Prijeđi na kretanje stranicama – Plan stranice

Početna stranicaNuméros25Pravno sklepanje in argumentacijaAnalogno sklepanje in tehtanje

Pravno sklepanje in argumentacija

Analogno sklepanje in tehtanje

Odgovor Davidu Duarteju
Analogy and Balancing. A Reply to David Duarte
Bartosz Brożek
Prevoditelj: Matija Žgur
p. 155–162
Ovaj članak je prijevod:
Analogy and Balancing [en]

Sažetci

Cilj članka je odgovoriti na kritiko, ki jo je David Duarte usmeril zoper tezo o delni zvedljivosti, tj. trditev, ki jo Brożek zagovarja v eni izmed svojih knjig in pravi, da je analogno sklepanje deloma zvedljivo na tehtanje pravnih načel. Prvi del članka oriše okvir, ki je avtorju služil pri oblikovanju teze o zvedljivosti, tj. Alexyjevo teorijo pravnega sklepanja. Drugi del je namenjen ovrženju Duartejevih ugovorov. Ti naj namreč ne bi upoštevali prej omenjenega okvira. V zadnjem delu avtor še zatrdi, da so nekateri vidiki njegove teorije analognega sklepanja neodvisni od omenjenega teoretskega okvira in zato uporabni za katerokoli pojmovanje analogije v pravu.

Vrh stranice

Cjelovit tekst

1 Teza o delni zvedljivosti in Alexyjev teoretski okvir

1V enem svojih del (Brożek 2008) sem predlagal, da je mogoče – v okviru Alexyjevega pojmovanja pravnega sklepanja – analogijo delno zvesti na tehtanje pravnih načel. Postopek, v grobem, zgleda tako:

2(1) Znajdemo se pred problematičnim primerom, tj. takšnim, za katerega ni nobenega neposredno uporabljivega pravnega pravila.
(2) Prepoznamo primere, ki so
prima facie podobni (tj. podobni1) predmetnemu primeru in za katere obstajajo nekatere rešitve, tj. za katere imamo neposredno uporabljiva pravna pravila.
(3) Prepoznamo načela v ozadju, ki utemeljujejo pravna pravila, urejajoča
prima facie podobne primere.
(4) S tehtanjem načel pridemo do odločitve, katero načelo naj ureja predmetni primer. (S tem tudi doženemo, kateri od
prima facie podobnih primerov je predmetnemu primeru pomembno podoben – ali podoben2).
(5) Ravnanje, ki ga predpisuje močnejše načelo, predstavlja rešitev za predmetni primer.

3Na ta način, tako sem trdil, je mogoče rešiti največji problem katere koli razlage analognega sklepanja v pravu, tj. problem pomembne podobnosti. Navadno je precej preprosto določiti vrsto že rešenih pravnih primerov, ki so – tako ali drugače – podobni predmetnemu primeru. Težko pa je odločiti, kateri od teh primerov je predmetnemu pomembno podoben, tj. kateri naj služi kot podlaga za odločitev po analogiji. Menim, da sem s preoblikovanjem tega problema v tehtanje načel nepoznan postopek (npr. izbiranje »prevladujočega dejavnika«, ki ga predmetni primer deli z enim od prima facie podobnih primerov) zamenjal s poznanim (tj. s tehtanjem načel; ta je, seveda, poznan tistim, ki so seznanjeni z Alexyjevim pogledom na pravno sklepanje in se z njim strinjajo). To pomeni, da je mogoče analogno sklepanje razdeliti v dve fazi. Prva je sestavljena iz prepoznave primerov, ki so prima facie podobni neurejenemu primeru. Ta faza je v celoti hevristična in jo je mogoče preskočiti (kot takrat, ko problematični primer rešimo brez premišljevanja o podobnih primerih in se namesto tega neposredno ozremo k uporabljivim načelom). V drugi fazi se oblikuje utemeljitev, sestavljena pa je (ta faza) iz tehtanja pravnih načel, ki urejajo prima facie podobne primere. Še pomembneje od tega je, kot sem zatrjeval v istem zapisu, da analogno sklepanje »deluje« – vsaj v splošnem – zato, ker navadno obstaja več kot en primer, ki je prima facie podoben predmetnemu primeru. Seveda obstajajo tudi primeri, v katerih analogija deluje zgolj z enim prima facie podobnim primerom, čeprav to – vsaj tako sem trdil – ni tipično. Da bi prav ovrednotili mehanizem analognega sklepanja, moramo upoštevati njegovo dialektično razsežnost. Prav ta namreč analogiji daje racionalnost, saj tehtanju omogoči, da stopi na oder.

