- 1 Alchourrón in Bulygin (1981: 389).
1Namen članka The Expressive Conception of Norms (1981), ki sta ga podpisala Carlos E. Alchourrón in Eugenio Bulygin, je bil »raziskati možnosti [izraznega pojmovanja], da bi odkrili njegove omejitve in pokazali razlike« med izraznim (tj. ekspresivnim ali pragmatičnim) in tvarnim (tj. hiletičnim ali semantičnim) pojmovanjem pravil. Ugotovila sta, da »se v obeh pojmovanjih pojavijo isti pojmovni razločki, čeprav so seveda izraženi v drugačnem jeziku«.1 V zadnjih treh desetletjih je bil ta sklep zelo kritiziran.
- 2 Contra: Weinberger (1985 in 1986). Navarro in Redondo (1990a in 1990b). Calzetta in Sardo (2014). P (...)
2 Nekateri so zatrjevali, da v obliki, ki sta jo predstavila Alchourrón in Bulygin, z izraznim pojmovanjem ni mogoče ponazoriti močno dovoljenih ali (vsaj) fakultativnih ravnanj ali dejanskih stanj (§ 2), ne da bi v opis normativnega sistema vnesli protislovje (§ 3). Tudi če bi mu v tem morda uspelo, pa naj bi pripadnik izraznega pojmovanja pravil gotovo ne mogel opisati propozicijske vsebine prednostnih pravil, ki se uporabljajo na primer za razrešitev konfliktov ambivalence, ne da bi predstavil kazalnik ilokucijske moči predmetnih pravil kot del pomenske (tj. semantične) vsebine prednostnih pravil (§ 4). Takšna semantizacija kazalnika ilokucijske moči pa bi seveda pomenila prestop k tvarnemu pojmovanju. — Poleg tega nekateri trdijo, da dovolilne zapore normativnega sistema ni mogoče ponazoriti v izraznem pojmovanju, če ne priznavamo obstoja posebnega normativnega dejanja dovolitve. In kar je še pomembneje, z izraznim pojmovanjem, ki temelji na predlogu Alchourróna in Bulygina (1981), naj ne bi mogli ustrezno ponazoriti pogojnih pravil (§ 5). V nadaljevanju nameravam vse te kritike ovreči.2
- 3 Glej Alchourrón in Bulygin (1981: 384–385; in 1984: 454).
3Oba (poglavitna) načina pojmovanja pravil, ki smo ju omenili v uvodu, predpostavljata, da je ‘predpisni stavek’ (angl. norm sentence) – to pa je ‘stavčno dejanje’ (angl. act-sentence), s katerim pravilo izrazimo – mogoče razčleniti na (a) opisovalno sestavino (v nadaljevanju bom govoril o ‘propozicijski vsebini’), katere predmet je ravnanje ali dejansko stanje, ki ga ravnanje povzroči, in (b) normativni operator. Ti dve pojmovanji pa se razlikujeta v pogledu na to, drugo, predpisovalno sestavino.3
4 V tvarnem pojmovanju je normativni operator
- 4 Alchourrón in Bulygin (1984: 454). Izpustil sem opombo.
znak s semantično vlogo, ki prispeva k pomenski vsebini predpisnih stavkov, pravilo pa je zato pomenska vsebina predpisnega stavka, podobno kot za propozicijo rečemo, da je pomenska vsebina opisnega stavka.4
- 5 Alchourrón in Bulygin (1981: 384).
Iz povedanega izhaja, da neka opisna propozicija ‘p’ in normativni operator (‘O’ za obvezno, ‘P’ za prepovedano ali ‘D’ za dovoljeno) skupaj tvorita pojmovno vsebino pravila.5
5 Na drugi strani je normativni operator v izraznem pojmovanju razumljen kot
- 6 Alchourrón in Bulygin (1984: 454). Opomba je izpuščena.
znak s pragmatično vlogo, ki nima nikakršnega semantičnega pomena in zato tudi ni del pojmovne vsebine predpisnega stavka.6
Po izraznem pojmovanju so pravila torej izrazi ali govorna dejanja in jih ni mogoče zanikati ali združevati z logičnimi vezniki. V logični teoriji normativnih sistemov pa moramo zato ilokucijsko moč pravila ponazoriti s sklicevanjem na množico, katere sestavni del je opisna, tj. propozicijska vsebina pravila (ta opisuje neko ravnanje ali dejansko stanje).
- 7 Alchourrón in Bulygin (1981: 391). Oglati oklepaji so moji. Enačenje aksiomatične baze sistema z mn (...)
6 S teorijo množic, ki sta jo pri svojem pristopu uporabila Alchourrón in Bulygin (1981), lahko ob izraznem pojmovanju pravil razločimo obvezna, prepovedana in (močno ali šibko) dovoljena ravnanja oz. dejanska stanja. Avtorja razlikovanje uvedeta takole:7
‘V A je p obvezno’ je resnično, če in samo če je p član [normativnega] sistema Cn(A) – tj. če in samo če p spada med posledice [aksiomatične baze sistema, imenovane tudi zapovedna množica] A. To pomeni, da je p obvezno v A, če in samo če je bilo p [izrecno] zapovedano ali če je p posledica propozicijskih vsebin, ki so bile izrecno zapovedane. V tem, zadnjem primeru rečemo, da je p [...] izpeljana obveznost.
7 Glede na to, da je zapovedna množica A že po definiciji podmnožica množice Cn(A),
lahko po izraznem pojmovanju med izpeljanimi in izrecnimi obveznostmi razlikujemo po tem, da se nam izpeljane obveznosti pokažejo le v množici Cn(A), medtem ko se nam izrecne obveznosti pokažejo tako v aksiomatični bazi A kot v normativnem sistemu Cn(A). Četudi je torej neko pravilo lahko član obeh množic, pa se pojma izpeljanega pravila in izrecnega pravila vzajemno izključujeta:
Def. 2
|
∀p (OA(p) ⇔ p ∈ Cn(A))
|
Obveznost (O). Za vsak p velja »v A je p obvezno«, če in samo če je p član množice Cn(A).
|
Def. 3
|
∀p (OA(p) ⇔ p ∈ A)
|
Izrecna obveznost (O). Za vsak p velja »v A je p izrecna obveznost«, če in samo če je p član množice A.
|
Def. 4
|
∀p (OA(p) ⇔ p ∈ Cn(A) ∧ p ∉ A)
|
Izpeljana obveznost (O). Za vsak p velja »v A je p izpeljana obveznost«, če in samo če je p član množice Cn(A), ne pa tudi njene podmnožice A.
|
8Na enak način lahko po izraznem pojmovanju opredelimo pojma prepovedanih in dovoljenih ravnanj ali dejanskih stanj.
- 8 Alchourrón in Bulygin (1981: 392).
9Neko ravnanje ali dejansko stanje p je v A prepovedano, če in samo če je bila negacija p (ali, kratko, ne-p) izrecno zapovedana ali če pomeni izpeljano prepoved, tj. posledico propozicijskih vsebin, ki so bile zapovedane. Isto misel lahko izrazimo z množicami: »p je prepovedano v A, če in samo če je negacija p (ne-p) član [normativnega] sistema Cn(A)«8 ali obeh, tako normativnega sistema Cn(A) kot njegove aksiomatične baze, tj. zapovedne množice A.
