Skip to navigation – Site map
Revusov kanon

Dejstvo, najstvo in logika

Is, Ought, and Logic
Kazimierz Opałek and Jan Woleński
Translated by Vojko Strahovnik and Vesna Česen
p. 13–30
This article is a translation of:
Ser, deber y lógica

Abstracts

The paper discusses Is/Ought problem in light of the relationship between deontic logic and the logic of norms. The authors focus first on noncognitive solutions of Weinberger and von Wright. After refuting both of them as unsuccessful, they defend a non-linguistic conception of norms, which takes norming to be an act of some sort, norm the product of such an act, and normative statement the expression of the norm. | This article was published in English in Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie, Vol. LXXIII (1987) No. 3, 373–385.

Top of page

Full text

1 Uvod

  • 1 Glej Stuhlmann-Laeisz 1983; von Wright (1985: 263‒281); Weinberger (1984: 454‒469).

1Opazila sva povečano zanimanje za tako imenovani problem je/naj (angl. Is/Ought problem) in posledice, ki jih ima ta za logiko.1 Ta problem ima tudi nekatere nadaljnje vidike, med drugim ontološke in epistemološke, vendar se bova v tem članku osredotočila na logične vidike, medtem ko bova druge omenila zgolj obrobno.

2 Logični problem je/naj je povezan z določenim razredom izjav, ki jih bova začasno imenovala »najstvene izjave«. Najstvene izjave so, prvič, stavki v slovničnem smislu. Drugič, so bodisi enostavni stavki bodisi z vezniki sestavljeni stavki. In nazadnje, so premise in zaključki sklepanj, ki jih bodisi intuitivno sprejemamo kot logično pravilne bodisi ne. Preproste in sestavljene najstvene izjave in sklepanja, v katerih te nastopajo, niso nikakršna filozofska iznajdba, kajti zlahka jih najdemo v običajnem jeziku ali pa v strokovnem jeziku moralistov in pravnikov. Torej je logična analiza najstvenih izjav očitno upravičena s sklicem na prisotnost tovrstnih izjav v jezikovnih sistemih, ki so v rabi v vsakdanji praksi ljudi.

3 Raba izraza »najstvene izjave« ničesar ne predpostavlja, saj je ta izraz razmeroma nevtralen. Reči, da se v določenem jeziku pojavljajo najstvene izjave, pomeni zgolj izpostaviti neko dejstvo. Nič onkraj tega tudi ne izrečemo s tem, da so najstvene izjave enostavne ali sestavljene ali pa da so členi v sklepanjih. Na videz so stvari drugačne, saj bi se lahko zdelo, da s tem izrazimo določene logične ali pa vsaj slovnične resnice. Vseeno pa je nenavadno, da v sedanjih slovničnih razvrstitvah ni razdelka za »najstvene izjave«. Edino neizpodbitno dejstvo s slovničnega vidika je to, da najstvene izjave obravnavamo kot stavke. Torej problema najstvenih izjav ne moremo izpeljati zgolj iz slovnice. Kako je ta problem sploh nastopil in kako je povezan s problemom je/naj? Ne misliva ga pojasnjevati s pomočjo kakšne kratke zgodovinske analize, saj naju zanima zgolj sedanje stanje tega vprašanja.

4 Samo poimenovanje našega problema napeljuje k razlikovanju med dejstvom in najstvom oziroma med »je« in »naj«. Ponovno morava poudariti, da takšnega razlikovanja ne moremo izpeljati iz obstoječe slovnice, ki kvečjemu upravičuje razlikovanje med povednimi, vprašalnimi in velelnimi stavki. Vendar pa se filozofu ni treba omejevati s slovničnimi razlikovanji. Če bi bilo tako, potem se problem modalnih stavkov sploh ne bi vzpostavil in se z razmerjem med npr. »je« ter »nujno je« niti ne bi ukvarjali.

5 Če izvzamemo poskuse zvedbe najstvenih izjav na ukaze, potem lahko okvirno prepoznamo naše vprašanje kot to, ki zadeva razmerje med povednimi dejstvenimi stavki (angl. is-sentences) in najstvenimi stavki (angl. ought-sentences), tj. stavki, ki vsebujejo besede iz družine »naj«.

6Za zdaj ne bova izpostavila nobene analogije med problemom modalnih stavkov in problemom najstvenih stavkov. Če bi začela s to analogijo, bi s tem v resnici zgolj zameglila sliko. Ločevanje med trdilnimi, problematičnimi in apodiktičnimi stavki je navzoče znotraj množice povednih stavkov, medtem ko je razlika med dejstvenimi in najstvenimi stavki včasih razumljena kot takšna, ki sodi izven obsega povednih stavkov. To je povezano z dvojno rabo izraza »najstvena izjava«. V prvem primeru izraz uporabljamo za povedne stavke, ki opisujejo obstoj predpisov, prepovedi ali dopustitev, povezanih npr. z določenim pravnim ali moralnim sistemom; za takšne najstvene izjave bova odslej uporabljala izraz »deontične izjave«. V drugi rabi pa z najstvenimi izjavami merimo tudi na norme. Problem je/naj je problem, ki zadeva razmerje med povednimi stavki in normami. V glavnem se ta problem zvede na razmerje med povednimi stavki, ki niso deontični stavki, in normami, čeprav, kot bomo videli kasneje, celostna obravnava vključuje tudi razmislek o razmerju med deontičnimi stavki in normami. Za zdaj pa bova vseeno omejila razpravo na najpogostejšo različico problema je/naj, na različico, s katero se srečamo v polemiki med kognitivizmom in nekognitivizmom.

2 Problem nekognitivistov

7Kognitivisti razumejo najstvene izjave kot neke vrste povedne stavke, medtem ko nekognitivisti trdijo, da te izjave tvorijo posebno kategorijo. Obstajajo seveda različni kognitivizmi in različni nekognitivizmi. Kognitivizem je lahko naturalističen ali nenaturalističen, medtem ko gre pri nekognitivizmu vselej za bolj ali manj skrajno obliko emotivizma. Kognitivisti zagovarjajo, da so najstvene izjave lahko resnične ali neresnične, nekognitivisti to zanikajo. Za kognitivizem se najstvene izjave nanašajo na materialno ali idealno stvarnost in imajo zatorej tudi običajne logične vrednosti, medtem ko za nekognitiviste izražajo zgolj človekove naravnanosti in zato niso niti resnične niti neresnične. Po tem orisu razlik lahko sedaj opustiva rabo nevtralnega izraza »najstvena izjava« in uporabljava izraz »norma«.

  • 2 Jörgensen (1938: 288–296); Woleński (1977: 265–276).

