Skoči do opravilne vrstice – Načrt strani

Vstopna stranNuméros25Teorija normIzražanje norm

Teorija norm

Izražanje norm

O ubeseditvah norm in drugih ontoloških danostih v teoriji prava
Expressing Norms. On Norm-Formulations and Other Entities in Legal Theory
Maribel Narváez Mora
Prevod: Andrej Kristan
p. 15-42
Ta članek je prevod:
Expressing Norms [en]
Drug(i) prevod(i) tega članka:
Expresiones de normas []

Povzetki

Razlika med normami in ubeseditvami norm zavezuje pravoslovce k obravnavanju pravnih norm kot danosti. Avtorica najprej osvetli pot, ki so jo tlakovali nekateri analitični filozofi jezika in ki vodi od pomena do danosti. Nato predstavi sklop problemov, ki nastanejo zaradi obravnavanja norm kot danosti. Ne glede na to, s katero vrsto danosti imamo opraviti, moramo razlikovati med merili prepoznave (ali identifikacije) in primeri poposameznjenja (ali individuacije) tovrstnih danosti. V predstavljenem primeru abstraktnih danosti pa to razlikovanje pade. S tem, da avtorica zamenja pojma pomenske vsebine (ali intenzije) in pomenskega obsega (oz. ekstenzije) besed za vsebinski in obsežnostni vidik tega, o čemer govorimo, očrta tudi predlog metodološkega načrta za pravo in pravno teorijo.

Vrh strani

Dostop prost

  • * V prevodu sem uporabil nekaj strokovnih domačih izrazov za sicer bolj znane tujke (referenca, inten (...)

Opomba prevajalca*

Moja prva risba je bila takšna. To svojo mojstrovino sem pokazal starejšim in jih vprašal, ali jih moja risba kaj straši. Odgovorili so mi: »Zakaj pa bi bil klobuk strašljiv?« Moja risba ne predstavlja klobuka. Predstavlja kačo boo, ki je pojedla slona.

Saint-Exupery (1943: 12)

1 Norme in ubeseditve norm kot ontološke danosti

  • 1 Izraz ubeseditev norme ima kar nekaj sopomenk, med drugim: določilo, pravno besedilo, izraz norme.
  • 2 Bogat prikaz možnih kombinacij norm in normativnih ubeseditev najdemo v naslednjih delih: Guastini (...)

1V pravni teoriji običajno razlikujemo med normo in njeno ubeseditvijo.1 To razlikovanje temelji na spoznanju, da se norme in njihove ubeseditve med seboj ne ujemajo v razmerju ena proti ena; po eni strani je vsako normo mogoče izraziti z uporabo več različnih ubeseditev, po drugi strani pa tudi posamezna ubeseditev prav lahko izraža več različnih norm.2

  • 3 Ta predpostavka sicer ni vsesplošno sprejeta. Jadacki (2013: 69), na primer, pravi, da so norme ube (...)
  • 4 V opozorilo, da že vprašanje samo vrstno določa odgovor, Baker & Hacker (1985: 41) pravita tole: »Č (...)

2Predpostavka, da je pravna norma eno, ubeseditev, ki normo izraža, pa nekaj drugega,3 porodi vprašanja, kakršno je tole: Kakšna vrsta ontoloških danosti (»stvari«) so norme? Če namreč norme niso pravna besedila, ki jih ustvarja zakonodajalec, ampak so tisto, kar ubeseditve norm izražajo,4 potem se nam samo po sebi ponuja vprašanje o tem, kakšna je »narava« ontoloških danosti, ki jih takšne ubeseditve izražajo.

3Razlikovanje med normo in ubeseditvijo norme zrcali dobro znano vzporedno razlikovanje med določenimi kategorijami, ki prihajajo iz analitične filozofije: tj. med pomenom in besedo oz. med propozicijo in stavkom. Takšen razlikovalni pristop s sabo prinaša določene koristi, izhaja pa iz težnje, ki jo je v filozofiji v prejšnjem stoletju povzročil t. im. jezikovni obrat. Ta je v težnji po razjasnitvi filozofskih zagonetk preusmeril pozornost s predmetov spoznanja (s poimenovanih esenc) na tiste množice ontoloških danosti, ki izhajajo iz (jezikovne) rabe pojmov. Zaradi tega obrata naj bi bilo mogoče nekatera nasprotujoča si stališča bolje izčistiti in tako morda prispevati tudi k filozofskemu napredku.

  • 5 Za poglobljeno obravnavo dosega pojmovne analize v teoriji prava glej Raz 1998.
  • 6 V drugi polovici XX. stoletja so dela Saula Kripkeja in Hilaryja Putnama zavračala trditev, da je z (...)

4Omenjeni pristop je na široko odprl vrata za jezikovno in pojmovno filozofsko analizo.5 Ker je tisto, kar neki izraz imenuje, odvisno od tega, kako je ta izraz opredeljen, bodo odgovori na vprašanje, kaj je norma, odvisni od pomenov, ki jih ima beseda »norma«, s tem pa od predmetnih pojmov norme. Glavni namen tovrstnega razčlenjevalnega načina (ponazarja ga, na primer, pomenoslovni nauk Rudolfa Carnapa) je bil v tem, da se razkrinka neznanstvena, metafizična stališča.6 In vendar ob dejstvu, da je predmet nanašanja odvisen od naših opredelitev, pomenoslovna pojasnitev vsaj sama po sebi ne odpravlja ontoloških zavez pri tistih, ki trdijo, da nas odnosi nanašanja vodijo od jezika k tistemu, kar je (tj., kar obstaja kot danost). Težava bo zaznavna šele v primeru, da nas prevzete zaveze postavijo v neprijeten položaj. Zato pa lahko domnevamo, da bo vsako pojmovanje našlo ravno tisto tipsko danost, ki ustreza njej lastnim ontološkim in spoznavnostim potrebam.

  • 7 Glej Kripke 1982: 54.

5Prizadevanja empiristov so bila usmerjena v preprečitev vključevanja abstraktnih danosti v njihovo ontologijo. A vse kaže, da načrtna uporaba razpoložljivih empirističnih ontologij vodi v problem ravnanja po pravilih. Empiristu ta problem nalaga takšno razumevanje norm, po katerem so te bodisi objektivne in abstraktne danosti, dojemljive le zasebno (kar empirist seveda zavrača), ali pa niso absolutno nič, kar bi obstajalo.7

  • 8 Glej Wittgenstein 1937, Hacker 1996 in Narváez 2010.
  • 9 Tu izpuščam obravnavo cele vrste pojmov obstajanja, ki so nam na voljo. Vseeno naj opozorim, da ne (...)
  • 10 V prid razumevanja tega stališča primerjajmo pojem norm kot danosti s primerom neobstoječih danosti (...)
  • 11 Kasneje bom poskušala predstaviti primero z več podrobnostmi, da bi bila s tem bolj razumljiva spre (...)

6Sporočilo tega članka je mogoče izraziti na neposreden in preprost način takole: pravne norme niso ontološke danosti. Reči, da so pravne norme danost ene ali druge vrste, je filozofski nesmisel.8 S tem ne trdim, da nič, na kar se »norma« nanaša v eni ali drugi rabi tega izraza, ne obstaja.9 Trdim pa, da z govorom o normah in rabo te besede še ni nujno predpostavljati obstoja neke vrste danosti (ne empirične, abstraktne, materialne, idealne, in ne faktične).10 V tem pogledu je norma podobna šali. Z besedo »šala« se ne nanašamo na nobeno vrsto danosti; šale niso nikakršne danosti, četudi jih izražamo z jezikom in je šala eno, besede, s katerimi se jo pripoveduje, pa so nekaj drugega. Niti norme niti šale niso (ontološke) danosti.11

  • 12 Kot je znano, je Hart (1961) poskusil z uporabo omenjenega načina preučevanja upoštevati družbene p (...)

7Na to bi bilo mogoče odgovoriti, da v resnici prav nihče ne trdi, da so pravne norme vrsta danosti. Le govorilo naj bi se tako, saj da gre za zgolj hevrističen način izražanja. V skladu s tem odgovorom naj pravne teorije ne bi zanimali kakršni koli že preprosti predmeti, ampak zapletena družbena dejanskost. Zato naj bi se pravna teorija zgolj v prid poenostavljanju in priročnosti nanašala na norme kot na neke vrste danosti. Konec koncev naj nikomur ne bi bilo treba uporabljati pojma norme, ki izhaja iz opredelitve besede »norma« kot »izraza, ki je uporaben za nanašanje na takšno in takšno danost«. Pojem pravne norme naj bi bil precej bogatejši in kot tak vsaj proizvod opisne sociologije,12 ne pa samo jezikovnega razčlenjevanja.

8Takšno razmišljanje bi bilo uspešno le, če bi se odnosa pripadanja in vsebovanja (tj. inkluzije) napačno obravnavalo kot enakovredna. To, da med normami izberemo tiste, ki so na primer posledica množice zapletenih družbenih praks, zato da oblikujemo podmnožice pravnih norm, še ne pomeni, da so tudi tem podmnožicam pripadajoče norme zapletene družbene prakse. Ob upoštevanju teh praks ostane nedotaknjeno razlikovanje med normami kot posledico neke množice praks na eni strani in ubeseditvami, s katerimi izražamo te norme, na drugi.

9Naj poudarim, da s predstavitvijo takšnega filozofskega ali pravnega pojmovanja, po katerem norme niso neka danost, ne postavljamo nobene trditve, ki bi bila zunanjega značaja. Takšna trditev bi zahtevala najprej predlog meril za uspešno prepoznavo (ali identifikacijo) neke vrste danosti, kasneje, ob zaključku ustreznega raziskovalnega postopka, pa tudi zanikanje obstoja takšnih danosti. To bi v določenih primerih vodilo v očitno protislovje, kakor izhaja iz naslednje trditve: »Te danosti (na katere bi kazali) ne obstajajo.« Isto lahko povemo tudi v besednjaku teorije množic, če rečemo, da je množica norm prazna množica. Ob tem je ključnega pomena v tej razpravi pojasnilo, da je povsem smiselno zatrjevati obstoj neskončnega števila norm, nesmiselna pa je trditev, da so norme nekaj, kar obstaja kot danost.

  • 13 Glej Narváez 2002.

10Moj predlog tvori naslednje pojmovanje: nobenega smisla nima zatrjevati ontološkega značaja norm. Kar zagovarjam, je mogoče razumeti kot metafizično, slovnično ali pojmovno stališče – pač odvisno od filozofskega okvira, v katerega se moj predlog umesti. Pri njem ne gre za resničnostno zaznamovano trditev o stvarno obstoječem svetu niti za takšno o svetu abstraktnih predmetov, pač pa za predstavno pravilo, izraz smisla ali filozofsko stališče.13

11Če bi bil moj cilj utemeljiti neko trditev o empiričnem ali abstraktnem svetu, bi bile strategije lahko drugačne. Lahko bi, na primer, predlagala preizkus, ki bi pokazal, da se norme in ubeseditve norm ne ujemajo z nobeno od ontoloških in spoznavoslovnih ureditev, ki so nam na voljo. Po drugi strategiji bi lahko i) celovito preučili pravoslovno spisje, kjer je obravnavano razlikovanje med normami in ubeseditvami norm, ii) celovito preučili ontološke zaveze, ki jih to razlikovanje predpostavlja, in iii) dokazali, da noben ontološki pogled ne pojasni dejanskega delovanja norm. Vendar je precej težje predlagati alternativo, ki nam brez ontologije dopušča govoriti o obstoju in ponuja vse tiste pojme, ki jih potrebujemo. Predpostavljene predstavne sheme (tj. pojmi, s katerimi operira vsako filozofsko delo in ki jih je treba upoštevati) se med seboj ne skladajo, zato lahko pri oblikovanju svojega predloga uporabim zgolj takšne pojme, ki so tistim iz drugih predlogov le delno enakovredni.

12V nadaljevanju se bom omejila na kratko predstavitev:

  1. težnje, ki je analitično filozofijo jezika osvobodila ontoloških zavez in s tem povezanih težav;

  2. problema, ki ga predstavlja obravnava pojma norme s pomočjo razčlenjevalne sheme, ki ločuje pomensko vsebino besed (ali intenzijo) od njihovega pomenskega obsega (ali ekstenzije);

  3. alternativne sheme, ki priznava, da smisel tega, kar počnemo, ni vprašanje nekih danosti; ter končno

  4. zgolj načrtnega predloga, da se omenjena metodološka shema uporabi v pravni teoriji.

