Skip to navigation – Site map
Ustavnopravna slovnica

Suverenost, ljudstvo in človekove pravice

Prispevek k razumevanju konceptov
Sovereignity, the People and Human Rights
Andraž Teršek
p. 45-64

Abstracts

The concept of sovereignty has a different meaning in the modern state as it had in the absolutist era. Nowadays we can no longer speak about any kind of political authority, king or ruler, parliament or even God, as being de facto sovereign. The political power or authority, represented in three branches of the Government (legislative, administrative and judicial) and exercised over national territory and the people of the national State is not sovereign. The political will and the formally binding decisions of such political authority are not superior, free of anything above them. Such sovereignty of the political authority does not exist anymore.
If we still want to use the concept of sovereignty, we have to partially redefine it and clarify its theoretical understanding on one side and find the spot in political and legal system that can grant the character of sovereignty on the other.
By doing so one should especially emphasise four aspects of the sovereignty. The first is represented by a theoretical presupposition that every political authority is founded on the sovereign decision and political self-determination of the Nation. The Nation has the unalienable right to the political self-determination and political self-being. The concept of Nation is also broader than the concept of People. The latter should be understood as a politically organized community of existing and concrete individuals, subordinated to, and legally connected with a particular and collective body of political authority – the Government or the State. Te concept of Nation mainly represents history and tradition, fundamental rules (norms), principles and values, basic aspirations and expectations shared by generations of a particular and definable community of individuals as the people, wanting to live in a politically organized community and claiming the right to political self-determination and self-being.
The People as a concrete and present, politically organized group of individuals are not sovereign in the Slovenian parliamentarian and representative democracy, with the system of free and equal ballot. They are connected with the sovereignty only as a part of the Nation in the broader sense and only as anelectoral body (voters), when it comes to the elections. The will of the People, expressed through an ordinary referendum is not a sovereign will. The People as a community of politically organized and concrete group of individuals are after all only holders of the political authority, assigned to establish and organizationally legitimize the representative government, established as the party coalition. Popular sovereignty is at its best a result of a direct connection between the political authority of the People (popular authority) and the sovereign right to political self-determination and self-being of the Nation. It seems fair to say that such popular sovereignty is drained out with electing the government and so legitimizes its political authority. This is the second aspect of the concept of the sovereignty.
The third aspect of the concept of sovereignty is represented by a presupposition of the sovereignty of the State. In fact the State or the Government as its authoritative representative is more or less autonomous or superior to its territory and citizens, but not genuinely sovereign. In empirical, political and legal sense, the political authority of the State is subordinated to supranational organizations, global political process and international law. In a sense of political morality and constitutional philosophy the authority of the State must be observed as being in function of the fundamental political goal, which is the institutional assurance, protection and exercise of fundamental human rights and freedoms and of fundamental principles of the rule of law, democracy, equality, respect, dignity etc. after all, the Humanity. The State has an institutionalized responsibility to act with a clear and convincing intent to fulfill this goal.
The sovereignty does not represent a purpose of its own, not even a hollow concept. It seems there are convincing, political and legal, rational and moral arguments in favour of locating that spot in the political and legal system, which can be recognized as having the character of sovereignty, its political and moral value. We should attach the sovereign character or sovereignty as a political and moral quality to the internal, morally founded and rationally recognized essence of the fundamental human rights and freedoms and of the fundamental principles, such as (material and genuine) democracy, rule of law and sociality. The sovereignty is the quality of the political self-being and of the Nation’s right to self-determination, the foundation of the state’s autonomy or connected to any political authority as long as a clear and convincing connection (bond) with the fundamental human rights and freedoms, and with the Humanity exists. These are political and moral presuppositions of the sovereignty. These are also the purposes and goals of a political process. So the concept of the sovereignty as a political and moral quality should be recognizable to the fundamental human rights and principles and to the concept of humanity. These are the reasons and criteria for claiming the political and legal autonomy of the State and for the legitimacy of any political authority.
In such theoretical conceptualisation every individual stays indirectly connected with the sovereignty as long as he or she claims and executes the same fundamental principles (norms) and principles, that are determined with unalienable fundamental human rights and freedoms, fundamental principles of democracy, rule of law and sociality and with fundamental values, enabling the people to be their creators and subjects. The most important assignment of the Government as the executing political authority, which is tied to the Humanity, must be the assurance of the equality and dignity of every individual as a person and as a creator and subject of the fundamental human rights and freedoms.
The Slovenian democracy is a parliamentarian and representative democracy in organizational sense. But it has a deeper political and legal quality. The Slovenian democracy must be addressed as a constitutional democracy and as an example of the (model of) democracy of fundamental rights, freedoms and principles (fundational democracy). In the Republic of Slovenia the fundamental human rights and freedoms are sovereign.

Top of page

Full text

  • 1 Jacques Maritain, Človek in država, Ljubljana, Študentska založba (Claritas), 2002,123–124.

Človekove pravice so neodtujljive, ker so utemeljene v sami človeški naravi, zato jih nihče ne more izgubiti. Človekove pravice so v notranji zvezi z občim dobrim. Absolutno neodtujljive so v svojem bistvu.
Jacques Maritain1

1 Uvod

  • 2 Glej npr. John Tillotson, Nigel Foster, Text, Cases and Materials on European Union Law, London, Si (...)
  • 3 Glej npr. Leonid Pitamic, Država, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1996; ali pa Leonidas Pitamic, A T (...)
  • 4 Glej npr. Jürgen Habermas, Private and Public Autonomy, Human Rights and Popular Sovereignty, v Obr (...)
  • 5 Glej npr. Abram Chayes, Antonia Handler Chayes, The New Sovereignty, Cambridge, Massachusetts, Lond (...)
  • 6 Glej npr. Gianfranco Poggi, The State: Its Nature Development and Prospects, Cambridge, Polity Pres (...)

1Koncept suverenosti je trajno prisoten v pravni znanosti, predvsem pri njenih ustavnopravnih poudarkih. Je pogosto uporabljeni element tako v pravniškem diskurzu kot tudi v sferi dnevnopolitičnega dogajanja. Posebej pogosto se uporablja pri temah, ki zadevajo Evropsko unijo oziroma nadnacionalne institucije, zakonodajo in politike.2 Pa naj gre za suverenost v povezavi z državno oblastjo,3 ljudstvom, narodom,4 tržnim kapitalizmom,5 nadnacionalno upravljanim političnim procesom ali njegovimi posameznimi elementi.6 Suverenost se pogosto uporablja tudi v slovenski pravni znanosti in dnevni politiki. Vendarle pa se razumevanje ali razlaga tega koncepta ne zdita vselej teoretično najbolj posrečena, tudi pravilna. Zato želim v tej razpravi skromno prispevati k razumevanju konceptov suverenost, ljudstvo in človekove pravice. Pojasniti želim tudi svoje razumevanje konceptov suverenost naroda, oblast ljudstva, državna suverenost in vezi med oblastjo ljudstva in suverenostjo. Zdi se mi namreč primerno razlikovati pomen in stopnjo suverenosti glede na narod, ljudstvo in državo.

  • 7 Prim. Jürgen Habermas, Between Facts and Norms, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 1998.

2Temeljne človekove pravice in svoboščine, ki niso le trajno prisotne v pravni znanosti in pri dnevnopolitičnem dogajanju, pač pa se iz obeh zornih kotov zdijo tudi odločilne, imajo s konceptom suverenosti tesno, tudi enkratno vez.7 A dogaja se, da tudi prevladujoče razumevanje te vezi med temeljnimi človekovimi pravicami in konceptom suverenosti bodisi ni teoretično prepričljivo bodisi premalo poudarja tisto, kar se zdi za to vez bistvenega pomena: omejenost sleherne politične volje in oblasti s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami na eni strani ter status teh pravic in svoboščin kot nečesa najvišjega, v tem smislu torej dejansko suverenega, na drugi strani.

  • 8 Med takšnimi pomembnimi vprašanji je na primer vprašanje pristojnosti ustavnega sodišča. Tudi na pr (...)

3Oboje, tako pravilnost razumevanja koncepta suverenosti kot njegove vezi s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, se zdi pomembno za teoretično utemeljitev modela demokracije, ki je prisoten v določeni politični skupnosti. Ta teoretični model ni sam sebi namen, temveč pomembno vpliva na iskanje prepričljivih odgovorov na nekatera konkretna in pomembna družbena (pravna, politična, institucionalna ipd.) vprašanja.8

4V tem eseju bom zato pozoren na tri, sicer povezane teme. Prvič, ponujam skromni prispevek k razumevanju koncepta suverenosti. Predvsem s primerjalnim ozirom na povezanost koncepta suverenosti z narodom, ljudstvom in državo. V drugem delu poskušam koncept suverenosti povezati s temeljnimi človekovimi pravicami. Najprej z umestitvijo temeljnih človekovih pravic v jedro suverenosti per se, potem pa z domnevo o značaju suverenosti sodobne doktrine temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Tretji del pomeni poskus utemeljitve modela ustavne demokracije v Sloveniji na temelju, postavljenem v prvih delih razprave, in s (ponovnim) poudarkom temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Razpravo končuje kratka sinteza razmišljanj o povezovanju suverenosti z narodom, ljudstvom, državo in temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami.

