Skip to navigation – Site map
Osebnosti. Carl Schmitt

Carl Schmitt in evropska pravna kultura

Carl Schmitt and the European Legal Culture
Mauro Barberis
Translated by Andrej Kristan
p. 29-44

Abstracts

Schmitt’s famous lecture On the condition of the European legal science from 1943-1944 is worth of being re-read today – and that for three major reasons elucidated by the author of this commentary paper.

First, Schmitt brought attention in his text to a certain European legal identity built of two main sources: the Roman legal science and the English liberal constitutionalism. Both of them have contributed concepts and institutions to what Schmitt has named a European Rechtsgemeinschaft. This “community of law” has had a fortunate future. The term itself has been taken over by the institutions of the European Communities. Its content, on the other hand, has gained a paradigmatic nature and may thus be found today all over the world.

The English liberal constitutionalism had spread with the 18th and the 19th century revolutionary movements over Europe, and later over the world. The Roman legal science as developed at the universities of the Middle Ages, on the other hand, has gained its influence because it constituted what may be called a common legal grammar. Even though the reception of the Roman law itself has not reached all the European countries, the Latin language of Corpus iuris has functioned as lingua franca and has thus contributed greatly to developments of scholars of natural law, ius gentium, and even universal or general jurisprudence of Hobbes, Bentham, and Austin. Law, rights, norm, sovereignty, obligation, sanction, etc.: all these terms are common to the Roman law, the English common law, and the codified civil law. Working with these terms, the legal science is thus the source of law par excellence, and the custodian of the European legal consciousness and cultural identity.

This identity and consciousness were endangered, however, with the growing dominance of legal positivism. The remedy for it shall not be looked for in some natural-law school, nor in what is known today under the name of neoconstitutionalism. For Schmitt, the only proper thing to do is to return to Savigny, who was the founding father of international civil law.

Schmitt’s lecture draws in fact two images of the European legal culture: the past and the future. While the first (as one has seen) is quite familiar, the latter may be even more so. It is made of the legislator, the legal doctrine, the courts, and the constitution. Consequently, Schmitt’s analysis appears to be particularly credible for present times – more credible, at least, than visions of a Kelsen or other fashionable authors.

Top of page

Editor's notes

Opomba prevajalca*

Full text

Vojaki moji, sprejel sem odločitev, ki sem jo moral sprejeti ne le kot odgovorni vodja nemške države, pač pa tudi kot predstavnik evropske kulture in civilizacije.
Adolf Hitler, 21. junija 1941

  • 1 Carl Schmitt, Die Lage der europäischen Rechtswissenschaft (1950), v Verfassungsrechtliche Aufsätze (...)

1V letih 1943–1944 je v Evropi, ki jo je pretresala vojna, Carl Schmitt po z nacizmom zavezanih deželah potoval z nenavadnim predavanjem, naslovljenim s Položaj evropske pravne znanosti.1 Prav v teh letih, v katerih so si mnogi evropski razumniki začeli ponovno postavljati problem Evrope, so Schmitta vabili na pravne fakultete in v odvetniška združenja, da bi govoril o, glede na okoliščine, precej osupljivi temi: tj. o mestu evropske pravne znanosti. Tako je leta 1943 v Bukarešti in Budimpešti, leta 1944 pa v Madridu, Barceloni in Leipzigu – medtem ko je celotna Evropa razpadala na koščke in se je vse bolj jasno nakazoval poraz tretjega rajha – Schmitt v nemščini, španščini in francoščini govoril o nečem še bolj presenetljivem: govoril je o obstoju neke pravne znanosti, ki da je pristno evropska.

  • 2 Glej Olivier Beaud, L’Europe entre droit commun et droit communautaire, Droits. Revue française de (...)
  • 3 To, da je bil Schmitt tehnično podlež, ne upravičuje vsega skandalistično-moralističnega pisanja, k (...)
  • 4 O napadu, ki je 10. decembra 1936 prišel s strani časopisa SS, Das Schwarze Korps, je petindevetdes (...)

2Predavanje, nato objavljeno leta 1950, je dobro poznano;2 sam Schmitt je od takrat postal klasik, o katerem vemo vse: tudi tisto, česar raje ne bi vedeli. Vemo, na primer, da se je njegovo sodelovanje z nacizmom izčrpalo v letih 1933–1936: to je po Hitlerjevem prevzemu oblasti in ukinitvi weimarske ustave. Vemo tudi, da je z vnemo svežega spreobrnjenca sam prispeval k tem dogodkom: teoriziral je načelo vodje (nem. Führerprinzip), vendar novih gospodarjev kljub temu ni prepričal, da bi mu lahko zaupali.3 Vemo celo, da Schmitt od leta 1936 ni bil več pravnik tretjega rajha, ampak osamljenec, ki mu je SS grozila,4 njegova teoretična zanimanja pa so se od ustavnega prava preselila k mednarodnemu pravu: kakor se je v istih letih in iz ne preveč drugačnih razlogov zgodilo njegovemu glavnemu teoretičnemu nasprotniku, Hansu Kelsnu.

  • 5 Pod »pravno kulturo« razumem ne le pravo, ampak tudi doktrino, sodno prakso in samo filozofijo prav (...)

3Slavno predavanje je kljub temu vredno ponovnega branja, saj je v kar treh pogledih na evropsko pravno kulturo presenetljivo primerno za današnji čas.5 Tem pogledom bodo namenjeni spodnji trije razdelki. Najprej, v svetovni zgodovini izvirnemu in paradigmatičnemu značaju evropskega prava: gre namreč za mešani značaj, sestavljen iz rimskega prava in common law. Potem je tu odločilna vloga, ki jo je v evropski pravni kulturi igrala pravna znanost, kot so jo iznašli pri Rimljanih in se je na novo preporodila na srednjeveških univerzah: znanost, ki jo je imel Schmitt, podobno kot Friedrich von Savigny, za varuhinjo pravnih virov – če že ne kar same za najodličnejši vir prava. Končno je tu, po Schmittu, neozdravljiva kriza osnovnih pojmov, ki jih pri razmišljanju o pravu – in predvsem o zakonodajstvu in legalnosti – uporablja pozitivizem.

  • 6 Dejansko bi si bilo vredno postaviti vprašanje o tem, koliko je besedilo, objavljeno leta 1950, zve (...)
  • 7 Gre za znameniti antični kip.
  • 8 Še enkrat, »pravna kultura« bo uporabljana v smislu prava in doktrine in sodne prakse: to je v smis (...)

4Schmitta so dogodki, pa tudi njegove lastne politične poti,6 silili k temu, da je bil v predavanju uglajen in ekumenski: da se drži kot kak Umirajoči Galec,7 ki je padel na zadnji rtič zgodovine (čeprav mu je bilo potem namenjeno živeti še petdeset let). Schmitta še posebej veseli, da govori kot star pravnik, ki lahko po nemirnem življenju v luči somraka zaobjame celotno evropsko pravno kulturo.8 Vse to bi se, odvisno od okusa, lahko zdelo tragično ali smešno, vendar daje neverjetno gosto besedilo z zgodovinskimi, teoretičnimi in filozofskim opazkami; te opazke bi si sicer zaslužile tudi precej bolj poglobljeno obravnavo, kot jo lahko ponudim na tem mestu.

1 Pravo in Evropa

  • 9 Schmitt 1996 (op. 1), 33.

