Skoči do opravilne vrstice – Načrt strani

Vstopna stranNuméros7UvodnikOsebnosti in rivalstva, ki so zaz...

Uvodnik

Osebnosti in rivalstva, ki so zaznamovala Slovenijo?

Vesna Bergant Rakočević
p. 7-9

Dostop prost

1Ko me je urednik zaprosil, naj napišem uvodnik za tokratno številko, za nekakšen revival te žlahtne revije za evropsko ustavnost, sem se znašla pred težko nalogo. Prošnja je bila namreč konkretna: kot sodnica rednega sodišča naj predstavim svoj pogled na vlogo in položaj ustave v procesu sojenja, na ustavosodno in sodno odločanje, na vprašanje pomanjkanja pravega pravnega diskurza, dojemljivosti sodstva za ustavnopravno logiko človekovih pravic ter na vprašanje udejanjanja ustavne razdelitve oblasti glede na odnos političnega odločanja. Kar preveč za skromen uvod.

2Ker sem tedaj ravno odložila najnovejšo knjiga Jeffreya Rosena The Supreme Court - Personalities And Rivaliries That Defined America (Times Books, New York 2007), pa sem sklenila, da povabilo sprejmem. Ob branju tega izjemno poučnega in zanimivega dela se mi je namreč nenehno vsiljevala primerjava med položajem ustave ZDA in sodnikov tamkajšnjega zveznega vrhovnega sodišča in položajem naše slovenske ustave ter slovenskega bodisi ustavnega bodisi vrhovnega sodišča, in sicer zlasti glede njihovega pomena in ugleda v družbi. Ugotovila sem, da bi bila diskrepanca pravzaprav težko večja.

3Ameriška fascinacija s pravom, ki ga njihovo zvezno vrhovno sodišče takorekoč pooseblja, sama od sebe postavlja vprašanje, ali izvira iz njegove dejanske, realne moči, ali pa ta dejanska moč, vpliv, pomen, veljava, izvira iz fascinacije nad njo. Odgovor po mojem ni niti enostaven niti enoznačen.

4V Ameriki so zvezni vrhovni sodniki žive legende, eminence, ikone, izrazito zanimive javne osebnosti. O tem priča že samo omenjena Rosenova knjiga, ki je o ameriškem zveznem vrhovnem sodišču le ena izmed mnogih (po številnih recenzijah, naj omenim le reviji The Economist in The NY Review of Books sicer ena izmed najboljših), ki so namenjene širši, ne strokovni javnosti. Gre takorekoč za »best-seller«, ki s prikazom sega daleč v zgodovino te institucije, vse do današnjih dni (vključujoč npr. že primer Bush v. Gore) in skozi predstavitve konkretnih primerov, argumentacij in odločitev, pokaže njen vpliv na današnjo podobo Amerike, ki je bil pogosto ključen, usoden.

5Pomen, ki ga je Rosen izpostavil, se mi zdi zanimiv in pomemben tudi za našo sicer popolnoma drugačno (kar se tiče zgradbe in načina delovanja pravnega sistema, pravne in siceršnje zgodovine in tradicije ...) realnost: odločilna vloga, ki jo imajo pri tem osebnosti posameznih sodnikov. Skozi analizo procesa odločanja, iskanja kompromisov in večine glasov ter kasnejših argumentacij Rosen ugotavlja, kako so bile pomembne odločitev pogosto plod osebnega rivalstva, ki je temeljilo na filozofskih in ideoloških konfliktih osebnosti, katerih ego »ne bi mogel biti večji« (po Rosenu: »larger-than-life«). Pri tem skozi različna zgodovinska obdobja izpostavlja posamezne pare najvplivnejših sodnikov, jih opisuje in primerja njihov način razmišljanja, njihove vrednote in zlasti pa tudi njihov odnos do ameriške ustave in njenih amandmajev. Pri tem lahko jasno razberemo delitev sodnikov na konzervativne in liberalne, ne sicer v strogem političnem pomenu, pač pa v pojmovanju ustavnopravnega diskurza glede na tiste, ki tekst ustave razumejo in spoštujejo tako, kot je zapisan, torej v njenem originalnem pomenu, ali pa kot »živo« materijo, ki jo je treba razlagati sproti glede na spreminjajoč se duh časa. John Marshall v primerjavi s Thomasom Jeffersonom, John Marshall Harlan v primerjavi s Oliverjem Wendllom Holmsom Jr., Hugo Black v primerjavi z Williamom O. Douglasom, William H. Rehnquist v primerjavi z Antoniom Scalio… Pri tem Rosen ne zanemari tudi drugih vidnih predstavnikov sodišča, med njimi obeh sodnic, Sandre Day O'Connor in Ruth Bader Ginsburg.

6Zdi se se utopično, da bi postala slovenska knjižna uspešnica knjiga z naslovom tega uvodnika.

7V Sloveniji stališča vrhovnih ali ustavnih sodnikov do pomembnih družbenih vprašanj, do ustave in v njej zapisanih temeljnih človekovih pravic, večinoma niso znana javnosti, niti strokovni niti širši, »laični«. Javno zagovarjanje lastnih (pravnih) stališč se zdi namreč v določenem nasprotju z dolžnostjo, da ta svoja stališča sodnik zagovarja (le?) tam, kjer jih sme in mora, torej v procesu konkretnega sojenja. Tudi objave, namenjene strokovni javnosti, so v gornjem kontekstu prej izjema kot pravilo.

