Skip to navigation – Site map
Ustavnopravna slovnica

Sodobna razprava o državljanstvu

Z opombo o slovenskih »izbrisanih«
The Contemporary Debate on Citizenship
Patricia Mindus
Translated by Jernej Ogrin
p. 29-44
This article is a translation of:
The Contemporary Debate on Citizenship

Abstracts

“Citizenship is the right to have rights” was famously claimed by Hannah Arendt. The case of the Slovenian erased sheds new light on this assumption that was supposedly put to rest after World War II. We lack a comprehensive paradigm for grasping what citizenship means today in, and for, our societies. My thesis is that there are currently three ways to understand the notion. These different views tend to merge and overlap in today’s debate, furthering misunderstandings. I will account for the different conceptions of citizenship by looking at the opposite of citizenry. The political model holds the subject (sujet) in opposition to the citizen (citoyen), entailing problems related to the democratic quality of institutions. Law and jurisprudence look at citizenship by trying to limit the numerous hard cases arising in a world of migration where the opposite of the citizen is the alien and the stateless. While in social science citizenship is the opposite of exclusion and represents social membership, my aim is therefore to distinguish and clear out these three different semantic areas. This essay is presented in four sections: First, I briefly recall the case of the erased. The second section focuses on discourse analysis so as to enucleate the three different meanings of citizenship that we find in the current debate according to the prevailing disciplinary fields: political, legal and social sciences. Thirdly, attention will be directed to the composition of the different semantic areas that are connected to the term citizenship. I suggest that we are now dealing with a threefold notion. Finally, I will point to an array of questions that citizenship raises in today’s complex society and try to show how this tri-partition of the meaning of “citizenship” can be a useful device for decision makers so as to design as consistent policies as possible.

Top of page

Editor's notes

Opomba prevajalca*

Full text

1Znana je trditev Hannah Arendt: »Državljanstvo je pravica imeti pravice.« To predpostavko, ki naj bi bila po 2. svetovni vojni odrinjena na stran, pa primer slovenskih izbrisanih privleče na plan. Da bi dojeli, kaj državljanstvo pomeni danes v naši družbi in za našo družbo, potrebujemo celovito paradigmo. Trdim, da trenutno obstajajo trije načini razumevanja tega pojma. V sodobni razpravi se ti različni pogledi medsebojno stapljajo in prekrivajo, nerazumevanje pa se s tem poglablja. Različna pojmovanja državljanstva bom razložila z njihovimi protipomeni. Politični model kot nasprotje državljana (fr. citoyen) obravnava podanika (fr. sujet), s tem pa vznikajo težave, povezane z demokratično kakovostjo ustanov. Pravo in filozofija prava državljanstvo proučujeta, ob tem ko poskušata omejiti številne zapletene primere, ki nastajajo v svetu migracije, kjer nasprotje državljana predstavljata tujec in oseba brez države. Medtem pa sociologiji pomeni državljanstvo nasprotje izključenosti in predstavlja včlanjenost v družbo. Moj cilj je zato razlikovati in razjasniti ta tri različna pomenska polja.

2Ta razprava ima štirih razdelke: v prvem bežno spomnim na primer izbrisanih. Drugi razdelek se osredotoča na analizo diskurza, s katero se izluščijo trije različni pomeni državljanstva, ki jih – glede na prevladujoča disciplinarna področja (politično, pravno in sociološko) – najdemo v sodobni razpravi. V tretjem razdelku je pozornost usmerjena na sestavo različnih pomenskih polj, ki so povezana z izrazom državljanstvo. Tu poudarim, da imamo opraviti s trodelnim pojmom. Na koncu opozorim na vrsto vprašanj, ki jih pojem državljanstva postavlja v današnji zapleteni družbi. Ob tem poskušam prikazati, kako lahko odločevalci to pomensko trodelnost »državljanstva« uporabijo kot koristno orodje pri oblikovanju kar najbolj združljivih politik.

1 Paradoks državljanstva

3Ko je leta 1842 Gogolj prvič objavil svoj znameniti »roman v stihih« kot prvi del – Pekel – z Dantejem navdahnjene trilogije, je dvoumnost njegovega naslova – Mrtve duše – na eni strani namigovala na obravnavanje umrlih tlačanov kot zemljiškoposestnikove lastnine (v Rusiji je bila ta praksa v rabi do emancipacije tlačanov leta 1861). Na drugi strani pa so »mrtve duše« nakazovale tudi na pomanjkanje moralnega dostojanstva Gogoljevih dramskih likov, njihovo rus. pošlost ali samozadovoljno podrejenost, kar je prispevalo k temu, da se je roman sprevrgel v grenko družbeno satiro. Ta dvojnost je sčasoma očarala mnoge. A čeprav nam nikoli ni treba dolgo iskati, da bi našli oblike malovrednosti in etične malodušnosti, pa vedno ni preprosto najti sodobne ustreznice Gogoljevemu prvemu pomenu omenjene besedne zveze.

4Eno od takšnih sodobnih ustreznic Gogoljevih mrtvih duš bi morda vendar lahko pomenil primer t. i. »izbrisanih«. Ko si je Slovenija izborila samostojnost, so tisti, ki niso bili »etnični Slovenci« in prošnje za državljanstvo niso vložili v šestih mesecih, končali na »črnem seznamu«; natančneje povedano, na seznamu (tj. uradnem seznamu prebivalcev Republike Slovenije) jih ni bilo več. Medtem ko je za državljanstvo zaprosilo približno 171.000 ljudi, rojenih v preostalih predelih nekdanje Jugoslavije, je bilo več deset tisoč ljudi 26. februarja 1992 izbrisano iz uradnih evidenc prebivalstva. Ob tem da niso obnovili svojega statusa začasnega ali stalnega prebivalca, številni tudi naj ne bi mogli v roku zaprositi za slovensko državljanstvo zaradi družbeno in/ali ekonomsko zapletenih položajev. Zaradi tega so se razmere poslabševale: poleg tega da so bili v Sloveniji brez priznanih državljanskih pravic, so se postopoma soočali tudi z drugimi, na status prebivalca vezanimi težavami, začenši z zdravstvenim zavarovanjem in vse do vozniških dovoljenj. Avgusta 1999 je evropski pritisk privedel do zakona, ki je »izbrisanim« dal približno tri mesece za vložitev prošnje za pridobitev (slovenskega) državljanstva. Tudi tokrat so številni ostali pri svojem.

