopomenskost »prava« in »dejavnosti sodišč«, pa slovar španskega k (...)
  • 18 V znanem eseju Karl Llewellyn analizira tri momente v ameriškem pravoslovju, ki jih je mogoče preds (...)
  • 19 Za kratko, a natančno analizo različnih pomenov, ki jih lahko prevzamejo nekateri od teh izrazov, g (...)

6Prvi problem je v tem, da imamo več izrazov, ki se lahko nanašajo na isti predmet, pri čemer ni jasno, ali so rabljeni kot sopomenke: »znanost o pravu«, »pravna znanost«, »pravna dogmatika«, »pravno védenje«, »pravna doktrina«, »jurisprudenca«17 (»jurisprudenčni stili«18) in »pravna metoda« (»pravna metodologija«).19 V nadaljevanju bom uporabljal le prva dva izraza – »pravna znanost« in »pravna dogmatika« –, na način, ki ga bom poudaril ob koncu tega poglavja. V tem pogledu bom najprej analiziral izraz »pravna znanost« in razjasnil nekatera običajna zmotna pojmovanja.

  • 20 Nino 1989 (op. 13) in Nino 1999 (op. 5).

7Kot je vse od Ninovega dela20 naprej dobro znano, je »pravna znanost« večpomenski izraz, in mu je torej mogoče pripisati več, deloma različnih pomenov, med temi pa jih je mnogo izrazito ohlapnih. Poglejmo zdaj vire te večpomenskosti.

1.1 Večpomenskost pravne znanosti

  • 21 Nino 1989 (op. 13), 10-11; Tamayo Salmerón 1986 (op. 8), 102.

8i) Za izraz »pravna znanost« je značilna klasična dvopomenskost, saj lahko pomeni tako postopek kakor rezultat.21 Izraz je namreč mogoče uporabiti za sklicevanje tako na sklop dejavnosti tistih, ki proučujejo pravo, kot na rezultate tovrstnih dejavnosti. Tu uporabljam izraz »pravna znanost« za sklicevanje tako na sklop dejavnosti, ki jih izvajajo (ali ki bi jih morali razvijati) proučevalci prava, kot na metodološke predpostavke, ki vodijo (ali ki bi morale voditi) te dejavnosti.

  • 22 Luigi Ferrajoli, Principia Iuris, Roma, Laterza, 2007, 8, 21 in 39. Wroblewski včasih brez razlikov (...)
  • 23 Drugi avtorji, na primer Calsamiglia, tega izraza ne uporabljajo za sklicevanje na vse te panoge. V (...)

9ii) Do druge večpomenskosti pride vsakič, ko kdo uporabi izraz »pravna znanost« za sklicevanje na sklop panog, ki imajo pravo na neki način za predmet svojega proučevanja. Poleg tega nekateri avtorji22 uporabljajo to oznako v množinski obliki za sklicevanje na vse panoge, ki se ukvarjajo s pravom: znanost o pravu, pravno teorijo, jurisprudenco, pravno dogmatiko, sociologijo prava, pravno antropologijo, primerjalno pravo, pravno zgodovino itd.23

  • 24 Kelsen je eden izmed avtorjev, ki je najbolj pripomogel k tej zmedi, saj ni popolnoma jasno, ali se (...)

10Poleg te, posebno vseobsegajoče rabe izraza »pravna znanost« sta v literaturi pogosti še dve drugi podobni napaki. Prva se pojavlja vsakič, ko je »pravna znanost« uporabljena tako za označevanje proučevanja pozitivnega prava (tj. določenega pravnega reda) kot tudi za študije, ki proučujejo strukturo, okvir ali temelje vseh (ali skupine) pravnih redov.24 Seveda obstajajo dobri razlogi za to, da lahko domnevamo, da gre pri delu proučevalcev civilnega, kazenskega ali ustavnega prava na eni strani in pravnih teoretikov na drugi strani zgolj za razlike v stopnji splošnosti. Vseeno pa je zaradi pojmovne jasnosti treba ohraniti razlikovanje med tema dvema vrstama proučevanja.

11Druga različica te večpomenskosti se pojavlja, ker je izraz »pravna znanost« v tem kontekstu uporabljen vsaj na dva načina: prvič, za nanašanje na (vse) panoge, ki proučujejo vsebino prava; drugič, za označevanje zgolj enega ali nekaj možnih načinov proučevanja prava, ki si zaslužijo oznako »znanstven«. Tu, kot poudarjam v nadaljevanju, uporabljam izraz »pravna znanost ampio sensu« (tj. v širšem pomenu) za označevanje vseh metod za določanje vsebine prava; po drugi strani razumem kot »pravno znanost stricto sensu« (tj. v ožjem pomenu) metode, ki jih priporočajo tisti, ki menijo, da bi proučevalci prava morali zgolj opisovati vsebino prava (ne glede na to, ali lahko takšno dejavnost opredelimo kot znanstveno).

  • 25 Calsamiglia 1986 (op. 16), 2. pogl.

12iii) Tretja večpomenskost je posledica nejasnosti pomena besede »znanost« v izrazu, ki ga analiziramo. Da bi razumeli problem, zadostuje že, da upoštevamo, kako dolgo je trajala razprava o pogojih, ki jim mora panoga zadostiti, da bi bila obravnavana kot znanstvena. Ta razprava na neki način še vedno poteka.25

  • 26 Nino 1989 (op. 13), 13.
  • 27 Tamayo Salmerón 1986 (op. 8), 120.

13Izraz »znanost« je, kot je poudaril Nino,26 tudi močno pozitivno pomensko zaznamovan. To ne povzroča večpomenskosti v strogem smislu, so pa zato tisti, ki dejavnost opredeljujejo kot znanstveno, naravnani k preusmerjanju pozornosti na čustveno raven.27 Večina poskusov definiranja pojma znanosti – po Ninu vedno – vodi v prepričevalne definicije, tj. definicije, ki se osredotočajo na čustveno vsebino izraza, skrivoma spreminjajoč spoznavno vsebino.

  • 28 Nino 1989 (op. 13), 11.

14Še več, izraz »znanost« ni le večpomenski, temveč so ti pomeni, kot rečeno, tudi ohlapni.28 To lahko trdimo zato, ker so, četudi izberemo enega od možnih pomenov izraza »znanost«, pogosti primeri, v katerih je dvomljivo, ali določena panoga izpolnjuje pogoje znanstvenosti.

15iv) Četrta večpomenskost se nanaša na drugo sporno besedo: tj. »pravo«. Velik del teoretskih razprav v preteklega pol stoletja je v središče postavljalo pojem prava. Če je pomen »znanosti o pravu« ali »pravne znanosti« odvisen od pojma prava, ki ga predpostavljamo, se zdi, da nevarnost nesporazumov eksponentno naraste.

1.2 Pojmu »pravne znanosti« napróti

16Da bi prišli do definicije pojma »pravne znanosti«, ki bi omogočala razjasnitev tega, kateri pomen mu je mogoče pripisati, lahko uberemo različne strategije. Najpomembnejša in tudi najpogostejša strategija je pojmovna analiza izraza »pravna znanost«, tj. razjasnjevanje tega, kaj govorci v določeni skupnosti mislijo in predpostavljajo, ko uporabljajo ta izraz. Seveda pri tem ne gre le za zbirko pomenov, temveč za način oblikovanja preprostejšega in bolj povédnega pojma tega, kaj počnemo, ko govorimo o »pravni znanosti«.

17Vendar pa so te definicije »pravne znanosti« problematične, saj vse predpostavljajo določeni pojem prava oziroma temeljijo na njem. Da definicija »pravne znanosti« predpostavlja pojem prava, seveda ni sporno. Sporno pa je napraviti pojem »pravne znanosti« odvisen od določenega pojma prava ter iz takšnega opojmovanja izpeljati zaključke o tem, kaj proučevalci pozitivnega prava počnejo oziroma naj bi počeli. Na primer:

  • 29 Prim. Aulis Aarnio, The Rational as Reasonable, Dordrecht, Kluwer, 1987, 12.

Običajno je pravna dogmatika, vsaj v skandinavski tradiciji, opredeljena kot proučevanje vsebine pravnih pravil (norm) in njihove sistemske ureditve. Splošna izraza, ki se nanašata na ti nalogi, sta ‘razlaganje’ in ‘sistemizacija’.29

  • 30 Calsamiglia 1986 (op. 16), 12-13.

Kot znanost o pravu razumemo védenje, ki skuša opisati pozitivnopravne standarde in se je tradicionalno imenovalo pravna dogmatika ali jurisprudenca.30

  • 31 Pojmi so zgolj orodja, ki omogočajo prepoznavo izsekov resničnosti, ti pojmi pa so del teorij, v ka (...)
  • 32 O omejitvah in odlikah pojmovne analize kot vodila teoretskopravne refleksije glej Pierluigi Chiass (...)

18Problem izvira iz napačnega razumevanja vloge pojmov v našem védenju,31 v tem primeru vloge, ki jo imajo v našem pojmovanju »prava«. Gotovo je razčlenjevanje pojma prava – in katerega koli drugega pojma – uporabno orodje v pravni teoriji. Nevarno pa je misliti, da nam bo analiza ali pa definicija »pravne znanosti«, ki temelji na njej, povedala kaj o tem, kaj proučevalci prava počnejo, ali celo, kaj bi morali početi.32

  • 33 Zamisliti si je mogoče dve rešitvi tega problema: prva je v analizi pojma »pravna znanost« s klasič (...)

19Pretirano zaupanje v učinkovitost pojmovne analize vodi na tem področju v spregled dveh problemov. Prvi je ta, da bo – če je naš namen opisati, kaj proučevalci prava počnejo – definiranje »pravne znanosti« na podlagi določenega pojma prava povzročilo popačeno sliko dejavnosti proučevalcev prava, saj vsi ne uporabljajo ali predpostavljajo istega pojma prava, niti ne uporabljajo vsi istega pojma prava dosledno v vseh svojih dejavnostih. Drugič, če je cilj priskrbeti smernice za to, kaj naj bi proučevalci prava počeli, potem je nujno priskrbeti tudi normativne argumente, ne le definicije.33

20Da bi opredelili predmet našega proučevanja, potrebujemo torej definicijo, ki se ne razlikuje od tistega, kar navadno mislimo, ko govorimo o »pravni znanosti«, a ki hkrati ne predpostavlja nobenega odgovora na vprašanja o tem, kaj proučevalci prava počnejo in kaj bi morali počeli. Najboljša definicija »pravne znanosti«, ki jo v tem trenutku imamo, je tista, ki se neposredno nanaša na uporabljeno metodo (oziroma metodo, ki bi lahko bila ali bi morala biti uporabljena) in/ali na dejavnosti tistih, ki proučujejo pozitivno pravo (kazensko, civilno, ustavno itn.).

  • 34 To seveda ni edina dejavnost proučevalcev prava, je pa osrednja – do te mere, da so vse druge od nj (...)

21Ker pa pravne znanosti ne enačimo z vsemi dejavnostmi, ki se razvijajo v povezavi s pozitivnim pravom, je v našo definicijo nujno vpeljati dve nadaljnji omejitvi. Prva omogoča razlikovati pravno znanost od drugih panog, ki imajo pravo ravno tako za predmet svojega proučevanja: sociologija prava, pravna antropologija, pravna zgodovina, zakonoslovje. Čeprav tudi te panoge analizirajo pozitivno pravo, so med pravno znanostjo in drugimi panogami razlike tako z vidika metodologije kot z vidika ciljev raziskovanja. Če pustimo ob strani vprašanje metodologije, panoge, kakršni sta sociologija prava in pravna antropologija, sledijo drugačnemu cilju kot proučevalci civilnega, kazenskega ali upravnega prava: njihov cilj je določiti vsebino prava, tj. dognati, kakšna je pravna opredelitev določenega ravnanja v pravnem redu.34

  • 35 Poleg tega je, ker se pravna znanost navadno ukvarja z opisovanjem standardov, splošnih primerov oz (...)

22Druga omejitev omogoča, da pravno znanost razlikujemo od dejavnosti pravnih praktikov (sodnikov, odvetnikov, uradnikov itd.) in da se hkrati znebimo še zadnje večpomenskosti glede uporabe izraza »pravna znanost«. Izrazi, kakršna sta »pravna metoda« ali »pravna metodologija«, so včasih uporabljeni kot sopomenke »pravne znanosti«. Problem je v tem, da se v običajni rabi »pravna metoda« ne nanaša zgolj na množico metodoloških direktiv, ki jih uporabljajo proučevalci pozitivnega prava, temveč tudi na tiste, ki jih uporabljajo pravni praktiki. Ta večpomenskost je še posebno nevarna, saj vodi k sklepu, da proučevalci pozitivnega prava uporabljajo ali naj bi uporabljali isto metodologijo kot pravni praktiki. Prav gotovo je sicer mogoče reči, da proučevalci pozitivnega prava uporabljajo ali naj bi uporabljali isto metodologijo kot pravni praktiki, a to terja empirični prikaz ali pa praktično utemeljitev.35

  • 36 Z izrazom »pravna vrednost« mislim na priznanje, ki ga lahko, kot delu postopka ustvarjanja ali upo (...)

23Na tej točki lahko »pravno znanost ampio sensu« definiramo kot dejavnost in/ali metodo, ki jo uporabljajo (ali ki bi jo lahko oziroma bi jo morali uporabljati) tisti, ki se ukvarjajo s spoznavanjem vsebine prava (zato: »proučevalci prava«), in kateri noben pravni red ne pripisuje kakšne pravne vrednosti. Gre torej za metodo in/ali dejavnosti tistih, ki ugotavljajo, katera pravna opredelitev v danem pravnem redu ustreza določenemu ravnanju in katerim ravnanjem pravni red ne pripisuje nobene pravne vrednosti.36

24Omeniti velja dve kritiki te definicije pravne znanosti. Prva pravi, da naj ta definicija ne bi bila zelo povédna, saj ne pove ničesar o tem, kaj proučevalci prava počnejo ali kakšno metodo uporabljajo. Druga kritika poudarja, da naj bi bila ta definicija radikalno večpomenska, saj normativna teorija pravne znanosti ponuja zelo različne metode za določanje vsebine prava.

25Na ti kritiki je mogoče odgovoriti hkrati: osrednja odlika zgornje definicije je v tem, da zajema nekatere lastnosti, ki se navadno pripisujejo pravni znanosti – dejavnosti proučevalcev prava (proučevalcev civilnega, kazenskega, upravnega prava idr.) –, ne da bi skrivoma vpeljevala razmisleke o tem, kaj proučevalci prava počnejo ali kaj bi morali početi.