8 Ti premisleki razkrivajo, da so razlogi za trditev, da norme bodisi imajo običajne logične vrednosti bodisi jih nimajo, raznoliki ter segajo do temeljnih filozofskih vprašanj, npr. ali se norme nanašajo na stvarnost, in če se, na kakšno stvarnost. Kot sva že opozorila, naju prvenstveno zanimajo logični vidiki problema je/naj. Na splošno rečeno se ta problem izteče v vprašanje obstoja logike norm. Problem sestavljenih norm in sklepanj, ki »vključujejo« norme, se pokaže kot pomemben šele v razpravi med kognitivizmom in nekognitivizmom. Eno izmed vprašanj, o katerih mora nekognitivist razmisliti, je, kako so sploh mogoča normativna sklepanja, tj. sklepanja, ki vsebujejo norme kot premise ali sklepe oz. zaključke, ko pa norme niso niti resnične niti neresnične. Stanje glede obeh stališč si lahko zamislimo s pomočjo »igre«, ki se začne z vprašanjem, ali so norme resnične oz. neresnične. Kognitivist odgovori pritrdilno in zanj se igra s tem prvim korakom tudi konča. Posledica takšnega odgovora je tudi pritrdilen odgovor na vprašanje, ali je logika norm mogoča. Kognitivistu tako preostanejo zgolj formalni problemi, kot je npr. izbira jezika in aksiomatike te logike. Nekognitivist na izhodiščno vprašanje odgovori nikalno in zanj se igra s tem nikakor ne konča. Postavi si nadaljnje vprašanje, ki meri zgolj na obstoj logike norm. Če nanj odgovori pritrdilno, potem jo bo razglasil za »specifično logiko norm« ter jo začel graditi, če tako želi. Lahko pa odgovori tudi nikalno, da torej logika norm ni mogoča. Obe sta zastopani v obstoječi literaturi. Ota Weinberger zagovarja logiko norm, medtem ko ji Georg Henrik von Wright nasprotuje. Obstoj normativnih sklepanj upravičuje prvo stališče, medtem ko za drugo pomeni postavko, ki je ni lahko razložiti. Spomnimo se na t. i. Jörgensenovo dilemo, ki lepo ponazori položaj nekognitivizma.2 Dilema izhaja iz naslednjih trditev:

(1) Deli logično pravilnih sklepanj so lahko zgolj povedne, tj. resnične oz. neresnične izjave.
(2) Norme niso povedne izjave.
(3) Norme torej ne morejo biti deli logično pravilnih sklepanj.
(4) Obstajajo logično pravilna normativna sklepanja.

  • 3 Von Wright (1985: 275 in nasl.); glej tudi von Wright (1984: 451 in nasl.).

9Uvidimo lahko, da trditev (3) sledi iz (1) in (2), a da ni združljiva s (4). Nekognitivisti, kot je Weinberger, poskušajo vseeno upravičiti trditev (4) s sklicevanjem na posebno logiko norm, medtem ko morajo nekognitivisti, kot je von Wright, najti kakšno drugo rešitev. V temu smislu je von Wrightovo pojmovanje »tehničnega najstva« predlog prav v tej smeri.3 Obravnavala ga bova v nadaljevanju prispevka.

  • 4 Edini pomembnejši nasprotnik teze o logični vrzeli med dejstvi in najstvi je Searle (1964: 43–58); (...)

10 Poleg ontoloških, epistemoloških in psiholoških argumentov se nekognitivisti opirajo tudi na argument o vrzeli med dejstvom in najstvom, med je in naj. Ta argument zatrjuje, da je norme nemogoče izpeljati zgolj iz povednih izjav, in obratno. Argument, ki ga je oblikoval Hume, ponovil Kant in ga v natančnejšo obliko prenovil Poincaré, je dandanes skoraj brez izjeme sprejet.4 Tudi midva ga sprejemava. Ne glede na to tega argumenta ne smemo razumeti kot odločilnega v sporu med kognitivizmom in nekognitivizmom. Kognitivisti lahko norme razumejo kot vrsto modalnih izjav v širšem smislu. Vendar pa se norm v družini modalnih izjav ne da razločiti od drugih po tem, da niso izpeljive iz čistih povednih, tj. nemodalnih izjav. Med tezami modalne logike imamo primera LA → A in A → MA. Ti tezi izražata logično povezavo med modalnimi in nemodalnimi izjavami. Predpostavimo zapis »XBA« za izjavo »X je prepričan, da A«. V okviru logike stavkov o prepričanjih ne moremo sprejeti niti XBA → A niti A → XBA. Stavki tipa XBA torej niso logično izvedljivi iz povsem povednih stavkov in obratno. Hkrati pa je vsaka izjava tipa XBA resnična ali neresnična, torej je izjava v logičnem smislu. Argument o neizpeljivosti norm iz povednih izjav torej ni dokončen glede spora, ki nas zanima, kajti norme so lahko resnične ali neresnične in hkrati neizpeljive iz takšnih izjav. Torej logična vrzel med dejstvi in najstvi ne izključuje možnosti logike norm. Sklicevanje na to vrzel pa ima omejitve tudi zaradi drugih razlogov. Obstaja namreč mešano sklepanje, ki je sestavljeno iz norm in povednih izjav. Argument vrzeli zanje ne velja, čeprav so ta sklepanja nedvomno normativna. Ta problem je bistven in tak, da še vedno poraja vprašanje, ali imajo norme običajne logične vrednosti resnice in neresnice.

11 Kot sva že poudarila, se logični vidiki problema je/naj nanašajo predvsem na vprašanje obstoja logike norm. Tako kognitivisti kot nekognitivisti sprejemajo obstoj deontičnih izjav in njihove, tj. deontične logike. Priznati gre, da sicer ni strinjanja glede »pravega« sistema deontične logike, toda ne glede na različna stališča o tem vprašanju prevladuje splošno strinjanje, da je deontična logika povsem upravičeno del sodobne formalne logike. Glede vprašanja o obstoju logike norm pa lahko zavzamemo (i) kognitivistično stališče, da logika norm obstaja, ker so norme lahko resnične ali neresnične, (ii) pozitivno nekognitivistično stališče, da logika norm obstaja, a ne temelji na pojmih resnice in neresnice, ali (iii) negativno nekognitivistično stališče, da logike norm ni. Na podlagi sprejemanja obstoja deontične logike lahko tako razlikujemo med naslednjima stališčema:

(I) Deontična logika obstaja, logika norm pa ne.
(II) Obstajata tako deontična logika kot logika norm.