2 Težnja logičnega empirizma v analitični filozofiji jezika

  • 14 Glej Dumett 1982, D’Agostino 1997 in Glock 2008.
  • 15 Primerjaj Robinson 1954: 152–156, Belvedere et al. 1979: 6–7 in Tarello 1980: 183.

13 Vprašanje »Kateri vrsti danosti ustrezajo norme?« se ob veliko preprostejšem vprašanju »Kaj so norme?« zdi pretirano zapleteno. Vseeno pa v okviru analitične filozofije jezika14 ti dve vprašanji nista obravnavani enako. Na vprašanja, kakršni sta: »Kaj je x?« in »Kaj so x?«, se je v izročilu srednjeveške logike odgovarjalo z aristotelskimi opredelitvami per genus proximum et differentiam specificam. Prvi korak k takšni opredelitvi je prepoznava neke kategorije ali splošne množice (lat. genus ali rod), ki ji opredeljeno (lat. definiens) pripada. Drugi korak je opredelitev tistih značilnosti (lat. differentiae), po katerih se opredeljeno razlikuje od drugih članov iste množice. S stvarnimi opredelitvami stremimo k opredelitvi resničnega pomena nekega imena – lat. deffinitiones quid nominis – ali k resničnemu opisu bistvenih značilnosti nekega predmeta – lat. deffinitiones quid rei.15

14Tisti, ki so imeli razpravljanje o stvarnih opredelitvah za brezplodno, so v novih razčlenitvah odnosov med besedo in pomenom Gottloba Fregeja, Bertranda Russella, Ludwiga Wittgensteina in Rudolfa Carnapa – med drugimi arhitekti jezikovnega obrata – videli napredek filozofije. Takšne razčlenitve so bile osnovane na tem, da se je pomen ubeseditev izrecno izrazilo z jezikovnimi opredelitvami, po katerih odnos med besedami in njihovim pomenom ni nekaj esencialnega, ampak arbitrarnega. Jezikovne opredelitve ponujano merila rabe besed v nekem jeziku – pa naj bo to v obliki opisa rabe besed ali v obliki njene stipulacije. Le s pojasnjenim pomenom besed se izognemo zgolj besednim nesoglasjem (tj. takšnim, v katerih vsaka stran uporablja iste besede z drugačnimi pomeni). Le tako vemo, o čem razpravljamo. In, kar je še pomembnejše, to nam omogoča ugotoviti, kdaj trditve – tu razumljene v smislu opredelitev izrazov, ki jih tvorijo – niso resničnostno zaznamovane in se zato ne morejo uporabljati v spoznavnem ali znanstvenem govoru.

15Arbitrarnost odnosa med besedo in pomenom je dobro poznana in je bila učinkovito predstavljena tudi v predlogu Ferdinanda de Saussurja v Predavanjih iz splošnega jezikoslovja. Vredno je poudariti, da so v njegovi jezikoslovni obravnavi besede razumljene kot neločljiva povezava med označevalcem in označencem. Označevalec je bil pojmovan kot zvočna slika besede, označenec pa kot pojem, ki ga znak izraža. To je pomembno, ker tisto, kar je arbitrarno ob tako zamišljenih jezikovnih odnosih, ni povezava med pomenom in besedo, ampak povezava med določenim pojmom oz. pomenom in zvočno sliko oz. označevalcem.

16Na jezikoslovnem področju se je na vprašanje o pravilnosti enačenja dveh znakov, A in B, po obrazcu A = B odgovorilo z enačenjem, ki ga navadno med različnimi jeziki izvajamo s prevodom. Enačenje A = B je pravilno, če A in B, ob tem da gre za dva različna znaka, izražata isti pojem oz. pomen.

17Na področju analitične filozofije se je to vprašanje precej bolj zapletlo. Frege je začel razmišljati o enakosti v obrazcih tipa A = B z vprašanjem, ali enakost izraža razmerje med znaki ali med predmeti. V prid trditve, da gre za razmerje med znaki, je ugotovitev, da imata obrazca A = A (tj. tavtološka izjava) in A = B (poljubno resnična ali neresnična izjava) različno spoznavno vrednost. Če gre za enakost med tistim, na kar se znaka nanašata (tj. med nanosnikoma), potem bi bila v primeru, da je res A = B, spoznavna vrednost tega izraza enaka kot spoznavna vrednost A = A. Zato se zdi, da gre tu za razmerje med znakoma, pri čemer sta A in B imeni, ki se nanašata na isti predmet. Enakost v predmetu nanašanja bi tako utemeljevala enačenje.

  • 16 Glej Wienpahl 1950: 483–484.
  • 17 V besedah Kennyja (1995: 127): »Frege v Sense and Reference trdi, da je izraz enakosti informativen (...)

18Na tej točki pa je Frege ob misli na arbitrarnost, s katero se znaki nanašajo na predmete, dojel, da izraz A = B nakazuje zgolj način označevanja, ki ga uporabljamo. Informacija, ki jo dobimo iz izraza enakosti, naj bi bil zgolj jezikovnega značaja. Spet, če se A – tokrat kot znak – ne bi razlikoval od znaka B, potem bi spoznavna vrednost A = A morala biti ista kot spoznavna vrednost A = B. Zato je Frege menil, da mora imeti znak poleg nanosnika (tj. kar znak označuje) tudi smisel16 oz. določeno obliko predstavljanja označenega predmeta. Frege je tako sklenil, da je nujno zaradi infromativnosti izraza enakosti, da razlika med znakoma ustreza razliki med načinom predstavljanja tistega, kar je označeno.17

  • 18 Prim. Wienpahl (1950: 486–487): »Fregejeva razprava vzpostavi razliko med smislom in nanosnikom, pr (...)
  • 19 Kljub temu Kenny (1995: 118, op. 9) izpostavi kratko pripombo iz Fregejevih Posthumous Writings (19 (...)

19Imenovalni izrazi so tisti znaki oz. množice znakov, ki imajo za nanosnik neki predmet v zelo širokem pomenu te besede, za smisel pa imajo poseben način predstavljanja tistega predmeta. Povedkovni izrazi imajo, na drugi strani, za nanosnik pojem ali funkcijo, za smisel pa nepopolni del misli, ki deluje kot merilo pri določanju resničnosti ali neresničnosti izraza, v katerem se pojavlja nek imenovalni izraz kot argument takšnega povedkovnega izraza.18 Zadnja trditev je morda nekoliko problematična, saj Frege ni ponudil svoje opredelitve smisla povedkovnih izrazov.19 Povedki ali splošni izrazi so, v Fregejevem besednjaku, nenasičeni izrazi.

  • 20 Sam Frege je v pismu Husserlu z dne 24. marec 1891 predstavil diagram. O tem Wiggins (1984: 126), k (...)

20Fregejev okvir predstavi tabela:20

Znaki

Smisel

Nanosnik

Imenovalni izrazi, logična imena, posamični izrazi ali nasičeni izrazi

Jezikovni način predstavljanja predmetov ali posamični jezikovni opisi

Predmeti

Povedkovni izrazi, logični predikati, splošni izrazi ali nenasičeni izrazi

Nenasičeni ali nepopolni del misli

Pojmi, funkcije

Stavčne zveze, trdilni stavki, imeni Resničnosti in Neresničnosti

Vsebina ali misel

Resničnostne vrednosti

(predmeti)

  • 21 Carnap 1947: v.

21Fregejevo zgradbo se je obravnavalo kot okvir, v katerem so znaki imena za danosti – za njihove nanosnike –, to pa je povzročilo celo vrsto težav, med katerimi je sprejemanje, da so zaključeni trdilni stavki imena za Resnično in Neresnično. Carnap je, da bi presegel to vprašanje, v delu Meaning and Necessity predlagal kot ključ svojega načina preučevanja, da izrazov »ne obravnavamo kot imena, ampak kot nekaj, kar ima pomensko vsebino in pomen obseg«.21 Trdil je, da je kljub razlikam, ki obstajajo med njim in Fregejem, po katerem se je sam nadvihoval (Carnap, 1947: 118), Fregejev pojem smisla (nem. Sinn) in njegov pojem pomenske vsebine (angl. inclusion) mogoče enačiti, in da Fregejev pojem nanosnika (nem. Bedeutung) in njegov pojem pomenskega obsega (angl. extension) delujeta podobno.

  • 22 Carnap 1947: 19.

22Ne glede na to Frege nikoli ni jasno izrazil stališča, da je nanosnik stvar zunajjezikovnih prvin, medtem ko je bil Carnap v tej točki izrecen.22 Po Fregeju imamo dve vrsti neopredeljivih temeljnih ontoloških kategorij. V tabeli se pojavijo v tretjem stolpcu kot nanosnik: predmeti in funkcije (ali pojmi). Predmeti so nanosnik imenovalnih izrazov. Funkcije ali pojmi so nanosnik povedkovnih izrazov.

  • 23 Carl 1994: 117.

23Smisel nekega izraza lahko razumejo sposobni govorci jezika, ki mu izraz pripada. Ko dojamemo smisel izraza, poznamo pogoje, pod katerimi je izražena trditev resnična. Za gotovost spoznanja pa potrebujemo tudi nanosnik, brez katerega nimamo dostopa do pomenske vrednosti izraza ali do njegove resničnostne vrednosti.23

  • 24 Dummett 1973: 198.

24Zdi se, da Fregejevo razumevanje povezav med jezikom in svetom prek nanosnika ustreza stališču ontološkega realizma, kot trdi Dummet:24

Po Fregeju nam torej zares uspeva govoriti o resničnem svetu, tj. o svetu, ki obstaja neodvisno od nas, in glede na to, kakšen je ta svet, je tisto, kar izgovorimo, resnično ali neresnično: izražene misli so objektivno resnične ali neresnične, odvisno pač od tega, kakšen je resnični svet v domeni nanosnika, in neodvisno od tega, ali mi vemo, ali so naše misli resnične ali neresnične.

  • 25 Glej Sluga 1977, Resnik 1979 in Carl 1995.
  • 26 Frege 1892: 9.

25Poleg tega nekateri trdijo, da je Frege zavračal njemu sodobno izročilo nemškega idealizma, kar le še utrjuje prejšnji sklep. Kljub temu pa se drugi s tem ne strinjajo.25 Sam Frege je utemeljeval potrebo, da upoštevamo nanosnik, s sklicevanjem na namen tistega, ki uporablja trdilne stavke:26

/.../ za utemeljitev omembe nanosnika nekega znaka je sprva dovolj že to, da pokažemo na namen našega govora ali misli. (To pa seveda s pridržkom, da tak nanosnik obstaja.)

  • 27 Carnap 1947: 18–19.

26Zanimivo je, da je Carnap pri razvijanju svoje teorije izrecno izpostavil zunajjezikovni značaj nanosnika, obenem pa je trdil, da je ontološka vprašanja mogoče obravnavati znotraj jezikovnega okvira. Carnap to uvede takole:27

4-12. Dva povedka imata isti pomenski obseg, če in samo če sta enakovredna.
4-13. Dva povedka imata isto pomensko vsebino, če in samo če sta L-enakovredna /…/
4-14. Pomenski obseg nekega povedka (prvega reda) je ustrezna množica.
4-15. Pomenska vsebina nekega povedka (prvega reda) je ustrezna lastnost.

/…/ Če to prenesemo na povedek »Č« v SI, potem dobimo:
4-16. Pomenski obseg povedka »Č« je množica Človek.
4-17. Pomenska vsebina povedka »Č« je lastnost Človek.

  • 28 Carnap 1950: 402.

27Eden od Carnapovih glavnih ciljev je izrecno zapisan v njegovem delu Empiricism, Semantics and Ontology iz leta 1950. Šlo mu je za to, da bi pojasnili, kako je mogoče uporabljati jezik z nanašanjem na abstraktne danosti in pri tem ostati zvest filozofskemu empirizmu. Po njegovem mnenju izvira strah empiristov pred sprejemanjem večjega števila danosti, kot pa je tistih, ki so skladne z njihovimi znanstvenimi izhodišči, iz dejstva, da niso jasno razločili med tem, kar je on v razmerju do jezikovnega okvira poimenoval »notranja« in »zunanja« vprašanja. Predlagal je, da se zaradi obravnave novih vrst danosti ustvari nove načine govora, ki bodo urejeni z novimi pravili; predlagal je uvedbo jezikovnih okvirov. S tem naj bi bilo mogoče ločiti vprašanja o obstoju novih danosti znotraj okvira (tj. notranja vprašanja) od vprašanj, ki se nanašajo na resnični obstoj sistema vseh danosti kot celote (tj. od zunanjih vprašanj).28

  • 29 Od tod načelo kritičnega sprejemanja: »Bodimo previdni pri postavljanju trditev in kritični pri nji (...)

