Skip to navigation – Site map
Uvodnik

Alexy, sorazmernost in zatrjevanje pravilnosti

Kritični uvod
Alexy, Proportionality and the Claim to Correctness. A Critical Introduction
Alessio Sardo
Translated by Matija Žgur
p. 7–19
This article is a translation of:
Alexy, proporzionalità e pretesa di correttezza

Abstracts

The aim of this paper is quite modest. First, I shall briefly present the doctrine of proportionality, as conceived by Robert Alexy. Second, I shall point out a few important implications of this doctrine. Third, I will provide specific objections against the performative contradiction: I will attempt to prove that, contrary to what Robert Alexy thinks, the linguistic practice of prescribing does not raise any claim to moral correctness.

Top of page

Full text

1 Uvod

1Namen tega uvodnega zapisa je dokaj preprost. Najprej bom skušal poustvariti bistvene dele Alexyjevega pojmovanja načela sorazmernosti. Nato bom podal nekaj pojasnil o več posledicah oziroma podmenah tega pojmovanja, ki so posebej pomembne vsaj za moj sklepni del, v katerem bom poskušal opozoriti na eno izmed slabosti Alexyjevega pojmovanja. To bo tudi najpomembnejši del mojega prispevka. Čeprav imamo pred seboj eno najbolj izčiščenih pojmovanj načela sorazmernosti (in temeljnih pravic), ki so danes na voljo, menim, da bi moral njegov avtor ponuditi precej močnejše argumente, da bi nas prepričal.

  • 1 Alexy (2008).

2Naj zaradi bralca, ki z Alexyjevo metodo morda ni seznanjen, takoj opozorim na eno njenih vodilnih idej: filozofija prava se ne more omejiti na vrednostno nezaznamovano opisovanje, ampak mora voditi k normativnemu izgrajevanju in utemeljevanju, ki se uresničujeta v oblikovanju (idealnih) konstitutivnih pravil, lastnih praktični racionalnosti in/ali racionalnemu diskurzu tout court.1

2 Kratka predstavitev

  • 2 Alexy (2012a: 229 in naslednje).
  • 3 Alexy (2012a: III pogl.).

3Po Alexyju so temeljne pravice trimestni predikati, ki vzpostavljajo določeno razmerje med njihovimi upravičenci, naslovljenci in okoliščinami.2 Poleg tega naj bi bile temeljne pravice nujno odvisne od sorazmernosti. Ta odvisnost naj bi obstajala v vseh mogočih svetovih, tj. ne glede na pozitivno pravo, saj naj bi izhajala že iz same narave temeljnih pravic. Teh naj ne bi smeli pojmovati kot »dokončne ukaze« (nem. definitive Gebote) oziroma »pravila« (nem. Regeln), ampak kot »zahteve ali ukaze po optimizaciji« (nem. Optimierungsgebote) – oziroma »načela« (nem. Prinzipien), ki pravnim oblastem, predvsem pa ustavnim sodnikom, predpisujejo maksimiranje končnih ciljev pravnega reda ob upoštevanju pravnih in dejanskih možnosti.3

  • 4 Alexy (2012a: 152 in naslednje).

4Pravilom je mogoče zadostiti le v smislu »vse ali nič«, uporabi pa se jih s podrejanjem dejanskih okoliščin, tj. s subsumpcijo. Nasprotno je načelom mogoče zadostiti v večji ali manjši meri, uporabi pa se jih s tehtanjem (nem. Abwägung). Tehtanje pomeni vrednostno utemeljevanje po načelu oziroma presoji sorazmernosti (nem. Verhältnismäßigkeitsgrundsatz).4

  • 5 Alexy (2012a: spremna beseda).
  • 6 Alexy (2012a: 621 in naslednje).
  • 7 Invazivnosti ni mogoče nikoli opredeliti v absolutnem smislu, temveč vedno kot relativno v razmerju (...)

5Presojo sorazmernosti tvorijo trije koraki, njen vsakokratni splošni namen pa je poiskati Paretov optimum.5 V prvem koraku se – s presojo tehnične racionalnosti, kot je tista, ki sredstva povezuje s cilji – odloči o primernosti nekega dejanja oziroma ukrepa (nem. Geeignetheit) glede na načela pravnega reda.6 V drugem koraku se z iskanjem t. i. nujnosti dejanja (nem. Erforderlichkeit) »preizkusi«, ali obstajajo tudi drugi ukrepi, s katerimi bi bilo mogoče določeno načelo P1 optimizirati enako učinkovito, a na tak način, ki bi bil manj invaziven glede drugega načela P2, za katerega se domneva, da je s P1 v nasprotju.7 V tretjem in zadnjem koraku – ta zadeva sorazmernost oziroma tehtanje v ožjem pomenu (nem. Verhältnismäßigkeitsgrundsatz im engeren Sinne) –, se opravi najbolj občutljiva operacija celotnega postopka: tu telo odločanja določi relativno vrednost obravnavanih načel. Naj to zaradi zapletenosti podrobneje obrazložim.

6Nasprotja med načeli se razrešujejo z določitvijo pogojne prednosti (nem. bedingte Vorrangrelation), ki ustreza naslednji propoziciji: »Načelo P1 prevlada nad načelom P2 v pogojih C« (P1 P P2 v C). Takšna hierarhija se določi v skladu z »zakonom tehtanja«, po katerem je stopnja sprejemljive nezadovoljitve načela P2 odvisna od pomembnosti zadovoljitve načela P1. Mimogrede: po Alexyju zakon tehtanja ni zgolj poljubni del določene ustavnosodne prakse, ampak je t. i. neizrečeni gradnik (torej predpostavka) katerekoli ustavnosodne prakse. Obstaja sicer več načinov uporabe takšnega zakona, vendar naj bi bil najboljši ta, ki ga ponazarja slavni utežni obrazec (nem. Gewichtsformel), ki ga je izumil prav Alexy. Gre za matematično enačbo z naslednjo zgradbo:

  • 8 Lestvice številskih vrednosti, uporabljene pri utežnem obrazcu, so diskretne in ne zvezne.