5Primerjava z Gogoljevimi mrtvimi dušami pride na misel po tistem, ko je delegacija izbrisanih nabirala podporo pri Evropskem parlamentu in novembra 2006 nastopila pred nekaterimi italijanskimi člani Evropskega parlamenta z namenom končati to, o čemer se je takrat govorilo kot o njihovi »civilni smrti«. Pozneje je bilo to vprašanje obujeno z referendumom o Tehničnem zakonu za izvršitev odločbe ustavnega sodišča, na katerem se je volivce spraševalo, ali podpirajo sprejetje tega zakona za izvršitev 8. točke ustavnosodne odločbe (ta je od izvršne veje oblasti zahtevala, da izbrisanim uradno potrdi njihov status začasnega ali stalnega prebivalca v Republiki Sloveniji za nazaj, od trenutka izbrisa naprej). Čeprav je bil referendum pravno brezpredmeten, saj odločbe ustavnega sodišča ne bi mogel povoziti, je imel pomembne politične posledice. Prav problem izbrisanih je namreč pomenil eno odločilnejših vprašanj na volitvah leta 2004. Na drugi strani pa je bil dejanski učinek referenduma, da je zaradi politike vladajočih strank zavrl uresničevanje odločbe ustavnega sodišča do leta 2009 in da je dopustil, da je ogromna večina tisočim ljudem s poreklom iz preostalih delov nekdanje Jugoslavije odrekala pravice, ki izhajajo iz statusa prebivalca. V vsem tem času so ti ljudje na neki način postali sodobna različica Gogoljevih mrtvih duš.

6Eden izmed njih, Aleksandar Todorović, po poreklu iz Srbije, je ustanovil društvo za izbrisane, ki je takrat ocenilo, da je 18.305 oseb, torej skoraj en odstotek celotne slovenske populacije, še vedno v tej brezizhodni situaciji.1 Ko je leta 1993 g. Todorović želel prijaviti rojstvo svoje hčerke, rojene njegovi ženi – Slovenki, je odkril svoj navidezni, a zelo učinkovit neobstoj: uradnik ga je medtem, ko mu je razveljavil osebno izkaznico, obvestil, da nezakoniti priseljenci ne morejo biti starši otrok, rojenih v Sloveniji. Tako je sočasno z izgubo identitete g. Todorović izgubil tudi očetovstvo.2

7Kot je znano, je slovensko ustavno sodišče, ki ima razmeroma široke pristojnosti, presodilo, da je bil izbris neustaven.3 Vendar pa je ta odločitev do letos ostala bolj ali manj »papirnati tiger.« V svojem letnem poročilu za leto 2007 je urad varuha človekovih pravic opozoril, da odločitev ustavnega sodišča še ni bila izvršena. Poročilo Freedom House za Slovenijo v letu 2007 pa je to ožigosalo za nerešeno vprašanje.4

  • 5 Hannah Arendt, The origins of totalitarianism (1966); v slovenskem prevodu Zdenke Erbežnik in drugi (...)

8Razlog zanimanja za ta primer pa ni zgolj dejstvo, da vključuje znatno število na rob odrinjenih ljudi. Bolj kot to je primer zanimiv zato, ker se zanj zdi, da obuja tisti nauk o državljanstvu, ki ga je pred skoraj pol stoletja oblikovala Hannah Arendt, ko je zatrdila, da so se človekove pravice, ki naj bi bile neodtujljive, izkazale za neučinkovite celo v tistih državah, v katerih je na njih utemeljena ustava – in to čim se je pojavilo določeno število ljudi, ki niso državljani nobene suverene države.5

  • 6 Michael R. Marrus, Les exclus. Les réfugiés européens au XXe siècle, Pariz, Calmann-Lévy, 1986.
  • 7 Arendt 2003 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 356.
  • 8 Arendt 2003 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 374.
  • 9 Arendt 2003 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 302.

9V devetem poglavju knjige Izvori totalitarizma je Arendtova opozorila na paradoks: v svetu, v katerem je živela – in ta je bil med obema svetovnima spopadoma zaradi vojne, pa tudi razpada ruskega, avstroogrskega in otomanskega imperija priča množicam beguncev različnega porekla, ki so bremenili Evropo6 –, je bila oseba brez državljanstva nekakšen monstrum iuridicum, pravni spaček.7 Državljanstvo je imelo tako velikanski pomen, da je oseba, ki je bila zanj prikrajšana, postala praktično »nevidna.« To, kar je bilo dotlej nepoznano, ni bila izguba državljanstva, ampak nezmožnost pridobitve novega; v praksi so te okoliščine osebo brez države potisnile povsem »iz kroga človeštva«.8 To se je po mišljenju Arendtove zgodilo zaradi svojevrstnega pogleda na državljanstvo: »V imenu volje ljudstva je bila država prisiljena kot državljane priznavati le ’pripadnike naroda’, civilne in politične pravice pa zagotavljati le tistim, ki so bili del narodne skupnosti zaradi svojega izvora in rojstva.«9 Paradoks pa je v tem, da so temeljne pravice in celo pravna sposobnost kot taka postale odvisne od statu civitatis.

10Kot posledica dogajanja med 2. svetovno vojno in po njej je mednarodna skupnost postopoma sprejela vrsto ukrepov za spremembo teh tragičnih razmer. Člen 15 (1) Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948; člen 24 (3) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencija o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva so bili vse koraki za izogib pravnim luknjam, v katerih bi bili lahko ljudje prikrajšani za svoje temeljne pravice. A danes

  • 10 Rainer Bauböck, Citizenship and National Identities in the European Union, New York, Jean Monnet Wo (...)

»Arendtin paradoks človekovih pravic vsekakor ni povsem odpravljen, in to še vsaj tako dolgo, dokler človekove pravice ostajajo v glavnem deklarativne in dokler na področju mednarodnih organov za sodno uveljavljanje teh pravic obstaja zevajoča praznina. Kljub temu pa je povojno obdobje, vsaj na ravni normativnih zavez, zaznamovalo pomembno ločitev človekovih pravic od državljanstva.«10

11Vendar so bile ob tem, ko se je to zgodilo, pojmovne meje državljanstva raztegnjene. Prav zato pa moramo stopiti kak korak nazaj in pojem razstaviti.

2 Zelo priljubljen izraz

  • 11 Engin F. Isin in Bryan S. Turner (ur.), Handbook of Citizenship Studies, London, Sage, 2002, 9.

12Državljanstvo je postalo zelo priljubljena tema, ustvarjajoča raznovrstno in razčlenjeno razpravo, ki je v zadnjih 15 letih močno pridobila veljavo in obsežnost. Nekatere ocene kažejo, da je bilo več kot 50 % vse znanstvene literature s to tematiko objavljene po letu 1990.11

  • 12 Thomas H. Marshall, Citizenship and Social Class and Other Essays, Cambridge, Cambridge University (...)
  • 13 Bryan S. Turner (ur.), Citizenship and Social Theory, London, Sage, 1993.

13Kot je znano, je bil velik del sodobnega razpravljanja na temo državljanstva spodbujen z delom britanskega sociologa Thomasa Humphreya Marshalla (1893–1981), ki je na državljanstvo gledal kot na našo popolno pripadnost skupnosti.12 S predpostavke, da je državljanstvo tisti status, ki je dodeljen polnopravnim članom skupnosti, si je Marshall zamislil, da bi državljanstvo rabili kot orodje za dosego ravnotežja med upravičenji in zavezami, tj. razdeljevalnimi in vključevalnimi potrebami družbe.13

  • 14 Simbolični primeri so ‘Citizenship’ v David Sills (ur.), International Encyclopaedia of the Social (...)