5»Govoriti o evropski pravni znanosti – začenja Schmitt – se danes [1943–1944, op. p.], še posebno za pravnika, nemara zdi nedopustno in neznanstveno. In to ne zgolj zaradi politične raztrganost, v kateri se nahaja Evropa, razkosana v dveh svetovnih vojnah, ampak tudi zaradi nekega formalnega razloga.« Po Schmittovem pojmovanju naj bi v evropski pravni kulturi prevladujoči pravni pozitivizem dopuščal »zgolj nemško, francosko, špansko, švicarsko ali katerokoli na eno državo vezano pravo«; »v odsotnosti skupne evropske države in evropske normativne volje«, naj, nasprotno, ne bi bilo mogoče priznati »nobenega evropskega prava in nobene evropske pravne znanosti«.9 Že samo mednarodno zasebno pravo, ki se je še za Savignyja štelo za izraz določene evropske pravne skupnosti, je bilo zdaj s strani pravnih pozitivistov skrčeno na notranje državno pravo.

  • 10 Schmitt 1996 (op. 1), 35.
  • 11 Glej Carl Schmitt, Über die Drei Arten des Rechtswissenschaftlichen Denkens (1934), v slov. prevodu (...)
  • 12 Schmitt 1996 (op. 1), 37.

6Tisočletja so evropski pravniki pojmovali pravo kot enotno in težeče k univerzalnosti, pravno pozitivistični teoretiki pa so ga zdaj zdrobili: »dualistično« zdrobili, se priduša Schmitt, ozirajoč se na spor med dualizmom in monizmom, ki deli mednarodnopravnike.10 Ne le da med notranjim pravom in mednarodnim (javnim) pravom naj ne bi bilo več vezi, niti nasprotij, temveč naj tudi mednarodno pravo ne bi imelo nič več značilno evropskega. Samo če se postavimo na gledišče konkretnega in umeščenega (lokaliziranega) pravnega reda – gre za teorijo prava, ki jo je Schmitt posvojil po opustitvi decizionizma11 – »se smisel in vsebina za evropska ljudstva bistvenih pojmov in ustanov presenetljivo skladata«, tako da se še vedno kaže določena »skupnost evropskega prava«.12

  • 13 Glej Walter Hallstein, Die europaïsche Gemeinschaft, Düsseldorf-Dunaj, Econ, 1973, in za napotila o (...)
  • 14 Schmitt 1996 (op. 1), 39.

7Komaj je primerno oznaniti, da je prav ta izraz – »skupnost prava« (nem. Rechtsgemeinschaft) – ki sta ga uporabljala že Savigny in Otto von Gierke, od njega nedolgo kasneje prevzel prvi predsednik Komisije Evropske gospodarske skupnosti Walter Hallstein, za njim pa samo sodišče taiste evropske skupnosti.13 Bilo bi preveč, če bi od Schmitta pričakovali prerokbe o pravu skupnosti, ki pride šele kasneje; tu avtor vztraja predvsem pri evropskem izvoru ustanov, ki nato postanejo svetovne: prav tako kot samo mednarodno pravo, pa naj bo zasebno ali javno. Vseeno pa je pri Schmittu najti tudi zamisel »neke pristne evropske skupnosti, katere skupno pravo, ne glede na velike razlike med germanskimi, anglosaškimi, latinskimi ali drugovrstnimi pravnimi okolji, s sabo nosi neodstranljive sledi pristnega common law«.14

  • 15 Schmitt 1996 (op. 1), 39–40.

8Izpostavlja, skratka, tezo, da obstaja neka evropska pravna istovetnost, ki je plod skupne zgodovine srečevanj in spopadov: stoletnega sodelovanja in latentnih sporov. »Kar naravnost lahko trdimo – vztraja Schmitt – da sta celotna zgodovina in celoten razvoj prava evropskih ljudstev že tisoče let zgodovina vzajemnih recepcij: kjer z "recepcijo'' ni mišljen raztresen sprejem brez domišljije, ampak tok izmenjujočih se vključevanj, prilagoditev in izpopolnitev«.15 Schmitt misli predvsem na celinsko recepcijo rimskega prava, ki je v Nemčiji petnajstega stoletja postala uradna; vendar pa da vsaj še en drug primer, ki je z njegove strani in posebej v tistem trenutku nemara manj pričakovan: gre najprej za evropsko, nato pa za svetovno recepcijo angleškega liberalnega ustavništva (konstitucionalizma).

  • 16 Schmitt 1996 (op. 1), 48.

9»Z ustavnimi zamislimi in z gibanji 18. in 19. stoletja – nadaljuje Schmitt – se rodi celoten sistem pojmov in ustanov, ki se zaradi prevratov v letih 1830 in 1848 razširi na vse evropske države in končno na ves svet«.16 Tok zaobjame vse pravne tvarine, od civilnega do kazenskega in do postopkovnega prava: po vsej Evropi se razprostre nekaj izvorno nacionalnega, kar potem privzame svetovno razsežnost. Očitno hoče tu Schmitt govoriti v imenu – ne le celinskega oziroma civil law izročila, ampak tudi common law izročila, in skratka – celotne evropske pravne kulture: torej kulture, ki je prenesena že po celotnem svetu, pa je ni nič manj mogoče ali pa jo je nemara prav zaradi tega še vedno mogoče razlikovati po njenih posebnih potezah.

  • 17 Glej vsaj Serge Latouche, L’occidentalisation du monde. Essai sur signification, la portée et les l (...)

10V zvezi z recepcijami, vključevanji in prilagoditvami na misel pride zgodovina lasulje angleških sodnikov: ti so lasuljo prevzeli od francoskih sodnikov, skupaj z njihovim pravniškim žargonom, ohranili pa so jo potem vse do današnjih dni, ko je v Franciji le še oddaljen spomin. Simboli, kot je ta, postajajo posebej pomenljivi, prav ko se perspektiva pravnika menja: ko iz notranje, in nacionalne, postane mednarodna in globalna. Tako simbol, kot je lasulja, svojčas izvožena v kolonije, nenadoma postane skoraj folkloristična posebnost zahodnoevropskega prava: znak pozahodnjenja sveta,17 a tudi evropskih krajevnih posebnosti, ki postajajo spet vidne.

  • 18 Glej vsaj Pier Paolo Portinaro, La crisi dello ius publicum europaeum. Saggio su Carl Schmitt, Mila (...)
  • 19 Schmitt 1996 (op. 1), 37.
  • 20 Schmitt 1996 (op. 1), 38.
  • 21 »Jaz sem zadnji zavedajoči se predstavnik ius publicum europaeum, zadnji, ki ga je poučeval in prou (...)

11Kakorkoli naj že bo, prav to je zgodba, ki jo Schmitt – z velikim predhajanjem svojih kasnejših besedil, od katerih je najbolj znano Nomos zemlje (Der Nomos die Erde, 1950) – začenja pripovedovati. Samo mednarodno javno pravo, ki je bilo od vestfalskega miru (1648) in do prve svetovne vojne zgolj pravo vzajemnih odnosov med evropskimi državami – in ki ga Schmitt prav zaradi tega imenuje ius publicum europeum18 – je zdaj prvič prenešeno na zunajevropske dežele: te se priznavajo kot civilizirane države, če že ne kot države tout court, samo če in toliko, kolikor ustrezajo »skupnemu evropskem standardu prava in pravičnosti«.19 Nato pa – že po Ottu von Bismarcku, ki je »poslednji državnik evropskega mednarodnega prava«20ius publicum europeum izhlapi skupaj s pravno ustanovo mednarodnega priznanja; vendar prav ta napredujoči razkroj Schmittu dopušča njegovo obravnavo in slavljenje.21

  • 22 Glej Carl Schmitt, Die Tyrannei der Werte (1967), v ital. prevodu: La tirannia dei valori, Rim, Pel (...)