12Sprejemanje (II) dodatno vodi do nadaljnjega vprašanja: kakšen je odnos med deontično logiko in logiko norm? Odgovora nanj določata naslednji dve stališči:

(IIa) Deontična logika in logika norm sta vzporedna sistema.
(IIb) Logika norm je pogoj deontične logike.

13Zagovarjala bova stališče (I), vendar morava poprej kritično analizirati stališče (II).

  • 5 Stenius (1963: 247–260).

14Ad (IIa). To stališče predpostavlja dvojno razlago »najstva«, in sicer opisno in predpisno.5 Člani družine »naj« so glede na prvo razlago vključeni v deontične izjave, glede na drugo pa v norme. Oblikujemo lahko abstraktni formalizem, ki ga lahko razlagamo bodisi opisno bodisi predpisno. Takšno razumevanje navadno temelji na domnevi, da sta množici opisnih in predpisnih tez sintaktično identični. Seveda pa se postavlja vprašanje, kakšen je namen takšne dvojnosti. Medtem ko je deontična logika nekako semantično opredeljiva, dobimo logiko norm brez takšne semantične upravičenosti oz. utemeljenosti. Predpostavimo sedaj, da zagovornik takšne razlage trdi, da množici tez teh dveh logik nista nujno identični. Torej bi obstajala določena teza v logiki norm, ki hkrati ne bi bila teza deontične logike, in obratno. V tem primeru bi morali potem tudi zavrniti obstoj univerzalnega formalizma glede te dvojne interpretacije ter semantično pojasniti razliko med obema množicama tez. V teh razlagah, kolikor so nama znane, nisva našla nobenega takšnega pojasnila oz. razlage. Sklenemo lahko torej, da takšno razumevanje ne ponuja teoretičnega upravičenja logike norm z vidika nekognitivizma; za kognitivizem pa takšno vzporedno razumevanje tako ali tako ni zanimivo.

  • 6 Weinberger (1984: 426 in nasl.); Kalinowski (1974: 39–63).

15Ad (IIb). Splošne razloge za tezo, da je logika norm pogoj deontične logike,6 lahko izpostavimo na naslednji način. Deontične izjave so relativne v smislu, da so predpisi, prepovedi in dopustitve vedno utemeljeni v nekem normativnem sistemu, tj. sistemu, ki sestoji iz norm. Logične relacije med normami so torej predhodnice logičnim relacijam med deontičnimi izjavami, in tako deontična logika predpostavlja logiko norm. Takšno stališče lahko privzamejo tako kognitivisti kot nekognitivisti. Vendar bo za kognitivista to razlikovanje zgolj razlikovanje med absolutno in relativno deontično logiko. Zaradi tega nas v zvezi s tem zanima zgolj nekognitivistično stališče. In tudi tu glede stališča (IIb) velja enako kot prej za (IIa) – logiko norm je treba semantično upravičiti oz. utemeljiti.

16Ad (IIa) in (IIb). V obeh primerih je torej problem v semantičnem upravičenju logike norm, ki se – glede na izhodišča nekognitivizma – ne more sklicevati na klasično modelnoteoretsko semantiko, kajti ta temelji na pojmu resnice.

  • 7 Weinberger (1984: 458 in nasl.).

17Argumente v podporo (IIb) je nedavno podal Ota Weinberger,7 ki predpostavlja določeno semantično ustreznico za predpisujoči govor. Vendar pa gre za dokaj splošen predlog, ki nam ne razkrije, kako lahko v tej »novi semantiki« nadomestimo tradicionalne semantične pojme kot npr. izpolnitev, resnica in model, in brez tega nadaljnja razprava o tem predlogu ni mogoča. Bolj določni so njegovi predlogi o tem, da je treba preseči standardno pojmovanje logike, ki mu pravi »pojmovni konservatizem«.

3 Weinberger

18Weinberger (1984: 459) zapiše:

Prepričan sem, da obstajajo tehtni razlogi za to, da pojmovno ne izenačujemo logike in logičnih operacij (posebej sklepanja) z resničnostno-funkcionalnimi opredelitvami teh pojmov. Zdi se, da bi bila naloga analiziranja vprašanj, normativnih stavkov, ne-ekstenzionalnih operatorjev (npr. »zato ker«), formalnih teleoloških relacij in formalne aksiologije zelo otežena, če ne že povsem nemogoča, če bi privolili v to, da logika ni nič drugega kot resničnostno-funkcionalna analiza.

19Weinberger tako nadalje, sklicujoč se na načelo tolerantnosti Rudolfa Carnapa, predpostavi preseganje logike, ki je utemeljena na pojmu resnice.

20 Opozoriti pa velja na to, da je prav v navedenih Weinbergerjevih delih zaslediti »pojmovni konservatizem«. Carnapovo načelo tolerantnosti se nanaša na izbiro sintakse in je bilo oblikovano v obdobju, ko je bila logika zvedena na sintakso. Od tridesetih let naprej pa imamo na polju logike obdobje semantike. To tudi pomeni, da mora biti kateri koli logični sistem raziskan tudi z vidika semantične popolnosti, te pa ne moremo niti formulirati onkraj teorije modelov. Tako bi torej Weinberger moral razširiti Carnapovo načelo tolerantnosti na semantiko. Temu pa bi sledili že omenjeni problemi semantike za logiko norm. Dokler to ni razrešeno, lahko upravičeno dvomimo glede logike norm, teh dvomov pa ne moremo obravnavati zgolj kot »pojmovnega konservatizma«. Z najinega vidika lahko štejemo uspešnost »nove« semantike za ne preveč verjetno, kajti opredelitev izpolnitve nekako naravno vodi k opredelitvi resnice in ni lahko razumeti, kako bi lahko vodila kam drugam.

  • 8 Opałek & Woleński (1973: 169–185) in (1986: 83–88); Woleński (1980a: 507–510).

