Skoči do opravilne vrstice – Načrt strani

Vstopna stranNuméros27Letter to the EditorsO tû-tûju

Letter to the Editors

O tû-tûju

Bartosz Brożek
Prevod: Andrej Kristan
p. 7–14
Ta članek je prevod:
On tû-tû [en]
Drug(i) prevod(i) tega članka:
Sobre tû-tû  []

Povzetki

Avtor zatrjuje, da imajo t. i. posredniški pojmi ključno vlogo pri urejanju in tvorbi pravnega znanja. V izhodišču povzame Rossovo razmišljanje o takšnih pojmih, ki ga nato kritizira. Ross je skušal pokazati, da v pravu obstajajo pojmi, ki nimajo nobenega pomenskega ozira, a je njihova raba kljub temu nekaj razumnega, saj imajo pri predstavitvi pravnih pravil koristno vlogo. Avtor meni, da sta obe Rossovi trditvi napačni: zmoten je njegov sklep, da posredniški pojmi nimajo nobenega pomenskega ozira, Rossova opredelitev njihove vloge v pravu pa je preveč omejujoča.

Vrh strani

Dostop prost

1V tem prispevku sem se namenil pokazati, da t. i. posredniški pojmi igrajo eno bistvenih vlog pri urejanju in tvorbi pravnega znanja. V izhodišču bom povzel Rossovo razmišljanje o takšnih pojmih, nato pa ga bom kritiziral. Njegov cilj je bil pokazati, da imamo v pravu tudi takšne pojme, ki nimajo nobenega pomenskega ozira, a jih je vseeno razumno uporabljati, saj pri predstavitvi pravnih pravil igrajo koristno vlogo. Sam menim, da imata oba Rossova poudarka napako: zmoten je njegov sklep, da posredniški pojmi nimajo nobenega pomenskega ozira, Rossova predstavitev njihove vloge v pravu pa je preveč omejujoča.

1 Rossovo razmišljanje

  • 1 Članek je bil prvič objavljen v danščini. Tu bomo navajali njegovo angleško objavo (Ross 1957) in s (...)

2Alf Ross nas v svojem znanem članku iz leta 1951 popelje na umišljene otoke Ajîzuli v Južnem Pacifiku, da bi nam predstavil pleme Ajîc-kif.1 V jeziku tega plemena obstaja pojem »tû-tû«. Kdorkoli občuje s svojo taščo ali ubije totemsko žival ali jé za poglavarja pripravljeno hrano, postane tû-tû. Kdorkoli je tû-tû, je podvržen posebnemu obredu očiščenja. Ross nato ugotovi, da so v jeziku plemena Ajîc-kif resnične naslednje izjave:

(1) Če je neka oseba občevala s svojo taščo, je tû-tû.
(2) Če je neka oseba ubila totemsko žival, je tû-tû.
(3) Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, je tû-tû.
(4) Če je neka oseba tû-tû, se mora podvreči obredu očiščenja.

  • 2 Ross 2008: 89. Za angleško besedilo glej Ross 1957: 812.
  • 3 Ross 2008: 90. Za angleško besedilo glej Ross 1957: 814.

3Ross se zato vpraša, kaj je tû-tû. Njegov odgovor je, da to »seveda [ni] prav nič; je beseda brez vsakršnega pomena. /.../ Govorjenje o tû-tû je popoln nesmisel.«2 Beseda nima nobenega pomenskega ozira, čeprav so izreki, ki jo vključujejo, pomenljivi. Da bi to dokazal, Ross nadaljuje takole:3

Izjava »[neka oseba] je tû-tû« se očitno pojavlja v prav posebni pomenski povezavi z zapletenim sklopom okoliščin, v katerem je mogoče razločiti dvoje:

1. Stanje stvari, v katerem je nekdo bodisi jedel za poglavarja pripravljeno hrano, ubil totemsko žival ali občeval s taščo itd. (Odslej imenovano: stanje stvari 1.)
2. Stanje stvari, v katerem je zanj uporabljivo veljavno pravilo, ki nalaga obredno očiščenje; z drugimi besedami je to mogoče natančneje opisati kot stanje stvari, v katerem bo obravnavana oseba po vsej verjetnosti izpostavljena določenemu odzivu skupnosti (lahko da bo na primer usmrčena), če se temu obredu ne podvrže. (Odslej imenovano: stanje stvari 2.)

