Skip to navigation – Site map

Teorija pristojnostnih norm Alfa Rossa

Rossian Theory of Norms of Competence
Guillaume Tusseau
Translated by Katarina Emeršič and Tjaša Bobek
p. 141-164
This article is a translation of:
La théorie des normes de compétence d’Alf Ross

Abstracts

Alf Ross wanted his legal theory to be a “genuinely” realist one, i.e. capable, firstly, to dissolve some problems of both Kelsenʼs normativist theory and the American realist theory and, secondly, to reconstruct their discourses in a scientific way. The originality of his attempt lies in his concept of norms of competence which he analyses, before others (and including Searle) as “constitutive rules”. Contrary to what many commentators claimed, such a concept of constitutive norm does not contradict his realist theory. In the light of his first writings, norms of competence can be considered as rationalizations able to express the predisposition of the addressees of norms to recognize certain special facts as law. Consequently, Ross can be seen as a precursor of postpositivism.

Top of page

Full text

Tako se določi predmet kritične filozofije prava. Vsebovan mora biti v novi razlagi veljavnosti, nato v rešitvi nasprotij v pravni teorij, ki postane mogoča, in na koncu v rekonstrukciji osnovnih pravnih kategorij.
Alf Ross (2004: 26)

Oblast ni nekaj, kar obstaja 'v ozadju' prava, ampak nekaj, kar deluje skozi pravo.
Alf Ross (1958a: 58)

  • 1 Glej predvsem Kelsen 1911.
  • 2 Glej Hägerström 1953.
  • 3 Za biografske elemente glej Millard (2004: 3–4).

11. Kot učenec Hansa Kelsna je Alf Ross v celoti dojel, kako pomemben je pojem norme za razumevanje pravnih pojavov.1 Kot duhovni dedič Axla Hägerströma in dunajskega kroga je bil enako dovzeten za kritiko metafizične razsežnosti pojmov vrednosti, najstva in veljavnosti, prav tako pa je imel željo oblikovati pravno znanost po modelu empiričnih znanosti.2 Na teh dveh temeljih3 je danski pravnik izoblikoval izvirno pravno teorijo.

  • 4 Ross (1946: 32).

2Njegova pravna teorija za izhodišče vzame študij »pojma prava, kakršnega najdemo v skupni zavesti.«4 Večina pravnikov dojema pravo hkrati

  • 5 Ross (1946: 11; 1929: 233–234, 254–257 in 263–269). O tej temi npr. Wedar 1985.

kot pojav, ki ga je mogoče opazovati v svetu dejstev, in kot normo z zavezujočo močjo v svetu morale ali vrednot, ki je kot taka fizična in metafizična, empirična in apriorna, realna in idealna, ter nekaj obstoječega in veljavnega.5

3Zaradi te dvojnosti je pravna misel izpostavljena protislovjem, ki vsa njena sklepanja postavijo pod vprašaj. Prvo očitno protislovje je predstavljeno na naslednji način:

  • 6 Ross (1946: 57).

Teza: Veljavnost prava kot prava je opredeljena na podlagi določenih pomembnih zgodovinskih dogodkov. Antiteza: Pomembni zgodovinski dogodki so opredeljeni na podlai veljavnosti prava kot prava.6

  • 7 Ross (1946: 57–62, 65, 127–129 in 133–136; 2004: 27–28).
  • 8 Ross (1946: 62–63).

4Pravniki menijo, v skladu s to tezo, da je pravo sestavljeno iz norm, izhajajočih iz dejanj, ki so posledica pretekle volje. Tradicionalni pozitivizem pripisuje ta dejanja zakonodajalcu ali državi, medtem ko jih ameriški realizem pripisuje sodnikom. Vendar prepoznava teh dejanj ni takojšnja. Samo dejanja pristojnih posameznikov imajo moč ustvarjati pravo. Pristojnost, ki omogoča razmejitev pravoustvarjajočih zgodovinskih dejstev, je sama po sebi pravna. Tako pridemo do antiteze.7 Hkrati pa pojmovanje prava kot gole tvorbe neke dejansko učinkovite oblasti postopoma vodi v protislovje, če moč te oblasti izhaja iz dejstva, da je ustanovljena s pravom.8

  • 9 Ross (1929: 258–269; 1946: 43 in 127–129; 1958a: 70). Npr. Kelsen (1920: 94–101; 1925: 18–19; 196 (...)
  • 10 Glej predvsem Frank 1949.
  • 11 Ross (1929: 5–6, 52–63, 111–112, 180–181, 222–223, 227 in 229; 1946: 49 in 68–73).

5Za rešitev teh težav se ponujata dve skrajni usmeritvi. Prva, ki jo je razvil Hans Kelsen, zavrača vsakršni sociološki pristop k pravu. Pravni pojav postavi na eno samo področje, na področje idealnega, na nem. Sollen. Vendar pa se temeljna norma, ki dopušča samozaprtje pravnega sveta, ne nanaša na katere koli pojave. Nanaša se le na splošno učinkovit pravni sistem. Omenjeni idealizem se na ta način zaplete s presojanji dejstev.9 Druga usmeritev, ki jo je razvil ameriški pravni realizem,10 zavrača vsakršni spiritualizem in normativnost. Pravo razume kot skupek dejstev ter se zanima za vzroke, ki lahko pojasnijo in napovedo obnašanje sodnikov. Vendar morajo realisti razložiti, zakaj dajejo tolikšen pomen predvsem sodnikom. Takšna razlaga pa zahteva, da se upoštevajo prvine, ki presegajo z njihove strani predlagano opredelitev prava. Dejansko je pomembnost sodnika posledica dejstva, da bo njegova odločitev izvršena. Posebnost njegovega položaja je strogo pravne narave. Navezuje se na dejstvo, da se sodniku pripisuje pristojnost. Zatorej opredelitev prava kot skupka odločitev sodišč predpostavlja poznavanje prava, ki sodišča vzpostavlja. Ta pravna pravila pa niso le teoretične napovedi. Svojim naslovnikom narekujejo, da jih spoštujejo in izvršujejo, kar je eden od odločilnih vzrokov za delovanje sodnikov.11 Tako so dejanski in idealni elementi znova povezani.

  • 12 Ross (1946: 76).

6V luči teh protislovij Alf Ross ponudi »pristno« realistično teorijo prava, ki je sposobna razrešiti težave, s katerimi se srečujejo tradicionalne teorije, ter obnoviti njihove razprave na znanstveni način. Tako veljavnost kot dejanskost sta potrebni pojmu v pojmu prava. Nemogoče je izločiti eno ali drugo, saj se vidika medsebojno povezujeta.12 Zato je treba dokazati, da pojma nista nezdružljiva in da se medsebojno ne izključujeta. To zahteva zavrnitev ideje, da je veljavnost mogoče razumeti kot področje obstoja, usklajeno z dejanskostjo. Dokaz pa je treba omejiti na izkustvene elemente. Ross analizira veljavnost kot racionalizacijo in opredmetenje psiholoških vzgibov. Pri teh gre za popolnoma subjektivne in iracionalne izkušnje, na podlagi katerih se posamezniki počutijo zavezane spoštovati nekatere predpise in posledično ravnajo na predpisani način. Ti vzgibi se konkretizirajo in združijo v sestavne dele, ki imajo svoj lastni idealni obstoj. Pojme veljavnosti, vrednosti in dolžnosti je treba torej razumeti ne kot tisto, kar se zdi, da so, torej neko področje posebne dejanskosti, temveč kot simbole, ki označujejo skupek psiholoških izkustev.

  • 13 Ross (1946: 77). Glej tudi Ross (1946: 12; 2004: 25; 1947: 46–54 in 80). Pred tem Ross (1929: 263 (...)

Načelo ločitve [protislovij v pravni misli] pomeni, da namesto »veljavnosti« v smislu skrajno nasprotne kategorije od dejanskosti uvedemo izkušnje veljavnosti (v smislu dejansko obstoječih vedenjskih nagnjenj), na katerih racionalizacija temelji in s katerimi je simbolizirana.13

  • 14 Ross (1946: 308–311; 1958a: 53–56 in 358–377; 1968: 38–43, 63, št. 3, in 82–92).
  • 15 Pod vplivom kantizma, ki je hitro zgubljal vpliv, je Ross (1929: 270–278) priznal dve vrsti spozn (...)

7Tako je dualizem omejen na medsebojno delovanje sestavnih delov pravnega pojava. Tradicionalni pravni pogled temelji na treh elementih: (1) elementu dejanskosti, ki je opredeljen predvsem kot prisila; (2) elementu veljavnosti; (3) medsebojni odvisnosti med prvima dvema elementoma. Poustvaritev danskega pravnika pa razčlenjuje pravo na (1) interesna vedenjska nagnjenja, do katerih pride zaradi strahu pred prisilo; (2) brezinteresna vedenjska nagnjenja, ki izhajajo iz družinskih in družbenih vzorcev ter iz navad in prevzemajo videz veljavnosti; (3) dejanski induktivni medsebojni vpliv prvih dveh elementov, ki se vzajemno utrjujeta in povzročata.14 V epistemološkem smislu nakazuje ideja, po kateri obstaja le en svet, na možnost, da tega spoznamo skozi enotno znanstveno metodo: tj. skozi empirizem.15

  • 16 Glej Michaut 2000.
  • 17 Prim. Ross (1929: 416–422).
  • 18 Ross (1929: 275–280, 308, 311–312, 417, 419, 420 in 422; 1958a: 34, 52, 59).
  • 19 Ross (1929: 365–366; 1946: 76–124; 1958a: 35, 37, 52–58, 104, 160 in 364; 1968: 41–43, 84–88, 104 (...)
  • 20 Ross (1933: 429–447; 1946: 76–124; 1958a: 52–58, 160 in 364; 1968: 41–43, 84–88, 104 in 117).
  • 21 Ross (1958a: 37, 71–74 in 104; 1968: 87–88).
  • 22 O »usmerjevalnem« govoru, namenjenem vplivu na vedenje, na splošno, glej Ross (1968: 34–77).
  • 23 Ross (1968: 78–105).

82. V nasprotju z »dvomom o obstoju pravil«,16 ki ga izkazuje ameriški realizem, se Ross ne odpove pojmu norme, da bi razložil pravne pojave. Norma je osnovna enota, v katero lahko razčlenimo pravo.17 Rossov pristop temelji na ideji, da norme urejajo sodno uporabo prisile.18 Empirični pojav, ki ustreza normam, je torej obnašanje sodnikov. Zato lahko nacionalni pravni sistem opredelimo kot skupek norm, ki jih sodniki dejansko uporabljajo, ker jih dojemajo kot obvezne.19 Preizkus veljavnosti neke norme je na predpostavki njene veljavnosti zasnovana možnost, da sodniška dejanja razložimo kot jasne odzive na določene dražljaje in da ta dejanja napovemo. Posebnost tega realizma je, da se ne zanima le za zunanje obnašanje sodnikov, kot je to pri ameriškem realizmu, ampak tudi za to, kar se dogaja v njihovi notranjosti. Ross zato oblikuje predpostavko, da njihovo delovanje motivira neka določena ideologija, zlasti »izkušnja veljavnosti«,20 sestavljena iz občutkov odobritve, zavrnitve, obveznosti, pravilnosti ali kršitve.21 Zato je pojem norme treba oblikovati ob upoštevanju dveh temeljnih idej: tiste, po kateri so norme povezane z neko obliko usmerjevalne rabe jezika,22 in tiste, po kateri mora pojem omogočiti zatrjevanja, da norme obstajajo. Pojem norme mora tako združiti jezikovne in dejanske pojave.23

  • 24 Prim. Kelsen (1911: 206, 233–235 in 253; 1997: 111–115 in 192).
  • 25 Ross (1958a: 35, 52 in 158; 1958b: 143; 1968: 90–92).
  • 26 Ross (1958a: 33, 170 in 208).