21 Weinberger ponudi tudi nekaj bolj specifičnih argumentov za logiko norm. Nekateri izmed njih opozarjajo na nezadostnost deontične logike in naj bi zaradi tega razloga upravičevali posebno logiko norm. Pri obravnavi teh argumentov, ki sledi, bova izpustila težave glede dopustitev oz. dovoljenj, o katerih sva govorila že v predhodnih člankih.8

223.1. Weinberger trdi, da nekonsistentnosti v normativnem sistemu ne moremo zvesti na nekonsistentnost deontičnih izjav. Predpostavimo, da imamo v normativnem sistemu S dve normi, OA in O¬A. Takšno situacijo lahko opišemo z izjavama (a) in (b):

(a) »A je v S zapovedan.«
(b) »A je v S prepovedan.«

23Obe izjavi sta resnični, čeprav sta normi OA in O¬A protislovni. Očitno pa je, da dve resnični izjavi ne moreta biti v protislovju. Vendar je veljavnost tega argumenta odvisna od tega, kako bi takšno situacijo obravnavala logika norm, kajti v sistemu S imamo dve protislovni normi, ki jima je treba pripisati različni »logični vrednosti«. Kako lahko to storimo, če pa normi pripadata istemu sistemu? Za zdaj je torej teza o logiki norm kot pogoju deontične logike vprašljiva. Ne želiva pa se izogniti najinemu komentarju Weinbergerjevega argumenta. Po najinem mnenju težava ni povezana z deontično logiko, ampak s pojmom normativnega sistema. Logika nam namreč narekuje pojmovanje, po katerem je normativni sistem konsistenten. To pa se zdi v neskladju s tem, da so nekonsistentni predpisi v normativnih sistemih pogost pojav. Smo torej prisiljeni sprejeti obstoj nekonsistentnih normativnih sistemov? Predpostavimo, da ima sodnik na voljo pravni sistem s parom norm OA in O¬A. Če se bo odločil uporabiti OA, se bo postavilo vprašanje, zakaj ni upošteval O¬A. Verjetno bo odgovoril, da je O¬A neveljavna, in obratno, če bo uporabil O¬A, bo trdil, da je OA neveljavna. Lahko bi torej rekli, da v tem primeru de facto obstajata dva različna normativna sistema. Torej je resnična izjava (a) ali pa izjava (b), nikoli pa obe hkrati. Po drugi strani iz deontične logike sledi, da lahko iz protislovne množice deontičnih izjav izpeljemo katero koli izjavo, to pa je posledica pripoznavanja protislovnih deontičnih izjav kot resničnih.

243.2. Drugi Weinbergerjev argument, o katerem želiva razpravljati, je povezan s t. i. sankcijskimi normami. Predpostavimo (c) in (d):

(c) »A je obvezen oz. predpisan.«
(d) »Če ¬A, potem mora nastopiti s

25Pri tem s pomeni določeno sankcijo. Ampak ko predpostavimo t. i. semantiko popolnih svetov, ni nobenega takšnega sveta, v katerem bi bila resnična tako A kot ¬A. Iz (c) in (d) pa sledi (e):

(e) »Nastopiti mora s

  • 9 Jones & Pörn (1985: 275–290).

26Ta posledica pa ne more biti resnična v nobenem popolnem svetu, ker je ¬A v vsakem takšnem svetu neresničen. Sankcijske norme so tako z vidika deontične logike nesmiselne. Spet pa ni znano, kako bi to težavo razrešila Weinbergerjeva logika norm. Z najine strani lahko zgolj nakaževa, kaj bi bilo treba storiti v deontični logiki, pri čemer pa ne trdiva, da tukaj obstaja rešitev, ki bi bila brez vsakih težav. Izjava (e) je glede na semantiko popolnih svetov resnična v t. i. dejanskem svetu, če in samo če je izjava ¬A → s resnična v vsakem popolnem svetu. Ker je ¬A v vsakem takšnem svetu neresnična, je potem izjava ¬A → s resnična. To bi že lahko bil tudi odgovor na Weinbergerjev problem, če ne bi bilo nobenih drugih resničnih izjav, ki bi ¬A pripisovale katero koli drugo sankcijo; kar pa nikakor ni dobra posledica. Lahko pa predpostavimo, da je vedno v veljavi pravilo, ki prepoveduje predpis kakršnih koli sankcij za prepovedana dejanja, razen tistih, ki so izrecno predvidene. Potem v nobenem popolnem svetu ne bi moglo biti tako, da je s, ki je povezana z ¬A, ali katera koli druga s resnična. Poleg tega ne vidiva temelja, da bi izpeljali (e) iz kakšnih premis; dejansko se zdi, da je (e) kot ločena norma neutemeljena. Če kdo ne bi sprejel tega razmišljanja, bi se lahko oprl tudi na razširitev deontične logike na t. i. nepopolne svetove, ki so med drugim predlagani prav zaradi razlage situacij kršitev dolžnosti.9

27 Če povzameva, lahko torej ugotoviva, prvič, da ni prav lahko uvideti, na kakšen način naj bi bila logika norm pogoj deontične logike, in drugič, da lahko Weinbergerjeve argumente proti deontični logiki zavrnemo znotraj slednje. Torej ni nobenih drugih razlogov za upravičenje obstoja logike norm.

  • 10 Von Wright 1985.

28 V povezavi s sedanjo razpravo o logičnih vidikih problema je/naj pa morava obravnavati še pojem tehničnega najstva, ki ga je vanjo vpeljal Georg Henrik von Wright.10

4 Von Wright

29Problemi, povezani s tehničnim najstvom, so, sicer pod različnimi imeni, že dolgo predmet praktične filozofije. Za najin namen se nama ni treba ukvarjati z vsemi različnimi stališči in podrobnostmi te problematike. Dovolj je poudariti, da so po prevladujočem stališču, ki ga sprejema tudi von Wright, izjave, ki izražajo tehnično najstvo, dejstvene izjave, ki izražajo praktično nujnost glede določenega ravnanja kot sredstva za doseganje izbranega cilja; so torej povedne izjave.

30 Tehnično najstvo je glede na von Wrightovo pojmovanje najprej mogoče uporabiti pri dokazovanju, da so poskusi izpeljave najstva iz dejstev, ki jih najdemo v sodobni razpravi (John R. Searle, Max Black), zmotni (4.1). In drugič, z njim lahko presežemo težave, ki so v logiki norm in deontični logiki povezane s t. i. hipotetičnimi normami (4.2).

314.1. Pri prvem vprašanju von Wright zapovrstjo analizira pogosto obravnavano izpeljavo Searla in nato še Blacka.

32Searlovo izpeljavo lahko zvedemo na sklepanje naslednje oblike:

Prva premisa: Kdor koli da obljubo, si s tem naloži obveznost, da jo izpolni.
Druga premisa: A je obljubil p.
Zaključek: A mora storiti p.

  • 11 Stuhlmann-Laeisz (1983: 24).

33 Medtem ko von Wright sprejema Searlov pogled, da sta obe premisi dejstveni izjavi, hkrati trdi, da zaključek ne izraža pristnega najstva, ampak tehnično najstvo praktične nujnosti, tj. če p ne bo storjeno, potem se obljuba ne bo uresničila. Zaključek je torej prav tako dejstvena izjava, kar pomeni, da je izpeljava najstva iz dejstev zgolj navidezna. Opozoriti je treba, da se pri razlikovanju med predpisi in opisi v naravnem jeziku, v katerem je omenjeno sklepanje podano, srečamo s težavami.11 Tako prvo premiso kot tudi zaključek lahko razumemo različno. V običajnih kontekstih bi tako zaključek pomenil: »A je obljubil p in torej mora storiti p« (pristno najstvo), in ne »A je obljubil p, torej je p, ki ga stori A, potrebno sredstvo za izpolnitev obljube« (tehnično najstvo). Von Wrightova rešitev se tako ne sklada z običajnim pomenom zaključka in torej ne pomeni prepričljive zavrnitve Searlove izpeljave.