7Wi in Wj označujeta abstraktno težo obravnavanih načel, Ii in Ij označujeta stopnjo (ne)zadovoljitve nasprotujočih si načel v konkretnem primeru, Ri in Rj pa stopnjo gotovosti izkustvenih ocen. Vsem tem spremenljivkam se pripišejo številske vrednosti, ki sledijo triadični lestvici (z vrednostmi: 20, 21, 22 za W ter I; 20, 2-1, 2-2 za R) oziroma dvojni triadični lestvici (z vrednostmi od 20 do 28 in od 20 do 2-8). V številskih vrednostih se nedvoumno izrazi, ali je kršitev načela blaga, srednje močna ali močna; ali so izkustvene ocene gotove, verjetne ali popolnoma napačne in tako dalje.8

8Posebej moramo biti pozorni, da si ne razlagamo narobe logičnega statusa enačbe: spremenljivke v enačbi nadomeščajo propozicije (z drugimi besedami: spremenljivke so propozicijske, ne predikatne). Zato jih je treba utemeljiti z racionalnim utemeljevanjem – kar je breme, ki se mu sodnik nikoli ne more izogniti. Dodatne elemente racionalnosti je po Alexyjevem mnenju mogoče zaznati tudi v deontološki naravi predmetov enačbe (gre za načela, in ne za vrednote ali interese) in v dejstvu, da mora sodnik napraviti aritmetični izračun (Alexy meni, da bi bil le norec pripravljen trditi, da aritmetika ni racionalna, sam pa menim, da je to odvisno od konteksta in torej od okoliščin uporabe: če bi kdo z aritmetiko skušal razrešiti etični problem, bi se to meni zdelo nerazumno).

  • 9 Alexy (2014: 61)

9Kot je razvidno iz njegove razprave, objavljene v tokratni številki Revusa, Alexy skuša potrditi tezo o tem, da so ustavna načela nujno povezana s sorazmernostjo (kot jo pojmuje on), pri tem pa se zateče k dvema ločenima argumentoma: prvi je tisti o dvojni naravi pravic (A), drugi pa je argument o zatrjevanju pravilnosti (B).9 Na kratko ju predstavimo:

  • 10 Alexy (2014: 61).

10(A) Dvojna narava pravic. Temeljne pravice brez dvoma spadajo v pozitivno pravo, vendar s tem podatkom še ne razložimo njihove zapletene narave. Poleg realne razsežnosti, ki je posledica njihove pozitivizacije, imajo temeljne pravice tudi idealno razsežnost – kar bi med drugim potrdili tudi objektivni nameni ustavodajalca.10

11Na splošno Alexy poudarja, da je pravo sestavljeno iz treh elementov: (i) oblastne razglasitve (nem. autoritative Gesetzheit), (ii) družbene učinkovitosti (nem. soziale Wirksamkeit) in (iii) vsebinske pravilnosti (nem. materiale Richtigkeit). Drugače od pravnega pozitivizma, ki priznava le prva dva elementa, pripoznavajo nepozitivistični nauki – in tak je tudi njegov – še pomembnost tretjega elementa.

12Temeljne pravice so moralni, univerzalni in abstraktni predpisi, ki imajo prednost pred drugimi normami sistema. Dejstvo, da imajo tudi oblastno razsežnost, pa ni ovira za njihovo »dvojno državljanstvo« in torej tudi ne za njihovo pripadnost objektivni transcendentni etiki.

13Povečini je odvisnost ustavnih določb, načel in sorazmernosti vprašanje dejstev (njihova povezanost se kaže na ravni neposrednega empiričnega opazovanja). Vendar naj bi takšna odvisnost obstajala tudi tam, kjer je ni mogoče empirično zaznati, saj gre pač za nujno in apriorno vez. Če prav razumem, pa ima v teh primerih ta vez zgolj »potencialno« naravo. Kot namreč poudarja sam Alexy, naj bi bilo povsem mogoče, da del ustavnih določb ne izraža načel, ampak absolutno zavezujoča pravila; če pa so ta dvoumna, nedoločna ali »odprta za vrednotenje«, se lahko zgodi, da pridejo v poštev tudi načela.

14(B) Zatrjevanje pravilnosti (nem. Anspruch auf Richtigkeit). Na eni strani naj bi bil preizkus ustavnosti nujno povezan z zatrjevanjem pravilnosti prava, utemeljenim na tezi, da vsak pravni predpis že sam po sebi zatrjuje svojo moralno pravilnost. Na drugi strani pa zatrjevanje pravilnosti zahteva kar najbolj racionalno odločitev.

  • 11 Alexy (2014: 61–62).

15Zato moramo ob predpostavki, da najbolj racionalno obliko uporabe načel najdemo v presoji sorazmernosti, opravljeni po utežnem obrazcu, ugotoviti, da so temeljne pravice odvisne od sorazmernosti.11 V nadaljevanju bom skušal ta argument ovreči.

3 Nekaj pojasnil

16Preden se posvetim kritiki, želim podati nekaj pojasnil glede posameznih delov Alexyjeve teorije, ki se mi zdijo posebej pomembni za njeno bolj poglobljeno razumevanje, a so pogosto ali zanemarjeni ali pa napačno razumljeni. Nadaljujem s shematičnim prikazom.

3.1 Predpostavljeni pojem propozicije

  • 12 Alexy (2012b).