9Sledeč pristopu, ki je podoben Kelsnovemu,24 Ross meni, da so vse norme naslovljene na sodnike.25 Tem predpisujejo, pod katerimi pogoji morajo odrediti uporabo prisile.26 Takole pravi:

  • 27 Ross (1958a: 33). Glej tudi Ross (1958a: 52; 1968: 91–92 in 126).

Če določba vsebuje usmeritve, naslovljene na sodišče, potem dodatne usmeritve posameznikom za njihova ravnanja niso potrebna. /…/ Usmeritve posameznikom so implicitne, saj posamezniki vedo, kakšne reakcije sodišč lahko pričakujejo v določenih okoliščinah. /…/ To kaže, da je resnična vsebina norme ravnanja usmeritev, naslovljena na sodnika, usmeritev, naslovljena na posameznike, pa je le izvedena norma.27

10Če se s psihološkega vidika zdi, da imamo obe obliki norm, pa je logično potrebna samo ena izmed njiju.

113. Med normami, ki sestavljajo pravni sistem, poseben izziv pomeni vprašanje norm o pristojnosti. Poleg splošnega pomena, ki ga ima v pravni misli, ima pristojnost ključni pomen v teoriji danskega pravnika. Pojem pristojnosti je tista točka, kjer se izoblikuje problematika dualizma dejstva in ideala. Tukaj poteka kritika normativističnih tez in tez ameriških realistov. Prepletajo se dejanski in idealni elementi pravnega pojava, odloča se o nezvedljivosti prava na ene ali druge ter na koncu o njegovi izvirnosti, kot jo dojema realizem. Dejansko ustvarjanja prava ne moremo omejiti na neko normo o pristojnosti, iz katere bi norme izhajale neodvisno od dejanskega človeškega vedenja. Prav tako pristojnosti ni mogoče izraziti v izključno vedenjski obliki, saj je zgolj takšno dejanje, ki je opredeljeno kot pravno, sposobno ustvarjati pravo. Prav pristojnostna norma je ključni element, ki vedenje določenega posameznika naredi za vir prava, ustvarjanje prava pa za tuzemsko človeško dejavnost. Tukaj leži odločilni prispevek skandinavskega realizma k analizi pravnih pojavov. Zaradi tega je za Rossa to vprašanje osrednje. Pomembno je torej, da razumemo, kako ta avtor dojema zmožnost ustvarjanja norm, kako jih umesti v svojo pojasnjevalno shemo pravnega sveta, kako se pojem norme o pristojnosti vključi v splošnejši pojem norme ter kakšno mesto ta pojem zavzame v njegovem pogledu na ontologijo prava in epistemologijo pravnih znanosti.

  • 28 V tem smislu s stališča zgodovine skandinavske pravne misli glej Strömberg (1984: 564); Jensen (1 (...)
  • 29 Hart (1976: posebno 44–61 in 103–125). Ross je potrdil razlikovanje med primarnimi in sekundarnim (...)
  • 30 Von Wright (1963: posebno 71, 85–92 in 192–194).
  • 31 Kelsen (1965: 57–70; 1996: 1 in 125–150).

12Pomembnost tega vprašanja je Alfa Rossa, z notranjega vidika njegove pravne teorije, napeljalo k posebej izvirnemu razmišljanju.28 Več let pred objavo Hartovega The Concept of Law, kjer najdemo še posebej dobro argumentirano razliko med »primarnimi pravili« in »sekundarnami pravili«,29 pred uvedbo pojma dopustitvenih norm, ki ga je ponudil Georg H. von Wright,30 ter pred Kelsnovo Allgemeine Theorie der Normen, ki predlaga pojmovanje štirih vrst norm – predpisovalnih, dopustitvenih, pooblastitvenih in razveljavitvenih31 – ponuja danski pravnik podroben in sistematičen razmislek o pristojnostnih normah ter predlaga dva načina, kako jih razumeti (1).

  • 32 O tej temi glej Tusseau (2004: 110–117 in 166–181).

13Oba načina imata z vidika konkretne analize pozitivnega prava tako prednosti kot slabosti. O tej zunanji kritiki Rossove teorije, ki se navezuje na možnost njene uporabe v okviru vsakdanjega dela pravnikov, pa tukaj ne bomo razpravljali.32 Predstavili bomo samo notranjo analizo misli danskega pravnika. Poskušali bomo razumeti, kako se tezi o načinu razumevanja pristojnostnih norm, ki ju Ross postavlja v ospredje, dopolnjujeta in povezujeta z njegovim teoretičnim zaledjem (2).

1 Rossova dvojna teorija pristojnostnih norm

  • 33 Za popolno obravnavo glej Tusseau (2004: 63–296).

14V pravni literaturi obstajajo različne teze glede norm o pristojnosti.33 Dve izmed njih sta izrecno ponazorjeni v nekaterih Rossovih razmislekih. Prva zanika avtonomijo pojma pristojnostnih norm in predlaga, da se ta zvede na predpisovalne norme (1.1). Nasprotno pa jim druga podeljuje izvirni položaj, ki ga ni mogoče izpeljati iz norm ravnanja (1.2).

1.1 Teza o posrednih predpisih

15Čeprav Ross jasno pritrjuje tezi, po kateri so pristojnostne norme omejene na posredno izražene predpise (1.1.1), je ta teza v neskladju z nekaterimi razmišljanji, ki jih avtor predstavi drugod (1.1.2).

1.1.1 Redukcionistični pristop k pravnim pojmom

  • 34 Ross (1958a: 33).

16Glede na model norm, ki ga je razvil Alf Ross, norme o pristojnosti ne pomenijo nobene izjeme. Zdi se, da so te bolj očitno usmerjene k oblasti kot »norme ravnanja«. Vendar jih Ross obravnava kot predpise, namenjene sodiščem, prav zato, ker jih je mogoče zvesti na norme ravnanja. 34 Po njegovem mnenju, izraženem v On Law and Justice,

  • 35 Ross (1958a: 32).

lahko pravne norme na podlagi njihove vsebine razdelimo v dve skupini: norme ravnanja in pristojnostne ali postopkovne norme. Prva skupina obsega norme, ki predpisujejo določeno vedenje /…/. Druga pa obsega tiste norme, ki ustvarjajo pristojnost (moč, oblast). Te pomenijo usmeritve, da naj norme, ustvarjene v skladu s predvidenim postopkom, obravnavamo kot norme ravnanja. Pristojnostna norma je torej norma ravnanja, ki je izražena na posredni način /…/. Predpisuje določeno ravnanje v skladu s tem, kar predpisujejo druge norme ravnanja, ki se porajajo skozi zakonodajo.35

17Navidezna dvojna narava pravnih norm je torej takoj preoblikovana v enotnost. Ross na enak način nadaljuje v neki drugi knjigi, kjer pravi, da

  • 36 Ross (1968: 118).

vsak pravni sistem /…/ vsebuje ne le norme ravnanja, ki predpisujejo določeno obnašanje, ampak tudi norme o pristojnosti, ki določajo, kako se lahko z izvrševanjem pravnih dejanj ustvarijo nove veljavne in zavezujoče norme. Pristojnostne norme je mogoče logično zvesti na norme ravnanja na naslednji način: pristojnostne norme nas zavezujejo k delovanju v skladu z normami ravnanja, ustvarjenimi po postopku, ki ga pristojnostne norme predvidevajo.36

18Če upoštevamo, da je vsaka norma naslovljena na sodnika, potem pristojnostna norma predpisuje sodišču, da to lahko naloži uporabo prisile le v skladu z normami, ustvarjenimi po tistem postopku, ki ga same določajo.

  • 37 Glej npr. Kelsen (1996: 348–349); Ziembiński (1970: 24–29; 1988: 164, 165, 167–168 in 171–179); R (...)

19Rossu njegova empirična teorija pravnih norm omogoča izvirno analizo. Teza o posrednih predpisih, ki jo je prvi tako jasno oblikoval, je bila dejansko zelo uspešna.37 Vseeno pa se njegovo zvajanje norm o pristojnosti na posredne predpise ne sklada z nekaterimi drugimi vidiki njegovega razmišljanja.

1.1.2 Dvoumnosti v redukcionizmu Alfa Rossa

20V Rossovi teoriji norm se pojavi pet različnih vrst težav.

  • 38 Ross (1958a: 51).

21Prvič, v skladu z empiristično metodologijo Ross meni, da morajo biti trditve pravne znanosti preverjene. Preverjanje resničnosti trditve, da je neka norma o pristojnosti veljavna, zajema preučitev verjetnosti, da bodo sodišča uporabljala norme ravnanja, ustvarjene v okviru te pristojnosti.38 Tak postopek preverjanja se lahko izvaja pod dvema predpostavkama. Bodisi ima kršitev neke norme o pristojnosti za posledico razveljavitev, tako da sodišča ne smejo uporabljati norm, ki niso bile ustvarjene v skladu s normo o pristojnosti. Bodisi nekogaršnja kršitev neke norme o pristojnosti vodi k njegovi odgovornosti pred sodiščem. Ross ugotavlja, da

  • 39 Ross (1958a: 51).

če pristojnostna norma ne predpisuje nobene od teh posledic, potem jo je nemogoče razumeti kot posredno izraženo normo ravnanja. To se lahko zgodi pri nekaterih ustavnih pravilih.39

  • 40 Ross (1958a: 51).
  • 41 Ross (1968: 90).
  • 42 Ross (1958a: 53).

22Ross navaja primer norme, ki za sprejem nekega zakona zahteva tri branja. Pravi, da ta norma po njegovi teoriji ni »veljavna«. Gre za nepopolno pravilo, ki ne daje sodiščem nobene usmeritve v zvezi z uporabo prisile. Del prava je zgolj zaradi svoje moralne ali ideološke vrednosti.40 To razmišljanje pa se zdi v neskladju z drugimi Rossovimi tezami. Na prvi pogled je ustavno pravo vsekakor pravo v smislu ideologije, ki ima v duhu pravnikov in sodnikov določen vpliv.41 Poleg tega Ross poudari, da zanikanje pojmovanja ustavnega prava kot »prava« nasprotuje večinskemu stališču.42 S tem ko zavrne ta zaključek, pa dozdevno priznava določeno obliko pravne tvorbe, katere narava ni podrobneje opredeljena, ki pa vendar ni ne norma ravnanja ne pristojnostna norma. S tem Ross omeji domet svoje redukcionistične teze.

  • 43 Ross (1946: 111–112).
  • 44 Ross (1958a: 52–53). Enako prim. Ross (1968: 89–90).
  • 45 Ross (1968: 90).