26Poleg tega je ta definicija zadostna tudi za razlikovanje na eni strani med dejavnostmi tistih proučevalcev prava, ki proučujejo določene dele pravnega reda in dejavnostmi onih, ki jemljejo kot predmet svojega proučevanja pravo kot tako, in na drugi strani med njihovo dejavnostjo in dejavnostjo pravnih praktikov, kot so sodniki in odvetniki. Tako je torej mogoče opredeliti naš predmet proučevanja (tj. pravno znanost), ob tem pa pustiti odprto vprašanje, kakšne dejavnosti proučevalci prava dejansko opravljajo oziroma kaj lahko počnejo ali kaj bi morali početi.

  • 37 Ne gre za običajno rabo tega izraza. A dajem prednost tej uporabi izraza, saj se v več mogočih pome (...)

27Skupaj z definicijo pravne znanosti ampio sensu in z namenom predstaviti merilo, po katerem bi lahko razporedili različne doktrine (tj. pojmovanja pravne znanosti ampio sensu) o tem, kaj bi proučevalci prava morali početi, uvajam še dve drugi definiciji: definicijo »pravne znanosti stricto sensu« in definicijo »pravne dogmatike«. Kot »pravno znanost v ožjem pomenu« razumem metodo, ki jo priporočajo tisti, ki menijo, da bi se morali proučevalci prava posvečati zgolj opisovanju vsebine pozitivnega prava; s »pravno dogmatiko« pa mislim na metodo, ki jo predlagajo tisti, ki menijo, da se proučevalci prava ne bi smeli omejiti na opisovanje – oziroma sploh ne bi smeli opisovati – pozitivnega prava, temveč bi morali sodnikom predlagati rešitve težkih primerov.37

2 Vzori pravne znanosti (ampio sensu)

  • 38 Bralca je treba opozoriti, da gre tu za nesimetrično klasifikacijo, saj – četudi je temeljno merilo (...)

28Ko imamo enkrat ustrezen pojmovni okvir, lahko proučimo nekaj metod spoznavanja vsebine prava. V nadaljevanju bom predstavil ključne značilnosti petih vzorov oz. modelov pravne znanosti ampio sensu: to so normativistični, realistični, argumentacijski, tehnološki in kritiški vzor.38 A preden proučimo vsakega od teh vzorov, moramo na kratko obravnavati še en predhodni pomislek.

  • 39 Tu mislim na primer na teorijo pravne znanosti Luigija Ferrajolija, ki je nekakšna mešanica normati (...)

29Ta pomislek zadeva naravo omenjenih vzorov. Ti imajo namreč, četudi so bili oblikovani z rabo različnih doktrin o tem, kaj bi proučevalci prava morali početi, hevristično vrednost v načinu, na katerega omogočajo razčlenitev različnih doktrin pravne znanosti ampio sensu. A so poleg tega ti vzori uporabni tudi pri proučevanju dejavnosti, ki jih proučevalci prava dejansko opravljajo. Vendar pa, ker gre za rekonstrukcije idealnih tipov, vanje ni mogoče umestiti vseh normativnih doktrin pravne znanosti in tudi dela vseh proučevalcev prava ne.39

2.1 Normativistična pravna znanost

30Normativistični model je najbolj klasičen vzor v teoriji pravne znanosti. Po mnenju avtorjev, kot so Kelsen, Bobbio, Scarpelli, Jori, Bulygin ali Vernengo, bi se morali proučevalci prava posvečati opisovanju pravil, ki pripadajo pravnemu redu, in njihovi nadaljnji sistematizaciji. V tem pogledu bi bilo pravno znanost mogoče opisati kot normativno panogo, saj so predmet njenega proučevanja norme oz. pravila. Je tudi dejavnost, ki jo je mogoče definirati kot objektivno – četudi ji je, tako njeni zagovorniki, sporno pripisati pridevnik »znanstvena«. To pomeni, da imajo pogoji zatrdljivosti razlagalnih trditev (tj. trditev o vsebini prava, ki opisujejo, kakšne so pravne opredelitve posameznih ravnanj) objektivno naravo, saj izhajajo iz uporabe jasne množice pravil, katerih pogoji uporabe so urejeni in ravno tako jasni.

31Četudi nikakor ni očitno, kaj pomeni »opisovati pravila«– kaj šele, kako določiti, katera je tista množica pravnih pravil, ki jih mora pravna znanost opisati –, večina zagovornikov normativističnega vzora pravne znanosti pod izrazom »opisovanje pravil« razume razlaganje normodajnih stavkov. To pomeni opisovanje pomenov, ki jih izražajo predhodno identificirane oblastne direktive.

32Dejavnost opisovanja pravnih pravil lahko povzamemo v treh korakih: i) identifikacija norm (ali določil, ki takšne norme izražajo), ki vzpostavljajo pogoje veljavnosti (pripadanja) za druga pravila pravnega reda; ii) identifikacija in razlaganje oblastnih direktiv, ki izražajo norme, ki naj bi pripadale pravnemu redu; iii) preverba veljavnosti norm, izraženih s takšnimi oblastnimi direktivami, tj. preverba, ali izpolnjujejo merila pripadanja pravnemu redu.

  • 40 Tecla Mazzarese, 'Norm-proposition': Epistemic and Semantic Queries, Rechtstheorie (1991) 22, 39-70

33Pravno razlaganje ima v normativističnem vzoru pravne znanosti ključno vlogo, saj je vsako oblastno direktivo o veljavnem pravu – ki zatrjuje pripadanje pravila pravnemu redu – sestavljeno iz dveh trditev: razlagalne trditve o normi, izraženi s pravnim določilom (oblastno direktivo), in trditve o veljavnosti takšne norme.40 Treba je poudariti, da razlaganje ni le nujni del opisovanja norm, ki so z oblastnimi direktivami izražene; poleg tega je razlaganje nujni del tudi pri ugotavljanju, ali je norma veljavna, saj moramo za takšno ugotovitev razložiti tiste oblastne direktive, ki izražajo pripadnostna merila pravnega reda. Če upoštevamo dejstvo, da so v večini pravnih redov ta merila določena v ustavnih besedilih in so običajno ohlapna in večpomenska, to vprašanje postane še kako pomembno.

  • 41 Razen seveda za Kelsna. Za jedrnato analizo Kelsnove teorije razlaganja napotujem na svojo uvodno š (...)
  • 42 Eugenio Bulygin, Sull'interpretazione, Analisi e Diritto 1992, 11-30; Luigi Ferrajoli, La semantica (...)
  • 43 Timothy Endicott, Vagueness in Law, Oxford, Oxford University Press, 2001; Genaro Carrió, Notas sob (...)

34Kaj pa po mnenju zagovornikov normativističnega vzora »razlaganje« obsega? Za večino omenjenih avtorjev41 »razlaganje« pomeni, da oblastna določila uporabljamo v skladu s konvencionalnimi jezikovnimi pravili42 oz. da zakonska določila (tj. dejanske izjave v prostoru in času; angl. token-statements) kot posamične primere jezikovne rabe podvržemo množici jezikovnih pravil zakonodajalca (tj. množici tipskih izjav). Četudi težki primeri obstajajo – povečini zaradi inherentne ohlapnosti naravnega jezika43 – in čeprav mora razlagalec včasih odločiti, kateri pomen pripisati zakonskemu določilu, je zakonodajalčev jezik v večini primerov jasen. Skratka, razlagati pomeni opisovati pomen oblastnih direktiv.

  • 44 Tj. stališču, ki trdi, da je razlaganje v vseh ali vsaj v večini primerov spoznavna dejavnost. Glej (...)
  • 45 Joseph Raz, Intention in Interpretation, v: Robert George (ur.), The Autonomy of Law. Essays on Leg (...)

35Zagovorniki normativističnega vzora pravne znanosti seveda zagovarjajo različna razlagalna stališča, zato obstajajo nesoglasja glede tega, kateri razlagalni kanon naj prevlada: dobesedna razlaga, sistematična razlaga, namenska razlaga itd. Vseeno pa se zdi, da so ti avtorji udeleženi v vsaj neke vrste zmernem deskriptivizmu44 – ne le zato, ker pravo, če med pravnimi določili in z njimi izraženimi normami ne bi običajno bilo nedvoumnega ujemanja, ne bi moglo uresničevati svoje temeljne funkcije (tj. usmerjati ravnanje),45 temveč predvsem zato, ker dejavnosti opisovanja pravil ne bi mogli opredeliti kot objektivne (in še manj kot znanstvene) dejavnosti.

  • 46 Za natančnejšo analizo pojma regulatornega sistema glej Ratti 2008 (op. 19) in Jorge Rodríguez, Int (...)

36Vendar pa po mnenju zagovornikov normativistične pravne znanosti opisovanje pravil ni edina dejavnost, ki bi jo proučevalci prava morali razvijati. To, prvo fazo bi morala spremljati druga faza v obliki sistematizacije.46 Kot »sistematizacijo« pa je mogoče razumeti vsaj tri različne tipe dejavnosti.

    • 47 Eugenio Bulygin, Legal Dogmatics and Systematization of Law, Rechtsteorie (1993) 10, 193-210.

    Izraz »sistematizacija« pomeni pojasnjevanje vseh logičnih posledic pravnega reda in preoblikovanje normativne baze reda z uporabo manjšega števila normodajnih stavkov.47 Sistematizirati torej pomeni, prvič, izpeljati vse logične posledice normativnega reda, in sicer izključno iz izvornih določil reda in z uporabo v sistemu sprejetih pravil preoblikovanja; in drugič, izraziti to množico pravil z manjšim naborom pravnih določil.

  1. Z izrazom »sistematizacija« je mogoče razumeti tudi načrtno razgrinjanje redu pripadajočih norm, njihovo razvrščanje glede na vsebino in izgradnjo pojmovnih kategorij, ki omogočajo njihovo razumevanje in lažjo uporabo. To pomeni razvijanje pravnih institutov (pogodb, civilnih deliktov, skupinskih tožb idr.), ki jih je mogoče uporabiti za ureditev, predstavitev in sklicevanje na množico norm.

    • 48 Poudarimo, da bi bila normativistična pravna znanost, če bi naloge pravne znanosti vključevale razr (...)

    Končno z izrazom »sistematizacija« mislimo na iskanje rešitev za logične pomanjkljivosti pravnega reda, tj. razreševanje protislovij in zapolnjevanje praznin. A je vendarle sporno, ali pravna znanost mora razreševati te probleme ali pa se morajo, ravno nasprotno, proučevalci prava omejiti na razkrivanje tovrstnih hib, saj bi se, če bi bila protislovja razrešena in praznine zapolnjene, spremenil tudi predmet proučevanja. Vendar je mogoče trditi, da proučevalci prava morajo opravljati tovrstne dejavnosti, ko te zajemajo uporabo jasnih pravil pravnega reda, katerih pogoji uporabe so ravno tako jasni.48

2.2 Realistična pravna znanost

37Realistični vzor pravne znanosti ima v več svojih različicah izrazito kritično noto. Da bi ustrezno razumeli domet in pomen realističnega vzora pravne znanosti, moramo najprej omeniti kritike, ki so jih avtorji, kot so Holmes, Ross ali Guastini, naperili zoper normativistični vzor. Čeprav se predmet kritik različnih oblik realizma razlikuje, je vseeno mogoče prepoznati dve skupni kritik: eno ontološke in drugo metodološke narave.

  • 49 Martín Diego Farrell, Hacia un concepto empírico de validez, Buenos Aires, Astrea, 1972.

38Ontološka kritika temelji na skrajni empiristični epistemologiji (tj. na redukcionizmu), s katero soglaša večina zagovornikov tega vzora. Skladno s to kritiko bi bila normativistična pravna znanost, če obstajajo zgolj entitete zaznavne resničnosti, nesmiselna: v svetu namreč ne obstaja nič takega, kot so norme oz. pravila, ki so predmet opisovanja normativistov. Če pravna znanost torej želi biti znanstvena panoga, se morajo njene trditve nanašati na entitete empiričnega sveta. Tako zaradi imperativa preobrazbe pravne znanosti v resnično znanstveno panogo predmet njenega proučevanja ne more biti drugo kot sodne odločitve49 (v najširšem pomenu) in občutki pravnikov v praksi, da je kaj zavezujoče.

  • 50 Brian Leiter, Legal Indeterminacy, Legal Theory (1995) 1, 481-492. Za razpravo o nedoločnosti prava (...)
  • 51 V luči te trditve je treba razumeti določene izjave, kot so: »Prerokbe o tem, kaj bodo dejansko sto (...)

39Metodološka kritika črpa iz trditve o nedoločnosti prava. »Trditev o nedoločnosti prava« moramo razumeti kot trditev, po kateri je mogoče isti spor rešiti na več izključujočih se, a enako utemeljenih načinov.50 To pomeni, da nam, vsaj v nekaterih primerih, množica pravnih razlogov omogoča isto ravnanje pravno opredeliti na med seboj neskladne načine. Če pravna določila torej lahko utemeljijo več kot eno rešitev konkretnega primera, to pomeni, da vzroki ali razlogi, ki sodnike vodijo k izboru ene od več možnih pravnih rešitev, niso pravne, temveč neke druge narave: politične, psihološke, ekonomske itd.51

  • 52 Richard Posner, How Judges Think, Harvard University Press, 2008; Max Radin, Statutory Interpretati (...)
  • 53 Hermann Oliphant, A Return to Stare Decisis, American Bar Association Journal (1928) 14, 71-162; Ka (...)
  • 54 Riccardo Guastini, Nuovi studi sull'interpretazione, Rim, Aracne, 2009. V slov. prevodu imamo iz te (...)

40Viri nedoločnosti prava so različni: ohlapnost, uklonljivost, logične pomanjkljivosti v sistemu itd. Vendar pa realisti tradicionalno poudarjajo,52 da je vir nedoločnosti prava predvsem tudi večpomenskost zakonodajalčevih direktiv (in sodnih precedensov53). Kot večpomenskost moramo razumeti možnost razlaganja istih oblastnih direktiv na podlagi različnih kanonov razlaganja, ki so uporabljivi v pravni skupnosti, in odsotnost trajnih metapravnih meril, po katerih bi lahko ugotovili, katera razlagalna merila naj se uporabijo oziroma katere norme iz oblastnih direktiv izhajajo.54 Z drugimi besedami: na podlagi različnih razlagalnih tehnik je mogoče iz istih oblastnih direktiv izpeljati različne norme, vse enako legitimne, pri čemer pa pravni red z ničimer ne nakaže, katero od razlagalnih tehnik moramo uporabiti.