17Spremenljivke, ki sestavljajo utežni obrazec, po Alexyju nadomeščajo propozicije. Pri tem se je mogoče vprašati, kaj so zanj »propozicije«. Zdi se mi, da jih razume kot abstraktne entitete, porajajoče se v obliki izjav, ki jih je mogoče ovrednotiti kot resnične ali neresnične. Hkrati naj bi bila resničnost predikat, ki je neločljivo povezan z razsežnostjo utemeljevanja. (To je teza, ki je mojem mnenju problematična že sama po sebi.)12 Neko propozicijo zato lahko opredelimo za resnično, če in samo če je utemeljena. To, da je propozicija navadno sprejeta, pa torej še ni zadostni pogoj za njeno resničnost – čeprav je seveda lahko dober indic za podporo takšnega sklepa. Pri svojem pojmovanju propozicij se Alexy po eni strani navdihuje pri Kantu, po drugi strani pa pri nekem »inferencialističnem« branju Fregeja.

3.2 Sorazmernost ni »osamljena monada«

  • 13 Alexy (2005).

18Poudariti je treba, da Alexyjeva teorija sorazmernosti ne stoji sama zase, ampak je sestavni del precej širše namere: gre za obrambo neke nove oblike »razpravnega« ustavništva.13 Osnovni cilj te nove oblike ustavništva je v izoblikovanju temeljnih pravic kot instrumentov, s katerimi naj se po eni strani institucionalizira praktična racionalnost – katere poseben primer je sodna racionalnost (nem. Sonderfallthese) –, po drugi strani pa naj se popravijo napake predstavništva, do katerih neizbežno prihaja v postopku oblikovanja zakonov bodisi zaradi nepopolnosti, ki zadevajo volilne postopke, bodisi zaradi napak, ki so lahko posledica neustreznosti nekaterih odločitev parlamenta oziroma, bolj splošno, pravodajnih oblasti v državi.

19Da bi te napake odpravili, morajo tako Bundesverfassungsgericht kot druga ustavna sodišča na novo opredeliti same meje temeljnih pravic po načelu optimalne sorazmernosti in s ciljem zagotavljanja njihove normativnosti pa tudi veljavnosti pravnih norm in pravnega reda na splošno (kar je mogoče doseči zgolj z racionalnim utemeljevanjem). Le takrat, kadar se izkaže, da so empirične premise razlogovanja posebej šibke, naj bi utežni obrazec sodnikom »nalagal« samoomejujoč odnos in prepustitev odločanja parlamentu. Nasprotno pa naj bi v drugih primerih sodniki s svojim posredovanjem »sanirali« pomanjkljivosti sistema. To pomeni dvoje: (i) da naj bi bile temeljne pravice postulati objektivne morale in da naj bi – če so pravilno uporabljene – preprečevale, da sistem zapade v neznosno nepravičnost; in (ii) da naj bi bil utežni obrazec izraz nekega metatehtanja o gotovosti premis, rezultat takšnega tehtanja pa naj bi se potem izražal na ravni formalnih načel pravnega reda.

4 Zatrjevanje pravilnosti: občutljivo vprašanje

20Rekli smo že, da je argument zatrjevane pravilnosti (skupaj z argumentoma nepravičnosti in zgradbe načel) eden tistih členov, ki po eni strani povezujejo načela s sorazmernostjo, po drugi pa pravo z moralo (glej zgoraj točko 2.b). A če je ta argument dvakrat napačen – kar menim sam –, bo mogoče resno podvomiti o trdnosti teh povezav. V nadaljevanju bom predstavil argumente, ki podpirajo to mojo tezo.

  • 14 Alexy (2002: 33–36). V odsotnosti takšne zatrditve sploh ne moremo govoriti o pravni normi in pravn (...)

21Alexy meni, da se na podoben način kot trditve v razmerju do svojih naslovnikov tudi pravni predpisi (in s tem pravni redi kot celota) nujno predstavljajo skupaj z zatrditvijo njihove pravilnosti (četudi je ta morda implicirana).14 Seveda se pojem »pravilnost« uporablja v različnih pomenih. Tista raba, ki je v tem primeru relevantna, pravilnost enači s »pravičnostjo«. Ta pa je navadno opredeljena kot razdeljevalna ali izravnalna.

  • 15 Alexy (2002: 35 in naslednje).

22Osrednji argument, ki ga Alexy uporabi pri dokazovanju veljavnosti te teze, je argument performativnega protislovja (nem. performativer Widerspruch): to je logično protislovje med tistim, kar je z nekim avtoritativnim dejanjem pravodajnih oblasti povedano (izrecno), in tistim, kar je z njim (implicitno) predpostavljeno. S preizkusom se lahko preveri, ali s tem, da k neki izjavi pristavimo vsebino, ki je nasprotna njeni implicitni predpostavki – v našem primeru naj bo ta predpostavka »zatrditev nepravilnosti« (nem. Anspruch auf Unrichtigkeit), izjava pa katerakoli izjava neke pravne oblasti –, resnično pride do protislovja. To lahko preverimo z dvema miselnima preizkusoma.15

  • 16 Alexy (2002: 37).

231. Prvi miselni preizkus. Zamislimo si ustavo hipotetične države X, ki vsebuje določbo: (1) »X je suverena, federalna in nepravična država«. Tu ustava državo izrecno opredeljuje kot nepravično, a bi bila takšna določba po Alexyjevem mnenju enako absurdna kot trditev (2) »Mačka je na predpražniku, a tega ne verjamem«. Po Alexyjevem mnenju naj bi bil to zadosten dokaz za sklep, da se s kolektivnim govornim dejanjem, s kakršnim se neka ustava sprejme, nujno zatrjuje tudi to, da je ta ustava pravična. Pri tem je treba opozoriti, da zgornja izjava po njegovem mnenju ne krši le običajnega sloga pisanja ustav. Tako za ustavne kot za druge norme naj bi namreč veljalo, (i) da so nujno predstavljane kot pravilne (to je njihov konstitutivni pogoj), (ii) da je tisti, ki norme sprejema, do tega upravičen (pogoj utemeljenosti) in (iii) da je tudi iskren (pogoj iskrenosti). Po Alexyjevem mnenju naj bi bilo povedano še bolj očitno, če smo pripravljeni priznati, da je izjava (3) »X je pravična država« redundantna izjava.16

  • 17 Alexy (2002: 38 in naslednje).