23Drugič, glede na nujno vez, ki jo vzpostavi med pravom in prisilo,43 danski pravnik meni, da norme kot celota zadevajo uporabo prisile.44 Nasprotuje ideji, da je pravo skupek pravil, kjer bi se vsako pravilo opiralo na prisilo. Če bi sprejeli to tezo, bi to, prvič, pomenilo, da vsaka norma temelji na neki drugi normi, ki kaznuje kršitev prve, ta pa bi bila povezana tudi s tretjo, kar bi seveda vodilo v neskončno regresijo (lat. regressus ad infinitum). Ross, drugič, meni, da bi sprejetje drugačnega pogleda pomenilo izključitev pristojnostnih norm, ki niso podprte s prisilo, iz pravnega sistema. Ta, zadnji argument pa je v neskladju z njegovo teorijo norm iz dveh razlogov. Najprej predpostavlja, da pristojnostnih norm ni mogoče zvesti na norme ravnanja, s čimer nasprotuje redukcionistični tezi. Poleg tega pa ponuja način za ohranitev ustavnega prava, katerega pravni status je včasih vprašljiv, v polju pravnega. Četudi namreč predpostavimo, da ustavno pravo ni skupek norm, katerih kršitev predvideva sankcijo, je po drugi strani povsem sprejemljivo trditi, da se to vendarle nanaša na uporabo prisile. V Directives and Norms Ross pride do prav takšnega zaključka.45

  • 46 Ross (1958a: 59).

24Tretjič, Ross opozarja tudi na dejstvo, da ima njegov pojem prava dve značilnosti. Po eni strani je pravo pojmovano kot skupek pravil o uporabi moči. Po drugi strani pa pravo ni sestavljeno le iz norm ravnanja, ampak tudi iz norm o pristojnosti.46 Zakaj bi bilo sploh treba vztrajati pri razlikovanju, če so pristojnostne norme le posredni predpisi? In predvsem, zakaj bi obstoj pristojnostnih norm pomenil eno izmed značilnosti pojma prava? Redukcionistična teza je s to opredelitvijo v nasprotju.

25Četrtič, po mnenju Rossa

  • 47 Ross (1958a: 207). Enako Ross (1946: 111).

pristojnostna norma določa postopek za nastanek pravnih usmeritev. Pristojnostna norma sama po sebi še ni usmeritev. Omenjenega postopka ne predpisuje kot obveznega. Gre za drugačen model delovanja kot pri normah ravnanja, saj nakaže samo model, ki mu je treba slediti, da bi ustvarili veljavne usmeritve. Pristojnostna norma sama po sebi ne določa, da je pooblaščena oseba dolžna izvajati svojo pristojnost. Zato sodišča ne morejo neposredno 'uporabiti' pristojnostnih norm. Neposredno lahko uporabljajo le norme ravnanja. Pristojnostne norme lahko v nekem sodnem postopku pridobijo le posreden pomen kot predpostavke pri vprašanju, ali neka veljavna norma ravnanja obstaja ali ne.47

26Toda če bi bile pristojnostne norme zgolj posredno izražene norme ravnanja, kot Ross med drugim trdi, potem ne bi bilo nikakršne ovire za njihovo uporabo s strani sodišč. Povsem mogoče bi bilo, da bi sodišče nepristojnostno normo neposredno upoštevalo s tem, da ne bi uporabilo neke norme, ustvarjene s kršitvijo tega, kar narekuje norma o pristojnosti, ali pa s tem, da bi sprožilo odgovornost avtorja napačno ustvarjene norme. Vendar danski pravnik takega sklepa ne naredi.

  • 48 Glej v tem smislu posebno Hart (1993: 136); Raz (1980: 159–171 in 228–229); MacCormick (1998: 493 (...)

27Petič, Ross v zgornjem odlomku nakaže, da pristojnostne norme usmerjajo ravnanje na drugačen način kot predpisovalne norme. Kljub logični možnosti zvedbe norm o pristojnosti na predpisovalne norme bi skrbna analiza načina, na katerega pravo vpliva na ravnanje, lahko nasprotno vodila v jasno razlikovanje med njima.48

28Posledično se zdi, da ima Ross bogatejši pogled na norme, kot se to kaže na prvi pogled. Nekatera razmišljanja, ki so pogosto nenatančna in nedoločno izražena, ga za ceno več nasprotij vodijo k priznanju, da norm o pristojnosti ni mogoče zvesti na norme ravnanja. Kljub izrecnemu sprejetju redukcionistične teze Ross dokazuje, da se je treba zateči k drugim pojmom, da bi razumeli pravne pojave, ki obsegajo pojem pristojnosti.

1.2 Teza konstitutivnih pravil

29Kljub svojim redukcionističnim trditvam danski pravnik na različnih mestih priznava obstoj dveh povsem različnih vrst pravil (1.2.1). Norme o pristojnosti tako pridobijo lasten in izviren položaj (1.2.2).

1.2.1 Razlikovanje med urejevalnimi in konstitutivnimi pravili

  • 49 Glej posebno Searle (1964: 55–56; 1965: 223–224; 1972: 72–82 in 91–94).

30Razlikovanje med urejevalnimi in konstitutivnimi pravili je povezano s Searlovo filozofijo jezika.49 John R. Searle meni, da

  • 50 Searle (1964: 52). Glej tudi Searle (1964: 48, 53 in 59).

[p]rvič, govoriti jezik pomeni izvrševati govorna dejanja, kot so postavljati trditve, dajati ukaze, postavljati vprašanja, obljubljati in tako naprej, in na bolj abstraktni ravni dejanja, kot sta sklicevati se, napovedovati; drugič, ta dejanja so na splošno mogoča zaradi nekaterih pravil, ki urejajo uporabo jezikovnih prvin in v skladu s katerimi se dejanja izvršujejo.50

  • 51 Searle (1964: 55; 1965: 223–224; 1972: 72). Odsek je bil uporabljen v skladu s splošno znano rabo (...)

31Struktura in učinki vsakega govornega dejanja so funkcija konvencij, ki ga urejajo. Zato je Searle tej temi posvetil pomembno raziskavo. Pravila je razločil na tista, ki jim pravimo urejevalna, in druga, ki jim pravimo konstitutivna.51

  • 52 Searle (1972: 73; 1964: 55; 1965: 224).
  • 53 Searle (1972: 72).
  • 54 Searle (1972: 74–75; 1964: 52–53).
  • 55 Searle (1964: 52–55; 1972: 77 in 91–93).
  • 56 Searle (1972: 81).

32Glede na prvi kriterij razlikovanja urejevalna pravila vodijo ravnanja, ki obstajajo neodvisno od njih. Nasprotno pa konstitutivna pravila določajo nove oblike ravnanja.52 Tako se pravila neke igre ne omejujejo na urejanje poteka igre, ampak »ustvarjajo možnost igranja«.53 Iz tega sledita dve posledici. Ne glede na obstoj ali neobstoj urejevalnega pravila je kot prvo mogoče povsem enako opisati ravnanje, ki ga pravilo ureja. Tako lahko dejanje umivanja zob opišemo na enak način, ne glede na to, ali obstaja pravilo, ki zavezuje k umivanju zob ali ne. Nasprotno pa se lahko neka dejavnost, ki je urejena s konstitutivnim pravilom, kot na primer nogometna tekma, opiše na načine, ki ne bi bili mogoči, če to pravilo ne bi obstajalo.54 Ta dejavnost se tako izkaže kot ne le »golo dejstvo«, ampak kot »institucionalno dejstvo«.55 Nadalje, »konstitutivna pravila ne določajo vseh sankcij [za njihove kršitve]. /…/ Pravzaprav ni jasno, kako bi sploh lahko kršili pravilo, ki določa šah in mat pri šahu.«56

33Glede na drug kriterij razlikovanja,

  • 57 Searle (1972: 73).

se [urejevalna] pravila običajno pojavljajo v obliki imperativov ali pa so lahko parafrazirana v to obliko /…/. Nekatera konstitutivna pravila pa prevzamejo popolnoma drugačno obliko, na primer: 'kralj je v šahmatu, ko je napaden na način, ki mu ne dopušča niti obrambe niti bega'.57

34Searle poudarja, da so ta pravila

  • 58 Searle (1972: 73–74; 1965: 224).

skoraj tavtološka, saj se zdi, da je to, kar 'pravilo' doprinese, le del opredelitve 'šahmata' /…/. Možnost, da takšne trditve razlagamo kot analitične trditve, je znak, ki dopušča, da zadevno pravilo obravnavamo kot konstitutivno pravilo.58

  • 59 Searle (1972: 74; 1965: 224).
  • 60 Searle (1972: 76; 1965: 225).

35Značilna oblika urejevalnega pravila je »stori X« ali »če Y, potem stori X«. Konstitutivno pravilo pa ima vzorec »X je enak kot Y« ali »X je enak kot Y v situaciji S«.59 Po Searlovem mnenju govoriti neki jezik ni nič drugega kot podrediti se skupku konstitutivnih pravil.60

  • 61 Glej Ross (1968: 53, op. 1), ki navaja, da je napisal ta odlomek pred objavo Searlovih del.
  • 62 Ross (1968: 53–57).
  • 63 Ross (1968: 53).
  • 64 Ross (1968: 54).

36Neodvisno od Searla pride Ross očitno61 do podobne ugotovitve ter urejevalna pravila postavi nasproti konstitutivnim. Med pravili in človekovimi dejavnostmi, na katerih temeljijo ta pravila, razlikuje dve vrsti odnosov.62 »Naravne dejavnosti«63 so logično neodvisne od pravil, ki jih urejajo. Tako je mogoče parkirati vozilo ne glede na obstoj ali neobstoj pravne norme. Druge dejavnosti, kot na primer igra šaha, pa zahtevajo, da dejanja izvajamo po pravilih. Neodvisno od pravil nima premik kosa lesa na dvobarvni deski nobenega posebnega pomena. V njem je nemogoče videti »potezo« neke »igre«, razen če na to pogledamo v luči nekih pravil. Šahovska pravila opredeljujejo igro kot institucijo in podajajo logično potrebne pogoje za izvajanje potez. Potezam dajejo poseben pomen in različne poteze povežejo v celoto. Na ta način je mogoče urejevalna pravila postaviti nasproti konstitutivnim. V obsegu, v katerem določajo igro, pravila šaha ne morejo biti kršena. Nespoštovanje teh pravil ne pomeni kršitve v pravem pomenu besede, ampak preprosto pomeni, da ne igraš več šaha.64 Poleg tega se, drugače kot zapovedi, teh pravil ne spoštuje zaradi strahu pred sankcijami.

  • 65 Ross (1968: 56, 136).

37V pravu obstajajo številna konstitutivna pravila. Izdajati zakone ali napisati oporoko ni naravno dejanje, ampak dejanje, določeno s pravili.65 Ravno njegov pojem konstitutivnega pravila danskemu pravniku omogoča, da ponudi nov pogled na norme o pristojnosti.

1.2.2 Pristojnostne norme kot konstitutivna pravila

  • 66 Ross (1968: 130–131).
  • 67 Ross (1958a: 79; 1968: 96; 1972: 209).

38Večina pravnih norm nastane kot posledica človeških dejanj. Toda neko naravno dejanje še ne zadostuje za nastanek norme. Človeška dejanja se morajo izvršiti kot posledica upoštevanja pravil, ki jih »konstituirajo«, prav tako kot šahovska pravila »konstituirajo« šahovsko igro.66 Ta pravila, ki jih imenujemo pristojnostna pravila, pomenijo nujne in zadostne pogoje za veljavnost normodajnih dejanj.67

  • 68 Ross (1958a: 204). Enako Ross (1968: 96 & 130; 2004: 205 & 170; 1972: 210).