10 Prav kakor v primeru obveznosti lahko z izraznim pojmovanjem pravil razlikujemo tudi med izpeljanimi in izrecnimi prepovedmi, in sicer se nam izpeljano prepovedane propozicijske vsebine pokažejo zgolj v množici Cn(A), medtem ko se nam izrecno prepovedane propozicijske vsebine pokažejo tako v aksiomatični bazi A kot v normativnem sistemu Cn(A):
Def. 5
|
∀p (PA(p) ⇔ ¬p ∈ Cn(A))
|
Prepovedanost (P). Za vsak p velja »v A je p prepovedano«, če in samo če je ne-p član množice Cn(A).
|
Def. 6
|
∀p (PA(p) ⇔ ¬p ∈ A)
|
Izrecna prepovedanost (P). Za vsak p velja »v A je p izrecno prepovedano«, če in samo če je ne-p član množice A.
|
Def. 7
|
∀p (PA(p) ⇔ ¬p ∈ Cn(A) ∧ ¬p ∉ A)
|
Izpeljana prepovedanost (P). Za vsak p velja »v A je p izpeljana prepoved«, če in samo če je ne-p član množice Cn(A), ne pa tudi njene podmnožice A.
|
- 9 Alchourrón in Bulygin (1981: 392).
11 Neko ravnanje ali dejansko stanje p je dovoljeno v A, če in samo če negacija p (kratko, ne-p) ni bila izrecno zapovedana in ni izpeljana prepoved, tj. posledica propozicijskih vsebin, ki so bile zapovedane. In spet v jeziku množic: p je dovoljeno v A, če in samo če »negacija p (ne-p) ni član [normativnega] sistema Cn(A)«.9 Tu je še formula:
Def. 8
|
∀p (DA(p) ⇔ ¬p ∉ Cn(A))
|
Dovoljenost (D). Za vsak p velja »v A je p dovoljeno«, če in samo če ne-p ni član množice Cn(A).
|
- 10 Alchourrón in Bulying (1981: 393 ss in 406 ss).
12 To drži tako za šibko ali negativno dovoljenost kot za močno ali pozitivno dovoljenost (saj so zadostni pogoji za prvo potrebni pogoji za drugo). Vendar nam povedano še ne omogoča, da bi ju lahko razlikovali. Postavi se vprašanje, kako ob izraznem pojmovanju Alchourróna in Bulygina (1981) eno vrsto dovoljenosti ločiti od druge. — Kot bomo videli v nadaljevanju, sta avtorja na to izrecno odgovorila že sama.10
- 11 Alchourrón in Bulygin (1981: 406).
- 12 Moritz (1963) je ob izraznem pojmovanju pravil prvi izrecno priznaval obstoj dovolitvenega dejanja (...)
- 13 Za dejanje zavrnitve glej Alchourrón in Bulygin (1981: 394). Za dejanje dovolitve pa Alchourrón in (...)
13 Recimo, da Rex dovoli p z besedami: »S tem dovoljujem p!« Po izraznem pojmovanju pravil je to govorno dejanje mogoče razčleniti na (vsaj) dva načina.11 Lahko ga opišemo bodisi kot (a) dejanje zavrnitve ne-p ali pa kot (b) dejanje dovolitve p. Prvi način bom tu poimenoval ockhamovska redukcija, drugega pa Moritzevo branje.12 Propozicij, ki opisujejo tako zavrnjene ali dovoljene vsebine, v nobenem primeru ne moremo postaviti v zapovedno množico A, in to iz dveh očitnih razlogov:13 (i) po eni strani ne bi mogli razlikovati med dovoljenimi ravnanji in dejanskimi stanji na eni ter obveznimi ali prepovedanimi ravnanji in dejanskimi stanji na drugi strani, če bi propozicije, ki jih opisujejo, postavili v isto množico; (ii) s tem bi v normativni sistem obenem vnesli protislovne propozicije.
- 14 Alchourrón in Bulygin (1981: 398 in 408).
14 Da bi se tema težavama izognila, sta Alchourrón in Bulygin (1981) predlagala oblikovanje ločenih množic: za prvi primer derogandum ali zavrnilno množico Z, za drugega pa dovolilno množico D.14
15 Če ob izraznem pojmovanju pravil priznamo obstoj posebnega dovolitvenega dejanja – kar stori npr. Moritz (1963) –, potem lahko razlikujemo med močno dovoljenimi in šibko dovoljenimi ravnanji ali dejanskimi stanji po tem, da so le propozicije, ki opisujejo prva, člani dovolilne množice D:
Def. 9
|
∀p (DA(p) ⇔ p ∈ D)
|
Močna dovoljenost (D). Za vsak p velja »v A je p močno dovoljeno«, če in samo če je p član dovolilne množice D.
|
Def. 10
|
∀p (DA(p) ⇔ ¬p ∉ Cn(A) ∧ p ∉ D)
|
Šibka dovoljenost (D). Za vsak p velja »v A je p šibko dovoljeno«, če in samo če ne-p ni član množice Cn(A), p pa ni član dovolilne množice D.
|
16 Po drugem (ockhamovskem) branju Rexove izjave »S tem dovoljujem p!« lahko ob izraznem pojmovanju pravil razlikujemo med pozitivno dovoljenimi in negativno dovoljenimi ravnanji ali dejanskimi stanji po tem, da se le negacije prvih pokažejo v množici izrecno zavrnjenih propozicijskih vsebin Z:
Def. 11
|
∀p (+DA(p) ⇔ ¬p ∈ Z)
|
Pozitivna dovoljenost (+D). Za vsak p velja »v A je p pozitivno dovoljeno«, če in samo če je ne-p član zavrnilne množice Z.
|
Def. 12
|
∀p (-DA(p) ⇔ ¬p ∉ Cn(A) ∧ ¬p ∉ Z)
|
Negativna dovoljenost (-D). Za vsak p velja »v A je p negativno dovoljeno«, če in samo če ne-p ni član niti množice Cn(A) niti zavrnilne množice Z.
|
- 15 Lat. Quod erat demonstrandum. (Slov. Kar je bilo treba dokazati.)
17 Iz povedanega izhaja, da imamo ob izraznem pojmovanju pravil na voljo vse temeljne razločke (med izrecnimi in izpeljanimi obveznostmi, izrecno in izpeljano prepovedanimi ter močno in šibko dovoljenimi ravnanji ali dejanskimi stanji). Q. E. D.15
- 16 Alchourrón in Bulygin (1981: 399).
- 17 Alchourrón in Bulygin (1981: 407).
18Z uporabo ločenih množic (zapovedne množice A na eni strani ter dovolilne množice D in/ali zavrnilne množice Z na drugi) se izognemo uvedbi protislovij v sistem v primeru fakultativnih dejanj ali dejanskih stanj. To je mogoče dokazati z odgovorom na vprašanje, kakšne učinke ima zavrnitveno dejanje na normativni sistem Cn(A)16 in, podredno,17 kaj se zgodi s propozicijsko vsebino p, če ta opisuje ravnanje ali dejansko stanje, ki je bilo predmet dovolitve? — Poigrajmo se z dvema primeroma (§ 3.1 in § 3.2).
- 18 Glej Alchourrón in Bulygin (1981: 396 in 399).
