Skip to navigation – Site map
Ustavnosodno pravotvorje

Deontološko (samo)razumevanje ustavnosodnih pristojnosti

S Habermasovim načelom univerzalizacije
Deontological (Self)Understanding of the Constitutional Law-Making Powers: Habermas and the Principle of Universalisation
Andraž Teršek
p. 35-49

Abstracts

Any creation of governmental bodies and institutions, just as any fact of passing rules and other binding decisions, should always be accompanied with argumentation, explanation and justification. These are the aspects of the problem or elements of legitimacy. Regarding legitimacy, one can distinguish foundations or origins of legitimacy and criteria for legitimacy. The latter are of most importance for distinguishing between legality and legitimacy. These criteria are supposed to be material in nature, that is, they are supposed to be moral and rational in order to provide for acceptance and justification of what is, what is supposed to be, or what ought to be binding.

These are also the foundations of procedural-material theory of legitimacy. This theory focuses mostly on institutionalised procedures for producing binding decisions, but also on circumstances and presuppositions enabling the production of best possible decisions, capable of being equally good for everyone. It also focuses on the problem of the internal moral quality and rational acknowledgment of these procedures etc. An essential function of such procedures is anticipated as being able of reassuring such decision-making process, which could on the basis of its moral quality and rational persuasiveness produce procedures and their results that are capable of generalization or universalisation.

It seems that such a theory of legitimacy can well fit the modern European constitutionalism and socio-liberal model of constitutional democracy. Some presuppositions of this model seem to have most support in theory. For example, the already mentioned morally founded and rationally persuasive procedures for preparing, passing of and applying binding decisions. They are normatively founded in national constitutions or other norms of a constitutional rang. Their normative core is composed of fundamental human rights and freedoms. In the frame of institutionalised procedures, judicial branch deserves particular appreciation. But when observing all empowered institutions and also when considering the judicial branch the very special role goes to the constitutional court. Its legitimacy is ensured through its normative constitutional foundations, whether special reason for legitimacy of its jurisdiction should be recognised in legitimacy of fundamental rights and freedoms.

As far as theoretical approaches to fundamental rights and principles are concerned deontological and theological approaches are two of them. Habermas is probably the most influential representative of the discursive theory of democracy and of the procedural-material theory of legitimacy, which represent guidelines of this essay. Habermas understood these two approaches as essential for methodological (self)understanding of the constitutional court. The deontological approach takes fundamental rights and principles as norms, while the theological approaches take them as values. Habermas thinks only norms can be universalised as valid, because only norms include that crucial "ought to (do or be so)". Only norms represent what is "equally good for everyone" and what can be universalized. While values represent particularity, meaning how every person or a group or particular legal community understands his or its priorities, interests, what is more favourable and has greater value than the other etc. Not what is equally good for everyone but "what is best for me or us". Such approach lacks possibility of universalisation and the essential "ought to". That is why Habermas rejects theological approach to fundamental rights and freedoms also from the point of view of constitutional court's rule-making. For him the methodological (self)understanding of constitutional adjudication must be deontological, that is, deciding upon norms, with norms and about norms.

It appears that one should take the problem of legitimacy according to presupposition that material and procedural rules, especially normative constitutional foundations are sufficiently good for everyone or even best possible. Or that they are object of the biggest possible and practically achievable consensus. So that they are not object of total consensus but at the same time far away from prevailing or even total disagreement. And that they are a result of good balancing, rationally persuasive and morally founded. They should be given the possibility of universalisation and so the biggest possible and achievable legitimacy. With such presuppositions and in such circumstances one can presuppose a normative consensus, focusing on the decision-making process, its fundamental presupposition and criteria.

The author asserts in this essay some other reasons in support of the deontological approach to the constitutional court’s (self)understanding and to the idea of universalisation as being the right approach to the problem of legitimacy. Several reasons are also explained why universalisation and deontological approach reassures the (self)restriction of constitutional court, not widening its jurisdictions and not endangering democratic legitimacy.

The idea of universalisation as methodological approach includes a thesis that replacement of the logic of power with the power of logic seems to be the universal presupposition for fundamental human rights and freedoms becoming universal: as the minimal common standard and as institutionalized values that can be universalized. Here comes the critical evaluation of Strasbourg court's teleological approach to selfunderstanding of its adjudicational law-making. This court uses too often the doctrine of margin of appreciation and leaves the matter to be resolved in the hands of national government, even if determined assertion of common and fundamental minimal standards of the protection of human rights and freedoms, principle of democracy or the rule of law should come first. The Strasbourg court is the first and essential judicial institution originally determining those common minimal standards. So it seems that deontological approach to selfunderstanding of its jurisdiction and law-making power through the conventional norms of fundamental human rights and freedoms would be the right approach. It should be once again reminded that these standards should be recognized with the normative status and with the status of fundamental values, capable of universalisation.