Vsaka pristojnostna norma opredeljuje neko pravno dejanje, z drugimi besedami, podaja pogoje za ustvarjanje veljavnega prava. Te pogoje lahko razdelimo na tri skupine, ki določajo (1) organ, pristojen za izvršitev pravnega dejanja (osebna pristojnost), (2) postopek (formalna pristojnost) in (3) možno vsebino pravnega dejanja (materialna pristojnost).68

39Danski pravnik razlaga, da

  • 69 Ross (2004: 206).

pristojnostna norma vzpostavlja (angl. constitutes) oblast, opredeljeno z vsoto vseh nujnih in zadostnih pogojev za ustvarjanje pravnih pravil. V tem smislu lahko prav tako trdimo, da oblast pooseblja celoten postopek ustvarjanja prava, opredeljen s pravili, ki zadevajo pogoje, nanašajoče se na avtorja, postopek in vsebino.69

  • 70 Ross (1958a: 32; 1968: 96).
  • 71 Ross (1958a: 76 & 204; 1968: 56).
  • 72 Ross (1968: 131).
  • 73 Ross (1958a: 80–81; 2004: 206).
  • 74 Ross (1958a: 79, 81; 1968: 96, 130–131).
  • 75 Glej npr. Ross (1929: 357 & 360; 1958a: 204; 2004: 226).

40S tega vidika je mogoče reči, da pristojnostne norme ustrezajo pojmu konstitutivnih norm. Zdi se, da včasih ustvarjajo pristojnost samo po sebi,70 včasih vrsto norme ali pravnega dejanja, ki je posledica izvrševanja pristojnosti,71 včasih nove oblike dejavnosti72 in včasih oblastne organe.73 Včasih postavljajo pogoje, v katerih ima neka razglasitev moč prava ali v katerih se ustvari nova norma.74 Vendar Ross meni, da so te prvine nujno povezane.75

41Najjasnejši izraz tega predloga najdemo v Directives and Norms. Ross piše, da je

  • 76 Ross (1968: 130–131).

pristojnost pravno vzpostavljena sposobnost ustvarjati pravne norme (ali pravne učinke) s pomočjo in v skladu z izjavljanji, ki imajo ta namen /…/. Norma, ki določi to sposobnost, se imenuje pristojnostna norma. /…/ Pristojnostne norme so, kot pravila igre, konstitutivne.76

  • 77 Ross (1968: 96). Glej tudi Ross (1968: 131; 1972: 210).
  • 78 Ross (1929: 302–303; 1968: 54).

42Na ta način lahko razložimo misel, da pristojnostne norme niso usmeritve v njihovem pravem pomenu besede, kot so to predpisovalne norme. Če opredeljujejo načine ustvarjanja novih norm, je »rezultat poskusa neke uzakonitve, ki ne zadostuje tem pogojem, neveljavnost ali ničnost«.77 Zaradi tega pristojnostna pravila strogo rečeno in drugače od pravil, ki pod grožnjo sankcije zapovedujejo ali prepovedujejo neko naravno dejanje, ne morejo biti kršena.78

  • 79 Ross (1929: 131).

Ker pristojnostna norma vsebuje pogoje za ustvarjanje norm, bi bilo tavtologija pritrditi, da poskus izvrševanja te pristojnosti ultra vires (tj. zunaj njenih meja) ne vodi v nastanek pravne norme. Isto povemo, če rečemo, da je poskušano pravno dejanje neveljavno ali pa da je neveljavnost posledica nepodrejanja normi o pristojnosti.79

43Tako kot Searle tudi Ross torej zatrjuje, da imajo pristojnostne norme naravo konstitutivnih pravil.

44Besedilne podlage v podporo misli, da Ross zagovarja tezo, po kateri morajo biti pristojnostne norme razumljene kot posredno izražena pravila, so torej prav tako številne in prav tako prepričljive kot tiste, ki jamčijo za sprejetje teze, po kateri pristojnostnih norm, ki spadajo med konstitutivna pravila, ni mogoče zvesti na norme ravnanja. Prisotnost teh dveh tez, ki sta si po naravi nasprotni, zahteva poglobljeno proučitev notranje skladnosti Rossovega predloga.

2 Negotovosti rossove teorije pristojnostnih norm

45Rossova dvojna teorija pristojnostnih norm nas vabi, da se, onkraj opisane problematike, osredotočimo na celotno strukturo misli danskega pravnika. Z vidika notranje kritike se mora raziskava opraviti na dveh ravneh. Najprej je treba razumeti, kako se tezi o pristojnostnih normah povezujeta druga z drugo (2.1). Veliko bolj temeljno pa je vprašanje umestitve Rossovih razmišljanj na to temo v njegov projekt oblikovanja realistične pravne znanosti (2.2).

2.1 Sprava tez o pristojnostnih normah

46Obstoj dveh tez o tem, kako bi bilo treba pojmovati norme o pristojnosti, je mogoče razložiti na različne načine. Pomanjkljivosti obstoječih poskusov razlag (2.1.1) zahtevajo predlog drugačne razčlembe (2.1.2).

2.1.1 Obstoječi poskusi razlag

  • 80 Glej npr. Bulygin (1991: 491), Gascón (1997: 141–142), González Lagier (1995: 378–379), Mendonca (...)
  • 81 Enako Ferrer Beltrán (1996: 547; 2000: 86, 94).

47Po prevladujočem dojemanju je danski pravnik pristojnostne norme najprej razumel kot posredne predpise, kakor priča On Law and Justice. Zatem je v Directives and Norms ta pristop opustil. Razumel je, da so pristojnostne norme konstitutivna pravila.80 Oblikovati je mogoče dve vrsti kritik takšnega dojemanja. Kot prvo, Ross v knjigi iz leta 1968 ni zanikal teorije o posrednih predpisih. Več izsekov je ohranil skoraj enakih kot v knjigi On Law and Justice. Poleg tega v slednji, ki je v danščini izšla leta 1953, večkrat omenja, da so pristojnostne norme konstitutivna pravila. Zaradi tega hipoteza o spremembi njegovega razmišljanja ne drži. 81

48Kot drugo pa je mogoče zmanjšati vpliv, ki naj bi jo v razmišljanju danskega pravnika imeli ena ali druga hipoteza. Tako meni Gaetano Carcaterra. Po njegovem je teza konstitutivnih pravil nepomembna.

  • 82 Carcaterra (1988: 74).

Alfu Rossu se na pravnem področju s svojimi 'konstitutivnimi pravili' ni uspelo uveljaviti. /…/ Izoblikoval je osnovna načela teorije, ki je zasnovala normativna dejanja in norme v smislu performativov in konstitutivnih pravil. Ampak ta osnovna načela so ostala brez posledic, saj se zdijo njegova razmišljanja v Directives and Norms zgolj postranske narave. V nadaljevanju knjige niso uporabljena, saj se Ross spopada s problemom pravne norme kot predpisa in ga rešuje.82

49Takšno dojemanje ne upošteva ponavljajočih se trditev in podrobnih argumentov, ki jih ponuja Ross. Še več, s tem ko izključi eno izmed strani problema, s katerim se je treba spoprijeti, zanemari težavo razlage, ki vodi Rossova razmišljanja. Zaradi tega tudi ne daje razlage za hkratno prisotnost obeh tez.

  • 83 Ferrer Beltrán (1996: 547–550, 2000: 94–97).
  • 84 Ferrer Beltrán (1996: 548, 2000: 95).

50Le Jordi Ferrer Beltrán si je resnično prizadeval uskladiti obe tezi z dobrohotno rekonstrukcijo Rossovega razmišljanja.83 Pri tem je ponudil dve možnosti. Prva možnost za uskladitev Rossovih pisanj je v predpostavki, da se kategoriji konstitutivnih pravil in urejevalnih pravil ne izključujeta. Zato je lahko norma o pristojnosti hkrati posreden predpis in konstitutivno pravilo. Toda po mnenju Ferrerja Beltrána Ross preveč jasno zoperstavlja urejevalna in konstitutivna pravila, da bi lahko ta hipoteza vzdržala. Zato predlaga, da bi se Rossova misel, po kateri so pristojnostne norme posredno izražene norme ravnanja, razumela na naslednji način. Šlo naj bi za pravila, ki posredno določajo, kaj je treba storiti. Za namen naj bi imele identifikacijo norm ravnanja, ki neposredno določajo obveznosti. »[Z drugimi besedami] naj bi šlo za poskus pripeljati razlago prvega modela pristojnostnih norm k drugemu prikazanemu modelu.«84 Španski pravnik meni, da če pristojnostne norme oblastem ne predpisujejo nobenega ravnanja, potem jih te ne morejo neposredno uporabljati. Te oblasti uporabljajo norme o pristojnosti le posredno, prek uporabe norm, ki so jih izdali na podlagi svojih pristojnosti. Ferrer Beltrán sklene, da bi veljalo premisliti o izključitvi teorije Alfa Rossa iz kroga predpisovalnih teorij.

  • 85 V tem smislu glej npr. Carcaterra (1988: 80, op. 19).

51Četudi je takšna rekonstrukcija zelo mamljiva, pa je treba dodati več pripomb. Prvič, z metodološkega vidika je zaključek nesorazmeren glede na osnovna načela dokazovanja. Ferrer Beltrán pravzaprav podaja dobrohotno rekonstrukcijo Rossovega razmišljanja. Sam poudarja, da so možne tudi drugačne ocene, predvsem tista, ki sklepa na obstoj neskladnosti.85 Zato se nam ne zdi upravičeno, da se na podlagi takšnega dokazovanja utemelji izključitev Rossa iz kroga avtorjev, ki zagovarjajo predpisovalno teorijo pristojnostnih norm. Nadalje se takšen poskus rekonstrukcije opravlja z vednostjo, da se s tem opušča ena izmed dveh Rossovih tez. Ne gre torej za vzpostavitev medsebojne povezanosti med navidezno nezdružljivima kategorijama, ampak za to, da ena prevlada nad drugo.

  • 86 Ferrer Beltrán (2000: 88).

52Vsebina rekonstrukcije, ki jo predlaga španski pravnik, pa poziva tudi k zadržkom. Dejansko temelji na sestavini, ki jo je Ferrer Beltrán sicer kritiziral. Po eni od možnih razlag Rossove teorije pristojnostnih norm gre te razumeti kot norme, ki predpisujejo sodiščem, da obravnavajo usmeritve, ustvarjene po določenem postopku, za norme ravnanja. Kljub temu se po mnenju Ferrerja Beltrána ta teza »izkaže kot povsem nezadostna, saj je to obravnavanje [strogo gledano] psihološka nagnjenost (imeti neko normo za normo ravnanja)«,86 ki je kot taka opredeljena preveč ohlapno. Edina razlika med tem pogledom, ki ga sam izključuje, in tistim, ki ga sprejema, je dejstvo, da v različici, ki jo kritizira, pristojnostne norme predpisujejo neko identifikacijo, medtem ko pri rekonstrukciji identificirajo same sebe. Morebitna razlika je zelo šibka, tako da bi se morala tudi začetna kritika Ferrerja Beltrána obrniti proti njegovi lastni rekonstrukciji. Ferrer Beltrán meni, da je v smislu rekonstrukcije, skladne z Rossovim razmišljanjem, bolj zadovoljujoč argument, po katerem bi pristojnostne norme predpisovale obravnavo nekaterih elementov – ki jih same konstituirajo – kot norme ravnanja. Toda kljub razlikam, ki jih med urejevalnimi in konstitutivnimi pravili dela danski pravnik, se Ferrer Beltrán vrača k mnenju, da so pristojnostne norme hkrati urejevalna in konstitutivna pravila.

53Po vsem povedanem se zdi, da je zelo težko podati neko skladno rekonstrukcijo Rossove teorije pristojnostnih norm, ki bi zajemala njegove različne trditve. Hipoteza o protislovju se zato zdi trdnejša. Kljub temu pa je mogoče ponuditi drugačno razlago njegovih razmišljanj.