28Tako jezik o stvareh kot jezika o številkah in propozicijah naj bi torej sestavljali jezikovne okvire. Sprejemanje kateregakoli od teh okvirov pomeni tudi sprejemanje ustreznih oblik ubeseditve in primerjanja trditev, nasprotovanja trditvam in obravnavanja trditev kot resničnih ali neresničnih.29

  • 30 Carnap 1950: 411.

29Vsak jezikovni okvir omogoča ubeseditev notranjih ontoloških vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti bodisi z empiričnim raziskovanjem ali z logiko. Tako dobijo logična vprašanja logično utemeljitev, empirična vprašanja pa empirično, pač glede na to, za kakšno teorijo gre. Kadar se postavlja vprašanje o ontološkem statusu danosti, vključenih v določen jezikovni okvir, pa gre za vprašanje, ki je zunanjega značaja. Po Carnapu so zunanja vprašanja lažna vprašanja, kljub temu da se zdi, kakor da bi imela neke vrste prvenstvo pred notranjimi vprašanji (ker namreč sprašujejo, ali imajo obravnavane danosti neodvisno naravo oz. ali je množica, ki jih vsebuje, prazna ali ne). Gre za lažna vprašanja, saj z odgovorom nanje ne moremo oblikovati sistema resničnih ali lažnih trditev glede resničnega obstoja danosti, ampak lahko le sprejmemo ali zavrnemo predmetni jezikovni okvir kot celoto. To pa je konec koncev praktično vprašanje, in ne teoretično.30

30Po Carnapu moramo tako razlikovati notranja vprašanja, npr. »Ali je vsako praštevilo vsota dveh sodih števil?«, od zunanjih vprašanj, kot je »Ali obstajajo števila?«, pri čemer na druga ni mogoče podati teoretičnega odgovora, saj se ne nahajajo znotraj nobenega jezikovnega okvira.

3 Ontološka zaveza

31Ontološka zaveza je odgovor na vprašanje, kaj počnemo, kadar o predmetu določene vrste »govorimo«, že samo zato, ker uporabljamo jezik, ki se vsaj na videz nanaša na ta predmet.

32Razlaga, s katero Carnapovemu stališču nasprotuje W. V. O. Quine, temelji na zanikanju razlikovanja med »sintetičnim« in »analitičnim«, ki ga je Quine osvetlil v svojem članku Two Dogmas of Empiricism. Dogmi, ki po Quinu vežeta verifikacijski empirizem, sta dogma prevedljivosti ali redukcije in dogma razlikovanja med sintetičnim in analitičnim. Obe dogmi naj bi bili medsebojno povezani. Neki izraz je mogoče osmisliti z vidika takšnega emirizma le ob prisotnosti verifikacijskih pogojev, ti pa so bodisi empirični ali logični. Da bi torej lahko osmislili izraze, ki se ne nanašajo na empirično obstoječe predmete, je nujno to, da jih je mogoče prevesti v druge izraze, katerih nanosnik je seveda empiričen. Tako s pomenskimi pravili opravimo ontološko redukcijo.

  • 31 Carnap 1950: 410.

33Quine se strinja s Carnapom, da sta vprašanji, katere danosti neka teorija predpostavlja in katere danosti resnično obstajajo, dve ločeni vprašanji. Kljub temu pa Quine zavrača način, na katerega Carnap predstavi oblikovanje jezikovnih okvirov. Po Carnapu se jezikovni okvir oblikuje takole:31

Dva glavna koraka sta /.../ naslednja. Prvič, uvedba nekega splošnega pojma, nekega predikata višjega reda za novo množico danosti, ki nam omogoča, da za katero koli posamično danost rečemo, da pripada množici (npr. »Rdeča je lastnost«, »Pet je število«). Drugič, uvedba spremenljivk novega tipa. Nove danosti so vrednosti teh spremenljivk; stalnice oz. konstante (in zaprti sestavljeni izrazi, če obstajajo) lahko nadomestijo spremenljivke. S temi spremenljivkami je mogoče oblikovati nove stavke, ki se nanašajo na nove danosti.

  • 32 Quine 1966: 207

34Quine trdi, da lahko ob tem vprašanje »Ali takšna in takšna stvar obstaja?« razumemo na dva načina. Po prvem gre za zunanje vprašanje; po Quinu se vprašanje kategorij postavi pred oblikovanjem jezikovnega okvira, nanaša pa se na zaželenost novih jezikovnih oblik. Po drugem načinu razumevanja gre za notranje vprašanje ali za vprašanje podmnožice, saj to ne izčrpa »razpona posebne vrste vezanih spremenljivk«.32

  • 33 Quine 1966: 210.

35Vendar je zunanja vprašanja ali vprašanja kategorije mogoče preoblikovati v vprašanja podmnožice, če preprosto uporabimo stratifikacijo (plastenje). Po mnenju Quina tudi sam Carnap ne bi zanikal te trivialne trditve, čeprav ta nasprotuje tistemu, kar je nemški filozof hotel pokazati: tj. da stavki, ki jih navadno razumemo kot ontološke trditve (»obstajajo fizični predmeti« ali »obstajajo množice«), niso nič drugega kot analitični (ali pa protislovni) izreki v danem jezikovnem okviru.33 Prav to pa tvori drugo dogmo empirizma: določen tip stavkov, tj. analitične stavke, potrjujejo logični razlogi.

36Po Quineu trditev, da je razpravljanje o uporabnosti jezikovnega okvira vprašanje pragmatične strpnosti, zgreši dva od svojih ciljev. Ne dopušča nam uživati sistematičnih pridobitev abstraktnih predmetov brez njihovih slabosti. In ne uspe utemeljiti misli, da je sprejemanje takšnih predmetov stvar ustaljene jezikovne rabe, ki se na neki način razlikuje od resnih pogledov na resničnost.

  • 34 »Ko razmišljam o ontoloških zavezah neke teorije, se sprašujem zgolj to, kaj po tej teoriji obstaja (...)
  • 35 Quine 1951: 239.
  • 36 Holistično stališče Quinea (1951: 230–239) ima iste temelje.

37Način, da se izognemo »ontološki zavezi«, pravi Quine,34 temelji na razlikovanju med sintetičnim in analitičnim, kot da bi obstajali primeri izjav, katerih resničnost je odvisna izključno od jezika; kar pa ni mogoče. Po mnenju empiristov moramo resničnost izjav razumeti kot nekaj, kar je deloma odvisno od jezika, deloma pa od dejstev. Po Quinovih besedah so izjave »v skrajnem primeru, da je pomembna edinole jezikovna sestavina,« analitične;35 in takšna sta tudi primera izjav »obstajajo fizični predmeti« in »obstajajo množice«, kadar se ju obravnava znotraj jezikovnega okvira, tj. brez pomenskega vzpona.36

  • 37 Quine 1953: 39 in naslednje.
  • 38 Za Quinea »to, kar je« izraža enostavnost in zapletenost ontološkega problema. Prim. Quine (1970: 1 (...)
  • 39 Prim. Quine (1951: 243): »Carnap, Lewis in drugi pragmatično pristopijo k vprašanju izbire med jezi (...)

38Skratka, tako Quine kot Carnap bi se lahko strinjala, da pomeni sprejemanje določenih danosti odločitev, da se kvantificira spremenljivke, katerih vrednost predstavljajo te danosti.37 A za Carnapa to nikoli ni bilo vprašanje dejstev, ampak vprašanje izbire nekega jezikovnega okvira ali ustrezne pojmovne sheme. Na drugi strani pa je Quine menil, da je razlikovanje med razpravljanjem o ontoloških vprašanjih – tj. o tem, kar obstaja38 – in o vprašanju priročnosti sprejemanja nekega jezikovnega okvira dogma; razliko bi bilo namreč po njegovem treba razumeti kot razliko v stopnji.39

4 Težava: norme kot danosti

  • 40 Ta različica problema ravnanja po pravilih je še najbolj podobna tisti, ki jo je leta 1982 predstav (...)
  • 41 Pri kriminalističnem in sodnoizvedeniškem preučevanju dokazov se razlikuje med značilnostmi vrste ( (...)

39V tem filozofskem okviru je težava, ki izhaja iz popredmetenja norm, naslednja. Razlikovati moramo med normami in njihovimi ubeseditvami, saj ena ubeseditev lahko izraža več različnih norm, obenem pa je tudi eno normo mogoče ubesediti na več različnih načinov. Če norma ni ubeseditev, stavek ali besedilo, ki to izraža, potem je norma nekaj drugega. A kaj to je, bo odvisno tega, kako normo pojmujemo. Če sledimo Carnapovemu pomenoslovnemu modelu, bomo morali, potem ko povedek »biti norma« opredelimo vsebinopisno (tj. intenzionalno), reči tudi, kaj vsebuje temu ustrezna množica. Vendar bi bilo precej brezplodno, če rečemo, da je množica norm sestavljena iz norm. Kadar moramo podati primer norme, nam ne preostane nič drugega, kot da podamo primere ubeseditev norm. Vendar ubeseditve norm niso norme. Če naj torej obdržimo razlikovanje med izrazi (kot ubeseditvami norm) in tem, kar ti izražajo (tj. normami) – neodvisno od tega, katera množica predstavlja pomenski obseg povedka »biti norma«, zaidemo v neskončni regres. Da bi se temu izognili, bi morali pojem norme spremeniti tako, da bi norme ne potrebovale jezikovne ubeseditve. Vendar bi posledično potrebovali čudne načine spoznavanja. V resnici je pojav neskončnega regresa le druga filozofska različica problema ravnanja po pravilih,40 razlog, zakaj do neskončnega regresa ne pride v ekstenzionalnih primerih, pa tiči v jasni razliki med merilom prepoznave (ali identifikacije) in merilom poposameznjenja (ali individuacije).41 Pogosto se sicer pri prepoznavi predmetov nanašamo na opredelitvena merila za rabo besed, vendar je iz spoznavoslovnega vidika treba razlikovati med merili za vrstno prepoznavo predmetov in merili za poposameznjenje enega od teh predmetov znotraj množice istovrstnih predmetov.

40Če sledimo Carnapovemu načinu preučevanja, bomo že v izhodišču morali priznati, da si izraza norma in ubeseditev norme nista enakovredna ne po pomenski vsebini (ali intenzionalno) ne po pomenskem obsegu (ali ekstenzionalno). V nadaljevanju ponujam nekaj pomenskih nadomestitev v izogib sklepu, da ima »norma« za pomensko vsebino lastnost biti norma. Z drugimi besedami, ponujam nekaj stipulativnih opredelitev besede »norma«:

41Pojem norme (1)

Pomenska vsebina povedka »je norma«: Normativo zaznamovanje nekega dejanja ali dejanskega stanja stvari.
Pomenski obseg povedka »je norma«: Množica normativnih zaznamovanj dejanj ali dejanskih stanj stvari.

42Pojem norme (2)

Pomenska vsebina povedka »je norma«: Razložena normativna ubeseditev.
Pomenski obseg povedka »je norma«: Množica razloženih normativnih ubeseditev.

43Pojem norme (3)

Pomenska vsebina povedka »je norma«: Razlaga besedilnih zapisov.
Pomenski obseg povedka »je norma«: Množica razlag besedilnih zapisov.

44Četudi le poskusno moramo zdaj podati primere normativnih zaznamovanj nekega dejanja, razloženih normativih ubeseditev ali razlag besedilnih zapisov, ki bi lahko pripadali ustreznim množicam (ali bi bili, po Fregejvem besednjaku, nanosnik imenovalnega izraza »norma«). Naj bo seznam osnovan na tem primeru:

»Kajenje prepovedano«
»Kaditi ni dovoljeno«
»/.../«

45Pojem (1)

Ker gre za seznam članov množice norm, na njem ne more biti opisnih stavkov in propozicij. A kar je še pomembneje, tam ne more biti niti ubeseditev norm. Množica norm (tj. pomenski obseg izraza) ne more vključevati ubeseditev norm. Poleg tega pa je ni mogoče obravnavati niti kot po obsegu enakovredno množici ubeseditev norm, saj razlikovanje med normami in ubeseditvami norm v izhodišču temelji na njunem neujemanju. In vendar ni nobenega dvoma, da je seznam nič drugega kot skupek ubeseditev norm.