242. Drugi miselni preizkus. Zamislimo si, da sodnik razsodi, s tem da izjavi (4) »Obtoženega se obsodi na dosmrtno ječo in to je narobe« oziroma (5) »Obtoženega se obsodi na dosmrtno ječo, vendar gre pri tem za napačno razlago veljavnega prava«.17 V obeh primerih bi šlo za protislovje.

  • 18 Moore (1993: 207 in naslednje).
  • 19 O tem glej odlično rekonstrukcijo, ki jo podaja Schroeder (2010: 41 in naslednje).

25 Argument o performativnih protislovjih je sijajen argument. Deloma je strukturno podoben drugim paradoksom, kot je na primer Moorov paradoks – (6) »Dežuje, a tega ne verjamem« –, saj imamo v njem opravka z impliciranimi pojmi, ki iz dane izjave izhajajo na podlagi sklepanja, ko so enkrat izrecno oblikovani, pa razkrijejo obstoj notranjega protislovja.18 Podobni so tudi t. i. Geachevi performativi, znani tistim, ki so seznanjeni z razpravami o naravi vrednostnih sodb.19 Namen Geacha je bil ovreči tezo, da se izrazi, kot sta »dober« in »slab«, venomer uporabljajo »performativno« za izražanje odobravanja oziroma neodobravanja (Ayer), hvale oziroma graje (Stevenson) ali za predpisovanje določenih ravnanj (Hare). Geachev nasprotni dokaz zato izpostavlja izjave, v katerih se pojavlja beseda »narobe« – z moralnim poudarkom (na primer: (7) »Drži, da je krasti narobe?«, (8) »Sprašujem se, ali je krasti narobe.«, (9) »Če je krasti narobe, je ubijati še toliko bolj.«) –, a je kljub temu očitno, da ne gre za izraze graje, ukazovanja, sramotenja in tako dalje.

26Vseeno pa trdim, da v našem primeru omenjena strategija nikakor ne deluje: po mojem mnenju Alexyjev argument zgreši svoj cilj, saj je dvakrat napačen. Najprej zato, ker pomeša konstitutivna pravila trditev in predpisov; obenem pa z zavračanjem relativizacije pravilnosti na podlagi zunanjih parametrov zapade tudi v krožnost. Seveda bi bilo vsemu temu mogoče dodati še vprašanje, ki ga ne gre zanemariti, in sicer: kaj za vraga naj bi bila »kolektivna govorna dejanja«? Menim, da v teoriji govornih dejanj (angl. speech acts) resnično ni prostora za tovrstno pogruntavščino. A kakor že, predlagam, da zadnji problem pustimo ob strani in se posvetimo zgolj prvima dvema.

4.1 Prva napaka

27Menim, da je mogoče na zamenjevanje konstitutivnih pravil trditev in predpisov opozoriti v nekaj kratkih korakih. Po Alexyjevem mnenju je ideja, da predpisi ne zatrjujejo svoje pravičnosti, v nasprotju s samo naravo predpisnega dejanja, saj naj bi bilo »pravičnost« predpisa (to gre razumeti kot njegovo »moralno pravilnost«) treba razumeti kot enega od konstitutivnih pogojev predpisnega dejanja, pa tudi kot enega od pogojev utemeljenosti, brez katerih ne bi mogli reči, da ima tisti, ki je dejanje izvršil, za to »veljavni naslov«. Poleg tega naj bi tudi v primeru predpisa morala veljati maksima iskrenosti.

  • 20 Glej, na primer, Austin (1975: 132 in naslednje); Williamson (2002: XI pogl.).
  • 21 Penco (2008: 2).

28Pri oblikovanju te teze je Alexy očitno zanemaril posebnosti predpisnega dejanja. V filozofiji jezika je splošno sprejeta predpostavka, da je trditveno dejanje samo po sebi povezano s pojmoma resnice in prepričanja: da bi bilo namreč mogoče šteti, da je neka trditev »pravilno oblikovano« govorno dejanje, mora biti ta resnična, utemeljena in iskrena.20 Njena neresničnost bi pomenila, da gre za poseben primer zastrelka ali neuspešnosti trditve (angl. misfire), kar bi imelo za posledico zavrnitev njene vsebine. Če bi trditvi manjkal temelj (tj. epistemična utemeljenost), bi govorili o zlorabi trditvenega dejanja, saj je brez temelja mogoče zgolj hliniti, da nekaj zatrjujemo (brez »veljavnega naslova« za podajo informacije namreč sploh nismo »pristojni«). Končno pa je tudi neiskrenost oziroma laganje mogoče razumeti kot zlorabo običajev, ki urejajo trditvena dejanja.21

29Stvari delujejo precej drugače v primeru predpisnih dejanj. Nasprotno od tega, kar meni Alexy, predpisna dejanja sama po sebi niso povezana z zatrjevanjem moralne pravilnosti, tako kot so trditvena dejanja povezana z resničnostjo. Brez težav lahko namreč predpišemo določeno ravnanje, ne da bi ob tem verjeli, da je to ravnanje moralno pravilno; takšno ravnanje bi prav lahko predstavili tudi kot »nepravično« (čeprav to na splošno ne bi bilo najbolj modro), končno pa bi brez skrbi lahko celo lagali o moralni kakovosti našega predpisa (kar je večkrat priporočljivo). Vsi ti elementi bi – če se jih razkrije – naslovniku dali razlog, da predpisa ne upošteva – vendar zaradi tega še ne bomo mogli reči, da ni prišlo do izvršitve predpisnega dejanja.