2.1.2 Predlagana hipoteza

54Dejstvo, da Ross na tako podroben način brani dve tako močni tezi, še ne dovoljuje, da bi eno raztegnili na račun druge. Uskladiti ju se zdi težko, vse dokler menimo, da je njuna naloga obravnavati isti predmet z enakimi znanstvenimi cilji. Njuno skladnost pa je mogoče utemeljiti na trditvi, da sta tezi postavljeni vsaka na svoji ravni diskurza. S tem ima vsaka od njiju svoj pomen, čeprav v omejenem okviru.

  • 87 Posebej na to temo glej Ross (2004: 39–59; 1968).
  • 88 Halpin (1985: 436).
  • 89 Ross (1958a: 162; 1968: 120). Glej tudi Ross (1947: 26–28, 192).
  • 90 Glede razsežnosti tega »logičnega« razmišljanja Alfa Rossa glej predvsem Champeil-Desplats (2002: (...)
  • 91 V tem smislu glej Ross (1968: 116–120).

55Teorija neposrednih obveznosti se nahaja na ravni pojmovne ekonomije. Ta dovoljuje, če že ne izgradnje logike norm,87 vsaj razgradnjo pravnega jezika na nekaj pojmov, ki so po Hohfeldu temeljnega pomena iz treh razlogov. So vseobsežni, saj lahko z njimi izrazimo kateri koli pravni položaj. Poleg tega so tudi zadostni, saj lahko z njimi samimi izrazimo vse pravne položaje. Končno pa so tudi osnovni, saj jih ni mogoče zvesti na enostavnejše dele.88 Ta pojmovni aparat je sestavljen iz osmih pojmov: obveznost, zahtevek, dopustnost in odsotnost zahtevka na eni strani ter podrejenost, pristojnost, nedotakljivost in nepristojnost na drugi strani. Ti omogočajo razumevanje in razčlenitev vseh pravnih položajev. Na koncu se združijo na način, ki je drugačen od Hohfeldovega, v en sam pojem obveznosti ali predpisovalne norme.89 Ta pristop naj bi torej pripomogel k analitični redukciji pravnega jezika.90 Ponuja nam vodilo, da bi na usklajen in strog način razumeli vse pravne izjave in jih pretvorili eno v drugo, dokler jih ne bi zvedli na osnovo, ki se sklada z najbolj temeljnima pravnima pojmoma: obveznostjo in prisilo.91 Prav tako zagotavlja tudi zmanjšanje števila metafizičnih enot, ki prežemajo trenutno pravniško vesolje. Zmožnost predstaviti celotno pravo na enoten, preprost in neposreden način, omogoča realistični znanosti opisati svoj predmet brez večjih težav.

  • 92 Glede razlike med notranjim in zunanjim pogledom, ki ga je predpostavljal Ross, glej predvsem Har (...)
  • 93 Glej npr. Ross (1958a: 15).
  • 94 Ross (1958a: 16).
  • 95 Ross (1958a: 18).

56Teorija konstitutivnih pravil se najbolje umešča v študije, ki k preučevanju pristopajo z vidika pravnih igralcev.92 S tem naj bi bilo mogoče zadostiti pomembnemu vidiku Rossove teorije: tj. da se znotraj discipline preučuje, kako pravo vpliva na naslovnike.93 Ena dejanskih razsežnosti pravnih pravil je ravno izkušnja, ki jo imajo z njimi naslovniki.94 Norme so veljavne, če se jih dejansko upošteva, upošteva pa se jih, če so družbeno dojete kot obvezne.95 V Rossovi teoriji je pravzaprav na neki način

  • 96 Savoini (1982: 402–403). Na to temo glej tudi Pattaro (1984: 103–146).

norma spoznavna tvorba (teoretični model, razlagalna shema), ki omogoča družbenim vedam, da pojasnijo družbeno učinkovitost /…/ neke usmeritve (praktičnega modela, sheme delovanja /…/), ki jo je mogoče pripisati obstoju nekega konvencionalnega reda.96

  • 97 Pollastro (1983: 244–247).
  • 98 Ross (1958a: 207).
  • 99 Hart (1976: 44–61, 92–94, 290; 1993: 131–133). Glej tudi Alchourrón & Bulygin (1991: 439–463); Bu (...)

57Pojem konstitutivne norme naj bi tako omogočal tudi, da se na prijazen način racionalizira izkustvo normodajnih dejavnosti znotraj vnaprej določenih shem.97 Gre za to, da se razume »pravo v gibanju«, človeško dejavnost in zlasti čustva, psiho in sklepanja sodnikov, medtem ko ustvarjajo pravo. S tega stališča pristojnostne norme konstituirajo nove možnosti za ravnanje in nove oblike delovanja. Na takšen način je možno opisati razumevanje pristojnostne norme znotraj ideologije sodnikov, ki pravo ustvarjajo ob spoštovanju njenih pogojev, da ne bi ustvarili norme, ki bi bila kasneje preklicana. Te norme so torej posebni modeli ravnanja.98 Če gre za konstitutivna pravila, jih posamezniki uporabljajo sami, ne da bi bila potrebna kakršna koli prisila. Prav kakor je očitno pokazal Herbert L. A. Hart,99 te norme pravzaprav same v sebi nosijo »sankcijo« za njihovo kršitev, saj v primeru, da se ne spoštujejo, ne dosežemo predvidene normativne posledice, tako kot pri šahovski igri ne izvedemo zamišljene poteze. Zato ni treba, da bi tem normam dodali poseben prisilni ukrep. Takšne, kot so, ne morejo biti kršene in zgolj volja narediti neko potezo v igri ali ustvariti neko normo – ne pa morebitni strah pred možno sankcijo – vodi igralce k temu, da se jih držijo.

58Teorija posrednih obveznosti in teorija konstitutivnih norm potemtakem pomenita dve neodvisni bralni shemi za pravne pojave, ki se kažejo pod različnimi zornimi koti, s tem pa omogočajo vseobsežno realistično razumevanje prava.

59Z upoštevanjem vseh teh razsežnosti Rossovega projekta je torej mogoče uskladiti obe ponujeni tezi o pristojnostnih normah. Kljub temu pa ni nič manj pomembno pojasniti, ali mu njegova teorija pravodajne oblasti dopušča preseči kritike, ki jih namenja prevladujoči pravni misli.

2.2 Uspeh teorije pristojnostnih norm v okviru realističnega projekta

60Glavna kritika, ki jo Ross nameni običajnim teorijam, se nanaša na to, da morajo na koncu vedno izbrati med dejstvom in normo kot končnim temeljem prava. Takšna izbira jih takoj prisili k prevzemu alternativne rešitve, kar vodi hkrati v začarani krog in neskončno regresijo. Zato bo nujno raziskati, ali se oblika realizma, ki nam jo predlaga danski pravnik in ki se naslanja na njegovo teorijo pristojnostnih norm, resnično izogne temu protislovju. V tem pogledu negotovosti ne manjka, saj se z odmikanjem od tradicionalne doktrine na eni strani ter od njenih radikalnejših oblik (normativizma in ameriškega realizma) na drugi Ross vsaj dozdevno izpostavlja težavam tako enih kot drugih (2.2.1). Toda s težavami se je zmožen spopasti, če se poveže z izviri svojega teoretičnega projekta (2.2.2).

2.2.1 Negotovosti srednje poti med normativizmom in ameriškim realizmom

  • 100 Ross 1969 in (2004: 205–226).

61Problem, na katerega naleti Rossov realizem, je posebej močno nakazan v njegovem članku On Self-Reference and a Puzzle in Constitutional Law.100 Pristojnostna norma, ki je namenjena odpravi protislovja v pravni misli, je sama lahko plod delovanja določene oblasti. Da bi se to zgodilo, mora dotična oblast uporabiti pristojnostno normo, ki jo je ustvarila neka druga oblast. V tem pa se že nakazuje neskončna regresija:

  • 101 Ross 2004: 206.

Ker število organov ne more biti neskončno, mora obstajati neki organ, višji od vseh ostalih, katerega pristojnost ne izhaja iz nobenega drugega.101

  • 102 Ross 2004: 207.
  • 103 Kelsen 1964: 583–586; 1996: 339–346.

62Možni sta dve rešitvi: ali najvišjo pristojnostno normo, ki je namenjena najvišjemu organu, izda ta organ sam ali pa veljavnost te norme ne izhaja iz nobene druge norme, zato pomeni neko izvorno dejstvo ali predpostavko za veljavnost drugih norm v sistemu.102 Ti rešitvi sta za Alfa Rossa nesprejemljivi. Zato Ross v omenjenem besedilu zapiše, da norma, ki določa najvišjo oblast, ni temeljna norma sistema. To je norma, katere obstoj se predpostavlja in ki podeljuje pristojnost najvišjemu organu. Ta vrnitev h Kelsnu – medtem ko se je Kelsen sam razšel s svojo prvotno teorijo in menil, da temeljna norma ni nič drugega kot fikcija –103 preseneča. Vodi namreč k temu, da se prednost daje »veljavnosti« pravnih pojavov, s tem pa izpostavlja Alfa Rossa njegovi lastni kritiki normativizma.

63Ross prav tako zavrne neko drugo rešitev, ki jo je pred tem zagovarjal. V On Law and Justice je dejansko zapisal:

  • 104 Ross (1958a: 81). Tudi Ross (1958a: 80–83; 1929: 359–364).

Prejšnja shema je pokazala, da je bila neka določena oblast najvišja in da norm, ki so vzpostavljale to oblast, zato ni mogla ustvariti neka druga oblast, ampak so obstajale kot splošno sprejeto dejstvo. To pomeni, da ne obstaja neka najvišja norma, ki določa pogoje svojega veljavnega nastanka uzakonitev in sprememb.104

  • 105 Olivecrona (1939: 50–74; 1971: 86–114). Glej prispevek Carle Faralli (2014) v tej številki. Nedav (...)
  • 106 Olivecrona (1939: 50–61).
  • 107 Ross (2004: 210).

64Izvor oblasti najvišjih organov naj bi bil zato v neki ideologiji, ki jo družba deli. Karl Olivecrona, še en veliki učenec Axla Hägerströma, goreče zagovarja to tezo.105 Meni, da je izvor prava v splošno razširjenem nagnjenju k spoštovanju ustave. Igralci, ki jih ustava vzpostavlja, lahko vplivajo na zapleteni psihološki mehanizem. Če zapovedo določena ravnanja na določeni način, potem bo večina državljanov te modele obnašanja sprejela kot objektivno veljavne in se jim bo prilagodila. Takšno splošno nagnjenje k spoštovanju ustave deluje kot neizmeren vir oblasti, ki ga lahko uporabijo pravni igralci. Ohranja se le, če se v tem odnosu vzajemnega vzročnega vplivanja ustava dejansko spoštuje in če se oblast izvršuje v skladu z njenimi pravilu.106 Ross je leta 1969 to rešitev izrecno zavračal.107 Takšno omahovanje v skandinavskem realizmu priča o zadregi glede vprašanja obstoja oblasti z močjo ustvariti najvišjo normo v sistemu – kar pa ni nič drugega kot vprašanje prednosti bodisi dejanskih bodisi veljavnih prvin pravnih pojavov.

  • 108 V tem smislu glej npr. Miedzianagora (1961: 92–121); Videtta (1968: 337, 343–346).
  • 109 Ross (1958a: 36). Tudi Ross (1929: 286, 308–311, 331–333).

