Skip to navigation – Site map
Pravo in psihologija

Idealni tipi prava v luči psihološke tipologije

Ideal Types of Law from the Perspective of Psychological Typology
Marko Novak
p. 179-204
This article is a translation of:
Ideal Types of Law from the Perspective of Psychological Typology

Abstracts

This article presents ideal types of law in view of the law’s evolvement through history, and also concerning its contemporary manifestation. The presented ideal types of law have been developed on the basis of two great typologies: Weber’s and Jung’s. The starting point of my analysis is Weber’s ideal types of law. I tried to understand them in the light of Jung’s psychological types, however, this lead me to their modification with regard to their original understanding by Weber. In every individual certain cognitive functions prevail so is the case with every social community. Also with respect to law, both in terms of time and place – we can find proof for that in legal history and legal geography (i.e. comparative law). Concerning the four cognitive functions four general types of law can be developed, and on the basis of the influence of auxiliary functions on the dominant functions these can be further developed to eight specific types of law.

Top of page

Full text

1 Uvod

  • 1 Sharyn L. Roach Anleu, Law and Social Change, London, SAGE Publications, 2000, 22.
  • 2 Gavin Walker, Sociological theory and Jungian psychology, History of the Human Sciences (2012) 25 ( (...)

1Pri obravnavi idealnih tipov moramo najprej opredeliti, kam ciljamo s pridevnikom »idealen«. Z idealnim tipom tu razumem »hipotetični konstrukt, ki zajema teoretsko označitev vseh možnih značilnosti, ki jih je mogoče empirično preveriti«.1 Enaka ugotovitev bi seveda veljala tudi za idealne tipe prava. Tipologija, ki jo obravnavam, izvorno izhaja iz Webrovih idealnih tipov, a jo tu v pomembnem delu razvijam in spreminjam. Pravzaprav jo oblikujem na temelju Jungove psihološke tipologije. Ta je bila skupaj z njeno dopolnitvijo pri njegovih naslednikih podlaga za razlago in nadaljnji razvoj Webrovih idealnih tipov prava. Jung je gotovo poznal Webrovo delo, še posebej idejo iz Protestantske etike, a se z njim ni nikoli znanstveno ukvarjal. Sicer pa Weber ni živel tako dolgo, da bi dočakal objavo Jungovih psiholoških tipov.2 Tako kot Weber jemljem empirični material za preizkus idealnih tipov prava iz pravne zgodovine. Zato bi takšne idealne tipe prava lahko poimenoval tudi zgodovinski (idealni) tipi prava.

2 V nadaljevanju so na kratko opisani Webrovi idealni tipi prava (2) in jedrnato predstavljena jungovska psihološka tipologija (3). Zatem na kratko utemeljujem pomen skupne obravnave dela Webrove in Jungove misli za tovrstno analizo (4). V okviru zgodovinske pravne analize oblikujem posamezne idealne tipe prava v luči psihološke tipologije, tj. kognitivnih funkcij, z nekaj spremembami glede na Webrovo delo (5). Rezultat tega pa so štirje idealni splošni tipi prava in osem posameznih ali specifičnih tipov prava, ki se izražajo v osmih različnih osebnostih, povezanih s pravom, ali pravnih poklicih (6).

2 Webrovi idealni tipi prava

  • 3 Max Weber, Economy and Society, Berkeley, University of California Press, 1978.
  • 4 Weber je študiral pravo v času vrhunca nemške zgodovinske jurisprudence ter je učil gospodarsko pra (...)

3Eden najpomembnejših delov Webrove misli o pravu so gotovo njegovi idealni tipi prava. Te je razvil v osmem poglavju posthumno izdanega dela Gospodarstvo in družba,3 ki ga je naslovil Gospodarstvo in pravo ter podnaslovil Sociologija prava. Poleg tega, da je klasično pravnosociološko delo, se zdi ta Webrova analiza tudi odlična pravnozgodovinska študija.4 Rdeča nit njegovega sociološko-zgodovinskega dela o pravu je v ločevanju med predmodernim in modernim pravom, pri čemer Weber razlikuje štiri idealne tipe prava.

  • 5 Weber 1978 (op. 3), 882.
  • 6 Weber 1978 (op. 3), 656.
  • 7 Jung bi rekel, da je občutek za pravično veliko bolj pogojen z intuitivnim kot pa emocionalnim doje (...)

4Prvič, karizmatična odkritja prava pravnih prerokov5 so po Webrovem mnenju iracionalno-formalne narave, saj si ustvarjalci in uporabniki prava pomagajo s sredstvi, ki jih ne nadzira razum, ko se npr. sklicujejo na oraklje ali božanska razodetja.6 Med iracionalne načine sojenja šteje ordalijo, žrebanje kot sredstvo za reševanje sporov, dvoboj, prisego, institut prisežnih pomočnikov in tudi uporabo občutka za pravično, ki je po njem emocionalne narave.7 Na ta seznam dodaja tudi poroto oz. porotno sojenje.

  • 8 Weber 1978 (op. 3), 758–775.

5Pri takšnem pojmovanju prava so pomembno vlogo v družbeni skupnosti igrali starešine, ki so poznali upoštevne svete običaje. Najpogosteje so to bili vrači, preroki ali magi. Pri tem pravzaprav ni šlo za ustvarjanje prava, temveč predvsem za njegovo odkrivanje prek razodetja omenjenim karizmatičnim osebam. Za magične tehnike, ki so jih pri tem uporabljali, so značilni izraziti obredni formalizmi. Tako so te osebe npr. poročale skupnosti o tem, da je božanska sila zahtevala, da se problem reši na takšen ali drugačen način, pri čemer za konkretno odločitev niso bile uporabljene nikakršne racionalne podlage, saj je prerok prejel takšno pomembno sporočilo v stanju ekstaze ali v sanjah.8

  • 9 Weber 1978 (op. 3), 657.
  • 10 Weber 1978 (op. 3), 784–802.

6Drugi tip prava, ki ga je razvil Weber, je poseben tip empiričnega ustvarjanja prava in sodstva, ki ga opravljajo honorati prava; štel ga je za racionalno-materialno. Tu na odločitev o pravnem problemu ne vplivajo norme, ki bi bile oblikovane na podlagi logične racionalizacije abstraktnih razlag določenih pomenov, temveč zlasti etični imperativi, utilitaristična in pragmatična pravila ter tudi politične maksime.9 Takšen tip prava se je po Webru najbolj razvil v času rimskega imperija, ko so pravniki, vzgojeni v praktičnem in empiričnem razmišljanju, razvili specialni poklic pravnika. Ti so ustvarjali kazuistično pravo (lat. casus – primer), ne pa sistematičnega, kar je značilno šele za moderno dobo. Tu Weber vleče zanimivo paralelo z vzgojo anglo-ameriških pravnikov, ki so jih v preteklosti kot »vajence« izobraževali in vzgajali predvsem pravniki praktiki. Ti so bili bolj usmerjeni v praktično pravo ali kazuistiko in so kodifikacijo prava dolgo zavračali.10 Še danes anglo-ameriško pravo ni tako obsežno kodificirano kot evropsko kontinentalno.

  • 11 Weber 1978 (op. 3), 882.
  • 12 Weber 1978 (op. 3), 656.
  • 13 Patrimonialen pomeni očetovski in se nanaša na prisvajanje včasih celo vseh funkcij oblasti na neke (...)

7Tretji tip prava je Weber imenoval postavljanje prava svetovnih imperijev in teokratske oblasti.11 To je po njem iracionalno-materialno, saj gre za odločanje, na katero vplivajo konkretni dejavniki posamičnega primera, ki se ocenjujejo na podlagi etičnih, emocionalnih ali političnih temeljev, ne pa na podlagi splošnih norm.12 Tu Weber govori o prehodu iz karizmatičnega prava v pravo, ki temelji na oblasti (lat. imperium), nakazuje pa na delno sekularizacijo plemenske družbe ob zatonu antike, na katero so ob selitvi narodov močno vplivale vojaške razmere. Tako so bila pravna pravila pogosto zavestno ustvarjena na podlagi ukazov vojaških poveljnikov ali soglasja v skupnosti (vojščakov). Ni šlo več toliko za karizmatično razodetje prava, temveč bolj za vojaške ali podobne ukaze. Tako je vojaška organizacija družbe pomembno vplivala na sekularizacijo prava, vsaj kar zadeva njegovo patrimonialno dimenzijo.13

  • 14 Weber 1978 (op. 3), 809–859.

8Na drugi strani je teokratska narava pri takšnem tipu prava pomenila moč duhovnikov kot organiziranih varuhov prava, kar se je še posebej izražalo v naraščajočem pomenu kanonskega prava. Seveda sta bili tako patrimonialna kot teokratska oblast v tem smislu omejeni s tradicionalnim pravom, kanonsko pravo pa je odigralo pomembno vlogo pri razvoju prava v smeri racionalnosti. Četudi bi takšen sistem lahko šteli za racionalnega glede uporabe določenih načel, ne gre za racionalnost v instrumentalnem, torej logičnem, lahko bi rekli tudi formalnem smislu, temveč bolj v smeri veljave materialnih načel socialne pravičnosti politične, utilitaristične in etične vsebine. Takšno pravo, predvsem v patrimonialni obliki, pri razreševanju sporov pogosto uporablja diskrecijo ter šteje podeljene privilegije kot nekakšno darilo milosti. Taka neformalna materialna narava patriarhalne uprave je dosegla svoj vrhunec, ko je sekularni vladar postavil sebe v službo pozitivističnih religioznih interesov, ki so presegali zgolj ritualne okvire.14

  • 15 Weber 1978 (op. 3), 882.
  • 16 Weber 1978 (op. 3), 657.
  • 17 Weber 1978 (op. 3), 848–859.

9Navsezadnje po Webru sistematično uzakonjanje prava in poklicno izvrševanje sodne funkcije s strani oseb s formalno pravno izobrazbo15 pomeni del racionalno-formalnega prava, kjer gre za profesionalni, legalistični in abstraktni pristop k pravu v modernem smislu. Za zadnjo skupino je po njem značilen pristop na podlagi abstraktne metode, ki uporablja logično razlago pomena in sistemizira veljavna pravna pravila v notranje kompleksen in koherenten sistem abstraktnih pravnih pravil.16 Do tega po Webru pride po zaslugi razsvetljenega absolutističnega vladarja, ki s pomočjo svojega državnega aparata, ki ga sestavljajo univerzitetno šolani pravniki, vzgojeni v duhu recepcije rimskega prava, izgradi enotno državno oblast. Naravna posledica takšne usmeritve so velike sistemske pravne kodifikacije 19. stoletja.17

  • 18 Weber 1978 (op. 3), 882.

10Po Webru naj bi zgodovina prava na splošno potekala po temle ključu: najprej je šlo za primitivne pravne postopke v zvezi s kombinacijo magično pogojenega formalizma in iracionalnosti, pri čemer je pomembno vlogo igralo razodetje. Sledil je izrazito specializiran pravniški in racionalno-logični pristop, ki se je sicer kombiniral s teokratsko ali patrimonialno pogojeno neformalno prikladnostjo. Na koncu pa imamo pravo logično sublimacijo in deduktivni pristop z razvijanjem vse bolj racionalnih tehnik v pravnih postopkih.18

11V nadaljevanju tega dela bomo videli, kako je webrovski koncept idealnih tipov prava mogoče razumeti skozi prizmo Jungove psihološke tipologije. Temu pa sledijo tudi predlogi za spremembo in nadaljnji razvoj webrovskih idealnih tipov.

3 Jungova tipološka teorija

  • 19 Carl G. Jung, Psychologische Typen, Duesseldorf, Patmost Verlag GmbH & Walter Verlag, 1921, 1971.