4Da bi dokazal odsotnost pomenskega ozira besede »tû-tû«, Ross obravnava izjavi (3) in (4):

(3) Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, je tû-tû.
(4) Če je neka oseba tû-tû, potem se mora podvreči obredu očiščenja.

5Pomenski ozir besede »tû-tû« je mogoče prepoznati tako v stanju stvari 1 kot v stanju stvari 2. Povsem razumno bi bilo nadomestiti »tû-tû« v izjavi (3) s stanjem stvari 2, v izjavi (4) pa s stanjem stvari 1. A ta rešitev ni zadovoljiva, saj bi imel »tû-tû« v tem primeru dva različna pomena, razlogovanje, ki bi iz premis (3) in (4) sklenilo, da se mora tisti, ki je jedel za poglavarja pripravljeno hrano, podvreči obredu očiščenja, pa bi bilo zaradi napake, imenovane quattuor terminorum, logično neveljavno. Druga možnost je, da »tû-tû« v obeh primerih nadomestimo s stanjem stvari 1. A tudi to ne bi delovalo, saj bi bila ob tem izjava (3) za sklepanje neuporabna:

(3)* Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, obstaja stanje stvari, v katerem je obravnavana oseba bodisi jedla za poglavarja pripravljeno hrano, ubila totemsko žival ali občevala s svojo taščo itd.

6Podobno bi bila za sklepanje neuporabna izjava (4), če bi trdili, da »tû-tû« pomeni stanje stvari 2. Ross zato sklene, da »tû-tû« nima nobenega pomenskega ozira.

7 Obenem Ross trdi, da je lahko raba takšnih pomensko praznih pojmov koristna, kadar želimo (pravna) pravila predstaviti na učinkovit način. Predpostavimo, na primer, da mora biti v kulturi Ajîc-kif tisti, ki je »tû-tû«, podvržen obredu očiščenja, poleg tega pa se šteje še kot neprimeren za boj ali za lov. Tako imamo ob pravilih (1) – (4) še dve veljavni pravili:

(5) Če je neka oseba tû-tû, se šteje, da ni primerna za boj.
(6) Če je neka oseba tû-tû, se šteje, da ni primerna za lov.

8Ob odsotnost pojma tû-tû v kulturi Ajîc-kif bi bil en del njihovega pravnega reda bolj zapleten, saj bi bila pravila (1)–(6) ubesedena takole:

(1)a Če je neka oseba občevala s svojo taščo, se mora podvreči obredu očiščenja.
(1)b Če je neka oseba občevala s svojo taščo, se šteje kot neprimerna za boj.
(1)c Če je neka oseba občevala s svojo taščo, se šteje kot neprimerna za lov.
(2)a Če je neka oseba ubila totemsko žival, se mora podvreči obredu očiščenja.
(2)b Če je neka oseba ubila totemsko žival, se šteje kot neprimerna za boj.
(2)c Če je neka oseba ubila totemsko žival, se šteje kot neprimerna za lov.
(3)a Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, se mora podvreči obredu očiščenja. (3)b Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, se šteje kot neprimerna za boj.
(3)c Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, se šteje kot neprimerna za lov.

9Namesto šestih pravil bi jih imeli torej devet. V današnjih, bolj zapletenih pravnih redih pa je lahko raba takšnih »pomensko praznih« pojmov, kot je tû-tû, še bolj opazna. Ross primeroma obravnava pojem lastništva. V vsakem pravnem redu obstaja več načinov pridobitve lastništva (nakup, dedovanje, priposestvovanje, izvršba, dobljena stava, menjava, prihodek itd.) in več posledic lastništva (pravica rabe, prodaje, uživanja, spremembe, najema, menjave, uničenja itd.). Pojem lastništva – ali katerakoli druga posredniška zveza med različnimi stanji stvari – je preprosto učinkovit način oblikovanja in predstavljanja pravnih pravil. To pa ne vpliva kaj dosti na pomenski ozir izraza »lastništvo« – gre za besedo »brez vsakršnega pomena« prav tako kot »tû-tû«, »pravica«, »dolžnost« ali »zahtevek«.

2 Vsi pojmi so tû-tûistični

10V tem, drugem razledku bom zatrjeval, da ima Rossov argument o pomenski praznosti tû-tûja napako. Vzemimo enega od pojmov, ki po Rossu niso brez pomenskega ozira, npr. totemska žival. Predpostavimo, da so – v kulturi Ajîc-kif – resnične naslednje izjave:

(7) Če je nekaj lev, je totemska žival.
(8) Če je nekaj tiger, je totemska žival.
(9) Če je nekaj albino žival, je totemska žival.
(10) Če je nekaj totemska žival, jo je treba počastiti z žrtvovanjem.