193.1. Recimo, da Rex izjavi »S tem ti dovoljujem kaditi!« in da p pomeni <ti, kaditi>. To Rexovo dejanje lahko opišemo kot dejanje zavrnitve ne-p. (S tem smo izvedli ockhamovsko redukcijo.) Če ne-p ni član normativnega sistema Cn(A) (kajenje ni bilo izrecno prepovedano in prepovedanost kajenja tudi ni posledica drugih zapovedi), potem ostane Cn(A) nespremenjen. In če bi bilo ne-p kasneje zapovedano ali pa bi bilo posledica katere od bodočih zapovedi, potem bi prišlo do ‘konflikta ambivalence’,18 ki je ena od oblik tega, kar bi sam poimenoval stanje nezdružljivosti:
Def. 13
|
∃x (x ∈ Cn(A) ∧ x ∈ Z)
|
Def. 14
|
Cn(A) ∩ Z = { x | x ∈ Cn(A) ∧ x ∈ Z } ≠ { ∅ }
|
Def. 15
|
Cn(A) \ Z = { x | x ∈ Cn(A) ∧ x ∉ Z } ≠ Cn(A)
|
Konflikt ambivalence (Cn(A), Z). Obstaja vsaj en x, za katerega velja, da je x član množice Cn(A) in množice Z (def. 13). Presek Cn(A) in Z ni prazna množica (def. 14), razlika med Cn(A) in Z – tj. množica vseh tistih članov Cn(A), ki niso člani Z – pa ni enaka Cn(A) (def. 15).
|
- 19 Alchourrón in Bulygin (1981: 397).
20 Če želimo imeti normativni sistem, s katerim je mogoče učinkovito usmerjati ravnanja, potem moramo takšen konflikt razrešiti z uporabo katerega od prednostnih pravil19 tako kot v primeru, da je propozicija, ki opisuje izrecno zavrnjeno ravnanje ali dejansko stanje, že član normativnega sistema Cn(A).
21 Če je propozicija ne-p, ki opisuje izrecno zavrnjeno ravnanje ali dejansko stanje, član normativnega sistema Cn(A) – če je bilo kaditi torej prepovedano izrecno ali kot posledica drugih, izrecno zapovedanih ravnanj ali dejanskih stanj, preden je Rex izjavil »S tem ti dovolim kaditi!« –, potem smo priča konfliktu ambivalence, za razrešitev katerega bo treba uporabiti neko prednostno pravilo. Če se konflikt razreši v prid zavrnitve, potem moramo propozicijo ne-p izločiti tako iz zapovedne množice A kakor tudi iz normativnega sistema Cn(A). Obe omenjeni množici se zmanjšata, propozicija OA(¬p) pa postane neresnična. Če je, nasprotno, konflikt razrešen v prid prepovedi, je treba propozicijo ne-p izločiti iz zavrnitvene množice Z.
22 Po drugem (Moritzevem) branju izjave »S tem ti dovolim kaditi!« lahko to Rexovo izjavo opišemo kot dejanje dovolitve. Propozicija p, ki opisuje izrecno dovoljeno ravnanje ali dejansko stanje, bo s tem dodana dovolilni množici D, zaradi česar bomo priča drugi obliki konflikta nezdružljivosti (ta je nekoliko drugačna od konflikta ambivalence):
Def. 16
|
∃x (x ∈ Cn(A) ∧ ¬x ∈ D)
|
Def. 17
|
Cn(A) ∩ { x | ¬x ∈ D } = { x | x ∈ Cn(A) ∧ ¬x ∈ D } ≠ { ∅ }
|
Def. 18
|
{ x | x ∈ Cn(A) ∧ ¬x ∉ D } ≠ Cn(A)
|
Konflikt nezdružljivosti (Cn(A), D). Obstaja vsaj en x, za katerega velja, da je x član množice Cn(A), ne-x pa je član množice D (def. 16). Presek Cn(A) in negativne množice vseh članov množice D ni prazna množica (def. 17), množica vseh tistih članov množice Cn(A), katerih negacije niso člani množice D, pa ni enaka množici Cn(A) (def. 18).
|
- 20 Alchourrón in Bulygin (1981: 408).
23 Da bi tak konflikt razrešili, nas Alchourrón in Bulygin (1981) povabita k uporabi prednostnih pravil in bodisi izločitvi propozicije p iz dovolilne množice D – če naj ima prednost prepoved – bodisi izločitvi negacije p iz množic A in Cn(A), če je prednost dana dovolitvi.20 V tem smislu dovolitev ravnanja ali dejanskega stanja p vodi do enake operacije kot zavrnitev ravnanja ali dejanskega stanja ne-p.
- 21 Glej Weinberger (1985: 173 s). Nedavno tudi Calzetta in Sardo (2014, § 2.1.1).
243.2. Recimo, da Rex izjavi tudi: »S tem ti dovolim, da ne kadiš!« To pomeni, da imamo dve oblastni izjavi: »S tem ti dovolim kaditi!« in »S tem ti dovolim, da ne kadiš!« Sledeč Weinbergerju (1985) nekateri opozarjajo, da se nam zato v izrazno pojmovanem normativnem sistemu Cn(A) porodi protislovje.21 A če sledimo Alchourrónu in Bulyginu (1981), je takšna bojazen odveč.
- 22 Sledeč Alchourrónu in Bulyginu (1981: 391) smo normativni sistem opredelili kot Cn(A) zgoraj v razd (...)
25 Zaradi Rexove druge oblastne izjave bomo po izraznem pojmovanju Alchourróna in Bulygina (1981) dodali p v zavrnilno množico Z ali pa ne-p v dovolilno množico D. V prvem primeru bomo imeli v zavrnilni množici Z tako ne-p (zaradi Rexovega prvega predpisnega dejanja) kot p (zaradi Rexovega drugega predpisnega dejanja); vendar pa niti p niti ne-p ne bosta del normativnega sistema Cn(A). V drugem primeru bo dovolilna množica D vsebovala oba člana: p in ne-p. A tudi tokrat nobeden od teh dveh članov ne bo del normativnega sistema Cn(A). V nobenem primeru torej samo dejstvo, da je Rex v svojem kraljestvu dovolil tako kaditi kot tudi ne kaditi, ne porodi nikakršnega protislovja v izraznem opisu normativnega sistema Cn(A).22 Q. E. D.
- 23 Glej Redondo in Navarro (1990a: 251 in 254).
26 Kdo bi morda menil, da moj odgovor ni zadovoljiv, saj imamo namreč zdaj tako p kot ne-p v zavrnilni množici Z. Redondo in Navarro (1990a) sta pred več kot dvajsetimi leti prav to navedla kot nekaj problematičnega. Njun argument je (z drugimi besedami) takle:23 Iz p in ne-p sledi karkoli, to pa pomeni, da je množica vseh logičnih posledic množice Z, recimo ji Cn(Z), vseobsegajoča. Zaradi tega bi bilo treba iz zapovedne množice A in normativnega sistema Cn(A) izločiti prav vse člane. S tem pa bi na nam ostali prazni množici A in Cn(A), kar je kontraintuitivno in tudi sicer skrajno problematično.
- 24 Alchourrón in Bulygin (1981: 399).
- 25 Glej že Alchourrón in Bulygin (1979: 91–92).
27 Ta sklep ni brez smisla. Vendar gre po mojem mnenju povsem predaleč. Če sprejmemo izrazno pojmovanje Alchourróna in Bulygina (1981), ni prav nobene potrebe, da bi uporabljali množico vseh logičnih posledic zavrnilne množice Z, tj. Cn(Z). Da bi namreč vedeli, kaj je treba izločiti iz množic A in Cn(A), moramo ugotoviti, katere so tiste »propozicije in množice propozicij, ki predpostavljajo katero od propozicij iz [množice Z]«.24 Z drugimi besedami: potrebujemo le tiste propozicije in tiste množice, katerih logična posledica so člani množice Z, ne pa obratno.25 Problem, ki ga nekateri vidijo v izraznem pojmovanju pravil, torej ne obstaja.
28 Domnevam, da bo kdo težko sprejel trditev, da ob Izraznem pojmovanju pravil na splošno ni nobene potrebe, da bi operirali z množico Cn(Z) ali Cn(D). Vendar ne poznam nobenega zanimivega izziva. In dokler ga kak kritik ne ponudi, je k povedanemu težko še kaj dodati.