2 Oblast ljudstva

  • 9 Glej npr. Noam Chomsky, Profit pred ljudmi, Ljubljana, Tigr, 2005; Mitchel S. Muncy (ur.), The End (...)
  • 10 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 1. pogl. Maritain prav koncepte suverenosti, ljudstva, naroda in člove (...)

5Ne glede na ugovore in kritična opozorila zoper demokratičnost kot kakovost politične realnosti naše družbe, posebej ko gre za njene sistemske posebnosti in praktične podrobnosti, vendarle živimo demokracijo.9 V središče političnega sistema, tudi slovenskega, so postavljeni ljudje.10

6V preambuli k Ustavi Republike Slovenije je zapisano:

  • 11 Ta v III. točki določa, da »Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih s (...)

Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije,11 ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije Ustavo Republike Slovenije.

7V 3. členu pa Ustava pravi:

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

  • 12 Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, št. 33-1409/91-I, 28. december 1991 (v(...)

8Ustava Republike Slovenije torej določa, da je Republika Slovenija utemeljena na in v slovenskem narodu, njegovi neodtujljivi pravici do samoodločbe in njegovi samobitnosti, da izhaja iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin, da je država vseh svojih državljank in državljanov in da ima oblast ljudstvo.12

  • 13 Prim. Ivan Kristan, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič, Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, (...)
  • 14 Za strnjeno analizo in pojmovno utemeljitev ustavništva glej Andraž Teršek, Ustavništvo in novo ust (...)

9Ljudje so izvor politične oblasti. Tudi njene legitimacije.13 Gre za organizacijsko legitimacijo ali za temelj legitimacije politične oblasti, ki se udejanja v okvirih sodobnega ustavništva.14 Ljudski izvor in legitimacijski temelj oblasti za ustavnopravno teorijo pomenita tudi teoretično predpostavko, s katero doktrinarno utemeljimo in legitimiramo politično oblast. Takšen teoretični pristop zadeva predvsem temelj vzpostavitve in legitimnosti vsakokratne, dnevnopolitične oblasti v sodobnih, ustavnih in predstavniških demokracijah.

  • 15 Prim. Slavko Gaber, Predstavništvo in demokracija (uvod), v Slavko Gaber (ur.), Volilni sistemi, Lj (...)
  • 16 O tem podrobneje v Teršek 2008 (op. 8), 9. pogl.
  • 17 Referendumsko glasovanje in plebiscitarno odločanje ljudi pomenita tudi uresničevanje suverenosti l (...)
  • 18 V tem primeru gre za oblast ljudstva z močjo politične suverenosti, ki bi ji lahko dodali ustreznic (...)

10S tega teoretičnega gledišča je zatorej vsakokratna vladajoča politika legitimirana z odločitvijo volilnih upravičencev kot ljudstva na periodičnih, predvsem pa splošnih, enakih, transparentnih in obveščenih, pod temi temeljnimi pogoji pa tudi demokratičnih volitvah.15 Dnevnopolitična (tudi strankarska ali strankarsko koalicijska) in zakonodajna oblast na ta način izvirata iz ljudstva in sta z glasovanjem (izbiranjem) ljudstva organizacijsko (vzpostavitveno) legitimirani.16 Ljudstvo politično oblast neposredno uresničuje na naslednjih volitvah ali z neposrednim sprejemanjem odločitev na referendumih, ki in če so zavezujoči. To neposredno izvrševanje oblasti s strani ljudstva pa pomeni tudi uresničevanje suverenosti v smislu politične oblasti v državi le ob vsakokratnih volitvah, ne pa tudi ob običajnem referendumskem glasovanju, razen če je predmet takšnega referendumskega odločanja, katerega izid je tudi pravno zavezujoč, neposredno povezan z vprašanjem politične suverenosti kot politične samoodločbe (samoopredelitve) naroda.17 Oblast ljudstva je zatorej v modelu predstavniške demokracije z reprezentativnim mandatom in s splošno ter enako volilno pravico neposredno povezana s suverenostjo in v tem pogledu suverena zgolj v okviru volilnega procesa in volilne legitimacije vladajoče (strankarsko koalicijske) oblasti.18

3 Suverenost naroda

  • 19 Ustava, 1. člen: »Slovenija je demokratična republika.«

11Ideja o ljudeh kot nosilcih oblasti je neposredno povezana z načelom demokratičnosti,19 ki je tudi temeljno ustavno načelo civilizacijskega okolja, v katerem živimo. Neposredno povezana pa je tudi z načelom in teoretično predpostavko o suverenosti naroda. Narod gre razumeti kot politični koncept, ki pooseblja in predstavlja določeno zgodovino in tradicijo, določena temeljna pravila (norme), vrednote in načela, pa tudi interese, hotenja, pričakovanja ipd. preteklih in bodočih rodov. Tudi kot politično skupnost, politični duh, politično samobitnost z določeno in vsaj deloma opredeljivo vsebino.

  • 20 Prim. Juraj Andrassy, Božidar Bakotić, Budislav Vukas, Međunarodno pravo, Zagreb, Školska knjiga, 1 (...)
  • 21 Prim. Komentar Ustave 2002 (op. 41), 45–46. Avtor Peter Jambrek pojasnjuje, da »pred-ustavna, nad-u (...)
  • 22 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 60. Prim. o tem tudi Andraž Teršek, Schmittova teorija legalnosti in l (...)

12Narod ima (pod določenimi pogoji, ki jih opredeljuje mednarodno pravo)20 pravico do samoopredelitve in samoodločbe, do uresničitve politične samobitnosti v obliki države. Dejansko to pravico uresniči politično organizirana skupnost konkretnih in živečih posameznikov, ki politično in po vzpostavitvi države pomeni ljudstvo.21 Tako narod kot politični in ustavnopravni koncept razpolaga tudi z ustavodajno oblastjo. V tem pogledu je narod suveren. Ni in ne more pa biti suvereno ljudstvo v smislu tukaj in zdaj živeče skupnosti državljanov, volilnih upravičencev ali prebivalcev, ki so ob teritoriju in pretežno učinkoviti oblasti eden od treh temeljnih elementov države. Zato tudi njegova trenutna, empirična volja (voluntas, tudi interesi, mnenja, prepričanja, pričakovanja, zahteve ipd.) v zvezi z določenim vprašanjem, ki je splošnega družbenega pomena, ni suverena.22 Narod kot koncept zato ni suveren v svoji pravici do politične samobitnosti zaradi ali prek ljudstva, pač pa neodvisno od volje ljudstva.

  • 23 Podrobneje o tem v Teršek 2008 (op. 8), pogl. 9.1.3.
  • 24 Na tem mestu sem sprva želel zapisati, da gre tudi za oblast ljudi nad ljudmi in zaradi ljudi. Vend (...)
  • 25 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 2. pogl.

13Teoretična shema se zdi hermenevtično sklenjena. Ideja (predpostavka) o suverenosti naroda pomeni, da je ustavno načelo demokratičnosti, ki obliko državne ureditve opredeljuje kot demokratično, utemeljeno z načelom suverene samoodločitve (politične samoopredelitve) naroda oziroma njegove politične samobitnosti. Iz te pa vznika ustavno načelo, da imajo politično in organizacijsko-legitimacijsko, tudi (re)vzpostavitveno oblast v državi ljudje oziroma ljudstvo.23 Iz zornega kota prvine legitimnosti to pomeni, da politična oblast predstavlja oblast zaradi ljudi24 in zaradi človečnosti.25

  • 26 Sodobno ustavništvo se na nekaterih mestih v literaturi označuje tudi kot »civilna religija«. Ta oz (...)
  • 27 Človéčen -čna -o prid., človéčnejši knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnost (...)

14Politična oblast potrebuje za svoj obstoj in za svoje delovanje pristno legitimacijo, ki je ne more utemeljiti nobena druga instanca (kot na primer Bog,26 ideologija, zgodovinski cilji, razredni interesi ipd.) razen ljudi in človečnosti.27 Gre torej za pravno veljavno, ustavnopravno in mednarodnopravno institucionalizirano legitimacijo, za institucionalizirane temelje vzpostavitve, upravičenosti in organizacije oblasti. Takšna oblast ljudi, tudi ljudstva, se, kot se zdi, prilega načelom svobode, politične samoodločbe in samoopredelitve (samobitnosti) naroda. Idejo, da je ljudstvo (edini) nosilec oblasti, je zatorej treba razumeti kot organizacijsko ustavno načelo in legitimacijsko izhodišče, ki izhaja iz koncepta ljudstva kot predstavnika naroda in naroda kot politične skupnosti z določenimi in opredeljivimi lastnostmi, ki izražajo predvsem določeno zgodovino, tradicijo, temeljna pravila in načela, hotenja in pričakovanja ipd. Narodu gre politična samobitnost kot suverena pravica do politične samoopredelitve. Ljudstvo je del naroda. Tako politično kot tudi pravno izhaja iz naroda. Politično obstaja zaradi predpostavke o suverenosti naroda pri političnem samoopredeljevanju (organiziranju v obliki države) in njegove politične samobitnosti. Na ta način je ljudstvo v modelu predstavniške demokracije z reprezentativnim mandatom in s splošno ter enako volilno pravico neposredno povezano s suverenostjo, uresničuje pa jo kot nosilec in uresničevalec vrhovne ali najvišje oblasti za vzpostavljanje in legitimiranje vsakokratne (strankarsko koalicijske) vladajoče politike.