12Ena najvplivnejših različic psihološke tipologije je gotovo tista Carla Gustava Junga. Jungovo temeljno delo o psiholoških tipih je izšlo leta 1921.19 V njem je zajeto eno od področij njegove obširne misli, ki bi bilo lahko zanimivo tudi za pravo in pravnike.

  • 20 Te temeljne Jungove koncepte so morda še preprosteje razložili nekateri njegovi nasledniki. Glej np (...)
  • 21 Carl G. Jung, From Psychological Types, v Violet S. de Laszlo (ur.), The Basic Writings of C. G. Ju (...)

13V tem okviru Jung najprej loči med vedenjskima tipoma ekstravertiranosti in introvertiranosti. Ti dve osnovni vedenjski obliki ponazarjata razdelitev psihične energije med ljudmi glede na to, čemu posvečamo pozornost in kaj nam daje energijo. Ekstravert in introvert sta prisotna v določenem obsegu v vsakem izmed nas. Ekstravertno vedenje motivira zunanjost in ga usmerjajo zunanji, objektivni dejavniki in razmerja. Pri ekstravertni osebi, ki prejema energijo od zunanjih elementov, teče energijski krog navzven proti svetu, medtem ko pri introvertni osebi, ki prejema energijo od notranjega sveta in tudi jemlje energijo svetu, teče energijski krog iz sveta navznoter, pri čemer jo navdihuje notranji svet idej, saj njeno vedenje motivirajo notranja, subjektivna dejstva. Bolj ekstravertni prejemajo energijo iz zunanjega sveta ljudi in objektov, stvari. Ti bodo navadno težili k interakciji, skupinskemu delu, najprej delujejo ali spregovorijo, šele nato pomislijo, so obrnjeni navzven, radi govorijo, imajo radi različnost in aktivna dejanja, porabljajo energijo, radi hodijo ven, mislijo na glas in imajo radi diskusijo.20 Ekstravertnost in introvertnost se med seboj izključujeta: če nekdo izoblikuje zavestno vedenjskost ene oblike, postane druga oblika nezavedna in deluje kompenzatorno. Tisti, ki imajo raje introvertnost, prejemajo energijo od notranjega sveta idej, vtisov in misli. Takšni so raje v samoti, imajo raje pogovor le dveh udeležencev, najprej pomislijo, šele nato spregovorijo, varčujejo z energijo, so osredotočeni navznoter, so bolj tihi, raje se posvečajo eni stvari v danem trenutku, so zadržani, mislijo s »svojo« glavo in radi premišljujejo.21

14Nadalje je Jung poleg vedenjskih oblik razvil tudi funkcionalne tipe ali štiri funkcije duše, da je prikazal njen značaj. Štiri funkcije duše je tako razvrstil v dva nasprotna para. Na eni strani imamo dve racionalni ali ocenjevalni funkciji, s pomočjo katerih lahko ocenjujemo zaznave ali izkušnje, kar nam omogoča odločanje: tj. mišljenje in čustvovanje. Na drugi strani imamo dve iracionalni ali zaznavni funkciji: senzualno ali čutilno funkcijo in intuicijo, ki ne pomenita ocenjevanja, temveč zaznavanje v smislu sprejemanja informacij.

  • 22 Baron 1998 (op. 20), 10, 20.
  • 23 Baron 1998 (op. 20), 11, 26.
  • 24 Baron 1998 (op. 20), 11, 26.
  • 25 Baron 1998 (op. 20), 11.

15Čutilnost nam pove, da nekaj obstaja. Tisti, ki jim je čutilnost blizu, namenjajo največ pozornosti informacijam in podatkom, do katerih pridejo prek petih čutov, in se osredotočajo na to, kar je ali je bilo. Čutilci imajo navadno raje dejstva, konkretne podatke, bolj jih zanima tekoče dogajanje, posvečajo se specifikam, so praktični in realistični, usmerjeni na sedanjost, cenijo zdravo pamet in so pragmatični.22 Funkcija mišljenja nam pove, kaj je nekaj. Misleci se torej odločajo na logičen in objektiven način. Navadno so odločni, analitični, objektivni, prepriča jih logika, so neposredni, cenijo kompetentnost, odločajo se z »glavo«, cenijo pravičnost, dajejo vtis nerahločutnosti, radi so kritični in navadno ne jemljejo stvari osebno.23 Funkcija čustvovanja pove, ali je nekaj dobro ali ne. Tisti, ki jim je čustvovalnost blizu, se odločajo na oseben, vrednostni način. Navadno so tenkočutni, sočutni, subjektivni, vrednostno naravnani, cenijo odnose in razmerja, se odločajo s »srcem«, cenijo harmonijo, lahko so videti preveč čustveni, znajo ceniti stvari in navadno jemljejo stvari osebno.24 Intuicija pa nam sugerira, od kod kaj prihaja in kam gre. Intuitivci navadno zelo upoštevajo svoj »šesti čut«, notranje vzgibe in sugestije ter so pozorni na možnosti. Še posebej cenijo vpoglede, abstraktne informacije, zanimajo jih možnosti, celovitost pogleda, domišljija, navdih, usmerjeni so na prihodnost, cenijo inovacije in so spekulativni.25

  • 26 Jung 1990 (op. 21), 187–298.

16Posameznikova zavest je naravnana v eno od teh smeri. Če je pri nekom dominantna funkcija npr. mišljenje, bo inferiorna in najmanj razvita funkcija čustvovanje, in nasprotno. Preostali dve funkciji pa sta pomožni in služita dominantni funkciji, pri čemer ima druga seveda večji vpliv na dominantno kot tretja.26

  • 27 Svoje delovanje usmerjajo glede na fiksna pravila in načela, zanimajo jih realnost, red, materialna (...)
  • 28 Ti si radi postavljajo vprašanja, povezana z razumevanjem svojega bivanja. Navadno zanemarjajo zuna (...)
  • 29 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 83.
  • 30 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 83.
  • 31 Navadno se osredotočajo na zunanja dejstva, so praktično naravnani in sprejemajo svet, npr. gradite (...)
  • 32 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 84.
  • 33 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 84.
  • 34 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 84.

17V tem smislu je Jung kombiniral dve vedenjski obliki s štirimi funkcijami in izoblikoval osem psiholoških tipov: ekstravertne mislece,27 introvertne mislece,28 ekstravertne čustvovalce (npr. voditelji pogovornih oddaj),29 introvertne čustvovalce (npr. menihi, nune, glasbeniki),30 ekstravertne čutilce,31 introvertne čutilce (npr. esteti),32 introvertne intuitivce (npr. mistiki ali pesniki)33 in ekstravertne intuitivce (npr. osebe za stike z javnostjo ali avanturisti).34 Ugotovitev osebnostnega tipa omogoča boljšo sliko o svetovnem nazoru ali vrednotah osebe. Tipi ponazarjajo osebnost in pogosto določajo tudi izbiro poklica ali pričajo o določenih nagnjenjih oz. talentih znotraj določenega poklica v smislu kariernega napredovanja.

  • 35 Jung 1990 (op. 21), 9.

18Jung se je zavedal, da v vsakem posamezniku prevladuje določen mehanizem delovanja, ki se drugih mehanizmov v tej isti osebnosti ne more znebiti, četudi so prevladujočemu popolnoma nasprotni. Ne gre za čiste tipe, temveč idealni tip pomeni prevladovanje določenega mehanizma v določenem posamezniku.35

  • 36 Jung 1990 (op. 21), 9.

19Njegova metodologija pri razvoju psiholoških tipov se je opirala na ideje, ki jih je dobil pri delu s pacienti, vendar je sledil tudi podobnim poskusom drugih velikih umov v preteklosti. Tako je študiral dela Schillerja, Nietzscheja, Jamesa in drugih velikanov človeške misli.36 Te poskuse je analiziral in jih poskušal razumeti prek določenih kategorij, ki jih je razvil v okviru svoje teorije idealnih psiholoških tipov.

  • 37 T. i. indikator tipov Myers-Briggs so razvili, da bi ugotovili prisotnost posameznih tipov pri test (...)
  • 38 Briggs-Myers, Myers 1995 (op. 37).

20Danes nekateri psihologi naprej razvijajo jungovske tipe z odkrivanjem novih dimenzij. Glede na navedeni tipološki okvir so nekateri postjungovci naprej razvili nekatere značilnosti kognitivnih funkcij, na podlagi katerih so zasnovali tudi poseben indikator tipa (indikator MBTI).37 Četudi je izvirnost misli glede tovrstne psihološke tipologije treba pripisati Jungu, so nekateri njegovi nasledniki pomembno razvili nekatere vidike na tem področju. Tako je dodatno raziskovanje na tem področju s posebnim poudarkom vpliva pomožne kognitivne funkcije na dominantno prineslo razširitev osmih Jungovih tipov na šestnajst.38 Značilnosti teh tipov so bile v zadnjih desetletjih empirično potrjene s številnimi rezultati testov MBTI. Tako je bilo delo postjungovcev na področju psiholoških tipov zelo pomembno tudi za razvoj idealnih (tako splošnih kot posebnih) tipov prava in idealnih osebnosti, povezanih s pravom, ali pravnih poklicev, ki sledijo v nadaljevanju tega dela.

21Zdaj pa si poglejmo, kako so nekateri postjungovci opisali temeljne značilnosti posameznih kognitivnih funkcij. Te značilnosti bodo pomembne za razlago in modifikacijo Webrovih idealnih tipov prava v petem poglavju tega dela.

  • 39 Naomi Quenk, Essentials of Myers-Briggs Type Indicator Assessment, Hoboken, New Jersey, John Wiley (...)

22Glede omenjenih psihološkotipoloških razlik npr. Quenk dokaj ilustrativno opisuje značilnosti posameznih kognitivnih funkcij. Tako za čutilno funkcijo pravi, da ima nekaj značilnosti, ki se nanašajo predvsem na naša čutila. Najprej je tu (1) konkretnost, ki se kaže v osredotočanju človeka, ki mu je ta funkcija primarna, na konkretno, otipljivo, na dobesedne zaznave, konkretne in otipljive komunikacije, takšne načine učenja, svetovni nazor in vrednote. Takšna oseba zaupa temu, kar je mogoče preveriti s čuti, in je previdna predvsem glede tega, kar presega dejstva. Značilnost čutilne funkcije je tudi (2) realističnost, zato oseba s primarno čutilno funkcijo daje prednost temu, kar prinaša otipljive koristi in kar je skladno z zdravo pametjo. Takšna oseba tudi ceni učinkovitost, udobnost in varnost. Nadaljnja značilnost te funkcije je (3) praktičnost, ki se kaže v uporabnosti idej bolj kot v idejah samih ter v delovanju z znanimi sredstvi z uporabo praktičnih in znanih metod. Takšna oseba bolj ceni skromne, a otipljive nagrade namesto tveganih priložnosti za večjo korist. Nadaljnja značilnost je (4) eksperimentalnost pri zaupanju lastni ali tuji izkušnji kot kriteriju resnice in upoštevnosti ter učenju na podlagi neposredne izkušnje. Takšna oseba se tudi bolj osredotoča na preteklost in sedanjost kot pa na prihodnost. Končno je pomembna značilnost te funkcije (5) tradicionalnost, saj oseba, pri kateri je ta funkcija primarna, ceni predvsem kontinuiteto, varnost in družbeno afirmativnost, ki jo zagotavljajo tradicija, uveljavljene institucije in znane metode. Pri tem pa jo begajo nekonvencionalni odkloni od ustaljenih norm.39

  • 40 Quenk 2009 (op. 39), 10.