  • 22 Sbisà (1989: 115): »Ukaz ob umanjkanju avtoritete postane zahteva, protest, morda izziv /…/«
  • 23 Pogojno bi se lahko uklonili dodajanju pogojev, a ti ne bi mogli imeti nobene povezave z moralnimi (...)

30S predpisnimi dejanji se zatrjuje nastanek obveznosti za naslovnika, sklicujoč se na oblast in pristojnosti. Tako imenovani pogoji posrečenosti predpisnega dejanja so: (i) obstoj določenih pravil (norm o pristojnosti), ki določajo neki obče sprejeti postopek njegove izvršitve; (ii) pravilno izvajanje tega postopka; (iii) njegova dokončna izvedba; (iv) ustreznost organa – v smislu, da postopek izvede organ, ki ima za to ustrezno avtoriteto (kot je opozarjal že John Austin, neki vojak npr. ne more dati ukaza sebi nadrejenemu).22 Ob teh pogojih se mi zdi nepotrebno dodajati še druge, ki naj bi se dotikali domnevnih moralnih obveznosti govornika, kot to predlaga Alexy:23

  • 24 Grice (1978: 118–119).

314.1.1. Prvič, zares nenavadno zveni teza, da vsak predpis nujno vključuje zatrditev ali komisivno govorno dejanje: pomislimo na individualno in konkretno zapoved: (10) »Marija, takoj pridi sem!« Le s težavo bi nas kdo prepričal, da tovrstna zapoved sama po sebi pragmatično vključuje neko trditev o dejstvih ali vrednostno sodbo o moralnosti Mariji predpisanega dejanja.24

324.1.2. Drugič, kot je že bilo rečeno, je namen predpisnega dejanja oziroma (če uporabimo Searlovo besedišče) njegov ilokucijski cilj vplivati na naslovnika, da izvrši določeno dejanje – ali pa vsaj dojame, da je naš namen in volja to, da ga izvrši. Povsem nepomembno je, ali je za dosego tega cilja treba lagati o pravičnosti vsebine predpisa. V nekaterih primerih je s pragmatičnega vidika celo priporočljivo lagati o moralni kakovosti predpisov, če hočemo, da bi jih drugi dejansko privzeli kot vzorec obnašanja. Z drugimi besedami in v nasprotju z Alexyjevimi predpostavkami: pogoj (oziroma maksima) iskrenosti, ki je pri trditvenih dejanjih osrednjega pomena, v predpisovalnem govoru ne igra nobene primerljive vloge. To izhaja iz dejstva, da lahko predpisujoča oblast, ki bi bodisi želela preizkusiti ubogljivost naslovnikov bodisi jim zgolj nagajati s poseganjem v njihove namene, zaukaže tudi dejanja, do katerih je sama moralno neopredeljena ali jih celo zavrača. Pomislite na Izakovo žrtvovanje (Geneza 22, 2–13): da bi preizkusil njegovo vero, Bog (ta je v določenem institucionalnem kontekstu vrhovna moralna oblast) ukaže Abrahamu, naj žrtvuje svojega edinega sina ...

33Poglejmo še en primer. Recimo, da želim Mariji ukazati, naj pride k meni, iz golega užitka, da bi jo videl teči, in recimo, da si ona tega ne želi. Lahko bi vztrajal in svoji izjavi (10) dodal grožnjo s sankcijo: (11) »Če ne prideš, ti ne bom dal sladoleda!« Če bi menil, da bo tudi to učinkovito, bi lahko izrecno zatrdil pravilnost mojega ukaza: (12) »Kot uči Jezus, je predpisana obveznost, da prideš k meni, dobra in pravična!« Vseeno pa zatrditev pravilnosti ni nobena nujna sestavina moje izjave in jo lahko brez težav zamenjamo tudi z zatrditvijo nepravilnosti: (13) »Vem, da ni pravično, a me to prav nič ne briga, takoj priteci sem!« Zgolj kdo, ki je že povsem pozabil, kako so osnovnošolske učiteljice in starši podkrepljevali svoje ukaze, bo lahko zatrjeval, da sta izjavi (10) in (13) protislovni ali da je priredna zveza teh dveh izjav dokaz iracionalnosti. Seveda pa vedno obstaja možnost, da zapovedi ne ubogamo.

34Alexy bi vsekakor lahko ta ugovor skušal zavrniti s trditvijo, da pravni predpisi (ki se pojavljajo v institucionalnih kontekstih) ne delujejo tako kot nepravna predpisna dejanja (lastna neinstitucionalnim kontekstom): prve naj bi bilo treba razumeti kot prav posebna govorna dejanja z dodatnimi konstitutivnimi pravili, ki so moralne narave, združena pa so v tem, čemur pravimo zatrditev pravilnosti. Kljub tej možnosti sam menim, da ni tako in da povedano ne daje učinkovitega odgovora na obravnavani problem.

  • 25 Covert (1975).

35Poleg očitnih ugotovitev, da so tako nepravna kot pravna predpisna dejanja pogosto oblikovana na podoben, če že ne enak način, lahko ponudim tudi precej bolj učinkovite argumente iz sodne prakse. Tudi če pustimo ob strani pravni red nacistične Nemčije – temu Alexy odreka lastnost pravnega –, je mogoče najti veljavne nasprotne primere pri sodnikih, ki delujejo v »avtentičnih« pravnih ureditvah. Ti včasih izrecno priznajo, da so pravne norme, ki jih uporabljajo, nepravične. Poglejmo na primer v Združene države Amerike, ki so bile vedno razumljene kot paradigmatični primer pravnega reda. Medtem ko so zgodovinarji in pravni filozofi pojav sicer pogosto prezrli, zanimiva študija Roberta Coverta pokaže, da so se ameriški sodniki večkrat srečali z »uporabo« prava, ki so ga dojemali – in predvsem predstavljali – kot nepravično.25 To se je dogajalo predvsem v tistih zgodovinskih obdobjih, v katerih je prevladujoča pravna kultura sprejemala katero od oblik ideološkega pravnega pozitivizma.