46 Pojem (2)

Po drugem pojmu norme je množica razloženih ubeseditev norm podmnožica ubeseditev norm. To pomeni, da se je v univerzumu diskurza, sestavljenem samo iz ubeseditev norm, uvedlo razdelitev med ubeseditvami, ki so bile razložene, in tistimi, ki niso razložene. Seznama bi ne sestavljale opravljene razlage, ampak podmnožica tistih členov nekega zakona, ki so bili podvrženi razlaganju. Ob takšni preopredelitvi bi lahko sklenili, da množica ubeseditev norm vključuje nerazložene ubeseditve, množica norm pa da vključuje razložene ubeseditve. Vendar bi morali pojasniti odnos med tema dvema množicama, ki si po obesgu ne moreta biti enakovredi. Če je množica razloženih ubeseditev podmnožica množice ubeseditev, potem gre še vedno za ubeseditve.

47 Pojem (3)

Težava tretjega pojma je enaka kot v prejšnjem primeru. Po tretji opredelitvi bi rekli, da množica ubeseditev norm vključuje nerazložene besedilne zapise, množica norm pa razložene besedilne zapise. Vendar moramo zdaj pojasniti, v kakšnem razmereju sta ti dve množici, ki si po obsegu ne moreta biti enakovredni. Če je množica razloženih besedilnih zapisov podmnožica množice zapisov, potem gre še vedno za besedilne zapise.

  • 42 Ob tem, da trditev velja za šale, velja tudi za prepričanja, namene, želje ali nesporazume.
  • 43 Primer tovrstnih težav je mogoče opaziti na področju deontične logike, kjer se podobnost vzpostavlj (...)

48 Ta značilnost, ki jo imajo pravne norme in po kateri so ubeseditve norm eno, tisto, kar norme izražajo, pa je nekaj drugega, je prisotna na vseh področjih družbenega življenja. Hevristično lahko izpostavimo podobnosti med normami in šalami,42 da bi pojasnili neontološko naravo norm. Poudariti velja, da z vzpostavitvijo podobnosti ne moremo utrditi enakosti. To je pomembno, ker nas pri preučevanju smisla (pomenske vsebine) zamenjevanje podobnosti in enakosti vodi v stare in znane filozofske težave.43

49Tudi v primeru šal lahko razlikujemo ubeseditev neke šale od te šale same. Dejansko je namreč mogoče isto šalo povedati na več načinov. Prav tako je mogoče najti pomenski nadomestek za besedo »šala« – tj. vsebinopisni nadomestek, kot so: »hec«, »smešnica« ali »kratka pripoved oz. besedna igra, ki nas spravi v smeh«. Če želimo, lahko rečemo, da so vsi ti nadomestki različni pomeni besede »šala«, a s tem še ne razrešimo vprašanja, ali vsi izražajo isti pojem šale. Ti nadomestki bi bili prav lahko tako različne razlage istega pojma kakor tudi izrazi različnih pojmov. K tem vprašanju se bomo vrnili kasneje.

50Zdaj si poglejmo šalo, ki je med filozofi dobro znana:

Razlogi smrti filozofov:
Frege: Padel je pod pojem.
Ockham: Obril se je bolj, kot je bilo potrebno.
Paley: Slab načrt.
/…/

51Čeprav lahko povem isto šalo (tj. posredujem isti smisel) na različne načine – z uporabo različnih znakov, v različnih jezikih ali z različnimi besedami –, te šale ne morem poposamezniti, ne da bi se poslužila smisla. O šali v nasprotnem primeru sploh ne bi mogla govoriti.

52Obenem to, ali pripoveduješ isto šalo ali ne, ni odvisno od abstraknosti nobene ontološke danosti. Šalo mi lahko poveš dručage, a če bo različica dovolj podobna prvi, me nič ne bo presenetilo in se zato tudi smejala ne bom tako kot prvič, ko sem isto šalo slišala v malenkost drugčani obliki. V takšnih primerih naš odziv navadno pojasnimo rekoč, da šalo že poznamo.

  • 44 »Ponaravosloviti« pomeni, da se ga izvaja v skladu z načeli naravoslovnih raziskav (op. prev.). To (...)

53Šale in prakse pripovedovanja šal je mogoče raziskovati empirično z namenom, da ponudimo razlago, zakaj nas kaj spravlja v smeh. To raziskovanje je mogoče tudi ponaravosloviti.44 Pri tem pa je pomembno opozoriti, da predmet tovrstnega raziskovanja ni šala kot abstraktna ontološka danost (smisel). Enako kot v primeru norm lahko tudi tu izpostavimo, da imajo šale abstrakno naravo, tako kot jo imajo propozicije ali števila (prve so smisel opisnih stavkov, druge pa so smisel števk). A ponovno služi izpostavljanje abstrakne narave ali pomenske vsebine česarkoli le zatrjevanju, da nas ne zanima ontološka danost, pač pa nam je pomemben smisel.

5 Obsežnostni in vsebinski vidik tega, o čemer govorimo

  • 45 Carnap 1947: 19.

54Carnap je trdil, da se njegov predlog v precejšnji meri sklada z običajno rabo,45 in morda to danes, po šestdesetih letih njegove uporabe v številnih filozofskih delih, tudi drži. Kljub temu sama mislim, da je zavajajoče obravnavati povedkovne izraze kot vsebinopisna (tj. intenzionalna) imena za množice, ki predstavljajo pomenski obseg (tj. ekstenzijo). Sledeč precej drugačnemu navdihu lahko razlikujemo med obsežnostnimi in vsebinskimi vidiki tega, o čemer govorimo. To, o čemer govorimo, ima torej vsebinopisne in obsežnostne vidike, zato pa isto ne velja za pomene izrazov, ki jih pri govorjenju uporabljamo. V nasprotnem primeru bi se kot pomen naših besed obravnavalo tisto, kar izražamo in na kar se z besedami nanašamo. Če kaj dejansko izražamo z našimi besedami, potem je to gotovo pomen naših besed. Vendar ta pomen ni tisto, kar zbuja družbeno, politično ali pravno zanimanje, in verjetno tudi nima posebnega filozofskega pomena.

  • 46 Ceno, ki jo za predstavljeno zamenjevanje plačuje pravna teorija, poznamo pod imenom pomenoslovni u (...)
  • 47 Zaradi tega empirist, ki iz očitnih razlogov takšne danosti zavrača, opreza za čim večjim mogočim š (...)

55Z drugimi besedami, težava46 je v tem, da se kot podobni obravnava Fregejevo in Carnapovo shemo. Po Fregejevi shemi se »norma« kot imenovalni izraz (posamični izraz) nanaša na predmete, povedkovni (tj. splošni) izraz »je norma« pa se nanaša na pojem. Po Carnapovi shemi sta »norma« in »je norma« povedkovna izraza, ki imata zaradi svoje pomenske vsebine tak ali drugačen pomenski obseg. Po Carnapovi shemi mora biti merilo pripadanja množici, ki predstavlja pomenski obseg (to merilo deluje kot merilo prepoznave predmetnih ontoloških danosti) drugačno od merila, ki omogoča poposameznjenje (individuacijo) danosti znotraj množice.47 In vendar ta zahteva ni izpolnjena v primeru abstraktnih ontoloških danosti. Norm in šal ne moremo prepoznati, ne da bi jih poposameznili; povsem vsebinopisne stvarnosti (tj. smisla) ne moremo prepoznati brez poposameznjena. Norme ne morem prepoznati kot takšne, ne da bi jo poposameznila, in šale ne morem prepoznati kot takšne, ne da bi jo poposameznila.

56Kako pa se je to počelo v pravni teoriji? Po eni strani se je uporabljalo formalne oznake: tj. s črkami, ki so se uporabljale kot imena ali simbolni nadomestki za predstavljanje norm. Izrazi, kot so »norma N1« ali »N1«, omogočajo ponazoritev s primerom in poposameznjene. Po drugi strani se je besedila – tako kot se to počne v običajnem jeziku brez kakršnih koli težav – poposameznjevalo z obsežnostnimi merili: od obsežnostno prepoznanega Hamurabijevega zakonika (2,4 metra visok kos diorita) do 427. člena Versajske pogodbe (besedilo, izpisano v omenjenem dokumentu pod številko 427).

57Ali torej zatrjujem, da povedki, pojmi in pomeni niso del obsegajočega sveta? Vse to je že znano. Ker jih ni bilo mogoče obravnavati kot obsegajočih danosti, smo jih obravnavali kot abstraktne. A bistvo mojega sporočila je, da jih sploh ni treba obravnavati kot danosti. Ena rešitev je v tem, da pomenskega obsega besede »norma« ne razumemo kot predmet ali množico predmetov, druga pa je v prenehanju iskanja ontoloških danosti, ki bi bile del obsegajoče množice.

  • 48 Zanimiv primer se najde v Latour 2000.

58Tu zatrjujem, da ima to, o čemer govorimo, dva vidika – obsežnostni vidik (snov, energija) in vsebinski vidik (pomen ali smisel) – in da povedkovni izrazi, ki jih uporabljamo, niso imena za obsegajoče (ekstenzionalne) ali neobsegajože (intenzionalne) danosti. Zelo presenetljivo je, da bi se arbitrarni značaj »zvočnih odtisov« besed v naravnih jezikih lahko uporabil kot podlaga za odgovore na ontološka vprašanja. Kot je povedal Saussure, so arbitrarnega značaja označevalci, s katerimi v jeziku izražamo pomene, ne pa tudi pojmi. Pojmi so nenujni (kontingenti), ne pa arbitrarni, in tako kot vsi drugi vidiki družbene dejanskosti so pojmi odvisni od določenih družbenih procesov. Imamo tiste pojme, ki jih imamo, a lahko bi imeli tudi drugačne. Arbitrarnosti označevalcev pa z nenujnostjo pojmov ni zamešal le logični empirist, ampak tudi kulturalist, ki najbarvitejše ontologije vleče iz pripovedi in diskurzov. Z jezikom se ne da ustvariti Kockovega bacila,48 tako kot se z opredelitvami ne da odkriti prenosa tuberkuloze.

59Res je, da z jezikom imenujemo tiste danosti, za katere imamo merila za prepoznavo, vendar predvsem in v glavnem prepoznavamo smisel. Res lahko razumemo tisto, kar vidimo, slišimo ali beremo, a to ne pomeni, da je bilo razumevanje vzpostavljeno z dotikom neke ontološke danosti.

60Da se izognemo težavam, ki jih povzroča tista vrsta pojmovne analize, ki s »pojmom pojma« razlikuje med besedami, pomeni in danostmi, bomo uporabili notranji odnos med pomenom in pravilno rabo besed. Ta odnos se vzpostavi s sočasnim delovanjem smisla ali pomenske vsebine, ki se pripisuje okoliščinam, pojavom in izrazom, ter pomenskega obsega, ki bi morda lahko bil vpleten. Tisto, o čemer govorimo, nima nujno tudi obsegajočega obstoja.

61 Notranji odnos obstaja med:

A. tem, o čemer govorimo,
B. obsežnostnimi vidiki tega, o čemer govorimo (tj. morebitni obseg tega, o čemer govorimo),
C. vsebinskimi vidiki tega, o čemer govorimo (tj. smisel, ki ga ima ali se mu pripisuje).

62Kar zadeva točko A, je treba opozoriti, da nas zanima, o čem govorimo (angl. aboutness): Ali govorimo o tej mizi ali mizah, o tej gori ali gorah, o prepričanju ali prepričanjih, o pravni normi ali pravnih normah, o šali ali šalah? A govorim lahko tudi o mizah v Ikei, ki se prodajajo po nizkih cenah, o gori, na katero bi rada splezala, o pravnih normah, ki jih sodnik v danem primeru ne bi uporabil, ali o internetnih šalah o razlogih smrti pri filozofih. Ustvarjalnost jezika nam vedno omogoča proizvajanje novih pomenskih vsebin ali smislov. Zato pa nam ustvarjalnost jezika ne dopušča tudi proizvajanja obsegajočih (ekstenzionalnih) predmetov.

63Kar zadeva točko B, moramo opozoriti, da ima tisto, o čemer govorimo, lahko obsežnostne vidike, lahko pa je tudi brez njih. Medtem ko so lahko mize iz lesa ali iz plastike, prepričanja in norme niso nekaj snovnega.

64Ob točki C moramo poudariti, da ima tisto, o čemer se govori, brez dvoma smisel vsaj za tistega, ki govori. Smisel se na primer razkrije ob nadomeščanju enega izraza z drugimi, ki so z nekogaršnjega vidika uztrenice prvega.