14Nadalje je skupno stremljenje raziskovalcev s področja državljanstva opozorilo na potrebo po uporabi interdisciplinarnega pristopa do njegovega preučevanja. Do pred nekaj leti v priročnikih, enciklopedijah in slovarjih, posvečenih političnim ali družbenim vedam, na splošno ni bilo moč zaslediti niti ene same vrstice o državljanstvu.14 Thomas Janoski je leta 1998 še vedno lahko trdil, da

  • 15 Thomas Janoski, Citizenship and Civil Society: A Framework of Rights and Obligations in Liberal, Tr (...)

»čeprav je državljanstvo lingua franca socializacije pri pouku državljanske vzgoje, kakor tudi temelj mnogih družbenih gibanj v iskanju osnovnih pravic in del ključnega besedišča v govorih politikov ob slavnostnih dogodkih, pa državljanstvo začuda ni osrednja tema družboslovnih znanosti«.15

15Od poznih 90. let naprej pa so raziskovalci vse več pozornosti namenjali interdisciplinarnim pogledom, ki pokrivajo področja politike, sociologije, zgodovine in kulturoloških ved in se pomikajo naprej od ustaljenih pojmovanj državljanstva. Vseeno pa razumevanje državljanstva pogosto vztraja na tradicionalnejših ocenah, za katere so značilne jasne disciplinarne ločnice. Posledica tega je, da se poskusi premostitve različnih pogledov nadalje soočajo z naraščajočimi težavami. Pravoslovci v resnici skoraj nikoli ne upoštevajo socioloških študij primerov, politologi pa so slepi za težave, prisotne v mednarodnem zasebnem pravu in tako naprej.

  • 16 Pietro Costa, La cittadinanza: un tentativo di ricostruzione archeologica, v Danilo Zolo (ur.), La (...)
  • 17 Luigi Ferrajoli, Dai diritti del cittadino ai diritti della persona, v Zolo 1994 (op. 16), 275.
  • 18 Janoski 1998 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 238.

16Poleg tega je ta disciplinarna vkopanost okrepila stranski učinek poglabljanja nesporazumov. Pravoslovci vztrajajo, da je »sociološko pojmovanje državljanstva povsem nezadovoljivo«16 ali da »sociološke študije o državljanstvu načrtno ignorirajo pozitivno pravo /…/, kar ima za posledico splošno naklonjenost naravnemu pravu«.17 Po drugi strani so pravoslovci obtoženi retrospektivnega prerekanja, tako da »se za pravne opredelitve državljanstva zdi, da v pojmu državljanstva povzročajo kratek stik, saj ostajajo v svetu pasivnih pravic in ne segajo v svet aktivnih pravic politične in socialne demokracije«.18

17Ne glede na to pa poskusi, da bi posamezna strokovna področja ohranili medsebojno ločena, ne morejo biti pretirano zaskrbljujoči. Večji pomen imajo nekatere napačne razlage, ki so v razpravi prisotne in se vse prepogosto pojavljajo na obeh straneh. Vsekakor je ves poudarek na pomenu državljanstva ta pojem postavil v središče pozornosti, vendar pa je imel ta razvoj tudi nekatere negativne učinke.

  • 19 Richard Bellamy, Tre modelli di cittadinanza, v Zolo 1994 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče n (...)

18Širše opredelitve »državljanstvo« opisujejo kot raznovrsten snop s članstvom povezanih pravic in obveznosti v družbenih skupinah in organizacijah, kot so gospodarske družbe, sorodstvene mreže ali civilno družbena združenja. To vodi v pojmovno prenapenjanje, ki pojem državljanstva prikrajša za posebne politične in pravne pomene. Nadalje je pozornost, namenjena pojmu državljanstva, prispevala tudi k temu, da se je temeljna razlika med status civitatis in status personae do neke mere zabrisala. V trenutni razpravi sta pojma državljanstva in osebnosti prepogosto medsebojno zamenjana. Zanimiva trditev je na primer ta, da je Marshallov prikaz državljanstva »verjetno najvplivnejša /…/ razlaga razvoja človekovih pravic«.19

19Ob takih trditvah pravniki navadno zardevajo. Človekove pravice pripadajo vsem ljudem in ne le državljanom posameznih držav. Zdi se, da je za to mešanje pojmov kriva nenavadna oblika napihovanja, ki izhaja iz težnje, da bi državljanom podelili dolg spisek pravic, ki pa se v resnici nanašajo na nekaj povsem drugega, tj. na osebo kot tako. Zaradi tega je tudi pomembno razjasniti okoliščine, ki omogočajo, da se določena pravica verodostojno povezuje s kategorijo državljanstva.

20Ena izmed večjih težav za raziskovalca je, da sta disciplinarna vkopanost in napačno razlaganje pojmov pripeljala do trenutnega stanja: ker nimamo celovitega modela za razumevanje državljanstva, smo neuspešni pri spopadanju z perečimi in nujnimi vprašanji, zlasti tistimi o državljanski udeležbi, raznarodovalnih težnjah in oblikovanju civilne družbe. Zaradi tega je analiza diskurza pomembno orodje za natančno razstavljanje in preučevanje samega pojma državljanstva. Če nas privzemanje nejasnega razpravljanja ne zadovoljuje, potem potrebujemo natančno analizo samega pojma in empirično raziskavo različnih načinov njegove uporabe v naših razpravah.

21Poudariti je treba, da je »državljanstvo« predvsem beseda. Naša naloga pa je, da preverimo, ali je ta beseda ustrezen signum, tj. ali izraža neko posebno stanje stvari ali pa zgolj odraža želje. Pri tem je pozornost vzbujajoče to, da vedno znova o »državljanstvu« govorimo, kot da ne bi bilo zgolj beseda. Če uporabimo prispodobo, bi lahko rekli, da kar naprej omenjamo »Karla«, pri tem pa ne opazimo, da imamo v resnici opravka s tremi različnimi osebami, ki se zaradi istega imena odzivajo na isti klic. To pomeni, da je beseda »državljanstvo« v sodobni razpravi privzela tri različne pomene. Te tri pomene moramo medsebojno razlikovati, saj glede na način uporabe upoštevajo različna pravila. Kljub temu pa za razjasnitev ne moremo zgolj vprašati »Kaj je državljanstvo?«; to bi bilo isto kot poklicati »Karla« in dobiti hkrati odzive treh različnih oseb. Namesto tega bomo vprašali, kaj je nasprotje državljanstva. Kakšen je njegov negativ? Katere lastnosti in značilnosti izpostavljajo tiste ljudi, ki niso vključeni med »državljane«?