4 Suverenost temeljnih človekovih pravic in svoboščin

15V nadaljevanju bom poskusil dopolniti temeljne razloge o tem, zakaj lahko suverenost pripišemo samo temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam.

  • 28 Podrobneje o tem v Teršek 2008 (op. 8), 7. pogl.
  • 29 Razliko med neposredno demokracijo, posredno demokracijo in referendumom, ki je medij med obema, je (...)

16Bistvo sodobne ustavne demokracije (ki ji sam dodajam še oznako liberalno-socialna)28 in novega ustavništva, kot rečeno, ni neposredno, na primer referendumsko uveljavljanje vsakokratne večinske volje ob določenem vprašanju. Njuno bistvo je prav ustavnopravno omejevanje te volje.29 Načeli o suvereni politični samobitnosti naroda in oblasti ljudstva imata zato globlji pomen. Neposredno sta povezani s temeljnimi pravili in načeli politične organizacije oziroma političnega procesa, v katerem se institucionalizirano oblikujejo in sprejemajo zavezujoče odločitve. Torej z ustavnimi temelji političnega in pravnega sistema, ki jim pripisujemo značaj moralne utemeljenosti, racionalnega priznanja in razumnosti. Ti predstavljajo varovalni mehanizem pred spremenljivostjo, čustvenostjo, nepremišljenostjo, nevednostjo ali moralno kratkovidnostjo, lahko tudi sprijenostjo večinske volje. Središče teh temeljnih načel in vrednot so temeljne človekove pravice in svoboščine.

  • 30 Obstoječa temeljna pravila in načela so predpostavljena kot »najboljša možna ureditev« ali kot ured (...)
  • 31 Prim. Boštjan M. Zupančič, O spoštovanju. Pismo iz Strasbourga, Ljubljana, GV Založba (zbirka Pravn (...)
  • 32 Treba je ponovno spomniti na Schmittovo politično filozofijo, ki utemelji tudi to razlikovanje. Gle (...)

17Oblast ljudstva je neposredno povezana s pretehtano, glede na obstoj dobrih in prepričljivih razlogov najboljšo možno in razumno oziroma racionalno priznano in moralno utemeljeno družbeno ureditvijo, ki jo vzpostavljajo temeljna pravila in načela.30 Ta mora biti utemeljena z vrednoto »spoštovanja« in si mora prizadevati za enakopravno varstvo slehernega posameznika, njegove svobode in njegovega dostojanstva.31 Suverenost je neposredno povezana s posameznikom kot človeškim in moralnim bitjem, posameznikom kot »osebo« in s človečnostjo. Pravzaprav je tako utemeljena. Pristna suverenost zato lahko izhaja le iz koncepta temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so lastne in priznane slehernemu posamezniku kot »osebi« in katerih smoter je zagotavljanje človečnosti. Predpostaviti gre, da je suverenost ljudskega značaja kot človečnost vgrajena v temelje institucionaliziranega družbenega življenja. Materija ustave kot najvišjega pravnega akta države institucionalizirano izraža bistvo tega temelja. Iz njega vznika težnja po varstvu slehernega posameznika in sleherne manjšine. Zato ne moremo govoriti o suverenosti ljudstva in njegove večinske volje. To bi pomenilo diktaturo večine in spremenljive človeške volje. Govoriti moramo o suverenosti človečnosti in o suverenosti enakopravnega dostojanstva slehernega posameznika. Suverenost se odmika od »voluntas« na področje »ratio« in naprej v sfero človečnosti kot moralne kakovosti, ki naj se kaže pri razumevanju in uresničevanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin kot nečesa dejansko najvišjega, vrhovnega in neodtujljivega.32

  • 33 Podobno, a zaradi drugačnih nadaljnjih izpeljav ne povsem enako teoretično predpostavko opazimo v ž (...)
  • 34 Prim. Andrew Z. Drzemczewski, European Human Rights Convention In Domestic Law. A Comparative Study(...)
  • 35 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 4. pogl.

18Suverenost zatorej izraža najvišjo vrednost, vrhovnost temeljnih pravil, načel in vrednot političnega procesa in pravnega reda v okviru socialno-liberalnega demokratičnega (novega) ustavništva. To si mora po najboljših močeh prizadevati za uresničevanje človečnosti. Sklicevanje na suverenost pomeni sklicevanje na ta temeljna pravila, načela in vrednote, ki prav zaradi svoje racionalne prepričljivosti in moralne utemeljenosti, usmerjene k človečnosti, sploh omogočajo, da oblast izvršujejo ljudje zaradi ljudi in človečnosti. Temeljna pravila, načela in vrednote utemeljujejo politično samobitnost.33 Na tako razumljeno suverenost gre gledati kot na razlog za sklicevanje na oblast ljudstva (glej 3. člen Ustave Republike Slovenije), ki v modelu predstavniške demokracije z reprezentativnim mandatom in s splošno ter enako volilno pravico pomeni organizacijsko izhodišče in legitimacijo vsakokratne politične in predstavniške oblasti. Suverenost uteleša tisto, kar lahko spoznamo in priznamo za suvereno in zaradi česar je nekaj lahko vrhovno ali suvereno. To pa je tisto, kar zaradi svoje vrednosti vzpostavlja in utemeljuje politični proces in pravni red, kar utemeljuje in omejuje sleherno uresničevanje oblasti, kar vzpostavlja in utemeljuje tisto, kar je normativno zavezujoče: to je moč racionalno prepričljivega in moralno utemeljenega argumenta, tudi moč logike, ki je v funkciji zagotavljanja človečnosti. Vladavina takšnega argumenta je univerzalni pogoj za univerzalnost temeljnih pravil, vrednot in načel, med katerimi imajo osrednje mesto temeljne človekove pravice in svoboščine. Državljan – posameznik je pri tem kot politični subjekt predvsem abstrahirana oseba, nosilec pravic in obveznosti, imetnik dostojanstva in statusa enakopravnega subjekta. Enakopravnost, spoštovanje in dostojanstvo morajo biti med temeljnimi normami (socialno-)liberalnega in demokratičnega političnega sistema.34 Tu gre iskati izvor človečnosti in njeno suverenost. Človečnost pogojuje suvereno politično samobitnost naroda in izvrševanje oblasti s strani ljudi zaradi ljudi.35

5 Državna suverenost

  • 36 Glej Matteucci 1999 (op. 30), 2. pogl., 186–187; Anton Stres, Svoboda in pravičnost, Celje, Mohorje (...)
  • 37 Glej 3. pogl. in op. 21.

19Sodobni pogled na suverenost zato ne pomeni več tistega, kar je suverenost v povezavi z oblastjo pomenila izvorno, v času svojega nastanka oziroma v obdobju absolutizma.36 Njena vrhovnost, nedeljivost, absolutnost in osredotočenost je lahko podana le na način oziroma v smislu, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Suverenosti kot takšne zato ne moremo več pripisovati ne posameznikom, ne konkretnemu živečemu ljudstvu in ne institucijam. Pripisujemo jo lahko le normam, temeljnim načelom in vrednotam, predvsem pa temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam ter z njimi neposredno povezanim načelom vladavine prava, demokratičnosti, socialnosti, svobode, dostojanstva, spoštovanja ipd. Gre za elemente človečnosti in za sredstva, ki naj omogočijo njen razcvet. Tudi narodu lahko potemtakem pripišemo (priznamo) suvereno pravico do politične samoopredelitve in samobitnosti (oziroma suverenost kot politično in moralno kakovost) samo v primeru, če ga razumemo v vsebinskem smislu, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, in če narod kot koncept ostaja prepričljivo povezan s temeljnimi pravili (normami), načeli in vrednotami, med katerimi imajo osrednje mesto dostojanstvo, spoštovanje in druge temeljne človekove pravice in svoboščine, ki naj omogočijo razcvet človečnosti.37

  • 38 Zelo nazorno to pojasnjuje Maritain 2002 (op. 1), 219220, 235 idr. Že na str. 60 pa zapiše: »Držav (...)
  • 39 V tem smislu ima država nad teritorijem in ljudstvom vrhovno oblast. Glej Maritain 2002 (op. 1), 69 (...)

20Dejanske suverenosti pa tudi ne moremo pripisati državi. S praktičnega, političnega vidika tisto, kar se z neposrečenim sklicevanjem na suverenost pripisuje državi kot značilnost njene avtoritete, ne pomeni bistveno več kot le določeno (pogojeno in spremenljivo) stopnjo njene avtonomije, samostojnosti, tudi vrhovnosti. Ta je v funkciji zagotavljanja, spoštovanja in uresničevanja teh pravil, načel in pravic.38 Avtonomija državne oblasti obstaja predvsem zaradi temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so v funkciji avtonomije posameznika kot osebe, njegove integritete, dostojanstva in končno človečnosti. Država je institucionalizacija odgovornosti za vzpostavitev, uresničevanje in ohranjanje te avtonomije posameznika, za zaščito in uresničevanje teh temeljnih pravic, svoboščin in načel, za uresničenje človečnosti.39

  • 40 Samoodločba naroda za vzpostavitev politične skupnosti in konsenz glede vsebine njenih ustavnih pra (...)