  • 26 Covert navaja številne primere. Omenjam le nekatere, sledeč izboru Seboka (1991: 1835, op. 6): Mill (...)
  • 27 Glej Sebok (1991); Dworkin (1975) in (1986: 411).

36Najznačilnejši primer so najbrž vsi tisti »pozitivistični« sodniki, ki so v 19. stoletju kaznovali pobegle sužnje in njihove pomagače v skladu s t. i. Fugitive Slave Acts (ti so bili sprejeti med letoma 1793 in 1850), pri tem pa so v svojih obrazložitvah jasno navajali, da jim zakon »nalaga« (angl. force) razsodbe v prid suženjstvu, ki ga imajo sicer sami – kot ljudje in kot sodniki – za izjemno nepravičen institut.26 Celo tisti, ki so napadali takšno razsojanje – misleč da bi omenjene zakone morali razlagati kot protiustavne, da je pozitivistična drža napačna in da bi sodniki morali drugače razlagati obravnavane primere itn. – nikoli niso zanikali tega, da gre pri omenjenih sodbah za pristna predpisna dejanja in da ta kljub »zatrjevanju nepravilnosti« izražajo pravne norme.27 Samo dejstvo, da danes na Zahodu pozitivistična drža ni več tako modna kot nekoč, pa ob tem gotovo ni zadosten razlog za morebitno trditev, da so se konstitutivna pravila predpisnih dejanj od takrat do danes radikalno spremenila.

  • 28 Gardner (2012).

374.1.3. Tretji ugovor, ki se giba v enakih okvirjih kot prejšnja dva, je pred nekaj leti oblikoval John Gardner.28 Če upoštevamo prvi miselni preizkus, ki ga predlaga Alexy, ugotovimo, da se zadevna ustavna določba nanaša na pojem »pravičnosti«, in ne »moralne pravilnosti«. Vendar je povsem mogoče, da je nekaj hkrati »nepravično« in »moralno pravilno«; pojmovni okvir morale se namreč ne izčrpa v pravičnosti, saj vključuje tudi vrednote, kot so človečnost, strpnost, sočutje, skrbnost in tako naprej. Če to drži, potem bi se pravo prav lahko samoopredelilo kot »nepravično«, ne da bi se s tem odpovedalo zatrjevanju svoje moralne pravilnosti – Alexyjeva primeroma izmišljena določba pa torej ne bi porodila nobenega performativnega protislovja. Neka hipotetična ustava bi resnično lahko vsebovala tudi izjavo (1), pa zato še ne bi imeli performativnega protislovja, saj bi se brez težav lahko nadaljevala tudi takole: »… zato, ker je nepravičnost cena, ki jo upravičeno zahteva izgradnja strpne, človečne in sočutne družbe«.

  • 29 Wolff (1970).

384.1.4. Alexy trdi, da je izjava (3) »X je pravična država« očitno redundantna (zaradi pridevnika »pravičen«). Tudi to trditev je po mojem mnenju mogoče izpodbiti. Prvič, ta pridevnik ni odveč za etične emotiviste, ki bi izjavo razlagali kot pozunanjenje iracionalne in povsem subjektivne vrednostne sodbe. Drugič, omenjeni pridevnik ni odveč niti za relativiste, ki bi izjavo razlagali kot trditev, v kateri je izraženo neko pristno prepričanje in jo je mogoče oceniti kot resnično ali neresnično na podlagi določenih nenujnih kriterijev (k tej točki se še vrnemo). Končno pa bi anarhisti to izjavo ocenili kot takšno, ki nasprotuje sama sebi, saj zanje pravična država sploh ni mogoča.29

394.1.5. Ob vsem povedanem ne smemo prezreti še ene, še zdaleč ne zanemarljive podrobnosti: in sicer tega, da je pojem »pravično« intenzionalen predikat. To pomeni, da iz predstavitve nekega dejanja kot »pravičnega« še ne sledi, da je takšno dejanje tudi zares pravično; tako kot iz dejstva, da mala Marija nariše samoroga, še ne sledi, da ti tudi zares obstajajo.

40Skratka: Alexy ima gotovo prav, ko reče, da so tako trditvena kot predpisna dejanja prepoznavna po določenih pragmatičnih posledicah, ki se jih v nekem danem kontekstu pripiše izvršitelju dejanja. In prav ima, ko reče, da kadar kdo brez epistemičnega ali praktičnega temelja nekaj zatrdi oziroma predpiše, takrat tudi ne more prenesti veljavnega naslova za to, da se na podlagi trditve sklepa na neke druge informacije, oziroma za ravnanje na predpisani način (na strani naslovnika je upravičenost nejevere v trditev oziroma neizpolnitve predpisa). Kljub temu pa se Alexy moti, ko moralna načela (»ne laži«, »ne zlorabi zaupanja«, »drži dano besedo« ipd.) obravnava kot konstitutivne pogoje predpisnih dejanj in/ali pogoje za to, da se predpisnim dejanjem oblastnih organov pripiše utemeljenost.