41Ta trditev o nedoločnosti vodi v skrajno kritiko normativističnega vzora pravne znanosti: normativisti trdijo, da opisujejo vsebino prava, a v resnici privzemajo vrednostne sodbe, ki preprečujejo, da bi njihove normativne trditve opredelili kot opisne. Tako normativistične pravne znanosti ni mogoče opredeliti za opisno ali objektivno dejavnost, saj so njene normativne trditve pogojene s pravno-etičnimi nagnjenji (v širokem pomenu besede) tistih, ki jih podajajo.

  • 55 Rossov model je sporen iz dveh razlogov: prvič, ker, četudi Ross nakaže, kateri bi bil osrednji dej (...)

42Najbolj znani vzor realistične pravne znanosti v celinskopravni kulturi je gotovo model Alfa Rossa. Po njegovem mnenju bi morale propozicije pravne znanosti vsebovati napovedi o tem, kako bodo sodniki odločali v bodočih sporih. Ross je, kot je dobro znano, izpeljal združitev dveh tipov realizma – vedenjskega (po Holmesu) in psihološkega (po Olivecroni) – z zagovarjanjem, da obstoječe pravo sestavlja množica norm, ki jih sodniki občutijo kot zavezujoče (veljavne) in bi jih bili pripravljeni uporabiti (če obstaja dejanje, ki je opisano v proreku norme).55

43Rossov model gotovo ni edini dostopni vzor realistične pravne znanosti, najbrž ni niti najbolj zadovoljiv. Zagovorniki realističnega vzora pravne znanosti predlagajo različne metode oblikovanja napovedi, pri čemer je očitna njihova raznovrstnost: od proučevanja ratia sodnih odločitev, ki je bilo značilno za ameriške realiste, do nedavnih študij Spaetha in Segala, Richarda Posnerja ali novega pravnega realizma pa do sociologije v pravu Giovannija Tarella.

  • 56 Nekateri so zahtevo, da bi se pravna znanost morala ukvarjati z napovedmi sodnih odločitev, vzeli r (...)

44Če je trditev o nedoločnosti pravilna – in pravna določila ne določajo, kako naj sodniki razrešijo posamezne spore –, potem se zdi, da proučevalci prava po realističnem vzoru plujejo proti neke vrste interdisciplinarnosti oziroma sodelovanju tako z zgodovinarji pravne in politične misli kot z ekonomisti, sociologi in psihologi. To pa zato, ker je, če so sodne odločitve zaznamovane s političnimi in ekonomskimi dejavniki, vloga pravne znanosti pa je prav v predvidevanju bodočih sodnih odločitev, nujno dognati, kako ti dejavniki vplivajo na sodne odločitve ali jih določajo.56

2.3 Argumentacijska pravna dogmatika

45Razprava o znanstveni naravi pravne znanosti je v zgodovini teorije o pravni znanosti gotovo zavzela veliko prostora. Vendar pa je v zadnjih desetletjih to razpravo deloma zamenjala razprava metateoretične in normativne narave. Na kratko: po mnenju avtorjev, kot so Aarnio, Alexy, Atienza, Nino, Peczenik ali Zagrebelsky, proučevalci prava ne le opisujejo vsebino pozitivnega prava – niti ne bi smeli početi zgolj tega, temveč morajo tudi predlagati rešitve težkih primerov, za katere pravo ne daje enega samega pravilnega odgovora, vsaj ne očitno.

  • 57 Manuel Atienza in Juan Ruiz Manero, Dejemos atrás el positivismo jurídico, Isonomia (2007) 27, 7- 2 (...)
  • 58 Ta kritika je resen izziv vsem doktrinam pravne znanosti v ožjem smislu, ne pa tudi nujno za poziti (...)
  • 59 Nino 1999 (op. 5), 13. Podobne besede je mogoče najti pri avtorjih, kot so Amselek, Atienza, Zagreb (...)

46Zagovorniki argumentacijskega vzora pravne dogmatike radikalno kritizirajo vzore pravne znanosti v ožjem pomenu (stricto sensu): pravna znanost v ožjem pomenu bodisi ni zgolj opisna (in je torej ideološka) bodisi je obsojena na to, da je s praktičnega vidika popolnoma nepomembna.57 Po njihovem mnenju proučevalci prava tradicionalno opravljajo pomembno družbeno vlogo, ki ni v celoti opisovalna, a ki je hkrati – ne zaradi tega razloga – arbitrarna ali iracionalna in je ni mogoče razložiti. Če sledimo vzorom pravne znanosti v ožjem pomenu (stricto sensu).58 V Ninovih besedah se »znajdemo v nekoliko absurdni situaciji, ko moramo razpravljati o očitnih in celo banalnih zadevah, kot na primer, da dejavnost pravnikov opravlja tudi druge funkcije in ne le tistih, ki jih dopuščajo ti vzori [pravne znanosti v ožjem pomenu].«59

  • 60 Aulis Aarnio, Derecho, racionalidad y comunicación social, Mexico, Fontamara, 1995.
  • 61 Mislim seveda na Ronald Dworkin, Law's Empire, Cambridge, Massachusetts, Belknap Press of Harvard U (...)

47Po mnenju zagovornikov argumentacijskega vzora postane delo proučevalcev prava zanimivo in relevantno prav takrat, ko zapustijo raven opisovanja, četudi jim ne uspe prepoznati enega samega pravilnega odgovora.60 To pa seveda ne pomeni, da naj bi proučevalci prava predlagali rešitve težkih primerov na podlagi lastnih preferenc ali moralnih nagnjenj. To dejavnost bi prej morala voditi naslednja dva dejavnika: prvič je to množica pravnih in/ali moralnih vrednot in načel, ki so pozitivizirana v pravnem redu in/ali usmerjajo družbeno prakso, imenovano »pravo«;61 drugič, proučevalci prava morajo z dajanjem podpornih razlogov utemeljiti vsako od ponujenih rešitev težkih primerov, tj. ponuditi morajo razloge v podporo svojim rešitvam težkih primerov.

  • 62 Za teorijo posebnih primerov glej Robert Alexy, The Special Cases Thesis, Ratio Juris 12 (1999) 4, (...)

48Po mnenju večine teh avtorjev naj bi bilo pravno argumentiranje – kolikor utemeljuje neko izhodiščno trditev z načeli in vrednotami – vrsta (ali poseben primer) praktičnega sklepanja.62 To pomeni, da naj bi razlike, ki se sicer pojavljajo med zagovorniki argumentacijskega vzora glede vprašanja pravnega in moralnega sklepanja, ne bile relevantne za ugotavljanje, ali je neka izhodiščna trditev z argumenti utemeljena.

  • 63 Brian Leiter, Naturalizing Jurisprudence, Oxford, Oxford University Press, 2007, 7. pogl.

49Med zagovorniki argumentacijskega vzora je mogoče razločiti med tremi razsežnostmi pravnega argumentiranja. Skrajno strnjeno: prvi pristop se ukvarja z logično veljavnostjo argumentov, drugi z njihovo prepričevalno močjo, medtem ko se tretji izrecno ukvarja z vsebinsko verodostojnostjo argumentov. Posebnost te vsebinske razsežnosti pravnega argumentiranja je v tem, da je mogoče vnaprej ugotoviti, katere pogoje mora izhodiščna trditev argumenta izpolnjevati, da bi bila končno razumljena kot najboljša možna pravna rešitev. To pomeni, da iskanje najboljšega odgovora na pravne probleme ni nekaj, kar bi bilo mogoče skrčiti na uporabo množice pravil. Iskanje najboljšega možnega odgovora je dejavnost, ki jo vodi model racionalnosti (in objektivnosti63), drugačen od tistega, ki usmerja naše teoretične in spoznavne dejavnosti: gre za phronesis ali praktično sklepanje.

  • 64 Giorgio Maniacci, Razionalità ed equilibrio riflessivo nell'argomentazione giudiziale, Torino, Giap (...)
  • 65 Neil MacCormick, Legal Reasoning and Legal Theory, Oxford, Clarendon Press, 1994; Juan Manuel Pérez (...)
  • 66 Dworkin 1986 (op. 61), 45 in nasl.
  • 67 Aarnio 1987 (op. 29), 221 in nasl.
  • 68 Robert Alexy, A Theory of Legal Argumentation, Oxford, Oxford University Press, 2009.
  • 69 Carlos Bernal Pulido, El principio de proporcionalidad y los derechos fundamentales, Madrid, CEPC, (...)

50Argumentacijska metoda za vzor postavlja proučevalca prava, ki ponuja rešitve pravnih sporov na podoben način kot moralni filozofi ponujajo rešitve moralnih ali etičnopolitičnih problemov: z utemeljevanjem svojih rešitev na podlagi pravil, načel in vrednot. Tovrstna praktična racionalnost, ki je podlaga argumentacijskega vzora (značilnega za deontološko moralo), se zrcali v različnih vodilih, o katerih razpravlja moralna filozofija: to so reflektivno ravnovesje,64 skladnost,65 celostne razlage norm v njihovi najboljši luči,66 razprave pred idealnim racionalnim avditorijem67 idr. Vendar pa je zaradi njegovega poudarjanja v delih Roberta Alexyja68 najpogostejše vodilo med zagovorniki argumentacijskega vzora tehtanje načel: metoda za uporabo načel in razreševanje njihovih medsebojnih konfliktov.69

51A iz dejstva, da je pravno argumentiranje poseben primer praktičnega sklepanja, ne sledi, da se pravno argumenitiranje izgublja v moralnem sklepanju. Razprava o najboljši pravni rešitvi namreč lahko obrodi ne najboljši moralni odgovor, temveč drugi najboljši moralni odgovor: tj. moralno utemeljen odgovor, ki pa z etičnega vidika ni optimalen, saj pravno argumentiranje poleg moralnih načel in vrednot vodijo tudi specifično pravna načela in vrednote, kot so pravna predvidljivost, stanovitnost skozi zgodovino institucij ipd.

2.4 Realistično-tehnološka pravna dogmatika

52Del literature o pravnem realizmu, posebno ameriškem, je posvečen vzoru pravne dogmatike, ki so ga razvili avtorji, povezani s pravnim realizmom, kot so William Douglas, Karl Llewellyn in Felix Cohen. Gre za metodo – bolj prisotno v praksi kot v teoriji –, ki se ne uporablja za napovedi o obstoječem pravu, temveč za predlaganje rešitev težkih primerov (konstruktivna metoda). Tu napravim rekonstrukcijo takšnega vzora pravnega dogmatizma, ki temelji na pogledih omenjenih avtorjev in preostalih ameriških ter drugih realistov (kot so Michel Troper, Vilhelm Lundstedt ali Giovanni Tarello), a tudi predhodnikov in dedičev realizma, kot so Rudolf von Jhering, Richard Posner, Brian Leiter ali Hans Albert.

53Da bi razumeli, kaj tehnološki vzor pravne dogmatike vključuje, je treba pokazati na njegovo povezavo z realističnim vzorom pravne znanosti: to povezavo predstavlja trditev o nedoločnosti prava. Gre za trditev, da je z oblastnimi direktivami mogoče isto ravnanje utemeljeno opredeliti na medsebojno izključujoče se načine, zaradi česar se je pri razreševanju sporov treba zateči k zunajpravnim premislekom.

  • 70 Leiter 2007 (op. 63), 8. poglavje; Brian Leiter, In Praise of Realism (and against nonsense jurispr (...)

54Zagovorniki tehnološkega vzora pa v povezavi s trditvijo o nedoločnosti prava naredijo še korak naprej. Po njihovem mnenju deontološki model praktične racionalnosti – tisti, ki je podstat argumentacijski dogmatiki – nudi orodja, ki na podlagi istih pravil ter moralnih in pravnih načel omogočajo utemeljitev izključujočih se odločitev.70 To pomeni, da pravo ni le nedoločno ali da orodja, ki jih proučevalci prava uporabljajo za razlaganje prava, povzročajo neskladja, temveč, da zagovorniki tega vzora predstavljajo skeptično stališče o praktičnem sklepanju, pojmovno neodvisno od teorij o tem, kakšni so naši pravni redi.

  • 71 Za kratko, a učinkovito predstavitev pluralizma vrednot napotujem na Mauro Barberis, Etica per giur (...)

55Problem ni le v tem, da objektivno pravilnih vrednot ni (zunanji skepticizem), temveč tudi v tem, da celo če bi se lahko strinjali glede tega, katere vrednote so pravilne, orodja deontološkega moralnega diskurza, ki temelji na pravilih, načelih in vrednotah, dopuščajo utemeljitev medsebojno izključujočih se pravnih odločitev:71 katero dejanje naj bi bolj spoštovalo naša moralna načela, je odvisno od teže oziroma vrednosti, ki jo vsakemu od teh načelo pripisujejo proučevalci prava (notranji skepticizem). Orodja, kot so reflektivno ravnovesje, komunikacijski dialog ali tehtanje načel, ne zmanjšujejo negotovosti do te mere, da bi služili razumskemu razreševanju sporov med pravili, načeli in moralnimi standardi. Nasprotno, takšna orodja dajejo le videz razumskosti odločitvam, utemeljenim na goli intuiciji ali predsodkih, izpolnjujoč zgolj ideološko funkcijo. Z drugimi besedami: če ni mogoče prepoznati zadostnih pogojev, da bi neko ravnanje šteli za pravilno, potem se proučevalci prava o nudenju rešitev za težke primere lahko zanašajo le na povsem intuitivne, če ne celo idiosinkratične premisleke.

  • 72 O različnih vrstah skepticizma v metaetiki glej Pierluigi Chiassoni, Tre esercizi per una critica d (...)

56To ne pomeni, da so zagovorniki tehnološkega vzora radikalno skeptični do praktičnega sklepanja – vsaj ne v vseh možnih pomenih izraza »skepticizem«.72 Čeprav je večina teh avtorjev neobjektivistov (zanikajo obstoj končnega merila moralne pravilnosti), prav ti avtorji takrat, kadar v svojih pravnodogmatskih delih ponujajo rešitve težkih primerov, uporabljajo praktične argumente, ki se zdijo racionalni, a v drugačnem smislu te besede (tj. v odnosu do modela praktične racionalnosti, ki skuša utemeljiti praktične odločitve na podlagi norm, moralnih in/ali pravnih vrednot in načel).

  • 73 Jonathan Dancy, Moral Particularism, v: Stanford Encyclopedia of Philosophy. URL: http://plato.stan (...)
  • 74 Ne gre zgolj za vprašanje verjetnosti, temveč za vprašanje pravilne zgodovinske rekonstrukcije. Gle (...)
  • 75 Za kratek, a natančen uvod v etični konsekvencializem glej Juan Carlos Bayón, Causalidad, consecuen (...)