23Nekakšen antipod čutilni funkciji je intuicija. Zanjo je po Quenkovi najprej značilna (1) abstraktnost, kar pomeni osredotočanje na koncepte in abstraktne pomene idej ter njihovih medsebojnih razmerij. Abstraktnost nadalje pomeni uporabljanje simbolov, metafor in mentalne »skoke« pri razlaganju interesov in pogledov. Naslednja značilnost intuitivne funkcije je (2) domišljijskost, kar pomeni bolj ceniti možnosti od otipljivosti in predvsem nove izkušnje pri reševanju problemov. Sledi (3) konceptualnost s poudarkom na znanju zaradi znanja samega ter na osredotočanju na koncepte same, ne pa toliko na njihovo uporabo. Ta lastnost je bolj usmerjena na kompleksnost in implicitne pomene kot pa na otipljive podrobnosti. Nato sledi (4) teoretičnost, ki vidi pomembnost onkraj tega, kar je otipljivo, ter zaupa teoriji, ki ima sama svojo realnost. Je usmerjena v prihodnost ter ceni povezave med abstraktnimi koncepti. Končno je značilnost intuitivnosti tudi (5) izvirnost, ki ceni enkratnost, inventivnost pri iskanju pomenov v vsakdanjih aktivnostih.40

  • 41 Quenk 2009 (op. 39), 11.

24Za mišljenje kot kognitivno funkcijo je zelo značilna (1) logičnost, ki pomeni, da je uporaba logične analize in zanesljivih podatkov najboljša pot pri sprejemanju odločitev, pri čemer se je primarno treba osredotočati na vzroke in posledice ter tehtati prednosti in slabosti. Sledi (2) razumnost, ki pomeni uporabo logičnega razmišljanja, pravičnosti in nepristranskosti pri dejanskem odločanju, pri čemer gre za jasnost glede ciljev in odločitev. Zatem sledi (3) spraševanje v smislu razumevanja, pojasnjevanja in doseganja skupnega imenovalca, reševanja problemov ter ugotavljanja pomanjkljivosti v lastnih in tujih stališčih. Naslednja značilnost je (4) kritičnost, kar pomeni uporabo neosebnih kritik glede idej, situacij in postopkov, zato da bi dosegli resnico ter da bi se izognili pomanjkljivostim v idejah in načrtih. Tu je še (5) trdnost, pri čemer gre za trdna stališča, ki so premišljena in kritično zastavljena ter ki naj se izvršijo hitro in učinkovito.41

  • 42 Quenk 2009 (op. 39), 11.

25Končno utemeljuje Quenkova funkcijo čustvovanja na osebnih ali družbenih vrednotah z osredotočenostjo na razumevanje in harmonijo. Najprej tako govori o (1) empatičnosti, pri čemer je v ospredju vpliv neke odločitve na ljudi ter na vrednote in odnose. Nadalje navaja (2) sočutnost kot upoštevanje posameznikovih unikatnih in osebnih potreb pri odločanju bolj kot objektivnih meril. Nadaljnja lastnost je (3) prilagodljivost v smislu poudarjanja pomena harmonije in vključevanja različnih stališč kot poti, ki so primernejše od konfrontacije. Nato sledi (4) sprejemljivost v smislu upoštevanja tolerantnosti do drugih z namenom doseganja skupno zadovoljujočega načrta ali postopka, ki je dovzeten za široko polje idej in stališč. Končno gre tu za (5) tenkočutnost kot uporabo vljudnega prepričevanja in osebnega pristopa pri iskanju dogovora.42

26Pred uporabo jungovske psihološke tipologije za razlago in razvoj Webrovih idealnih tipov prava pa naj najprej na kratko naznačim ter poskusim utemeljiti, kaj pravzaprav povezuje omenjena velika misleca.

4 Primerjava Webrovih in Jungovih idealnih tipov

  • 43 Walker 2012 (op. 2).
  • 44 Walker 2012 (op. 2), 52–53.

27 S splošnimi povezavami med Webrovo sociologijo in Jungovo psihologijo se je ukvarjal Walker.43 Po njegovem mnenju Webra in Junga povezuje sociološka teorija. Trdi, da je Jungova psihologija sociološko koherentna, če jo gledamo v luči temeljnih socioloških teoretičnih tradicij, kar pomeni, da je sociologom blizu, če jo gledajo skozi oči Webrove sociologije. Walker nadalje šteje, da je Webrova historična sociologija zelo blizu Jungovi kulturni zgodovini duše. Nadalje Walker predlaga, naj sociologija prizna in upošteva Junga, saj bi se s tem odprla nova področja raziskovanja in bi to tudi pripomoglo k refleksivni analizi določenih socioloških debat.44 To je tudi namen tega prispevka: osvetlitev Webrove sociologije prava v luči Jungovih psiholoških tipov ter modifikacija in nadaljnje razvitje Webrovih idealnih tipov prava na temelju Jungovih psiholoških tipov. Na podlagi analize, kako specifične kombinacije razmerij med dominantnimi in pomožnimi kognitivnimi funkcijami določajo posamezne tipe prava, bo analiza v nadaljevanju temeljila na razvoju določenih idealnih tipov osebnosti, ki se ukvarjajo s pravom, ali pravnih poklicev. V kakršnikoli družbeni strukturi in kulturni situaciji bodo namreč nekateri psihološki tipi prevladovali ter skušali oblikovati strukturno in kulturno okolje, v katerem se pojavljajo.

28Oba avtorja bi se bržkone strinjala, da se je v družbenem razvoju evolucija predmodernega v moderno pravo ujemala s prehodom od pomembne vloge iracionalnosti v pravu h kasnejšemu prevladovanju racionalnosti v pravu. Poglejmo Webrovo idejo razvoja od iracionalnih predmodernih tipov prava k modernim, ki temeljijo na racionalnosti (tako v formalni kot materialni različici), ali Jungovo primerjavo med iracionalnimi (intuicija, čutilnost) in racionalnimi (mišljenje, čustvovanje) kognitivnimi funkcijami – oba sta zatrjevala določen napredek ali vsaj pomembno spremembo v človeških kognitivnih funkcijah v času razvoja kulturne zgodovine. Oba bi tudi zagovarjala stališče, da ima oblikovanje idealnih tipov prava po eni strani pravnozgodovinsko vrednost, saj ponazarja odvisnost zgodovinskega spreminjanja prava od družbenih sprememb in tudi od sprememb posameznika, po drugi strani pa izpričuje hkratni obstoj nekaterih zakonitosti in stalnosti v človeški in družbeni pojavnosti. Razlaga takšnih zakonitosti in njihova stalnost v luči psihološke tipologije poudarja projekcijo človekovih ter prevladujočih družbenih ali kolektivnih kognitivnih funkcij, ki se izraža v pravu določenega časa in prostora. Četudi velja, da se pravo z družbo spreminja (lat. Ubi societas ibi ius), je vseeno mogoče najti njegove tipične poteze, ki so značilne za določen čas. Tako je mogoče oblikovati določene idealne tipe prava, katerih značilnosti se izražajo v najbolj tipičnih ali prevladujočih splošnih elementih družbe določenega časa in prostora.

29Weber in Jung bi tudi soglašala, da v nobeni dobi ni mogoče najti čistih idealnih tipov prava, ampak več idealnih tipov prava soobstaja in so hkrati prisotni v različnih dimenzijah glede na to, kateri je prevladujoč oz. pomožen ali dopolnilni glede na prevladujočega. Kljub temu so seveda obstajale tudi razlike med njunim razumevanjem teh tipov, zato je Jungovo bolj razvito splošno teorijo tipov mogoče uporabiti za kritiko, spremembo ali dopolnitev Webrovih idealnih tipov prava v sobesedilu zgodovinskega pravnega razvoja.

30V naslednjem poglavju bomo s pomočjo značilnosti psiholoških kognitivnih tipov, ki sem jih predstavil v tretjem poglavju, analizirali Webrove idealne tipe prava skozi posamezna obdobja pravne zgodovine, tudi z namenom njihove spremembe oz. dopolnitve.

5 Splošni in posamični idealni tipi prava z vidika psihološke tipologije

31Webrova študija zgodovinskih idealnih tipov prava je vsaj v pretežnem delu še vedno aktualna, kar bo dokazala razlaga idealnih tipov skozi prizmo Jungove psihološke tipologije. Potrebna je sicer delna korekcija njegovih modelov oz. njihovega razumevanja, še posebej, če upoštevamo tudi razvoj psihološke tipologije po Jungu.

32 Webrove idealne tipe prava sicer v nadaljevanju rahlo modificiram, tako da v spodnjih poglavjih obravnavam naslednje idealne tipe: religijski tip, tradicionalni tip, logični tip in harmonični tip prava. Modifikacija Webrove misli prek analize Jungovih ali postjungovskih psiholoških tipov je prispevala k nekaj spremembam glede na Webrove idealne tipe prava: (i) nekatera imena tipov sem spremenil; (ii) nekatere podskupine so bile premeščene v drug tip, (iii) oblikovani pa so bili tudi nekateri novi tipi ali podtipi. Na podlagi uporabe psihološke tipologije sem štiri klasične Webrove idealne tipe prava nekoliko preimenoval, dodal tudi nekatere nove podtipe in razvil idealne osebnosti, povezane s pravom, ali idealne pravne poklice.

33Vrh tega je treba ponovno poudariti, da so v času prevladovanja nekega idealnega tipa soobstajali drugi idealni tipi, ki v tem času niso bili tako dominantni. Poleg tega je treba dodati, da vse do modernega časa ne moremo govoriti o kakšnem oblikovanem ali razvitem pravnem sistemu – vsaj ne v smislu kompleksnosti, ki jo premorejo sodobni pravni sistemi in z njimi povezani idealni tipi prava.

5.1 Religijski tip prava

34Prvemu splošnemu tipu prava, ki ga obravnavam, pravim religijski tip. Sestavljata ga dve različici: mistično pravo in teološko pravo. V nekem smislu oba ustrezata temu, kar je Weber poimenoval karizmatično odkritje prava in teokratsko pravo. A v nasprotju z Webrom, ki je med svojimi idealnimi tipi ta dva obravnaval v različnih obdobjih, v katerih sta se pojavljala, ju tu analiziram kot en splošni tip, ki pa ni omejen na specifično obdobje, temveč se lahko pojavlja kadarkoli in kjerkoli. Sicer sta mistično pravo in teološko pravo različna in se tudi pojavljata v različnih obdobjih; prvo je bolj značilno za primitivne družbene skupnosti, drugo pa za razvita in organizirana družbena okolja. Čemu ju potem obravnavam skupaj, na enem mestu?

35 Glavni razlog za njuno skupno obravnavo je v tem, da oba temeljita na intuiciji kot eni izmed iracionalnih kognitivnih funkcij. Razlika med njima pa je v tem, da eden temelji na pomožni kognitivni funkciji čustvovanja, drugi pa na pomožni funkciji mišljenja. O teh razlikah bom podrobneje govoril v nadaljevanju pri posamičnih tipih.

5.1.1 Mistično pravo

  • 45 V tem delu primere navajam po krestomatiji Katje Škrubej, Pravo v zgodovini, Odlomki virov s koment (...)