11Z Rossovim razlogovanjem, da je »tû-tû« brez pomenskega ozira, je mogoče utemeljevati, da je brez pomenskega ozira tudi izraz »totemska žival«. Dovolj je predpostavka, da stanje stvari 3 pomeni stanje stvari, v katerem je kaj bodisi lev ali tiger ali albino žival, stanje stvari 4 pa stanje stvari, v katerem obstaja dolžnost počastitve tega z žrtvovanjem. Če bi trdili, da je izraz »totemska žival« treba razumeti, kot da se v izjavah (7)–(9) nanaša na stanje stvari 4, v izjavi (10) pa na stanje stvari 3, potem nikdar ne bi bilo mogoče priti do sklepa, da je določenega leva, tigra ali albino žival treba počastiti z žrtvovanjem (tak sklep bi bil neveljaven zaradi napake, imenovane quattuor terminorum); če bi trdili drugače, da se »totemska žival« vsakokrat nanaša na stanje stvari 3, potem bi bile izjave (7)–(9) »za sklepanje neuporabne«; in če bi, končno, trdili, da pomenski ozir izraza »totemska žival« tvori stanje stvari 4, potem bi bila »za sklepanje neuporabna« izjava (10).

  • 4 Glej Quine 1948: 21–38.

12 Uporabo tovrstnega razlogovanja bi bilo mogoče razširiti na katerikoli povedkovni izraz (pa tudi na lastna imena, če sprejemamo Quinov postopek prevoda lastnih imen v povedkovne izraze).4 Rossov dokaz, po katerem je določen pojem brez pomenskega ozira, je namreč odvisen od sočasnega sprejemanja dveh postavk:

(a) (delne) opredelitve pomena, kot je »Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, je tû-tû«;
(b) pravilo, v katerem se obravnavani izraz pojavi v opisu stanja stvari, ki ima za posledico uporabo pravila, npr. »Če je neka oseba tû-tû, se mora podvreči obredu očiščenja«.

13Glede na to, da je vedno za katerikoli izraz mogoče najti neko (delno) opredelitev pomena, je možnost uporabe Rossovega argumenta, da je neki izraz brez pomenskega ozira, odvisna od obstoja kakšnega pravila, v katerem se obravnavani izraz pojavi v opisu stanja stvari, ki ima za posledico uporabo pravila. To velja tudi za pojme, ki se – drugače kakor tû-tû ali totemska žival – ne uporabljajo v pravnih, moralnih ali religioznih okvirih. Vzemimo izraz »hrana«; delna opredelitev njegovega pomena je npr. tole: »Če je nekaj mango, je hrana«. Ob tem je dovolj že obstoj družbenega pravila, kakršno je »Če je nekaj hrana, je to treba razdeliti med člane skupnosti«, da pridemo do sklepa, da »hrana« nima nobenega pomenskega ozira.

14 (Obrobna opomba: zmešnjavo v Rossovem razlogovanju je lahko opaziti, če se osredotočimo na spoznavnostno vlogo dveh vrst izjav, ki jih je uporabil v svojem primeru. Pomenske opredelitve, kakršna je »Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, je tû-tû«, so analitične izjave in torej resnične v vseh možnih svetovih. Pravila, kakršno je »Če je neka osebna tû-tû, se mora podvreči obredu očiščenja«, pa niso nujno resnične, tj. držijo le v nekaterih možnih svetovih. Zaradi prostorske omejitve ne bom nadalje razvil kritike v tej smeri; zdi pa se, da Rossova napaka izhaja iz mešanja intenzije oz. pomenske vsebine nekega izraza z njegovo ekstenzijo, tj. z njegovim pomenskim obsegom.)

15 S povedanim do tu smo ugotovili, da ni nobene logične razlike med »tû-tû« in, vsaj potencialno, katerimkoli drugim povedkovnim izrazom. Zato bi lahko Rossov sklep, da so »tû-tû«, »obveznost«, »lastništvo« ali »pravica« brez pomenskega ozira, razširili na katerikoli izraz. To pa je, seveda, precej nesmiselno. Ross nikjer ne namigne, da njegov prikaz spodkopava pojem pomenskega ozira na splošno. Nasprotno, pokazati skuša, da medtem ko imajo nekateri pojmi (kot so poglavar, hrana ali obred očiščenja) povsem dobro opredeljeni ozir, drugi pojmi – tû-tû, lastništvo itd. – služijo le kot tehnika ponazarjanja: poenostavljajo strukturo pravnega reda, ne da bi s seboj nosili neko ontološko breme.