57Tem avtorjem je bilo glede moralnih vprašanj pogosto pripisano ohlapno partikularistično pojmovanje, tj. pogled, da nekaj, kar se v nekem primeru šteje kot moralni razlog, morda ni v ničemer relevantno v drugem, podobnem primeru.73 Vendar pa postane pogled teh avtorjev mnogo bolj verjeten,74 če rekonstruiramo model praktične racionalnosti, ki je podlaga njihovega dela, kakršen je na primer model konsekvencialistične etike. Z drugimi besedami, etike – njena najbolj znana smer je utilitarizem –, ki zagovarja, da je edino merilo moralne opredelitve dejanja to, ali je primerno za dosego najboljšega možnega stanja zadev oz. k njemu prispeva.75 Tako trditve, ki moralno opredelijo ravnanja, ker posredno obravnavajo dejstva in vzročne zveze, pridobijo resničnostno vrednost.

58To ne pomeni, da bi proučevalci prava morali iskati nekakšen smisel v pravu ali zakonodajalčev namen, ali da bo neke vrste sociološka, psihološka ali ekonomska raziskava omogočila odkritje najboljšega stanja stvari. Namesto tega tehnološki vzor pravne dogmatike terja, da proučevalci prava izberejo neko stanje stvari kot najboljše – in to izbiro jasno izrazijo – ter ponudijo dokaze v podporo določene pravne rešitve, primerne za dosego tega stanja stvari.

  • 76 V tem smislu glej Uvod Maria G. Losana v: Rudolf von Jhering, Der Zweck Im Recht (1877); v ital. pr (...)

59Seveda še vedno ostaja precejšnje polje diskrecije, saj po mnenju zagovornikov tehnološkega vzora ni objektivnih meril za določitev najboljšega stanja stvari. Vendar pa ima tovrstno praktično sklepanje vseeno vsaj tri prednosti: prvič, naše najboljše védenje o svetu (tisto znanstveno) postavi v jedro praktičnega sklepanja; drugič, praktični diskurz postane bolj obvladljiv, saj imajo končno izreki, ki moralno opredeljujejo ravnanja, resničnostno vrednost; in tretjič, pojmovanje praktičnega uma s tem implicira, da bo izbira katerega koli ravnanja bolj racionalna, ker je to izbrano na podlagi objektivnih meril.76

  • 77 Alf Ross, Tû-Tû, Harvard Law Review (1956-1957) 70, 812-825; v slov. prevodu Andreja Kristana: Tû-T (...)
  • 78 Cohen 1960 (op. 18).
  • 79 Za primer tovrstne analize glej William Douglas, Vicarious Liability and Administration of Risk, Ya (...)

60Poleg tega, da predlaga rešitve težkih primerov, tehnološka dogmatika namenja posebno pozornost preoblikovanju pravnih pojmov. Zagovorniki tehnološkega vzora, prvič, predlagajo predvsem, da se vsak pravni pojem zvede na množico empiričnih dejstev, na katera se pojem nanaša,77 pri čemer naj se iz pravnega jezika izloči vse tiste pojme, ki se nanašajo na neobstoječe entitete in dejstva, ki jih ni mogoče potrditi;78 drugič, priporočajo drobitev tradicionalnih pravnih pojmov v različne pojme manjšega obsega, ki se nanašajo na tipe primerov in ki so opisani bolj natančno (nadrobni primeri); in končno, zavzemajo se za posodabljanje teh pojmov v luči morebitnih sprememb v družbeni dejanskosti.79

2.5 Kritiška pravna dogmatika

  • 80 V nadaljevanju se bom osredotočil na Critical Legal Studies in argentinsko kritiško teorijo. Iz več (...)

61Zadnji vzor je značilen za kritiške teorije prava.80 Če bi ga želeli strniti v slogan, bi se kritiški vzor pravne dogmatike – ki ga zagovarjajo gibanja, kot so Critical Legal Studies, argentinska kritiška teorija ali italijanski Uso alternativo del diritto – glasil nekako takole: pravo je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi; zato so proučevalci prava politični agenti, ki se morajo zavedati pomembnosti vloge, ki jo igrajo, in se obnašati temu primerno.

62Kritiške doktrine pravne dogmatike privzemajo neko različico trditve o nedoločnosti prava v njeni najpogostejši obliki. Vendar je to značilno za mnoge proučevalce prava, tako pripadnike Critical Legal Studies kot proučevalce prava drugih pravnih teorij. Kar je posebno v kritiških teorijah pravne dogmatike – vsaj v njenih najpogostejših različicah –, je (glavni) vir te nedoločnosti: nanj kaže trditev o temeljnem protislovju.

  • 81 »Klasično« trditev o temeljnem protislovju je postavil Roberto Unger. Glej Roberto Unger, Knowledge (...)

63Po tej trditvi naj bi bilo pravo današnjih pravnih redov postavljeno na neko ideologijo: tj. politični liberalizem. V liberalizmu pa sta – po mnenju kritikov – včasih prisotna dva protislovna »duha«: individualizem in altruizem, tj. etičnopolitični vrednoti, ki sta neskladni in ki njegovim zagovornikom preprečujeta, da bi ponudili razumne odgovore etičnopolitične ali pravne narave, kadar koli bi se pojavil težak primer.81 To protislovje nam ne omogoča sprejemati utemeljenih odločitev, obenem pa proučevalcem prava in pravnim praktikom ne preprečuje razreševanja večine sporov v korist individualističnega vidika liberalizma.

  • 82 Duncan Kennedy, Form and Substance in Private Law Adjudication, Harvard Law Review (1976) 89, 1685- (...)
  • 83 O pravnem izobraževanju v ZDA glej Juan Antonio Pérez Lledó, La enseñanza del derecho, Lima-Bogotá, (...)

64Trditev o temeljnem protislovju naj se ne bi izražala le na področju vsebine; izražala naj bi se tudi v kontekstu strukturiranja prava. Posebno v razliki med pravili in načeli, saj pravo, ki je strukturirano zgolj na temelju pravil, daje videz gotovosti in spodbuja pravne igralce, da sledijo lastnim ciljem, omejenim zgolj s temi pravili, ter tako krepi individualistični vidik liberalizma.82 To podobo prava, ki temelji zgolj na pravilih, dodatno utrjujejo programi pravnega izobraževanja, kjer se poustvarja posebna forma mentis, način razumevanja študija in uporabe prava, ki predstavlja delo pravnikov kot politično nevtralno.83

  • 84 Christian Courtis, Alberto Bovino, Por una dogmática conscientemente comprometida, v: Christian Cou (...)

65Če torej objektivno poznavanje prava ni mogoče (niti na metapravoslovni ravni) in je vsakršno premišljevanje o pravu podano s političnega gledišča, potem je – po mnenju zastopnikov kritiškega vzora – bolje, da se te pogojenosti zavedamo in napravimo »pravno dogmatiko zavestno pristransko«.84 Vse to zato, ker bi bili pravniki s svojimi kategorijami in razlagami pripravljeni spremeniti tako način uporabe prava (in na neki način tudi pravo samo) kot družbo, kar je končni cilj kritiškega vzora pravne dogmatike. To predano (ideološko opredeljeno) dogmatiko lahko razčlenimo na dve fazi: na prvo, kritiško fazo in drugo, konstruktivno fazo.

66Kritiška faza pomeni sistematično poročanje o političnem vmešavanju, ki ga je mogoče najti v opisovanju in uporabi prava tako pri proučevalcih prava kot pri pravnih praktikih. V tej fazi so kritiki najbolj zainteresirani za javno opozarjanje, da je tisto, kar je predstavljeno kot objektivne razlage in nujne odločitve, popolnoma nenujno in odvisno od preferenc in ideologij pravnikov v praksi. Ko je nenujnost teh rešitev enkrat izpostavljena, je mogoče podvomiti tudi o lahkih primerih z načenjanjem razprav o etičnopolitični izbiri, ki jih pogojuje, in s predlogi novih rešitev konflikta med individualizmom in altruizmom.

  • 85 V tem pogledu so pomembne pravne študije s psihoanalitičnega gledišča Enriqueja Maríja. Za povzetek (...)

67Konstruktivna faza kritiškega vzora pravne dogmatike se preslikuje na podobo pravnika (intelektualca), ki je predan služenju določenemu idealu pravičnosti. Ta faza vključuje nudenje koristnih znanj za družbene spremembe in pojmovnih kategorij, ki služijo temu, da se približamo idealu pravičnosti. Ta ideal, ki naj bi mu pravniki sledili in ki naj bi usmerjal njihove dejavnosti, izbere vsak proučevalec prava – če, kot pravijo ti avtorji, je pravo nedoločno – avtonomno, čeprav večina kritiških gibanj ostaja na skrajno levem in emancipatornem političnem bregu. Zato je nujno, da proučevalci prava razumejo pravo kot del širšega političnega sistema in tako ustvarjajo novo znanje, ki temelji na različnih panogah in pristopih k pravu.85

3 Kako napraviti kaj z metodami

  • 86 »V osnovi sta na področju prava le dve pomembni vprašanji. Eno je Kako sodišča dejansko odločajo v (...)

68Z nekoliko prilagojenimi besedami Felixa Cohena86 je mogoče reči, da so na področju teorije pravne znanosti (gre za metadiskurz ali proučevanje znanosti o pravu) pomembna tri vprašanja: prvič, kaj proučevalci prava počnejo; drugič, kaj bi morali početi; in, tretjič, kaj smejo početi.

69Čeprav rekonstrukcija vzorov pravne znanosti iz prejšnjega dela prikazuje različne predpisovalne vzore pravne znanosti, daje dovolj širok – čeprav ne celovit – odgovor na zadnje vprašanje. Zdaj pa je treba povedati še nekaj o prvem in drugem vprašanju: kaj proučevalci prava počnejo (3.1) in kaj bi morali početi (3.2). Kar sledi, ni mišljeno kot kaj več kot le prvi korak v to smer, saj bi zadovoljiv odgovor na obe vprašanji zahteval samostojno obravnavo.

3.1 Kaj proučevalci prava počnejo

70V povezavi z empiričnim vprašanjem, kateri vzor pravne znanosti ima večji ugled, je nujno ločiti dve podvprašanji: (i) kateri vzor ima z normativnega gledišča večjo podporo med tistimi, ki se ukvarjajo s teorijo pravne znanosti; (ii) kateri vzor pravne znanosti ampio sensu je bolj široko sprejet v praksi proučevalcev prava.

71Čeprav, kot smo že dejali, obstaja več doktrin glede vprašanja, kaj naj bi proučevalci prava počeli, večina teoretikov pravne znanosti – vsaj v zahodni pravni kulturi – uporablja neko različico argumentacijskega in neko različico normativističnega vzora. Realistični, kritiški in tehnološki vzor so manj priljubljeni med tistimi, ki ponujajo predpisovalne vzore.

  • 87 Opozoriti je treba, da so proučevalci prava – čeprav je to odvisno od referenčne pravne kulture – p (...)

72Odgovor na vprašanje, kateri vzor proučevalci prava uporabljajo pri svojem delu, je podoben prejšnjemu: čeprav nekateri pravniki uporabljajo različice realističnega, kritiškega in tehnološkega vzora, sta najbolj uporabljana normativistični in argumentacijski vzor – v tem vrstnem redu.87 To seveda ne pomeni, da proučevalci prava ne uporabljajo drugih vzorov, temveč le to, da ti niso v večini.

3.2 Kaj bi proučevalci prava morali početi

73Vprašanje, kaj bi morali proučevalci prava početi, dopušča dve razlagi: prvič (3.2.1) se lahko razlaga – in pogosto se je razlagalo – kot tehnično vprašanje; drugič (3.2.2) pa se lahko razlaga kot normativno vprašanje v etičnopolitičnem ali moralnem smislu.

3.2.1 Tehnično vprašanje

74Iz prvega gledišča vprašanje, kaj bi proučevalci prava morali početi, dopušča dve nadaljnji razlagi, ki sprožata dve novi vprašanji, na kateri pa so bili ponujeni le delni odgovori. Kljub vsemu se zaradi njihove pomembnosti zdi prav vztrajati pri teh argumentih.

75i) Vprašanje o tem, kaj bi proučevalci prava morali početi, se je oblikovalo kot vprašanje, odvisno od vprašanja o našem najboljšem pojmu prava. Metoda, ki naj bi jo proučevalci prava uporabili, bi tako bila zgolj posledica našega najboljšega pojma prava – tega, kaj pravo »resnično« je.

76Vendar pa je takšno osredotočanje na ta problem, kot smo videli, slabo. Prvič zato, ker imamo različne, tekmujoče pojme prava, s katerimi lahko oblikujemo različne metode proučevanja vsebine prava. Če je ustreznost nekega pojma med drugim odvisna od njegove skladnosti z dano teorijo – in potemtakem od raziskovalnih ciljev, ki naj bi se z njo dosegli –, potem pojem prava ne more pogojevati, katero metodo naj proučevalci prava uporabijo. Postaviti vprašanje o pojmu prava pred normativno vprašanje o tem, kaj bi proučevalci prava morali početi, je kot postaviti voz pred konja.

  • 88 Večina v zadnjih desetletjih opravljene pojmovne analize o pojmu prava naj bi bila utemeljena na pr (...)

77Drugič zato, ker so tisti pojmi, ki se v pravnofilozofski razpravi zdijo najboljši kandidati za zasedbo položaja pojma prava (tistega, ki naj bi ga proučevalci prava uporabili za opredelitev svojega predmeta proučevanja), pojmovne rekonstrukcije, ki temeljijo na intuicijah pravnih teoretikov o tem, kaj naj bi po mnenju pravnih praktikov tvorilo pravno prakso.88 Poleg tega, da so si te intuicije pogosto nasprotujoče – sicer takšne filozofske rekonstrukcije ne bi bile potrebne –, ti pojmi prava navadno skušajo v celoti razložiti pravno prakso. Zato so za proučevalce prava nepriročni in zdi se, da odgovarjajo končnemu izidu njihovih raziskav in ne merilom, ki bi jih proučevalci prava morali uporabiti za opredelitev predmeta proučevanja (to pa je funkcija, ki naj bi jo pojem prava opravljal).

78ii) Velik del razprave o tem, katero metodo naj bi proučevalci prava uporabljali, je potekal na metaznanstveni ravni, tj. z razpravo o tem, katero metodo bi morali uporabljati, da bi svojo dejavnost lahko šteli za znanstveno (vsaj v skladu s tistimi merili znanstvenosti, ki so nam dostopna).

  • 89 Nino 1989 (op. 13), 13 in nasl.
  • 90 Atienza in Ruiz Manero trdita, da bi bili pravna znanost in/ali čisto opisna pravna teorija brez po (...)