65Tej prvi težavi sledi druga. Veljavnost prava se ugotavlja s preučevanjem vedenja sodnikov. Toda sodniki so opredeljeni zgolj pravno. Preučevanje njihovega vedenja, da bi se ugotovila veljavnost prava, predpostavlja, da je pravo veljavno in dovoljuje prepoznavo sodnikov, kar Rossa izpostavlja njegovi lastni kritiki ameriškega realizma.108 Težave se je zavedal, zato se je v On Law and Justice poskušal temu začaranemu krogu izogniti. Tako je zanikal obstoj nekakšne Arhimedove točke, v kateri naj bi se razmislek začel.109 Po njegovem mnenju je pravni sistem združena celota, katere vplivnost se preizkuša na splošno. Zato naj bi bilo nemogoče preveriti veljavnost enega delca prava, ne da bi preverili tudi druge. Veljavnost se torej pripisuje sistemu kot splošni razlagalni shemi, ki omogoča hkratno razumevanje delovanja sodnikov in dejstva, da nastopajo v tej vlogi.

  • 110 Glej npr. Weinberger (1991: 104).

66Ta teorija je težko razumljiva in vzbuja različne komentarje. Ota Weinberger vidi v tem problem, ki ga razreši z razumevanjem, da je veljavnost sistema nekaj strogo sociološkega in sloni na njegovi učinkovitosti, medtem ko naj bi veljavnost posamičnih norm, ki sestavljajo sistem, ocenjevali glede na način njenega nastanka.110

  • 111 Pattaro (1990: 386–390).

67Drugi avtorji pa menijo, da je možno problem kljub trditvam Alfa Rossa rešiti v okviru njegove teorije. Enrico Pattaro111 meni, da se lahko v uporabi norm, ki se nanašajo na državljane, obnašanje sodnikov razume kot Arhimedova točka, tj. kot prvi trenutek preverbe trditev o veljavnosti najprej teh norm samih, nato pa tudi norm, ki so vzpostavila sodišča. Arhimedovo točko preverjanja trditev o veljavnosti pravnih norm sestavljajo norme, ki v določenih pogojih sodnikom zapovedujejo uporabo sankcij. Če so te norme veljavne, potem so veljavne tudi norme, naslovljene na posameznike, nadalje pa tudi pristojnostne norme, ki spremljajo predpise, naslovljene na sodnike. Veljavnost pristojnostnih norm se preverja skupaj z veljavnostjo norm ravnanja, ki so ustvarjene v skladu s tem, kar prve določajo. Vseeno pa se je mogoče čuditi temu, da se veljavnost pogojev ustvarjanja nekega predmeta preverja z veljavnostjo tega predmeta samega. Še več, zdi se, da misel, da pristojnostne norme spremljajo norme ravnanja, ki so naslovljene na sodnike, ni v skladu z mišljenjem Alfa Rossa.

  • 112 Hernández Marín (1982: 261–262).

68Drugi komentatorji menijo, da se lahko krožnost Rossovega razmišljanja razreši z lahkoto. Rafael Hernández Marín predlaga reformulacijo tega namišljenega problema. Da bi določili pomensko vsebino (ali intenzijo) »danskega prava«, moramo vedeti, kdo je danski sodnik, in da bi vedeli to, moramo poznati polje nanašanja (ali ekstenzijo) izraza dansko pravo. Gre torej za to, da se pomenska vsebina danskega prava spozna prek polja nanašanja tega izraza. To ne pomeni krožnosti. Še več, takšna metoda je povsem običajna. Tudi ko želimo vedeti, kaj je življenje, torej kaj je pomenska vsebina izraza življenje, moramo vedeti, kdo so človeška bitja in torej poznati polje nanašanja izraza živo bitje.112 Da bi, po teoriji Alfa Rossa, spoznali vsebino danske pravne norme, moramo vedeti, kaj je danski sodnik, in da bi prepoznali danskega sodnika, moramo poznati polje nanašanja izraza »pravna norma, ki postavlja pogoje za to, kdo je danski sodnik«.

69Te razlagalne težave, ki Alfa Rossa izpostavljajo prav tistim kritikam, ki jih sam namenja pravni misli, se lahko preseže, če se vrnemo k izvirom njegovega projekta.

2.2.2 Vrnitev k skandinavskim virom realistične misli Alfa Rossa

  • 113 Glej Kelsen 1982.
  • 114 Ross (1946: 88–89).
  • 115 Ross (1946: 79–83, 93–95).

70Z realističnega zornega kota se razčlemba, ki jo dopuščajo nekateri deli Theorie der Rechtsquellen iz leta 1929 in predvsem Towards a Realistic Jurisprudence, katere danski izvirnik je iz leta 1934, izkaže za obetavno. Temelji na vzročni zvezi med več sestavnimi deli pravnih pojavov. Za takšne zveze je značilno, da nimajo niti začetne niti končne točke.113 Prav zato vsi ti različni elementi – sistem prisile, zainteresirana vedenjska nagnjenja, nezainteresirana vedenjska nagnjenja, odločitve, ki so veljavne le, če jih izdajo nekateri igralci – medsebojno vplivajo drug na drugega.114 Predpostavka o začaranem krogu je zato izključena. V tem okviru niso pristojnostne norme nič drugega kot racionalni način izražanja dovzetnosti naslovnikov norm, da določene stvari priznajo kot pravo.115 Naslovniki so se pripravljeni ravnati v skladu s tem, kar bodo določeni igralci izjavili na neki določeni način. Pojem veljavnosti se torej vpisuje v vzročne zveze.

  • 116 Predvsem Hägerström (1953: 30–35, 44, 250–256).
  • 117 Ross (1929: 115, 296–297, 308, 331–333, 355–359, 365–366; 1946: 82–83).
  • 118 Ross (1958a: 42).
  • 119 Ross (1958a: 75; 1968: 88–89).

71Hipoteza o krožnosti zato postane plodovita. Kot prvo, dopušča razlago, da so igralci na ta način omejeni z normami, ki jih porodijo sami – s čimer se problematično vprašanje, ali je primarno dejstvo ali norma, ne postavlja več. Hipoteza o krožnosti dopušča razumeti mehanizem prava na naslednji način, ki ga je v določenih razmišljanjih predlagal Hägerström.116 Vnaprejšnja nagnjenost k spoštovanju ustave deluje kot vir oblasti. Vendar je pristojnostna norma veljavna le, če se učinkovito in redno uporablja. Z namenom vpliva na ravnanja državljanov se morajo vrhovne oblasti ukloniti ustavnim normam o pristojnosti, ki so jim hkrati podrejene in katerim s svojimi dejanji dajejo podrobnejše okvire in veljavnost. Rekoč, da te temeljijo na že prej obstoječi pristojnostni normi, oblastem omogoča, da svojim odločitvam dajo utemeljitev, naslovnike pa spodbuja k ubogljivosti. Zato je mogoče prisostvovati nekakšni samokrepitvi pravnega sistema. Ta dejansko deluje krožno, saj se legitimnost in prisila medsebojno dopolnjujeta in se vzajemno utrjujeta.117 Zato je za pravnika nepogrešljivo, da razume, kako zakonodajalec pojmuje in »udejanja« svoje naloge. Na ta način lahko pristojnostne norme vplivajo na ideologijo ustvarjalcev norm, med njimi pa predvsem sodnikov. Rečemo lahko, da so pristojnostne norme »veljavne«, če so sestavni del sklepanja pravnih igralcev.118 Pravna znanost pa se lahko nasloni na to relativno trdno ideologijo spoštovanja ustave, ki združuje obnašanja različnih pravnih igralcev v neko skladno razlagalno shemo s ciljem, da bi preverila svoje propozicije o pravu na strogo empirični način.119

  • 120 Guastini (1994: 264).

72Kot drugo, ta rekonstrukcija osvetljuje realistično pravno epistemologijo. Riccardo Guastini meni, da Ross ni natančno pojasnil metode, po kateri je mogoče spoznati ideologijo sodnikov.120 Na to lahko odgovorimo, kot sledi. Danski pravnik meni, da

  • 121 Ross (1958a: 10, op. 4).

[k]adar se pri doktrinarnem proučevanju prava opisujejo določene norme kot veljavno pravo, tedaj se opisuje določena družbena dejanskost, torej določena vsebina normativnih idej, ki so dejansko občutene in učinkovite.121

  • 122  Glej npr. že Ross (1929: 197, 371–372, 270–275, 281). Za spoznanja tega nauka glej Popper 1973 i (...)
  • 123  Glej Villa 1990.

73Pravna znanost mora to množico delujočih predstav razčleniti na lahko dojemljive sestavine in predstaviti na urejen način. Za Rossa to pomeni, da pojave, ki se predstavljajo kot pravni, povežemo v skladno pripoved, utemeljeno na določenih predpostavkah, ki se nanašajo zlasti na ideologijo igralcev. Takšna predstavitev temelji na pojmih, ki omogočajo ureditev in racionalizacijo različnih elementov. Po mnenju danskega pravnika se njena uporabnost meri predvsem z možnostjo, da se napovedo bodoča ravnanja igralcev. Če hipoteze, na katerih temelji, ne omogočajo pojasniti prakse ali ne dopuščajo dovolj zanesljivih napovedi, potem je treba oblikovati nove hipoteze za rekonstrukcijo ideologije igralcev. S tem pravna znanost postaja empirična, oblikuje propozicije o pravu, ki jih je mogoče preizkusiti, in dovoljuje kritiko in preverbo lastnega delovanja.122 Zato lahko zavrnemo tezo, da je Ross zagovornik epistemologije po zgledu zastarelega »neopozitivizma«.123 Nasprotno, je predhodnik »postpozitivizma«, ki zagovarja, da znanosti – vključno z »naravnimi znanostmi« – ponujajo mogoče, relativne in preverljive pripovedi, ki iz neopredeljenega toka zaznav poustvarijo skupek razumljivih dogodkov.

  • 124   Predvsem Jori (1972: 55–78).

74Na podlagi teorije pristojnostnih norm Alfa Rossa je torej mogoče razumeti, kako sta epistemologija in oblikovanje pravnih pojmov povezana124 in za kako obetavno se lahko izkaže ta oblika realizma.

Prevajalki se za nasvete pri iskanju ustreznih terminoloških rešitev najlepše zahvaljujeva akademiku prof. dr. Marijanu Pavčniku in doc. dr. Jerci Kramberger Škerl, Matiji Žgurju za potrpežljivost, popravke in pomoč pri nastajanju prevoda ter Andreju Kristanu za končni pregled prevoda.

Top of page

Bibliography

Carlos E. ALCHOURRÓN & Eugenio BULYGIN, 1991: Análisis lógico y Derecho. Uvodnik Georg H. von Wright. Madrid: Centro de estudios constitucionales (El derecho y la justicia; 24).
Manuel ATIENZA & Juan RUIZ MANERO, 1998: A Theory of Legal Sentences. Angl. prevod Ruth Zimmerling. Dordrecht, Boston, London: Kluwer Academic Publishers (Law and Philosophy Library; 34).

Denys de BÉCHILLON, 1997: Qu’est-ce qu’une règle de droit ? Pariz: Editions Odile Jacob.
Norberto BOBBIO, 1998: Essais de théorie du droit. Fr. prevod Michel Guéret, Christophe Agostini. Uvodnik Riccardo Guastini. Pariz: L.G.D.J. & Bruselj: Bruylant (La pensée juridique).
Eugenio BULYGIN, 1991: Sobre las normas de competencia. Análisis lógico y Derecho. Carlos E. Alchourrón & Eugenio Bulygin. Uvodnik Georg H. von Wright. Madrid: Centro de estudios constitucionales (El derecho y la justicia; 24).