34 Prav tako moramo biti pozorni na naravo tega sklepanja. Če to temelji na t. i. neformalni logiki, potem pravzaprav ne gre za sklepanje, temveč za besedno manipulacijo oz. zavajanje, ki izkorišča nejasnost našega običajnega jezika. Če je po drugi strani mišljeno kot deduktivno sklepanje, potem je že vnaprej jasno, da je Searlov cilj nedosegljiv, kajti v zaključku ne moremo imeti ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v premisah. Tako bi morali razumeti »moral bi storiti p« v skladu s prvo premiso v smislu »si s tem naloži obveznost p« (pripoznano kot opisno) ali pa to v prvi premisi razumeti kot »mora storiti p« (pripoznano kot predpisno). V prvem primeru tako izpeljava najstva iz dejstev ne uspe, v drugem primeru pa se pretvori v izpeljavo najstva iz najstva in dejstev (v t. i. mešano sklepanje, ki ga nekateri avtorji intuitivno upravičujejo, a je vseeno sporno, ker umanjka teoretična podlaga za takšno upravičenje). Podobno bi morali tudi glede na von Wrightovo razlago vključiti tehnično najstvo v zaključek in v prvo premiso; to bi resda pomenilo odmik od problema, ki ga zastavi Searle, a hkrati ne bi šlo za umeten način vpeljave tehničnega najstva.

35 Avtorji, ki zagovarjajo mešano sklepanje, ugovarjajo, da Searlovo sklepanje vsebuje skrito normo o dolžnosti izpolnitve obljube, kar zavrne izpeljavo najstva iz dejstva ter jo nadomesti z izpeljavo najstva iz najstva in dejstva. Še bolj preprosto pa bi bilo postaviti pod vprašaj status prve premise kot dejstvene izjave, kajti – kot nam to pokaže formulacija določenih pravnih pravil – pod takšno obliko izražanja je lahko skrit predpis (»si s tem naloži obveznost« bi lahko pomenilo »je obvezan, da …«). Vendar moramo biti pozorni na to, da status zaključka, prve premise in tudi domnevne skrite premise ostaja nejasen, kajti vse so oblikovane v naravnem jeziku. Tudi če bi privzeli, da vključujejo pristno najstvo, bi jih lahko razlagali bodisi kot norme bodisi kot deontične izjave (z opisnim najstvom). V slednjem primeru pri sklepanju tako ne bi šlo za izpeljavo najstva iz dejstva (ali najstva iz najstva in dejstva). Enako je ugotovil tudi von Wright.

36 Če pa predpostavimo, da sklepanje vključuje predpisno najstvo, potem ga moramo glede na pravilno interpretacijo celote pripoznati kot mešano sklepanje v obliki t. i. praktičnega silogizma. Če obe premisi razumemo kot povedni izjavi, potem bo tak tudi zaključek in ne bo šlo za izpeljavo najstva iz dejstva (ali najstva iz najstva in dejstva). Enako lahko sklenemo tudi, če ob sprejemanju predpisnosti zaključka kot predpisno razumemo tudi prvo premiso. To ne zadovolji Searla, ki želi najstvo izpeljati zgolj iz opisnih premis. Obenem to ne zadovolji von Wrighta zaradi logično dvomljive narave mešanih sklepanj, zaradi česar tudi vpelje tehnično najstvo.

  • 12 Black 1964.

37 Blackovo sklepanje je bolj enostavno od Searlovega in se glasi:12 »A in B igrata šah. A poskuša matirati B-ja. Torej mora sedaj potegniti naslednjo potezo … Položaj je takšen, da če ne potegne ravno te poteze, nikakor ne more zmagati v tej partiji.« V tem primeru je von Wrightova kritika utemeljena; gre za tehnično najstvo in izpeljava (pristnega) najstva iz dejstev je zgolj navidezna. Hkrati pa ni očitne podobnosti med obema sklepanjema (tj. Searlovim in Blackovim), zato tudi ne moremo oblikovati skupne oz. enake kritične rešitve.

38 Če bi želeli Blackov primer obravnavati po analogiji s Searlovim, potem bi lahko rekli samo, da ima v dani situaciji – kot tudi v kateri koli drugi – A obveznost oz. dolžnost, da povleče eno od množice potez, ki so dopustne v tej situaciji glede na pravila šaha (pristno najstvo). Čemur tukaj pravimo »situacija«, je enako dvomljivo kot Searlove premise, kajti razlagati bi jo bilo treba takole:

Prva premisa: Vsakdo, ki se odloči igrati šah, si s tem naloži obveznost, da sprejema pravila igre šaha.
Druga premisa: A se odloči igrati šah; … skupaj z vsemi nadaljnjimi dvomi o naravi I. premise in zaključka. Tehnično najstvo torej ne ponuja nobene rešitve za Blackovo »popravljeno« sklepanje, enako kot je to pri Searlu.

39 Tehničnemu najstvu tako spodleti pri »popravi« mešanih sklepanj, na katera se na koncu zvedeta Searlov pa tudi »dopolnjeni« Blackov argument, in s tega vidika je tudi von Wrightovo pojmovanje postavljeno pod vprašaj. Pri tem izraz »popraviti« morda ni najustreznejši, kajti z njim smo nameravali pokazati, da je mešana narava sklepanja očitna, kar pa ni bilo dokazano.

404.2. Preostane še drugi problem tehničnega najstva kot nepogrešljive kategorije deontične logike v luči težav, s katerimi se ta logika sooča glede semantične interpretacije formalizmov t. i. hipotetičnih norm. Zdi se, da v njem sprejema pogled, po katerem tehnično najstvo kot orodje dopolnjuje tradicionalno razumljene deontične modalnosti predpisa, prepovedi in dopustitve; v tem primeru bi imeli opravka z deontično logiko, ki je razširjena z operatorjem tehničnega najstva. Obrazložitev tega pogleda pa ni podana v takšni meri, da bi bili lahko prepričani o pravilnosti te razlage in bi lahko tudi ocenili sprejemljivost takšne razširjene različice deontične logike.

41 Potemtakem obogatitev pojmovnega aparata z vpeljavo tehničnega najstva ne razreši našega temeljnega problema, torej vprašanja obstoja logike norm. Odprti ostajata tako stališče (I) kot (II) – in to v obeh interpretacijah.