12Komajda je treba ponoviti, da se niti v besedilu iz let 1943–1944 niti v kasnejših delih ne omenja nikakršna Evropska unija, ki bi bila utemeljena na kakršnikoli skupnosti prava: to je vsaj presenetljivo, če ne kar čudno, tudi z vidika takratnega vedenja. Še več, prav nostalgični poudarki dopuščajo uvideti razloge Schmittove sovražnosti v soočenjih z nadnacionalnim pravom, zgrajenim s pomočjo tehnik in argumentov, izjemno podobnih tistim, ki jih bo kasneje, v šestdesetih, on sam poimenoval kot »tiranijo vrednot«.22 In vendar se Schmittovo pričevanje o zatonu ius publicum europeum prav zaradi nostalgije, s katero se napaja, zdi bolj verodostojno; tako kot pri Alexisu de Tocquevillu, je prav njegova osebna naperjenost proti več bodočim spremembam, ki jih je predvidel, tista, ki dela ta predvidevanja verodostojna.

  • 23 Walter Benjamin, Über den Begriff der Geschichte (1940), IX; v slov. prevodu Frana Jermana O pojmu (...)

13Tako kot lahko zvezda postane vidna tisočletja potem, ko ugasne, tako se zdi, da tudi ius publicum europeum postaja zaznaven šele po svoji svetovni projekciji in njej sledečem razkroju. Seveda Schmitt pri tem gleda predvsem navznoter, kot tisti angel zgodovine Walterja Benjamina,23 vendar od njega ni mogoče zahtevati, da bi si predstavljal nepredstavljivo: da bodo nacije, razdeljene v dveh svetovnih vojnah in potem še z železno zaveso, skupaj postavile med drugim tako različna pravna izročila. In vendar je v retrogradnem – če ne kar v reakcionarnem – pogledu tega družabnika nacistične poti mogoče videti to, kar bi se nekemu skupnemu naprednemu, liberalnemu in federalističnemu razumniku zdelo neverjetno: da bi se Evropa lahko ponovno začela v svoji pravni kulturi.

2 Rimskopravna znanost

  • 24 Schmitt 1996 (op. 1), 42.

14Za Schmitta so skupne matrice evropskega prava – tako civil law kot common law – v rimskem pravu ali, natančneje, v rimski doktrini ali pravni znanosti (nem. Rechtswissenschaft): »v recepciji rimskega prava [...] ne [gre] zgolj za recepcijo nekega prava, ampak za recepcijo določene pravne znanosti«.24 To, kar Schmitt reče o celinski recepciji rimskega prava, naj bi veljalo tudi za angleško pravo: kot je znano, tam do recepcije rimskega prava ni prišlo, več stoletij pa je manjkala tudi pristna pravna doktrina. Zgodovina evropskega prava se, s tega gledišča, začenja ne toliko v rimskem pravu Rimljanov kot v ponovnem srednjeveškem odkritju Justinijanovih Digesta, sestavnega dela Corpus iuris, ki podaja rimsko pravno doktrino.

  • 25 Glej Paul Koschaker, Europa und das römische Recht (1947), Berlin, München, Beck, 19664, v ital. pr (...)
  • 26 Schmitt 1996 (op. 1), 49.

15Argumenti, ki jih Schmitt posvaja, da bi rimsko doktrino izoblikoval kot izvorno paradigmo evropskega in svetovnega prava, so podprti z drugačnimi in boljšimi od tistih, ki so uporabljeni pri mnogih romanistih. Kot je znano, so se ti po uzakonjenju (kodifikaciji) morali pehati za vedno novimi zgledi – nazadnje, za romanističnimi temelji evropskega prava25 – da bi branili poučevanje predmeta, ki je bil takrat skoraj le še uvodni predmet v zasebno pravo. Schmitt ima, namesto tega, zgodovinjenje (nem. Historisierung) rimskega prava za samoumevno; še posebej ugotavlja, da je »evropski pomen rimskopravne znanosti« mogoče zagovarjati prav zato, ker dvesto let po uzakonjenju »skrb za praktično in pozitivno veljavo Pandekt, na srečo, ni več odvisna od nas«.26

  • 27 Schmitt 1996 (op. 1), 49.
  • 28 Schmitt 1996 (op. 1), 47.

16Posledično mu ni več treba vztrajati pri »nadaljnji podtalni veljavi (nem. Weitergelten) rimskega prava v uzakonitvah 19. stoletja«:27 argument, ki so ga najbolj izpostavljali romanisti, da bi z njim podpirali trajno pomembnost rimskega prava. Naproti možnemu pomisleku, da ta argument velja samo za celinsko uzakonjeno pravo ali civil law, in ne za angleško pravo ali common law, se Schmitt seveda ne upre skušnjavi, da ne bi ponudil primerov romanističnih ostankov v angleški pravni zgodovini. Vendar pa njegov najboljši argument v prid vloge izvorne paradigme, ki jo v zgodovini evropskega in svetovnega prava odigrava rimska doktrina, ne omenja trajne veljavnosti niti trdovratnega vpliva, ampak naslednjo okoliščino:28

Po vsej Evropi – tudi v občem pravu dežel, ki rimskega prava niso recepirale v svoje pravo – so nepreštevni in vplivni avtorji z naslovi ali poimenovanji kot »naravno pravo«, »razumno pravo«, »ius gentium« in »splošna teorija prava« (nem. allgemeine Rechtslehre), s stoletnim delom rimskopravne pojme vnesli v pravno znanost vsake dežele, s čimer so v vseh evropskih jezikih proizvedli določen inventar ustaljenih pojmov. Z delom pravnikov vseh evropskih ljudstev je rimsko pravo postalo obči besednjak, jezik skupnosti pravne znanosti, vzor, ki ga priznava pojmovno pravno delo, s tem pa tudi nekakšen pojmovni in duhovni evropski common law, brez katerega razumevanje med pravniki različnih narodov ne bi bilo niti teoretično mogoče. Kulturna zgradba, ki je zrasla tu iz evropskega duha, raste na takšni skupni osnovi, proizvedeni z neko občo znanostjo evropskega prava [...] Neskončno raznovrsten in plodovit tok tako imenovane recepcije rimskega prava, ki do današnjih dni deluje v vsakem okolju kulturnega življenja, bi že sam po sebi pustil govoriti tudi še danes o neki evropski pravni znanosti.

17To bi lahko imenovali tudi argument slovnice: rimsko pravo je s pomočjo svojega univerzitetnega poučevanja postalo nekakšna temeljna pravna slovnica, vključena v vsako razpravo pravnikov. Od ponovnega odkritja Digesta na srednjeveškem zahodu se začenja najprej evropski in nato svetovni tok širjenja – ne samega rimskega ius civile, katerega recepcija v Angliji, Skandinaviji in še mnogih drugih deželah spodleti, ampak – pojmov, ki izhajajo iz rimskega prava, pravniki z univerzitetno izobrazbo pa so jih izpopolnili: gre za tok, v katerem latinščina Corpus iuris več stoletij deluje kot lingua franca. Prav te pojme bodo kasneje občasno ponovno odkrivali poznavalci raznih ne strogo pozitivnopravnih strok, ki so prisotne v univerzitetnem poučevanju.

  • 29 Klasična dela o ius commune – v katerih bo med drugim relativiziran celo njegov dopolnilni značaj – (...)

18Znano je, da sta bila na srednjeveških univerzah glavna predmeta prav rimsko in kanonsko pravo: predmeta dvojčka, tako eden kot drugi namenjena univerzalnima ustanovama, Cerkvi in Cesarstvu. Medtem ko je kanonsko pravo ustrezalo dejansko delujoči ustanovi – rimski Cerkvi, pa se rimsko pravo, vsaj v začetku, ni poučevalo na univerzah, saj je služilo praksi: do spremembe pride kasneje, ko rimsko pravo postane obče pravo (lat. ius commune), ki posebna prava (lat. iura propria) dopolnjuje.29 Rimsko pravo je bilo na novo odkrito in poučevano na univerzah prav zato, ker daje temeljno slovnico za poučevanje kateregakoli prava: četudi na koncu, ko se kot obče pravo pozitivira, to vlogo prepusti drugim predmetom.