21Suverenost naroda se kot politično dejanje pravzaprav izčrpa s samoodločbo in ustavodajno utemeljitvijo politične skupnosti (in v tem smislu s samoopredelitvijo ali uresničeno samobitnostjo).40 Od tu naprej se je treba osredotočiti na širše in vsebinsko razumevanje suverene politične samobitnosti naroda kot skupka tistih temeljnih pravil (norm), načel in vrednot, ki politični skupnosti omogočajo oblikovati, razviti in ohraniti svojo identiteto. Njeno jedro morajo biti temeljne človekove pravice in svoboščine in temeljna ustavna načela o vladavini prava in demokratičnosti. Samo slednja ohranjajo značaj pristne suverenosti. Ljudstvo, zakonodajna oblast in njuna volja v razmerju do tega jedra niso suvereni.

  • 41 Z nujno teoretično predpostavko o konsenzu vsebine ustavnih temeljev politične skupnosti.
  • 42 V najširšem smislu besede : določbe ustave, temeljna ustavna načela, razlaga in vsebina določb usta (...)
  • 43 Pri tem gre dejansko za minimalne skupne standarde, kot jih določajo organi in institucije Sveta Ev (...)

22Tudi oblast ljudstva se mora ukloniti prav tistim omejitvam, ki hkrati vzpostavljajo politični prostor za politični obstoj ljudstva (tj. državo) in določajo omejitve sleherni politični oblasti: vzpostavitvena samoodločba naroda (samobitnost),41 ustavni red,42 splošno uveljavljeni in učinkoviti standardi vladavine prava in demokratičnosti43 ter temeljne in ustavne človekove pravice in svoboščine, katerih suverenost omejuje politično in pravno avtonomijo držav in pristojnosti njihovih naddržavnih povezav.

  • 44 Dejanska suverenost temeljnih človekovih pravic in svoboščin je druga teoretična predpostavka.

23Koncept suverenosti gre zato v dnevnem pravniškem in političnem diskurzu uporabljati le v povezavi s temeljnimi človekovimi pravicami, svoboščinami in načeli.44 Ob tem se je treba zavedati pogojne in omejene avtonomije države in njene oblasti, ki ni dejansko suverena. Pozoren je treba biti na omejene pravodajne pristojnosti nadnacionalnih političnih tvorb. Končno pa v ustavni in predstavniški demokraciji, ki je vzpostavljena v Sloveniji, ne gre zamenjevati neobstoječe suverenosti ljudstva z legitimacijsko-vzpostavitveno oblastjo ljudstva kot skupka volilnih upravičencev in pravnih subjektov.

  • 45 Tudi ta sklep lahko štejemo za (nujno) teoretično predpostavko.
  • 46 To je tretja nujna teoretična predpostavka.

24Krog vzpostavitve in utemeljitve politične skupnosti ljudi (državne v smislu samobitnosti in naddržavne organiziranosti držav) se zdi sklenjen prav v točki temeljnih človekovih pravic in svoboščin in temeljnih načel demokratičnosti in vladavine prava. Predpostaviti gre, da je ta točka moralno utemeljena in racionalno priznana.45 Politična vzpostavitev in utemeljitev sta možni zaradi te točke in sta hkrati v funkciji njene uresničitve.46 Suverenost je zato kakovost narodove politične samobitnosti, države ali sleherne politične oblasti le, dokler se ne pretrga vez s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami ter s človečnostjo, ki so smoter in cilj suverenosti.*

Sklenjeni krog suverenosti, z njeno vpetostjo med tri temeljna izhodišča in iz zornega kota države

Sklenjeni krog suverenosti, z njeno vpetostjo med tri temeljna izhodišča in iz zornega kota države

6 Model ustavne demokracije v Sloveniji

25Pomuditi se moramo še ob vprašanju modela ustavne demokracije, kakršen je uveljavljen v Republiki Sloveniji. Tudi iz takšnega modela lahko razberemo težišče suverenosti. Hkrati pa ustavna ureditev koncepta suverenosti ustvarja model ustavne demokracije.

  • 47 Ackerman 1991 (op. 8), 3–17. Slovenjeni izrazi so predlog Andreja Kristana, ki jim brez posebnih al (...)

26V središče pozornosti postavljam Ackermanovo trojno delitev modela demokracije na monistično (edninsko), dualistično (dvojniško) in fundacjonalistično (temeljsko) demokracijo ali demokracijo temeljnih pravic.47 Ackermanu ta delitev demokracije služi kot orodje pri iskanju odgovora na vprašanje, ali in v kolikšni meri je ljudstvo (angl. the People) v določeni državni entiteti resnično »suvereno«, kakšen in kolikšen del oblasti se ob vsakokratnih volitvah prenese z nosilca suverenosti na njenega izvajalca (zakonodajalca in vlado) ter, ne nazadnje, kdo je tisti organ oziroma institucija, ki dokončno in zavezujoče odloča o najpomembnejših vprašanjih, ki zadevajo pogodbeni oziroma ustavni ustroj politične in pravne skupnosti.

27Osrednja značilnost edninskega ali monističnega modela demokracije je v tem, da mandat, pridobljen z volilnim rezultatom, vsakokratno oblast pooblašča za sprejemanje tako rekoč vsakršnih odločitev. Kot primer lahko navedemo čisti tip angleškega tradicionalnega modela o suverenosti parlamenta. Ljudstvo svoje pritrjevanje ali nasprotovanje sprejetim odločitvam pokaže na naslednjih volitvah.

28V dvojniškem ali dualističnem modelu demokracije mora vsakokratna oblast za sprejem radikalnih odločitev oziroma odločitev, ki pomembno spreminjajo ustaljeno podobo družbenopolitičnega sistema, pridobiti soglasje oziroma podporo ljudstva.

  • 48 Ackerman z analizo te teorije in njeno aplikacijo na severnoameriški ustavni in politični sistem na (...)

29Model demokracije temeljnih pravic ali model temeljske demokracije (z neposrečeno tujko fundacjonalistični) predstavlja demokracijo, v kateri ni le oblast, temveč tudi ljudstvo samo vezano na določena trajna, sorazmerno nespremenljiva in zavezujoča načela in vrednote, ki se kažejo v izročilu in doktrini temeljnih človekovih pravic in svoboščin.48

  • 49 Glej Teršek 2003 (op. 17); tudi Teršek 2008 (op. 8), 7.3.3.x pogl.

30Postavlja se vprašanje, kakšen model demokracije je potemtakem uveljavljen v Republiki Sloveniji? Pred leti sem v eni izmed svojih razprav zapisal, da »značilnosti slovenske ustavne ureditve pričajo o tem, da v Sloveniji zagotovo ni uveljavljen edninski (monistični) model demokracije«.49 To trditev želim tukaj popraviti. Sklep, da gre v Sloveniji za mešani model dvojinske (dualistične) demokracije in temeljske (fundacjonalistične) demokracije temeljnih pravic, sem oblikoval v času, ko v Ustavo Republike Slovenije še ni bila vpisana sprememba, ki odločilno določa model slovenske ustavne demokracije.

  • 50 Postopek za spremembo ustave ureja Ustava v členih od 168 do 171. Predlog za začetek postopka za sp (...)

31V prid dokazovanju o očitnem pretrganju vezi med ljudstvom in suverenim političnim samoopredeljevanjem se zdita odločilno pomembni dve institucionalni dejstvi iz ustavnega reda Republike Slovenije. Prvič, besedilo Ustave Republike Slovenije že samo po sebi prekinja razmerje med volilnimi upravičenci kot ljudstvom in Ustavo Republike Slovenije. Državljani Republike Slovenije namreč nimajo ustavno zagotovljene pravice ali možnosti, da bi sami in neposredno zahtevali uvedbo postopka za spremembo Ustave.50

  • 51 Ustava Republike Slovenije, 3.a člen, prvi odstavek: »Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo r (...)

32Drugo odločilno dejstvo pa izhaja iz vsebine 3.a člena Ustave. Po tej ustavni določbi namreč referendum o prenosu izvrševanja dela suverenih pravic države na mednarodne organizacije in o vstopu države v obrambno zvezo z drugimi državami ni obvezen. Odločitev o referendumskem ugotavljanju volje ljudstva je prepuščena presoji in odločitvi Državnega zbora Republike Slovenije.51 Z ustavnim pogojem, da je takšen "prenos izvrševanja dela suverenih pravic" na mednarodno organizacijo ali vstop v obrambno zvezo dopusten le, če ta organizacija ali zveza temelji na spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokratičnosti in načel pravne države, se Ustava sicer odziva na vsebinsko pojmovanje in predpostavljene vsebinske kriterije suverene pravice do politične samoopredelitve in suverenosti temeljnih človekovih pravic, svoboščin in načel, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Torej kot skupek tradicije, zgodovine, duha, teženj, interesov, vrednot, pravil in načel, ki jih izraža ustavni red v širšem pomenu besede, pri čemer so poudarjene temeljne človekove pravice in svoboščine, ki so postavljene v (tudi institucionalizirane kot) jedro samobitnosti in človečnosti. A to seveda ne pomeni ustavne institucionalizacije suverenosti ljudstva kot skupnosti državljank in državljanov Republike Slovenije, volilnih upravičencev ali pravnih subjektov.