22Ob pogledu na nasprotje državljanstva ugotovimo, da imamo zdaj opravka s tremi pojmovanji glede na to, ali smo zavzeli politični, pravni ali sociološki vidik. Ti trije pomeni se v sodobni razpravi o državljanstvu vse bolj stapljajo. Vseeno pa imamo v razpravi tri ločena pomenska polja, ki se dotikajo »državljanstva« in ustrezajo njegovim trem ločenim protipodobam: podaniku, tujcu in izključenemu. To pomeni, da na področju političnih ved »državljanstvo« označuje »nepodanik«, v pravoslovju »državljanstvo« pomeni »netujca«, sociologiji pa »državljanstvo« pomeni »neizključenost« iz sodelovanja v družbeni mreži določene skupine. Ti trije pomeni torej temeljijo na različnih protipomenkah (državljanstvo/podaništvo; državljanstvo/tujstvo; državljanstvo/izključenost). Sestavo vsakega izmed treh pomenskih polj ponazarjam z razlago ogrodja in vsebine temu osnovne protipomenskosti; od kod zgodovinsko izvira ter kakšno vrsto težav naj bi reševala. Zatem na kratko v spomin prikličem, na kakšen način so nekatere ključne težave, s katerimi se dandanes v Evropi spopadamo, povezane s tremi načini razumevanja državljanstva.

3 Troje protipomenk

23V tem delu omenjene tri načine razumevanja »državljanstva« predstavim v časovnem zaporedju na osnovi njihovega razvoja skozi zgodovino.

24Politični način obravnavanja »državljanstva« temelji na protipomenskosti, ki državljana pojmuje kot nasprotje podanika ali v tradicionalnem poimenovanju francoske revolucije citoyena kot nasprotje sujeta. Vendar pa ima ta pogled precej starejše korenine v »državljanstvu«, ki se je razvilo v staroveških polisih mnogo pred novim vekom.

25Na eni strani je torej državljan aktiven član države, ki s sprejemanjem odločitev (v klasični obliki neposredne demokracije) ali z volitvami predstavnikov (v novoveških predstavniških demokracijah) prispeva k oblikovanju skupne volje ali samouprave. Državljana določa neke vrste ius activae civitatis.

  • 20 Ingemar Düring, Aristoteles. Darstellung und Interpretation seines Denkens, Heidelberg, Winter, 196 (...)
  • 21 Pierre Rosanvallon, Le sacre du citoyen. Histoire du suffrage universel en France, Pariz, Gallimard (...)
  • 22 Dominique Colas, Claude Emeri in Jacques Zylberberg (ur.), Citoyenneté et nationalité, Pariz, PUF, (...)

26Na drugi strani je podanik pasiven član politične skupnosti in ne sodeluje pri oblikovanju prava ter skupinskega sprejemanja odločitev. Vseeno pa je podvržen zakonom, ki so jih preostali – tj. državljani in/ali njihovi predstavniki – sprejeli. Tu je treba poudariti, da se to razlikovanje ne ujema s tistim med citoyen actif in citoyen passif, ki je v Franciji postalo priljubljeno z Emmanuelom Josephom Sieyèsom konec 18. stoletja. V resnici ima omenjena protipomenskost drug izvor, saj ji lahko sledimo vse do Aristotlovega nauka o državljanstvu v tretji knjigi Politike.20 V novoveškem svetu pa je to politično pojmovanje državljanstva vseeno zopet pridobilo na priljubljenosti med francosko revolucijo21, čeprav se je v istem obdobju vsaj do neke mere začelo prekrivati s pojmom »narodnosti«.22

27Težava, s katero se ukvarja politični model državljanstva, zadeva posvetovanje in sprejemanje odločitev z veljavnostjo erga omnes znotraj določenega ozemlja. Na globlji ravni si ta način razumevanja »državljanstva« prizadeva odgovoriti na vprašanje demokratične zakonitosti in posameznikove politične obveznosti do države. Natančneje bi lahko rekli, da je politično razumevanje državljanstva povezano z načelom vpliva, tj. ključnim pravilom nauka o demokraciji, po katerem naj bi ljudje imeli pravico izraziti se o odločitvah, ki nanje vplivajo.

  • 23  Markus Krajewski in Helmut Rittstieg, German Nationality Law, v Bruno Nascimbene (ur.), Nationalit (...)

28Protipomenskost, ki prevladuje v pravu in filozofiji prava, pa državljana obravnava kot nasprotje tistim, ki ne pripadajo določenemu pravnemu redu: tujcem in/ali osebam brez države. V resnici tradicionalni pravni vidik državljanstvo nedvoumno obravnava kot status, podeljen osebam, ki so upravičene do različnih aktivnih in pasivnih položajev v odnosu do države. Značilni način za izražanje tega je raba nemške besedne zveze za državljanstvo, Staatsangehörigkeit, ki dobesedno pomeni »pripadnost državi«. Ta pravna protipomenskost – državljan/tujec – je po obliki toga, kar pomeni, da vmes ni nič drugega: spadaš ali v kategorijo državljanstva ali pa izven nje.23

29Za ta način razumevanja »državljanstva« lahko rečemo, da je »povsem uraden« v tem, da je lahko zapolnjen z raznovrstno vsebino, pravicami in dolžnostimi, medtem ko se zdi, da je edina nespremenljiva lastnost podvrženost pravnemu redu. To je tudi razlog, da je to razumevanje združljivo z večino političnih režimov, ne glede na to, ali ima ustavna ureditev demokratični značaj.

  • 24 Tu omenjam le klasično študijo Adrian N. Sherwin-White, The Roman Citizenship, Oxford, Clarendon Pr (...)
  • 25 Hans Kelsen, La naissance de l’Etat et la formation de sa nationalité. Les principes, leur applicat (...)
  • 26 Jean Bodin, Six livres de la République (1583); v angl. prevodu Six Books of the Commonwealth, Aale (...)
  • 27 Polly J. Price, Natural Law and Birthright Citizenship in Calvin’s Case, Yale Journal of Law and th (...)

30Pravni pomen državljanstva ima korenine v rimskem pravu, kjer izhaja iz statu civitatis.24 Ta način razumevanja državljanstva je še vedno v središču pozornosti večine pravoslovcev in praktikov, osredotoča pa se na idejo »pripadnosti državi«, »pripadnosti državnemu ozemlju« ali – z besedami Hansa Kelsna – je enakovreden »osebni sferi veljavnosti pravnega reda«.25 Ta pogled je bil v novem veku povezan s političnim in pravnim svetom, izoblikovanim ob izkušnjah narodnostne države ter osredotočen na suverenost in državnost. V dolgi zgodovini pravnega civis je bilo vprašanje upravičenosti povezano z razsežnostjo pravnega reda in njegovo enovitostjo. Cilj je bil čim bolj izogniti se »negotovemu« pravnemu prostoru. To je v osnovi povsem ista težava, s katero se je Jean Bodin spoprijel v svojem nauku o državljanstvu v Šestih knjigah o Republiki (I, 6) leta 1576, kjer »državljan ni nič drugega kot svoboden podanik pod suverenostjo«.26 Predstavlja pa tudi osrednje vprašanje prve novodobne zadeve o državljanstvu: Calvinovega primera iz leta 1608.27 V zadnjih stoletjih je pravno pozitivistični nauk v svoji edninski (monistični) različici sledil statusu, ki ga podeljuje s strani suverene države opredeljeno pozitivno pravo, in poskušal med pravnim redom in »njegovimi« državljani vzpostaviti stik ena na ena.

  • 28 Michel Verwilghen, Conflit de nationalités. Plurinationalité et apatridie, Haag, Martinus Nijhoff ( (...)
  • 29 Alexander N. Marakov, Allgemeine Lehren des Staatsangehörigkeitsrechts, Stuttgart, Kohlhammer, 1962 (...)