  • 49 Razlog, da Fregejevega »pojma pojma« ni mogoče uporabiti za naravne jezike – česar sam, kot je znan (...)

65Med tem, o čemer govorimo, in smislom, ki ga temu pripisujemo, vzpostavimo razmerje pomenskega enačenja, ki je navadno delno in začasno. Vendar za vzpostavitev tega razmerja ni pomenskih razlogov. Jezikovna preoblikovanja teh enačenj so tisto, kar dejansko določa takšen ali drugačen obsežnostni vidik tega, o čemer govorimo. Zato lahko govorimo tudi o izmišljijah ali rečeh, ki ne obstajajo. Takšna preoblikovanja so tisto, kar nam dopušča govoriti o nadomeščanju in razvoju pojmov. Merila o tem, ali je prišlo do nadomestitve ali spremembe pojma, niso imanentna jeziku.49

66Shema beseda-pomen-danost ne otežuje le razprave o teoriji norm, ampak je obenem vir tudi drugih filozofskih zmešnjav. Tako paradoks konstitucije kot paradoks analize ali problem ravnanja po pravilih temeljijo na tej shemi. Omenjenih težav tu ne morem obravnavati podrobno.

  • 50 Ko bodo nove tehnologije omogočale hologramske kipe, bo za namene tega argumenta obsežnostni značaj (...)

67Pri paradoksu konstitucije je težava v tem, da povedek »biti kip« ni nekaj obsegajočega, čeprav imajo kipi seveda neki obseg. Vsi razumemo, da imajo kipi neki obseg50 in da je pojem kipa nekaj neobsegajočega (vsebinskega), a potem govorimo, da obsegajoče oz. gradivo kipa ni tisto, kar iz kipa dela kip, saj »biti kip« ni isto kot »biti gradivo kipa«. Seveda to ni isto. Gre za dva različna povedka, čeprav bi ta dva povedka lahko v nekem jeziku (za nekoga ali v neki skupnosti) postala enakovredna povedka iz razlogov, ki jih ne bi bilo težko pojasniti.

68V primeru paradoksa analize je težava podobna. Če A v neki analizi izraža isto kot B, potem je analiza trivialna, če pa tega ne izraža, je analiza nepravilna. Kot smo videli, je nepravilno reči, da povedek »biti kip« izraža isto kot povedek »biti gradivo kipa«, čeprav gotovo ni trivialno ponuditi popolne ali delne pomenske ustreznice povedka »biti kip«.

69Problem ravnananja po pravilih se razreši s pojasnitvijo notranjih odnosov med pravilom in njegovo uporabo. V našem primeru gre za pravila o pravilni rabi povedka »biti kip« in njihovi uporabi za kipe. Vendar tega odnosa, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot odnos konstituiranja enega primerka kipa, ni mogoče iskati v gradivu kipa, ampak v tem, kako to gradivo obravnavamo. Notranji odnos med povedkovnim oznamovanjem nečesa in primeri tega, kar oznamujemo, ali pa med pravili in primeri njihove uporabe, ni trdno določen, ampak se kaže skozi povedkovno rabo (s podajanjem mnenj, oblikovanjem sodb itd.) Razlage, na primer, ponujamo kot utemeljene nadomestke ene ubeseditve norme z drugo ubeseditvijo. Na vprašanje, katere norme te razlage izražajo, lahko odgovorimo le s pogledom na primere ravnanja po normi oz. pravilu. Vendar tega ni mogoče potrditi z opazovanjem obsežnostnih vidikov tega, kar počnemo, govorimo ali pišemo.

70Odsotnost obsegajočega v notranjih odnostih ne preprečuje dejanskega vsebinskega zamejevanja. Notranji odnosi postavljajo zelo močne meje našemu razumevanju sveta. Lahko rečem, da so bikoborbe za nekatere ljudi del kulturno-umetniškega izražanja, medtem ko so za druge izraz okrutnosti in zlorabljanja živali. Vendar moram predmetno dogajanje moči obsežnostno prepoznati neodvisno od tega, ali gre za eno ali za drugo. Treba ga je moči prepoznati kot tako iz obeh vidikov. To pa vedno ni mogoče. Na primer:

(1) če je odnos med »bikoborbo« in »kulturno-umetniškim izražanjem« notranji odnos in
(2) če je odnos med »kulturno-umetniškim izražanjem« in »izrazom okrutnosti in zlorabljanja živali« izključujoč odnos, potem

(3) nobenega primera »bikoborbe« ne bo mogoče obravnavati (razumeti, dojemati) kot »izraz okrutnosti in zlorabljanja živali«.

6 Metodološki načrt: pravo in teorija prava, osvobojena ontoloških danosti

71Zahtevo, da se v teoriji prava iz filozofskih ali pojmovnih razlogov zavrže popredmetenje norm, bi bilo mogoče kritizirati kot praktično nepomembno. Koga briga, ali filozofskopravni modeli norme popredmetujejo! Če bi zakonodajalci, sodniki in policija še naprej počeli to, kar počno, potem bi imela omenjena zahteva za posledico lahko le spremembe usmerjenih univerzitetnih programov in prodajo novih učbenikov.

72Sama menim, da metodološki predlog, po katerem se v pravni teoriji ne bi več popredmetovalo norm in ki bi se prenesel v vsakodnevno prakso pravnega izobraževanja, ni koristen zgolj za boljše razumevanje pravne prakse, ampak tudi za boljšo pripravo udeležencev te prakse. Na tem mestu lahko ponudim le skico novega metodološkega načrta.

73Načrt mora omogočati dinamično prepoznavanje prave pravilnosti in nepravilnosti. To pomeni prepoznavo (razlago in razumevanje) izgrajene pravne normativnosti, ki je vedno pod vprašanjem in spremenljiva v postopkih »dejanske« interakcije, v katere so vpete »pravne prvine«. Z »dejansko« interakcijo tu mislim na to, da njena izvedba poraja pravne posle med določenimi posamezniki v opredeljenih okoliščinah in s posebnimi težavami. Na drugi strani to, da so v te interakcije vpete »pravne prvine«, pomeni, da so se vpleteni posamezniki sklicevali na formalne pravne kategorije.

74Težje je opredeliti normativnost kot osrednji vidik družbenih praks. Na splošno je tisto, kar naj bi imelo normativni značaj, podvrženo sodbam o pravilnosti ali nepravilnosti. Razpolagamo s pomenskim nadomestkom izraza »norma«, ki je teoretsko manj zavezujoč: normativno zaznamovanje dejanj. Če posmislimo na to, kdo, kdaj in kako opravi takšno zaznamovanje, v katerih okoliščinah je to sprejemljivo, kako je zagotovljeno, kakšen je odziv do tistih, ki ga ne upoštevajo, v katerih primerih je spregledano ali poizjemljeno, potem opravljamo dinamično prepoznavanje normativnosti ali, kar je isto, obravnavamo normativno prakso kot postopek pogajanja o smislu. Jasno je, da so prav vse naše družbene prakse vključene v omenjeno dinamiko.

75V primeru prava se vsa pomembna zaznamovanja porodijo v formaliziranih in institucionaliziranih postopkih, vendar je to vedno le izhodiščna, ne pa tudi končna točka, saj se konkretni načini uporabe teh zaznamovanj vedno določijo v interakcijah in pogajanjih, ki imajo precej drugačno naravo.

  • 51 Na splošno izhaja zanimanje za pogoje normalnosti iz njihovega propada. T. im. »skrito normalnost« (...)
  • 52 Glej poglavje On the Chronology (and Topology) of the legal v Melissaris 2009: 129–149.

76Prepoznava normativnosti (tj. pravilnosti ali nepravilnosti) nam dopušča razumeti smisel prakse, ki jo udeleženci ustvarjajo na dinamičen in odprt način. To prakso je mogoče videti kot istorodno ali razpršeno – odvisno od standardov, ki jih uporabljajo raziskovalci, ki so vedno umeščeni v lasten prostor normalnosti.51 Zaradi tega bodo označeni z nekim posebnim zanimanjem v pogajanju o smislu upoštevani udeleženci in časovno-prostorski kontekst.52

  • 53 Glej Narváez 2004: 336–341, Bicchieri 2006: 8–28 in Melissaris 2009: 109–127.

77Podatki, ki nas tu zanimajo, se nanašajo na smisel in so proizvod upoštevanja deljenih prepričanj, vzajemnih pričakovanj ali prepričanj drugega reda. To pomeni, da so posledica poznavanja nagnjenj posameznikov, njihovih zahtevkov in zavez.53

  • 54 To vprašanje je dobro znano iz raziskav o pravnem pluralizmu: »Kje se konča govor o pravu in začne (...)

78Takšno pojmovanje prava, ki v središče postavi normativna zaznamovanja dejanj (z različnimi ozadji, dobo trajanja in nameni), ki so predmet sklicevanj, obravnave in pogajanj v neki skupnosti, se sooča z očitnim izzivom: Kaj je pri takšnem pojmovanju pravnega? Ali nimamo prej opraviti s splošnim sociološkim vedenjem?54 Teža tega izziva izvira iz tukaj grajanega popredmetenja norm, tj. predpostavke, da je »norma« beseda, ki se nanaša na neoprijemljive in števne ontološke danosti, v pravni teoriji pa jo je mogoče uporabljati v naslednjih izrazih: »/…/ nova norma,« »/…/ dve normi,« »malo norm« itd. Ta predpostavka sicer omogoča razvrstitev norm v skupine, z oblikovanjem podmnožic moralnih ali pravnih, pa tudi družbenih, skladenjskih, šahovskih in drugih norm. A, kot sem rekla, predpostavka takšnega jezikovno-spoznavoslovnega značaja zahteva za uspešno raziskovanje pravnih norm izpolnitev dveh pogojev.

  • 55 Glej Winch 1958: 21.

79Prvi pogoj je vzpostavitev meril za prepoznavo pravnih norm; ta dajejo odgovor na vprašanje, kaj je pravna norma. Drugi pogoj je razpoložljivost meril za poposameznjenje pravne norme; ta dajejo odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar neko pravno normo loči od preostalih, pravnih in nepravnih norm. Kadarkoli imamo pred seboj obsegajočo stvarnost (fizične predmete, empirične danosti), se lahko opremo na razvrstilne sisteme, ki nam dopuščajo obsežnostno poposameznjenje: Zemljo, na primer, od vseh drugih planetov loči (vsaj) njena prostorsko-časovna umestitev. A kadar smo pred neobsegajočo (vsebinopisno) stvarnostjo, kakršna so norme in šale (pa tudi pozdravi, nesporazumi, žaljivke itd.), se soočimo z dilemo, ki spodbuja razlikovanje med normami in ubeseditvami norm. Po eni strani lahko uporabimo obsežnostna merila za poposameznjenje – določen izpisani stavek, izgovorjene besede, neki zapis –, a namen poposameznjenja ostane neizpolnjen, ker je mogoče prav vsaki od teh empiričnih danosti pripisati več kot le en smisel. Po drugi strani lahko uporabimo (vsebinopisna) merila, ki poposameznijo smisel tiste danosti, a potem norm ne moremo več obravnavati kot »diskretnih danosti« znanja ali pomenskih paketov. Kot sem rekla, je ta problem dediščina združitve empirizma in pomenoslovnega konvencionalizma s spoznavoslovjem, ki se naslanja na jezikovni obrat.55

80Ker pravna teorija cilja na raziskovanje pravnih norm, in ne katerih koli drugih norm (v nasprotnem primeru bi šlo za povsem sociološko raziskovanje), se zdi, da na pravnost lahko nakazujejo le prisotne formalne značilnosti, kakršni sta obstoj zakonskega besedila in njegovo omenjanje pri razlogovanju in utemeljevanju. A to, kot smo rekli, ne zadošča, saj je takšnemu besedilu (zakonom, skupku določil, smernic itd.) mogoče razlagalno pripisati več kot en smisel. Če se vse naše prakse vključujejo v normativno dinamiko, kot smo rekli, potem bomo potrebovali neko »razmejitveno« merilo. Zdi se, da je mnoštvo nasprotujočih si normativnih zaznamovanj – ki so v postopkih sprejemanja odločitev in oblikovanja rešitev predmet uporabe, prevpraševanja in pogajanja –, treba razložiti in razumeti brez takšnega razmejevanja. A vprašanje je, ali ni mogoče ubrati nasprotne poti. Zakaj bi raziskovanje interakcij pri uporabi prava ne bilo pravno raziskovanje? Tudi to, kaj je in kaj ni uporaba prava, je predmet pogajanj v postopku ustvarjanja pravnega smisla.