33Ob tem pa je treba posebej poudariti še dve zadevi. Prvič, sintagma v 3.a členu Ustave, da lahko država prenese »izvrševanje dela suverenih pravic« na mednarodno organizacijo, ni posrečena. Suverene pravice države so pravica do politične samoopredelitve in samobitnosti in temeljne človekove pravice in svoboščine. Država teh pravic ne bo prenesla na mednarodno organizacijo. Omenjena sintagma se zdi sprejemljiva le, če se kot suverena pravica države šteje pravica do določene stopnje avtonomije, ki jo ima država v funkciji zaščite, razvoja in uresničevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter temeljnih načel. Kot elementov človečnosti in kot orodja, ki naj omogoči njen razcvet. To avtonomijo ima država, kot rečeno, samo če ohranja in dokler ohranja prepričljivo vez s temi pravicami in načeli. Takšna avtonomija se potem, če se ob izpolnjenosti teh pogojev šteje za suvereno pravico države, lahko deloma prenese v (pravno in politično) izvrševanje mednarodni organizaciji, ki je utemeljena na teh istih temeljnih pravicah, svoboščinah in načelih, dokler z njimi ohranja prepričljivo vez.

34Drugič, tudi v primeru odločitve Državnega zbora Republike Slovenije, da razpiše referendumsko glasovanje o vstopu države v takšno mednarodno organizacijo, je iz istih razlogov, pojasnjenih v prejšnjem odstavku, očitno, da volilni upravičenci (državljani in državljanke) neposredno ne uresničujejo suverenosti, pač pa (le) politično oblast.

  • 52 Na potrebno razlikovanje med ljudstvom in narodom na eni strani ter oblastjo in suverenostjo na dru (...)
  • 53 Kristan 2008 (op. 52), 19.
  • 54 Za razvojni prikaz nekaterih vidikov koncepta naroda glej Vincent P. Pecora, Nations and Identities (...)
  • 55 Sodno vejo oblasti gre v obravnavanem teoretičnem okvirju pustiti ob strani, ker je s strani ljudst (...)

35Ob zapisanem vendarle ni videti potrebe, še manj nujnosti, da bi v Ustavo Republike Slovenije zapisali narod namesto ljudstvo.52 Velja pa na ustavnopravno oziroma teoretično primeren način razumeti pomen konceptov suverenost, narod, ljudstvo ter temeljna ustavna načela, pravice in svoboščine. Seveda tudi razmerje med temi koncepti. Kadar je torej mišljeno, da gre za »transcendentno zgodovinsko bit, sestavljeno iz vseh preteklih, sedanjih in bodočih rodov«,53 ko imamo torej v mislih slovenski narod kot sintezo politično opredeljive skupnosti, z njeno zgodovino, tradicijo, vrednotami, težnjami in političnimi ravnanji, kadar je mišljena vsebina ustavnega reda v Republiki Sloveniji, kadar so mišljeni vsebinski kriteriji in razlogi legitimnosti, ko gre za politično samobitnost, kadar mislimo na vladavino prava, kot jo vzpostavlja v Sloveniji veljavni ustavni red, in ko gre, ne nazadnje, za institucionalizacijo človečnosti prek temeljnih človekovih pravic, svoboščin in načel, je treba uporabljati besedo narod.54 Nasprotno pa je treba uporabljati besedo ljudstvo, kadar mislimo na konkretno živeče posameznike in na koncept ljudstva kot izvora ali nosilca organizacije, vzpostavitve in legitimacije vladajoče, strankarsko koalicijske politike.55

  • 56 Glej 3.a člen Ustave (op. 51) in IX. pogl. Ustave (op. 50).

36Ob dejstvih, da ustava torej ne omogoča državljanom zahtevati uvedbo postopka za spremembo ustave56 in da Državni zbor ni zavezan k razpisu referenduma, niti ko gre za vprašanje prenosa izvrševanja dela suverenih pravic na naddržavne organizacije ali obrambne zveze držav, dejansko stanje na prvi pogled spominja prav na edninski (monistični) model demokracije.

37A ker je tudi pristojnost Državnega zbora pri omenjenem prenosu dela suverenih pravic z besedilom 3.a člena Ustave izrecno in kategorično pogojena s tem, da zadevne naddržavne organizacije in obrambne zveze temeljijo na načelih spoštovanja človekovih pravic, demokratičnosti in vladavine prava, se zdi umesten sklep, da tudi iz zornega kota pristojnosti Državnega zbora Republike Slovenije ta država pomeni model ustavne demokracije temeljnih človekovih pravic in načel (v prvi vrsti načel pravnosti in demokratičnosti) oziroma temeljske demokracije.

  • 57 Teršek 2003 (op. 17); tudi Teršek 2008 (op. 8), 7.3.3.x pogl.

38Za utemeljitev tega sklepa je treba navesti še druge pomembnejše elemente:57

  • 58 Prim. Ciril Ribičič, Interpretativna moć preambule ustava, Sarajevo, Pravna misao (2005) 3–4.
  • 59 Predvsem 2., 3. in 5. člen Ustave.
  • 60 Glej II. in III. poglavje Ustave.
  • 61 Glej 8. člen Ustave.
  • 62 Glej VIII. pogl. Ustave.
  • 63 Up-78/00 z 29. junija 2000 (www.us-rs.si). Prim. Komentar Ustave 2002 (op. 13), 140 in nasl. Na pro (...)
  • 64 Na primer in posebej odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-111/04 z 28. aprila 2004 (...)
  • 65 Komentar Ustave 2002 (op. 13), 30–35, 43–52, 107, 804–809.
  • 66 Na primer odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije v združenih zadevah št. Up-555/03 in Up-827 (...)

(1) Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v tretjem odstavku določa enega od temeljnih razlogov za osamosvojitev Republike Slovenije: »… ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice …«;
(2) preambula k Ustavi Republike Slovenije poudarja pomen človekovih pravic: »Izhajajoč iz … temeljnih človekovih pravic in svoboščin …«;58
(3) besedilo Ustave Republike Slovenije, določbe o temeljnih ustavnih načelih,59 določbe o človekovih pravicah in svoboščinah,60 določbe o neposredni uporabi mednarodnih dokumentov61 in določbe o pristojnostih Ustavnega sodišča;62
(4) vloga Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Sloveniji;63
(5) ustavnosodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Vse tiste odločbe, v katerih je Ustavno sodišče postavilo meje državni oblasti in referendumskemu glasovanju državljanov, z namenom varstva ustavnih ali temeljnih človekovih pravic in svoboščin;
64
(6) Komentar Ustave Republike Slovenije: »… ostaja njen (od Ustave – op.) najpomembnejši neposredni cilj varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin vsakogar danes in tukaj …«;
65 (7) uveljavitev doktrine o pozitivnih obveznostih države in vertikalni učinek temeljnih človekovih in ustavnih pravic in svoboščin.66

7 Sklep

39Koncept suverenosti je treba razumeti drugače, ko gre za povezavo tega koncepta bodisi z narodom, ljudstvom, državo ali pa s človekovimi pravicami. Zdi se tudi, da gre pri prvih treh konceptih enkrat za sprejemljivo teoretično predpostavko o suverenosti kot suvereni pravici do politične samoodločbe in samobitnosti (narod), drugič za neobstoj dejanske suverenosti (ljudstvo) in tretjič zgolj za avtonomijo, ne pa za dejansko suverenost (država). Samo v primeru temeljnih človekovih pravic in načel se zdi, da lahko govorimo o dejanski in pristni suverenosti.

  • 67 Glavno vlogo imata pri tem v evropskem prostoru organizacija Svet Evrope in Evropsko sodišče za člo (...)

40Narod gre razumeti kot skupnost ljudi, preteklih in bodočih rodov, ki jih povezujejo določena skupna zgodovina in tradicija, določena temeljna pravila (norme), načela in vrednote, tudi določene težnje in pričakovanja. Med njimi gre osrednje mesto spoštovanju, enakopravnosti, dostojanstvu in drugim temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam, ki naj omogočijo razcvet človečnosti. Sprejemljiva se zdi predpostavka, da je tako razumljen narod nosilec suverene pravice do politične samoopredelitve oziroma politične samobitnosti. Ta je v funkciji zaščititi, razvijati in uresničevati omenjene vsebinske elemente naroda, da bi se uresničevala človečnost kot temeljni smoter politične organiziranosti ljudi. Tisto, kar je bilo vzpostavljeno kot rezultat suverene politične samoopredelitve naroda, se potem na ravni države odvija kot politični proces, v katerem kot glavna, ne pa tudi suverena igralca nastopata ljudstvo in vsakokratna vladajoča politika. Ta dva sta izpostavljena nadnacionalnemu (sodnemu in političnemu) nadzoru,67 predvsem ko gre za vprašanje spoštovanja minimalnih standardov pri zaščiti temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

41Ljudstvo predstavljajo ljudje, ki imajo skupno določeno pravno vez z državo. Vsi njegovi predstavniki morajo uživati enakopravnost, enako spoštovanje in dostojanstvo. Na enak način morajo biti podrejeni pravnemu redu, ne glede na svojo siceršnjo vez s suvereno politično samoopredelitvijo naroda ob izoblikovanju države in ne glede na katerokoli osebno značilnost ali okoliščino. Ljudstvo kot politično organizirana skupnost živečih posameznikov je v ustavni in predstavniški demokraciji, z reprezentativnim poslanskim mandatom, čeprav z enako in splošno volilno pravico, le nosilec oblasti, s katero ljudstvo na vsakokratnih volitvah ponovno vzpostavi in legitimira vladajočo, predstavniško, strankarsko koalicijsko, dnevnopolitično oblast. Neposredna vez politične oblasti ljudstva s suvereno politično samobitnostjo naroda se s tem izčrpa. Še naprej in vselej pa ostaja sleherni posameznik posredno povezan s suverenostjo, dokler uresničuje prav tista temeljna pravila (norme), ki so utemeljena z neodtujljivimi temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, temeljnimi načeli demokratičnosti, vladavine prava in socialnosti ter ne nazadnje temeljnimi vrednotami, ki ljudem hkrati omogočajo biti njihov nosilec.