4Preden preučim ugovore, ki jih David Duarte niza zoper ta pogled na analogno sklepanje in tezo o delni zvedljivosti, je najprej treba nameniti nekaj besed Alexyjevi teoriji, ki je moji analizi služila kot okvir. Sledeč Ronaldu Dworkinu Alexy razlikuje med pravili in načeli:

Načela so norme, ki zahtevajo, da se v danih pravnih in dejanskih okoliščinah nekaj uresniči v največji možni meri. Načela so zahteve po optimizaciji, zaznamovane z dejstvom, da jih je mogoče uresničiti v različni meri, in s tem, da je primerna mera uresničitve odvisna ne zgolj od tega, kaj je dejansko mogoče, temveč tudi od tega, kaj je pravno mogoče. (Alexy 2002: 47)

5Na drugi strani so pravila »norme, ki so vedno bodisi izpolnjene bodisi ne. Če je pravilo veljavno uporabljivo, potem se zahteva točno to, kar pravilo pravi, nič več in nič manj« (Alexy 2002: 48).

6Ko sprejmemo tezo, da je pravni sistem sestavljen iz pravil in načel (osebno imam pomisleke o tej delitvi; glej Brożek 2012), ima to pomembne teoretične posledice. Te posledice je najlaže doumeti, če si zamislimo pravni sistem, sestavljen zgolj iz načel, tj. iz »zahtev po optimizaciji«, kot so »Okolje bi moralo biti pravno varovano« ali »Vsakdo ima svobodo gibanja«. V takem primeru bi bila uporaba prava izjemno zapletena, saj bi (najbrž) moral v vsakem primeru sodnik izpeljati postopek tehtanja (tj. v vsakem primeru bi obstajala načela, ki vodijo do nasprotujočih si zaključkov). To je razlog, da zakonodajalec uporabi pravna pravila. Ta je namreč mogoče uporabljati s preprostim modus ponens. Vseeno je pomembno pripomniti, da so pravna pravila že rezultat prehodnega tehtanja nekih načel, čeprav to tehtanje ni izvedeno v povezavi s posameznim primerom, temveč v povezavi s skupino primerov. Tako je pravilo »Vozilom ni dovoljen vstop v park« rezultat tehtanja, ki je bilo izvedeno v okviru zakonodajnega postopka, v katerem se med seboj tehtajo načela kot »Okolje bi moralo biti pravno varovano« in »Vsakdo ima svobodo gibanja« zato, da bi oblikovali pravno pravilo, ki naj ureja splošen primer. Glede na to, da zakonodajni postopek ne more upoštevati vseh možnih okoliščin, v katerih se pojavi vprašanje, ali lahko neko vozilo (recimo reševalno vozilo, ki prevaža resno poškodovano osebo) vstopi v park, je še vedno mogoče, da uporabo pravila v konkretnem primeru prepreči neko drugo načelo (npr. »Pravo mora varovati človeško življenje«). Vendar pa Alexy opozarja, da so takšni primeri redki, saj je za to, da bi načelo prevladalo nad pravilom, treba, da to pretehta ne le nad načelom, ki utemeljuje pravilo, ampak tudi nad t. i. formalnimi načeli, kot so »Pravila, ki jih sprejme oblast v okviru svojih pristojnosti, je treba spoštovati« ali »Brez dobrega razloga se ne sme odstopiti od vzpostavljene prakse« (Alexy 2002: 58). A to praktično ne vpliva na opredelitev razmerja med pravili in načeli: slednja so logično predhodna v razmerju do prvih v smislu, da je vsako pravilo rezultat tehtanja določenih načel (glede na skupino primerov). Prav mogoče si je namreč zamisliti pravni sistem, sestavljen zgolj iz načel, nemogoče pa si je zamisliti pravni sistem, ki bi bil sestavljen zgolj iz pravil (ta trditev izhaja iz Alexyjevega vztrajanja, da je pravni diskurz trdno zasidran v splošnem praktičnem diskruzu; prim. Brożek 2007: 160–189). Še ena posledica Alexyjevega razumevanja pravnega sistema je tudi trditev, da v pravu ni pravih praznin (tu se strinjam z Duartejevim zaključkom; prim. Duarte 2015: 7). Edino vrsto »praznin«, o katerih je mogoče govoriti, pomeni situacija, v kateri pravno pravilo, ki bi urejalo predmetni primer, ne obstaja; vendar pa vedno obstajajo načela, ki so uporabna v kateri koli dani okoliščini.