  • 30 Za zgodovino filozofije prava po posameznih disciplinarnih izročilih bi napotil na Mauro Barberis, (...)

19Predvsem naravnemu ali, bolje, razumskemu pravu, ki naj bi – kot ius naturae et gentium, in potem kot mednarodno pravo evropskih sil ali ius publicum europeum – veljalo v velikem prostoru, ki se je odprlo z zemljepisnimi odkritji. Potem, po uzakonjenju, splošni teoriji prava (nem. Allgemeine Rechtslehre): izvorno je obdelovala pojme, kot so oseba, sposobnost, pravni posel, skupne vsem vejam določenega državnega prava. Končno – četudi časovno pred Allgemeine Rechtslehre – pride disciplina, ki je Schmitt ne omeni, pa vendar prav ta najbolj izkazuje njegov namen: (universal ali general) jurisprudence Angležev.30

  • 31 Glej posebej John Austin, The Uses of the Study of Jurisprudence (1832), v ital. prevodu: Funzioni (...)

20Ustanovni očetje te discipline – Angleži s celinsko izobrazbo, kot so Thomas Hobbes, Jeremy Bentham in John Austin – so zatrjevali, da naj bi bila edina utemeljena zahteva po univerzalnosti naravnega prava naslednja. Po njihovem pojmovanju naj bi bili univerzalni pravni pojmi sestavni del vsakega prava na sebi: pravo (angl. law), pravice (angl. rights), norma, suverenost, obligacija, sankcija ... Gre za pojme, ki so, po Austinu, pridobljeni z indukcijo iz zgolj treh pozitivnih prav: občega rimskega prava, common law in uzakonjenega celinskega prava. Vseeno pa bi se lahko reklo, da je jurisprudence, ki te pojme proučuje, resnično univerzalna in da daje slovnico kateregakoli prava.31

  • 32 Za kritiko splošno-teoretičnega etnocentrizma glej Mauro Barberis, Universal Legal Concepts? A Crit (...)

21Schmitt torej s svojimi pravnopozitivističnimi predhodniki, posebno še Angleži, deli zavedanje, da je tisto pravo, o katerem govori splošna teorija na celini in angleška general jurisprudence, v resnici evropski kulturni proizvod:32 vendar to pove v poučnejši in ambicioznejši obliki. Bolj poučno: pravo, ki je skupno vsem civiliziranim narodom splošnih teoretikov in sodobnih mednarodnopravnikov, je bilo za Schmitta dejansko zgolj pravo nekega zdaj že razsrediščenega prostora, stare Evrope, in nekega zdaj že minulega časa, novega veka. Bolj ambiciozno: znotraj izvoza zahodnoevropskega prava v svet Schmitt na delu vidi globlje in širše pojave.

  • 33 Glej Maurizio Fioravanti, Kelsen, Schmitt e tradizione giuridica dell’Ottocento (1987), zdaj v Maur (...)
  • 34 Schmitt 1996 (op. 1), 67.
  • 35 Schmitt 1996 (op. 1), 69.

22To ni prostor, kjer bi govorili o tisti zamotani tvorbi – na pol teoriji na pol mitu ali zgodbi – ki jo predstavlja doktrina o nomosu zemlje: splošna zgodovina prilaščanja in deljenja zemlje med ljudi. Tu lahko le omenimo, da Schmitt tam zase zahteva dediščino tistega prava, ki ga je Savigny – da bi ga ločil od običajnega in zakonskega prava – imenoval znanstveno: skratka, pravo, ki ga pravna znanost varuje, izdeluje in monopolizira.33 Pred javnostjo pravnikov se Schmitt ne omeji na predstavljanje pravne doktrine ali znanosti kot varuhinje virov prava: gre za varuhinjo resničnega prava, ki naj ne bi bilo namensko postavljeno s strani zakonodajalca, ampak naj bi izhajalo iz »nenamenskega razvoja«.34 Odločno zatrdi, da »je pristni vir prava ravno pravna znanost sama«.35

  • 36 Glej Schmitt 1987 (op. 21), 71–72: pravna znanost »ni le praktična in niti zgolj tehnična vednost. (...)
  • 37 Schmitt 1996 (op. 1), 81.
  • 38 Schmitt 1996 (op. 1), 80, a glej tudi 87.
  • 39 Schmitt 1996 (op. 1), 83.

23V pisanjih iz zapora, objavljenih pod naslovom Ex captivitate salus (1950), bo Schmitt priporočilo dopolnil z domišljijskim rodopisom; evropska pravna znanost naj bi bila hči rimskega prava in Katoliške cerkve: vendar pa je po ločitvi staršev izbrala, da bo ostala z očetom, torej z državo.36 Tu Schmitt, po tem ko je bil poveličeval Savignyja kot predstavnika pravne znanosti – te »prvorojenke novoveškega evropskega duha, novoveškega zahodnega racionalizma«37 – kljub vsemu konča s pozivom pravni znanosti: ta in samo ta bi lahko bila v Evropi in v svetu, ki sta potrebna obnove, »poslednje zavetišče pravne zavesti«.38 Naslavljajoč pravnike vseh dežel se predavatelj izrazi takole:39

Mi uresničujemo [...] nalogo, ki je ne more izpolniti nobena druga oblika ali način človekovega udejstvovanja. Ne moremo izbirati po našem okusu režima in menjajočih se nosilcev oblasti, lahko pa s spreminjanjem okoliščin skrbimo za to, na čemer raste razumen način človeške biti, ki ne more brez pravnih načel. K tem načelom spadajo priznanje osebe, ki ne nasprotuje, ampak stoji na vzajemnem spoštovanju; občutljivost za logiko in za skladnost pojmov in ustanov; občutek vzajemnosti in najnižje ravni postopkovne pravilnosti, due process of law, brez katerega ni prava. V varovanju neuničljivega jedra vsakega prava v oziru na katerokoli razgradno normativno dejavnost je dostojanstvo, ki nam je zaupano in je danes v Evropi prisotno bolj kot v kateremkoli drugem obdobju in na kateremkoli drugem koncu zemlje.

  • 40 Glej Franco Volpi, Il potere degli elementi, spremna beseda v Carl Schmitt, Terra e mare (1942; 195 (...)

24Po najbolj prizanesljivi razlagi tu govori skesani nacist, ki so ga osebne nesreče naučile ponovno ovrednotiti pravna jamstva; po manj usmiljeni razlagi, nasprotno, govori bivši mogočnež, ki se glede na prihajajočo oblast že spreobrača. Če hočemo, lahko opazimo tudi to, da na drugih koncih te iste Evrope, po kateri je Schmitt še lahko potoval in imel predavanja, nacisti pospešujejo »dokončno rešitev« židovskega vprašanja: zločin, zaradi katerega bodo zmagovite sile kmalu tudi samemu Schmittu dvakrat odvzele prostost, obsodbi v Nürnbergu pa bo ubežal le za las.40 Na koncu je skoraj običajno pristaviti, da židje, cigani in homoseksualci, vključno z mnogimi osebni prijatelji predavatelja, niso mogli uživati ne »priznanja osebe« ne »postopkovne pravilnosti«, ki ju omenja.

  • 41 Glej Raul Charles van Caenegem, Judges, Legislators and Professors. Chapters in European Legal Hist (...)