42Državna oblast je na drugi strani le bolj ali manj avtonomna in vrhovna, ko gre za njen teritorij in prebivalce, nikakor pa ni pristno suverena. Njena oblast je v funkciji smotra, da se institucionalno zagotovijo, zaščitijo in uresničujejo temeljne človekove pravice in svoboščine in temeljna načela vladavine prava, demokratičnosti, enakopravnosti, spoštovanja, dostojanstva itd. Človečnost je razlog za sklicevanje na avtonomnost in vrhovnost državne oblasti, ki se razteza na njenem ozemlju in je predpogoj za njeno vrhovnost.

43Za današnji čas se zdi primerno, če suverenost pripišemo le notranjemu, moralno utemeljenemu in racionalno priznanemu bistvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter temeljnim načelom, kot so (vsebinska in pristna) demokratičnost, vladavina prava in socialnost.

  • 68 Slovenija je seveda res parlamentarna demokracija, a v organizacijskem smislu. Prim. France Bučar, (...)

44O slovenski demokraciji je treba govoriti kot o ustavni demokraciji in kot o temeljski demokraciji: demokraciji temeljnih pravic, svoboščin in načel. Zanjo so namreč bistvenega pomena kakovostni poudarki na ustavnosti, ustavništvu ter človekovih pravicah, svoboščinah in temeljnih načelih vladavine prava, socialnosti in demokratičnosti. Ne pa morebiti na politični (samo)volji parlamenta ali (samo)volji večine volilnih upravičencev.68 V Republiki Sloveniji so suvereni temeljne človekove in ustavne pravice in svoboščine ter temeljna ustavna načela (pravne države in vladavine prava, socialnosti in demokratičnosti).

  • 69 Glede teh vprašanj kaže brati predvsem novejša besedila Slavoja Žižka, Alaina Badiouja, Antonia Neg (...)

45Nedvomno je danes v družbi prisotno precejšnje nelagodje, pravzaprav dvom o tem, ali je sploh še mogoče govoriti o konsenzu glede omenjenih temeljnih predpostavk in načel družbenega življenja. Smiselno je tudi postaviti vprašanje o empiričnih dokazih, da se tem predpostavkam in načelom še vedno priznava njihova temeljnost.69 Tudi ko gre za temeljne človekove pravice in svoboščine. Predvsem pa, ko gre za idejo o ali težnjo po njihovi univerzalnosti. A dvom in (samo)spraševanje na to temo naj bosta predmet morebitne razprave ob neki drugi priložnosti.

Top of page

Notes

1 Jacques Maritain, Človek in država, Ljubljana, Študentska založba (Claritas), 2002,123–124.

2 Glej npr. John Tillotson, Nigel Foster, Text, Cases and Materials on European Union Law, London, Sidney, Portland, Oregon, Cavendish Publishing Limited, 2003, predvsem 3. pogl.

3 Glej npr. Leonid Pitamic, Država, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1996; ali pa Leonidas Pitamic, A Treatise On the State. Selected Works, Volume 1, Ljubljana, Ministry of Justice, 2008.

4 Glej npr. Jürgen Habermas, Private and Public Autonomy, Human Rights and Popular Sovereignty, v Obrad Savić (ur.), The Politics of Human Rights, London, New York, Verso, 1999.

5 Glej npr. Abram Chayes, Antonia Handler Chayes, The New Sovereignty, Cambridge, Massachusetts, London, England, Harvard University Press, 1995.

6 Glej npr. Gianfranco Poggi, The State: Its Nature Development and Prospects, Cambridge, Polity Press, 1990.

7 Prim. Jürgen Habermas, Between Facts and Norms, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 1998.

8 Med takšnimi pomembnimi vprašanji je na primer vprašanje pristojnosti ustavnega sodišča. Tudi na primer vprašanje, ali ustavno sodišče sme vsebinsko presojati akt o spremembi ustave, ki ga je z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev sprejel Državni zbor kot ustavodajni organ. Menim, da takšna pristojnost ustavnega sodišča načeloma ni sporna. O tem sem pisal že v Andraž Teršek, Ustavnopravna strnjenka izbrisanih, Pravna praksa 49–50/2008, priloga II–VIII. O teoretičnih temeljih ustavnosodnih pristojnosti sem pisal predvsem v Andraž Teršek, Legitimnost kot prvina političnih in pravnih konceptov sodobne ustavne demokracije, doktorska disertacija (mentor prof. dr. Ciril Ribičič), Ljubljana, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2008, 7. in 9. pogl. Dostopno na: http://www.pint.upr.si/centri/center-za-povezano-znanost-in-razvoj/legitimnost-kot-prvina-politicnih-in-pravnih-konceptov-sodobne-ustavne-demokracije/view (15. 4. 2009). Na splošno glej npr. David Held, Modeli demokracije, Ljubljana, Krt, 1989; Bruce Ackerman, We the People 1: Foundations, Cambridge, Massachusetts, London, The Belknap Press of Harvard University Press, 1992; Robert A. Dahl, Uvod v teorijo demokracije, Ljubljana, Krt, 1997; Robert A. Dahl, Democracy and Human Rights Under Different Conditions of Development, v Savić 1999 (op. 4); Larry Alexander, Constitutionalism. Philosophical Foundations, Cambridge, Cambridge University Press, 1998.

9 Glej npr. Noam Chomsky, Profit pred ljudmi, Ljubljana, Tigr, 2005; Mitchel S. Muncy (ur.), The End of Democracy II: A Crisis of Legitimacy, DallasTexas, Spence Publishing Company, 1999; Francis Fukuyama, Konec človeštva. Posledice revolucije v biotehnologiji, Tržič, Učila, 2003; Antonio Negri, Michael Hard, Imperij, Ljubljana, Študentska založba, ČZKZ, 2003; Antonio Negri, Michael Hard, Multituda. Vojna in demokracija v času imperija, Ljubljana, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Politikon, 2005.

10 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 1. pogl. Maritain prav koncepte suverenosti, ljudstva, naroda in človekovih pravic, hkrati pa njihova stičišča, pojasni na enkraten način. Prim. tudi Niclas Berggren, Nils Karlson, Joakim Nergelius (ur.), Why Constitutions Matter, London, Transaction Publisher, New Brunswick, 2002, vii.

11 Ta v III. točki določa, da »Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije …«

12 Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, št. 33-1409/91-I, 28. december 1991 (v nadaljevanju Ustava). Primeren angleški izraz za to bi bil verjetno popular authority ali pa political authority of the people.

13 Prim. Ivan Kristan, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič, Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, 1994, I. poglavje; Ivan Bele et al., Nova ustavna ureditev Slovenije. Zbornik razprav, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, 1992, pogl. I., II. in IV.; Lovro Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, FPDEŠ, 2002 (v nadaljevanju Komentar Ustave); glej komentar 1. in 3. člena Ustave Republike Slovenije; o zgodovinskem razvoju suverenosti slovenskega naroda (ne ljudstva) v poglavju o preambuli ustave, str. 30 in nasl.

14 Za strnjeno analizo in pojmovno utemeljitev ustavništva glej Andraž Teršek, Ustavništvo in novo ustavništvo, Pravna praksa 9/2009 (glej tam navedeno literaturo, z opombo, da je ta izraz prvi predlagal Andrej Kristan). Novo (evropsko) ustavništvo želi predvsem zagotoviti ali omogočiti slehernemu posamezniku, da bo nosilec temeljnih pravic in svoboščin in da se bo podrejal prav tistim omejitvam (pravicam, svoboščinam in interesom drugih), za katere lahko moralno utemeljeno in racionalno pri(po)znano predpostavimo, da je hkrati tudi sam njihov avtor in da jih bo zato tudi želel uresničevati in spoštovati. Tudi v tem doktrinarnem pogledu ima ustavništvo ljudski značaj.

15 Prim. Slavko Gaber, Predstavništvo in demokracija (uvod), v Slavko Gaber (ur.), Volilni sistemi, Ljubljana, Krt, 1996.

16 O tem podrobneje v Teršek 2008 (op. 8), 9. pogl.

17 Referendumsko glasovanje in plebiscitarno odločanje ljudi pomenita tudi uresničevanje suverenosti le v primeru, ko je sama vsebina ali predmet odločanja neposredno povezan z vprašanjem suverenosti: npr. odločitev naroda o samostojnosti v okviru države ali odločanje o prenosu dela suverenih pravic državne oblasti na nadnacionalne organizacije. O tem sem pisal v Andraž Teršek, Ustavna demokracija in konstitucionalizem: (evropska) izhodišča in onkraj njih, Portorož, XII. dnevi javnega prava, zbornik, 2003; Andraž Teršek, O zlorabi referenduma, s primerom 'votlosti' referendumskega odločanja, Revus (2007) 4.

18 V tem primeru gre za oblast ljudstva z močjo politične suverenosti, ki bi ji lahko dodali ustreznico v angleškem prevodu kot popular sovereignty ali sovereignty of the people.