81Priznati moramo, da izhaja možnost, da je v nekih družbenopolitičnih okoliščinah vse pravno, ali pa da nič ni pravno, iz narave neobsegajočih (vsebinopisnih) področij. Po stališču, ki je v pravni teoriji ustaljeno, lahko pri analizi uporabljamo tri kategorije: izraze, njihov smisel in predmete, na katere se ti izrazi nanašajo. Obstoj takšnih predmetov nikakor ni odvisen od razpoložljivosti pomenljivih izrazov za njihovo poimenovanje. A če te kategorije uporabimo pri analizi neobsegajoče stvarnosti, tj. njihovih pomenljivih vidikov, zabredemo v težave. Norme in šale (pozdravi, nesporazumi ali žaljivke) so v celoti odvisni od pomenjivih izrazov, s katerimi se sklicujemo na normativni obstoj iste neobsegajoče (vsebinopisne) stvarnosti, ki je predmet analize.

82Če želimo reči, da se različni pojmi prava nanašajo na različne normativne prakse oz. institucije, se mora izbira enega od teh pojmov opraviti na podlagi pragmatičnih, ocenjevalnih ali etičnih meril, ne pa na podlagi priznavanja predobstoječih danosti. Nič, kar je izven prakse pripisovanja in priznavanja pravnega statusa, ne more služiti kot merilo razmejevanja. Vprašanje je, koliko je neka praksa pravna, medtem ko se njena pravnost izgrajuje s pripisovanjem smisla. Vendar se to vprašanje poraja le takrat, kadar pripoznanje pravnosti ni več nekaj samodejnega in nevidnega, ali kadar se odločitve udeležencev, ki so to priznavali, ne skladajo več, ali pa (in v teh okoliščinah bolj pogosto), kadar novi udeleženci zahtevajo svojo vključitev v ta postopek.

  • 56 Glej Croce 2012, ki za pravo razvija projekt samozadostnosti brez polne avtonomije.
  • 57 Primer so raziskave o samoregulaciji, mehkemu pravu (angl. soft law), upravljanju (angl. governance(...)
  • 58 Takšen primer so raziskave o novem lex mercatoria.

83Priznanje, da je neko normativno zaznamovanje, ki je formalno gledano pravno, le še eno od normativnih zaznamovanj, ni enako priznanju, da gre za zgolj še eno družbeno zaznamovanje.56 Zdi se, da je bistvenega pomena odločitev, ali norme tvorijo splošno množico, medtem ko pravne in družbene norme tvorijo podmnožici, ali pa družbene norme tvorijo splošno množico, medtem ko so pravne norme njena podmnožica, ravno zato, ker se je tako v pravu kot v sociologiji popredmetilo označence izraza »norma« in vzpostavilo dva različna diskurzivna univerzuma. Vendar tekmovanje in boj med ustvarjalci normativnih zaznamovanj, pa tudi med načini reševanja pravnih sporov, pripisovanja pravnih položajev in priznavanja pravnih dejstev, potekata v prostoru družbenega, tj. znotraj skuposti. Poleg tega gre družbeno, od mikro – lokalnega do makro – globalnega, poprej prevladujoči srednji – državni nivo ustvarjanja in odločanja pa je zdaj pred izzivom, tako kot so bile prej mnoge druge strukture. Ta izziv se kaže na ožjih dogmatičnih področjih, kot so upravno pravo,57 gospodarsko pravo58 in odškodninsko pravo. Srednji prostor državnega ustvarjanja je videti preveč odvisen od globalnega okolja, da bi bil avtonomen, obenem pa ima vedno manjši vpliv na multikulturna okolja in lokalne stvarnosti, ki so se deloma ali v celoti vrnile k normativnim praksam in interakcijam izpred časov podržavljenja ali kolonizacije.

  • 59 Tu ne branim stališča normativnega solipsizma, kakršno je Fittipaldijevo (2012: 9–18), ki kljub obr (...)

84Trdim, da je vse to plod uporabe določenih predstavnih shem, ki jih s ciljem oddaljitve od vprašanja razmejitev lahko spremenimo. Na splošno uporabljamo obsežnostne sheme za oznamovanje neobsegajočih (vsebinopisnih) stvarnosti, ne da bi se tega sploh zavedli. Mislimo, da lahko na družbene ali pravne nanosnike pokažemo z izbiro množic okoliščin z določenimi značilnostmi, prav tako kot na naravne nanosnike pokažemo z oblikovanjem množic danosti z določenimi značilnostmi, ki so umeščene v prostoru in času. Seveda imajo družbeni in kulturni »predmeti« vpliv na raznovrstne oblike fizičnih razsežnosti, a priznanje njihovega »obstoja« poteka v samih normativnih praksah, ki ta obstoj tudi pogojujejo.59

  • 60 Ta dvojnost (pravilno/nepravilno) ne ustreza Teubnerjevi (1992: 1451) dvojnosti pravno/nepravno, ki (...)
  • 61 Kadar govorimo svoj materni jezik, ohranjamo eno takšnih zaznamovanj s postavitvijo pridevnika na p (...)
  • 62 Izjava »Konflikti so izraz različnosti interesov« ni teoretska trditev, ampak je izraz nekega pojmo (...)

85Po razumevanju, ki norme obravnava kot normativna zaznamovanja dejanj, priznavamo edinole obstoj izdajanja pravilnih in nepravilnih sodb. Ni ne zaznamovanj pravilnosti brez osebka, ki jih zagovarja ali jih je zagovarjal,60 ne zaznamovanj pravilnosti ali nepravilnosti brez družbene skupnosti, ki takšna zaznamovanja posvaja ali zavrača. V resnici je izražanje norm tako kot izražanje pomena nekaj, kar se le izvedeno počne preko besedil. V praksi imamo vzpostavljene postopke za priznavanje takšnih zaznamovanj in njihovega avtorstva, čeprav so tudi ti lahko postavljeni pod vprašaj. Ta zaznamovanja so lahko ohranjena, predpostavljana, omenjena ali uporabljena na povsem neviden način. A v določenih okoliščinah to nevidnost ogrozijo raznolikost udeležencev, raznorodnost interesov, različna razumevanja preteklih pripovedi, sedanjih situacij ali načrtov za prihodnost.61 Opozoriti velja, da ta trditev ne daje niti vzročne niti funkcionalne razlage. Ne trdim, da raznolikost, raznorodnost ali različnost porajajo, proizvajajo ali povzročajo vidnost nasprotujočih si normativnih zaznamovanj, temveč da je njihova prisotnost prepoznana kot izraz te raznolikosti, raznorodnosti in različnosti.62 Interakcije, prek katerih se določata pomembnost in vsebina tega mnoštva zaznamovanj, imajo lahko prvine zelo različnega izvora. In to raziskovalci preučujejo na način, ki je odvisen od nekega konkretnega položaja in razumevanja. Prav zato bo imela (ali ne imela) pravnost določeno prisotnost v omenjenih postopkih in od tod izhaja njen dinamični značaj. Ta zahteva neko sodbo, ki naj bi kljubovala metateoretičnemu smislu opravljenega pravnega raziskovanja: stvar razprave je lahko, ali je neka nova oblika tržne regulacije pravna ali ne, in ali gre sploh za obliko regulacije. A čeprav je smiselno govoriti o metagovoru, kadar je predmet tega neki drug govor, je nemogoče imeti metaprakso; »praksa o praksi« je – če je sploh mogoča – še vedno ista praksa.

  • 63 Croce 2012: xv.
  • 64 Kot vsa vsebinopisna vprašanja se tudi to ne potrdi z odkritjem, ampak skozi izgradnjo v družbeni i (...)

86Razlog, da predlagana metodologija ne zapira vrat pred pravnostjo, predvsem ko je ohranjanje kategorij in praks, ki so značilna za državno pravo, še naprej tako močno razširjeno, je v vrednostni teži izraza »praven«. Kot je rekel Mariano Croce: »To, kar je tu na tnalu, je zaloga simbolne moči, ki je z izrazom »pravo« neločljivo povezana.«63 Nobena skupina, ki se o svojem položaju pogaja v dinamičnem normativnem konfliktu – ali ki ocenjuje, da njen položaj ni dovolj priznan –, ne bo prenehala s trudom, da njene zahteve dobijo pravno osnovo,64 in to se bo nadaljevalo, vse dokler ostaja legitimni monopol nad sredstvi prisile, skupaj z učinkovitostjo, v rokah pravnih oz. državnih oblasti.

87V nasprotnem primeru, kadar za izpolnitev zahtevka niso nujno potrebne (državno)pravne prvine, nihče ne zahteva pravnega priznanja, ali pa to stori zaradi čustvene vrednosti. Treba je poudariti, da izpolnitev, o kateri tu govorim, nima nič z maksimizacijo ene same vrste dosežka: lahko gre tako za družbeni kapital kot tudi za pravičnost. Ne le, da bi lahko preučili, ali je neka interakcija bolj ali manj zgrajena okrog normativnih zaznamovanj, ki izvirajo iz oblik pravno-institucionalnega ustvarjanja, ampak je treba biti pripravljen dati za pravno okolje razumljive in sprejemljive odgovore, če želimo, da dobi sprememba statusa quo pravno priznanje.

  • 65 Villa 1993.

88Takšna pojmovanja prava, ki so pozorna na družbene prakse,65 so v boljšem položaju za razlago pravnih pojavov na prej opisani način. Takšno pojmovanje, ki resno jemlje poljubnost smisla, njegovo krhkost in spremenljivost, nas bo zaustavilo pred iskanjem utemeljitev zunaj nas samih in nam pomagalo prevzemati odgovornost. Utrditev novih notranjih odnosov med tem, kar rečemo in počnemo, se ponavadi zazna, ko je že prepozno, da bi jih spremenili. To je zato, ker je izgradnja teh odnosov prepletena z našimi zmožnostmi zaznavanja sprememb. Zaznavamo namreč tisto, kar opazimo, in lažje opazimo tisto, prisotnost česar nas preseneča.

–Zahvala.– Za dragoceno pomoč se zahvaljujem Sebastiánu Figueroju in Pablu Rapettiju. Še posebej pa bi se rada zahvalila Nicoli Mufattu za njegovo velikodušnost in podporo.

Vrh strani

Seznam navedenk

Carlos E. ALCHOURRÓN & Eugenio BULYGIN, 1971: Normative Systems. Nueva York/Viena: Springer (Library of Exact Philosophy).
——, 1981: The Expressive Conception of Norms. New Essays in Deontic Logic. Ed. Risto Hilpinen. Dordrecht/Boston/London: Reidel. 95–124.

Gordon P. BAKER & Peter M. S. HACKER, 1984: Scepticism, Rules and Language. Oxford: Blackwell.
——, 1985: Wittgenstein: Rules, Grammar and Necessity. Vol. II of an Analytical Commentary on the Philosophical Investigations. Oxford/Cambridge: Blackwell.
Reza BANAKAR, 2009: Law Through Sociology’s Looking Glass. The ISA Handbook in contemporary Sociology. Eds. Ann Denis & Deborah Kalekin-Fishman. Londres: SAGE. 58–73.
Mauro BARBERIS, 1990: Il diritto come discorso e come comportamento. Trenta lezioni di filosofia del diritto. Torino: Giappichelli.
George BEALER, 1998: Intensional Entities. Routledge Encyclopedia of Philosophy. Ed. Edward Craig. London: Routledge. Consultado 13 de mayo de 2013, en http://www.rep.routledge.com/article/X019.
David BELL, 1996: Objectivity. A Companion to Epistemology. Eds. Jonathan Dancy & Ernest Sosa. Oxford: Blackwell.
Yemima BEN-MENAHEM, 1998: Explanation and Description: Wittgenstein on Convention. Synthese 115 (1998) 1. 99–130.