36Za prvi podtip prava je značilno delovanje karizmatične oblasti prerokov in svečenikov z nadnaravnimi sposobnostmi. Ljudstvo tedanjega časa takšnim oblastnikom kot nekakšnim razlagalcem delovanja višjih sil na splošno verjame, jih spoštuje in njihovo oblast šteje za legitimno. Tipu prava, ki temelji na delovanju višjih, onkrajzemeljskih sil in na njihovem razodetju človeku, pravimo religijsko pravo prerokov in magov. Takšen iracionalni način sklicevanja na božanski izvor zakonov in drugega prava je še posebej značilen za staroveško orientalsko pravo in njegovo izrazito teokratsko usmeritev. Kljub vzniku racionalnosti se še pojavlja v stari Grčiji, bistveno manj v zgodnjem začetku starega Rima, v pomembnem vidiku pa je prisoten še v obdobju srednjega veka, vsaj dokler še govorimo o predmodernem pravu. Kasneje pa se vse bolj uveljavlja novoveško, bolj ali manj pretežno racionalno sekularizirano dojemanje prava, ki ga imenujemo tudi moderno pravo. V nadaljevanju predstavljam nekaj tipičnih primerov oz. poudarkov iz mističnih elementov v dojemanju prava.45

  • 46 Viktor Korošec, Slovenski prevod Hammurabijevega zakonika, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakul (...)
  • 47 Martha T. Rot, Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor, Scholars Press, Atlanta 1997, 1518 (...)
  • 48 Tipičen primer je tako iz Hammurabijevega zakonika, ko je nekdo drugega obdolžil npr. čarovnije, pa (...)
  • 49 Rene David, Guenther Grasmann, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Ljubljana, Cankarjeva Založba, (...)

37Glede nastajanja oz. ustvarjanja prava vzemimo kot tipični primer najprej prolog k Hamurabijevemu zakoniku iz Babilona iz časa skoraj dveh tisočletij pred našim štetjem. Vladar ga je sestavil po nareku boga Marduka, ki mu je naročil, naj ljudem v deželi omogoči pravo in pravičnost.46 Nekaj podobnega najdemo že kakšnih 320 let prej v Ur-namujevi pravni zbirki; takrat je sprejem pravnih pravil zaukazal bog Nana.47 V tem sobesedilu ne moremo tudi mimo Mojzesovih desetih zapovedi iz hebrejskega prava v Svetem pismu stare zaveze, ki mu jih je razodel Bog. Pomemben mistični element staroveškega orientalskega prava se denimo kaže v postopkih z ordalijami ali božjimi sodbami kot preizkusom z reko,48 sodnim dvobojem, preizkusom z vrelo vodo, ognjem, razbeljenim železom itd. Ordalija se je večinoma uporabljala ne le v starem, temveč tudi v zgodnjem srednjem veku in vse do začetka 13. stoletja, ko je Sveti sedež duhovnikom prepovedal sodelovanje pri njej.49

  • 50 To je zakonska odredba kot sklep bogov, ki naj bi bil posredovan v obliki prerokbe. Rajko Bratož, G (...)
  • 51 Anton Sovre, Starogrška lirika, Ljubljana, DZS, 1964, 76–79.
  • 52 Škrubej 2010 (op. 45), 63.

38Kljub izrazitejši racionalizaciji je mistični pristop k pravu poznala tudi stara Grčija, predvsem v začetni dobi. Tako je npr. biograf Plutarh poročal, da kralj Likurg svojih zakonov ni zapisal, saj naj bi mu to prepovedovala ena izmed reter.50 Tudi kralj Solon v svoji Veliki državni elegiji govori o Dikinih svetih postavah (Dika je boginja pravičnosti).51 Celo v precej racionalnem obdobju starega rimskega prava je vsaj v začetku zaznaven metafizični naboj, npr. v obdobju kraljev ali arhaične dobe, ko je rimska družba še pred Zakonikom XII plošč živela po običajnem pravu, ki je vsebovalo močne primesi sakralnega prava.52 Kasneje se staro rimsko pravo precej racionalizira.

  • 53 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana, Slovenska matica v Ljubljani, 1996, 272.

39Iracionalnost metafizičnega elementa v pravu se spet izraziteje pojavi v določenem vidiku v začetku srednjega veka, ko so denimo še prisotne ordalije. Posebnost zgodnjega srednjeveškega prava, predvsem v germanskih običajnih pravih (t. i. leges barbarorum) so bili prisežni pomočniki kot osebe, ki so s svojo prisego npr. potrdile izjavo ene izmed obeh strank ali podkrepilne indice o obdolženčevi nevarnosti in verjetnosti, da je storil kaznivo dejanje. Sicer je prisega dokazno sredstvo, ki je izrazito sakralnega izvora. Pri prisegi so se morale takšne priče, ki niso bile priče v današnjem pomenu besede, dotakniti kakšnega svetega predmeta, v krščanski dobi razpela ali evangelija, Židje pa Dekaloga. Po Vilfanu naj bi bila prisega pravzaprav le ena najprvotnejših, vendar tudi najdlje ohranjenih oblik božje sodbe.53

  • 54 Weber 1978 (op. 3), 768–769.

40Tudi še v zgodnjem srednjem veku so predvsem na zahodu pri germanskih plemenih karizmatični preroki s pomočjo razodetja ugotavljali oz. odkrivali v določenih pravnih postopkih vsebino metafizičnega prava. Takšni preroki so denimo bili brehon na Irskem, druid pri Galcih, rachimburgi pri Frankih in lag saga pri nordijskih plemenih.54

  • 55 Russ VerSteeg, Early Mesopotamian Law, Carolina AP, 2000; nav. po Škrubej 2010 (op. 45), 37.

41Ob tem tipu prava, ki je nekako bolj značilnost zgodnjega starega veka in delno zgodnjega srednjega veka, so seveda soobstajali tudi drugi tipi prava, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju. Tu so bili v prvi vrsti pravni običaji, njihove zbirke, različni vladarjevi ukazi in odloki, tudi preprostejši zakoni, odločitve sodišč itd., ki niso bili nujno metafizičnega izvora. Ob siceršnjih pomembnih sakralnih koreninah tedanjih družb je bilo treba pravno urejati tudi povsem posvetne zadeve. Tako imamo iz starih mezopotamskih časov, npr. iz leta 2112 pr. n. št., ohranjeno notico o čisto »navadni« (tj. obligacijski) pogodbi.55

42Kateri pa so najbolj tipični pravni viri metafizičnega prava?

43Kar zadeva splošne pravne akte, kamor spadajo religiozne norme, ki imajo tudi pravno veljavo, je treba najprej omeniti t. i. metafizične ustave, kakršna sta npr. Sveto pismo (predvsem stare zaveze) in Koran, ki sta vsaj v nekem obdobju ne le vrhovna religiozna dokumenta, temveč tudi pravna dokumenta. Nekatere metafizične pravne norme so se pojavljale tudi v zgodovinskih zakonikih ali pravnih zbirkah. Tu imamo v mislih npr. določbe Hamurabijevega zakonika o božjih sodbah. Seveda pa so zakoni ali zakoniki na splošno imeli vse do modernih kodifikacij predvsem kazuistično naravo, ne sistematične, o čemer sicer več v nadaljevanju. Med metafizične pravne norme lahko štejemo tudi obredne pravne običaje, ki so bili uvrščeni v različne pravne zbirke ali pa so bili preprosto del ustnega izročila. Sicer pa je bilo v starejših dobah večino prava vse do večjega razmaha pismenosti predvsem v običajnopravni ustni obliki.

44Kako pa je s takšnim tipom prava v kasnejših obdobjih? Bržkone ga razvoj novoveškega, modernega prava, ki je pretežno racionalno, vse bolj potiska na obrobje. Že moderno naravno pravo ga izrine iz območja sakralnega v dimenzijo posameznikovega moralnega dojemanja sveta. Danes ga morda srečamo le še v kakšnih občutkih za pravičnost ali v krogih, ki gledajo na pravo v smislu njegovega klasičnega (tj. predvsem religioznega) naravnopravnega ideala.

45Kakšna je torej psihološkotipološka značilnost mističnega ali preroškega prava? Kateri so njegovi prevladujoči elementi?

  • 56 Jung 1990 (op. 21).

46Ker pravimo, da je to pravo iracionalno, mora biti v ospredju ena izmed t. i. iracionalnih kognitivnih funkcij, ki sta funkciji zaznave. Ob dejstvu, da gre za (religiozno) razodetje, je v ospredju kot poglavitna ali primarna funkcija seveda introvertna intuicija. O intuiciji (lat. intueri gledati na ali v) Jung zapiše, da se vsebina predstavlja kot celota in popolnoma, ne da bi lahko razložili ali odkrili, od kod prihaja. Gre namreč za nekakšno instinktivno dojemanje danosti (a priori), za nekakšno notranjo gotovost in prepričanje. Spinoza in Bergson bi scientio intuitivo označila za najvišjo vrsto znanja. Po Jungu je intuitivnost tako kot čutnost del infantilne in primitivne psihologije. V različici introvertne intuicije lahko govorimo o videnjih prerokov, mistikov, ki po Jungu črpajo svojo »snov« predvsem iz nezavednega sveta in arhetipov.56

47Weber je takšen staroveški tip prava označil tudi kot iracionalno-formalen. Formalnost se nanaša na pazljivo upoštevanje obrednih ritualov, ki naj vodijo k ugotavljanju pravične sodbe. Iracionalnost se v tem okviru seveda nanaša na poglavitnost intuicije kot specifične kognitivne funkcije. Pri tem formalnost obreda ali ritualnih postopkov daje svečenikom, ki na ta način ugotavljajo vsebino pravične sodbe, nekaj oblikovne zaslombe in varnosti pri soočanju z numinoznimi vsebinami.

48Intuicija je kot zaznavna kognitivna funkcija iracionalna. Če določimo zaznavno funkcijo kot dominantno, pomeni, da je ena izmed ocenjevalnih funkcij pomožna in zato drugotne veljave. Vsaj kar zadeva pravo in pravni poklic, se glede tega tudi kaže tipična razlika med predmodernim in modernim pravom, kajti kot bomo videli v nadaljevanju, sta dominantni kognitivni funkciji v primeru modernega prava racionalni, medtem ko sta bili v predmodernem pravu bolj iracionalni.

49Kot sem že nakazal, smo z dodajanjem pomožne funkcije dominantni funkciji intuicije prišli do prvega izmed dveh podtipov religijskega prava, namreč mističnega prava. Tu je pomožna funkcija čustvovanje, ki ima kot ocenjevalna funkcija nalogo ocenjevati zaznavo intuicije. Čustvovanje tu dodaja intuiciji nekakšno popolno, harmonično in vrednostno nabito izkušnjo numinoznih vsebin, kot razodetje, ki ga prerok deli z drugimi ljudmi. V sobesedilu pravnih postopkov je torej razodetje tisto, ki je pomembno za izid teh postopkov. Ker v tem času še ne moremo govoriti o pravnih poklicih, pa lahko vsaj opišemo osebnosti, ki so tipične za uporabo takšnega prava, torej preroke oziroma mistike.

5.1.2 Teološko pravo

50 Za drugi podtip religijskega prava štejem teološko pravo. To pravo je v svojem temeljnem izvoru intuitivno, saj temelji na zaznavi metafizičnih vsebin, a je drugačno od mističnega prava. Pravim mu teološko pravo, kajti z vidika psihološke tipologije je po mističnih razodetjih iz časa antičnega orientalskega prava in začetkov srednjega veka teokratska oblast, npr. katoliške cerkve, postala bolj dogmatska in se je tako delno oddaljila od t. i. žive vere.

51 Nekdaj razodete verske vsebine so se kasneje zapisale, kodificirale in tudi dogmatizirale. Razvil se je sistem religijskih pravil, postopkov in ustanov. Lahko bi rekli, da se je začetna močno intuitivna zaznava svetega kasneje vse bolj ocenjevala s pomožno funkcijo mišljenja, ki zajema predvsem značilnosti logike, sistematike in formalnosti. Etimologija besede teologija je naslednja: gr. Theo – bog + -logia iz logos – znanje, študij. Iz nekdanjega izvirnega metafizičnega razodetja se je razvil obsežen racionalni sistem religijskih naukov. Četudi gre za pomemben razvoj mišljenjske funkcije pri razvoju tega sistema, npr. kanonskega prava, je dominantno funkcijo še vedno mogoče pripisati intuitivni zaznavi, brez katere bi se povezava z metafizičnimi vsebinami povsem izgubila, tako da več ne bi mogli govoriti ne o religiji ne o religijskem pravu.