- 26 Glej vsaj Alchourrón in Bulygin (1979: pogl. 8), kjer so formalne ponazoritve pogojnih pravil kljub (...)
29 Zamisliti bi si morali dve zavrnitvi ali dve dovolitvi, ki po zakonih logičnega sklepanja porodita tretjo. A primeri, ki jih imajo skeptiki navadno na jeziku, temu pogoju ne ustrezajo. (Sklepam, da zato, ker so preveč pod vplivom tvarnega pojmovanja.)26 Recimo, da sta v Rexovem kraljestvu v veljavi dve pravili:
(R1) »Če je dovoljeno φ-ti, potem je dovoljeno ψ-ti.«
(R2) »Dovoljeno je φ-ti.«
30Ti dve pravili porodita:
(R3) Dovoljeno je ψ-ti.
- 27 Za namene tega razdelka ne potrebujemo podrobnejše ponazoritve propozicijske vsebine pogojnih pravi (...)
Vendar pa bi po izraznem pojmovanju – drugače kot po tvarnem – pravilo R1 pomenilo zapoved, ne dovolitve. Propozicijska vsebina pravila R1 (to bomo ustrezno opredeliti kasneje, za trenutne namene pa recimo, da je takšna: če p, potem q) se nam bo torej pokazala v aksiomatični bazi A.27 Propozicijska vsebina pravila R2 (tj. p) se bo pokazala v dovolilni množici D (ali pa se bo, po ockhamovskem branju, njena negacija pokazala v zavrnilni množici Z). Uvrstitev propozicijske vsebine q v množico D (ali propozicijske vsebine ne-q v množico Z) tako ni logična posledica dveh članov množice D (oz. množice Z). Nasprotno, gre za logično posledico enega člana množice A in enega člana množice D (ali Z). Ta primer zato ne more utemeljiti domnevno nujne uporabe množice Cn(D) ali Cn(Z) pri oblikovanju razlage, zakaj imamo q v množici D (oz. ne-q v Z).
- 28 Glej Alchourrón in Bulygin (1981: 395).
31 Na tej točki moram opozoriti, da je govor o uvrstitvi ali izločitvi neke propozicijske vsebine v množico oz. iz nje gola prispodoba. Če neke propozicijske vsebine v dani množici ni, nikoli ne postane njen del. In če je neka propozicijska vsebina že član dane množice, iz nje nikoli ne izpade.28 To, kar se dejansko zgodi, je izvršitev nekega (normativnega) govornega dejanja (zapovedi, zavrnitve; če želite, tudi dovolitve). To je empirično dejstvo. Ob vsakem nastopu novega dejstva lahko z množicami na novo opišemo svet. Sčasoma tako dobimo zaporedje množic (A1, A2, … An; Cn(A1), Cn(A2), … Cn(An); Z1, Z2, … Zn; D1, D2, … Dn). Po tem predlogu Alchourróna in Bulygina (1981) lahko vsako zaporedno množico A, Z ali D opredelimo tako, da se navežemo na (a) predhodno množico iste vrste in pa (b) propozicijsko vsebino, ki je predmet novega govornega dejanja. Če označimo s ‘!’, ‘¡’ in ‘*’ vrsto izvršenega normativnega govornega dejanja (zapoved, zavrnitev ali dovolitev), s ‘p’ pa njegovo propozicijsko vsebino, potem lahko ponazorimo, kot sledi, tri (dodatne) aksiome izrazne teorije pravil, ki jih avtorja nista izrecno formulirala:
Aksiom 1
|
∀p ((!p ⇒ (An = { p } ∪ An-1) ∧ (Zn = Zn-1) ∧ (Dn = Dn-1))
|
Za vsak p velja, da če je bil p ravno zapovedan, potem novo množico An tvorijo p in vsi člani predhodne množice An-1, medtem ko sta novi množici Zn in Dn enaki predhodnima množicama Zn-1 in Dn-1.
|
Aksiom 2
|
∀p ((¡p ⇒ (Zn = { p } ∪ Zn-1) ∧ (An = An-1) ∧ (Dn = Dn-1))
|
Za vsak p velja, da če je bil p ravno zavrnjen, potem novo množico Zn tvorijo p in vsi člani predhodne množice Zn-1, medtem ko sta novi množici An in Dn enaki predhodnima množicama An-1 in Dn-1.
|
Aksiom 3
|
∀p ((*p ⇒ (Dn = { p } ∪ Dn-1) ∧ (An = An-1) ∧ (Zn = Zn-1))
|
Za vsak p velja, da če je bil p ravno dovoljen, potem novo množico Dn tvorijo p in vsi člani predhodne množice Dn-1, medtem ko sta novi množici An in Zn enaki predhodnima množicama An-1 in Zn-1.
|
- 29 Glej definicijo 1 v razdelku 2 zgoraj. Glej tudi Alchourrón in Bulygin (1981: 391), pred tem pa mdr (...)
32Normativni sistem Cn(An) je ob tem množica vseh logičnih posledic An – prav kakor sta ga izrecno opredelila Alchourrón in Bulygin.29
33Prednostna pravila lahko obravnavamo kot metapravila. Vprašanje pa je, kako ob izraznem pojmovanju ponazoriti njihovo propozicijsko vsebino, ne da bi kazalnik ilokucijske (normativne) moči predmetnega pravila semantizirali, tj. ne da bi ga predstavili kot del pomenske vsebine metapravila (cf. Weinberger 1985: 175; Calzetta in Sardo 2014: § 2.2). — Elegantna rešitev je ponazoritev propozicijske vsebine metapravila s pomočjo množic, ki vsebujejo (izrecne ali izpeljane) propozicijske vsebine predmetnih pravil, namesto da bi to storili s samimi predmetnimi pravili (ki so, kot smo videli, izrazi ali govorna dejanja). Te množice so zapovedna množica An, zavrnilna množica Zn, dovolilna množica Dn in normativni sistem Cn(An).
- 30 Po terminologiji Alchourróna in Bulygina (1981: 397), katerih zastopnik izraznega pojmovanja razlik (...)
- 31 Ponazoritev deluje tako za tisto vrsto izraznega pojmovanja pravil, ki priznava obstoj posebnega de (...)