31Razlog, da je filozofija prava razvila ta državljanski aparat, je preprečevanje množenja t. i. zapletenih zadev.28 Ratio essendi tega načina gledanja na »državljanstvo« je izogibanje množenja nezdružljivih pravnih položajev, vsiljenih istemu človeku. Večina dvostranskih sporazumov v mednarodnem zasebnem pravu, pa tudi večina mednarodnih sporazumov, se poskuša ogibati te svojevrstne situacije.29 V resnici »Hobbesijanska« anarhija mednarodnih odnosov pušča malo ali celo nič prostora za okvirne pravne sporazume, kot je Haaška konvencija, ki je bila podpisana 12. aprila 1930 in si prizadeva za omejevanje števila oseb brez državljanstva, ali pa Konvencija ZN o državljanstvu poročenih žensk, podpisana 29. januarja 1957 v New Yorku. Glavno sredstvo za preprečevanje mogočih sporov so tako še vedno dvostranski sporazumi, ki pa ostajajo časovno potratno in razmeroma togo orodje za reševanje mnogih porajajočih se zapletenih zadev. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je temeljna težava in ključno vprašanje, ki je navdihovalo razvoj pravnega načina razumevanja »državljanstva«, v zagotovljanju vladavine prava; v zagotavljanju možnosti jasno predvideti pravne posledice posameznikovih ravnanj.

  • 30 Bauböck 1997 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 302–320.

32Čeprav se je pravni model državljanstva soočal s številnimi ostrimi kritikami, češ da je »recept za kaos«30 v svetu migracij, pa to ne pomeni, da je bila z njim rešena tudi težava, s katero se model ukvarja. To pomeni le, da način, na katerega je filozofija prava poskušala težavo razrešiti, vsaj do neke mere ni bil uspešen.

  • 31 Robert E. Park, Human Migration and the Marginal Man, American Journal of Sociology (1928) May.
  • 32 Gino Germani, El concepto de marginalidad. Significado, raíces históricas y teóricas, con particola (...)

33Način razumevanja »državljanstva«, ki prevladuje v sociologiji in drugih družboslovnih vedah, je izmed treh pomenov, ki jih je izraz pridobil, najnovejši: ta način razumevanja se je pravzaprav razvil ob koncu 80. in začetku 90. let prejšnjega stoletja. Tu se tako vsebina kot ogrodje temeljne protipomenskosti spreminjata. Nasprotje državljana ni niti podanik – kot v političnem modelu – niti tujec (oseba brez države) kot v pravnem modelu državljanstva. Namesto tega to nasprotje predstavlja na rob postavljeni posameznik ali izključena oseba, kot sta prikazala Robert Ezra Park31 in Gino Germani.32 Treba je poudariti, da s sociološkega vidika močnejša od protipomenk, ki druga drugo opredeljujeta, ni »državljanstvo«, temveč »izključenost«, torej neuspešna vključitev v postopek socializacije, ki posamezniku v določeni skupini podeljuje neki družbeni status. Ta status predstavlja pridobljeni ali pripisani položaj, ki ga posameznik zaseda v družbenih slojih skupine glede na različne družbene norme – to so predvsem snovne dobrine, delovno mesto, kulturno znanje in izkušnje, razmerje moči itn. – ki določajo razdeljevalne in vključevalne potrebe družbe.

  • 33 Marshall 1950 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti).

34Osnovan na Marshallovem opisu treh kategorij pravic (človekovih, političnih in socialnih), za katere se je v sodobnih časih državljan boril,33 se sociološki način razumevanja »državljanstva« ne zanaša na togo protipomenskost, ampak je ta stopnjevita. To pomeni, da lahko opredelimo vmesne stopnje med popolno izključenostjo iz družbe in popolno vključenostjo v družbo, kjer stopnja popolne vključenosti predstavlja status, enakovreden polnopravnemu članstvu. Ta stopenjski pristop je privedel do razvoja besedišča, ki vsebuje izraz, kot je omejeno (zvezano) državljanstvo, ki pa drugima dvema pojmovanjema državljanstva ne pripada.

  • 34 Turner 1993 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), na več mestih.

35Ključna težava, ki jo sociološki pristop naslavlja, je družbena povezanost in zmožnost skupine, da spodbuja solidarnost, ki je potrebna za razporeditev stroškov in koristi.34

4 Nekatera odprta vprašanja

36Rada bi poudarila, da so osnovni pari protipomenk, ki so temelj treh načinov razumevanja »državljanstva,« posledica različnih vrst težav, med katerimi je potrebno razločevati, čeprav med njimi na splošno obstajajo tudi številne povezave. Osnovna vprašanja – zakonitost, vladavina prava in družbena povezanost – so vsa nedvomno nujne sestavine, ki omogočajo mirno življenje. Vendar pa njihovih medsebojnih povezav na tem mestu ne bom obravnavala. Namesto tega bom opozorila na vrsto nerešenih težav, s katerimi se v današnji Evropi soočamo, te težave pa bom skušala povezati z različnimi pomeni »državljanstva«. Upam, da bom s tem pojasnila, da se morajo načini za reševanje omenjenih težav različnega izvora tudi medsebojno razlikovati. Brezupno je namreč pričakovati, da obstaja razumevanje »državljanstva«, ki upošteva vsako od teh težav. Edini način za vključitev vseh je raba zelo nedoločene predstave o »državljanstvu«, ki pa spodbuja neprimerne politike in pomanjkanje pravih rešitev. Glede na težavno področje raziskovanja, ki si ga nekdo izbere, se nanašalni pomen »državljanstva« razlikuje, prav tako pa se razlikujejo postopki in načini odzivanja na obravnavano snov.

  • 35 Hans Köchler, Decision-making Procedures of the European Institutions and Democratic Legitimacy. Ho (...)
  • 36 Marie-José Garot, La citoyenneté de l’Union européenne, Pariz, Harmattan, 1999.

37Dandanes vprašanje raztezanja političnih pravic na nedržavljane, ki imajo v državi prebivališče (to vprašanje se redno pojavlja na političnem dnevnem redu po vsej Evropi) ustreza političnemu pomenu »državljanstva« in poskuša najti odgovore na osrednja vprašanja zakonitosti in politične obveznosti. To je odprto vprašanje, s katerim se še vedno sooča državljanstvo EU.35 Lahko bi za primer omenili 800.000 Poljakov, ki danes živijo v Združenem kraljestvu. Z vidika političnega državljanstva ta nedavni migracijski val predstavlja resne težave. Prvič, ti ljudje so ohranili svojo volilno pravico na Poljskem, čeprav tam ne živijo več. Medtem pa imajo v državi gostiteljici zgolj omejen dostop do političnih pravic. Drugič, možnost dvojnega glasu v okviru istih volitev v Evropski parlament (ta možnost v Evropi ostaja nekaznovana) ogroža načelo En človek, en glas.36

  • 37 Glede statusa »skorajšnjega državljanstva« glej Kees Groenendijk, The Status of Quasi-citizenship i (...)