25Če Schmitta po eni strani pustimo samega z lastno vestjo, pa je treba po drugi strani opaziti, da so bile značilne poteze evropske pravne kulture – angleško sodno pravo, francosko zakonsko pravo, nemško doktrinalno ali znanstveno pravo41 – redko očrtane tako jasno. Rimsko pravo in doktrina, posebno še v Justinijanovi zbirki, sta le izhodišče in usmerjevalnik, v katerih se germansko pravo – veliki manko tega predavanja – in anglo-ameriški common law utemeljujeta v neki evropski pravni kulturi kot proizvodu prekrivanj univerzalne pravne kulture z nacionalnimi pravnimi kulturami: pravna kultura, katere istovetnost, če dobro pogledamo, prihaja zgolj iz neke zgodovine sposojanj in recepcij, iz spleta podobnosti in razlik.

3 Pravni pozitivizem, legalnost in legitimnost

  • 42 Za klasično razlikovanje med metodološkim, ideološkim in teoretičnim pravnim pozitivizmom – prvi od (...)
  • 43 Glej Gustav Radbruch, Gesetzliches Unrecht und übergesetzliches Recht (1946), v slov. prevodu Amali (...)

26Položaj evropske pravne znanosti vse od začetka razvija kritiko pravnega pozitivizma: ali, natančneje, teoretičnega pravnega pozitivizma, ki se pogosto imenuje tudi pravni formalizem.42 Če bi sodil po zagrizenosti, bi bralec lahko mislil celo to, da je za Schmitta pravni pozitivizem odgovoren za vse tegobe tistega obdobja, vključno z nacizmom: tako bo kmalu zatem zatrjevala povojna naravnopravna šola. Če v letih predavanja nacistični režim ne bi še vedno stal, bi bilo od katoliškega Schmitta mogoče pričakovati celo kakšno kritiko pozitivnopravne ideologije spoštovanja zakona, Gesetz ist Gesetz; kritiko, kot jo po vojni izoblikujeta Gustav Radbruch in Alf Ross.43

  • 44 Glej vsaj Bernd Rüthers, Die unbegrenzte Auslegung. Zum Wandel der Privatrechtsordnung im Nationals (...)

27Na srečo si spreobrnitev k naravnopravni šoli avtor prihrani: in ne zgolj zato, ker še ni trenutek, ali zato ker ima vsaka brezsramnost neko mejo. V resnici se Schmitt lahko zagrize proti pravnemu pozitivizmu ravno zato, ker je bila v naciziranem visokošolstvu to teorija (spreobrnjenega) žida Kelsna: teorija, torej, ki niti ne predstavlja več Sovražnika, temveč Drugega, Tujca, ki je zdaj že prepuščen tudi damnatio memoriae. Nasproti temu se Schmitt tako ne omeji na proizvodnjo protiformalističnih argumentov, s katerimi se je spogledoval v mladosti; raje pokaže tisto aristokratsko zaničevanje zakonodaje, ki je bilo značilno za večino nemške pravne znanosti od Savignyja naprej: v tem je ta res sopodpisnica in sokrivec nacizma.44

  • 45 Schmitt 1996 (op. 1), 49.
  • 46 Julius H. von Kirchmann, Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft, 1847.
  • 47 Schmitt 1996 (op. 1), 52.

28Zaradi njenega egalitarnega in demokratičnega značaja so zakonodajo kritizirali reakcionarji vseh obdobij; in tudi Schmittu se ne zdi prav, da bi se zasidral v tem književnem toposu. V dveh osrednjih delih predavanja, potem ko potrdi, da »se je kriza evropske pravne znanosti začela pred sto leti, z zmago pravnega pozitivizma«,45 označi dve postaji te krize. Prva, v osemnajstem stoletju, se ujema z znamenitim predavanjem Juliusa von Kirchmanna o pomanjkanju vrednosti doktrine kot znanosti in s še bolj znanim stavkom: »Tri besede, ki jih spremeni zakonodajalec, in celotne knjižnice postanejo odpadni papir.«46 Njegov komentar je enak, kot bi ga bil lahko oblikoval Savigny: »Kaj ostane od znanosti, katere smisel in cilj ni nič drugega kot s komentarji in razlagami spremljati pozitivne določbe v nenehnem spreminjanju?«.47

29Druga postaja krize evropske pravne znanosti in kulture, v devetnajstem stoletju, se ujema s popolno mobilizacijo, ki ji sledi prva svetovna vojna: ko so parlamenti oropani zakonodajne oblasti v korist vlad, kot se zgodi tudi v Nemčiji z nemškim zakonom z dne 4. avgusta 1914, ki je prinesel zamenjavo splošnega in abstraktnega zakona s posamičnimi in konkretnimi določbami. Medtem ko je pred splošnimi in abstraktnimi zakoni pravna znanost še imela možnost razlagati subjektivno voljo zakonodajalca, in četudi je prednost dajala objektivni volji istega zakona, zdaj nič podobnega ni več mogoče pred »motoriziranim zakonom«, pred zakonodajno uredbo: vlada enostavno ukazuje, z voljo, ki se le težko razlaga in sistematizira.

  • 48 Schmitt 1996 (op. 1), 49–50.
  • 49 Glej Gustavo Zagrebelsky, Introduzione, v: Robert Alexy, Concetto e validità del diritto, Torino, E (...)

30Evropska pravna znanost naj bi imela proti temu toku razvrednotenja dve možnosti pobega: prvo Schmitt prouči v taistem besedilu, medtem ko bo drugo proučil v naslednjih besedilih. Prva možnost pobega, na veliko prehojena s strani ne zgolj nemških pravnikov po Auschwitzu, je ničkolikokratni povratek k naravnopravnem nauku; a Schmitt si ta izhod zapre, s tem, da za izgovor vzame prav geslo Bernarda Windscheida: »Končane so sanje naravnega prava.«48 V nadaljevanju bo Schmitt rekel, da v novoveškem svetu, ki ga označuje mnogoboštvo vrednot, poziv k objektivnemu naravnemu pravu zveni že kot kak vojni krik: zahteva drugemu vsiliti lastne subjektivne vrednote in kakorkoli nič bolj objektivne kot vrednote drugega.49

  • 50 Tu bo enkrat za vselej poudarjeno, da je »novo ustavništvo« zgolj znamka, ki so si jo izmislili rom (...)
  • 51 Tako Carl Schmitt, Riflessioni di un giurista sulla filosofia dei valori (1960), v Schmitt 1987 (op (...)

31Druga možnost pobega, še precej bolj prehojena s strani celinskih pravnikov, graditeljev ustavne države, oznamovane s togo ustavo in nadzorom ustavne legitimnosti zakonov, bo novo ustavništvo: izraz, s katerim se v Italiji in Španiji označuje teorija prava, ki se giblje med naravnopravnim naukom in pravnim pozitivizmom in po kateri so naloge, zaupane naravnemu pravu, že razvite v ustavnih načelih.50 Vendar bo Schmitt zavrnil tudi takšno pot, ki danes mnogim dopušča trditi, da je stari spor med naravnopravno šolo in pravnim pozitivizmom presežen. V dodatku k Tiraniji vrednot (1967) – znamenitem napadu na nemško ustavnosodno prakso in tudi na trditve, ki jih je glede vrednot izoblikovala Katoliška cerkev – bo Schmitt zapisal:51

Veljavnost vrednot temelji na dejstvu, da so te postavljene. A kdo je tisti, ki postavi vrednote? Pri Maxu Webru najdemo najbolj jasne in torej najbolj iskrene odgovore na to vprašanje. Po njegovem pojmovanju je človeški posameznik tisti, ki vrednote postavi v popolni osebni svobodi odločitve [...] Vendar pa povsem osebna svoboda postaviti vrednote vodi do večnega boja vrednot in pojmovanj sveta, do vojne vseh proti vsem [...] Stari bogovi vstajajo iz svojih grobov in nadaljujejo boj v svojem starem spopadu, vendar odčarani in – kot moramo danes dodati – z novimi bojnimi sredstvi, ki niso več orožja, ampak strašna sredstva uničenja [...] Vedno so vrednote tiste, ki ščuvajo k spopadu in budijo sovraštvo. Dejstvo, da so stari bogovi odčarani in da postanejo zgolj vrednote, dela spopad nezemeljski, in to tako, da bojevniki obupano zahtevajo svoj prav.