2 Duartejevi ugovori

7Naj se zdaj obrnem k preučitvi ugovorov Davida Duarteja zoper tezo o delni zvedljivosti. Prvič, Duarte trdi, da naj bi bilo težko natančno določiti načela, ki stojijo za pravnimi pravili, urejajočimi prima facie podobne primere; nadalje pripomni, da je takšnih načel lahko več. Tako lahko, na primer, pravilo, ki prepoveduje vstop vozilom v park, podpirata tako načelo, ki se nanaša na varovanje okolja, kot načelo, ki se nanaša na varnost na javnih mestih. Duartejeva prva skrb je pristna, vendar gre za ugovor zoper Alexyjevo teorijo pravnega sklepanja na splošno, in ne zoper tezo o delni zvedljivosti. Alexy jasno trdi, da je mogoče prepoznati načela, ki »stojijo za« danim pravnim pravilom. To se zahteva, med drugim, ko odločamo v konfliktu med pravnim pravilom in pravnim načelom. V takem primeru tehtamo med spornim načelom na eni strani in, na drugi strani, tistim načelom, ki stoji (skupaj s formalnimi načeli) za ubeseditvijo pravila. Menim, da bi bil Alexyjev odgovor na ta problem precej enostaven: da bi prepoznali pravna načela, ki podpirajo dano pravno pravilo, se opiramo na zdrav razum, pa na splošna pravna določila pravnega akta, v katerem je pravilo izraženo, kakor tudi na dokumente, proizvedene v toku zakonodajnega postopka, ter na doktrino. Duartejevo drugo skrb – da bi lahko za določenim pravilom stalo več kot eno načelo, zaradi česar bi bilo za izvedbo tehtanja treba izbrati enega – je prepoznal in nanjo neposredno odgovoril že Alexy sam. V enem svojih del (Alexy 2007) je razdelal svoje pojmovanje utežnega obrazca, tako da omogoča sočasno tehtanje več načel.

8Drugič, Duarte trdi, da je tehtanje – kot se ga uporablja pri analognem sklepanju – zgolj fasada: kar se resnično dogaja, je:

določanje metadejavnika: glede dejavnikov, ki jih določijo izbrana načela, tehtanje odloči zgolj to, kateri izmed njih bo prevladal. Pod krinko tehtanja poteka resnično analogno sklepanje (Duarte 2015: 5).