Gaetano CARCATERRA, 1988: Il normativismo e la forza costitutiva delle norme. 2. izdaja. Rim: Bulzoni Editore.
Véronique CHAMPEIL-DESPLATS, 2002: Alf Ross: droit et logique. Droit et société 50 (2002).

Carla FARALLI, 2014: Le droit comme fait. Prevod Pierra Brunneta iz angleščine: Law as Fact. Revus (2014) 24.
Jordi FERRER BELTRÁN, 1996: Die Kompetenznormen in der Rechtstheorie von Alf Ross: eines oder mehrere Modelle?
Rechtstheorie 27 (1996).
——, 2000:
Las normas de competencia. Un aspecto de la dinámica jurídica. Uvodnik Riccardo Guastini. Madrid: Centro de estudios políticos y constitucionales – Boletín oficial del Estado (El Derecho y la Justicia).
Jerome FRANK, 1949:
Law and the Modern Mind [1930]. 6. izdaja. New York: Coward-McCann, Inc.

Marina GASCÓN, 1997: Sentido y alcance de algunas distinciones sobre la invalidez de las leyes. Doxa 20 (1997).
Daniel GONZÁLEZ LAGIER, 1995: Acción y norma en G. H. von Wright. Madrid: Centro de estudios constitucionales.
Riccardo GUASTINI, 1994: Alf Ross: une théorie du droit et de la science juridique. Théorie du droit et science. Ur. Paul Amselek. Pariz: P.U.F. (Léviathan).

Axel HÄGERSTRÖM, 1953: Inquiries into the Nature of Law and Morals. Predgovor Karl Olivecrona. Angl. prevod C. D. Broad. Uppsala: Almqvist & Wiksells (Skrifter utgivna av Kungl Humanistiska Vetenskapssamfundet I Uppsala, Acta Societatis Litterarum Humaniorum Regiae Upsaliensis; 40).
Andrew K. W. HALPIN, 1985: Hohfeld’s Conceptions: From Eight to Two.
Cambridge Law Journal 44 (1985).
Herbert L. A. HART, 1976: Le concept de droit [1961]. Francoski prev. Michel van de Kerchove, Joe’lle van Drooghenbroeck & Raphael Célis. Bruselj: Publications des Facultés universitaires Saint-Louis (Zvezek 6).
——,
1993: Bentham on Legal Powers. Jeremy Bentham – Critical Assessments (Zvezek 3 – Law and Politics). Ur. Bhikhu Parekh. London, New York: Routledge.
——,
2000: Le réalisme scandinave. Fr. prevod Eric Millard. Annales de la faculté de droit de Strasbourg (2000) 4.
Rafael HERNÁNDEZ MARÍN, 1982: Diritto e scienza. Saggio su Alf Ross. Contributi al realismo giuridico. It. prevod P. L. Bazzocchi. Ur. Enrico Pattaro. Milano: A. Giuffrè (Seminario giuridico della Università di Bologna; Miscellanee 1).

Sven G. JENSEN, 1988: On Norms of Conduct and Norms of Competence. A.R.S.P., Supplementa Vol. III, Theory and Systems of Legal Philosophy. I.V.R 12th World Congress, Athens 1985. Ur. S. Panon, G. Bozonis, D. Georgas, P. Trappe.
Mario JORI, 1972: Il concetto di norma nella scienza empirica del diritto.
Rivista Internazionale di Filosofia Del Diritto 49 (1972).

Hans KELSEN, 1911: Hauptprobleme der Staatsrechtslehre entwickelt aus der Lehre vom Rechtssatze. Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck).
——,
1920: Das Problem der Souveränität und die Theorie des Völkerrechts. Beitrag zu einer reinen Rechtslehre. Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck).
——,
1925: Allgemeine Staatslehre. Berlin, Heidelberg, New York: Springer-Verlag.
——,
1962: Théorie pure du droit. 2. izdaja. [1960]. Fr. prevod Charles Eisenmann. Pariz: Dalloz (Philosophie du droit; 7).
——, 1964: Die Funktion der Verfassung. Forum 11 (1964).
——, 1965: Zum Begriff der Norm. Festschrift für Carl Nipperdey. München, Berlin: C. H. Beck.
——, 1982:
Vergeltung und Kausalität [1941]. Uvodnik E. Topitsch. Dunaj, Köln, Gradec: H. Böhlau (Vergessene Denker – vergessene Werke; 1).
——, 1996:
Théorie générale des normes [1979]. Fr. prevod Olivier Beaud & Fabrice Malkani. Pariz: P.U.F. (Léviathan).
——, 1997: Théorie générale du droit et de l’Etat [1945]. Fr. prevod Béatrice Laroche. Uvodnik Stanley L. Paulson. Pariz: L.G.D.J. & Bruselj: Bruylant (La pensée juridique).

Neil MACCORMICK, 1992: Le droit comme fait institutionnel. Pour une théorie institutionnelle du droit. Nouvelles approches du positivisme juridique. Neil Maccormick & Ota Weinberger. Fr. prevod Odile Nerhot & Philippe Coppens. Pariz: L.G.D.J. & Bruselj: Story Scientia.
——, 1998: Powers and Power-Conferring Norms.
Normativity and Norms. Critical Perspectives on Kelsenian Themes. Ur. Stanley L. Paulson & Bonnie Litschewski Paulson. Oxford: Clarendon Press.
Daniel MENDONCA, 1992: Introducción al análisis normativo. Madrid: Centro de estudios constitucionales (Cuadernos y debates; 39).
Françoise MICHAUT, 2000: La recherche d’un nouveau paradigme de la décision judiciaire à travers un siècle de doctrine américaine. Pariz: L’Harmattan (Logiques juridiques).
Joseph MIEDZIANAGORA, 1961: L’idée de validité en droit. A propos du dernier livre d’Alf Ross. Logique et analyse 4 (1961).
Éric MILLARD, 2004: Présentation. Alf Ross, Introduction à l’empirisme juridique. Textes théoriques. Ur. in fr. prevod Éric Millard & Elsa Matzner. Pariz: L.G.D.J. & Bruselj: Bruylant (La pensée juridique).

Carlos S. NINO, 1985: Las limitaciones de la teoría de Hart sobre las normas jurídicas. Anuario de filosofía jurídica y social 5 (1985).
——, 1986: El concepto de derecho de Hart. Revista de ciencias sociales 28 (1986).

Karl OLIVECRONA, 1939: Law as Fact. Copenhagen: Einar Munksgaard; London: Humphrey Milford; Oxford: Oxford University Press.
——, 1971:
Law as Fact. 2. izdaja. London: Stevens and Sons.

Enrico PATTARO, 1984: La realtà del diritto e la sua conoscenza. Scienza e politica nel pensiero di Alf Ross. Atti delle giornate di studio su Alf Ross (Lecce 14-15 maggio 1981). Ur. Antonio Tarantino. Milano: A. Giuffrè (Università degli studi di Lecce. Studi giuridici, Sezione di filosofia del diritto e della politica; 2).
——, 1990:
Lineamenti per una teoria del diritto. Bologna: Editrice CLUEB.
Piero POLLASTRO, 1983: Fenomenologia delle regole costitutive.
Materiali per una Storia della Cultura Giuridica 13 (1983).
Karl R. POPPER, 1973: La logique de la découverte scientifique. Fr. prevod Nicole Thyssen-Rutten & Philippe Devaux. Predgovor Jacques Monod. Pariz: Payot (Bibliothèque scientifique).
——, 1985: Conjectures et réfutations. La croissance du savoir scientifique. Fr. prevod Michelle-Irène de Launay, Marc B. de Launay. Pariz: Payot (Bibliothèque scientifique).

Joseph RAZ, 1980: The Concept of a Legal System. An Introduction to the Theory of Legal System. 2. izdaja. Oxford: Clarendon Press.
Alf ROSS, 1929:
Theorie der Rechtsquellen. Ein Beitrag zur Theorie des positiven Rechts auf Grundlage dogmenhistorischer Untersuchungen. Leipzig, Dunaj: F. Deuticke.
——,
1933: Kritik der sogenannten praktischen Erkenntnis. Zugleich Prolegomena zu einer Kritik der Rechtswissenschaft. Kopenhagen: Levin & Munksgaard; Leipzig: Felix Meiner.
——,
1946: Towards a Realistic Jurisprudence. A Criticism of the Dualism in Law [1934]. Angl. prevod Annie I. Fausbøll, Copenhagen: Einar Munksgaard.
——, 1947:
A Textbook of International Law. Fr. prevod Annie I. Fausbøll. London, New York, Toronto: Longmans, Green and Co.
——, 1958a:
On Law and Justice [1953]. London: Stevens & Sons Limited.
——, 1958b: Definition in Legal Language.
Logique et analyse 1 (1958).
——, 1968:
Directives and Norms. London: Routledge & Kegan Paul (International Library of Philosophy and Scientific Method).
——, 1969: On Self-Reference and a Puzzle in Constitutional Law.
Mind 309 (1969): 1–24.
——,
1972: The Rise and Fall of the Doctrine of Performatives. Contemporary Philosophy in Scandinavia. Ur. Raymond E. Olson & Anthony M. Paul. Uvodnik. G. H. von Wright. Baltimore, London: The Johns Hopkins Press.
——, 2004:
Introduction à l’empirisme juridique. Textes théoriques. Ur. in fr. prevod Eric Millard & Elza Matzner. Pariz: L.G.D.J. & Bruselj: Bruylant (La pensée juridique).
Dick W. P. RUITER, 1993: Institutional Legal Facts. Legal Powers and their Effects. Dordrecht, Boston, London: Kluwer Academic Publishers (Law and Philosophy Library; 18).
——, 1998: Legal Powers.
Normativity and Norms. Ur. Stanley L. Paulson & Bonni Litschewski Paulson. Oxford: Clarendon Press.

Gian P. SAVOINI, 1982: Performatività e validità in Alf Ross. Materiali per una Storia della Cultura Giuridica 12 (1982).
John R. SEARLE, 1964: How to Derive ‘Ought’ From ‘Is’. The Philosophical Review 73 (1964).
——, 1965: What is a Speech Act?
Philosophy in America. Ur. Max Black. Ithaca, New York: Cornell University Press.
——, 1972: Les actes de langage. Essai de philosophie du langage. Fr. prevod Hélène Pauchard. Pariz: Hermann (Savoir).
Tore STRÖMBERG, 1984: Norms of Competence in Scandinavian Jurisprudence.
Theory of Legal Science. Proceedings of the Conference on Legal Theory and Philosophy of Science, Lund, Sweden, December 11–14 1983. Ur. Aleksander Peczenik, Lars Lindahl, Bert Van Roermund. Dordrecht, Boston, Lancaster: D. Reidel Publishing Company (Synthese Library; 176).

Guillaume TUSSEAU, 2004: Les normes d’habilitation. Doktorska disertacija, Pariz X. Ponatis 2006. Pariz: Dalloz (Nouvelle Bibliothèque des Thèses).

Francesco P. VIDETTA, 1968: Il concetto di ‘norma valida’ secondo Alf Ross in ‘On Law and Justice’. Rivista Internazionale di Filosofia Del Diritto 45 (1968).
Vittorio VILLA, 1990:
La science du droit. Fr. prevod Odile Nerhot & Patrick Nerhot. Pariz: L.G.D.J. & Bruselj: Story-Scientia (La pensée juridique moderne).