  • 52 Schmitt 1996 (op. 1), 73.
  • 53 Glej Schmitt 1996 (op. 1), 78 (»z izidom osmega dela System des heutigen Römischen Rechts leta 1849 (...)

32S tem, ko sta zaprti obe možnosti pobega – naravnopravni nauk in novo ustavništvo – Schmittu proti pravnemu pozitivizmu ostaja le »vrnitev k Savignyju«. »Savignyjev poziv k pravni znanosti iz leta 1814 – predavatelj kljub vsemu skuša osupniti poslušalstvo – je za nas le paradigmatičen dogodek, ki si ga moramo priklicati v spomin, da bi resnično razumeli današnji položaj evropske pravne znanosti. Vemo, da preteklih pravnih okoliščin ni mogoče poustvariti. Ena zgodovinska resnica je resnična samo enkrat.«52 Dejansko Savigny, ki mu Schmitt dviguje vrednost, ni toliko tisti iz leta 1814, naperjen proti uzakonjanju, kot pa tisti iz leta 1849, ki je utemeljitelj mednarodnega zasebnega prava z evropskim pridihom.53

33Prav tako kot se je Schmitt »decizionist« naslonil na predhodnika pravnega pozitivizma iz sedemnajstega stoletja, Hobbesa, se tukaj Schmitt »institucionalist«, teoretik konkretnega reda, naslanja na enega njegovi prvih predlagateljev v osemnajstem stoletju: od tod enak končni poziv k pravni znanosti kot poslednjemu zatočišču evropske pravne zavesti. In vendar tudi ta aristokratska nostalgija po svetu, v katerem so bili pravniki, in ne parlament tisti, ki so proizvajali pravo, nekaj pove o evropski pravni istovetnosti kot zgodovinskem pojavu. Zaviti v evropejsko retoriko avant la lettre se v tem predavanju pravzaprav rišeta dve filigranski podobi evropskega pravnega izročila: dve Evropi prava, ena pretekla, druga prihodnja.

  • 54 Kot predstavnika teh dveh stališč bi lahko navedli Johna Locka in Bartolomea de Las Casasa. Glej Jo (...)

34Podoba pretekle Evrope prava je tako domača, da presega etno- in evrocentrični topos. Iz rimskega ius commune, ponovno odkritega v zaprašenih rokopisih, univerzitetni razred pravnikov zgradi pravo, ki je neodvisno od religije in od morale, ki teži k univerzalnosti in je tudi zato uporabno v najrazličnejše namene: na primer, za legitimiranje kolonialnega prilaščanja ozemlja novega sveta ali pa, če želite, za branjenje človekovih pravic ameriških domorodcev.54 Iz tega skupnega debla izhajajo tri glavne veje, ki ustrezajo trem glavnim evropskim vzorcem poučevanja in tudi delovanja prava: francoski zakonski model, nemški doktrinalni model in angleški sodni model.

  • 55 Glej še Carl Schmitt, Riflessioni di un giurista sulla filosofia dei valori (1960), v Schmitt 1987 (...)

35Tudi zato za Schmitta, ki po nacistični izkušnji na novo odkrije neodvisnost prava od politike, glavna veja evropskega prava gotovo ni francosko zakonsko pravo. To je precej bolj gotovo nemško znanstveno-doktrinalno pravo: z njegove strani pridruženo – zaradi sodniškega značaja in neodvisnosti, ki jo pušča poklicnemu razredu pravnikov – k angleškemu sodnemu pravu. Že ta Schmitt, med drugim, začenja prevrednotenje zakonske vloge: omejujoč se na trditev, da zakon, razen morda v osemnajstem stoletju – v obdobju, za katero je državo prav sam poimenoval zakonska država – nikoli ni izčrpal virov prava. Kasnejši Schmitt bo šel še dlje; proti neposredni uporabi (nem. Drittwirkung) ustave s strani ustavnih sodnikov bo on zahteval zgolj posredno uporabo: to je uporabo, ki jo posreduje sama zakonodaja.55

  • 56 Tudi o tem se je mogoče strinjati s Fioravantijem 2001 (op. 19), 610: »ne Kelsen, ampak Schmitt – v (...)

36Podoba prihodnje Evrope prava, ki veje iz predavanja, je na drugi strani, če je to sploh mogoče, še bolj domača. Schmitt si o sodnem pravu ne dela prevelikih utvar, ampak se zadovolji s pravom, v katerem sodelujejo zakonodajalec (francoski model), doktrina (nemški model) in sodniki (angleški model). Če se tem »gospodom prava«, kakor reče Raoul van Caenegem, pridruži še ustavodajalec – nanj Schmitt namiguje, ko govori o britanskem izročilu liberalnega ustavništva – se podoba prava resnično zdi kot današnje evropsko pravo, tako nacionalno kot skupnostno. In tudi s tega gledišča predavanje daje določeno upodobitev evropske pravne kulture, ki je bolj verodostojna kakor tista, ki bi jo lahko dali prisotnejši avtorji, kot je sam Kelsen.56

Top of page

Notes

* Kot »uzakonjanje«, »uzakonjenje« ali »uzakonitev« sem, v skladu s sobesedilom, slovenil ital. codificazione. S tem sem se izognil tujki »kodifikacija«; ta je, glede na pomenski obseg, sicer popolnejša ustreznica za italijanski izvirnik. Podobno bi namesto tujke »recepcija« ital. recezione lahko slovenil z bolj določnima izrazoma, kot sta »sprejemanje« in »sprejetje«. Za takšen prevod se nisem odločil, ker je »recepcija« pravno zaznamovan strokovni izraz, »sprejemanje« in »sprejetje« pa ne. Za tujki »konstitucionalizem« in »neokonstitucionalizem« predlagam bolj domači, čeprav na novo skovani ustreznici »ustavništvo« in »novo ustavništvo«.

1 Carl Schmitt, Die Lage der europäischen Rechtswissenschaft (1950), v Verfassungsrechtliche Aufsätze aus den Jahren 1924–1954. Materialien zu einer Verfassungslehre (1958), Berlin, Duncker & Humbolt, 20034; v besedilu so z rahlimi odkloni v prevodu navajane strani iz ital. prevoda: La condizione della scienza giuridica europea (ur. Agostino Carrino), Rim, Pellicani, 1996. Opus magnum je o Carlu Schmittu napisal Carlo Galli, Genealogia della politica. Carl Schmitt e la crisi del pensiero politico moderno, Bologna, Mulino, 1996; glej tudi, nazadnje, Carlo Galli, Lo sguardo di Giano. Saggi su Carl Schmitt, Bologna, Mulino, 2008.

2 Glej Olivier Beaud, L’Europe entre droit commun et droit communautaire, Droits. Revue française de théorie du droit (1992) 14, 3–16; v isti številki je objavljen tudi francoski prevod Schmittovega predavanja.