34 Propozicijsko vsebino, recimo w, prednostnega pravila (!w), ki ga poznamo pod imenom lex posterior priori derogat,30 je tako mogoče ponazoriti (glej def. 19) kot priredje pogojnikov, v skladu s katerim zaporedne množice ne vsebujejo tistih propozicijskih vsebin starejših predpisnih stavkov (ali njihovih posledic), ki skupaj z novejšimi porajajo katerega od konfliktov:31
Def. 19
|
∀x [ (x ∉ Zn-1 ∧ x ∈ Zn) ∨ (¬x ∉ Dn-1 ∧ ¬x ∈ Dn) ∧ (x ∈ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ⇒ (Zn+1 = Zn) ∨ (Dn+1 = Dn) ∧ (Cn(An+1) = Cn(An) \ { x }) ∧ (An+1 = An \ { x }) ] ∧ [ (x ∈ Zn-1 ∧ x ∈ Zn) ∨ (¬x ∈ Dn-1 ∧ ¬x ∈ Dn) ∧ (x ∉ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ⇒ (Zn+1 = (Zn \ { x })) ∨ (Dn+1 = (Dn \ { ¬x })) ∧ (Cn(An+1) = Cn(An)) ∧ (An+1 = An) ] ∧ [ (x ∉ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ∧ (¬x ∈ Cn(An-1) ∧ ¬x ∈ Cn(An)) ⇒ (Cn(An+1) = (Cn(An) \ { ¬x }) ∧ (An+1 = (An \ { ¬x }))) ] ∧ [ ((x ∈ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ∧ (¬x ∉ Cn(An-1) ∧ (¬x ∈ Cn(An)) ⇒ (Cn(An+1) = (Cn(An) \ { x }) ∧ (An+1 = (An \ { x })) ]
|
Propozicijska vsebina lex posterior (w): Za vsak x velja, da če je bil x ravno zavrnjen (ali ne-x ravno dovoljen), medtem ko je bil član normativnega sistema Cn(A), potem sta novi množici A in Cn(A) sestavljeni iz vseh članov predhodnih množic razen x, nova množica Z (ali nova množica D) pa je enaka predhodni; — in če je bil x ravno zapovedan, medtem ko je bil član množice Z (ali ne-x član množice D), potem je nova množica Z sestavljena iz vseh članov predhodne množice razen x (oz. je nova množica D sestavljena iz vseh članov sebi predhodne množice, razen ne-x), medtem ko sta novi množici A in Cn(A) enaki sebi predhodnima; — in če je x postal član normativnega sistema, pri tem pa je tudi ne-x član normativnega sistema, potem sta novi množici A in Cn(A) sestavljeni iz vseh članov svojih predhodnic, razen ne-x; — in če je ne-x ravno postal član normativnega sistema, pri tem pa je tudi x član normativnega sistema, potem sta novi množici A in Cn(A) sestavljeni iz vseh članov svojih predhodnic, razen x.
|
35 Ko Rex izjavi !w, propozicijska vsebina w postane član zapovedne množice A. Kot bomo videli, je s tem zagotovljena prednost poznejših normativnih dejanj pred zgodnejšimi normativnimi dejanji (ne glede na to, ali gre za zavrnitvena, zapovedna ali celo dovolitvena dejanja – če sprejemate Moritzevo različico izraznega pojmovanja).
36 Recimo, da ob začetku svoje vladavine Rex podeduje sistem pokojnega očeta kralja, ki je sestavljen iz ene in edine prepovedi (¬p):
(t1) »Ne dotikaj se kraljeve lastnine!«
37 Rex si misli: »Enkratno! Tole kraljevanje mi bo prav všeč. Vendar bi rad imel možnost, da pravila tudi spremenim!« — Po posvetu z dvornim juristom se nato odloči sprejeti prednostno pravilo, imenovano lex posterior (!w):
(t2) »Lex posterior priori derogat!«
38 Da bi ugotovil, ali stvar deluje, kot si je zamislil, se Rex odloči uvesti komunizem in izjavi ¡(¬p) oziroma *p:
(t3) »Dragi bratje, vse, kar je moje, je tudi vaše!«
39 Ta odločitev pa v resnici ne pomaga niti gospodarstvu niti družbenim odnosom, zato se Rex kmalu odloči za vnovično vzpostavitev režima lastnine dominium plenum !(¬p):
(t4) »Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega, ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česarkoli drugega, kar pripada tvojemu bližnjemu!«
40 Seveda so ti prevodi izrazov govorjenega jezika v p in ne-p preveliko poenostavljanje. A če je pravilna predlagana formalna ponazoritev propozicijske vsebine w, potem bomo zdaj lahko brez težav pokazali, kar je tu pomembno: prvič, da je zakonodajni ukrep ¡(¬p) v času (t3) izločil ne-p iz normativnega sistema Cn(A), in drugič, da je ukrep !(¬p) v času (t4) spet uvedel ne-p v sistem Cn(A).
41 V času (t1) imamo množice:
A1 = { ¬p }, Z1 = { ∅ } — po ockhamovskem branju
oz. A1 = { ¬p }, Z1 = { ∅ }, D1 = { ∅ } — po Moritzevem branju
Naš normativni sistem Cn(A1) obenem vsebuje vse logične posledice ne-p.
42 Zaradi prve Rexove pravodajne izjave !w v času (t2) dobimo:
A2 = { ¬p, w }, Z2 = { ∅ } — po ockhamovskem branju
oz. A2 = { ¬p, w }, Z2 = { ∅ }, D2 = { ∅ } — po Moritzevem branju
in normativni sistem Cn(A2), ki vsebuje vse logične posledice ne-p in w.
43 Rexovo drugo izjavo iz časa (t3) lahko ponazorimo kot ¡(¬p) ali pa kot *p. Ta zakonodajni ukrep porodi:
A3 = { ¬p, w }, Z3 = { ¬p } — po ockhamovskem branju
oz. A3 = { ¬p, w }, Z3 = { ∅ }, D3 = { p } — po Moritzevem branju
- 32 Konflikt ambivalence (Cn(A), Z) imamo takrat, kadar za vsaj en x velja, da je x element množice Cn((...)
in normativni sistem Cn(A3) z vsemi logičnimi posledicami ne-p in w. Kot vidimo, je p v konfliktu ambivalence,32 saj je presek množic Cn(A3) in Z3 oz. množica vseh propozicijskih vsebin, ki pripadajo tako množici Cn(A3) kot tudi množici Z3, enak { ¬p } in ni prazna množica.
44 Od tu naprej bom izpuščal ponazoritve, ki namesto članov množice Z vsebujejo člane množice D, saj bi nam ob uspešnem opisu delovanja prednostnih pravil, ne da bi priznali obstoj posebnega normativnega dejanja dovolitve, to prav gotovo moralo uspeti tudi v drugem primeru (tj. v primeru Moritzevega branja). S tem v mislih se zdaj lahko premaknemo še za korak naprej in dokažemo, da prisotnost propozicijske vsebine w v zapovedni množici A dejansko razreši zgoraj omenjeni konflikt.
45 Zaradi propozicijske vsebine w se konflikt razreši v prid dovoljenosti p, kar porodi te množice:
A4 = { w }, Z4 = { ¬p } — po ockhamovskem branju
in normativni sistem Cn(A4) z vsemi logičnimi posledicami propozicijske vsebine w in brez ne-p oz. njegovih logičnih posledic.