38Politični pomen »državljanstva« predstavlja tudi resne težave v nekaterih novih državah članicah, ki so se EU pridružile maja 2004. Od leta 2001 imajo na primer na Madžarskem t. i. statusne zakone, ki skorajdržavljanski status podeljujejo manjšinam v tujih državah, ki naj bi s tem pripadale od države širši narodnokulturni skupnosti. Decembra 2004 je bil izveden referendum, ki bi do 3 milijonom etničnih Madžarov, živečih v Romuniji, Srbiji in na Slovaškem, podelil dvojno državljanstvo, vendar je bil zaradi nizke udeležbe neuspešen. V nasprotnem primeru bi ta pobuda mednarodne napetosti ne le zaostrila, temveč bi lahko pripeljala tudi do volilne pravice za tuje državljane in do trajne večine za nacionalistične stranke na madžarskih volitvah. Šlo bi torej za politični »zasuk« tega, kar imajo mnogi zgolj za težavo pravne narave.37

39Kar zadeva sedanji pomen »državljanstva« v filozofiji prava, je bilo pogosto poudarjeno, da ima ustaljeni pravni pogled na državljanstvo sprevržene posledice, kot je porast števila oseb brez države ali z več državljanstvi, poleg tega pa tudi novejše pojave, kot je t. i. »pravni turizem,« neke vrste »prosto porabniško izbiranje oblasti,« ker pravica do prostega gibanja ljudem omogoča tako to, da se izogibajo upoštevanju togih državnih predpisov na področjih, kot je bioetika, kakor tudi to, da si za kraj stalnega prebivališča izberejo pravne ureditve z manj obremenjujočimi davki.

  • 38 Bauböck, Ersbøll, Groenendijk in Waldrauch 2006 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), pas (...)

40Posebej lahko izpostavimo težavo oseb brez države, ker te osebe, prikrajšane za svojo državo, postanejo pravno »nevidne,« to pa povzroča še druge težave pri dostopanju do pravic.38 Nič nenavadnega ni, če so za take posameznike predženitne in ženitne pogodbe nedostopne. V Evropi je primer množičnega pojava oseb brez države moč najti v Estoniji, ki ni podpisala niti Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 niti Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961. Ko je 1. maja 2004 Estonija vstopila v Evropsko unijo, je bilo okrog 160.000 rusko govorečih oseb še vedno brez države, to pa predstavlja približno 12 % celotnega prebivalstva. Treba je sicer dodati, da se v Estoniji število oseb brez države vsako leto zmanjšuje in trenutno le 9 % prebivalcev poseduje t. i. sive potne liste, kar je precejšen upad v primerjavi z 32 % še pred 15 leti. Kljub temu pa so številke še vedno zgovorne. V podobni situaciji konča tudi precejšnje število beguncev, saj ne morejo »uživati varstva države, katere državljani so«, kot navaja Konvencija ZN o statusu beguncev iz leta 1951.

  • 39 Stefano Giubboni, Social Rights and Market Freedom in the European Constitution, Cambridge, Cambrid (...)
  • 40 Ettore Recchi, From Migrants to Movers: Citizenship and Mobility in the European Union, v Michel Pe (...)

41Nazadnje, kar zadeva tretjei, sociološki pomen »državljanstva«, zadošča, če rečemo, da se v Evropi pereče zagate v povezavi z družbeno povezanostjo pojavljajo pogosto. Pogosto je na preizkušnjo postavljeno t. i. »družbeno državljanstvo«.39 Če ponazorimo s primerom, je bilo resnično hierarhično razvrščanje tovrstnega članstva uvedeno kot del meddržavnih dogovorov, ki so spremljali nedavno širitev EU, državljanom novejših članic pa so dali drugačen dostop do trgov delovne sile v nekaterih obstoječih članicah. Omejitve na trgih delovne sile EU petnajsterici (z izjemo Združenega kraljestva, Irske in Švedske) so bile za vzhodne Evropejce uvedene po širitvah v letih 2004 in 2007 zaradi grožnje t. i. »poljskih vodovodarjev.«40 To je treba ocenjevati v luči empiričnih dokazov. Jürgen Gerhards je nedavno poudaril, da večina evropskih državljanov ne podpira zamisli o nediskriminaciji, ki je v samem srcu politike krepitve družbene povezanosti:

  • 41 Jürgen Gerhards, Free to Move? The Acceptance of Free Movement of Labour and Non-discrimination in (...)

»S preučevanjem podatkov Evropske raziskave vrednot smo prišli do ugotovitve, da večina evropskih državljanov še vedno daje prednost na državo omejenemu pojmovanju dostopa do trga delovne sile. Večina vprašanih zavrača zamisel o enakih možnostih za domačine in tujce z območja Evrope na trgu delovne sile.«41

  • 42 Sodba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 28. decembra 2007, C-341/05 (curia.europa.eu).

42Nedavni nemiri v povezavi z gospodarsko krizo, zlasti v Združenem kraljestvu, so to težavo zopet poudarili. To pa ni edina vrzel, ki jo najdemo v družbeni povezanosti: povezovanje snovalcem politik EU povzroča vse večje skrbi v luči posledic aktivizma proti direktivi Bolkenstein in nedavni sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti v primerih Rüffert, Viking Line in Laval.42

  • 43 To stališče je bilo nedavno izpostavljeno v Andreas Føllesdal, European Union Citizenship, Bruselj, (...)

43Ta kratek spisek nerešenih težav kaže, da z naključnim sklicevanjem na enega izmed treh zgoraj omenjenih pomenov državljanstva ne moremo upati na njihovo rešitev. Tako na primer ni verjetno, da bomo odpravili t. i. »demokratični primanjkljaj« ustanov EU s spodbujanjem globlje družbene vključenosti znotraj Evrope.43

  • 44 Vsekakor bi mnogo pridobili z jasnejšo doktrinalno pozicijo glede razlike med tem, katere pravice i (...)

44Kar zadeva izbrisane v Republiki Sloveniji, pa je ta trodelna razvrstitev uporabna toliko, kolikor omogoča izbrisane umestiti v sodobno razpravo o državljanstvu. Bolj kot s katerim koli drugim pomenom »državljanstva« je težava izbrisanih z »državljanstvom« povezana v njegovem pravnem pomenu, saj gre pri tem pomenu za pridobitev pravne »vidnosti« in z njo povezanega dostopa do pravic. Ti ljudje so izgubili upravičenje do statusa prebivalca in s tem povezane koristi zato, ker niso bili (več) upoštevani kot državljani države, v kateri živijo. Od tega, da so bili v Sloveniji najprej upoštevani kot državljani (bili so državljani Jugoslavije ali ene od republik), so prišli do tega, da so tu postali tujci (izbrisani celo iz uradnih evidenc prebivalstva); da niti ne omenjamo primerov tistih, ki so postali kar osebe brez svoje države. Večina izbrisanih je državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, vendar pa so po besedah Konvencije ZN o statusu beguncev iz leta 1951 »nezmožni uživati varstvo države, katere državljani so«. Poleg tega pa je treba omeniti, da vsaj nekatere izmed pravic, s katerimi imamo opravka, same po sebi niso povezane s statu civitatis (npr. prizanje očetovstva) ali pa je takšna povezava vsaj močno sporna. Prej bi lahko utrdili sum, da imamo opravka s pravicami, ki jih bolje opišemo kot takšne, povezane s statu personae.44 To pa je tudi razlog, zakaj se za nauk o državljanstvu Hannah Arendt zdi, da je s primerom izbrisanih našel nov raison d’être.