Sven WEDAR, 1985: Realism and Validity. Studies in the Legal Theory of Alf Ross. Lund: Filosofiska Inst., Univ. (Lund Monographs in Practical Philosophy; 6).
Ota WEINBERGER, 1991: Ontology, Hermeneutics and the Concept of Valid Law.
Law, Institution and Legal Politics. Fundamental Problems of legal Theory and Social Philosophy. Fr. prevod in uvodnik Neil MacCormick. Dordrecht, Boston, London: Kluwer Academic Publishers (Law and Philosophy Library: 14).
Georg H. von WRIGHT, 1963:
Norm and Action. A Logical Enquiry. London: Routledge and Kegan Paul.

Zygmunt ZIEMBIŃSKI, 1970: Norms of Competence as Norms of Conduct. Archivum Iuridicum Cracoviense 3 (1970). 24–29.
——, 1988: Le contenu et la structure des normes concédant les compétences. Normative Structures of the Social World. Ur. Giulio di Bernardo. Amsterdam: Rodopi (Poznań Studies in the Philosophy of Science and the Humanities; 11).

Top of page

Notes

1 Glej predvsem Kelsen 1911.

2 Glej Hägerström 1953.

3 Za biografske elemente glej Millard (2004: 3–4).

4 Ross (1946: 32).

5 Ross (1946: 11; 1929: 233–234, 254–257 in 263–269). O tej temi npr. Wedar 1985.

6 Ross (1946: 57).

7 Ross (1946: 57–62, 65, 127–129 in 133–136; 2004: 27–28).

8 Ross (1946: 62–63).

9 Ross (1929: 258–269; 1946: 43 in 127–129; 1958a: 70). Npr. Kelsen (1920: 94–101; 1925: 18–19; 1962: 266, 270–271, št. 1, in 294).

10 Glej predvsem Frank 1949.

11 Ross (1929: 5–6, 52–63, 111–112, 180–181, 222–223, 227 in 229; 1946: 49 in 68–73).

12 Ross (1946: 76).

13 Ross (1946: 77). Glej tudi Ross (1946: 12; 2004: 25; 1947: 46–54 in 80). Pred tem Ross (1929: 263–269, 278 in 288–289).

14 Ross (1946: 308–311; 1958a: 53–56 in 358–377; 1968: 38–43, 63, št. 3, in 82–92).

15 Pod vplivom kantizma, ki je hitro zgubljal vpliv, je Ross (1929: 270–278) priznal dve vrsti spoznanja. O njegovi kasnejši teoriji o pravni znanosti na primer Villa (1990: 59–77) in Guastini (1994: 249–264).

16 Glej Michaut 2000.

17 Prim. Ross (1929: 416–422).

18 Ross (1929: 275–280, 308, 311–312, 417, 419, 420 in 422; 1958a: 34, 52, 59).

19 Ross (1929: 365–366; 1946: 76–124; 1958a: 35, 37, 52–58, 104, 160 in 364; 1968: 41–43, 84–88, 104 in 117).

20 Ross (1933: 429–447; 1946: 76–124; 1958a: 52–58, 160 in 364; 1968: 41–43, 84–88, 104 in 117).

21 Ross (1958a: 37, 71–74 in 104; 1968: 87–88).

22 O »usmerjevalnem« govoru, namenjenem vplivu na vedenje, na splošno, glej Ross (1968: 34–77).

23 Ross (1968: 78–105).

24 Prim. Kelsen (1911: 206, 233–235 in 253; 1997: 111–115 in 192).

25 Ross (1958a: 35, 52 in 158; 1958b: 143; 1968: 90–92).

26 Ross (1958a: 33, 170 in 208).

27 Ross (1958a: 33). Glej tudi Ross (1958a: 52; 1968: 91–92 in 126).

28 V tem smislu s stališča zgodovine skandinavske pravne misli glej Strömberg (1984: 564); Jensen (1988: 16).

29 Hart (1976: posebno 44–61 in 103–125). Ross je potrdil razlikovanje med primarnimi in sekundarnimi pravili z ene strani ter med normami ravnanja in kompetenčnimi normami z druge strani (2004: 184).

30 Von Wright (1963: posebno 71, 85–92 in 192–194).

31 Kelsen (1965: 57–70; 1996: 1 in 125–150).

32 O tej temi glej Tusseau (2004: 110–117 in 166–181).

33 Za popolno obravnavo glej Tusseau (2004: 63–296).

34 Ross (1958a: 33).

35 Ross (1958a: 32).

36 Ross (1968: 118).

37 Glej npr. Kelsen (1996: 348–349); Ziembiński (1970: 24–29; 1988: 164, 165, 167–168 in 171–179); Raz (1980: 21–23 in 166); MacCormick (1992: 68; 1998: 503–504 in 506); Bobbio (1998: 129); Nino (1985: 86–87; 1986: 44 in 48); de Béchillon (1997: 179–180).

38 Ross (1958a: 51).

39 Ross (1958a: 51).

40 Ross (1958a: 51).

41 Ross (1968: 90).

42 Ross (1958a: 53).

43 Ross (1946: 111–112).

44 Ross (1958a: 52–53). Enako prim. Ross (1968: 89–90).

45 Ross (1968: 90).

46 Ross (1958a: 59).

47 Ross (1958a: 207). Enako Ross (1946: 111).

48 Glej v tem smislu posebno Hart (1993: 136); Raz (1980: 159–171 in 228–229); MacCormick (1998: 493–506); Atienza in Ruiz Manero (1998: 66–71, 108, 139–140 in 169–170).

49 Glej posebno Searle (1964: 55–56; 1965: 223–224; 1972: 72–82 in 91–94).

50 Searle (1964: 52). Glej tudi Searle (1964: 48, 53 in 59).

51 Searle (1964: 55; 1965: 223–224; 1972: 72). Odsek je bil uporabljen v skladu s splošno znano rabo, z namenom oddaljiti se od francoskega prevoda, ki uporablja izraz »normativno pravilo« namesto »urejevalno pravilo«.

52 Searle (1972: 73; 1964: 55; 1965: 224).

53 Searle (1972: 72).

54 Searle (1972: 74–75; 1964: 52–53).

55 Searle (1964: 52–55; 1972: 77 in 91–93).

56 Searle (1972: 81).

57 Searle (1972: 73).

58 Searle (1972: 73–74; 1965: 224).

59 Searle (1972: 74; 1965: 224).

60 Searle (1972: 76; 1965: 225).

61 Glej Ross (1968: 53, op. 1), ki navaja, da je napisal ta odlomek pred objavo Searlovih del.

62 Ross (1968: 53–57).

63 Ross (1968: 53).

64 Ross (1968: 54).

65 Ross (1968: 56, 136).

66 Ross (1968: 130–131).

67 Ross (1958a: 79; 1968: 96; 1972: 209).

68 Ross (1958a: 204). Enako Ross (1968: 96 & 130; 2004: 205 & 170; 1972: 210).

69 Ross (2004: 206).

70 Ross (1958a: 32; 1968: 96).

71 Ross (1958a: 76 & 204; 1968: 56).

72 Ross (1968: 131).

73 Ross (1958a: 80–81; 2004: 206).

74 Ross (1958a: 79, 81; 1968: 96, 130–131).

75 Glej npr. Ross (1929: 357 & 360; 1958a: 204; 2004: 226).

76 Ross (1968: 130–131).

77 Ross (1968: 96). Glej tudi Ross (1968: 131; 1972: 210).

78 Ross (1929: 302–303; 1968: 54).

79 Ross (1929: 131).

80 Glej npr. Bulygin (1991: 491), Gascón (1997: 141–142), González Lagier (1995: 378–379), Mendonca (1992: 148).

81 Enako Ferrer Beltrán (1996: 547; 2000: 86, 94).

82 Carcaterra (1988: 74).

83 Ferrer Beltrán (1996: 547–550, 2000: 94–97).

84 Ferrer Beltrán (1996: 548, 2000: 95).

85 V tem smislu glej npr. Carcaterra (1988: 80, op. 19).

86 Ferrer Beltrán (2000: 88).

87 Posebej na to temo glej Ross (2004: 39–59; 1968).

88 Halpin (1985: 436).

89 Ross (1958a: 162; 1968: 120). Glej tudi Ross (1947: 26–28, 192).

90 Glede razsežnosti tega »logičnega« razmišljanja Alfa Rossa glej predvsem Champeil-Desplats (2002: 29–41).

91 V tem smislu glej Ross (1968: 116–120).

92 Glede razlike med notranjim in zunanjim pogledom, ki ga je predpostavljal Ross, glej predvsem Hart (1976: 114, 124, 129–136). Glej tudi Rossove pripombe na to temo v Ross (2004: 186–188). Nasprotno se Hart (2000: 47–50) s tem pristopom ne strinja.

93 Glej npr. Ross (1958a: 15).

94 Ross (1958a: 16).

95 Ross (1958a: 18).

96 Savoini (1982: 402–403). Na to temo glej tudi Pattaro (1984: 103–146).

97 Pollastro (1983: 244–247).

98 Ross (1958a: 207).

99 Hart (1976: 44–61, 92–94, 290; 1993: 131–133). Glej tudi Alchourrón & Bulygin (1991: 439–463); Bulygin 1991.

100 Ross 1969 in (2004: 205–226).

101 Ross 2004: 206.

102 Ross 2004: 207.

103 Kelsen 1964: 583–586; 1996: 339–346.

104 Ross (1958a: 81). Tudi Ross (1958a: 80–83; 1929: 359–364).

105 Olivecrona (1939: 50–74; 1971: 86–114). Glej prispevek Carle Faralli (2014) v tej številki. Nedavno je bilo to sklepanje ponovno sprejeto v enem bolj podrobnih poskusov obrazložitve pojma normativne moči: Ruiter (1993: 205; 1998: 486).

106 Olivecrona (1939: 50–61).

107 Ross (2004: 210).

108 V tem smislu glej npr. Miedzianagora (1961: 92–121); Videtta (1968: 337, 343–346).

109 Ross (1958a: 36). Tudi Ross (1929: 286, 308–311, 331–333).

110 Glej npr. Weinberger (1991: 104).

111 Pattaro (1990: 386–390).

112 Hernández Marín (1982: 261–262).

113 Glej Kelsen 1982.

114 Ross (1946: 88–89).

115 Ross (1946: 79–83, 93–95).

116 Predvsem Hägerström (1953: 30–35, 44, 250–256).

117 Ross (1929: 115, 296–297, 308, 331–333, 355–359, 365–366; 1946: 82–83).

118 Ross (1958a: 42).

119 Ross (1958a: 75; 1968: 88–89).

120 Guastini (1994: 264).

121 Ross (1958a: 10, op. 4).

122  Glej npr. že Ross (1929: 197, 371–372, 270–275, 281). Za spoznanja tega nauka glej Popper 1973 in 1985.

123  Glej Villa 1990.

124   Predvsem Jori (1972: 55–78).

Top of page

References

Bibliographical reference

Guillaume Tusseau, « Teorija pristojnostnih norm Alfa Rossa », Revus, 24 | 2014, 141-164.

Electronic reference

Guillaume Tusseau, « Teorija pristojnostnih norm Alfa Rossa », Revus [Online], 24 | 2014, Online since 26 November 2014, connection on 24 November 2017. URL : http://revus.revues.org/3129 ; DOI : 10.4000/revus.3129

Top of page

About the author

Guillaume Tusseau

Profesor Pravne šole Inštituta za politične vede SciencesPo in mlajši član Francoskega univerzitetnega inštituta

 Guillaume Tusseau
École de Droit
13 rue de l'Université
75007 Paris
France

E-mail: guillaume.tusseau@sciences-po.org

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org