46 Tu je formalnologični dokaz za Cn(A4):
Dokaz 1
|
1. A2 = { ¬p } — Opis dejstev. —
|
2. A3 = { ¬p, w } — Opis dejstev. —
|
3. Ai ⊆ Cn(Ai) — Definicija 1. —
|
4. ¬p ∈ Cn(A2) ∧ ¬p ∈ Cn(A3) — 1, 2; konjunkcija; 3. —
|
5. Z2 = { ∅ } — Opis dejstev. —
|
6. Z3 = { ¬p } — Opis dejstev. —
|
7. ¬p ∉ Z2 ∧ ¬p ∈ Z3 — 5, 6; konjunkcija. —
|
8. ∀x [ (x ∉ Zn-1 ∧ x ∈ Zn) ∨ (¬x ∉ Dn-1 ∧ ¬x ∈ Dn) ∧ (x ∈ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ⇒ (Zn+1 = Zn) ∨ (Dn+1 = Dn) ∧ (Cn(An+1) = Cn(An) \ { x }) ∧ (An+1 = An \ { x }) ] ∧ [ (x ∈ Zn-1 ∧ x ∈ Zn) ∨ (¬x ∈ Dn-1 ∧ ¬x ∈ Dn) ∧ (x ∉ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ⇒ (Zn+1 = (Zn \ { x })) ∨ (Dn+1 = (Dn \ { ¬x })) ∧ (Cn(An+1) = Cn(An)) ∧ (An+1 = An) ] ∧ [ (x ∉ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ∧ (¬x ∈ Cn(An-1) ∧ ¬x ∈ Cn(An)) ⇒ (Cn(An+1) = (Cn(An) \ { ¬x }) ∧ (An+1 = (An \ { ¬x }))) ] ∧ [ ((x ∈ Cn(An-1) ∧ x ∈ Cn(An)) ∧ (¬x ∉ Cn(An-1) ∧ (¬x ∈ Cn(An)) ⇒ (Cn(An+1) = (Cn(An) \ { x }) ∧ (An+1 = (An \ { x })) ] — 2; zamenjava w z njegovo definicijo 19. —
|
9. (¬p ∉ Z2 ∧ ¬p ∈ Z3) ∧ (¬p ∈ Cn(A2) ∧ ¬p ∈ Cn(A3)) ⇒ (Cn(A4) = (Cn(A3) \ { ¬p })) — 8; poenostavitev, določitev indeksa n in spremenljivke x (n = 3; x = ¬p). —
|
.: Cn(A4) = (Cn(A3) \ { ¬p }) — 9, 7, 4; modus ponens.—
|
47 Formalna dokaza za A4 in Z4 ponavljata dokaz za Cn(A4) od 1. do 8. koraka; izpuščam pa očitni 9. korak, ki nas po modus ponens pripelje do sklepa (Z4 = Z3 = { ¬p }, in A4 = (A3 \ { ¬p }) = { w }). Argument za Moritzevo branje (A4 = { w }, Z4 = { ∅ }, D4 = { p }) je zelo podoben in prav tako enostaven.
48 Kot vidimo, ima prisotnost w v zapovedni množici A pričakovani učinek: kot kasnejšemu normativnemu dejanju namreč Rexovemu drugemu pravilu iz časa (t3) zagotovi prednost pred starejšim pravilom očeta kralja iz časa (t1). Tu bi šli lahko še korak naprej in dokazali, da w zagotovi pričakovani učinek tudi v primeru Rexovega kasnejšega zakonodajnega ukrepa iz časa (t4), vendar se mi to ne zdi več nujno potrebno – saj zdaj lahko dokaz izpelje tudi vsak sam, z uporabo bolj ali manj podobnega argumenta, kot smo ga uporabili zgoraj. Izkazalo bi se, da izjava ne-p v času (t4) porodi konflikt ambivalence; ta konflikt pa je potem razrešen na podlagi lex posterior (w) – (tokrat) v prid prepovedi ne-p, tako da dobimo:
A6 = { w, ¬p }, Z6 = { ∅ } — po ockhamovskem branju
in normativni sistem Cn(A6) z vsemi logičnimi posledicami w in ne-p.
49 Lahko torej sklenemo, da je z izraznim pojmovanjem pravil prav mogoče opisati delovanje lex posterior, ne da bi semantizirali kazalnik (normative) moči predmetnih pravil. Q. E. D.
- 33 Žarnić in Bašić (2014: § 2.2). Glej tudi Alchourrón in Bulygin (1981: 400).
50 V komentarju na predzadnji osnutek tega članka sta Žarnić in Bašić (2014: § 2.2) pokazala, da definicija 19, s katero sem opredelil lex posterior, deluje le na precej omejenem številu posebnih primerov (kakršen je tudi ta, ki sem ga uporabil sam), kjer je začetna množica pravil neodvisna, tj. kjer noben član množice ni impliciran v katerem drugem članu iste množice. Temu z veseljem pritrdim, s čimer priznam svojo napako. (Alchourrón in Bulygin sama sta bila pri razlagi posledic dejanja zavrnitve bolj natančna od mene – kar se vidi tudi iz zgornjega navedka, ki je pospremljen z opombo 24.) — Če je bil x ravno zavrnjen (ali ne-x ravno dovoljen), medtem ko je bil član normativnega sistema Cn(A), potem operacija derogacije porodi več novih množic A in Cn(A), ki so – drugače od tega, kar piše v definiciji 19 – takšne maksimalne podmnožice prejšnjih dveh, ki ne implicirajo x. To pomeni, da »je operacija derogacije subdeterminirana«, saj bomo imeli tako za množico A kot za množico Cn(A) »navadno več kot eno takšno maksimalno podmnožico«, katere člani ne implicirajo x. V takšnih primerih bo tisti, ki pravila uporablja (npr. sodnik), primoran med temi množicami izbrati eno samo, s tem pa prevzeti vlogo pravodajalca. Ponazoritev omenjene operacije zato »terja dodatni operator izbire γ« ene same podmnožice med več ustreznimi podmnožicami, ki so na voljo.33 A ker točna propozicijska vsebina lex posterior sama po sebi ni predmet tega prispevka, tu definicije 19 ne bom popravljal, kot bi bilo potrebno, ampak bom to pustil za kakšno kasnejšo priložnost (ali prepustil zagnanemu bralcu tukaj in zdaj).
- 34 Tretje prednostno pravilo, lex specialis, ne poraja skrbi, na katere opozarjajo Weinberger (1985) t (...)
51 Zavoljo jasnosti pa tudi dolžine sem ves čas predpostavljal, da je v Rexovem kraljestvu lex posterior edino prednostno pravilo. Kljub temu pa sem dolžan vsaj namig, kako izrazno ponazoriti prednostno pravilo lex superior derogat inferiori (!s):34 predpostaviti gre, da zapovedane in zavrnjene (ali dovoljene) propozicijske vsebine tvorijo različne podmnožice množic A in Z (ali D) – npr. Aa, Ab, Ac itd., glede na hierarhično raven (a, b, c itd.) oblastnega organa, ki je izvršil predmetno predpisno dejanje. Z uporabo teh podmnožic bi bilo mogoče brez večjih težav izraziti propozicijsko vsebino s za lex superior (!s).
52 Po vsem tem se končno lahko posvetimo tudi zadnjemu izzivu.
53Preden članek sklenem z izrazno ponazoritvijo pogojnih pravil (§ 5.2), se bomo lotili problema dovolilne zapore (§ 5.1).
- 35 Za razpravo glej vsaj Alchourrón in Bulygin (1971: pogl. 7 z navedenkami).
- 36 Z eno, praktično nepomembno izjemo normativnega sistema, v katerem je mogoče izpeljati, da p ni fak (...)
- 37 Glej Calzetta in Sardo (2014: § 2.1.2).
545.1. Ob pogostih razpravah je zdaj široko sprejeto stališče,35 da je ‘dovolitveno pravilo zapore’ – to pravi: »Vse tisto, kar ni prepovedano, je dovoljeno!« – edino zaporno pravilo, ki v normativnem sistemu ne poraja protislovij.36 Calzetta in Sardo (2014) s to trditvijo oporekata ockhamovski različici izraznega pojmovanja, ki zanika obstoj dovolitvenih pravil (tj. dovolitvenih dejanj).37 Vendar je trditev neresnična ali pa, v najboljšem primeru, zavajajoča in brez neposredne zveze z našim problemom.
- 38 Alchourrón in Bulygin (1981: 406).
55 Eno je trditev (a), da normativni sistem zaradi konsistentnosti lahko zapolnimo s pomočjo zapornega pravila zgolj v primeru, da je po tem pravilu dovoljeno vse tisto, kar ni prepovedano. Nekaj povsem drugega pa pomeni trditev (b), da ima lahko zgolj dovolitveno pravilo zapore takšen dovolilni učinek, naravo ali normativno funkcijo. Medtem ko je trditev (a) resnična, vendar nenevarna (tudi po ockhamovski različici izraznega pojmovanja se namreč priznava obstoj dovoljenih ravnanj ali dejanskih stanj),38 je trditev (b) neresnična, saj ima zavrnitev prepovedati p isti dovolilni učinek kot dovolitev p. To lahko tudi preverimo.