16 To je, končno, Rossov cilj: utemeljiti skuša metafizično trditev, da se nekateri pravni pojmi (lastništvo, pravica in obveznost) ne nanašajo na nobeno obstoječo danost. A kot smo videli, tega ni mogoče doseči zgolj z logičnim sklepanjem, saj je – po istem postopku – mogoče pokazati, da se tudi drugi pojmi, ki izpolnjujejo določene pogoje (tj. ki se pojavijo v opisu stanja stvari, ki ima za posledico uporabo nekega pravnega pravila), ne nanašajo na nobeno obstoječo danost. Z drugimi besedami, trditev, da nekateri pojmi nimajo nobenega pomenskega ozira, medtem ko ga drugi imajo, je predhodna logiki: odvisna je od ontoloških izbir. Na primer: kot se zdi, Ross predpostavlja, da se takšni pojmi, kot so poglavar, hrana, totemska žival ali obred očiščenja, na nekaj nanašajo, medtem ko naj to ne bi veljalo za tû-tû in obveznost. To me navaja k zaključku, da se Rossovo razlogovanje najbolje ponazori, če rečemo, da hoče braniti naslednje ontološko stališče: če sprejmemo povsem ponaravoslovljeni pogled na pravo, potem se moramo soočiti s težavami obravnavanja pravnih pojmov, kot so lastništvo, obveznost ali pravica, saj iz načina njihove rabe v pravnem govoru izhaja, da se nanašajo na obstoječe pojave. Rossovo razlogovanje pa pokaže, da se temu nedobrodošlemu sklepu lahko izognemo; brez logične nedoslednosti lahko namreč obravnavamo omenjene pojme kot takšne, ki nimajo pomenskega ozira, obenem pa vztrajamo, da so koristni gradniki kateregakoli pravnega reda. Gledano s tega zornega kota je Rossovo razlogovanje obramba določenega metafizičnega pogleda na pravo. Pokazati skuša, da je takšen metafizični pogled na pravne pojave mogoč, ne pa da je nujen.

3 Kaj napravi tû-tû?

17Ross trdi, da posredniški pojmi – kot sta tû-tû ali lastništvo – v vsakem pravnem redu igrajo pozitivno vlogo, ker omogočajo učinkovito ponazarjanje pravnih pravil. Osebno mislim, da je vloga takšnih pojmov veliko večja. V nadaljevanju bi rad pokazal, da Ross podcenjuje tû-tûjevo koristnost; rekel bi celo, da si je težko predstavljati učinkujoč pravni red, ki ne bi imel nobenega posredniškega pojma.

  • 5 Glej Bonjour 1985, Brożek 2013.

18Prva naloga posredniških pojmov je krepitev notranje skladnosti pravnega reda. A kaj je skladnost množice izjav? Omenjeno merilo določajo odgovori na naslednja vprašanja: a) Ali je množica izjav stanovitna? b) Kakšna je stopnja medsebojne povezanosti članov množice? c) Kakšna je stopnja enotnosti množice?5 Nestanovitna množica izjav je notranje neskladna. Za vsako stanovitno množico izjav pa velja, da stopnja njene notranje skladnosti raste z medsebojno povezanostjo izjav, ki jih množica vsebuje, in s stopnjo njihove enotnosti. Izjave neke množice so medsebojno povezane, če lahko skupaj služijo kot premise v logično veljavnih sklepih, enotne pa so, če jih ni mogoče razdeliti v dve podmnožici, ne da bi se pri tem bistveno izgubila sporočilnost. Pomembno je poudariti, da pojem logične skladnosti ni binaren pojem; množica je lahko skladna tudi v večji ali manjši meri.