9Duarteja sam razumem takole: katera koli dva primera sta si tako podobna kot sta tudi različna na nešteto načinov. Avtomobile in kolesa, na primer, je mogoče primerjati na podlagi neskončnega števila dejavnikov: cene, hitrosti, kovinske teksture, udobja, lepote, kako zadovoljijo Johna itd. (Duarte 2015: 2). Analogno sklepanje stremi k prepoznavi merila, ki bi določilo, katerega od možnih dejavnikov primerjave je treba upoštevati, da bi med primeroma vzpostavili odnos pomembne podobnosti in tako razrešili predmetni primer. Ob tem se zdi, da je za Duarteja izbira tega metadejavnika bistvo analognega sklepanja. Iz tega pa sledi, da je uporaba postopka tehtanja, ki sem ga za določitev pomembne podobnosti med dvema primeroma predlagal jaz, zgolj »krinka« za določitev takšnega metadejavnika. V resnici se izbere bistveni dejavnik, to izbiro pa se opiše, »kot da bi« se tikala nečesa popolnoma drugega. Mislim, da tu Duarte zgreši nekaj pomembnega. Temeljni razlog za vpeljavo teze o delni zvedljivosti je bil v tem, da se odpravi vsakršno razpravo o dejavnikih in metadejavnikih, saj je takšen govor preprosto zavajajoč. To je vidno že na površju Duartejevega argumenta: ko primerja dva primera – ali je s kolesom dovoljeno vstopiti v park in ali je z avtomobilom dovoljeno vstopiti v park – končno primerja avtomobile in kolesa, ne pa primerov! Po moji razlagi je situacija drugačna. Trdim namreč, da je analogno sklepanje povezano z vzpostavitvijo dveh vrst podobnosti. Prima facie podobnost med dvema primeroma se nanaša na vprašanje, ali se ta primera nanašata na isto vrsto problema. Problem bi bilo mogoče najpreprosteje opredeliti kot par protislovnih izjav (ne lastnosti!), npr. {p, ~p}, kjer p pomeni »dovoljen je vstop v park« (seveda je mogoče oblikovati bolj zapleteno in intuitivno smelo opredelitev problema). To, da sta dva primera prima facie podobna, pomeni, da sta del istovrstnih problemov. Naj ob tem opozorim na dejstvo, da je ob takšnem govoru sklicevanje na kakršne koli dejavnike (kot te razume Duarte) nepotrebno. Kar je dobro, saj sta si – ko analogijo pojmujemo z dejavniki – katera koli dva primera podobna prima facie (s čimer postane sam pojem prima facie podobnosti neuporaben); hkrati pa ni res, da katera koli dva primera zadevata istovrstni problem. Poleg tega je po tezi o delni zvedljivosti, druga faza analognega sklepanja sestavljena iz tehtanja pravnih načel, kar tudi ne vključuje dejavnikov. S tem ne trdim, da se metadejavnike določa skozi tehtanje načel, ampak da je treba zavrniti že samo misel na mehanizme analognega sklepanja, ki temeljijo na dejavnikih. Dodatna posledica tega teoretskega manevra je v tem, da se analogija – razumljena skladno s tezo o delni zvedljivosti – trdno vklopi v širše pojmovanje utemeljitve (npr. v Alexyjevo teorijo praktičnega diskurza). Če se držimo pojmovanja analognega sklepanja z dejavniki, smo v precej težjem teoretskem položaju, kar se tiče utemeljevalne moči analognega sklepanja.

10Tretjič, Duarte ugotavlja, »da nič ne zagotavlja, da /.../ načela [prepoznana z določitvijo prima facie podobnih primerov] niso nepomembna za neurejeni primer in torej ne bi mogla utemeljiti nobene odločitve« (Duarte 2015: 6). Tako bi bilo, če bi bili prima facie podobni primeri določeni na podlagi podobnosti nekih dejavnikov; ko pa je prima facie podobnost omejena na primere, ki zadevajo istovrstni problem (kot smo to opredelili prej), ta ugovor ne vzdrži več: nobena nevarnost namreč ni več, da pravna načela iz analognega primera ne bi bila v ničemer pomembna za predmetni primer.

11Končno, Duarte še trdi, da »so vsi problemi s tezo o delni zvedljivosti /.../ zgolj posledica večjega problema: tj., da se analogno sklepanje in tehtanje ne ujemata« (Duarte 2015: 6). To je domnevno utemeljeno z dejstvom, da analogno sklepanje in tehtanje zahtevata »nasprotujoče si normativne okoliščine: medtem ko je analogno sklepanje odvisno od odsotnosti uporabljive norme, zahteva tehtanje uporabljivost dveh norm ali več« (Duarte 2015: 6). Vendar, kot sem skušal pokazati prej, ni tako; vsaj ne v okviru Alexyjeve teorije prava in pravnega sklepanja, v katerem nikoli ni mogoče priti do situacije, ko ne bi imeli nobene uporabljive pravne norme (tj. bodisi pravila bodisi načela). Edina možnost za sprožitev analognega sklepanja se pojavi, kadar predmetni primer ni urejen z nobenim pravnim pravilom (vedno pa namreč obstaja vsaj eno pomembno in uporabljivo načelo).

3 Sklep

12Naj ponovim glavne poudarke mojega argumenta:

  1. Teza o delni zvedljivosti je smiselna zgolj v okviru Alexyjevega pogleda na pravo (ali temu podobnega pojmovanja), po katerem je pravo sestavljeno tako iz pravil kot iz načel in po katerem v pravnem sistemu ni resničnih pravnih praznin.