- 39 Da bi se izognil dvoumnosti izraza »dovolitveno pravilo zapore« – pridevnik »dovolitveno« v njem la (...)
56 Recimo, da se Rex odloči zapreti normativni sistem svojega kraljestva in sprejme naslednje pravilo dovolilne zapore (!c):39
(t5) »Vse tisto, kar ni prepovedano, je dovoljeno!«
57 Propozicijsko vsebino c, ki s tem postane član množice A, bi lahko formalizirali takole:
Def. 20
|
∀x (¬x ∉ Cn(An) ⇒ ¬x ∈ Zn+1)
|
Pravilo dovolilne zapore (c). Za vsak x velja, da če x ni prepovedan – tj. če ne-x ni član normativnega sistema Cn(An) –, potem je ne-x član zavrnilne množice Zn+1.
|
58 S takšno vsebino ima !c prav tisti učinek, ki ga od dovolilne zapore pričakujemo. (i) Na zasebne naslovnike pravil nima nobenega (neposrednega) učinka; uvedba takšnega zapornega pravila ne vpliva na deontična oznamovanja posameznikovih ravnanj. (ii) S tem, da pozitivno dovoljuje p, !c odpravlja normativne praznine in torej sodniško diskrecijo v primeru, da ima ta (ob uporabi normativnega sistema, ki izhaja iz množice A) opraviti z ravnanjem ali dejanskim stanjem p. (iii) Ker je uvrstitev propozicijske vsebine ne-p v zavrnilno množico Z pogojna, bodoča dejanja izrecne zavrnitve ne izgubijo svojega pomena, kot bomo kmalu videli, poleg tega (iv) pa jih smejo izvršiti tudi oblastni organi, ki so hierarhično podrejeni oblastnemu organu, ki je sprejelo c.
59 Če imate kakršenkoli dvom o zgornjih trditvah (iii) in (iv), vas prosim, da potrpite še z zadnjo logično simulacijo. Sicer pa lahko naslednje štiri odstavke tudi preskočite.
- 40 Glej definicijo 20 v tem razdelku zgoraj.
- 41 Za vsak p velja »v A je pozitivno dovoljeno p«, če in samo če je ne-p član zavrnilne množice Z. Gle (...)
60 Za začetek recimo, da aksiomatično bazo A1 tvorijo ustavna pravila { a, c, s, w } in da ¬x ∉ Cn(A1). Iz tega sledi ¬x ∈ Z2, in sicer na podlagi (pogojnega) pravila dovolilne zapore !c (to pravi, da če x ni prepovedan v Cn(An), potem je ne-x član Zn+1).40 Ob tem velja: A1 = A2 in ¬x ∉ Cn(A2). To pomeni, da je pozitivno dovoljeno x.41
- 42 Glej definicijo 19 v razdelku 4 zgoraj.
61 Zdaj pa si zamislimo dva scenarija. Po prvem scenariju neki mestni svet razglasi b z vsebino (a ⇒ ¬x). Zaradi b sta A3 = { a, b, c, s, w } in ¬x ∈ Cn(A3) – kar porodi konflikt ambivalence med Cn(A3) in Z3 (= Z2). Na podlagi lex posterior (w)42 se konflikt razreši tako, da Z4 = (Z3 \ ¬x), medtem ko je A4 = A3 in ¬x ∈ Cn(A4). Z drugimi besedami: x postane prepovedan zaradi določila mestnega sveta !b, čeprav je do tedaj pozitivno dovoljen na podlagi pogojnega (ustavnega) pravila o dovolilni zapori !c. Posebne pozornosti je vredno tudi to, da pri razrešitvi konflikta med pravili lex superior (s) ni odigral nobene vloge.
62 Poglejmo zdaj še drugi scenarij! Po njem zakonodajalec (nepogojno) zavrne ne-x, preden mestni svet razglasi b. Posledično velja: ¬x ∈ Z3. Medtem pa so A3 = A2 = A1 in ¬x ∉ Cn(A3). Tudi to pomeni, da je x pozitivno dovoljen. Vendar so v tem primeru posledice določila b, ki ga kasneje izda mestni svet, precej drugačne. Konflikt ambivalence se zdaj razreši na podlagi lex superior (s), in ne na podlagi lex posterior (w). Prednost se da zavrnitvi ne-x. Zaradi tega x ni prepovedan, ampak ostane pozitivno dovoljen.
63 Zgornji simulaciji pokažeta: (iii) da ob pravilu dovolilne zapore c s predlagano propozicijsko vsebino bodoča dejanja izrecne zavrnitve ne izgubijo svojega pomena, kot je v resnici ne izgubijo niti v pravnih sistemih z dovolilno zaporo, in (iv) da bodoča dejanja izrecne zavrnitve lahko izvršijo tudi oblastni organi, hierarhično podrejeni tistemu, ki je izdal zaporno pravilo c.
64 Tu ni prostora za razpravo o štirih značilnostih dovolilne zapore, ki smo jih pravkar opisali. Bistvo je drugje. Pokazali smo, da je mogoče zagotoviti dovolilni učinek zapornega pravila, po katerem je dovoljeno vse tisto, kar ni prepovedano, tudi če ne priznamo obstoja posebnega ilokucijskega (normativnega) dejanja dovolitve. Q. E. D.
- 43 Primer je vzet iz Alchourrón in Bulygin (1979: pogl. 8).
655.2. Ob vsem povedanem se končno izkaže, da imamo v ockhamovski različici izraznega pojmovanja že vsa potrebna orodja za obravnavo pogojnih pravil, vključno s tem:43
(R4) »Če in samo če dežuje, ne smeš iz hiše!«
66 Medtem ko bi po tvarnem pojmovanju pravil ponazorili R4 kot pogojni imperativ, si bomo morali po izraznem pojmovanju pomagati še z eno vrsto množic – recimo ji F ali množica pomembnih dejstev in ravnanj, ki tvorijo dejansko stanje, na katero se pravilo nanaša –, da bi R4 ponazorili kot imperativni pogojnik ali, natančneje, zapoved naslovnikom, da zagotovijo resničnost pogojne propozicije:
(R4) v tvarnem zapisu
|
p ⇔ O¬r
|
(R4) v izraznem zapisu
|
!((p ∈ Fn) ⇔ (¬r ∈ An+1))
|
pri čemer p pomeni <dež>, r pa <iti iz hiše>.
- 44 Glej Alchourrón in Bulygin (1979: pogl. 8), katerih poskusna ponazoritev pogojnih pravil ne zagotov (...)
- 45 Definiciji sta bili uvedeni v razdelku 2 zgoraj, ponovil pa ju bom tudi v naslednjem odstavku.
67 Iz različnih razlogov (med katerimi je tudi osebni znanstveni okus) bi dal lahko kdo prednost tako prvemu kot drugemu opojmovanju. Če je merilo instrumentalna moč, pa moramo priznati, da ima izrazni zapis prav vse pričakovane učinke R4. Če dežuje (p), potem ti je izrecno prepovedano iti iz hiše. Če ne dežuje (ne-p), ti je izhod negativno dovoljen (in ni obvezen).44 To zlahka preverimo s pomočjo definicij izrecne prepovedanosti (def. 6) in negativne dovoljenosti (def. 12).45
- 46 Za vsak p velja »v A je p negativno dovoljeno«, če in samo če ne-p ni niti član množice Cn(A) niti (...)