79Vendar, kot ugotavljajo avtorji, kot je Nino,89 vprašanja, kaj bi proučevalci prava morali početi, ni modro skrčiti na vprašanje meril katerega koli pojmovanja znanosti, a ne iz razloga, ki ga predpostavljajo zagovorniki argumentacijske dogmatike. Problem ni v tem, da so vzori pravne znanosti v ožjem pomenu brez pomena90 – za vsakega pravnega praktika je namreč pomemben podatek, kako bodo sodniki odločali v bodočih primerih ali kakšna je razlaga glede na jezikovne konvencije –, temveč v tem, da vsaka dejavnost, tudi znanstvena praksa, zahteva praktično utemeljitev.

80Prvi razlog je, da je mogoče znanstveno metodo uporabiti na nešteto predmetih proučevanja, a takšnih raziskav samo zato še ni mogoče imeti za utemeljene: pomislimo na primer na rigorozno napovedovanje števila samoglasnikov, ki bodo uporabljeni v sodni odločitvi.

81Drugi razlog je ta, da se argument, če ga skušamo posplošiti in ga razlagamo a contrario (v njegovi produktivni različici), zdi nesprejemljiv v tej meri, da bi zgolj znanstvene dejavnosti lahko šteli za utemeljene. Nobena druga dejavnost – na primer raziskave lege ferenda ali sententia ferenda – ne bi bila utemeljena na tem argumentu, kar se zdi precej neverjetna posledica.

3.2.2 Normativno vprašanje

82Drug način razlaganja vprašanja, kaj bi morali proučevalci prava početi, je, da ga oblikujemo kot pravo normativno vprašanje etičnopolitične ali moralne narave. Posebno kot vprašanje o prispevku, ki ga morajo proučevalci prava dati pravni skupnosti.

83Najprej je tu zapletena množica argumentov, ki utemeljujejo, da je izbira pravne metode moralno vprašanje. Če »moralne vrednote« opredelimo kot tiste, ki ne zahtevajo ali ne dovoljujejo nadaljnjega argumentiranja za utemeljitev odločitve, potem lahko vsako odločitev opredelimo kot moralno. To morda drži, a trditev verjetno ni posebno zanimiva. Je pa z drugega gledišča mogoče trditi, da se je pri utemeljevanju izbora metode nujno (iz pojmovnih razlogov) sklicevati tudi na nekatere najpomembnejše vrednote, ki navadno veljajo za moralne vrednote.

84Vendar pa kot vsak razumen odgovor na praktični problem tudi ta nima zgolj vrednostnih temeljev, temveč so relevantni še empirični in teoretični premisleki. Med razlogi, ki morajo igrati odločilno vlogo pri izboru med možnimi metodami za dognanje vsebine prava, je mogoče najti vsaj naslednje tipe:

  1. pravnoteoretski razlogi, na primer, kaj je bistvo razlaganja, doktrine o virih prava, kakšna je narava pravnih pojmov itd.;

  2. filozofski razlogi v splošnem, bodisi epistemološki, ontološki ali metaetični razlogi, kot so stališča, kaj se šteje kot utemeljeno védenje, katere entitete obstajajo, pa tudi resničnostne vrednosti moralnih trditev itd.;

  3. premisleki empirične, politične, ekonomske in družbeno-pravne resničnosti, kot so razširjenost pravdanja v pravni skupnosti, stopnja nesoglasij v tej skupnosti, družbene spremembe ali spremembe v načinu proizvodnje, stanje institucionalne krize itd.;

    • 91 Na tej točki se ustavljam, saj so mnogi realisti v preteklosti trdili in še danes trdijo, da se pro (...)

    razlogi moralne oziroma etičnopolitične narave, ki zadevajo vprašanje prispevka proučevalcev prava pravni skupnosti, tj. vloge, ki jo imajo v razvoju, izobraževanju, poznavanju, razlaganju in uporabi prava.91

  • 92 To ni normativna trditev o tem, kaj bi proučevalci prava morali početi, temveč pojmovna trditev o t (...)

85Na tem mestu ni mogoče razložiti, kako vsako od teh meril utemeljuje določen vzor pravne znanosti ampio sensu. Namesto tega tu zagovarjam pojmovno trditev,92 po kateri je, da bi opredelili izbiro ene od metod za določanje vsebine prava kot utemeljeno, (pojmovno) nujno uporabiti etičnopolitične oziroma moralne razloge. Seveda ne trdim, da se bodo vsi proučevalci prava pri izbiri metode dela zatekli k moralnemu utemeljevanju (to je empirično vprašanje), niti ni nujno, da v metodologijo za določanje vsebine prava (kar je metodološko vprašanje) vnesejo premisleke vrednostne narave. Kar trdim, je, da se mora odločitev proučevalcev prava o izbiri metode (zaradi pojmovnih razlogov) opirati na moralne razloge, da bi bila utemeljena.

86Da bi razumeli, v kakšnem smislu igrajo etičnopolitični oziroma moralni razlogi odločilno vlogo pri izbiri metodologije, je priporočljivo navesti nekaj primerov. Predstavljajmo si, prvič, proučevalca prava, ki meni, da je najboljša opredelitev pojma prava tista, ki ga predstavlja kot množico norm, podanih s strani normativne avtoritete, in da obstaja precejšnje soglasje o tem, katera merila in katere vrednote naj se uporabijo pri razlaganju prava, in nazadnje, da je število težkih primerov postranskega pomena. V tem primeru bi bilo mogoče sklepati, da bi moral zaradi pravnoteoretičnih razlogov izbrati metodo normativistične pravne znanosti.

87Vendar pa je povsem mogoče sprejeti to trditev in, ne da bi zapadli v protislovje, zagovarjati trditev, da bi se proučevalci prava morali posvečati predlaganju rešitev za težke primere. Tako bi bilo na primer za tega hipotetičnega proučevalca prava opisovanje vsebine prava – zato, ker je za poznavanje deontične opredelitve ravnanja dovolj, da uporabimo razlagalne metode, ki obstajajo v pravni skupnosti – nepomembna dejavnost, saj vsaka obveščena oseba pozna običajno razlago zakonskih določil. Nasprotno bi lahko menil, da mora predlagati rešitve primerov, v katerih je pravo nedoločno, saj na tak način izboljšuje odločitve sodišč, pa četudi se mora zateči k nepravnim razlagam ali pa razširiti pojem prava.

88Možna pa je, drugič, tudi nasprotna situacija. Zamislimo si proučevalca prava, ki meni, da pravo vsebuje nekatera načela in vrednote, ki jih lahko spoznamo in uporabimo za prepoznavo enega in edinega pravilnega odgovora na težke primere. Vendar pa bi lahko ta, drugi hipotetični proučevalec prava menil – ker sodniki ne berejo pravne dogmatike, ker se sistematično odmikajo od pravih odločitev ali ker med njimi obstaja precej nesoglasij –, da se mora v svojem raziskovanju posvečati napovedovanju prihodnjih sodniških odločitev. To pomeni, da bi imelo za tega drugega proučevalca prava, čeprav bi se lahko ponudili razlogi za prepoznavo najboljše rešitve težkih primerov, napovedovanje bodočih sodniških odločitev večjo moralno vrednost, saj bi spodbujalo pravno varnost in s tem avtonomijo posameznikov.

89Tovrstna stališča si niso nujno nasprotujoča. Vendar, zakaj naj bi moralna oziroma etičnopolitična merila narekovala izbor metodologije? Ker naj bi dejavnost proučevalcev prava bila relevantna v ravnanjih pravnih praktikov – tj. da bi bil rezultat njihovega dela upoštevan kot razlog (za ravnanje) –, mora takšno delovanje imeti moralno osnovo. Razlog je v tem, da delovanje pravnih praktikov – njihovo izobraževanje in ustvarjanje, razlaganje ter uporaba prava – vpliva na etičnopolitične oziroma moralne dobrine (na življenje, svobodo, enakost, avtonomnost, politično stabilnost itd.), zato na enak način rezultati dela proučevalcev prava vplivajo na te moralne dobrine. Ker torej proučevalci prava vplivajo – četudi posredno – na obravnavo moralnih dobrin, ki jih ščiti sistem, se mora utemeljevanje metode – iz razlogov doslednosti – sklicevati na moralne razloge.

90Če so razlogi za posvojitev določenega vzora pravne znanosti ampio sensu moralne oziroma političnoetične narave in različni raziskovalni cilji zahtevajo različne skladne metode za njihovo uresničevanje, potem mora proučevalec prava ustvariti lastne metodološke premise na podlagi raziskovalnih ciljev, ki jim sledi. Kateri pojem prava, katera teorija razlaganja, katera ontologija pravnih pravil bodo izbrani, je odvisno od ciljev, ki jim proučevalec prava sledi: naj bo to opisati pravila v skladu z jezikovnimi konvencijami, napovedati sodne odločitve ali pa predlagati normativne rešitve lahkih in težkih primerov.

3.3 Nekaj razlogov za pravno znanost

91Razčlemba moralnih razlogov, ki utemeljujejo izbor vsakega od predstavljenih vzorov pravne znanosti ampio sensu, bi na žalost presegla domet tega dela. Vseeno pa želim za sklep navesti nekaj moralnih razlogov, ki jih je mogoče uporabiti v prid vsakega od teh vzorov.

3.3.1 Normativistična pravna znanost

  • 93 Jeremy Waldron, Law and Disagreements, Oxford, Oxford University Press, 2001.
  • 94 Ferrajoli 1983 (op. 42).

92Pokazati je mogoče na vsaj dva razloga, ki utemeljujejta normativistični vzor. Prvič, izbor normativistične metode lahko temelji na politični ideji, da je pravnemu dokumentu oziroma pravni avtoriteti – na primer pravilom demokratičnega zakonodajalca93 ali ustavnim normam – treba v praksi sodišč nameniti večje spoštovanje. Normativistična pravna znanost tako postane varuh pravnih virov in zagotavlja, da se veljavno pravo ne spreminja, posebno ne v postopku razsojanja.94

  • 95 Alchourrón in Bulygin 1975 (op. 4), pogl. IX. Glej tudi Paolo Comanducci, El racionalismo de Alchou (...)

93Normativistična metoda najde utemeljitev, drugič, v načelu racionalnosti, saj urejena in sistematična predstavitev vsebine prava olajša prepoznavanje praznin, neskladij in podvajanj, ter s tem povečuje celovitost in skladnost pravnega reda.95 Tako takšen vzor najde utemeljitev – četudi posredno – v načelu pravne varnosti.

3.3.2 Realistična pravna znanost

94Realistični vzor pravne znanosti so njegovi zagovorniki pogosto utemeljevali z besedami, da je to edini znanstveni način, na katerega je mogoče obravnavati proučevanje vsebine prava. Vendar pa smo že videli, da to ni dobra utemeljitev za noben vzor pravne znanosti.

95Vseeno je mogoče ponuditi nekaj praktičnih oziroma moralnih argumentov v prid realistični metodi. Prvič, vedeti, kako bodo sodniki v prihodnje razsojali v spornih zadevah, je relevantno za splošno javnost: odločitve sodišč namreč vplivajo na moralne dobrine, védenje o tem, kako bodo sodniki odločali, pa zato vsakemu omogoča, da razumsko načrtuje svoje prihodnje ravnanje. Na primer védenje o tem, pod katerimi pogoji lahko nekdo pristane v zaporu, ima moralni pomen, saj omogoča, da načrtujemo svoje prihodnje ravnanje, kar vključuje večjo stopnjo avtonomije.

  • 96 Glej Núñez Vaquero 2011 (op. 41).
  • 97 Ta argument sem natančno razvil v Álvaro Núñez Vaquero, Ciencia juridical realista: modelos y justi (...)

96Drugič, pravni praktiki (zakonodajalci,96 sodniki itd.) imajo poseben interes za poznavanje posledic svojih ravnanj na sodni ravni: kako bo implementirana določena reforma, kdaj bodo neko odločitev višja sodišča zavrnila ali kakšne so možnosti za zmago v sodnem primeru. Tako je realistični vzor utemeljen zaradi večje stopnje racionalnosti in večje verjetnosti pragmatičnega uspeha ravnanj, ki upoštevajo, kako jih bodo presojala sodišča, kar pa povečuje tudi kakovost delovanja pravnega reda.97

3.3.3 Argumentacijska pravna dogmatika

  • 98 Glej med drugim Ronald Dworkin, In Praise of Theory, v: Justice in Robes, Cambridge, Massachusetts, (...)

97Glede argumentacijskega vzora pravne dogmatike se brez dvoma zdi, da je osrednja praktična utemeljitev zasnovana na moralni oziroma etičnopolitični kakovosti predlaganih rešitev težkih primerov. Z drugimi besedami, ta vzor bi bilo utemeljeno privzeti prav zato, ker omogoča, tako vsaj trdijo njegovi zagovorniki, pridobivanje najboljših možnih rešitev.98

98Vendar pa se je mogoče vprašati, zakaj je pomembno predlagati odgovore (oziroma najboljše možne odgovore) na težke primere. Vprašanje, čeprav očitno banalno, dovoljuje dva odgovora: predlagati najboljšo možno rešitev težkega primera ima, prvič, vrednost samo po sebi. Enako kot je govoriti resnico – vsaj glede na nekatere vrednostne sisteme – dobro samo po sebi, je tudi predlagati pravilen odgovor dobro samo po sebi.

99Drugič, predlagana rešitev težkega primera ima lahko instrumentalno vrednost v dveh različnih pogledih: prvič, ker predlaganje najboljšega možnega odgovora – na primer s komentiranjem v posebni publikaciji – povečuje možnosti, da ga bodo na koncu sprejela sodišča; drugič, četudi ne gre za »res« najboljši možni odgovor, je že samo ponujanje razlogov in/ali argumentov v podporo določenih možnih rešitev vredno, saj prispeva k razpravi o tem, kaj je treba storiti.

3.3.4 Tehnološki dogmatizem

100Na enak način kot argumentacijsko dogmatiko tudi tehnološki dogmatizem utemeljuje, prvič, vrednost oziroma pravičnost odločitev, sprejetih z uporabo te metode.

101Vendar pa je na podlagi kritik, ki jih zagovorniki tehnološke dogmatike sprožajo, predvsem zoper argumentacijsko dogmatiko, mogoče ponuditi dodatne razloge, ki utemeljujejo tehnološko metodo. Prvič, večja obvladljivost predlaganih rešitev težkih primerov. Če se, kot trdijo zagovorniki tehnološkega vzora, argumentacijska metoda uporablja zgolj za naknadno (ex post facto) utemeljevanje odločitev, sprejetih na podlagi neizrecnih razlogov (in torej nepodrejenih analizi in nadzoru), potem je tehnološki vzor lahko utemeljen, saj omogoča večji racionalni nadzor nad predlaganimi rešitvami. Prav tako bi izbor te metode povečal možnosti pragmatičnega uspeha teh odločitev – v smislu, da dosega cilje, ki si jih zastavlja.