Ricardo CARACCIOLO, 2009: Conocimiento de normas. El Derecho desde la Filosofía. Madrid: Centro de Estudios Políticos y Constitucionales. 133–145. Speech given at: “Primer Congreso Internacional de Filosofía del Derecho”. La Plata, octubre 1982.
Wolfgang CARL, 1994: Frege's Theory of Sense and Reference. Its Origins and Scope, Cambridge: Cambridge University Press.
Rudolf CARNAP, 1934: On the Character of Philosophic Problems. Philosophy of Science 1 (1934). Baltimore: The Williams and Wilkins Company. 5–19. Publicado también en: The Linguistic Turn. Essays in Philosophical Method. With two Retrospective Essays. Ed. Richard M. Rorty. Chicago/London: The University of Chicago Press [1992]. 54–62.
——, 1947: Meaning and Necessity. A Study in Semantics and Modal Logic. Chicago: The University of Chicago Press.
——, 1950: Empiricism, Semantics, and Ontology. Revue Internationale de Philosophie (1950) 4. 20–40. Navajam po: Empirismo, semántica y ontología. Prev. Alfredo Deaño: La concepción analítica de la filosofía. Comp. Javier Muguerza. Madrid: Alianza [1981]. 400–419.
Pompeu CASANOVAS, 1999: Pragmatics and legal culture: a general framework, Barcelona: UBA.
Mariano CROCE, 2012: Self-Sufficiency of Law. A Critical Institutional Theory of Social Order. New York/London: Springer.

Franca D'AGOSTINI, 1997: Analitici e Continentali. Guida alla filosofia degli ultimi trent'anni. Milano: Rafaello Cortina.
Jonathan DANCY & Ernest SOSA (Eds.), 1992: A Companion to Epistemology. Oxford: Basil Blackwell.
Mario DE CARO & David MACARTHUR (Eds.), 2010: Naturalism and Normativity. New York: Columbia University Press.
Pablo DE LORA, 2010: Corridas de toros, cultura y Constitución. DOXA. Cuadernos de Filosofía del Derecho (2010) 33. 739–765.
Michael A. E. DUMMETT, 1973: Frege, Philosophy of Language. London: Duckwoth.
——, 1978: Frege's Distinction Between Sense and Reference. Truth and Other Enigmas. Cambridge (Mass.): Harvard University Press. 116–144.

Kit FINE, 2002: The Limits of Abstraction. Oxford: Oxford University Press.
Edoardo FITTIPALDI, 2012: Everyday Legal Ontology. A Psychological and Linguistic Investigation within the Frame of Leon Petrażycki’s Theory of Law. Milano: LED.
Gottlob FREGE, 1891: Funktion und Begriff. Ang. prev.: Function and Concept. V: Translations from the Philosophical Writings of Gottlob Frege. Ed. Peter Geach & Max Black. Oxford: Basil Blackwell [1960]. 21–41.
——, 1892: Über Sinn und Bedeutung. Zeitschrift für Philosophie und philosophische Kritik (nueva serie) 100 (1892). 25–50. Navajam po: Analitic Philosophy. An Antology. Ed. A. P. Martinich & David Sosa. Oxford: Blackwell [2001]. 7–18.
——, 1892–1895: Ausführungen über Sinn und Bedeutung. Nachgelassene Schriften. Eds. Hans Hermes, Friedrich Kambartel & Friedrich Kaulbacheds. Prev. Ulises Moulines: Consideraciones sobre el sentido y la referencia. En Estudios sobre semántica. Barcelona: Orbis [1984]. 90–98.
——, 1918–1919: Der Gedanke. Eine logische Untersuchung. Beiträge zur Philosophie des deutschen Idealismus 1. 58–77.

Riccardo GUASTINI, 1992: Dalle fonti alle norme. Torino: Giappichelli.
——, 1993: Le fonti del diritto e l'interpretazione. Milano: Giuffrè.
——, 2004: L’interpretazione dei documentei normativi. Milano: Giuffrè.

Susan HAACK, 1993: Evidence and Inquiry: Towards Reconstruction in Epistemology. Oxford: Blackwell.
Bob HALE & Crispin WRIGHT, 1996: A Companion to the Philosophy of Language. Oxford: Blackwell.

Jacek JADACKI, 2013: Being and Duty. The Contribution of 20th Century Polish Thinkers to the theory of Imperatives and Norms. Kraków: Copernicus Center Press.

David H. KAYE, 2009: Identification, Individualization and Uniqueness: What’s the Difference? Law, Probability & Risk 8 (2009) 2. 85–94.
Anthony KENNY, 1968: Cartesian Privacy. Wittgenstein: The Philosophical Investigations. Dir. George Pitcher. London: Macmillan. 352–370.
Razmig KEUCHEYAN & Gérald BRONNER (Dirs.), 2012: La théorie sociale contemporaine. Paris : Presses Universitaires de France.
Saul A. KRIPKE, 1980: Naming and Necessity. Cambrifge: Harvard University Press.
——, 1982: Wittgenstein. On Rules and Private Language. Oxford: Basil Blackwell.

Cooper H. LANGFORD, 1942: The Notion of Analysis in Moore’s Philosophy. The Philosophy of G.E. Moore. Ed. Paul A. Schilpp. La Salle, Illinois: Open Court. 321–342. Navajam po: Analitic Philosophy. An Antology. Ed. A. P. Martinich & David Sosa. Oxford: Blackwell [2001]. 403–413.
Bruno LATOUR, 2000: On the Partial Existence of Existing and Non-existing Objects. Biographies of Scientific Objects. Ed. Lorraine Daston. Chicago: Chicago University Press. 247–269.

Peter McGRAW & Caleb WARREN, 2010: Benign Violations: Making Immoral Behavior Funny. Psychological Science 21 (2010) 8. 1141–1149.
José MEDINA, 2006: Speaking from Elsewhere: a New Contextualist Perspective on Meaning, Identity, and Discursive Agency. Albany: State University of New York.
Emmanuel MELISSARIS, 2009: Ubiquitous Law. Legal Theory and the Space for Legal Pluralism. Farnham/Burlington: Ashgate.
Sally E. MERRY, 1988: Legal Pluralism. Law and Society Review (1988) 22. 869–896.
Edwaurd H. MINAR, 1991: Wittgenstein and the "Contingency" of Community. Pacific Philosophical Quarterly (1991) 72. 203–234.

Maribel NARVÁEZ MORA, 2004a: Enunciados filosóficos vs. enunciados teóricos. El caso de la textura abierta del derecho. Analisi e Diritto (2001–2003). 211–240.
——, 2004b: Wittgenstein y la teoría del derecho. Una senda para el convencionalismo jurídico. Madrid/Barcelona: Marcial Pons.
——, 2006: Las Expresiones de lege lata en tanto que creencias ajustadas a derecho. Observar la ley. Ensayos sobre metodología de la investigación. Ed. Christian Courtis. Madrid: Trotta. 231–258.
——, 2010: Detectando concepciones. El test de la negación. DOXA Cuadernos de Filosofía del Derecho (2010) 33. 553–569.
David NELKEN, 1984: Law in Action or Leaving Law? Back to the Beginning in Sociology of Law. Legal Studies (1984) 4. 157–174.

David PEARS, 1967: Is Existence a Predicate? Philosophical Logic. Ed. Peter Strawson. Oxford: Oxford University Press [1967]. 97–102.
Philip PETTIT, 1990: The Reality of Rule-Following. Mind (1990) 99. 1–21.
Hilary PUTNAM, 1973: Meaning and Reference. The Journal of Philosophy (1973) 28. 699–711.
——, 1975: The Meaning of `Meaning´. In: Language, Mind, and Knowledge. Minnesota Studies in the Philosophy of Science (1975) 7. Ed. Keith Gunderson. 131–193.

Willard Van Orman QUINE, 1951: Two Dogmas of Empiricism. Philosophical Review (1951) 60. 20-43. Prev. Manuel Sacristán: Dos dogmas del empirismo. La búsqueda del significado. Ed. L. M. Valdés Villanueva. Murcia/Universidad de Murcia: Tecnos [1991]. 220–243.
——, 1953: From a Logical Point of View. Cambridge (Mass.): Harvard University Press.
——, 1960: Word and Object. Cambridge (Mass.): MIT.
——, 1966: Carnap’s View on Ontology. The Ways of Paradox and Other Essays. Cambridge (Mass.)/London: Harvard University Press. Revised ed. (1976). 203–211.
——, 1970: On What There Is. Semantics and the Philosophy of Language. A Collection of Readings. Ed. Leonard Linsky. Urbana/Chicago/London: University of Illinois Press. 189–206. (Speech given on March 15 1948, at the Graduate Philosophical Seminary of Princenton University).

Joseph RAZ, 1998: Two Views of the Nature of the Theory of Law: A Partial Comparison. Legal Theory (1998) 4. 249–282.
Michael D. RESNIK, 1967: The Context Principle in Frege's Philosophy. Philosophy and Phenomenological Research XXVII (1967). 356–365.
——, 1976: Frege's Context Principle Revisted. Studien zu Frege III: Logik und Semantik. Ed. Matthias Schirn. Stuttgart: Frommann-Hozboog. 35–49.
——, 1979: Frege as Idealist and then Realist. Inquiry (1979) 22. 350–357.

Antoine de SAINT-EXUPERY, 1943: Le Petit Prince. Citado por la traducción castellana de Bonifacio del Carril [1953]. Alianza: Madrid.
Hans D. SLUGA, 1977: Frege's Alleged realism. Inquiry 20 (1977). 227–242.
Peter F. STRAWSON, 1959: Individuals. An Essay in Descriptive Metaphysics. London: Methuen.
——, 1976: Entity and Identity. Entity and Identity and Other Essays. Oxford: Clarendon Press [1997]. 21–51. (Prva izdaja: Contemporary British Philosophy. Fourth Series. Ed. H. D. Lewis. London: George Allan & Unwin).

Giovanni TARELLO, 1967: Diritto, enunciati, usi. Studi di teoria e metateoria del diritto. Bologna: Il Mulino [1974].
Gunter TEUBNER, 1992: The two faces of legal pluralism. Cardozo Law Review 13 (1992). 1443–1462.
Judith Jarvis THOMSON, 2008: Normativity. Chicago: Open Court.
Charles TRAVIS, 1989: The Uses of Sense. Wittgenstein's Philosophy of Language. Oxford: Clarendon Press.
Ernst TUGENDHAT, 1970: The Meaning of "Bedeutung" in Frege. Analysis (1970) 30. 177–189.

Edna ULLMANN-MARGALIT, 1977: The Emergence of Norms. Oxford: Clarendon Press.

Mariana VALVERDE, 2003: Law’s Dream of a Common Knowledge. Princeton/Oxford: Princenton University Press.
Vittorio VILLA, 1993: Conoscenza giuridica e concetto di diritto positivo. Lezioni di filosofia del diritto. Torino: Giappichelli.

Ralph WEDGWOOD, 2007: The Nature of Normativity. Oxford: Clarendon Press.
Paul D. WIENPAHL, 1950: Frege's Sinn und Bedeutung. Mind 59 (1950). 483–494.
David WIGGINS, 1984: The Sense and Reference of Predicates: A Running Repair to Frege's Docttrine and a Plea for the Copula. Frege: Tradition and Influence. Ed. Crispin Wright. Oxford: Basil Blackwell. 126–143.
Peter WINCH, 1958: The Idea of a Social Science and its Relation to Philosophy. 2nd ed. (1990). London: Routledge and Kegan Paul.

Vrh strani

Notes

* V prevodu sem uporabil nekaj strokovnih domačih izrazov za sicer bolj znane tujke (referenca, intenzija, ekstenzija, identifikacija, individuacija, predikat itd.). Kot »nanosnik« prevajam angl. reference oz. Fregejev nem. Bedeutung. Carnapova angl. intension & extension prevajam kot »pomensko vsebino« (ali »vsebinopisni pomen«) in »pomenski obseg«. Angl. identification je »prepoznava«, angl. individuation pa je »poposameznjenje«. Namesto o »predikatu« in »predikatnih izrazih« govorim o »povedku« in »povedkovnih izrazih«, le v primeru »logičnega predikata« sem ostal pri tujki.

1 Izraz ubeseditev norme ima kar nekaj sopomenk, med drugim: določilo, pravno besedilo, izraz norme.

2 Bogat prikaz možnih kombinacij norm in normativnih ubeseditev najdemo v naslednjih delih: Guastini 1992: 15, Guastini 1993 in Guastini 2004: 99–103.

3 Ta predpostavka sicer ni vsesplošno sprejeta. Jadacki (2013: 69), na primer, pravi, da so norme ubeseditve obveznosti: »Obveznosti se ubesedi z velelniki, normami ali povednimi stavki[.] Stavek /…/ »Oseba B bi morala povzročiti stanje S,« [je] norma. Norma je glavni način izražanja (tetičnih) obveznosti.«

4 V opozorilo, da že vprašanje samo vrstno določa odgovor, Baker & Hacker (1985: 41) pravita tole: »Če norma ni isto kot ubeseditev in če norme izražamo z ubeseditvavi, potem je norma prav gotovo tisto, kar ubeseditev norme izraža! /…/ Ob tem je pritisk, da vzkliknemo »Norme so abstraktne danosti« zelo velik.«

5 Za poglobljeno obravnavo dosega pojmovne analize v teoriji prava glej Raz 1998.

6 V drugi polovici XX. stoletja so dela Saula Kripkeja in Hilaryja Putnama zavračala trditev, da je z opredelitvami mogoče izničiti metafizično nujnost.