19 Ustava, 1. člen: »Slovenija je demokratična republika.«

20 Prim. Juraj Andrassy, Božidar Bakotić, Budislav Vukas, Međunarodno pravo, Zagreb, Školska knjiga, 1995.

21 Prim. Komentar Ustave 2002 (op. 41), 45–46. Avtor Peter Jambrek pojasnjuje, da »pred-ustavna, nad-ustavna in naravnopravna legitimnost« pravice slovenskega naroda do samoodločbe »izvira tudi iz mednarodnopravnih dokumentov in iz skupne zgodovinske usode slovenskega naroda«, v Komentar Ustave 2002 (op. 13), 47. Glej tudi Ciril Ribičič, Ustavnopravni vidiki osamosvajanja Slovenije, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, 1992.

Posebej je treba poudariti, da v tej teoretičnih shemi oziroma pri tem konceptu suverenosti in ljudstva koncept naroda ni izključujoč oziroma absolutno povezan z državo in oblastjo. »Ljudstva« in »države« kot »organizirane politične skupnosti državljanov ne smemo prek pravice do samoodločbe (samoopredelitve in politične samobitnosti) neposredno in izključevalno povezovati zgolj s skupno zgodovino, kulturnim izročilom, tradicijo, etničnimi značilnostmi ipd., vezanimi na narod. »Ljudstvo« je z vidika države koncept, ki ga opredeljuje predvsem pravna vez državljanstva, pa tudi drugačna pravna vez, ki izraža pripadnost določenemu kolektivnemu nosilcu državne oblasti in pravnemu redu, ki se razteza nad določenim teritorijem in tamkajšnjim prebivalstvom. Zato »slovensko ljudstvo« (morda bi bilo bolje zapisati ljudstvo Republike Slovenije) ne more biti zgolj skupnost državljanov v ožjem in dobesednem smislu, »ki jo povezuje in opredeljuje ista zgodovinska usoda« ali celo »ključna zgodovinska izkušnja v prelomnem času realizacije pravice do samoodločbe 23. decembra 1991«. Ljudstvo Slovenije predstavljajo ljudje, ki so kot pravni subjekti in volilni upravičenci podvrženi njenemu pravnemu redu in pretežno učinkoviti oblasti. Glej Komentar Ustave 2002 (op. 13), 47. Nasprotno bi šlo za koncept na »volji naroda« temelječega nacionalizma, tudi nacionalistične in etnično opredeljene homogenosti. Takšen koncept ljudstva pa gre zavrniti. Od trenutka, ko prestopimo zgodovinsko prelomnico od naroda, ki si želi države, k narodu, ki je dobil državo ali ki je postal država, moramo govoriti o ljudstvu (tudi naciji), ki ga opredeljuje državljanska ali drugačna pravna vez z določeno politično oblastjo, v smislu pravice do političnega odločanja pravzaprav volilna upravičenost. Ljudstvo Republike Slovenije so vsi državljani in državljanke Republike Slovenije, kot to določa prvi odstavek 3. člena Ustave Republike Slovenije.

22 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 60. Prim. o tem tudi Andraž Teršek, Schmittova teorija legalnosti in legitimnosti, Revus (2008) 8, pogl. 3., predvsem 55 in 59.

23 Podrobneje o tem v Teršek 2008 (op. 8), pogl. 9.1.3.

24 Na tem mestu sem sprva želel zapisati, da gre tudi za oblast ljudi nad ljudmi in zaradi ljudi. Vendar sem to namero opustil, da ne bi tvegal napačnega razumevanja mojih sporočil. Oblast ljudi nad ljudmi bi bila mišljena le v operativnem ali organizacijskem, torej izvedbenem smislu. Sicer pa gre oblast, kot poskuša utemeljiti ta razprava, zakonom oziroma pravu, vladavini prava, s poudarkom na temeljnih človekovih pravicah, svoboščinah in načelih. Zato je res, da ljudem ne vladajo drugi ljudje, temveč zakoni in Pravo.

25 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 2. pogl.

26 Sodobno ustavništvo se na nekaterih mestih v literaturi označuje tudi kot »civilna religija«. Ta oznaka nima ničesar opraviti s tistimi institucionaliziranimi religioznimi izročili, ki »sveto« ločujejo od »posvetnega«. Glej Larry Siedentop, Democracy in Europe, London, Penguin Books, 2003. Prim. tudi Fukuyama 2003 (op. 9), 128, ki pravi, da je bistvo modernega liberalizma odstranjevanje religije kot osnove za politično ureditev.

27 Človéčen -čna -o prid., človéčnejši knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe. Človéčiti -im nedov., publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi. Človéčnost -i ž 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, gesla 7176–7200), http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=se&hs=7176 (14. 4. 2009).

28 Podrobneje o tem v Teršek 2008 (op. 8), 7. pogl.

29 Razliko med neposredno demokracijo, posredno demokracijo in referendumom, ki je medij med obema, je vešče pojasnil Pitamic. Glej Pitamic 2008 (op. 3), 51.

30 Obstoječa temeljna pravila in načela so predpostavljena kot »najboljša možna ureditev« ali kot ureditev, ki ima največ možnosti, da postane objekt širšega družbenega konsenza. Podobno lahko govorimo o socialnem liberalno demokratičnem sistemu kot o vzpostavitvi okoliščin in pogojev za doseganje »najboljših možnih rezultatov« in na ta način uresničevani »volji ljudstva«. Prim. Nicola Matteucci, Novoveška država, Ljubljana, FDV, 1999, 225; Alexander 1998 (op. 8), 3–4.

31 Prim. Boštjan M. Zupančič, O spoštovanju. Pismo iz Strasbourga, Ljubljana, GV Založba (zbirka Pravna praksa, 4), 2006.

32 Treba je ponovno spomniti na Schmittovo politično filozofijo, ki utemelji tudi to razlikovanje. Glej Teršek 2008 (op. 22).

33 Podobno, a zaradi drugačnih nadaljnjih izpeljav ne povsem enako teoretično predpostavko opazimo v že predstavljeni Schmittovi ustavnopravni teoriji, ki govori o konstitutivni in enoznačni volji ljudstva, da ustanovi politično organizirano skupnost v obliki države, ki povezuje homogeno ljudstvo in katere primarna sposobnost mora biti zagotavljanje varnosti pred drugimi državami.

34 Prim. Andrew Z. Drzemczewski, European Human Rights Convention In Domestic Law. A Comparative Study, Oxford, Clarendon Press, Oxford University Press, 1985.

35 Prim. Maritain 2002 (op. 1), 4. pogl.

36 Glej Matteucci 1999 (op. 30), 2. pogl., 186–187; Anton Stres, Svoboda in pravičnost, Celje, Mohorjeva družba, 1996, V. pogl.

37 Glej 3. pogl. in op. 21.

38 Zelo nazorno to pojasnjuje Maritain 2002 (op. 1), 219220, 235 idr. Že na str. 60 pa zapiše: »Država ni in nikoli ni bila zared suverena.« Za razvoj koncepta suverenosti in o polemikah glede njegove današnje vloge glej Negri in Hard 2003 (op. 9), 67170; 2005 (op. 9), 314325.

39 V tem smislu ima država nad teritorijem in ljudstvom vrhovno oblast. Glej Maritain 2002 (op. 1), 69. Prim. tudi Matteucci 1999 (op. 30); Alec Stone Sweet, Governing With Judges. Constitutional Politics In Europe, Oxford, Oxford University Press, 2000; Joseph H. H. Weiler, Marlene Wind, European Constitutionalism Beyond the State, Cambridge, Cambridge University Press, 2003.

40 Samoodločba naroda za vzpostavitev politične skupnosti in konsenz glede vsebine njenih ustavnih pravnih temeljev je prva teoretična predpostavka. Vešče jo je utemeljil Schmitt. Glej Teršek 2008 (op. 22).

41 Z nujno teoretično predpostavko o konsenzu vsebine ustavnih temeljev politične skupnosti.

42 V najširšem smislu besede : določbe ustave, temeljna ustavna načela, razlaga in vsebina določb ustave (ustavnosodni precedensi, ustavnopravna doktrina, ustavno pravilna zakonodaja in univerzalni ustavnopravni doskurz) in mednarodno pravo.

43 Pri tem gre dejansko za minimalne skupne standarde, kot jih določajo organi in institucije Sveta Evrope, predvsem Evropsko sodišče za človekove pravice. Dobro je, če ali kadar k temu lahko prištejemo tudi njihovo nadgradnjo v nacionalnih ustavnih redih v širšem smislu.

44 Dejanska suverenost temeljnih človekovih pravic in svoboščin je druga teoretična predpostavka.

45 Tudi ta sklep lahko štejemo za (nujno) teoretično predpostavko.

46 To je tretja nujna teoretična predpostavka.

47 Ackerman 1991 (op. 8), 3–17. Slovenjeni izrazi so predlog Andreja Kristana, ki jim brez posebnih ali utemeljenih pridržkov pritrjujem.

48 Ackerman z analizo te teorije in njeno aplikacijo na severnoameriški ustavni in politični sistem nadaljuje v knjigi We the People II. Transformations, Cambridge, Massachusetts, London, England, The Belknap Press of the Harvard University Press, 1998. Prim. Alexander 1998 (op. 8), kjer najznamenitejši ameriški ustavnopravni teoretiki utemeljujejo svoja videnja modela ameriške demokracije.