3 To, da je bil Schmitt tehnično podlež, ne upravičuje vsega skandalistično-moralističnega pisanja, ki se je v zadnjem času nabralo na njegov rovaš: glej posebej Yves-Charles Zarka, Un détail nazi dans la pensée de Carl Schmitt, Pariz, P. U. F., 2005, v ital. prevodu: Un dettaglio nazi nel pensiero di Carl Schmitt, Genova, Il nuovo Melangolo, 2005.

4 O napadu, ki je 10. decembra 1936 prišel s strani časopisa SS, Das Schwarze Korps, je petindevetdesetletni Schmitt govoril v znamenitem intervjuju: Un giurista davanti a se stesso (1982), v Carl Schmitt, Un giurista davanti a se stesso. Saggi e interviste (ur. Giorgio Agamben), Vicenza, Neri Pozza, 2005, 159.

5 Pod »pravno kulturo« razumem ne le pravo, ampak tudi doktrino, sodno prakso in samo filozofijo prava; pod »evropsko« se, na drugi strani, razume skup, ki ga predstavljajo nacionalne pravne kulture in, v zadnjih petdeset letih, pravna kultura Skupnosti.

6 Dejansko bi si bilo vredno postaviti vprašanje o tem, koliko je besedilo, objavljeno leta 1950, zvesto predavanjem, ki so bila dana pod nacizmom: predavanja so bila verjetno precej manj evropejska in precej bolj zvesta govorici tretjega rajha, kot pa je to njihova oblika, ki je bila natisnjena po koncu vojne in porazu nacizma.

7 Gre za znameniti antični kip.

8 Še enkrat, »pravna kultura« bo uporabljana v smislu prava in doktrine in sodne prakse: to je v smislu, ki je paradigmatično zahodnoevropski ali, kot se reče, glede na pravo v ožjem pomenu besede, ki pa vendar ne izključuje možnosti, da bi govorili o pravnih kulturah, ki niso ne evropske ne zahodne.

9 Schmitt 1996 (op. 1), 33.

10 Schmitt 1996 (op. 1), 35.

11 Glej Carl Schmitt, Über die Drei Arten des Rechtswissenschaftlichen Denkens (1934), v slov. prevodu: O treh vrstah pravoznanskega mišljenja, v: Carl Schmitt, Tri razprave (ur. Jelica Šumič-Riha), Ljubljana, ŠOU (Zbirka Krt; 90), 1994; tudi Adalgiso Amendola, Carl Schmitt tra decisione e ordinamento concreto, Neapelj, Esi, 1999. O razliki med redom, ureditvijo (nem. Ordnung) in umestitvijo, lokalizacijo (nem. Ortung) pa glej Carl Schmitt, Der Nomos der Erde im Völkerrecht des Jus Publicum Europaeum (1950), v ital. prevodu: Il nomos della terra nel diritto internazionale dello jus publicum europaeum, Milano, Adelphi, 1991, 13.

12 Schmitt 1996 (op. 1), 37.

13 Glej Walter Hallstein, Die europaïsche Gemeinschaft, Düsseldorf-Dunaj, Econ, 1973, in za napotila o nadaljnjem branju, Gulio Itzcovich, Teorie e ideologie del diritto comunitario, Torino, Giappichelli, 2006, 122, op. 109.

14 Schmitt 1996 (op. 1), 39.

15 Schmitt 1996 (op. 1), 39–40.

16 Schmitt 1996 (op. 1), 48.

17 Glej vsaj Serge Latouche, L’occidentalisation du monde. Essai sur signification, la portée et les limites de l’uniformisation planétaire (1989), Pariz, Découverte, 2006, v ital. prevodu: L’occidentalizzazione del mondo, Torino, Bollati Boringhieri, 1992, in Maria Rosaria Ferrarese, Diritto sconfinato. Inventiva giuridica e spazi nel mondo globale, Rim-Bari, Laterza, 2006.

18 Glej vsaj Pier Paolo Portinaro, La crisi dello ius publicum europaeum. Saggio su Carl Schmitt, Milano, Comunità, 1982; tudi Galli 1996 (op. 1).

19 Schmitt 1996 (op. 1), 37.

20 Schmitt 1996 (op. 1), 38.

21 »Jaz sem zadnji zavedajoči se predstavnik ius publicum europaeum, zadnji, ki ga je poučeval in proučeval v eksistencialnem smislu, njegov konec pa preživljam tako, kot je Benito Cereno [junak iz novele Hermana Melvilla; op. prev.] preživljal potovanje piratske ladje. Dobro in čas je molčati. Ne smemo se prestrašiti. Molče se spominjamo nas samih in našega božjega izvora.« Tako zaprti Schmitt, prepuščajoč se retoriki, v: Ex captivitate salus. Erfahrungen der Zeit 1945/1947 (1950), v ital. prevodu: Ex Captivitate Salus. Esperienze degli anni 1945-1947, Milano, Adelphi, 1987, 78.

22 Glej Carl Schmitt, Die Tyrannei der Werte (1967), v ital. prevodu: La tirannia dei valori, Rim, Pellicani, 1987.

23 Walter Benjamin, Über den Begriff der Geschichte (1940), IX; v slov. prevodu Frana Jermana O pojmu zgodovine, IX, v: Walter Benjamin, Izbrani spisi, Ljubljana, Studia humanitatis, 1998, 219.

24 Schmitt 1996 (op. 1), 42.

25 Glej Paul Koschaker, Europa und das römische Recht (1947), Berlin, München, Beck, 19664, v ital. prevodu: L’Europa e il diritto romano, Firence, Nuova Italia, 1962, in, nazadnje, Francesco Paolo Casavola, Dal diritto romano al diritto europeo, Neapelj, Editoriale scientifica, 2006.

26 Schmitt 1996 (op. 1), 49.

27 Schmitt 1996 (op. 1), 49.

28 Schmitt 1996 (op. 1), 47.

29 Klasična dela o ius commune – v katerih bo med drugim relativiziran celo njegov dopolnilni značaj – ostajajo dela Francesca Calassa. Glej predvsem Francesco Calasso Introduzione al diritto comune (1951), Milano, Giuffrè, 1970, in Francesco Calasso, Medioevo del diritto, 2 dela, Milano, Giuffrè, 1954.

30 Za zgodovino filozofije prava po posameznih disciplinarnih izročilih bi napotil na Mauro Barberis, Breve storia della filosofia del diritto, Bologna, Il Mulino, 2004.

31 Glej posebej John Austin, The Uses of the Study of Jurisprudence (1832), v ital. prevodu: Funzioni dello studio della giurisprudenza, v Delimitazione del campo della giurisprudenza, Bologna, Il Mulino, 1995, 377.

32 Za kritiko splošno-teoretičnega etnocentrizma glej Mauro Barberis, Universal Legal Concepts? A Criticism of “General” Legal Theory, Ratio Juris. An International Journal of Jurisprudence and Philosophy of Law (1996) 9/1, 1–14; v spremenjenem ital. prevodu Mauro Barberis, John Austin, la teoria del diritto e l’universalità dei concetti giuridici, Materiali per una storia della cultura giuridica 2003, 407–427.

33 Glej Maurizio Fioravanti, Kelsen, Schmitt e tradizione giuridica dell’Ottocento (1987), zdaj v Maurizio Fioravanti, La scienza del diritto pubblico. Dottrine dello Stato e della costituzione tra Otto e Novecento, Milano, Giuffrè, 2001, 2. del, 604–656.