52 Takšno zvezanost s teološkim pravom gotovo predstavlja tipična osebnost, namreč teolog (tudi duhovnik). Na Zahodu so številni teologi in kanoniki prispevali k razvoju obsežnega korpusa kanonskega prava. Toda tudi v islamski sunitski tradiciji so pravne šole (npr. hanafitska), sestavljene iz teologov in pravnikov, pomembno prispevale k razvoju islamskega prava z razlago primarnih religioznih besedil.

5.2 Tradicionalni tip prava

53V okviru splošnega tipa tradicionalnega prava obravnavamo dve specifični ali posamični vrsti prava: (a) imperialno pravo in (b) običajno pravo. Kot bomo videli v nadaljevanju, oba zaznamuje vloga prevladujoče kognitivne funkcije čutilnosti, ki je kot zaznavna funkcija iracionalne narave. V pravni različici (imperialno pravo) to podpira pomožna funkcija mišljenja, v drugem primeru (običajno pravo) pa pomožna funkcija čustvovanja.

54Tradicionalno pravo je značilno za bolj predmoderni tip prava (delno starega, delno pa novega veka). Sicer njegove poteze lahko najdemo tudi v današnjem pravu. Tako lahko pravne običaje (npr. ustavne običaje v Veliki Britaniji, pravne običaje v gospodarskem pravu) najdemo še v sodobnem pravu, tudi v najrazvitejših državah, pri čemer pa se imperialno pravo pojavlja le od časa do časa v nekaterih bolj absolutističnih političnih režimih (npr. v vojaških diktaturah, ki vzniknejo po državnih udarih).

5.2.1 Imperialno pravo

55Weber pri tradicionalnem pravu govori o imperialnem postavljanju prava (npr. ukazi, povelja vladarja) v smislu posvetne in sakralne »oblasti«. Imperij (lat. imperium) pomeni ukaz, povelje, vrhovno oblast ali poveljstvo. S tem izrazom je Weber mislil predvsem na oblast in povelja vojaških poveljnikov v času preseljevanja ljudstev v zgodnjem srednjem veku. V tistem času so bili vojne in vojaški spopadi pogosti in plemena so se morala nanje hitro odzvati, navadno na podlagi ustnega ukaza oz. povelja poveljnika, ki je začasno lahko razveljavilo celo tradicionalno običajno pravo nekega plemena. Takšno imperialno pravo se razvija še v obdobju patrimonializacije (lat. patrimonium iz pater oče) kot »privatizacije« javne oblasti lokalnih fevdalcev in oblasti vladarjev v okviru širšega kraljestva. Takšno večinoma ustno pravo je dopolnjevalo lokalne pravne običaje, kasneje pa z razvojem družbe vodi v bolj racionalne oblike zakonodaje.

  • 57 Weber 1978 (op. 3), 844–845.

56Takšno patrimonialno pravo ni racionalno v smislu logične racionalnosti, saj je vladar odločal po svoji diskreciji od primera do primera, ne da bi bil vezan na kakršnakoli predhodna pravna pravila. Tako je bil rezultat nekega postopka odvisen od vladarjeve milosti ali privilegija, ki ga je nekomu naklonil. Če pa je bil vladar hkrati tudi najvišji svečenik, potem je bila njegova oblast popolna.57 Seveda pa takšna diskrecija ni bila absolutna, saj je moral delno upoštevati tudi lokalne običaje in religiozne norme.

  • 58 Tom Chetwynd, Dictionary for Dreamers, London, Paladin Books, 1982, 38. »Oče je simbol razmnoževanj (...)

57Tovrstna patrimonialna oblast je bila patriarhalna (gr. patriaches iz patria  rod) ali »očetovska«. V jeziku simbolike arhetip očeta predstavlja čutilno, torej telesno funkcijo, ki se nanaša predvsem na »zemeljsko« pravo.58 Pravni viri takšnega imperialnega prava so bili raznovrstni, večinoma ustni ukazi ali navodila v smislu posamičnih pravnih aktov, npr. glede števila dni, ki jih je moral kmet preživeti na dvorni tlaki. Temu bi lahko dodali darovnice ali podelitvene listine v pisni obliki kot izjave volje, s katerim so vladarji zemljo darovali svojim vazalom v alod ali jim jo podelili v fevd. Na drugi strani imamo npr. kapitularje frankovskih vladarjev, ki so pomenili navodila za urejanje posameznih področij. Ti so bili sicer že precej podobni temu, čemur danes pravimo splošni akti, četudi so bili pisani v bolj kazuistični obliki.

58Kot je bilo že omenjeno, so vladarje, poglavarje in druge voditelje navadno šteli za avtoritete z očetovskimi značilnostmi, nekakšne očake določene družbene skupnosti. To je sovpadalo z njihovo vrhovno zemeljsko avtoriteto. Morali so reševati konkretne in zelo praktične probleme, navadno precej hitro, da bi tako rešili in zavarovali svoje pleme, ko je bilo v nevarnosti. V takšni situaciji ni bilo časa za razmišljanje ali racionalno odločanje glede na prednosti in slabosti neke odločitve. Tako je v ospredju takšnega odločanja in reagiranja čutilna funkcija kot reakcija na fizično nevarnost. V smislu zaznavanja takšno avtoriteto usmerjajo povsem konkretni, praktični in realni izzivi, o katerih je treba odločiti. Njihova avtoriteta izhaja iz tradicionalne potrebe po spoštovanju družbenega reda in družbenih pravil. Čutilno kognitivno funkcijo tu podpira pomožna funkcija mišljenja (če je časa za miselno refleksijo sploh dovolj in če vladar kot postavljavec pravil ni neposredno vpleten v boj). Čutilna zaznava realnosti je ocenjevana na način mišljenja: logično v smislu uporabe nekaterih sredstev za dosego določenega cilja, tj. neosebno in ne glede na posledice za kogarkoli (v smislu hladne preračunljivosti absolutista: »Ker jaz pravim tako, saj sem božji namestnik na zemlji!«), in na grob način v smislu neizprosne zahteve po izvršitvi odločitve, ki naj bo izpeljana hitro in učinkovito.

59Tipična osebnost, ki ponazarja omenjeni tip imperialnega prava, je seveda vladar (bolj absolutističnega oz. despotskega tipa).

5.2.2 Običajno pravo

  • 59 Paolo Grossi, Pravna Evropa, Ljubljana, Založba/*cf., 2010, 29–30.
  • 60 Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana, ČZ Uradni list RS, 1991, 84–85.
  • 61 Škrubej 2010 (op. 45), 267.
  • 62 Veljajo npr. kot uzance ali pravni standardi predvsem v civilnem pravu. Kot formalni pravni viri se (...)

60Tradicionalno pravo se kaže tudi v razvejenosti raznovrstnih pravnih običajev. Ti so poleg metafizičnega prava zelo močno zaznamovali predmoderno pravo vse od starega orientalskega prava prek stare Grčije, deloma starega Rima in še kako pomembno v srednjem veku, ko so pravzaprav pomenili njegovo ustavo. Pravne običaje so morali spoštovati tudi sami vladarji ne le v starem veku, temveč tudi v celotnem srednjem veku,59 zametke srednjeveške zakonodaje pa pravzaprav pomenijo zbirke pravnih običajev (bodisi plemstva – deloma njihovi pravni običaji, ki jih prizna vladar v privilegijih; bodisi mest – deloma privilegiji ali statuti; bodisi podeželskih skupnosti – npr. Gorske bukve v Sloveniji60). Njihovo marginalizacijo povzročijo šele velike pravne kodifikacije, predvsem civilnega prava. Tako je denimo avstrijski ODZ določal, da pravni običaji ne veljajo sami po sebi, temveč se je nanje »moč ozirati le, kadar se kateri zakon sklicuje nanje«.61 V današnjem, pretežno racionaliziranem pravu so med formalnimi pravnimi viri pravni običaji zgolj nekakšna obrobna zadeva.62

  • 63 Jung 1990 (op. 21).
  • 64 Briggs Myers, Myers 1995 (op. 37), 57–58.
  • 65 Quenk 2009 (op. 39), 10.

61Za pravnega se šteje tisti običaj, torej neko (neprestano) ponavljanje določenega dejanja, ki ga neka skupnost, za katero velja, šteje za obveznega, torej veljavnega. Kot takšen se zdi, da je povezan s čutilno kognitivno funkcijo, ki zaznavanju dejanskosti, tudi zavezi, ki vlada v njej, oz. njeni nespremenljivosti daje določeno težo. Kot zaznavna funkcija je čutilnost sicer iracionalnega izvora. Pri pravnem običaju se ta v skrajnosti kaže v nekakšnem »slepem« zaupanju v tradicionalnost pravnih običajev, v njihovo ponavljanje, tudi zavoljo njih samih, četudi to morda ni vedno povsem racionalno in bi jih kazalo vsaj delno spremeniti. Dominantno čutilno funkcijo zaznamuje vezanost ali fiksiranost petih čutov na objekt oz. njihovo čutilno zaznavo. V ekstravertni obliki je takšna čutna zaznava objekta bolj dobesedna, v introverni različici pa bolj ustvarjalna ali subjektivno razložena.63 Če oseba s prevladujočo intuitivno kognitivno funkcijo zaupa možnostim in je nagnjena k spremembam, je čutilni tip bolj zavezan dejanskosti, ceni konservativnost ter spoštovanje običajev in tradicije. Skratka sprejema svet in vrednote, kot obstajajo.64 Ena izmed potez dominantne čutilne funkcije naj bi bila tudi tradicionalnost kot upoštevanje kontinuitete, varnosti, družbene afirmacije, ki jih zagotavljajo tradicionalnost, uveljavljene institucije in znane, uveljavljene metode. Pri tem pa je čutilna funkcija nenaklonjena spremembam in nekonvencionalnim odklonom od uveljavljenih norm.65

62V nasprotju z imperialnim tipom prava je pomožna kognitivna funkcija tu čustvovanje. (Pravni) običaji so družbene norme, ki organsko vzniknejov sami družbi. So nekakšen izraz kompleksnih in prepletenih odnosov med ljudmi, vrednot, morale in interesov. Zato jih je mogoče ocenjevati kot nekakšno celovito, vseobsegajočo izkušnjo družbenih norm, ki veljajo od nekdaj, v nasprotju z današnjimi pravnimi normami, katerih oblikovalec je znan in so tudi kratkotrajnejše. Običaji nastanejo kot produkt celotne družbe in njene potrebe po družbeni regulaciji. Ker temeljijo na konkretnih elementih, so sami po sebi bližje osebnim potrebam posameznikov kot abstraktna in splošna pravila moderne zakonodaje.

  • 66 V nekaterih lokalnih skupnostih so bile takšne osebe lahko župani, v frankovskem pravu (Lex salica) (...)

63Za takšno pravo so tipične osebnosti starešine66 v družbi, v kateri so varuhi njenih običajev. To dokazuje tudi zgodovinsko dejstvo, da so še posebej v predmodernih družbah spraševali starejše ljudi po obstoju (pravnih) običajev kot veljavne pravne podlage za rešitev kakega (pravnega) spora.

64Končno lahko z vidika pravne zgodovine ugotovim naslednjo pomanjkljivost v Webrovi teoriji idealnih tipov: kljub kompleksni analizi pravne zgodovine glede tradicionalnega tipa prava sploh ne omenja pravnih običajev, četudi jih pravni zgodovinarji na splošno štejejo za najpomembnejše vire prava v obdobju predmodernega prava vse tja do začetkov modernega prava.