49 Glej Teršek 2003 (op. 17); tudi Teršek 2008 (op. 8), 7.3.3.x pogl.

50 Postopek za spremembo ustave ureja Ustava v členih od 168 do 171. Predlog za začetek postopka za spremembo ustave lahko da dvajset poslancev državnega zbora, vlada ali najmanj trideset tisoč volivcev. O predlogu odloči državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Državni zbor sprejme akt o spremembi ustave z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. Državni zbor mora predlagano spremembo ustave predložiti v sprejem volivcem na referendumu, če to zahteva najmanj trideset poslancev. Sprememba ustave je na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volivcev. Sprememba ustave začne veljati z razglasitvijo v državnem zboru. Očitno je, da vez med ljudstvom in suverenostjo v tem primeru ni neposredna, zato tudi ni tesna. Med spremembe ustave in ljudstvo ponovno vstopajo glavni politični subjekti: proces spremembe ustave lahko steče le z odobritvijo dveh tretjin poslancev Državnega zbora.

51 Ustava Republike Slovenije, 3.a člen, prvi odstavek: »Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.« Drugi odstavek: »Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum.«

52 Na potrebno razlikovanje med ljudstvom in narodom na eni strani ter oblastjo in suverenostjo na drugi je nedavno opozoril Andrej Kristan. Glej njegov članek Za razpravo o družbotvornem pomenu ideoloških simbolov, Pravna praksa 10/2008, 18–19. Prim. Michel Troper, Tre esercizi di interpretazione constituzionale. 3. »La sovranità nazionale appartiene al popolo«. L'articolo 3 della Constituzione francese del 1958, v Paolo Comanducci in Riccardo Guastini (ur.), Analisi e diritto 1990. Ricerche di giurisprudenza analitica, Torino, Giappichelli, 1990, 215–234.

Neposrečen je na primer naslednji učbeniški zapis o suverenosti, če zadeva utemeljevanje ustavnega reda s suverenostjo ljudstva na model ustavne in predstavniške demokracije v Sloveniji, z reprezentativnim poslanskim mandatom, četudi s splošno in enako volilno pravico: »Ljudska suverenost je (ideološko) načelo, ki označuje ljudstvo kot nosilca suverene oblasti v posamezni, družbeno urejeni skupnosti. Z njim se izraža zamisel o tem, da vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu ter da nosilci oblasti delujejo kot predstavniki ljudstva. Na tej zamisli je zgrajen model demokratične oblike političnega sistema, v katerem so nosilci oblasti s strani ljudstva pooblaščeni izvajalci državne oblasti. Ljudska suverenost je tudi moderni način ideologizacije državne oblasti ... Za razliko od državne suverenosti, ki obeležuje najvišjo oblast v družbi, označuje ljudska suverenost nosilca državne oblasti, to je ljudstvo«; glej Kristan, Grad, Kaučič, Ribičič 1994 (op. 13), 16. Nosilca državne oblasti, kot je bilo prikazano zgoraj, v ustavnem redu Republike Slovenije označuje načelo oblasti ljudstva, ne pa načelo suverenosti ljudstva. Ljudstvo ni nosilec suverenosti oziroma suverene oblasti, če je s tem mišljeno več kot le volilno vzpostavljanje in legitimiranje vladajoče, strankarsko koalicijske politike v Republiki Sloveniji kot ustavni, predstavniški (posredni) demokraciji z reprezentativnim mandatom ter splošno in enako volilno pravico. Podobno neposrečen je zato tudi Komentar Ustave 2002 (op. 13), 45–46, če zadeva Republiko Slovenijo. Posebej § 8 in 9, kjer je celo zapisano, da ljudstvo razpolaga z ustavodajno oblastjo, da ima ljudstvo suverenost in ustavodajno moč in da to konkretizira Ustava Republike Slovenije v členih 168–171. To enostavno ne drži. Posebna previdnost je umestna tudi pri razumevanju razlikovanja med narodom in ljudstvom, med suvereno pravico naroda do samoodločbe in oblastjo ljudstva, o čemer teče beseda v Komentarju Ustave. Slednji to vprašanje obravnava na str. 47–48, § 13–16. Slovensko ljudstvo, bolje ljudstvo Republike Slovenije, opredeljuje pravna vez državljanstva, ne pa morebiti zgolj »ista zgodovinska usoda« in »državotvorna izkušnja v prelomnem času realizacije pravice do samoodločbe«. Suverena pravica naroda, ki omogoči realizacijo državotvornosti, zagotovi prostor za oblast ljudstva, za avtonomijo državne oblasti in za suverenost temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Glej op. 21.

53 Kristan 2008 (op. 52), 19.

54 Za razvojni prikaz nekaterih vidikov koncepta naroda glej Vincent P. Pecora, Nations and Identities: Classic Readings, Oxford, Blackwell Publishers, 2001.

55 Sodno vejo oblasti gre v obravnavanem teoretičnem okvirju pustiti ob strani, ker je s strani ljudstva legitimirana posredno, hkrati pa pomeni glavno protiutež dnevnopolitični in strankarski oblasti, ki jo predstavljata parlament in vlada. Slednja dejansko delujeta kot eno politično telo, ker (in če) ima vlada v parlamentu de facto zagotovljeno večino glasov poslancev.

56 Glej 3.a člen Ustave (op. 51) in IX. pogl. Ustave (op. 50).

57 Teršek 2003 (op. 17); tudi Teršek 2008 (op. 8), 7.3.3.x pogl.

58 Prim. Ciril Ribičič, Interpretativna moć preambule ustava, Sarajevo, Pravna misao (2005) 3–4.

59 Predvsem 2., 3. in 5. člen Ustave.

60 Glej II. in III. poglavje Ustave.

61 Glej 8. člen Ustave.

62 Glej VIII. pogl. Ustave.

63 Up-78/00 z 29. junija 2000 (www.us-rs.si). Prim. Komentar Ustave 2002 (op. 13), 140 in nasl. Na problem in nesprejemljivost zniževanja že dosežene ravni varstva pravic in svoboščin v Sloveniji na raven minimalnih strasbourških standardov sem že opozoril v več člankih. Enako je storil podpredsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije prof. Ciril Ribičič. Glej npr. Teršek 2008 (op. 8), 377 idr.; Ciril Ribičič, Evropsko pravo človekovih pravic, Ljubljana, Pravna fakulteta v Ljubljani (Scripta), 2007, 7. pogl.; Boštjan M. Zupančič, Constitutional Law and the Jurisprudence of the European Court of Human Rights: An Attempt at the Synthesis, Revus (2003) 1. Glej tudi nedavno (10. 2. 2009) odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Ribičiča v združenih zadevah št. Up-511/05 in Up-512/05 (www.us-rs.si). Seveda pa na temelju 8. člena Ustave Republike Slovenije v pravnem redu Republike Slovenije veljajo tudi drugi mednarodnopravni dokumenti s področja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, med katerimi nekateri vsebujejo bolj, drugi pa nekoliko manj neposredno uporabljive (angl. self-executing) določbe. Prim. Komentar Ustave 2002 (op. 13), 140 in nasl.

64 Na primer in posebej odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-111/04 z 28. aprila 2004 (www.us-rs.si).

65 Komentar Ustave 2002 (op. 13), 30–35, 43–52, 107, 804–809.

66 Na primer odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije v združenih zadevah št. Up-555/03 in Up-827/04 s 6. julija 2006 (www.us-rs.si). Glej tudi Boštjan M. Zupančič, Komentar 5. člena Ustave, v Komentar Ustave 2002 (op. 13), 112 in nasl. Glej tudi Teršek 2008 (op. 8), 375.

67 Glavno vlogo imata pri tem v evropskem prostoru organizacija Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice. Glej Chayes, Handler Chajey 1995 (op. 5), Negri, Hard 2003 in 2005 (op. 9), Weiler, Wind 2003 (op. 39), Ribičič 2007 (op. 63).

68 Slovenija je seveda res parlamentarna demokracija, a v organizacijskem smislu. Prim. France Bučar, v Demokracija in kriza naših ustavnih institucij, Ljubljana, Nova revija, 1998, 65, ki poudarja parlamentarnost slovenske demokracije, brez takšnega organizacijskega pojasnila oziroma brez morebitnega poudarka ustavne kakovosti demokracije. O »volji ljudstva«, njenih vidikih in pomanjkljivostih ter o razmerju med formalno in dejansko oblastjo razmišlja na str. 67–92. Na str. 84 zapiše, da je »prava demokracija samo neposredna demokracija«. Tako zapisanemu (četudi ne nujno tako in dobesedno mišljenemu) stališču, kot izhaja tudi iz te razprave, ne pritrjujem.

69 Glede teh vprašanj kaže brati predvsem novejša besedila Slavoja Žižka, Alaina Badiouja, Antonia Negrija, Immanuela Wallersteina in drugih znamenitih mislecev našega časa.

Top of page

List of illustrations

Title Sklenjeni krog suverenosti, z njeno vpetostjo med tri temeljna izhodišča in iz zornega kota države
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/447/img-1.jpg
File image/jpeg, 607k
Top of page

References

Bibliographical reference

Andraž Teršek, « Suverenost, ljudstvo in človekove pravice », Revus, 9 | 2009, 45-64.

Electronic reference

Andraž Teršek, « Suverenost, ljudstvo in človekove pravice », Revus [Online], 9 | 2009, Online since 10 November 2011, connection on 23 April 2017. URL : http://revus.revues.org/447 ; DOI : 10.4000/revus.447

Top of page

About the author

Andraž Teršek

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org