4.2 Druga napaka

41Alexyjeva argumentacija poleg tega zagreši tudi napako krožnosti. Ta pomanjkljivost je tako očitna, da v tem primeru ne bo potreben tako natančen prikaz kot v prejšnji točki. Alexy je prepričan, da izjave, kakršna je »X je nepravična država«, izražajo propozicije, ki so bodisi resnične bodisi neresnične v absolutnem smislu (tj. v vsakem od mogočih svetov in v vseh mogočih okoliščinah vrednotenja). Ker sledi tej tezi, zavrne tako klasični emotivizem (à la Ayer) kot etični relativizem. Zavrnitev relativizma pa ga zapelje v krožni argument, v katerem predstavi pravičnost kot sestavino, ki je del samega ocenjevanega predmeta.

42Po emotivizmu Ayerjevega tipa nimajo vrednostne sodbe – na primer (14) »Mučenje je napačno«, (15) »Država X je pravična«, (16) »Ubijati otroke je moralno narobe« itd. – nobenega semantičnega pomena (ali vsebine), ampak zgolj neki simptomatični oziroma emotivni pomen. Takšno razumevanje izhaja iz sklepa, da jih nima smisla pojmovati na podlagi resničnostnih pogojev, če za njihovo preverjanje vendar ni nobenih objektivnih parametrov. Izjave od (14) do (16) naj bi bilo zato treba razumeti enako kot izraza »Buu!« ali »Hura!«.

  • 30 Glej npr. dela, objavljena v Garcia-Carpintero & Kölbel (2008).

43V skladu z relativizmom pa je, drugače, vrednostne sodbe mogoče razložiti kot resničnostne funkcije, in torej kot izraze pristnih prepričanj. Zato naj bi njihova resničnost ali neresničnost ne bila nekaj absolutnega.30 Njihova resničnost naj bi bila odvisna ne od trojčka možnih svetov (w), časa (t) in prostora (l), ampak od nekih drugih nenujnih parametrov. S tem so mišljeni predvsem epistemični standardi, zapovedni standardi in standardi relativne morale, mednje pa lahko vključimo tudi osebne predsodke, okus in tako naprej. Skladno z relativističnim modelom torej izjava, kakršna je »X je pravična država«, izraža neko propozicijsko vsebino, ki jo je primeroma mogoče ponazoriti kot »[INT(X je nepravična država)]«, pri čemer »INT« pomeni intenzijo, katere (relativna) resničnost je ob danih parametrih w, l in t odvisna od izbranega standarda C.

44Morebitna nesoglasja bodo mogoča le v primeru, da imamo enako intenzijo (tj. neke vrste lekton, ki ga ne glede na spreminjajoče se kontekste določa ista n-terica). Intenzija pa še ne predstavlja celotne vsebine izjave. To dobimo šele ob ekstenziji, ki jo sodoločajo parametri okoliščin vrednotenja. V tem smislu je relativizem zaznamovan z določenim pluralizmom parametrov vrednotenja. Na Alexyjevem primeru se to kaže tako, da bi bila lahko neka država, ki vzpostavlja telesne kazni za kričeče otroke, pravična po oceni A-ja (če ta na primer sprejema standard, ki absolutno prednost namenja vrednoti spokojnosti, in sovraži otroke), nepravična pa po oceni B-ja (ki obožuje otroke in njihov hrup). Zato bo torej izjava »X je nepravična država« resnična za A in neresnična za B.

45Zavračanje relativiziranja pravilnosti z zunanjimi parametri Alexyja privede do njene opredelitve na krožni, s tem pa napačni način. Izjava »X je pravična država« naj bi bila utemeljena, če in samo če so norme te države moralno pravilne. In od kod izhaja moralna pravilnost dejanja, ki predpisuje »p«? V Alexyjevem pojmovanju je ta predstavljena kot nekaj, kar je lastno sami normi – to pa pomeni, da smo se zavrteli v krogu. V tem smislu naj bi bili predpisi podobni trditvam. Jasno je namreč, da so izjave v obliki »Op je pravilno, če in samo če Op« (na primer: »Obvezno je voliti, če in samo če je voliti obvezno«) prav tako krožne kot izjave »p je resnično, če in samo če p« (ali »Maček je na predpražniku, če in samo če je maček na predpražniku«).

46Zdi se, da bolj dobrohotne razlage niso mogoče. V Alexyjevem pojmovanju namreč ni nobenega orodja za semantični vzpon (tj. vzpon od jezika k metajeziku), ki bi omogočal, da zgornjo izjavo razložimo z uporabo navedka: »ʻObvezno je volitiʼ je pravilno, saj je obvezno voliti.« Nasprotno: po Alexyju sta obe obveznosti enaki in pripadata isti ravni govora.

Za velikodušne komentarje k predhodni različici tega besedila se zahvaljujem Mauru Barberisu, Nicoli Muffatu in Andreju Kristanu. Brez njihove pomoči ne bi prepoznal nekaterih svojih napak, kakovost končnega izdelka pa bila tako gotovo manjša. Zahvaljujem se tudi Matiji Žgurju za njegovo potrpežljivost pri prevajanju v slovenski jezik.

Top of page

Bibliography

Robert Alexy, 2002: Begriff und Geltung des Rechts (1992). Angl. prevod Stanley L. Paulson & B. Litschewski Paulson. The Argument From Injustice. Oxford: Oxford University Press.
––, 2005: Balancing, Constitutional Review and Representation. International Journal of Constitutional Law 3 (2005) 5. 572–581.
––, 2008: On the Concept and Nature of Law. Ratio Juris 21 (2008) 3. 281–299.
––, 2012: Theorie der Grundrechte (1994). Ita. prevod. Teoria dei diritti fondamentali. Ur. Matthias Klatt. Bologna: Il Mulino.
––, 2012b: Comments and Responses. Institutionalized Reason. The Philosophy of Robert Alexy. Oxford: Oxford University Press. 319–357.
––, 2014: Constitutional Rights and Proportionality. Revus (2014) 22. 51–65.
John L. Austin, 1975: How to Do Things with Words (2nd ed.). Ur. Sbisà & Urmson. Oxford: Claredon Press.