5.3 Logični tip prava

65Četudi pri tem tipu prava deloma analiziram, kar je Weber opisoval kot (a) pravo honoratov prava in (b) sistematično pravo in kar je štel k racionalnemu pravu, ko je oblikoval idealne tipe prava, uporabljam drugačno ime. Takšen splošni tip prava imenujem logično pravo. Prvi razlog je v tem, da od teh tipov prava ločujem t. i. harmonično pravo, ki je tudi racionalni splošni tip prava in ki ga obravnavam na koncu. Tako logično pravo kot harmonično pravo sta racionalni vrsti prava, saj v njunem ozadju delujeta racionalni dominantni kognitivni funkciji: pri logičnem pravu mišljenje, pri harmoničnem pa čustvovanje. Drugi razlog za imenovanje takšnega splošnega tipa prava logično pa je v tem, da sta oba podtipa ali specialna tipa, ki spadata v ta splošni tip in ju obravnavam v nadaljevanju, povezana z logiko oz. vrstami logičnih metod: pri kazuističnem tipu gre za indukcijo, pri sistematičnem tipu pa za deduktivno logiko.

  • 67 Artur Kaufmann, Uvod v filozofijo prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1994, 51.

66Trditi, da je racionalno pravo le proizvod modernega prava oz. moderne države, bi bilo z zgodovinskega stališča vsekakor neverodostojno. Gotovo je, da so deli racionalnega prava obstajali že v preteklosti, celo pred obdobjem stare Grčije, ki sicer pomeni izrazit prelom logosa z mitosom.67 Seveda pa je npr. orientalsko pravo, če zanj sploh lahko rečemo, da je bilo racionalno, tudi v svojem racionalnem delu bilo močno prežeto z metafizičnim in tradicionalnim pravom. Tako v Hamurabijevem zakoniku najdemo nekaj racionalnih potez, toda te gredo roko v roki z metafizičnimi elementi (npr. božje sodbe ordalije) in tudi tradicionalnimi elementi (npr. običaj, ki je prevzet v to pravno zbirko). Poleg tega se moderne in stare družbe razlikujejo v tem, da je moderno pravo v večini racionalno pravo, v katerem so metafizični in tradicionalni elementi nekakšna redkost. Medtem ko sta anglo-ameriški in evropski kontinentalni pravni sistem značilna za zahodne družbe, sta običajno pravo kot tradicionalno pravo in metafizično pravo veliko bolj ohranjena v skupini sicer heterogenih tradicionalnih in religioznih pravnih sistemov nezahodnih družb (npr. v Afriki, na Daljnem vzhodu in v islamskem svetu).

67V tem poglavju sicer razčlenjujem dva podtipa splošnega racionalnega (pravzaprav mišljenjskega) tipa prava. Najprej obdelujem kazuistični, zatem pa še sistematični tip prava.

5.3.1 Kazuistično pravo

68Kazuistični podtip prava je sicer starejši kot sistematični, vendar je še danes prisoten. Tako so bili različni zakoni že v starem Orientu, stari Grčiji in še kasneje vse do obdobja velikih kodifikacij predvsem kazuističnega tipa, saj so primeroma navajali situacije, v katerih naj bi veljale pravne norme. Sistematika in urejenost tvarine v zakonu nikakor nista bila taki, kot ju poznamo v današnjem času in kar je še posebej značilno za kodifikacije iz 19. stoletja (npr. Code civile, avstrijski ODZ, nemški BGB). V ta tip prava spada tudi staro rimsko pravo, ki je obširnejšo kodifikacijo doživelo šele z Justinijanom v 6. stoletju našega štetja (tj. Corpus iuris civilis), toda tudi ta se po svoji sistematiki težko primerja z modernimi kodifikacijami, kar pomeni, da tovrstni racionalizem v tedanjem času še ni bil razvit. Kazuistično pravo v veliki meri najdemo tudi pri (današnjem) anglo-ameriškem pravu, predvsem v sodniškem pravu common law, kjer je bil tradicionalno najpomembnejši igralec v igri prava sodnik, četudi se danes z vse večjim pomenom zakonodaje sistematika vse bolj razvija tudi v tem svetu.

  • 68 Quenk 2009 (op. 39), 10–11.

69Za kazuistični tip prava je v psihološkotipološkem smislu značilen primat mišljenjske funkcije, ki jo močno podpira čutilna, torej senzualna funkcija. Za mišljenjsko funkcijo je sicer značilna logičnost, v smislu zanašanja na logično analizo, na vzroke in posledice. Za logičnost je značilna razumskost kot sekvenčno utemeljevanje, nepristranskost pri odločanju itd. Čutilna funkcija, ki daje v tem primeru podton mišljenjski, pa vodilno racionalno rdečo nit usmerja v konkretnost, realističnost, praktičnost, eksperimentalnost in tradicionalnost.68 Ta je danes značilna predvsem za sodno prakso. Tako je mogoče razumeti tudi racionalnost in materialnost tovrstnega prava pri Webru, namreč kot mišljenjsko-čutno (ali tudi eksperimentalno) dimenzijo. V tem smislu bi bila tipična pravna poklica, značilna za ta podtip, sodnik in tudi odvetnik.

5.3.2 Sistematično pravo

  • 69 Quenk 2009 (op. 39), 10–11.

70Drugi podtip racionalnega prava je sistematični. Značilen je predvsem za najkasnejši razvoj prava, ki je dosegel vrh v modernih kodifikacijah in je danes značilen predvsem za splošne pravne akte (predvsem ustave in zakone, podzakonske akte, tudi mednarodne pogodbe). Kot takšen pomeni pri Webru zadnji korak v razvoju človeške racionalnosti. Mišljenjska funkcija kot racionalna funkcija je tu podprta z intuicijo, za katero so med drugim tipične značilnosti: abstraktnost, konceptualnost in teoretičnost. Tako abstraktnost v psihološkotipološkem smislu pomeni osredotočanje na koncepte in abstraktne pomene idej ter na njihova medsebojna razmerja. Konceptualnost pomeni osredotočanje na same koncepte, ne na njihovo uporabo; pomeni tudi kompleksnost. Navsezadnje je za teoretičnost značilno iskanje modelov in povezav med abstraktnimi koncepti.69 Tako je tudi Webrovo racionalnost in formalnost mogoče razumeti kot mišljenjskost in intuicionalnost, slednjo predvsem v smislu abstraktnosti in konceptualnosti. Takšen pristop je bolj značilen za evropski kontinentalni pravni sistem. V njem so v preteklosti k razvoju takšnega prava veliko prispevale predvsem pravne fakultete, glavna figura takšnega sistema pa je bil univerzitetni profesor.

71Osebnosti, povezane s pravom, pravni poklici ali pravne funkcije, ki bi spadale v takšno kategorijo, bi bržkone bili tudi moderni zakonodajalci, katerih zgodovinski pravni ideali so gotovo velike kodifikacije 19. stoletja. Sem bi torej lahko prišteli tudi profesorje prava, tiste iz evropske kontinentalne pravne družine, katere pravna znanost na renesančnih evropskih univerzah je tradicionalno temeljila na recepciji rimskega prava vse od 12. stoletja. Ta je prispevala k oblikovanju evropskega ius commune in kasneje k oblikovanju velikih kodifikacij.

72Pravni viri, ki so tipični za kazuistični podtip, so seveda sodbe kot posamični pravni akti, toda v tipičnih, tj. precedenčnih primerih z učinki erga omnes. To velja predvsem za anglo-ameriško pravo. Za kazuistično pravo starega rimskega imperija so bržkone značilna tudi mnenja klasičnih pravnikov, ki so jih v Avgustovem principatu izrekali s cesarsko avtoriteto. Tako je v starejših obdobjih nastajala tudi zakonodaja, ki pa je bila do moderne dobe bolj kazuističnega tipa in ne toliko sistematično zarisana kot v kodifikacijah evropske kontinentalne pravne družine. Za sistematični podtip racionalnega tipa so, kot je bilo že rečeno, značilne predvsem (zgodovinske) kodifikacije z začetka 19. Stoletja, danes pa zelo razvejeni splošni pravni akti, kot so ustave, zakoni in podzakonski akti.

73Seveda je danes pravo večinoma logične narave, bodisi da gre za povsem sistematično pravo ali pa kazuistično. Tradicionalno pravo je danes manj prisotno, še manj pa religijsko.

5.4 Harmonični tip prava

  • 70 V slovenskem prostoru je o teh elementih modernega prava prvi diskutiral Anton Perenič v delu Relat (...)
  • 71 To vrsto racionalnosti je močno kritiziral Max Horkheimer v delu Eclipse of Reason, Oxford Universi (...)

74Številni sodobni pravni teoretiki pišejo o pojavljanju novih elementov v pravu, da bi tako opozorili na specifičen tip prava, ki ga včasih imenujejo tudi sodobno ali postmoderno pravo. Takšno novo pravo dopolnjuje moderno pravo v smislu njegovih klasičnih značilnosti, ki vključujejo splošnost, abstraktnost, sistematičnost, logičnost, formalnost70 v luči skupnega imenovalca instrumentalne racionalnosti (ratio).71

  • 72 Jerome T. Barrett, Joseph P. Barrett, A History of Alternative Dispute Resolution, San Francisco, J (...)

75V sodobnem času postaja ne le priljubljeno, temveč tudi nadvse pomembno pravno področje alternativno reševanje sporov (ARS), ki zajema različne postopke mediacij, poravnav, konciliacij itd. ARS ima že dolgo zgodovino. Tako naj bi že v kraljestvu Mari (v današnji Siriji) kakšnih 1800 let pr. n. št. uporabljali mediacijo in arbitražo pri reševanju sporov z drugimi kraljestvi. Feničani naj bi v letih 1200900 pr. n. št. pogosto uporabljali pogajanja, obliko arbitraže z imenom pančajat pa naj bi okoli leta 500 pr. n. št. uporabljali v Indiji. Približno okoli leta 400 pr. n. št. so stari Grki v svojih mestnih državah imeli javnega arbitra, tako da naj bi celo Aristotel kakšnih sto let kasneje takšno vrsto razreševanja spora bolj cenil od sodne poti. Na Kitajskem je zahodna dinastija Zhou oblikovala posebno službo mediatorja. Zanimivi so tudi izsledki raziskav različnih antropologov in sociologov, ki so preučevali vlogo ARS v tradicionalnih skupnostih (npr. med Bušmani v puščavi Kalahari, prebivalci Havajskih otokov, pri plemenu Kpele v Centralni Liberiji, med Abhazi v Kavkaškem gorovju).72

  • 73 Konrad Zweigert, Hein Kötz, Introduction to Comparative Law, Oxford, Clarendon Press, 1998, 291.
  • 74 Zweigert, Kötz 1998 (op. 73), 288.
  • 75 Zweigert, Kötz 1998 (op. 73), 290.
  • 76 David, Grasmann 1998 (op. 72), 440.