102Drugič, če je izbor te metode namenjen zavrnitvi rešitev, ki niso koristne za doseganje stanja, ki je dojeto kot boljše, potem ta metoda podpira tudi pravno varnost in s tem avtonomijo. Če se namreč eden od možnih odgovorov na težak primer izkaže za iracionalnega – v smislu, da ne zadostuje za dosego zastavljenega cilja –, postane manj verjetno, da ga bo katero koli sodišče izbralo, s tem pa se stopnja pravne varnosti (predvidljivosti) poveča.

3.3.5 Kritiški pravni dogmatizem

103 Spet, tako kot v primeru argumentacijskega in tehnološkega dogmatizma, je tudi tu osrednjo utemeljitev za kritiški vzor mogoče najti v moralni oziroma etičnopolitični pravilnosti rešitev težkih primerov, ki jih predlaga.

104 Vendar pa kritiški pravni dogmatizem, ki predlaga pretvorbo lahkih primerov v težke, zahteva večji utemeljevalni napor. To pa zato, ker namen ni zgolj predlagati rešitve težkih primerov, temveč predlagati tudi nove in drugačne rešitve lahkih primerov, s spreminjanjem običajnih pravnih rešitev, kar pa se zdi nasprotno načelu pravne predvidljivosti.

105 A ob tem kritiški vzor pravnega dogmatizma črpa svojo utemeljenost prav tam, kjer se referenčni pravni red zdi najbolj nepravičen. Tako je mogoče reči, da bi morali tam, kjer je pravo nepravično, proučevalci prava več napora namenjati tudi predlaganju rešitev težkih primerov.

106Odgovor na vprašanje, katero metodo bi morali proučevalci prava uporabljali, je odvisen od različnih dejavnikov in nanj najbrž ni mogoče odgovoriti na abstraktni ravni. Tu sem skušal ponuditi zgolj zemljevid različnih vzorov pravne znanosti in razjasniti, kakšni argumenti utemeljujejo izbor ene ali druge metode.

Vrh strani

Seznam navedenk

Aulis AARNIO, 1987: The Rational as Reasonable. Dordrecht: Kluwer.
–––, 1995: Derecho, racionalidad y comunicación social. Mexico: Fontamara.
Carlos ALCHOURRÓN, Eugenio BULYGIN, 1975: Introducción a la metodología de las ciencias jurídicas y sociales. Astrea: Buenos Aires.
Robert ALEXY, 1999: The Special Case Thesis. Ratio Juris 12 (1999) 4. 374384.
–––, 2009: A Theory of Legal Argumentation. Oxford: Oxford University Press.
Paul AMSELEK, 2006: El paradigma positivista de la dogmática jurídica. Anuario de Derechos Humanos (2006). 17–38.
Manuel ATIENZA, 1986: Sobre la jurisprudencia como técnica social. Doxa (1986) 3. 491–498.
–––, 2009: Argumentiranje in ustava. Revus (2009) 9.
Manuel ATIENZA, Juan RUIZ MANERO, 2007: Dejemos atrás el positivismo jurídico. Isonomía (2007) 27. 7–28.

Mauro BARBERIS, 2006: Etica per giuristi. Roma: Laterza.
Juan Carlos BAYÓN, 1989: Causalidad, consecuencualismo y deontologicismo. Doxa (1989) 6. 461–500.
Carlos BERNAL PULIDO, 2003: El principio de proporcionalidad y los derechos fundamentales. Madrid: CEPC.
Eugenio BULYGIN, 1992: Sull'interpretazion. Analisi e Diritto 1992. 11–30.
–––, 1993: Legal Dogmatics and Systematization of Law. Rechstheorie (1993) 10. 193–210.

Albert CALSAMIGLIA, 1986: Introducción a la ciencia jurídica. Barcelona: Ariel.
–––, 1996: Ciencia jurídica. El derecho y la Justicia. Eds. Ernesto Garzón Valdés, Francisco Laporta. Madrid: Trotta. 17–27.
Genaro CARRIÓ, 2011: Notas sobre el derecho y el lenguaje. Buenos Aires: Abeledo-Perrot.
Pierluigi CHIASSONI, 2009: Tre esercizi per una critica dell’oggetivismo morale. Analisi e Diritto 2009.
–––, 2011: The Simple and Sweet Virtues of Analysis. A Plea for Hart’s Metaphilosophy of Law. Revista Problema (2011) 5. 53–80.
Felix COHEN, 1960: Trascendental Non-Sense and the Functional Approach. The Legal Conscience. New Haven: Yale University Press. 33–76.
Paolo COMANDUCCI, 2010: El racionalismo de Alchourrón y Bulygin. Hacia una teoría analítica del derecho. Madrid: CEPC. 227–234.
Christian COURTIS, 2011: Enrique Marí (1928–2001). Doxa (2001) 24. 5–19.
Christian COURTIS, Alberto BOVINO, 2001: Por una dogmática conscientemente comprometida. Desde otra mirada. Ed. Christian Courtis. Buenos Aires: Eudeba.
Frank CROSS, 1997: Political Science and the New Legal Realism. Northwestern University Law Review 92 (1997/1998) 1. 251–326.

Jonathan DANCY, 2009: Moral Particularism. Stanford Encyclopedia of Philosophy. URL: http://plato.stanford.edu/.
William DOUGLAS, 1929: Vicarious Liability and Administration of Risk. Yale Law Journal (1929) 38. 584604.
Ronald DWORKIN, 1986: Law's Empire. Cambridge, Massachusetts: Belknap Press of Harvard University Press.
–––, 2006: In Praise of Theory. Justice in Robes. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. Ch. II.

Timothy ENDICOTT, 2001: Vagueness in Law. Oxford: Oxford University Press.

Martín Diego FARRELL, 1972: Hacia un concepto empírico de validez. Buenos Aires: Astrea.
Luigi FERRAJOLI, 1983: La semantica della teoria del diritto. La teoria generale del diritto. Problemi e tendenze attuali. Studi dedicati a Norberto Bobbio. Ed. Uberto Scarpelli. Milano: Edizioni di Comunità.
–––, 2007: Principia Iuris. Roma: Laterza.

Riccardo GUASTINI, 2009: Nuovi studi sull'interpretazione. Rome: Aracne.
–––, 2011: Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje. Revus (2011) 14.

Jaap C. HAGE, Dietermar VON DER PFORDTEN (Eds.), 2009: Concepts in Law. Dordrecht: Kluwer.
Herbert L. A. HART, 1994: The Concept of Law. Oxford: Clarendon.
–––, 1994: Koncept prava. Slovenian transl. Jelka Kernev Štrajn. Ljubljana: Krtina.
Antonio HERNÁNDEZ GIL, 1945: Metodología del derecho. Madrid: Editorial Revista de Derecho Privado.
Oliver Wendell HOLMES, Jr., 1897: The Path of the Law. Harvard Law Review 110 (1897) 5. 991–1009.

Rudolf von JHERING, 1972: Lo scopo nel diritto. Italian trans. Mario G. Losano. Torino: Einaudi.
Mario JORI, 1976: Il metodo giuridico. Milano: Giuffrè.

George KALINOWSKI, 1969: Querelle de la science normative: (une contribution à la théorie de la science). Paris: R. Pichon et R. Durand-Auzias.
Hans KELSEN, 1934: Reine Rechtslehre. Leipzig, Vienna.
–––, 1992: Introduction to the problems of legal theory: a translation of the first edition of the Reine Rechtslehre or Pure theory of law. English transl. Stanley Paulson. Oxford: Clarendon.
–––, 2005: Čista teorija prava. Slovenian transl. Amalija Maček Mergole. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Duncan KENNEDY, 1976: Form and Substance in Private Law Adjudication. Harvard Law Review (1976) 89. 1685–1778.

Karl LARENZ, 2001: Metodología de la ciencia del derecho. Spanish transl. Marcelono Rodrígez Molinero. Barcelona: Ariel.
Brian LEITER, 1995: Legal Indeterminacy. Legal Theory (1995) 1. 481–492.
–––, 2007:
Naturalizing Jusrisprudence. Oxford: Oxford University Press.
–––, 2012: In Praise of Realism (and against non-sense jurisprudence). The Georgetown Law Journal 100 (2012) 3. 865–893.
Karl LLEWELLYN, 1930: The Bramble Bush. New York: Oceana.
–––, 1942: On the Good, the True, the Beautiful, in Law. University of Chicago Law Review (1941/1942) 9. 224–265.
–––, 1950: Remarks on the Theory of Appellate Decisions and the Rules or Canons About How Statutes are to Be Construed. Vanderbilt Law Review 3 (1949–1950). 395–406.
–––, 2011: The Theory of Rules. Chicago: University Chicago Press.
Vilhelm LUNDSTEDT, 1956: Legal Thinking Revised. Stockholm: Almqvist & Wiksell.

Neil MACCORMICK, 1994: Legal Reasoning and Legal Theory. Oxford: Clarendon Press.
Giorgio MANIACCI, 2008: Razionalità ed equilibrio riflessivo nell'argomentazione giudiziale. Torino: Giappichelli.
David MARTÍNEZ ZORRILLA, 2007: Conflictos constitucionales, ponderación e indeterminación normativa. Madrid: Marcial Pons.
Tecla MAZZARESE, 1991: 'Norm-proposition': Epistemic and Semantic Queries. Rechtstheorie (1991) 22. 39–70.
Jose Juan MORESO, 1998: Legal Indeterminacy and Constitutional Interpretation. Dordrecht: Kluwer.
–––, 2009: El reino de los derechos y la objetividad de la moral. Constitución: modelo para armar. Madrid: Marcial Pons. 69–94.

Carlos Santiago NINO, 1989: Consideraciones sobre la dogmática jurídica. Mexico: UNAM.
–––, 1999: Algunos modelos metodológicos de 'ciencia' jurídica. Mexico: Fontamara.
Álvaro NÚÑEZ VAQUERO, 2011: El realismo jurídico de Brian Leiter. Diritto e Questioni Pubbliche (2011) 10. 438–456.
–––, 2011: Sobre la interpretación. Revista Eunomía (2011) 1. 173–184.
–––, 2012: Ciencia jurídica realista: modelos y justificación. Revista Doxa (2012) 35.
–––, 2013: Dogmática jurídica. Revista Eunomía (2013) 4. (forthcoming).

Hermann OLIPHANT, 1928: A Return to Stare Decisis. American Bar Association Journal (1928) 14. 71–162.
François OST, 1988: Science du droit. Dictionnaire encyclopédique de théorie et de sociologie du droit. Ed. André-Jean Arnaud. Paris: LGDJ.

Aleksander PECZENIK, 2005: Scientia Juris. Springer: Dordrecht.
Aleksander PECZENIK, Lars LINDHAL, Bert VAN ROERMUND, 1984: Theory of Legal Science. Dordrecht: Synthesi Library.
Juan Manuel PÉREZ BERMEJO, 2006: Coherencia y sistema normativo. Madrid: Marcial Pons.
Juan Antonio PÉREZ LLEDÓ, 2006: La enseñanza del derecho. Lima-Bogotá: Paletra-Temis.
–––, 2007: El instrumentalismo jurídico americano. Lima-Bogotá: Palestra-Temis.
Richard POSNER, 1998: The Problematics of Moral and Legal Theory. Harvard Law Review (1997–1998) 111, 1637–1717.
–––, 2008: How Judges Think. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press.
Roscoe POUND, 2010: Interpretations of Legal History. Gale: Making of Modern Law.

Max RADIN, 1930: Statutory Interpretation. Harvard Law Review (1929/1930) 43. 863–885.
Giovanni Battista RATTI, 2008: Sistema giuridico e sistematizzazione del diritto. Torino: Giappichelli.
Joseph RAZ, 1996: Intention in Interpretation. The Autonomy of Law. Essays on Legal Postivism. Ed. Robert George. Oxford: Oxford University Press. 249–286.
Jorge RODRÍGUEZ, 2002: Introducción a la lógica de los sistemas normativos. Madrid: CEPC.
Alf ROSS, 1957: On Law and Justice. London: Steven & Sons.
–––, 1957a: Tû-Tû. Harvard Law Review (1956–1957) 70. 812–825. Slovenian transl. Andrej Kristan. Revus (2008) 7. 89–100.
Alfonso RUIZ MIGUEL, 2002: La dogmática jurídica ¿ciencia o técnica? Estudios jurídicos en homenaje al profesor Luis Díez-Picazo. Ed. Antonio Cabanillas Sánchez. Madrid: Civitas. 5649–5678.

Geoffrey SAMUEL, 2003: Epistemology and Method in Law. Aldershot: Ashgate.
Santiago SASTRE ARIZA, 1999: Ciencia jurídica positivista y neoconstitucionalismo. Madrid: McGraw-Hill.
Jeffrey SEGAL, Harold SPAETH, 2002: The Supreme Court and the Attitudinal Model Revisited. Cambridge, Massachusetts: Cambridge University Press.
Robert SUMMERS, 1982: Instrumentalism and American Legal Theory. Ithaca, New York: Cornell University Press.

Rolando TAMAYO SALMERÓN, 1986: El derecho y la ciencia del derecho. Mexico: UNAM.
Giovanni TARELLO, 1962: Il realismo giuridico americano. Milano: Giuffrè.
–––, 1974: Diritto, enunciati, usi. Bologna: Il Mulino.

Roberto UNGER, 1975: Knowledge and Politics. New York: Free Press.

Jesús VEGA, 2000: La idea de ciencia en el derecho. Oviedo: Pentagrama.

Jeremy WALDRON, 2001: Law and Disagreements. Oxford: Oxford University Press.
Jerzy WROBLEWSKI, 1989: Contemporary Models of Legal Science. Lodz: Polish Academy of Sciences.
–––, 2001: Sentido y hecho en el derecho. Spanish transl. Francisco Javier Ezquiaga, Juan Igartua. Mexico: Fontamara.

Enrique ZULETA PUCEIRO, 1981: Paradigma dogmático y ciencia del derecho. Madrid: Editoriales de Derecho Reunidas.

Vrh strani

Notes

1 Hans Kelsen, Reine Rechtslehre (1934), v angl. prevodu Stanleyja Paulsona: Introduction to the problems of legal theory: a translation of the first edition of the Reine Rechtslehre or Pure theory of law, Oxford, Clarendon, 1992, 1; v slov. prevodu Amalije Maček Mergole: Čista teorija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2005, 9.