Robert M. Covert, 1975: Justice Accused. Antislavery and the Judicial Process. Boston (Mass.): Yale University Press.

Ronald Dworkin, 1975: The Law of the Slave-Catchers. Times Literary Supplement. 5 Dic. 1975.
––, 1986: Law’s Empire. Cambridge: Harvard University Press.

Manuel Garcia-Carpintero & Max Kölbel (ur.), 2008: Relative Truth. Oxford: Oxford University Press.
John Gardner, 2012: How Law Claims, What Law Claims. Institutionalized Reason. The Jurisprudence of Robert Alexy. Ur. Matthias Klatt. Oxford: Oxford University Press. 29–44.
Paul Grice, 1978: Further Notes on Logic and Conversation. Syntax and Semantics (1978) 9. 113–127.

George E. Moore, 1993: Moore’s Paradox. G.E. Moore: Selected Writings Ur. Thomas Baldwin. London: Routledge.

Carlo Penco, 2008: Truth, Assertion and Charity. Peruvian Journal of Epistemology. 1–11.

Marina Sbisà, 1989: Linguaggio, ragione, interazione. Per una pragmatica degli atti linguistici. Bologna: Il Mulino.
Mark Schroeder, 2010: Noncognitivism in Ethics. New York (NY): Routledge.
Anthony J. Sebok, 1991: Judging the Fugitive Slave Acts. The Yale Law Journal 100 (1991) 6. 1835–1854.

Timothy Williamson, 2002: Knowledge and its Limits. Oxford: Oxford University Press.
Robert P. Wolff, 1970: In Defense of Anarchism. New York (NY): Harper & Row.

Top of page

Notes

1 Alexy (2008).

2 Alexy (2012a: 229 in naslednje).

3 Alexy (2012a: III pogl.).

4 Alexy (2012a: 152 in naslednje).

5 Alexy (2012a: spremna beseda).

6 Alexy (2012a: 621 in naslednje).

7 Invazivnosti ni mogoče nikoli opredeliti v absolutnem smislu, temveč vedno kot relativno v razmerju do sklopa empiričnih vedenj in vrednostnih domnev.

8 Lestvice številskih vrednosti, uporabljene pri utežnem obrazcu, so diskretne in ne zvezne.

9 Alexy (2014: 61)

10 Alexy (2014: 61).

11 Alexy (2014: 61–62).

12 Alexy (2012b).

13 Alexy (2005).

14 Alexy (2002: 33–36). V odsotnosti takšne zatrditve sploh ne moremo govoriti o pravni normi in pravnem sistemu; če je prisotna, vendar ji ni zadoščeno, pa imamo opravka s pravno normo ali sistemom, ki je pomanjkljiv.

15 Alexy (2002: 35 in naslednje).

16 Alexy (2002: 37).

17 Alexy (2002: 38 in naslednje).

18 Moore (1993: 207 in naslednje).

19 O tem glej odlično rekonstrukcijo, ki jo podaja Schroeder (2010: 41 in naslednje).

20 Glej, na primer, Austin (1975: 132 in naslednje); Williamson (2002: XI pogl.).

21 Penco (2008: 2).

22 Sbisà (1989: 115): »Ukaz ob umanjkanju avtoritete postane zahteva, protest, morda izziv /…/«

23 Pogojno bi se lahko uklonili dodajanju pogojev, a ti ne bi mogli imeti nobene povezave z moralnimi normami. Dodali bi lahko na primer pogoj, da se mora pristojni organ zavedati oblasti, ki jo izvaja nad naslovnikom dejanja, in da mora torej verjeti, da bo naslovnik vsaj načeloma pripravljen sprejeti ukaz in da ga bo sposoben razumeti. Na splošno glej glede pogojev posrečenosti Austin (1975: 17–37).

24 Grice (1978: 118–119).

25 Covert (1975).

26 Covert navaja številne primere. Omenjam le nekatere, sledeč izboru Seboka (1991: 1835, op. 6): Miller v. McQuerry,17 F. Cas. 335, 339 (C.C.D. Ohio 1853) (No. 9,583); Norris v. Newton, 18 F. Cas. 322, 326 (C.C.D. Ind. 1850) (No. 10,307); Giltnerv. Gorham, 10 F. Cas. 424, 432 (C.C.D. Mich. 1848) (No. 5, 453); Vaughanv. Williams, 28 F. Cas. 1115, 1116 (C.C.D. Ind. 1845) (No.16,903).

27 Glej Sebok (1991); Dworkin (1975) in (1986: 411).

28 Gardner (2012).

29 Wolff (1970).

30 Glej npr. dela, objavljena v Garcia-Carpintero & Kölbel (2008).

Top of page

List of illustrations

URL http://revus.revues.org/docannexe/image/2906/img-1.png
File image/png, 1.8k
Top of page

References

Bibliographical reference

Alessio Sardo, « Alexy, sorazmernost in zatrjevanje pravilnosti », Revus, 22 | 2014, 7–19.

Electronic reference

Alessio Sardo, « Alexy, sorazmernost in zatrjevanje pravilnosti », Revus [Online], 22 | 2014, Online since 25 June 2014, connection on 25 March 2017. URL : http://revus.revues.org/2906

Top of page

About the author

Alessio Sardo

Raziskovalni štipendist (ital. assegnista di ricerca) in doktorand, Inštitut Tarello za pravno filozofijo pri Univerzi v Genovi

   Alessio Sardo
Tarello Institute for Legal Philosophy
Via Balbi 30/18
16126 Genoa
Italy

E-mail: alessiosardo@ymail.com

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org