  • 13 Woleński (1980b: pogl. III) in (1982: 65–73); Opałek 1987.

42Naj opomniva, da dosedanja razprava glede zadevnega vprašanja razkrije določeno domnevo, ki je skupna obema udeleženima stranema, in sicer:13

(L) Norme so jezikovne izjave.

43 To domnevo (L) lahko razumemo kot značilno tezo jezikovne teorije norm. Dejstvo je, da (L) še bolj zaostri problem, posebej za nekognitivista. Ta mora pripoznati, da obstajajo norme, ki so sestavljene iz preprostih norm in veznikov, identičnih običajnim logičnim konstantam, in da obstajajo sklepanja, katerih deli so tudi norme. In če norme obstajajo kot jezikovne izjave in se za nekatere njihove relacije zdi, da so logične, potem je to težko razložiti. Takšno stanje je precej dramatično v zvezi s stališčem (I), kajti obstaja »logika brez logike«; v zvezi z obema stališčema (II) je nekoliko manj sporno, vendar – kakor sva poskusila pokazati – obe temeljita na dvomljivih predpostavkah. Sedaj se nam zastavi vprašanje, zakaj se ne bi preprosto odločili za kognitivizem, saj argument je/naj ne dokazuje kaj dosti. Sama nameravava postaviti pod vprašaj domnevo (L), ki jo sprejema tudi kognitivizem, medtem ko se nama zdi nekognitivizem brez teze (L) pravzaprav pravilno stališče. A vrnimo se za trenutek k nekognitivizmu z (L). To stališče nam dovoljuje, da norme motrimo s sintaktičnega in pragmatičnega gledišča, vendar zanika semantično naravo norm, kajti če bi norme imele svojo semantiko, potem bi imele tudi svojo logiko. Norme, razumljene kot izjave, imajo nedvomno svoj jezikovni smisel in jih razumemo, kar na manko semantike vrže še posebej čudno senco. Ampak ta manko ni nič naključnega, kakor je pokazala analiza (II).

44 Zavrnitev (L), ki vodi do nejezikovnega pojmovanja norm, je skrajni korak, ki odpravi celoten problem, kajti če norme niso jezikovne izjave, potem ni nič čudnega, da ni logike norm.

5 Nejezikovno pojmovanje norm

  • 14 Obstaja podobnost med nejezikovnim pojmovanjem norm in t. i. ekspresivnim pojmovanjem norm, ki sta (...)

45Obstaja nekaj argumentov, ki govorijo v prid nejezikovnemu pojmovanju norme. Očitno je, da izognitev problemu logike norm ne more biti edini argument, ampak je potrebno tudi neodvisno upravičenje. To sva predstavila že v najinih drugih člankih, tako da bova tukaj zgolj ponovila ter dopolnila nekaj najinih argumentov.14

  • 15 Black (1962: 100 in nasl.).

46 Ko npr. pravniki analizirajo jezik prava, praviloma niso nagnjeni k trditvi, da so norme neposredni predmet te analize. Prej bi se strinjali, da izjave, ki jih analizirajo, izražajo norme. To vseeno ni nedvoumna izhodiščna točka, kajti kdo bi lahko trdil, da so pomeni (norme v logičnem smislu kot analogne propozicijam v logičnem smislu) to, kar je izraženo z zadevnimi izjavami. Zaradi več razlogov, ki jih tu ne bova pojasnjevala, norm ne želiva razumeti kot pomenov najstvenih izjav. Boljše izhodišče je situacija, v kateri bi nekdo govoril o sprejemanju, upoštevanju ali o veljavnosti norm. S tem zagotovo ni mišljeno, da so izjave – ali pa pomeni takšnih izjav – tisto, kar je sprejeto, upoštevano ali veljavno.15 Reči, da nekateri ljudje upoštevajo oz. ubogajo, drugi pa kršijo norme kot izjave, je v nasprotju s slovnico jezika, v katerem govorimo o normah. Po drugi strani pa brez težav sprejmemo govor, da so ukazi ali odločitve tisto, kar je sprejeto, upoštevano in veljavno. In prav to je tisti vzgib za oblikovanje pojma norme, po katerem ta ni izjava.

  • 16 Twardowski 1977.

475.1. Na tej točki se nejezikovno pojmovanje norm sreča z Austinovo teorijo performativov. Ta teorija govori o vrsti izjav, ki jo imenujemo performativi, in jih raziskuje v razmerju do dejanj, ki jih spremljajo. Austinovska teorija govornih dejanj gre še naprej od tega in vse stavčne izjave razume kot performative, to je izjave z ilokucijsko močjo. Austinova rešitev pa je z najinega vidika nezadostna, kajti performativi so hkrati dejanja in izjave, medtem ko sama želiva izrecno ločiti med performativi kot dejanji in performativnimi izjavami. Performative vedno razumemo kot dejanja nekoga, v smislu Brentanove opisne psihologije in še natančneje v smislu razlike med dejavnostmi oz. dejanji in njihovimi produkti oz. tvorbami, ki jo uvede Twardowski.16 Takšna dejanja so med drugim zastavljanje vprašanj, ukazovanje, odločanje na en ali drug način, presojanje, tvorbe teh dejanj pa so vprašanja, ukazi, odločitve in sodbe. Povejmo to določneje: vprašanje je to, kar je vprašano, ukaz je to, kar je ukazano, odločitev je to, kar je odločeno, in sodba je to, kar je presojeno. V tem smislu vprašanja, ukazi, odločitve in sodbe niso izjave. Če nekdo želi izraziti vprašanje, ukaz, odločitev ali sodbo, potem mora uporabiti določeno izjavo. In potem je stvar nadaljnje analize, da najdemo odgovor na vprašanje, ali je izjava, ki jo uporabimo za izražanje tvorbe določenega dejanja, tudi sama tvorba tega dejanja ali nekega nadaljnjega dejanja. Tega vprašanja tu ne bomo razrešili. Ker je vprašanje vedno vprašanje nekoga, ukaz vedno ukaz nekoga, odločitev vedno odločitev nekoga in sodba vedno sodba nekoga, potem ni presenetljivo dejstvo, da imajo izjave, izražajoče vprašanja, ukaze, odločitve in sodbe, obliko, ki jo je Austin razumel kot značilnost performativov (glede na njegovo pojmovanje): sprašujem (ukazujem, odločam in sodim) to in to. Trdiva, da je tudi normiranje dejanje določene vrste, norma tvorba takšnega dejanja in normativna izjava izraz te norme. Podrobnejša opredelitev dejanja normiranja tu ni potrebna. Dovolj je reči, da je norma vedno neka odločitev. In tako kot normativno izjavo prepoznava izjavo tipa »Normiram tako in tako«; gre za prvotno normativno izjavo. Normativna izjava ima očitno performativno naravo. Osrednje vprašanje pa je tole: Ali je performativna izjava izjava v logičnem smislu? Austin je to zanikal in razlikoval med performativi in konstativi. Zgolj slednje lahko – glede na njegovo stališče – razumemo z vidika resničnosti in neresničnosti, medtem ko lahko performative razumemo z vidika posrečenosti oz. učinkovitosti in neposrečenosti oz. neučinkovitosti. Najino stališče je drugačno. Trdiva, da je učinkovitost oz. neučinkovitost lastnost performativov glede na najino pojmovanje (tj. dejanj) in da so performativne izjave vedno resnične ali neresnične. Zanikanje tega (kot to stori Austin) je po najinem mnenju posledica tega, da ne razlikujemo dovolj jasno med povednimi in opisnimi izjavami. Ko izrečem »Ukazujem …«, prav gotovo ne opisujem, kaj počnem, ampak (zgolj) razglasim, da to počnem. Lahko rečemo, da je performativna izjava resnična, če in samo če je zadevni performativ posrečen oz. učinkovit.