45Trditi, da je primer slovenskih izbrisanih zaradi tega povezan s pravnim pomenom »državljanstva,« pa vendar ne pomeni, da se ti ljudje ne srečujejo tudi s težavami, povezanimi z družbeno vključenostjo ali pomanjkanjem političnega glasu. Lahko bi se reklo, da so izbrisani v političnem pomenu »podaniki«, saj nimajo poštenega glasu pri odločitvah, ki nanje vplivajo; v skladu s sociološkim vidikom državljanstva bi lahko tudi trdili, da so odrinjeni na rob in se jim »polnopravno članstvo v skupnosti« odreka. Ne glede na to pa ostaja trditev, da omenjene preostale težave izhajajo iz odvzetega pravnega statusa in ne obratno.

46Tako lahko sklenemo, da državljanske študije zahtevajo manj dvoumna orodja kot ta, ki v literaturi trenutno prevladujejo. Do sedaj je bilo narejenih zelo malo poskusov, da bi premostili disciplinarne ločnice. Tu smo za to ponudili okvir. Trojna razčlenitev daje osnovo za razpravo o normativnih predpostavkah, ki podpirajo v sodobni razpravi podajane trditve. S tega vidika je tako ključnega pomena za pravilno razumevanje zadeve, da status civitatis in status personae ohranimo ločena. Analiza diskurza se je izkazala kot koristno orodje za razstavitev zelo priljubljenega, a vse manj jasnega pojma državljanstva. Njegova razstavitev pa je uporabna predvsem za to, da na izgrajevanje nadnacionalnega državljanstva in meddržavnega obravnavanja s statusom povezanih vprašanj gledamo v novi luči.

Top of page

Notes

* Kot prosto porabniško izbiranje oblasti sem prevedel angl. forum shopping, ki bi morda lahko prevajali tudi kot semenj oblasti. Angl. social citizenship sem prevajal kot družbeno državljanstvo, angl. limited (or hyphenated) citizenship pa kot omejeno (zvezano) državljanstvo. Angl. subject sem prevajal kot podanik. Načelo vpliva je v izvirniku angl. principle of affectedness, nanašalni pomen pa angl. reference meaning. Avtorica uporablja izraza stateless in statelessness, ki ju v tem besedilu prevajam kot brez države. Morda bi veljalo uporabljati tudi ustreznico brezdržavnost; pogosto pa se v literaturi pojavljajo tudi izrazi brez državljanstva, brezdržavljanskost in včasih celo brez domovine. Takšni posamezniki, ki so brez države, se s tujko označujejo tudi kot apatridi.

1 Glede na nove raziskave Ministrstvo za notranje zadeve RS sedaj kot uradne številke navaja oceno 25.671 oseb. Izmed teh oseb jih je 7899 pozneje uspelo pridobiti slovensko državljanstvo in 7313 izmed teh jih še vedno živi. Prej je vlada trdila, da je 4893 izbrisanih že septembra 1992 pridobilo dovoljenje za stalno prebivališče. Glej http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/2009/izbrisani-koncni_podatki.pdf (2. april 2009).

2 Oana Lungescu, Slovenia’s Surge of Nationalism, http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/3620395.stm (13. april 2004).

3 Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 3. aprila 2003, U-I-246/02 (www.us-rs.si).

4 Sabrina P. Ramet, Damjan Lajh, Nations in Transit 2008: Slovenia, http://www.freedomhouse.hu/images/fdh_galleries/NIT2008/NT-Slovenia-final.pdf. Andraž Teršek, Nations in Transit: Slovenia 2007, http://www.freedomhouse.hu//images/fdh_galleries/NIT2007final/nit-slovenia-web.pdf ; Amnesty International Report 2007 – Slovenia, http://www.unhcr.org/refworld/docid/46558ee2a.html (23. maj 2007). Glej tudi Andraž Teršek, Ustavnopravna strnjenka o izbrisanih, Pravna praksa 49–50/2008, priloga.

5 Hannah Arendt, The origins of totalitarianism (1966); v slovenskem prevodu Zdenke Erbežnik in drugih, Izvori totalitarizma, Ljubljana, Študentska založba (Claritas), 2003, 373: »Človekove pravice, predvidoma neodtujljive, so se izkazale za neizvedljive (tudi v državah, katerih ustava je temeljila na njih), kadarkoli so se pojavili ljudje, ki več niso bili državljani katerekoli suverene države.«

6 Michael R. Marrus, Les exclus. Les réfugiés européens au XXe siècle, Pariz, Calmann-Lévy, 1986.

7 Arendt 2003 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 356.

8 Arendt 2003 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 374.

9 Arendt 2003 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 302.

10 Rainer Bauböck, Citizenship and National Identities in the European Union, New York, Jean Monnet Working papers, 1997; sedaj v Eugen Antalovsky, Josef Melchior in Sonja Punrscher Riekmann (ur.), Integration durch Demokratie. Neue Impulse für die Europäische Union, Marburg, Metropolis, 1997, 310.

11 Engin F. Isin in Bryan S. Turner (ur.), Handbook of Citizenship Studies, London, Sage, 2002, 9.

12 Thomas H. Marshall, Citizenship and Social Class and Other Essays, Cambridge, Cambridge University Press, 1950. Glej tudi Martin Bulmer in Anthony M. Rees (ur.), Citizenship Today. The Contemporary Relevance of T. H. Marshall, London, UCL Press, 1996; Ralf Dahrendorf, The Modern Social Conflict. An Essay on the Politics of Liberty, New York, Weidenfeld and Nicolson, 1988.

13 Bryan S. Turner (ur.), Citizenship and Social Theory, London, Sage, 1993.

14 Simbolični primeri so ‘Citizenship’ v David Sills (ur.), International Encyclopaedia of the Social Sciences, New York, Macmillan, 1968; ‘Citoyenneté’ v Raymond Boudon in François Bourricaud, Dictionnaire critique de la sociologie, Pariz, PUF, 1982; ‘Citizenship’ v Edgar F. Borgatta in Marie L. Borgatta (ur.), Encyclopedia of Sociology, New York, Macmillan, 1992.

15 Thomas Janoski, Citizenship and Civil Society: A Framework of Rights and Obligations in Liberal, Traditional, and Social Democratic Regimes, Cambridge, Cambridge University Press, 1998, 8.

16 Pietro Costa, La cittadinanza: un tentativo di ricostruzione archeologica, v Danilo Zolo (ur.), La cittadinanza. Appartenenza, identità, diritti, Rim, Laterza, 1994, 48.