7 Glej Kripke 1982: 54.

8 Glej Wittgenstein 1937, Hacker 1996 in Narváez 2010.

9 Tu izpuščam obravnavo cele vrste pojmov obstajanja, ki so nam na voljo. Vseeno naj opozorim, da ne mislim na formalni pojem obstajanja v tistem smislu, v katerem rečemo, da obstajajo neka množica ali člani množice.

10 V prid razumevanja tega stališča primerjajmo pojem norm kot danosti s primerom neobstoječih danosti, kot so čarovnice. Če kdo trdi, da so čarovnice ženske, ki imajo zaradi dogovora s hudičem neko nadnaravno moč, ali če kdo opredeli besedo »čarovnica«, tako da ta izraža pojem ženske, ki ima zaradi dogovora s hudičem nadnaravno moč, potem je smiselno, da ta oseba na koncu določenega preiskovalnega postopka sklene, da čarovnice ne obstajajo. Svoj sklep pa bi lahko predstavila tudi s trditvijo, da čarovnice niso nobena (ontološka) danost. Vendar bi v tem primeru na podlagi določenih pomenskih in spoznavnih predpostavk trdila isto, kot če reče, da povedku »je čarovnica« ne zadosti nobena ženska, da »nič ne zadosti lastnostim čarovnice«, ali da »je pomenski obseg besede “čarovnica” prazna množica«.

11 Kasneje bom poskušala predstaviti primero z več podrobnostmi, da bi bila s tem bolj razumljiva sprememba predlagane razlagalne sheme ali filozofske abecede.

12 Kot je znano, je Hart (1961) poskusil z uporabo omenjenega načina preučevanja upoštevati družbene prakse.

13 Glej Narváez 2002.

14 Glej Dumett 1982, D’Agostino 1997 in Glock 2008.

15 Primerjaj Robinson 1954: 152–156, Belvedere et al. 1979: 6–7 in Tarello 1980: 183.

16 Glej Wienpahl 1950: 483–484.

17 V besedah Kennyja (1995: 127): »Frege v Sense and Reference trdi, da je izraz enakosti informativen edinole, če razlika med znakoma ustreza razliki med načinom predstavljanja tega, kar je označeno.«

18 Prim. Wienpahl (1950: 486–487): »Fregejeva razprava vzpostavi razliko med smislom in nanosnikom, pri čemer ima zadnji jasen pomen, prvi pa ne. Ker je smisel nekega znaka mogoče ločiti od objektivnih prvin (nanosnik) in subjektivnih prvin (pojem, po Fregeju), povezanih z njegovo uporabo, in ker ne vemo točno, kaj je smisel, se ga je obravnavalo kot obstojno danost.«

19 Kljub temu Kenny (1995: 118, op. 9) izpostavi kratko pripombo iz Fregejevih Posthumous Writings (1981: 119): »Tudi nenasičeni del misli razumemo kot smisel: gre za tisti del stavka, ki ostane poleg lastnega imena.«

20 Sam Frege je v pismu Husserlu z dne 24. marec 1891 predstavil diagram. O tem Wiggins (1984: 126), ki skuša pojasniti meje razlikovanja med smislom in nanosnikom v primeru posamičnih izrazov in povedkov.

21 Carnap 1947: v.

22 Carnap 1947: 19.

23 Carl 1994: 117.

24 Dummett 1973: 198.

25 Glej Sluga 1977, Resnik 1979 in Carl 1995.

26 Frege 1892: 9.

27 Carnap 1947: 18–19.

28 Carnap 1950: 402.

29 Od tod načelo kritičnega sprejemanja: »Bodimo previdni pri postavljanju trditev in kritični pri njihovi obravnavi, a bodimo obenem strpni pri dopuščanju jezikovnih ubeseditev.« Carnap 1950: 411.

30 Carnap 1950: 411.

31 Carnap 1950: 410.

32 Quine 1966: 207

33 Quine 1966: 210.

34 »Ko razmišljam o ontoloških zavezah neke teorije, se sprašujem zgolj to, kaj po tej teoriji obstaja.« Quine 1966: 203.

35 Quine 1951: 239.

36 Holistično stališče Quinea (1951: 230–239) ima iste temelje.

37 Quine 1953: 39 in naslednje.

38 Za Quinea »to, kar je« izraža enostavnost in zapletenost ontološkega problema. Prim. Quine (1970: 189): »Ontološki problem je zanimiv zaradi svoje enostavnosti. V angleščini ga je mogoče izraziti s tremi enozložnicami: »What is there?« Nanj pa je mogoče odgovoriti z eno besedo – »Vse« – in vsakdo bo ta odgovor sprejel kot resnico. A to vendar pomeni zgolj to, da obstaja, kar obstaja. Prostor ostaja za nesoglašanje o primerih; in tako je vprašanje ostalo živo skozi stoletja.«

39 Prim. Quine (1951: 243): »Carnap, Lewis in drugi pragmatično pristopijo k vprašanju izbire med jezikovnimi oblikami ali znanstvenimi okviri; vendar jih njihov pragmatizem zapusti ob namišljeni meji med analitičnim in sintetičnim. Z zavrženjem takšne meje sprejemam močnejši pragmatizem: Vsak človek prejme neko znanstveno dediščino skupaj z neskončno energijo čutnih spodbud; in razmisleki, ki ga vodijo pri uskajevanju lastne znanstvene dediščine s čutnimi spodbudami, so – če so razumni – pragmatični.«

40 Ta različica problema ravnanja po pravilih je še najbolj podobna tisti, ki jo je leta 1982 predstavil Caracciolo (2009).

41 Pri kriminalističnem in sodnoizvedeniškem preučevanju dokazov se razlikuje med značilnostmi vrste (prepoznava) in značilnostmi posameznika (poposameznjenje). Za ponazoritev: eno je prepoznava določenih ostankov prek značilnosti kot ostankov človeškega telesa, drugo pa je poposameznjenje teh ostankov s preizkusom DNA, ki pokaže, čigavo je truplo. Prim. Kaye 2009. Za napotilo nanj se zahvaljujem Nicoli Mufatu.

42 Ob tem, da trditev velja za šale, velja tudi za prepričanja, namene, želje ali nesporazume.

43 Primer tovrstnih težav je mogoče opaziti na področju deontične logike, kjer se podobnost vzpostavlja med aletičnimi in deontičnimi operatorji.

44 »Ponaravosloviti« pomeni, da se ga izvaja v skladu z načeli naravoslovnih raziskav (op. prev.). To je na primer storjeno v delu McGraw & Warren 2010.

45 Carnap 1947: 19.

46 Ceno, ki jo za predstavljeno zamenjevanje plačuje pravna teorija, poznamo pod imenom pomenoslovni ubod (angl. semantic sting).

47 Zaradi tega empirist, ki iz očitnih razlogov takšne danosti zavrača, opreza za čim večjim mogočim številom empiričnih danosti, ki so po njegovem razumevanju povezane s tem, o čemer hoče govoriti. Empirist je zavezan k ponaravoslovljenju svojih teorij. Glej Haack 1993 za različne cilje, ki se skušajo doseči pri ponaravoslovljenju filozofije.

48 Zanimiv primer se najde v Latour 2000.

49 Razlog, da Fregejevega »pojma pojma« ni mogoče uporabiti za naravne jezike – česar sam, kot je znano, niti ni imel namena –, je njegova popolna izenačenost s pojmom funkcije: »To, kar pri funkcijah imenujemo nenasičenost, lahko pri pojmih imenujejo povedkovna narava.” Frege 1982–1985: 91.

50 Ko bodo nove tehnologije omogočale hologramske kipe, bo za namene tega argumenta obsežnostni značaj prepoznavanja še vedno deloval enako.

51 Na splošno izhaja zanimanje za pogoje normalnosti iz njihovega propada. T. im. »skrito normalnost« se zazna, ko ta nepričakovano izgine. Vendar je to vprašanje del spoznavoslovnega aparata raziskovalca. Za analizo vloge, ki jo imajo pogoji normalnosti v kontekstu izgradnje identitete udeleženca, glej Medina 2006: 154–165.

52 Glej poglavje On the Chronology (and Topology) of the legal v Melissaris 2009: 129–149.

53 Glej Narváez 2004: 336–341, Bicchieri 2006: 8–28 in Melissaris 2009: 109–127.

54 To vprašanje je dobro znano iz raziskav o pravnem pluralizmu: »Kje se konča govor o pravu in začne preprosto opisovanje družbenega življenja? Ali je koristno imenovati pravo tovrstno obliko urejanja? Skozi ukvarjanje s pravnim pluralizmom sem prišla do spoznanja, da je potem, ko presežemo pravni centralizem, zavajajoče imenovati pravo tudi vse tiste oblike urejanja, ki ne predstavljajo državnega prava. V literaturu s tega področja se še vedno ni vzpostavila jasna razmejitev med normativnimi ureditvami, ki jih lahko, in tistimi, ki jih ne moremo imenovati pravo.« Merry 1988: 878–879.

55 Glej Winch 1958: 21.

56 Glej Croce 2012, ki za pravo razvija projekt samozadostnosti brez polne avtonomije.

57 Primer so raziskave o samoregulaciji, mehkemu pravu (angl. soft law), upravljanju (angl. governance) itd.

58 Takšen primer so raziskave o novem lex mercatoria.

59 Tu ne branim stališča normativnega solipsizma, kakršno je Fittipaldijevo (2012: 9–18), ki kljub obravnavi normativnih ontologij po vzoru psihičnih uporablja za »umestitev« omenjenih stvarnosti. Fittipaldi 2012: 10–11: »[P]ravne stvarnosti objstajajo izključno v psihi vsakega posameznika.« »[P]ravne stvarnosti obstajajo zgolj v psihah vsakega od nas …«

60 Ta dvojnost (pravilno/nepravilno) ne ustreza Teubnerjevi (1992: 1451) dvojnosti pravno/nepravno, ki po njegovem mnenju ni značilna izključno za državno pravo.

61 Kadar govorimo svoj materni jezik, ohranjamo eno takšnih zaznamovanj s postavitvijo pridevnika na pravo mesto v stavku.

62 Izjava »Konflikti so izraz različnosti interesov« ni teoretska trditev, ampak je izraz nekega pojmovanja ali neke ponazoritve/predstave norm. Z drugimi besedami, deluje kot delna opredelitev vanjo vključenih izrazov. Prav tako bi jo bilo mogoče razumeti kot kantovsko analitično sodbo, v kateri povedek »so izraz različnosti interesov« vključuje osebek »konflikti«. Narváez 2004b.

63 Croce 2012: xv.

64 Kot vsa vsebinopisna vprašanja se tudi to ne potrdi z odkritjem, ampak skozi izgradnjo v družbeni interakciji. Zato bomo imeli bodisi soglasje o tem, kaj pomeni imeti pravni pomen (npr. pravni pomen je dosežen, ko parlament sprejme zakon, ki priznava pravice x, y in z), pri čemer bo bistveno doseči takšen položaj, ali pa se bo spremenilo to, kar šteje kot »imeti pravni pomen«. To nalogo se velikokrat razume kot del sodniškega aktivizma v precedenčnih sistemih, pa tudi v sistemih, ki poznajo zavezujočo sodno prakso.

65 Villa 1993.

Vrh strani

Seznam slikovnega gradiva

URL http://journals.openedition.org/revus/docannexe/image/3286/img-1.jpg
Datoteka image/jpeg, 4,0k
Vrh strani

Priporočena oblika sklicevanja:

Bibliografski sklic

Maribel Narváez Mora, «Izražanje norm»Revus, 25 | 2015, 15-42.

Spletni sklic

Maribel Narváez Mora, «Izražanje norm»Revus [Spletna izdaja], 25 | 2015, Datum spletne objave: 10 juin 2017, ogled: 29 mars 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/3286; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.3286

Vrh strani

Avtor

Maribel Narváez Mora

Professor of Law and Society and Legal Theory at the University of Girona, Spain

Maribel Narváez Mora
Facultat de Dret
Universitat de Girona
Campus de Montilivi, s/n
17071 Girona
Spain

E-mail: maribel.narvaez@udg.edu

Vrh strani

Avtorske pravice

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh strani
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search