34 Schmitt 1996 (op. 1), 67.

35 Schmitt 1996 (op. 1), 69.

36 Glej Schmitt 1987 (op. 21), 71–72: pravna znanost »ni le praktična in niti zgolj tehnična vednost. Je globoko vpeta v avanturo zahodnega racionalizma. Kot duh izhaja iz plemenitih prednikov. Oče je ponovno rojeno rimsko pravo, mati pa je Rimska cerkev. Do ločitve od matere končno, po več stoletjih trdih sporov, pride v obdobju civilnih verskih vojn. Hči bo izbrala ostati z očetom, z rimskim pravom, in bo zapustila materino bivališče. Poiskala si bo novo domovanje in ga našla v Državi.« Drugače kot to trdi Emilio Santoro, Diritto e diritti: lo stato di diritto nell’era della globalizzazione, Torino, Giappichelli, 2008, 64, op. 198, Schmitt ne pravi, da je pravna znanost neločljivo zavezana državi: nasprotno, rodi se pred državo in obstala bo tudi po njej.

37 Schmitt 1996 (op. 1), 81.

38 Schmitt 1996 (op. 1), 80, a glej tudi 87.

39 Schmitt 1996 (op. 1), 83.

40 Glej Franco Volpi, Il potere degli elementi, spremna beseda v Carl Schmitt, Terra e mare (1942; 1954), Adelphi, Milano, 2002, 115–149; besedila preiskovalcev in Schmittovi spomini na obrambo se najdejo v Carl Schmitt, Antworten in Nürenberg, (2000), v ital. prevodu: Risposte a Norimberga, Rim-Bari, Laterza, 2006. Hipoteza, da se pravna zgodovina evropskega povezovanja začenja na nürnberškem procesu, se pojavlja v Ulrich Beck in Edgar Grande, Das kosmopolitische Europa, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 2004, v ital. prevodu: L’Europa Cosmopolita, Rim, Carocci, 2006, 22–23.

41 Glej Raul Charles van Caenegem, Judges, Legislators and Professors. Chapters in European Legal History, Cambridge, Cambridge University Press, 1987, v ital. prevodu: I signori del diritto. Giudici, legislatori e professori nella storia europea, Milano, Giuffrè, 1991.

42 Za klasično razlikovanje med metodološkim, ideološkim in teoretičnim pravnim pozitivizmom – prvi od teh je povsem imun za kritike Schmitta in protiformalističnih gibanj – glej Norberto Bobbio, Il positivismo giuridico. Lezioni di filosofia del diritto (1961), Torino, Giappichelli, 1996.

43 Glej Gustav Radbruch, Gesetzliches Unrecht und übergesetzliches Recht (1946), v slov. prevodu Amalije Maček Mergole Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo, v: Gustav Radbruch, Filozofija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2001, 271–281. Glej Alf Ross, Validity and the Conflict between Legal Positivism and Natural Law (1961), v ital. prevodu: Il concetto di validità e il conflitto fra positivismo giuridico e giusnaturalismo, v: Critica del diritto e analisi del linguaggio (ur. Alberto Febbrajo in Riccardo Guastini), Bologna, Il Mulino, 1982, 137–158. V Schmittovem besedilu je le en namig na Gesetz ist Gesetz: »njihova [tj. pravnopozitivistična] dogma “zakon je zakon” se je izkazala tako problematična kot slogan “marka je marka”« (Schmitt 1996 (op. 1), 79).

44 Glej vsaj Bernd Rüthers, Die unbegrenzte Auslegung. Zum Wandel der Privatrechtsordnung im Nationalsozialismus, Tübingen, Mohr Siebeck, 1968; Ernesto Garzón Valdés, Introducción, v: Derecho y filosofía (1985), Ciudad de Mexico, Fontamara, 1993, 5–41; Christian Joerges, Continuities and Discontinuities in German Legal Thought: the Darker Side of a Pluralist Heritage. Anti-liberal Traditions in European Social Theory and Legal Thought, Law and Critique 2003, 2097–308; Christian Joerges in Navraj Singh Galeigh (ur.), Darker Legacies of Law in Europe. The Shadow of National Socialism and Fascism over Europe and its Legal Tradition, Oxford, Hart, 2004.

45 Schmitt 1996 (op. 1), 49.

46 Julius H. von Kirchmann, Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft, 1847.

47 Schmitt 1996 (op. 1), 52.

48 Schmitt 1996 (op. 1), 49–50.

49 Glej Gustavo Zagrebelsky, Introduzione, v: Robert Alexy, Concetto e validità del diritto, Torino, Einaudi, 1997, vii.

50 Tu bo enkrat za vselej poudarjeno, da je »novo ustavništvo« zgolj znamka, ki so si jo izmislili romanski pravni teoretiki (predvsem Italijani in Španci), zato, da bi oznamovali vrsto teorij in doktrin – ki so jih razvili tako raznorodni avtorji, kot so Ronald Dworkin, Robert Alexy, Carlos Nino, Gustavo Zagrebelsky in Luigi Ferrajoli – ki danes predstavljajo prevladujoč tok teorije prava: glej vsaj Mauro Barberis, Neoconstitucionalismo, Revista brasileira de direito constitucional 2006, 18–30.

51 Tako Carl Schmitt, Riflessioni di un giurista sulla filosofia dei valori (1960), v Schmitt 1987 (op. 22), 58–60, avtor zaključi: »to je nočna mora, ki jo slika opis Maxa Webra«. Nanaša se na Webrove teze o politeizmu vrednot, posebej pa na Max Weber, Wissenschaft als Beruf (1919), v ital. prevodu: La scienza come professione v: Il lavoro intellettuale come professione, Torino, Einaudi, 1948, posebej 31–33. Da so te teze manj neobrzdano iracionalistične kot to trdi Schmitt, piše Raymond Boudon, Le sens des valeurs, Pariz, P. U. F., 1999, v ital. prevodu: Il senso dei valori, Bologna, Mulino, 2000, posebej 55 in nasl.

52 Schmitt 1996 (op. 1), 73.

53 Glej Schmitt 1996 (op. 1), 78 (»z izidom osmega dela System des heutigen Römischen Rechts leta 1849, to je z utemeljitvijo novoveškega mednarodnega zasebnega prava, Savigny ponovno najde samega sebe in svojo evropsko veličino”) in 79 (»tu je bistveno to, da je neki predstavnik evropskega duha [...] v zakonodaji prepoznal nevarnost mehanizacije in tehnicizacije prava«).

54 Kot predstavnika teh dveh stališč bi lahko navedli Johna Locka in Bartolomea de Las Casasa. Glej John Locke, An Essay Concerning the True, Original Extent and End of Civil Government (1690), v ital. prevodu: Il secondo trattato sul governo, Milano, Rizzoli, 1998, in Bartolomeo de Las Casas, De Regia Potestate (1571), v ital. prevodu z istim naslovom, Rim-Bari, Laterza, 2007.

55 Glej še Carl Schmitt, Riflessioni di un giurista sulla filosofia dei valori (1960), v Schmitt 1987 (op. 22), 73: »v neki skupnosti, katere ustava predpostavlja zakonodajalca in zakone, je naloga zakonodajalca in njegovih zakonov, da posredovanje ustali z določljivimi in izvedljivimi pravili in da se izogiba grozi neposrednega in avtomatičnega izvajanja vrednot«.

56 Tudi o tem se je mogoče strinjati s Fioravantijem 2001 (op. 19), 610: »ne Kelsen, ampak Schmitt – vsaj ta Schmitt (glej tu, 636 in nasl.) – je pravi pravnik evropskega izročila, katerega veliki kritik bo vendar sam Kelsen«.

Top of page

References

Bibliographical reference

Mauro Barberis, « Carl Schmitt in evropska pravna kultura », Revus, 8 | 2008, 29-44.

Electronic reference

Mauro Barberis, « Carl Schmitt in evropska pravna kultura », Revus [Online], 8 | 2008, Online since 24 October 2011, connection on 24 April 2017. URL : http://revus.revues.org/605 ; DOI : 10.4000/revus.605

Top of page

About the author

Mauro Barberis

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org