2 Alf Ross, predgovor k On Law and Justice, London, Steven & Sons, 1957, ix.

3 Herbert L. A. Hart, The Concept of Law, Oxford, Clarendon, 1994; v slov. prevodu Jelke Kernev Štrajn: Koncept prava, Ljubljana, Krtina, 1994, 7.

4 Carlos Alchourrón, Eugenio Bulygin, Introducción a la metodologia de las ciencias jurídicas y sociales, Buenos Aires, Astrea, 1975, 25.

5 Carlos Santiago Nino, Algunos modelos metodológicos de 'ciencia' jurídica, Mexico, Fontamara, 1999, 9.

6 Geoffrey Samuel, Epistemology and Method in Law, Aldershot, Ashgate, 2003.

7 Aleksander Peczenik, Scientia Juris, Dordrecht, Springer, 2005; Karl Larenz, Methodenlehre der Rechtswissenschaft (1960); v špan. prevodu Marcelona Rodrígez Molinera: Metodología de la ciencia del derecho, Barcelona, Ariel, 2001. Primer ekstremne raznovrstnosti je delo Aleksandra Peczenika, Larsa Lindhala in Berta van Roermunda, Theory of Legal Science, Dordrecht, Synthesi Library, 1984.

8 Antonio Hernández Gil, Metodologia del derecho, Madrid, Editorial Revista de Derecho Privado, 1945; Enrique Zuleta Puceiro, Paradigma dogmático y cienca del derecho, Madrid, Editoriales de Derecho Reunidas, 1981. Za teoretsko analizo, utemeljeno na karakterizaciji rimskopravnega pravoslovja, glej Rolando Tamayo Salmerón, Theory of Legal Science, Mexico, UNAM, 1986.

9 Mario Jori, Il metodo giuridico, Milano, Giuffrè, 1976; Nino 1999 (op. 5); Santiago Sastre Ariza, Ciencia jurídica positivista y neoconstitucionalismo, Madrid, McGraw-Hill, 1999.

10 Roscoe Pound, Interpretations of Legal History, Gale, Making of Modern Law, 2010; Jerzy Wroblewski, Contemporary Models of Legal Science, Lodz, Polish Academy of Sciences, 1989.

11 Giovanni Tarello, Diritto, enuncati, usi, Bologna, Il Mulino, 1974; José Juan Moreso, Legal Indeterminacy and Constitutional Interpretation, Dordrecht, Kluwer, 1998.

12 Alchourrón in Bulygin 1975 (op. 4).

13 Carlos Santiago Nino, Consideraciones sobre la dogmática jurídica, Mexico, UNAM, 1989.

14 George Kalinowski, Querelle de la science normative: (une contribution à la théorie de la science), Paris, R. Pichon and R. Durand-Auzias, 1969; Jesús Vega, La idea de ciencia en el derecho, Oviedo, Pentagram, 2000.

15 Manuel Atienza, Sobre la jurisprudencia como técnica social, Doxa (1986) 3, 491–498; Alfonso Ruiz Miguel, La dogmatica jurídica ¿ciencia o técnica?, v: Antonio Cabanillas Sánchez (ur.), Estudios jurídicos en homenaje al profesor Luis Díez-Picazo, Madrid, Civitas, 2002, 5649-5678.

16 Albert Calsamiglia, Introducción a la ciencia jurídica, Barcelona, Ariel, 1986.

17 Četudi je pravniška raba utrdila sopomenskost »prava« in »dejavnosti sodišč«, pa slovar španskega knjižnega jezika Španske kraljeve akademije RAE definira »pravo« najprej kot »znanost o pravu«.

18 V znanem eseju Karl Llewellyn analizira tri momente v ameriškem pravoslovju, ki jih je mogoče predstaviti kot prav toliko načinov za proučevanje vsebine prava. Medtem Pound napravlja znano razlikovanje med različnimi načini pristopanja k proučevanju prava. To razdelitev je, s prilagoditvami, ponovno predstavil Felix Cohen. Glej Karl Llewellyn, On the Good, the True, the Beautiful, in Law, University of Chicago Law Review (1941/1942) 9, 224-265; Juan Antonio Pérez Lledó, El intrumentalismo jurídico americano, Lima-Bogotá, Palestra-Temis, 2007, 1. pogl; Pound 2010 (op. 10); Felix Cohen, Transcendental Non-Sense and the Functional Approach, v: The Legal Conscience, New Haven, Yale University Press, 1960, 33-76.

19 Za kratko, a natančno analizo različnih pomenov, ki jih lahko prevzamejo nekateri od teh izrazov, glej Giovanni Battista Ratti, Sistema giuridico e sistemazione del diritto, Torino, Giappichelli, 2008, 205 in nasl.

20 Nino 1989 (op. 13) in Nino 1999 (op. 5).

21 Nino 1989 (op. 13), 10-11; Tamayo Salmerón 1986 (op. 8), 102.

22 Luigi Ferrajoli, Principia Iuris, Roma, Laterza, 2007, 8, 21 in 39. Wroblewski včasih brez razlikovanja vse pravne panoge označuje za znanost o pravu. Prim. Wroblewski 1989 (op. 10), 14. Mario Jori prav tako razmišlja o možnosti poimenovanja celote védenja o pravu kot pravna znanost. Prim. Jori 1976 (op. 9), 4.

23 Drugi avtorji, na primer Calsamiglia, tega izraza ne uporabljajo za sklicevanje na vse te panoge. Vendar pa Calsamiglia navaja, da morajo proučevalci pozitivnega prava razviti vse te dejavnosti. Prim. Albert Calsamiglia, Ciencia jurídica, v: Ernesto Garzón Valdés, Francisco Laporta (ur.), El derecho y la Justicia, Madrid, Trotta, 1996, 18.

24 Kelsen je eden izmed avtorjev, ki je najbolj pripomogel k tej zmedi, saj ni popolnoma jasno, ali se čistost nanaša na teorijo, na znanost o pravu ali na oboje. Medtem pa, tako se zdi, Amselek ne razločuje med splošno teorijo prava in pravno znanostjo. Prim. Paul Amselek, El paradigma positivista de la dogmática jurídica, Anuario de Derechos (2006) 7, 33.

25 Calsamiglia 1986 (op. 16), 2. pogl.

26 Nino 1989 (op. 13), 13.

27 Tamayo Salmerón 1986 (op. 8), 120.

28 Nino 1989 (op. 13), 11.

29 Prim. Aulis Aarnio, The Rational as Reasonable, Dordrecht, Kluwer, 1987, 12.

30 Calsamiglia 1986 (op. 16), 12-13.

31 Pojmi so zgolj orodja, ki omogočajo prepoznavo izsekov resničnosti, ti pojmi pa so del teorij, v katere so zajeti tudi drugi elementi, ki skušajo razložiti določena dejstva ali dogodke. O pravnih pojmih glej Jaap C. Hage, Dietmar von der Pfordten (ur.), Concepts in Law, Dordrecht, Kluwer, 2009.

32 O omejitvah in odlikah pojmovne analize kot vodila teoretskopravne refleksije glej Pierluigi Chiassoni, The Simple and Sweet Virtues of Analysis. A Plea for Hart's Metaphilosophy of Law, Revista Problema (2011) 5, 53-80.

33 Zamisliti si je mogoče dve rešitvi tega problema: prva je v analizi pojma »pravna znanost« s klasičnimi orodji analitične filozofije, ne da bi se pri tem zavezali kateremu koli pojmu prava. Vendar si ne morem zamisliti, kako bi bilo to mogoče takrat, ko se predlaga definicija nekega izraza, v katerem bi bilo »pravo« (»pravni«) edini pridevnik. Drugič, mogoče je tudi priskrbeti tovrstno definicijo, ne da bi z njo vlekli kakšne zaključke na opisnem in normativnem področju teorije pravne znanosti. Vendar pa se lahko na takšni točki vprašamo, čemu želimo takšno definicijo »pravne znanosti« ali »znanosti o pravu«.

34 To seveda ni edina dejavnost proučevalcev prava, je pa osrednja – do te mere, da so vse druge od nje odvisne.

35 Poleg tega je, ker se pravna znanost navadno ukvarja z opisovanjem standardov, splošnih primerov oziroma se vsaj pogosto ne nanaša na konkretna ravnanja, nenavadno trditi, da imata enako metodo. V najboljšem primeru je lahko sovpadanje metod delno, pri čemer bi bilo mogoče metodo proučevalcev pozitivnega prava zajeti z metodo pravnih praktikov. A je to vprašanje sporno tako z empiričnega kot z normativnega vidika. V tem pogledu glej Peczenik 2005 (op. 7), 2; Aarnio 1987 (op. 29), 15.

36 Z izrazom »pravna vrednost« mislim na priznanje, ki ga lahko, kot delu postopka ustvarjanja ali uporabe prava, pravni sistem podeli dokumentu ali množici izjav zaradi njegovega izvora. V tem smislu se na primer ne pritožba odvetnika (kaj šele katera koli odločitev sodišča) ne poročila svetovalnih teles, katerih izdaja je obvezna (četudi njihova vsebina ne bi bila obvezna), ne bi šteli kot pravna znanost ampio sensu. To bi potemtakem iz tega okvira (pravne znanosti ampio sensu) izločilo vse dokumente, v katerih bi pravni sistem prepoznal veljavo formalnega vira prava. Pri tem lahko opazimo, da na ta način dejstvo, ali neka izjava (ali množica izjav) je ali ni del pravne znanosti, postane dispozitivna lastnost, ki je odvisna od prava samega: če pravni sistem pripozna pravno vrednost – kot jo je rimsko pravo – besedilom proučevalcem prava, ta s tem niso več znanost o pravu, temveč postanejo pravni vir.

37 Ne gre za običajno rabo tega izraza. A dajem prednost tej uporabi izraza, saj se v več mogočih pomenih nanaša na sklop metod za oblikovanje pravnih odgovorov na primere nedoločnosti. Za razpravo o rabah tega izraza glej Álvaro Núñez Vaquero, Dogmática juridica, Revista Eunomía (2013) 4 (v tisku).

38 Bralca je treba opozoriti, da gre tu za nesimetrično klasifikacijo, saj – četudi je temeljno merilo, ki označuje vsakega od teh vzorov, doktrina o tem, kaj naj bi proučevalci prava počeli – vsaka od teh doktrin poudarja drugačna teoretična vprašanja (razlaganje in sistematizacijo prava, teorijo praktičnega sklepanja, stališče o vlogi intelektualcev v naši družbi itd.).

39 Tu mislim na primer na teorijo pravne znanosti Luigija Ferrajolija, ki je nekakšna mešanica normativističnega vzora (kolikor razume razlaganje prava kot v bistvu opisno dejavnost) in kritiškega vzora (v tem smislu, da verjame, da bi morali proučevalci prava predlagati, kako naj bi varovali temeljne pravice). Nadaljnji razvoj tega argumenta pridržujem za druge priložnosti.

40 Tecla Mazzarese, 'Norm-proposition': Epistemic and Semantic Queries, Rechtstheorie (1991) 22, 39-70.

41 Razen seveda za Kelsna. Za jedrnato analizo Kelsnove teorije razlaganja napotujem na svojo uvodno študijo k tej teoriji. Álvaro Núñez Vaquero, Sobre la interpretación, Eunomia (2011) 1, 173-184.

42 Eugenio Bulygin, Sull'interpretazione, Analisi e Diritto 1992, 11-30; Luigi Ferrajoli, La semantica della teoria del diritto, v: Uberto Scarpelli (ur.), La teoria generale del diritto. Problemi e tendenze attuali. Studi dedicati a Norberto Bobbio, Milano, Edizioni di Comunità, 1983.

43 Timothy Endicott, Vagueness in Law, Oxford, Oxford University Press, 2001; Genaro Carrió, Notas sobre el derecho y el lenguaje, Buenos Aires, Abeledo-Perrot, 2011; Jerzy Wroblewski, Sentido y hecho en el derecho, Mexico, Fontamara, 2001.

44 Tj. stališču, ki trdi, da je razlaganje v vseh ali vsaj v večini primerov spoznavna dejavnost. Glej Moreso 1998 (op. 11), 156-160.

45 Joseph Raz, Intention in Interpretation, v: Robert George (ur.), The Autonomy of Law. Essays on Legal Positivism, Oxford, Oxford University Press, 1996, 249-286.

46 Za natančnejšo analizo pojma regulatornega sistema glej Ratti 2008 (op. 19) in Jorge Rodríguez, Introducción a la lógica de los sistemas normativos, Madrid, CEPC, 2002.

47 Eugenio Bulygin, Legal Dogmatics and Systematization of Law, Rechtsteorie (1993) 10, 193-210.

48 Poudarimo, da bi bila normativistična pravna znanost, če bi naloge pravne znanosti vključevale razreševanje logičnih pomanjkljivosti sistema, prav tako normativna panoga, saj bi se pravila s tem uporabljalo (in ne le opisovalo).

49 Martín Diego Farrell, Hacia un concepto empírico de validez, Buenos Aires, Astrea, 1972.

50 Brian Leiter, Legal Indeterminacy, Legal Theory (1995) 1, 481-492. Za razpravo o nedoločnosti prava v delu Briana Leiterja glej Álvaro Núñez Vaquero, El realismo jurídico de Brian Leiter, Diritto e Questioni Pubbliche (2011) 10, 438-456.

51 V luči te trditve je treba razumeti določene izjave, kot so: »Prerokbe o tem, kaj bodo dejansko storila sodišča, in nič kaj bolj domišljavega, so tisto, na kar mislim s pravom.« (Oliver Wendell Holmes, ml., The Path of the Law, Harvard Law Review 5 (1897) 110, 991-1009, 994). Ali: »Pravila so uporabna, kolikor pomagajo razumeti ali predvideti, kaj bodo sodniki storili oziroma kolikor pomagajo pripraviti sodnike, da nekaj storijo. To je njihov pomen. To je tudi ves njihov pomen, razen če mislimo, da so igrače.« (Karl Llewellyn, The Bramble Bush, New York, Oceana, 1930, 5.)

52 Richard Posner, How Judges Think, Harvard University Press, 2008; Max Radin, Statutory Interpretation, Harvard Law Review (1929/1930) 43, 863-885.

53 Hermann Oliphant, A Return to Stare Decisis, American Bar Association Journal (1928) 14, 71-162; Karl Llewellyn, Remarks on the Theory of Appellate Decisions and the Rules or Canons About How Statutes are to Be Construed, Vanderbilt Law Review 3 (1949/1950), 395-406.

54 Riccardo Guastini, Nuovi studi sull'interpretazione, Rim, Aracne, 2009. V slov. prevodu imamo iz te knjige Riccardo Guastini, Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje, Revus (2011) 14.