48 Vzemimo sedaj neko najstveno izjavo, tj. neki najstveni stavek. Kaj takšna izjava pomeni? Z vidika nejezikovnega pojmovanja teorije norm pomeni, da jo je govorec uporabil kot prvotno normativno izjavo ali pa da je s tem nakazal, da je on sam ali pa nekdo drug že pred tem izvršil zadevno dejanje normiranja; v slednjem primeru lahko govorimo o drugotni normativni izjavi. Kakor koli, v vsakem primeru je normativna izjava resnična ali neresnična, tj. deontična izjava. Iz tega sledi, da pri najstvu nimamo dvojne, opisne in predpisne razlage, ampak zgolj opisno. Prav tako lahko privzamemo, da je formalizem deontične logike uporaben oz. velja tako za prvotne kot tudi drugotne normativne izjave. Ne moreva najti nobenega nasprotnega primera, ko bi kakšen zakon deontične logike veljal za prvotne izjave, hkrati pa ne za drugotne, in obratno.

495.2. Kako nejezikovno pojmovanje norm razreši obravnavane probleme, povezane s stališčema (I) in (II)? Sama sprejemava stališče (I), kajti če norme niso izjave, potem tudi logika norm ne more obstajati. Vsako »normativno sklepanje« je sedaj razumljeno kot sklepanje z deontičnimi izjavami; mešana sklepanja pa so sestavljena iz deontičnih in nedeontičnih izjav. Deontična logika je pogojena z normami, ker so deontične izjave resnične ali neresnične glede na obstoj ustreznih dejanj normiranja. V semantiki deontične logike je to dejstvo izraženo s predpostavko, da so logične vrednosti deontičnih izjav odvisne od t. i. relacije deontične alternativnosti. Deontična logika je pogojena z normami (in ne z logiko norm), kajti če ne bi bilo norm kot tvorb dejavnosti normiranja, potem bi bila deontična logika nepotrebna, saj bi bilo vse ravnodušno oz. izravnano in verjetno nihče ne bi niti pomislil na idejo o problemu je/naj.

50 Dvojna interpretacija deontičnega formalizma, ki jo zagovarjajo nekateri, ima ustreznico tudi v nejezikovni teoriji norm, kajti ta formalizem lahko uporabimo tako za prvotne kot drugotne normativne izjave. Nejezikovna teorija norm lahko torej razreši vse probleme, ki jih je treba razrešiti.

  • 17 Alchourrón & Bulygin 1983.

51 Poglejmo še nekaj splošnejših problemov. Predlagano razumevanje temelji na domnevi, da v jeziku obstajajo zgolj izjave v logičnem smislu.17 Kaj naj torej storimo z vprašalnimi in velelnimi izjavami? Po najinem mnenju so krajša oblika zadevnih performativnih izjav. Iz tega pa še ne sledi, da ni nobene potrebe po logičnih razlikovanjih v tej splošni kategoriji povednih izjav.

52 Splošno sprejet je pogled, da vsaka izjava v logičnem smislu izraža propozicijo, tj. sodbo v logičnem smislu. Zdi se, da to nasprotuje najinemu razlikovanju presojanja kot kategorije dejanj. Trdiva, da ima presojanje kot dejanje za tvorbo sodbo v psihološkem smislu. Torej ni nobene neskladnosti s tezo, da je vsaka izjava sodba v logičnem smislu, kajti tukaj imamo opravka zgolj z dvojnim pomenom izraza »sodba«.

  • 18 Vsekakor obstaja podobnost med najinim razlikovanjem med dejanjema normiranja in presojanja in Kels (...)

53 In na koncu je tu še vprašanje o razmerju med nejezikovnim pojmovanjem norm ter kognitivizmom in nekognitivizmom. Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da gre za kognitivizem, kajti normativne izjave razumeva kot resnične ali neresnične ter najstvo razlagava zgolj kot opisno. Pozorni pa moramo biti na to, da kognitivizem vključuje pripis resničnostnih vrednosti normam kot izjavam. Zato nejezikovno pojmovanje norm ne spada pod oznako kognitivizma. Tako pojmovanje je nekognitivistično, ker domneva, da je normiranje drug tip dejanja kot pa presojanje. Rečeva lahko: norme niso tvorbe dejanja presojanja. In to je po najinem mnenju pravilna oblika vrzeli je/naj.18

54Dodatna opomba. Ko sva dokončala ta članek, sva se imela priložnost seznaniti s člankom Ota Weinbergerja (1986), ki večinoma vsebuje podrobno kritiko nekaterih pogledov, ki se sprašujejo o obstoju logike norm (Jørg Jørgensen, Karl Engliš, Hans Kelsen, Carlos E. Alchourrón in Eugenio Bulygin, Georg Henrik von Wright). Analiza te kritike presega obseg najinih pripomb. Kar pa zadeva Weinbergerjeve (1986: 77–79) pozitivne predloge, lahko opazimo, da se avtor, podobno kot poprej, omeji na zelo splošne postulate, ki kažejo na potrebo po logiki norm. Nadalje se zdi, da je Weinberger (1986: 58) nekoliko spremenil svoje poglede na razmerje med deontično logiko in logiko norm. Zdaj trdi, da je deontična logika načeloma odvečna, ker bi bila zgolj ponovitev pristne logike norm. A ta pogled bi bil prepričljiv oz. sprejemljiv le v primeru, da bi imela logika norm zadosten semantični temelj, vendar ni tako, kakor sva tudi pokazala. Zaradi teh razlogov vztrajava pri »skepticizmu« glede logike norm.