19 Zdaj pa se vrnimo k izhodiščnemu primeru. Množica naslednjih izjav:

(1) Če je neka oseba občevala s svojo taščo, je tû-tû.
(2) Če je neka oseba ubila totemsko žival, je tû-tû.
(3) Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, je tû-tû.
(4) Če je neka oseba tû-tû, se mora podvreči obredu očiščenja.

je notranje skladna, saj je stanovitna. Stopnjo notranje skladnosti določa dejstvo, da med člani množice obstaja več medsebojnih povezav. (1) in (4), (2) in (4) pa tudi (3) in (4) je mogoče uporabiti pri izpeljavi treh novih izjav: »Če je neka oseba občevala s svojo taščo, se mora podvreči obredu očiščenja«, »Če je neka oseba ubila totemsko žival, se mora podvreči obredu očiščenja« in »Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, se mora podvreči obredu očiščenja«. Prav tako je množica enotna: če bi jo na kakršenkoli način razdelili (npr. na dve podmnožici – {(1), (2)} in {(3),(4)}), bi izgubili enega bistvenih delov sporočila (mdr. ne bi bilo več mogoče izpeljati izjav »Če je neka oseba ubila totemsko žival, se mora podvreči obredu očiščenja« in »Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, se mora podvreči obredu očiščenja«).

20 Našo izhodiščno množico zdaj primerjajmo z naslednjo, iz katere je bil odstranjen pojem tû-tû:

(1)a Če je neka oseba občevala s svojo taščo, se mora podvreči obredu očiščenja.
(2)a Če je neka oseba ubila totemsko žival, se mora podvreči obredu očiščenja.
(3)a Če je neka oseba jedla za poglavarja pripravljeno hrano, se mora podvreči obredu očiščenja.

21Ta množica izjav ima, čeprav je manjša od izhodiščne, nižjo stopnjo notranje skladnosti. Res je stanovitna, vendar med člani množice ni nobene medsebojne povezave, odsotna pa je tudi enotnost, saj je množico prav mogoče razdeliti na več načinov, ne da bi izgubili kak bistveni del sporočila.

22 Seveda je na mestu vprašanje, zakaj je skladnost pomembna. Poglobljena obravnava tega vprašanja presega okvire pričujočega zapisa. Naj kljub temu dodam, da je stopnja notranje skladnosti tesno povezana z več spoznavnimi dejavniki. Mogoče je trditi, da nam visoka stopnja notranje skladnosti omogoča bolje razumeti, naučiti se in pomniti dano množico pravil, prav tako pa tudi njihovo učinkovitejšo uporabo. Pravni red, ki bi imel le nizko stopnjo notranje skladnosti, bi bil neuporaben, kot to izhaja iz primera tistih zgodovinskih pravnih redov, ki so bili zelo kazuistični.

  • 6 Glej Lindahl 2003: 185–200 in Ashley & Brüninghaus 2003: 153–162.

23 Druga vloga, ki jo imajo posredniški pojmi, je hevristična in vpliva na celovitost pravnega reda.6 Zamislimo si, da je svet starešin plemena Ajîc-kif sprejel odločitev o usodi nekega posameznika, ki je ubil neko žival. Ni šlo za totemsko žival, ampak za zverino, ki jo lovijo le enkrat na leto med posebnim obredom in je edini vir mesa za poglavarjevo dieto. Če primitivni pravni red plemena Ajîc-kif ne bi vseboval posredniškega pojma tû-tû, potem bi svet plemenskih starešin moral iznajti povsem novo pravno pravilo za obravnavani primer; glede na ključno vlogo pojma tû-tû v primerih uboja totemske živali in uživanja za poglavarja pripravljene hrane pa bodo imeli starešine vendarle določeno vodilo za odločitev in prav mogoče je, da bodo posameznika, ki je zagrešil uboj, podvrgli obredu očiščenja.

24 Poglejmo še en primer. Po Rossu je lastništvo zgolj posredniški pojem, tj. povezava med raznimi stanji stvari in njihovimi pravnimi posledicami. Zamislimo si, da obstajajo v nekem pravnem redu zgolj pravila o lastništvu premičnin in nepremičnin, zakonodajalec pa mora razmisliti o uvedbi novega sklopa pravil, ki naj urejajo intelektualno lastnino. Jasno je, da mu obstoječi pojem lastništva pri tej nalogi koristi. Zakonodajalcu ni treba iznajti povsem nove množice pravil o intelektualni lastnini. Namesto tega lahko uporabi obstoječi okvir pravil o lastništvu, le da ga priredi posebnostim intelektualne lastnine. Z drugimi besedami, uvedba intelektualne lastnine v obstoječi okvir pravil, ki urejajo lastništvo, je nekaj drugega kot iznajdba povsem novega pravnega instituta. V prvem primeru lahko govorimo o priredbi – izrabijo se prednosti obstoječih rešitev, utemeljitev in celotnega okvira pravnega znanja, ki obkroža pojem lastništva; v drugem primeru pa bi bil institut intelektualne lastnine zgrajen iz nič, sestavljal bi v samem bistvu novo množico pravil, brez zalednega okvira, ki zakonodajalca vodi pri izpolnitvi naloge.