55 Rossov model je sporen iz dveh razlogov: prvič, ker, četudi Ross nakaže, kateri bi bil osrednji dejavnik sodnih odločitev (ideologija pravnih virov), se ta dejavnik ne izraža v metodi za oblikovanje predvidevanj; drugič, ker Rossova metoda predvideva uporabo pravnih določil, ne pa samih pravil ali sodnih odločitev. Problem je v tem, da če imajo ameriški realisti prav in obstaja razlika med tem, kar sodniki trdijo, da počnejo, in tem, kar dejansko počnejo, potem je predvidevanje sodniške uporabe pravnih določil docela nezanimivo.

56 Nekateri so zahtevo, da bi se pravna znanost morala ukvarjati z napovedmi sodnih odločitev, vzeli resno, celo resneje kot ameriški realisti sami. Glej Jeffrey Segal, Harold Spaeth, The Supreme Court and the Attitudinal Model Revisited, Cambridge, Massachusetts, Cambridge University Press, 2002; Frank Cross, Political Science and the New Legal Realism, Northwestern University Law Review 92 (1997/1998) 1, 251-326.

57 Manuel Atienza in Juan Ruiz Manero, Dejemos atrás el positivismo jurídico, Isonomia (2007) 27, 7- 28. Za poglede zagovornika argumentacijskega vzora v slovenščini, glej Manuel Atienza, Argumentiranje in ustava, Revus (2009) 9.

58 Ta kritika je resen izziv vsem doktrinam pravne znanosti v ožjem smislu, ne pa tudi nujno za pozitivistično pojmovanje prava. Ne da bi zapadli v protislovje, je namreč mogoče trditi, da prepoznavanje vsebine prava sicer ne terja nujno zatekanja v moralne premisleke (gre za trditev o neobstoju ugotovljive povezanosti med pravom in moralo), da pa bi proučevalci prava vendarle morali predlagati rešitve primerov, v katerih je pravo nedoločno. Prim. Nino 1999 (op. 5), 13.

59 Nino 1999 (op. 5), 13. Podobne besede je mogoče najti pri avtorjih, kot so Amselek, Atienza, Zagrebelsky, Dworkin, Alexy idr.

60 Aulis Aarnio, Derecho, racionalidad y comunicación social, Mexico, Fontamara, 1995.

61 Mislim seveda na Ronald Dworkin, Law's Empire, Cambridge, Massachusetts, Belknap Press of Harvard University Press, 1986.

62 Za teorijo posebnih primerov glej Robert Alexy, The Special Cases Thesis, Ratio Juris 12 (1999) 4, 374-384.

63 Brian Leiter, Naturalizing Jurisprudence, Oxford, Oxford University Press, 2007, 7. pogl.

64 Giorgio Maniacci, Razionalità ed equilibrio riflessivo nell'argomentazione giudiziale, Torino, Giappichelli, 2008.

65 Neil MacCormick, Legal Reasoning and Legal Theory, Oxford, Clarendon Press, 1994; Juan Manuel Pérez Bermejo, Coherencia y sistema normativo, Madrid, Marcial Pons, 2006.

66 Dworkin 1986 (op. 61), 45 in nasl.

67 Aarnio 1987 (op. 29), 221 in nasl.

68 Robert Alexy, A Theory of Legal Argumentation, Oxford, Oxford University Press, 2009.

69 Carlos Bernal Pulido, El principio de proporcionalidad y los derechos fundamentales, Madrid, CEPC, 2003; David Martínez Zorrilla, Conflictos constitucionales, ponderación e indeterminación normativa, Madrid, Marcial Pons, 2007.

70 Leiter 2007 (op. 63), 8. poglavje; Brian Leiter, In Praise of Realism (and against nonsense jurisprudence), The Georgetown Law Journal 100 (2012) 3, 865-893; Richard Posner, The Problematics of Moral and Legal Theory, Harvard Law Review (1997/1998) 111, 1637-1717.

71 Za kratko, a učinkovito predstavitev pluralizma vrednot napotujem na Mauro Barberis, Etica per giuristi, Roma, Laterza, 2006, pogl. V.

72 O različnih vrstah skepticizma v metaetiki glej Pierluigi Chiassoni, Tre esercizi per una critica dell'oggetivisimo morale, Analisi e Diritto 2009; José Juan Moreso, El reino de los derechos y la objetividad de la moral, v: Constitución: modelo para armar, Madrid, Marcial Pons, 2009, 69-94.

73 Jonathan Dancy, Moral Particularism, v: Stanford Encyclopedia of Philosophy. URL: http://plato.stanford.edu (6. oktober 2012). To povezavo med pravnim realizmom in etičnim partikularizmom je med drugimi predlagal Robert Summers. Glej Robert Summers, Instrumentalism and American Legal Theory, Ithaca, New York, Cornell University Press, 1982.

74 Ne gre zgolj za vprašanje verjetnosti, temveč za vprašanje pravilne zgodovinske rekonstrukcije. Glej npr. Cohen 1960 (op. 18); Vilhelm Lundstedt, Legal Thinking Revised, Stockholm, Almqvist & Wiksell, 1956; Karl Llewellyn, The Theory of Rules, Chicago, University of Chicago Press, 2011, pogl. VI; Giovanni Tarello, Il realismo giuridico americano, Milano, Giuffrè, 1962, 199 in nasl.; Giovanni Tarello, La semantica del neustico, v: Tarello 1974 (op. 11).

75 Za kratek, a natančen uvod v etični konsekvencializem glej Juan Carlos Bayón, Causalidad, consecuencialismo y deontologicismo, Doxa (1989) 6, 461-500.

76 V tem smislu glej Uvod Maria G. Losana v: Rudolf von Jhering, Der Zweck Im Recht (1877); v ital. prevodu Mario G. Losano, Lo scopo nel dritto, Torino, Einaudi, 1972.

77 Alf Ross, Tû-Tû, Harvard Law Review (1956-1957) 70, 812-825; v slov. prevodu Andreja Kristana: Tû-Tû, Revus (2008) 7, 89-100.

78 Cohen 1960 (op. 18).

79 Za primer tovrstne analize glej William Douglas, Vicarious Liability and Administration of Risk, Yale Law Review (1956-1957) 70, 812-825.

80 V nadaljevanju se bom osredotočil na Critical Legal Studies in argentinsko kritiško teorijo. Iz več razlogov se osredotočam na rekonstrukcijo kritiškega vzora pravne dogmatike teh dveh gibanj, na škodo predstavitve drugih gibanj, kot so Uso alternativo del diritto ali Critique du droit. Prvič, zato, ker je Critical Legal Studies – čeprav danes ostaja le malo od tega gibanja – še vedno referenca za vse tiste, ki se želijo ukvarjati s kritiško pravno znanostjo; drugič, zaradi relevantnosti argentinskih prispevkov na tem področju; in zadnjič, ker se je zaradi razpršenosti kritiške pravne teorije smiselno osredotočiti le na nekatere. Prav tako ne bom upošteval stališč drugih latinskoameriških avtorjev, kot sta Eros Grau ali Oscar Correa, ki so javno pozicionirani v kritiškem toku.

81 »Klasično« trditev o temeljnem protislovju je postavil Roberto Unger. Glej Roberto Unger, Knowledge and Politics, New York, Free Press, 1975.

82 Duncan Kennedy, Form and Substance in Private Law Adjudication, Harvard Law Review (1976) 89, 1685-1778.

83 O pravnem izobraževanju v ZDA glej Juan Antonio Pérez Lledó, La enseñanza del derecho, Lima-Bogotá, Palestra-Temis, 2006.

84 Christian Courtis, Alberto Bovino, Por una dogmática conscientemente comprometida, v: Christian Courtis (ur.), Desde otra mirada, Buenos Aires, Eudeba, 2001.

85 V tem pogledu so pomembne pravne študije s psihoanalitičnega gledišča Enriqueja Maríja. Za povzetek njegovih stališč glej Christian Courtis, Enrique Marí (1928-2001), Doxa (2001) 24, 5-19. Za razpravo o različnih pomenih, ki jih lahko pojem multidisciplinarnost prevzame v proučevanjih prava, sprejetih in predpostavljenih v večini kritiških pravnih teorij, glej Fraҫois Ost, Science du droit, Dictionnaire encyclopédique de théorie et de sociologie du droit, Paris, LGDJ, 1988.

86 »V osnovi sta na področju prava le dve pomembni vprašanji. Eno je Kako sodišča dejansko odločajo v primerih določene vrste. Drugo je Kako bi morali odločati v primerih določene vrste. Če kak pravni problem ne ustreza enemu od teh dveh vprašanj, potem je tak problem enostavno brez pomena, vsak odgovor nanj pa nesmiseln.« Prim. Cohen 1960 (op. 18), 49-50.

87 Opozoriti je treba, da so proučevalci prava – čeprav je to odvisno od referenčne pravne kulture – povečini nagnjeni h kombinirani in pogosto nerazlikovalni rabi argumentacijskega in normativističnega vzora. To pomeni, da velik delež proučevalcev prava kombinira metodološka vodila obeh vzorov, vendar ne v celoti zavestno.

88 Večina v zadnjih desetletjih opravljene pojmovne analize o pojmu prava naj bi bila utemeljena na prepričanjih pravnih praktikov o tem, kaj pravo je. Vendar v teh raziskovanjih empirični dokazi navadno niso predstavljeni kot osnova za pripisovanje teh prepričanj pravnim praktikom. Namesto tega se pogosto dogaja, da pravni teoretiki tem pravnim praktikom pripišejo lastno pojmovanje prava. V zvezi s tem glej Leiter 2007 (op. 63), 13 in nasl.

89 Nino 1989 (op. 13), 13 in nasl.

90 Atienza in Ruiz Manero trdita, da bi bili pravna znanost in/ali čisto opisna pravna teorija brez pomena, saj ne bi služili reševanju težkih primerov. Prim. Atienza in Ruiz Manero 2007 (op. 57); Nino 1999 (op. 5), pogl. I in III.

91 Na tej točki se ustavljam, saj so mnogi realisti v preteklosti trdili in še danes trdijo, da se proučevalci prava ne bi smeli ukvarjati s pravno prakso, temveč le z njenim opisovanjem, oziroma da njihova dejavnost ne bi smela upoštevati njihovega potencialnega učinka na prakso. Vendar se zdi ta trditev v tej meri, da želijo, da njihovo proučevanje ne bi bilo nepomembno za pravno prakso – tj. da bi bilo vzeto kot razlog za ravnanje nekoga –, neverjetna. Glede na ta zadnji argument je mogoče predstaviti dva dodatna argumenta. Po prvem je njihova dejavnost pomembna, a ne zahteva moralnega utemeljevanja. V skladu z drugim dejavnost proučevalcev prava za pravno prakso ne bi smela biti relevantna.

Prvi argument je mogoče povzeti takole: tako kot ne mislimo, da je spoznavanje zakonov aerodinamike dejavnost, ki terja moralno utemeljevanje, tako tega ne mislimo za predvidevanja o tem, kako bodo sodniki odločali v bodočih sporih. Seveda, zakonov aerodinamike ne spoznavamo zgolj iz zabave, temveč zato, ker je to znanje uporabno za druge dejavnosti. Posebno je to znanje nujno za tehnične dejavnosti, kakršna je gradnja letal. V tem smislu je gradnja letal (ali katera koli druga tehnična dejavnost) tista, ki utemeljuje spoznavanje zakonov aerodinamike (ali katere koli druge znanstvene dejavnosti). Vendar pa letal ne gradimo zgolj iz zabave, temveč zato, ker štejemo rezultat te dejavnosti za koristen, tj. ker imamo ta cilj za moralno vreden. Podobno je poznavanje tega, kako bodo odločali sodniki, vreden cilj, saj lahko zaradi tega opravljamo nekatere dejavnosti, ki jih štejemo za vredne – take, da vodijo naše ravnanje – in takšne, ki dejansko vplivajo na pravno prakso.

Skladno z drugim argumentom preprosto ni treba, da bi dejavnost pravne znanosti vplivala na pravno prakso. V odgovor na ta argument je mogoče postaviti dva dodatna (proti)argumenta: prvič, skoraj nemogoče je, da bi dejavnost proučevalcev prava ne imela vpliva na pravno prakso, razen če je skrita; drugič, v tem primeru bi se lahko vprašali, zakaj je proučevanje vsebine prava, tj. sama pravna znanost (v širšem smislu), sploh pomembno.

Vsi, tudi realisti so na istem čolnu pravne skupnosti. Na tej točki je mogoče nadaljevati z razpravo med Brianom Leiterjem in Julie Dickson. Glej Julie Dickson, Methodology in Jurisprudence: a critical survey, Legal Theory 10 (2004) 3, 117-156; Leiter 2007 (op. 63), 148 in nasl.

92 To ni normativna trditev o tem, kaj bi proučevalci prava morali početi, temveč pojmovna trditev o tem, kdaj lahko štejemo, da je iz formalnega vidika utemeljena. Na kratko: če odločitev zadeva moralne dobrine, se ta odločitev ne more izogniti sklicevanju nanje. Ne gre za to, da bi bila odločitev napačna z vsebinskega vidika, temveč za to, da bi bilo nesmiselno odločati o moralnih vprašanjih s sklicevanjem na nemoralne razloge. Nekaj podobnega bi se zgodilo, če bi skušali rešiti empirična ali pojmovna vprašanja s pomočjo moralnih argumentov.

93 Jeremy Waldron, Law and Disagreements, Oxford, Oxford University Press, 2001.

94 Ferrajoli 1983 (op. 42).

95 Alchourrón in Bulygin 1975 (op. 4), pogl. IX. Glej tudi Paolo Comanducci, El racionalismo de Alchourrón y Bulygin, v: Hacia una teoría analítica del derecho, Madrid, CEPC, 2010, 227-234.

96 Glej Núñez Vaquero 2011 (op. 41).

97 Ta argument sem natančno razvil v Álvaro Núñez Vaquero, Ciencia juridical realista: modelos y justificación, Doxa (2012) 35.

98 Glej med drugim Ronald Dworkin, In Praise of Theory, v: Justice in Robes, Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press, 2006, pogl. 2.

Vrh strani

Priporočena oblika sklicevanja:

Bibliografski sklic

Álvaro Núñez Vaquero, «Pet vzorov pravoznanstva»Revus, 19 | 2013, 21-51.

Spletni sklic

Álvaro Núñez Vaquero, «Pet vzorov pravoznanstva»Revus [Spletna izdaja], 19 | 2013, Datum spletne objave: 10 juin 2015, ogled: 29 mars 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/2457; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.2457

Vrh strani

Avtor

Álvaro Núñez Vaquero

profesor filozofije prava na Univerzi Austral v Valdiviji, Čile

Od istega avtorja

Vrh strani

Avtorske pravice

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh strani
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search