17 Luigi Ferrajoli, Dai diritti del cittadino ai diritti della persona, v Zolo 1994 (op. 16), 275.

18 Janoski 1998 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 238.

19 Richard Bellamy, Tre modelli di cittadinanza, v Zolo 1994 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 239; glej tudi Richard Bellamy, Dario Castiglione (ur.), Lineages of European Citizenship: Rights, Belonging and Participation in Eleven Nation-States, London, Palgrave Macmillan, 2004; Richard Bellamy, Dario Castiglione, Jo Shaw (ur.), Making European Citizens: Civic Inclusion in a Transnational Context, London, Palgrave Macmillan, 2006.

20 Ingemar Düring, Aristoteles. Darstellung und Interpretation seines Denkens, Heidelberg, Winter, 1966; Curtis Johnson, Who Is Aristotle’s Citizen?, Phrónesis: a Journal for Ancient Philosophy (1984) 29, 73–90; Claude Mossé, Le citoyen dans la Grèce antique, Pariz, Nathan, 1993. Glej tudi Aristoteles, Politika: 3. knjiga, Phainomena (2003) 45/46, 19–24.

21 Pierre Rosanvallon, Le sacre du citoyen. Histoire du suffrage universel en France, Pariz, Gallimard, 1992.

22 Dominique Colas, Claude Emeri in Jacques Zylberberg (ur.), Citoyenneté et nationalité, Pariz, PUF, 1991; Rogers Brubaker, Citizenship and Nationhood in France and Germany, Cambridge (Mass.), Harvard University Press, 1992; Benoit Guiguet, Citizenship and Nationality: Tracing the French Roots of the Distinction, v Massimo La Torre (ur.), European Citizenship: An Institutional Challenge, Haag, Kluwer Law International, 1999, 95–111.

23  Markus Krajewski in Helmut Rittstieg, German Nationality Law, v Bruno Nascimbene (ur.), Nationality Laws in the European Union, London, Butterworths, 1986, 357–387; Paul Lagarde, La nationalité française, Pariz, Dalloz, 1997³; Ulrich K. Preuss, Citizenship and the German Nation, Citizenship Studies 7/2003, No. 1, 37–55.

24 Tu omenjam le klasično študijo Adrian N. Sherwin-White, The Roman Citizenship, Oxford, Clarendon Press, 1939.

25 Hans Kelsen, La naissance de l’Etat et la formation de sa nationalité. Les principes, leur application au cas de la Tchécoslovaquie, Revue de droit international, 2/1929; Hans Kelsen, General Theory of Law and State, Cambridge (Mass.), Harvard University Press, 1945.

26 Jean Bodin, Six livres de la République (1583); v angl. prevodu Six Books of the Commonwealth, Aalen, Scientia, 1977, 68.

27 Polly J. Price, Natural Law and Birthright Citizenship in Calvin’s Case, Yale Journal of Law and the Humanities (1997) Winter, 73–129.

28 Michel Verwilghen, Conflit de nationalités. Plurinationalité et apatridie, Haag, Martinus Nijhoff (Recueil des cours de l’Académie de droit international, Vol. 277), 1999.

29 Alexander N. Marakov, Allgemeine Lehren des Staatsangehörigkeitsrechts, Stuttgart, Kohlhammer, 1962; Rainer Bauböck, Eva Ersbøll, Kees Groenendijk in Harald Waldrauch (ur.), Acquisition and Loss of Nationality, Policies and Trends in 15 European States, Vol. 1: Comparative Analyses, Vol. 2: Country Analyses, Amsterdam, Amsterdam University Press, 2006.

30 Bauböck 1997 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 302–320.

31 Robert E. Park, Human Migration and the Marginal Man, American Journal of Sociology (1928) May.

32 Gino Germani, El concepto de marginalidad. Significado, raíces históricas y teóricas, con particolar referencia a la marginalidad urbana, Buenos Aires, Ediciones Nueva Visión, 1973.

33 Marshall 1950 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti).

34 Turner 1993 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), na več mestih.

35 Hans Köchler, Decision-making Procedures of the European Institutions and Democratic Legitimacy. How Can Democratic Citizenship be Exercised on the Transnational Level?, Innsbruck, poročilo, pripravljeno za Evropski svet, 1999, 1–23; Jo Shaw, The Transformations of Citizenship in the European Union. Electoral Rights and Restructuration of Political Space, Cambridge, Cambridge University Press, 2007.

36 Marie-José Garot, La citoyenneté de l’Union européenne, Pariz, Harmattan, 1999.

37 Glede statusa »skorajšnjega državljanstva« glej Kees Groenendijk, The Status of Quasi-citizenship in EU Members States: Why Some States Have “Almost-citizens”, v Bauböck, Ersbøll, Groenendijk in Waldrauch 2006 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), 411–425.

38 Bauböck, Ersbøll, Groenendijk in Waldrauch 2006 (op. Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti), passim.

39 Stefano Giubboni, Social Rights and Market Freedom in the European Constitution, Cambridge, Cambridge University Press, 2006.

40 Ettore Recchi, From Migrants to Movers: Citizenship and Mobility in the European Union, v Michel Peter Smith in Adrian Favell (ur.), The Human Face of Global Mobility, London, Transaction Books, 2006.

41 Jürgen Gerhards, Free to Move? The Acceptance of Free Movement of Labour and Non-discrimination in Europe, European Societies 10/2008, No. 1, 135.

42 Sodba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 28. decembra 2007, C-341/05 (curia.europa.eu).

43 To stališče je bilo nedavno izpostavljeno v Andreas Føllesdal, European Union Citizenship, Bruselj, Policy Synthesis of EU Research Results (Policy Review Series, No. 13), 2008.

44 Vsekakor bi mnogo pridobili z jasnejšo doktrinalno pozicijo glede razlike med tem, katere pravice in upravičenosti naj bi obravnavali kot skladne s statusom osebnosti in katere se namesto tega dosledno sklicujejo na katerega izmed drugih statusov.

Top of page

References

Bibliographical reference

Patricia Mindus, « Sodobna razprava o državljanstvu », Revus, 9 | 2009, 29-44.

Electronic reference

Patricia Mindus, « Sodobna razprava o državljanstvu », Revus [Online], 9 | 2009, Online since 20 October 2011, connection on 23 March 2017. URL : http://revus.revues.org/436 ; DOI : 10.4000/revus.436

Top of page

About the author

Patricia Mindus

Patricia Mindus je doktorica politične filozofije. Izobraževala se je v Rimu (Università degli Studi Roma Tre), Parizu (Sciences-Po in Ecole des Hautes Etudes en Scineces Sociales) in Torinu. Pravkar je izdala knjigo o življenju in delu enega najpomembnejših filozofov in predstavnikov skandinavskega pravnega realizma prejšnjega stoletja: A Real Mind. The Life and Work of Axel Hägerström, (Boston/Dortrecht, Springer, 2009). Njena geselska članka »Državljanstvo« in »Axel Hägerström« za Enciklopedijo pravoslovja, nauka o pravu in filozofijo prava Mednarodnega združenja IVR za pravno in socialno filozofijo sta spletno dostopna na www.ivr-enc.info. Trenutno deluje kot raziskovalna asistentka na Oddelku za politične vede Univerze v Torinu.

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org