8Sodniki smo pri odločanju vezani na ustavo in zakon. Sodne odločbe morajo biti pravilne in zakonite. Večinoma morajo biti obrazložene, kar pomeni, da bi morala iz vsake sodniške odločitve nedoumno izhajati njena umeščenost v normativni sistem, ki naj bi bil v principu notranje skladen, v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in ustavo.

9Vendar ta na videz zadosten sistem, ki in abstraco zagotavlja transparenten pravni diskurz, ni takšen iz več razlogov. Sodbe se sicer izrekajo »v imenu ljudstva« in glavne obravnave so večinoma javne, a to pomeni, da je javnosti dostopna večinoma le sama odločitev (izrek sodbe), in še to praviloma samo v kazenskih zadevah, saj se v civilnih zadevah sodbe praviloma ne razglašajo. Žal je tudi (kasnejša) argumentacija v posamezni sodni odločbi prepogosto dejansko namenjena le instančnemu preverjanju in ne tistemu, na katerega razmerje (življenjski problem) se nanaša. Prepogosto je argumentacija prazna, plehka, šibka.

10»Dobra obrazložitev mora biti na intelektualni ravni taka, da pri racionalnem naslovniku, ki se je pripravljen soočiti s pojmovno in argumentacijsko sestavljanko, razkrije prave razloge za poraz (ali zmago, op. VBR) – ti pa so v življenju, o katerem je bilo sojeno, in ne v sodbi, ki je to življenje sodila,« pravi sodnik Pavčnik.

11Tudi sama menim, da bi morala biti sodnikova naloga ne le pravilna in zakonita odločitev, pač pa transparenten pravni diskurz, ki se seveda začne z ustrezno obrazložitvijo v konkretnem primeru, a se tu nujno ne konča. Glede na zanimivost in pomembnost zadeve bi se moral ta diskurz (na abstraktni ravni) nadaljevati v širši strokovni javnosti, vsaj v ključnih, temeljnih zadevah, in te so praviloma ustavnopravne narave, pa tudi v širši, ne le strokovni javnosti. Menim, da je to celo poklicna in družbena odgovornost sodnikov, ki narašča premo sorazmerno s položajem v hierarhiji sodstva.

12V tem smislu menim, da bi morali pravne (zlasti ustavne, temeljne) argumente v procesu sojenja bolj približati javnosti, kajti le tako bo tudi pomen prava, odličnost poklica ter avtoriteta najboljših prišla do izraza. Zapiranje v sholastičen stolp, češ, niste poklicani, da bi doumeli naše briljantne sklepe, saj vam ni znana niti spodnja, kaj šele zgornja premisa..., nikomur ne koristi, nasprotno. Aktualna pravna vprašanja zato prelahko postanejo javni monopol interesnih (političnih) razlag, sodni epilogi v »odmevnejših« zadevah pa nerazumljeni, prepuščeni presojanju nepoklicanih »po zdravi kmečki pameti«. S premišljenimi koraki bi morali z javnostjo vzpostaviti vsebinsko komunikacijo, da bi ljudje pravo doumeli kot nekaj ne samo nujnega in koristnega, pač pa tudi kot nekaj lepega in imenitnega.

13Zakaj pravzaprav tak kontrapunkt Ameriki? Zakaj se javnosti ali celo popularnosti v pravu in sodstvu otepamo, nemara celo bojimo? Se sme res oboje vedno enačiti s plehkostjo in površnostjo? Menim, da to še zdaleč ni nujno. Tudi Žižkova filozofija se na primer lahko bere kot eleganten niz anekdot, ki pa jo bralcu naredi le še bolj privlačno, vznemirljivo, zanimivo, in ne morda banalno in ničvredno. Ius est ars boni et aequi. Tako mora biti tudi v zavesti (čim širšega kroga) ljudi, naloga nas pravnikov, tudi sodnikov, pa je, da to postane.

14V tem smislu vidim tudi izziv za revijo REVUS. Akademska mora ostati v najžlahtnejšem pomenu te besede, ustavnopravni diskurz pa mora biti po mojem naravnan na aktualna dogajanja v družbi, na resnične probleme našega današnjega ožjega in širšega okolja. Lepo in prav bi bilo, če bi v njem čim večkrat sodelovalo tudi čim več slovenskih vrhovnih in ustavnih sodnikov.

Vrh strani

Priporočena oblika sklicevanja:

Bibliografski sklic

Vesna Bergant Rakočević, «Osebnosti in rivalstva, ki so zaznamovala Slovenijo?»Revus, 7 | 2008, 7-9.

Spletni sklic

Vesna Bergant Rakočević, «Osebnosti in rivalstva, ki so zaznamovala Slovenijo?»Revus [Spletna izdaja], 7 | 2008, Datum spletne objave: 05 janvier 2012, ogled: 28 mars 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/869; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.869

Vrh strani

Avtorske pravice

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Vrh strani
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search