  2. Teza o delni zvedljivosti zamenjuje nepoznan in nekoliko skrivnosten postopek določanja pomembne podobnosti med pravnimi primeri z bolj poznanim postopkom tehtanja načel.

  3. V tem okviru je analogija dvofazni postopek, sestavljen iz hevristične faze (tj. prepoznava prima facie podobnih primerov in načel, ki te urejajo) ter faze oblikovanja utemeljitve (tj. tehtanje pravnih načel).

  4. Moj predlog stremi k odpravi pogleda, ki analogno sklepanje razčlenjuje z zatekanjem k dejavnikom; namesto tega predlagam, da se prima facie podobnost med primeri ugotovi s sklicevanjem na problem, ki zadeva predmetni primer, pomembno podobnost pa naj se določi s postopkom tehtanja. Namen predloga ni v drugačni ubeseditvi tega, kar trdijo zagovorniki na dejavnikih utemeljenih pogledov na analogno sklepanje; mišljen je kot bistveno drugačno pojmovanje analognega sklepanja.

  5. Bistvena ugotovitev mojega predloga je, da je analogno sklepanje – v splošnem primeru – dialektično. Na neki način skušam obrniti tradicionalni pogled na analogno sklepanje. Po tradicionalnem pogledu naj bi vedno, kadar imamo opravka z neurejenim primerom, neutrudno iskali neki drug primer, ki je prvemu pomembno podoben. Sam pa trdim, da je navadno ob katerem koli neurejenem primeru lahko prepoznati vrsto primerov, ki so del podobnih problemov, pri čemer je težji del odločitev, kateri od teh primerov je predmetnemu primeru pomembno podoben. Obstoj več prima facie podobnih primerov omogoča razlikovanje in primerjavo različnih rešitev za predmetni primer, kar pa olajša tudi določitev pomembne podobnosti in s tem razrešitev predmetnega primera.

13Še zadnja pripomba: vedno znova sem ponavljal, da je teza o delni zvedljivosti smiselna zgolj ob opiranju na Alexyjevo teorijo pravnega sklepanja. Kljub temu pa menim, da so nekateri vidiki analognega sklepanja, ki sem jih skušal osvetliti – predvsem tisti, na katere se sklicujem v točkah (4) in (5) – pomembni za vsak teoretski poskus razlage analognega sklepanja v pravu.

Vrh stranice

Bibliografija

Robert ALEXY, 2002: Theory of Constitutional Rights. Oxford: Oxford University Press.
——, 2007: The Weight Formula.
Studies in the Philosophy of Law. Frontiers of the Economic Analysis of Law. Ur. Jerzy Stelmach, Bartosz Brożek & Woijciech Załuski. Kraków: Jagiellonian University Press. 9–27.

Bartosz BROŻEK, 2007: Rationality and Discourse. Warszawa: Wolters Kluwer.
——, 2008: Analogy in Legal Discourse.
Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie 94 (2008) 2. 188–201.
——, 2012: Legal Rules and Principles: a Theory Revisited.
i-Lex, Rivista di Scienze Giuridiche, Scienze Cognitive ed Intelligenza Artificiale (2012) 17. 205–226.

David DUARTE, 2015: Analogy and Balancing: The Partial Reducibility Thesis and Its Problems, Revus. Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law (2015) 25. URL: http:// revus.revues.org/3244; DOI: 10.4000/revus.3244.

Vrh stranice

Preporučeni oblik citiranja:

Časopisni bibliografski podatci

Bartosz Brożek, «Analogno sklepanje in tehtanje»Revus, 25 | 2015, 155–162.

Elektronički bibliografski podatci

Bartosz Brożek, «Analogno sklepanje in tehtanje»Revus [Mrežno izdanje], 25 | 2015, Datum mrežne objave: 10 juin 2017, pristupljeno 16 avril 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/3285; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.3285

Vrh stranice

Autor

Bartosz Brożek

Profesor pravne filozofije, Jagiellonska univerza in Kopernikov center za interdisciplinarne študije, Krakov

Bartosz Brożek
Department for the Philosophy of Law and Legal Ethics
Jagiellonian University
Bracka Str. 12, 31-005 Krakow
Poland

E-mail: bbroze@yahoo.com

Od istog autora

Vrh stranice

Autorska prava

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh stranice
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search