  • 7 Glej tudi pronicljive komentarje v Sartor 2008.

25 Iz teh primerov jasno izhaja, da so posredniški pojmi lahko več kot le učinkovita »tehnika ponazarjanja« pravnih pravil – opravljajo pomembno hevristično nalogo. Kadar odločamo o težkih primerih ali se namenimo urediti dotlej neurejeni prostor družbenih odnosov, smo s tû-tûističnimi pojmi v rokah v precej boljšem položaju kot brez njih.7

26Osebno menim, da zgornja razmišljanja podpirajo sklep, da je Rossova slika tû-tûja in drugih posredniških pojmov slaba karikatura. Takšni pojmi so bolj koristni, kot si je to predstavljal Ross. Ob tem da krepijo notranjo skladnost pravnega reda, v težkih primerih in v poprej neurejenih okoliščinah pravnikom služijo tudi kot hevristično orodje. Tû-tû in podobni pojmi so pomembna orodja, ki oblikujejo pravni red.

Zahvala. Ta prispevek je plod raziskovalnega projekta Naturalizacja prawa, ki ga je denarno podprl poljski Naradowe Centrum Nauki. V angleščini je bil prispevek najprej objavljen v Revista Utopía y Praxis Latinoamericana 20 (2015) 71.

Vrh strani

Seznam navedenk

Kevin D. ASHLEY & Stefanie BRÜNINGHAUS, 2003: A Predictive Role for Intermediate Legal Concepts. Proceedings of the Sixteenthth Annual Conference on Legal Knowledge and Information Systems (Jurix 2003). Ed. Danièle Bourcier. Amsterdam: IOS Press. 153–162.

Laurence BONJOUR, 1985: The Structure of Empirical Knowledge. Cambridge (Ma): Harvard University Press.
Bartosz BROŻEK, 2013: Legal interpretation and coherence.
Coherence: Insights from Philosophy, Jurisprudence and Artificial Intelligence. Eds. Michał Araszkiewicz & Jaromí Savelka. Dordrecht: Springer.

Lars LINDAHL, 2003: Operative and Justificatory Grounds in Legal Argumentation. Associations 7 (2003) 1: 185–200.

W. V. O. QUINE, 1948: On What There Is. Review of Metaphysics 2 (1948): 21–38.

Alf ROSS, 1957: Tû-Tû. Harvard Law Review 70 (1957) 5: 812–825. V slov. prevodu: Tû-Tû. Revus (2008) 7: 89–100.

Giovanni SARTOR, 2008: Legal Concepts: An Inferential Approach. EUI Working Papers LAW 2008/3.

Vrh strani

Notes

1 Članek je bil prvič objavljen v danščini. Tu bomo navajali njegovo angleško objavo (Ross 1957) in slovenski prevod (Ross 2008).

2 Ross 2008: 89. Za angleško besedilo glej Ross 1957: 812.

3 Ross 2008: 90. Za angleško besedilo glej Ross 1957: 814.

4 Glej Quine 1948: 21–38.

5 Glej Bonjour 1985, Brożek 2013.

6 Glej Lindahl 2003: 185–200 in Ashley & Brüninghaus 2003: 153–162.

7 Glej tudi pronicljive komentarje v Sartor 2008.

Vrh strani

Priporočena oblika sklicevanja:

Bibliografski sklic

Bartosz Brożek, «O tû-tûju»Revus, 27 | 2015, 7–14.

Spletni sklic

Bartosz Brożek, «O tû-tûju»Revus [Spletna izdaja], 27 | 2015, Datum spletne objave: 01 décembre 2017, ogled: 28 mars 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/3453; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.3453

Vrh strani

Avtor

Bartosz Brożek

Profesor prava in filozofije, Jagiellonska univerza v Krakowu

Bartosz Brożek
Department for the Philosophy of Law and Legal Ethics
Jagiellonian University
Bracka Str. 12, 31-005 Krakow
Poland

E-mail: bbroze@yahoo.com

Od istega avtorja

Vrh strani

Avtorske pravice

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh strani
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search