- 47 Za vsak p velja »v A je p izrecno prepovedano«, če in samo če je ne-p član množice A. Glej definici (...)
68Z veljavnostjo pravila R4 postane njegova propozicijska vsebina član aksiomatične baze An. Zaradi enostavnosti predpostavimo, da je to edino pravilo v Rexovem kraljestvu in da je Zn prazna množica, Cn(An) pa tvorijo vse logične posledice R4. Če ne dežuje, ti bo torej izhod iz hiše (r) negativno dovoljen,46 saj Zn ostaja prazna množica, Cn(An) pa ne vsebuje neizhoda iz hiše (¬r). Po drugi strani ti bo, če dežuje, izhod iz hiše izrecno prepovedan,47 saj bo ¬r član An+1.
- 48 Glej Weinberger (1985: 175 s). Glej Alchourrón in Bulygin (1991: xxvii), še posebej pa Caracciolo ( (...)
69 S tem je mogoče ovreči očitek, ki ga je izraznemu pojmovanju pravil namenil Weinberger (1985 in 1986), končno pa sta se mu uklonila tudi Alchourrón in Bulygin (1991): tj. da ni mogoče ponuditi zadovoljive izrazne ponazoritve pogojnih pravil.48
70 Če ob izraznem pojmovanju pravil uporabimo (i) zaporedja (ii) ločenih vrst množic (vključno s F kot množico pomembnih dejstev in ravnanj, ki tvorijo okoliščine nanašanja) in če pogojnih pravil ne ponazorimo kot pogojne imperative, ampak kot (iii) zapovedi zagotoviti resničnost pogojnika, potem zlahka prevedemo tvarni zapis pogojnih pravil v izraznega, in sicer takole:
Prevod zapisa pogojnih pravil iz tvarnega … v izrazno pojmovanje:
|
Def. 21
|
Če p, potem Oq ...
|
!((p ∈ Fn) ⇒ (q ∈ An+1))
|
Def. 22
|
Če p, potem Pq ...
|
!((p ∈ Fn) ⇒ (¬q ∈ An+1))
|
Def. 23
|
Če p, potem Dq ...
|
!((p ∈ Fn) ⇒ (¬q ∈ Zn+1))
|
- 49 Nekaterim je ideja normativnega sistema privlačna samo pod pogojem, da se ta ne spreminja skupaj z (...)
71 Lahko, da se bo nekaterim zdela cena previsoka – saj se po tem predlogu aksiomatična baza, zaradi tega pa tudi normativni sistem, spreminja ne le z zapovedmi, prepovedmi in dovolitvami in/ali zavrnitvami, ampak tudi z vremenskimi razmerami in drugimi dejanskimi okoliščinami.49 Vendar se (če to kdo želi) problemu lahko izognemo na vsaj dva načina:
72 a) Iz splošnega pravila R4 (»Če in samo če dežuje, ne smeš iz hiše!«) in dejstva p (dežuje) želimo dobiti obveznost, da ne greš iz hiše. Vendar je v tem mogoče videti individualno pravilo za dani konkretni primer. Omenjena obveznost je izpeljana iz splošnega pravila (oz. iz njegove propozicijske vsebine) in dejstvene premise. In če rečemo, da takšne individualne obveznosti niso sestavni del normativnega sistema, ampak (zgolj) logična posledica podreditve danih dejstev splošnim pravilom, ki sestavljajo sistem, potem smo neodvisnost normativnega sistema obranili pred stalno spreminjajočimi se stvarnimi okoliščinami: namesto da bi ¬r (tj. nezapustitev hiše) predstavili kot člana aksiomatične baze An+1, ga bomo zato uvrstili v ločeno množico individualnih obveznosti v danem primeru: recimo ji In+1. R4 bi ob tem lahko ponazorili kot !((p ∈ Fn) ⇔ (¬r ∈ In+1)). Posledično bi morali spremeniti tudi zgornje opredelitve obveznosti, prepovedanosti in dovoljenosti (def. 2–12); kar pa ne izpodbije trditve, da je mogoče z izraznim pojmovanjem ustrezno ponazoriti pogojna pravila.
- 50 Glej Žarnić in Bašić (2014: posebej § 1.1 in § 2.1). Njuna napotila na Johna Brooma, Louja Gobla in (...)
73 b) Drugo pot, ki se domnevnemu problemu odvisnosti normativnega sistema od nenehno spreminjajočih se stvarnih okoliščin izogne, lahko odpremo, če kot normativni sistem opredelimo zapovedno množico A, in ne množice Cn(A), ki jo tvorijo vse logične posledice izrecno zapovedanih propozicijskih vsebin. V tem primeru je mogoče obdržati tako prvotno predlagano ponazoritev pogojnih pravil (def. 21–23) kakor idejo, da se normativni sistem ne spreminja skupaj s stvarnimi okoliščinami (razen s sprejemi in zavrnitvami pravil). Obenem pa se ta rešitev izogne tudi ugovorom, ki jih Žarnić in Bašić (2014) namenita moji posvojitvi običajne definicije normativnega sistema (tj. definicije, ki vključuje dedukcijsko oz. logičnoizpeljevalno zaporo). Menim, da so njuni argumenti prepričljivi, in čeprav jih tu ne bom ponavljal – v ničemer namreč ne izpodbijajo samega izraznega pojmovanja pravil –, lahko povežemo njun sicer splošni predlog s tukajšnjo (posebno) obravnavo pogojnih pravil: kdor pravila uporablja (npr. sodnik), svoje sklepe seveda izpeljuje iz splošnih pravil, npr. R4 (»Če in samo če dežuje, ne smeš iz hiše!«), in pomembnih dejstev, npr. p (dežuje), vendar ni »nobene dedukcijsko zaprte množice Cn(A), ki bi bila za to nujno potrebna ali bi morda izhajala iz takšne določitve deontičnega statusa dejanskega stanja, ki mu botruje delovanje ali opustitev subjekta pravil« (Žarnić in Bašić 2014: § 2.1). Povezava med R4 in individualno obveznostjo (v primeru dežja) ali individualno dovoljenostjo (v vseh drugih okoliščinah) je posledica pravniškega sklepanja s predpisnimi stavki. Z drugimi besedami, pravila sklepanja, ki nas vodijo do tega, da iz izrecnega in splošnega pravila pridemo do implicitnega in/ali individualnega pravila, opredeljujejo metanormativne okoliščine uporabnika pravil in niso nujno vgrajena v mehanizem, po katerem se tvori sam normativni sistem.50 Tudi v tem primeru torej problem odvisnosti normativnega sistema od nenehno spreminjajočih se okoliščin izgine.
- 51 Tu se ne bom opredeljeval do drugih vprašanj, bi pa vsaj napotil na nekaj dodatnih razprav. Četudi (...)
74 S tem ne izključujem možnosti, da ima izrazno pojmovanje pravil kakšno pomanjkljivost ali celo resno težavo (še posebej v Moritzevi različici).51 A če so zgornje ponazoritve pravilne, potem sledeč Alchourrónu in Bulyginu (1981) prav lahko opišemo fakultativna ravnanja in dejanska stanja (§ 2), ne da bi v normativni sistem vnesli protislovje (§ 3). Uspešno lahko opišemo tudi propozicijsko vsebino metapravil, ne da bi semantizirali kazalnik ilokucijske (normativne) moči predmetnih pravil (§ 4). Končno pa lahko obravnavamo tudi dovolilno zaporo – in druga pogojna pravila –, čeprav bi zanikali pojmovno avtonomijo dovolitvenih dejanj oz. njihovo nezvedljivost na druge normativne oblike (§ 5).