76Takšno harmonično pravo je imelo velik vpliv v zgodovinskem razvoju kitajskega prava. Na podlagi Konfucijevega nauka in načela li so Kitajci razvili mrežo postopkov za reševanje sporov zunaj sodišč, ki so jih vodili družinski poglavarji, bližnji ali daljni sorodniki ali preprosto starešine skupnosti.73 Načelo li pomeni primerno vedenje in določa družbene vloge za različne družbene situacije, npr. glede odnosov med nadrejenimi in podrejenimi, starejšimi in mlajšimi, plemiči in (navadnimi) državljani, med sorodniki, prijatelji, tujci, očeti in sinovi, starejšimi in mlajšimi brati ali med možmi in ženami. Takšna pravila vedenja naj bi pomenila naravni red.74 »To je odsev konfucijanske doktrine, ki zakonodajo razume kot nujno zlo, ki naj se oblikuje le tam, kjer mora država naložiti kazensko sankcijo, ker je bil kozmični red preveč porušen, ali ko gre za organizacijo državne uprave.«75 Takšen pogled je na Kitajskem prevladoval nekako do druge polovice 19. stoletja, ko se je država bolj usmerila na Zahod in so se začeli zgledovati po zakonodaji držav evropske kontinentalne pravne tradicije. Nekaj podobnega se je dogajalo na Japonskem, do obdobja Meidži ob koncu 19. stoletja, kjer so tradicionalnim naravnim pravnim pravilom pravili giri.76

  • 77 David, Grasmann 1998 (op. 72), 108.

77Tudi v srednjeveški kontinentalni Evropi je bila arbitraža kot sredstvo reševanja sporov v nekem obdobju pomembnejša od sodne poti. Njena vloga ni bila toliko v pomoči nekomu pri izvrševanju pravic, temveč bolj v varovanju in zagotavljanju miru v družbi in pomirjanju sprtih skupin. V Prvem pismu Korintčanom je Pavel priporočal ljubezen namesto pravičnosti in je vernike pozival, naj svoje zahteve ne naslovijo na sodišče, temveč raje na duhovnike in brate. V tistem času so pravo zaradi njegove zemeljskosti razumeli kot nekaj slabega, kot takšno pa je bilo na nizki stopnji moralne pomembnosti.77

78Navedene so le nekatere točke v razvoju ARS. Zdi se, da je takšno harmonično pravo bilo na svetu vedno prisotno, v nekaterih družbah in ob določenem času sicer bolj kot drugje in drugič. A zdi se, da ni bilo še nikoli tako prisotno kot danes, vsaj v zahodnih družbah. Kako se ta različica prava razlikuje od tipičnega modernega (logičnega) prava, je v nadaljevanju opisano skozi prizmo razumevanje psihološke tipologije.

  • 78 Marko Novak, Legal thinking: a psychological type perspective, Dignitas (2011), 49/50, 140–177.
  • 79 Quenk 2009 (op. 39), 11.

79Za klasično moderno (ali logično) pravo je značilna predvsem mišljenjska racionalna evalvacijska funkcija, ki temelji na logični analizi z osredotočenostjo na objektivnost in nepristranskost ter je blizu binarnemu razmišljanju.78 Tako npr. nekdo pravdo dobi, drugi izgubi, nekdo je kriv ali ni kriv kaznivega dejanja, nekdo je zavezan plačevanju preživnine ali pač ne, kajti v teh primerih praviloma velja tertium non datur. Pri alternativnem reševanju sporov pa gre za drugačen način evalvacije oz. odločanja. Tu je t. i. čustvovalna (torej feeling) bolj odločilna kot evalvacijska funkcija, saj se izstopa iz okvirov logične racionalnosti in formalnosti ter vstopa bolj v vode empatičnosti, harmoničnosti, kompromisa, medsebojnega prilagajanja itd.79

  • 80 James L. Jarret (ur.), Jung's Seminar on Nietzsche's Zarathustra, Princeton, New Jersey, Princeton (...)
  • 81 Jarret 1998 (op. 80), 104.

80Ta tip prava imenujemo harmonični, saj je ohranjanje družbene harmonije na ravni individualnih odnosov med ljudmi in družbe kot celote ena najpomembnejših značilnosti čustvovanja. Če logični tip prava rešuje spore v družbi na binaren način, ki ima navadno škodljive posledice za nadaljevanje družbenih odnosov, je kot že omenjeno eden od ciljev harmoničnega tipa prava, da skuša ohraniti nivo družbenih odnosov, ne da bi se ti preveč okrnili. Logični tip prava z osrednjo in dominantno funkcijo mišljenja bi lahko povezali s splošnim (kulturnim) načelom logosa, katerega značilnost je »razlikovati, razumeti, presojati, ločevati in razumeti na določen način«. Kultura logosa »je usmerjena k poimenovanju idej, njihovem določanju, izražanju, oblikovanju pojmov«. Na drugi strani imamo funkcijo čustvovanja, ki jo lahko povežemo s splošnim (kulturnim) načelom erosa, ki je »načelo odnosa, pripadanja, združevanja stvari, ustvarjanja povezav med njimi […], puščanja stvari in suspenso; ni jih treba niti izreči«.80 Toda Jung je opozarjal, da sta načeli logosa in erosa intuitivna pojma, ki ju ni mogoče povsem opredeliti, ampak lahko na njiju opozorimo le v omejenem obsegu.81 Zato ju ne moremo niti šteti za sinonima za mišljenje in čustvovanje niti ju ne moremo okrniti na razliko med moškimi in ženskami.

81Tu ne gre za »borbeno« binarno (črno-belo) rešitev kot v klasičnem sodnem reševanju spora, temveč za »mirno« iskanje sivih polj kompromisnih rešitev, s katerimi se reši spor. Podobno kot v terapevtskem postopku. Alternativni reševalec spora torej ni »hladno-logično« objektiven, nepristranski sodnik, ki je odmaknjen od obeh strank, temveč je bolj svetovalec: subjektiven in pristranski, a seveda do obeh strank enako, zato da bi ju »pripeljal skupaj,« ne pa oddaljil od njiju samih po sistemu zmagovalcev in poražencev. Rezultati postopkov ARS torej niso črni ali beli, temveč sivi, torej kompromisi. Toda pri tem gre še vedno za racionalno kognitivno funkcijo v smislu ocenjevanja in odločanja glede na dana dejstva.

  • 82 Susan Daicoff, Lawyer, Know Thyself, Washington, American Psychological Association, 2006, 169–196.
  • 83 Daicoff 2006 (op. 82), 169–196.

82V ZDA, kjer je takšen način razreševanja sporov že dodobra uveljavljen in se še naprej razvija, k ARS poleg že omenjenih oblik prištevajo še preventivno pravo, terapevtsko jurisprudenco, sodišča za razreševanje problemov, metode kreativnega reševanja sporov itd.82 Pravnikom, ki se ukvarjajo s temi področji reševanja sporov, gre predvsem za blagor človeških odnosov, vrednote, cilje, potrebe, čustva, kar je precej tipično za omenjeno čustvovalno kognitivno funkcijo ali za t. i. etiko skrbi ali sočutja.83 Ti pristopi poudarjajo predvsem altruizem, nematerializem, netekmovalnost in so nasprotni adversarnim bojem na sodiščih, kar je (bilo) značilno vsaj za moderno pravo. Medtem ko so za sodne »spopade«, ki razrešujejo spore predvsem glede preteklih dejstev in konfliktov, značilni črno-beli izidi, je pristop pri ARS bolj holističen in usmerjen tudi v prihodnost.

83Po opisu specifičnih idealnih tipov prava, pri čemer smo ugotavljali vpliv posamezne psihološke tipologije na oblikovanje posameznih tipov in podtipov, se lahko vprašamo, ali lahko tudi v harmoničnem tipu prava oblikujemo dva podtipa. Tu bi lahko razlikovali med postopki ARS, ki so bliže klasičnim sodnim postopkom, in tistimi, ki so v primerjavi s temi atipični. V prvo skupino bi bržkone lahko šteli arbitražne postopke, ki so bliže klasičnim in tradicionalnim sodnim postopkom. Glede na svojo formalnost in posledice arbitraža večinoma sledi tradicionalnim načinom razreševanja sporov in se ne oddaljuje veliko od uveljavljenih pravnih institucij, institutov, postopkov in pravnih norm. Tako se zdi, da so arbitraža in arbitri kot tipične osebnosti, poklicna skupina ali funkcionalna skupina nekako bližje funkciji čutilnosti. Ta bi bila v tem primeru pomožna kognitivna funkcija, ki podpira dominantno čustvovanje. Na drugi strani pa bi mediatorji kot osebnosti oz. strokovnjaki, udeleženi v postopkih mediacije, spadali v drugo navedeno skupino v zvezi z ARS. Mediacija je bolj oddaljena od klasičnih in tradicionalnih sodnih postopkov, pravnih institucij in institutov kot arbitraža. Še posebej si prizadeva najti najboljše ustvarjalne rešitve glede rešitve spora, da bi ohranila vzpostavljeni odnos. Dobra mediacija se opira na domišljijo, vrednostno razmišljanje, iskanje najrazličnejših možnosti in izvirnih rešitev, ki so navadno unikatne. Vse to pa so značilnosti kognitivne funkcije intuicije. Ta je v tem primeru pomožna kognitivna funkcija, ki podpira čustvovanje kot dominantno kognitivno funkcijo v primeru postopkov ARS.

6 Sklep

  • 84 O tem, kako je takšna razlika lahko upoštevna za pravo, glej Marko Novak, Lawyers' Ideal Psychologi (...)

84 Preden predstavimo razpredelnico, ki povzema gornje ugotovitve glede idealnih splošnih in specifičnih tipov prava, se za trenutek ustavimo pri temi, ki je navadno pomembna za razpravo o Jungovih psiholoških tipih, namreč pri razliki med ekstravertnostjo in introvertnostjo. Jung je ti dve obliki vedenja kombiniral s temeljnimi kognitivnimi funkcijami in prišel do osmih različnih tipov, njegovi nasledniki pa so z dodajanjem vpliva pomožne funkcije na dominantno dodatno razvili skupno 16 tipov. Zavedamo se, da bi bilo to mogoče tudi glede pričujočih idealnih tipov prava, toda ta možnost v realnosti obstoječim idealnim tipom ne bi prinesla dodane vrednosti.84 Vsaj v vsebinskem smislu ne bi šlo za pomembno novost glede idealnih tipov, temveč bi to le vodilo k večji fragmentaciji in s tem k zmedi. Še najbolj bi lahko introvertnost in ekstravertnost povezali s teoretičnim oz. praktičnim vidikom teh idealnih tipov. Toda to bi glede prava imelo smisel bolj za moderno dobo in moderne poklice, manj pa za obdobje starega in srednjega veka, ko področja prava gotovo še niso bila tako razvejena kot v kasnejših obdobjih.

85Tako na podlagi predstavljenih idealnih splošnih tipov in specifičnih podtipov prava, osebnosti, povezanih s pravom, oz. pravnih poklicev, pravnih virov ter različnih zgodovinskih obdobij, v katerih so ti prevladovali, lahko sestavimo razpredelnico:

Top of page

Bibliography

Renee BARON, 1998: What Type Am I?. London: Penguin Books.
Jerome T. BARRETT, Joseph P. BARRETT, 2004: A History of Alternative Dispute Resolution. San Francisco: Jossey Bass.
Rajko BRATOŽ, 2003: Grška zgodovina. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev.
Isabel BRIGGS-MYERS, Peter B. MYERS, 1995: Gifts Differing. Mountain View, California: Davies-Black Publishing.

Tom CHETWYND, 1982: Dictionary for Dreamers. London: Paladin Books.
Jean CHEVALIER, Alain GHEERBRANT, 2006: Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Susan DAICOFF, 2006: Lawyer, Know Thyself. Washington: American Psychological Association.
Rene DAVID, Guenther GRASMANN, 1998: Uvod v velike sodobne pravne sisteme. Ljubljana: Cankarjeva Založba.

Paolo GROSSI, 2010: Pravna Evropa. Ljubljana: Založba/*cf.

Max HORKHEIMER, 1947: Eclipse of Reason. Oxford: Oxford University Press.
Maggie HYDE, Michael MACGUINNESS, 1999: Introducing Jung. Cambridge: Icon Books.