Top of page

Bibliography

Carlos E. Alchourrón & Eugenio Bulygin, 1981: The Expressive Conception of Norms. New Studies in Deontic Logic. Ur. Risto Hilpinen. Dortecht: Springer. 95–124.

Max Black, 1962: The analysis of rules. Models and Metaphors. Studies in Language and Philosophy. Ithaca: Cornell University Press. Ponatis razprave: Notes on the Meaning of “Rule”. Theoria 24 (1958) 2. 107–126.
——, 1964: The Gap between 'Is' and Should. The Philosophical Review, 73 (1964). Ponatisnjeno v Max Black: Margins of Precision. Ithaca: Cornell University Press. 1970.

Andrew J. I. Jones & Ingmar Pörn, 1985: Ideality, Sub-ideality, and Deontic Logic. Synthese 65 (1985). 275–290.
Jörgen
Jörgensen, 1938: Imperatives and Logic. Erkenntnis 7 (1938). 288–296.

Georges Kalinowski, 1974: Über die Deontischen Funktoren. Normenlogik. Ur. Hans Lenk. Pullach bei München: Verlag Dokumentation. 39–63.
Hans
Kelsen, 1979: Allgemeine Theorie der Normen. Ur. Kurt Ringhofer & Robertt Walter. Dunaj: Manzsche Verlags.

Kazimierz Opałek, 1987: Normen und performative Akte. Formalismus und Phänomenologie im Rechtsdenken der Gegenwart. Festgabe für Alois Troller zum 80. Geburtstag. Ur. Werner Krawietz & Walter Ott. Berlin: Duncker & Humblot.
Kazimierz
Opałek & Jan Woleński, 1973: On Weak and Strong Permissions. Rechtstheorie IV (1973) 2. 169–185.
——, 1986: On Weak and Strong Permissions Once More. Rechtstheorie XVII (1986) 1. 83–88.

John R. Searle, 1964: How to Derive 'Ought' from 'Is'. Philosophical Review 73 (1964). 43–58.
——, 1969: Speech Acts. An Essay in the Philosophy of Language. Cambridge: Cambridge University Press.
Erik
Stenius, 1963: The Principles of Logic of Normative Systems. Acta Philosophica Fennica 16 (1963). 247–260.
Rainer
Stuhlmann-Laeisz, 1983: Das Sein-Sollen-Problem. Eine modallogische Studie. Stuttgart-Bad Cannstatt: Fromman-Holzbog.

Kazimierz Twardowski, 1977: On the Content and Object of Presentation: A Psychological Investigation. Haag: Martinus Nijhoff.

Ota Weinberger, 1984: 'Is' and 'Ought' Reconsidered. ARSP LXX (1984) 4. 454‒469.
——, 1986: Der normenlogische Skeptizismus.
Rechtstheorie XVII (1986) 1. 13–81.
Jan
Woleński, 1977: Jörgensen's Dilemma and the Problem of Logic of Norms. Poznań Studies in the Philosophy of the Sciences and Humanities III (1997) 1‒4. 265–276.
——, 1980a: A Note on Free-Choice Permissions. ARSP LXVI (1980) 4. 507–510.
——, 1980b: Z zagadnień analitycznej filozofii prawa. Kraków: Nakł. Uniwersytetu Jagiellońskiego.
——, 1982: Deontic Sentences, Possible Worlds, and Norms.
Reports on Philosophy 6 (1982). 65–73.
Georg H. von
Wright, 1984: Bedingungsnormen – ein Prüfstein für die Normenlogik. Theorie der Normen. Festgabe für Ota Weinberger zum 65. Geburtstag. Ur. Werner Krawietz, Helmut Schelsky, Günther Winkler & Alfred Schramm. Berlin: Duncker & Humblot.
——, 1985: Is and Ought.
Man, Law, and Modern Forms of Life. Ur. Eugenio Bulygin, Jean-Louis Gardies, Ilkka Niiniluoto. Dordrecht: Springer. 263‒281.

Top of page

Notes

1 Glej Stuhlmann-Laeisz 1983; von Wright (1985: 263‒281); Weinberger (1984: 454‒469).

2 Jörgensen (1938: 288–296); Woleński (1977: 265–276).

3 Von Wright (1985: 275 in nasl.); glej tudi von Wright (1984: 451 in nasl.).

4 Edini pomembnejši nasprotnik teze o logični vrzeli med dejstvi in najstvi je Searle (1964: 43–58); glej tudi Searle 1969.

5 Stenius (1963: 247–260).

6 Weinberger (1984: 426 in nasl.); Kalinowski (1974: 39–63).

7 Weinberger (1984: 458 in nasl.).

8 Opałek & Woleński (1973: 169–185) in (1986: 83–88); Woleński (1980a: 507–510).

9 Jones & Pörn (1985: 275–290).

10 Von Wright 1985.

11 Stuhlmann-Laeisz (1983: 24).

12 Black 1964.

13 Woleński (1980b: pogl. III) in (1982: 65–73); Opałek 1987.

14 Obstaja podobnost med nejezikovnim pojmovanjem norm in t. i. ekspresivnim pojmovanjem norm, ki sta ga predstavila Alchourrón & Bulygin (1981: 95–124).

15 Black (1962: 100 in nasl.).

16 Twardowski 1977.

17 Alchourrón & Bulygin 1983.

18 Vsekakor obstaja podobnost med najinim razlikovanjem med dejanjema normiranja in presojanja in Kelsenovo razliko med nem. Denkakte in nem. Willensakte, prim. Kelsen (1979: pogl. I, VIII, XLII, XLIV).

Top of page

References

Bibliographical reference

Kazimierz Opałek and Jan Woleński, « Dejstvo, najstvo in logika », Revus, 23 | 2014, 13–30.

Electronic reference

Kazimierz Opałek and Jan Woleński, « Dejstvo, najstvo in logika », Revus [Online], 23 | 2014, Online since 10 November 2016, connection on 24 April 2017. URL : http://revus.revues.org/2982 ; DOI : 10.4000/revus.2982

Top of page

About the authors

Kazimierz Opałek

Kazimierz Opałek (1918 – 1995), pokojni profesor teorije prava na Jagiellonski univerzi v Krakowu.

Jan Woleński

Zaslužni profesor na Jagiellonski univerzi v Krakowu.

   Jan Woleński
Instytut Filozofii UJ
ul. Grodzka 52
31-044 Kraków
Poland

E-mail: j.wolenski@iphils.uj.edu.pl

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org