James L. JARRET (ed.), 1998: Jung's Seminar on Nietzsche's Zarathustra. Princeton, New Jersey: Princeton University Press.
Carl G. JUNG, 1921: Psychologische Typen. Duesseldorf: Patmost Verlag GmbH & Walter Verlag.
- -, 1990: From Psychological Types, in: Violet S. de Laszlo (ed.), The Basic Writings of C. G. Jung, Princeton, New Jersey, Princeton University Press.

Artur KAUFMANN, 1994: Uvod v filozofijo prava. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
Viktor KOROŠEC, 1954: Slovenski prevod Hammurabijevega zakonika, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete.

Marko NOVAK, 2011: Legal thinking: a psychological type perspective, Dignitas 49/50.
- -, 2013: Lawyers' Ideal Psychological Type Preferences, http://works.bepress.com/myaccount.cgis (March 28th 2013).

Anton PERENIČ, 1981: Relativna samostojnost prava. Ljubljana: DDU Univerzum.

Naomi QUENK, 2009: Essentials of Myers-Briggs Type Indicator Assessment. Hoboken, New Yersey: John Wiley & Sons, Inc.

Sharyn L. ROACH ANLEU, 2000: Law and Social Change. London: SAGE Publications.
Martha T. ROT, 1997: Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor. Atlanta: Scholars Press.

Anton SOVRE, 1964: Starogrška lirika. Ljubljana: DZS.

Katja ŠKRUBEJ, 2010: Pravo v zgodovini, Odlomki virov s komentarji. Ljubljana: GV Založba.

Russ VERSTEEG, 2000: Early Mesopotamian Law. Carolina AP.
Sergij VILFAN, 1991: Uvod v pravno zgodovino. Ljubljana: ČZ Uradni list RS.
- -, 1996: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani.

Gavin WALKER, 2102: Sociological theory and Jungian psychology. History of the Human Sciences 25 (I).
Max WEBER, 1978: Economy and Society. Berkeley: University of California Press.

Konrad ZWEIGERT, Hein KÖTZ, 1998: Introduction to Comparative Law. Oxford: Clarendon Press.

Top of page

Notes

1 Sharyn L. Roach Anleu, Law and Social Change, London, SAGE Publications, 2000, 22.

2 Gavin Walker, Sociological theory and Jungian psychology, History of the Human Sciences (2012) 25 (I), 69.

3 Max Weber, Economy and Society, Berkeley, University of California Press, 1978.

4 Weber je študiral pravo v času vrhunca nemške zgodovinske jurisprudence ter je učil gospodarsko pravo in pravno zgodovino na Univerzi v Berlinu. Roach Anleu 2000 (op. 1), 21.

5 Weber 1978 (op. 3), 882.

6 Weber 1978 (op. 3), 656.

7 Jung bi rekel, da je občutek za pravično veliko bolj pogojen z intuitivnim kot pa emocionalnim dojemanjem stvarnosti.

8 Weber 1978 (op. 3), 758–775.

9 Weber 1978 (op. 3), 657.

10 Weber 1978 (op. 3), 784–802.

11 Weber 1978 (op. 3), 882.

12 Weber 1978 (op. 3), 656.

13 Patrimonialen pomeni očetovski in se nanaša na prisvajanje včasih celo vseh funkcij oblasti na nekem teritoriju (zakonodajne, izvršne in sodne) s strani lokalnega fevdalca nad svojimi podložniki. To je pravzaprav izum fevdalizma in se začne kot proces pojavljati v njegovih začetkih. Več o tem glej infra, pri poglavju o tradicionalnem tipu prava.

14 Weber 1978 (op. 3), 809–859.

15 Weber 1978 (op. 3), 882.

16 Weber 1978 (op. 3), 657.

17 Weber 1978 (op. 3), 848–859.

18 Weber 1978 (op. 3), 882.

19 Carl G. Jung, Psychologische Typen, Duesseldorf, Patmost Verlag GmbH & Walter Verlag, 1921, 1971.

20 Te temeljne Jungove koncepte so morda še preprosteje razložili nekateri njegovi nasledniki. Glej npr. Renee Baron, What Type Am I?, London, Penguin Books, 1998, 10, 13.

21 Carl G. Jung, From Psychological Types, v Violet S. de Laszlo (ur.), The Basic Writings of C. G. Jung, Princeton, New Jersey, Princeton University Press, 1990, 187298. Baron 1998 (op. 20), 10, 13.

22 Baron 1998 (op. 20), 10, 20.

23 Baron 1998 (op. 20), 11, 26.

24 Baron 1998 (op. 20), 11, 26.

25 Baron 1998 (op. 20), 11.

26 Jung 1990 (op. 21), 187–298.

27 Svoje delovanje usmerjajo glede na fiksna pravila in načela, zanimajo jih realnost, red, materialna dejstva. Lahko gre za znanstvenike, ki odkrivajo naravne zakone, ali ekonomiste, ki ustvarjajo teoretične formule. Glej Maggie Hyde, Michael MacGuinness, Introducing Jung, Cambridge, Icon Books, 1999, 82.

28 Ti si radi postavljajo vprašanja, povezana z razumevanjem svojega bivanja. Navadno zanemarjajo zunanji svet in sledijo svojim idejam (npr. filozofi). Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 82.

29 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 83.

30 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 83.

31 Navadno se osredotočajo na zunanja dejstva, so praktično naravnani in sprejemajo svet, npr. graditelji, gradbeniki. Nekateri izmed njih so lahko pravi uživalci življenja. Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 83.

32 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 84.

33 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 84.

34 Hyde, MacGuinness 1999 (op. 27), 84.

35 Jung 1990 (op. 21), 9.

36 Jung 1990 (op. 21), 9.

37 T. i. indikator tipov Myers-Briggs so razvili, da bi ugotovili prisotnost posameznih tipov pri testiranih osebah. Glej Isabel Briggs-Myers, Peter B. Myers, Gifts Differing, Mountain View, California, Davies-Black Publishing, 1995.

38 Briggs-Myers, Myers 1995 (op. 37).

39 Naomi Quenk, Essentials of Myers-Briggs Type Indicator Assessment, Hoboken, New Jersey, John Wiley & Sons, Inc., 2009, 10.

40 Quenk 2009 (op. 39), 10.

41 Quenk 2009 (op. 39), 11.

42 Quenk 2009 (op. 39), 11.

43 Walker 2012 (op. 2).

44 Walker 2012 (op. 2), 52–53.

45 V tem delu primere navajam po krestomatiji Katje Škrubej, Pravo v zgodovini, Odlomki virov s komentarji, Ljubljana, GV Založba, 2010.

46 Viktor Korošec, Slovenski prevod Hammurabijevega zakonika, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete (1954), 53–55.

47 Martha T. Rot, Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor, Scholars Press, Atlanta 1997, 1518, nav. po Škrubej 2010 (op. 45), 37 .

48 Tipičen primer je tako iz Hammurabijevega zakonika, ko je nekdo drugega obdolžil npr. čarovnije, pa mu tega ni dokazal, zato se je obdolženi moral potopiti v reko, in če bi ga ta izvrgla, bi tako sklepali, da je nedolžen, zato bi bil tisti, ki mu je to očital, usmrčen. Korošec 1954 (op. 46), 53–55.

49 Rene David, Guenther Grasmann, Uvod v velike sodobne pravne sisteme, Ljubljana, Cankarjeva Založba, 1998, 119.

50 To je zakonska odredba kot sklep bogov, ki naj bi bil posredovan v obliki prerokbe. Rajko Bratož, Grška zgodovina, Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev, 2003, 75.

51 Anton Sovre, Starogrška lirika, Ljubljana, DZS, 1964, 76–79.

52 Škrubej 2010 (op. 45), 63.

53 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana, Slovenska matica v Ljubljani, 1996, 272.

54 Weber 1978 (op. 3), 768–769.

55 Russ VerSteeg, Early Mesopotamian Law, Carolina AP, 2000; nav. po Škrubej 2010 (op. 45), 37.

56 Jung 1990 (op. 21).

57 Weber 1978 (op. 3), 844–845.

58 Tom Chetwynd, Dictionary for Dreamers, London, Paladin Books, 1982, 38. »Oče je simbol razmnoževanja, posesti, gospodovanja, vrline.« Jean Chevalier, Alain Gheerbrant, Slovar simbolov, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2006, 398.

59 Paolo Grossi, Pravna Evropa, Ljubljana, Založba/*cf., 2010, 29–30.

60 Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana, ČZ Uradni list RS, 1991, 84–85.

61 Škrubej 2010 (op. 45), 267.

62 Veljajo npr. kot uzance ali pravni standardi predvsem v civilnem pravu. Kot formalni pravni viri se tu in tam pojavljajo še tudi v ustavnem in mednarodnem pravu. V modernem pravu je bila velika težnja po njihovi kodifikaciji.

63 Jung 1990 (op. 21).

64 Briggs Myers, Myers 1995 (op. 37), 57–58.

65 Quenk 2009 (op. 39), 10.

66 V nekaterih lokalnih skupnostih so bile takšne osebe lahko župani, v frankovskem pravu (Lex salica) pa poznamo institut tunginus kot osebo, ki je izvrševala sodno funkcijo.

67 Artur Kaufmann, Uvod v filozofijo prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1994, 51.

68 Quenk 2009 (op. 39), 10–11.

69 Quenk 2009 (op. 39), 10–11.

70 V slovenskem prostoru je o teh elementih modernega prava prvi diskutiral Anton Perenič v delu Relativna samostojnost prava, Ljubljana, DDU Univerzum, 1981.

71 To vrsto racionalnosti je močno kritiziral Max Horkheimer v delu Eclipse of Reason, Oxford University Press, 1947.

72 Jerome T. Barrett, Joseph P. Barrett, A History of Alternative Dispute Resolution, San Francisco, Jossey Bass, 2004, 2–19.

73 Konrad Zweigert, Hein Kötz, Introduction to Comparative Law, Oxford, Clarendon Press, 1998, 291.

74 Zweigert, Kötz 1998 (op. 73), 288.

75 Zweigert, Kötz 1998 (op. 73), 290.

76 David, Grasmann 1998 (op. 72), 440.

77 David, Grasmann 1998 (op. 72), 108.

78 Marko Novak, Legal thinking: a psychological type perspective, Dignitas (2011), 49/50, 140–177.

79 Quenk 2009 (op. 39), 11.

80 James L. Jarret (ur.), Jung's Seminar on Nietzsche's Zarathustra, Princeton, New Jersey, Princeton University Press, 1998, 102.

81 Jarret 1998 (op. 80), 104.

82 Susan Daicoff, Lawyer, Know Thyself, Washington, American Psychological Association, 2006, 169–196.

83 Daicoff 2006 (op. 82), 169–196.

84 O tem, kako je takšna razlika lahko upoštevna za pravo, glej Marko Novak, Lawyers' Ideal Psychological Type Preferences, http://works.bepress.com/myaccount.cgis (28. marec 2013); in Novak 2011 (op. 78), kjer obravnavam razlike med psihološkimi tipi glede modernih pravnih poklicev.

Top of page

List of illustrations

URL http://revus.revues.org/docannexe/image/2496/img-1.jpg
File image/jpeg, 243k
Top of page

References

Bibliographical reference

Marko Novak, « Idealni tipi prava v luči psihološke tipologije », Revus, 19 | 2013, 179-204.

Electronic reference

Marko Novak, « Idealni tipi prava v luči psihološke tipologije », Revus [Online], 19 | 2013, Online since 10 June 2015, connection on 01 August 2015. URL : http://revus.revues.org/2496 ; DOI : 10.4000/revus.2496

Top of page

About the author

Marko Novak

izredni profesor za teorijo prava in ustavno pravo

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org