Top of page

Full text

1 Prvo teoretično izhodišče: problem legitimnosti

1Politična identiteta družbe in proces sprejemanja zavezujočih odločitev se ne moreta, pravzaprav se ne bi smela izogniti kritični oceni. Mislim na kritično oceno procesa nastajanja ali oblikovanja različnih elementov političnega sistema in pravnega reda, oziroma družbenih procesov, institucij in odločitev. Gre predvsem za vprašanje njihove vrednosti, sprejemljivosti, upravičenosti, kakovosti in prepričljivosti. Kritična ocena kakovosti naj bi presegala morebitno odvisnost zgolj od formalnih ali formaliziranih vidikov. Pri ocenah o tej kakovosti, ki bi jo lahko označili tudi kot vsebinsko ali notranjo, gre predvsem za vprašanje notranje moralne kakovosti, racionalne prepričljivosti in upravičenosti, nenazadnje tudi politične modrosti.

  • 1 Glej Jűrgen Habermas, The Postnatal Constalation, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 2001, 11 (...)
  • 2 Podrobno o tem v Andraž Teršek, Legitimnost kot prvina političnih in pravnih konceptov sodobne usta (...)

2Zdelo bi se torej razumno, če bi bili pri slehernem razpravljanju o značilnostih političnega sistema in pravnega reda, v katerem živimo in ki ga živimo, pozorni na predpostavko, da je treba vse tisto, kar vzpostavimo ali o čemer odločimo, utemeljiti in upravičiti.1 Vzpostavljanje organov, institucij ali pravil in odločanje oziroma sprejemanje odločitev, ki so zavezujoče (oblastnih odločitev), mora vselej spremljati njihovo utemeljevanje, pojasnjevanje in upravičevanje. Torej utemeljevanje njihove upravičenosti in sprejemljivosti. Gre za vprašanje (problem, prvino) legitimnosti.2

  • 3 Glede razlikovanja med legalnostjo in legitimnostjo glej predvsem David Dyzenhaus, Legality and Leg (...)
  • 4 Glej Habermas 1990 (op. 1), predvsem 37 in 42.
  • 5 Glej predvsem Habermas 1998 (op. 1).

3Med možnimi teoretičnimi izhodišči prvine legitimnosti se zdi prepričljivo tisto, po katerem legitimnost presega golo ali pretirano formalizirano legalnost.3 Legitimnost je mogoče razdeliti na, prvič, določene temelje in izvore legitimnosti in, drugič, na določene kriterije legitimnosti.4 Zdi se, da so prav ti kriteriji tisto, kar je odločilno za razlikovanje med legalnostjo in legitimnostjo. Bili naj bi vsebinske narave, v smislu moralnih in racionalnih kriterijev sprejemljivosti in upravičenosti tistega, kar velja ali kar naj velja kot zavezujoče.5

  • 6 Glej Dyzenhaus 1999 (op. 3).
  • 7 Glej Habermas 1990 in 1998 (op. 1). Za strnjen prikaz te teorije, pretežno utemeljene v Habermasovi (...)

4Na teh izhodiščih temelji tudi proceduralno-materialna teorija legitimnosti. Ob tem, ko tudi ta teorija legitimnosti obravnava razlikovanje med legalnostjo in legitimnostjo,6 se osredotoča na pomen institucionaliziranih procedur za sprejemanje odločitev, na značilnosti teh procedur, ki omogočajo sprejemanje najboljših možnih odločitev, ki so enako dobre za vse, na njihovo notranjo moralno kakovost in racionalno utemeljenost, na vsebinske kriterije legitimnosti kot presežka gole legalnosti ipd. Funkcija teh procedur je omogočiti sprejemanje odločitev, ki so zaradi svoje moralne kakovosti in racionalne prepričljivosti sposobne posplošitve ali univerzalizacije. Ta sposobnost univerzalizacije je označena s t. i. načelom U: načelom univerzalizacije kot metodološko predpostavljenim ciljem, h kateremu je treba stremeti pri sprejemanju odločitev.7

2 Drugo teoretično izhodišče: pravotvornost ustavnega sodstva

  • 8 Za poskus njegove utemeljitve glej Andraž Teršek, Ustavna demokracija in konstitucionalizem: (evrop (...)
  • 9 Glej Teršek 2007 (op. 2), predvsem 7. pogl.

5Zdi se, da se omenjena teorija legitimnosti prilega sodobnemu evropskemu konstitucionalizmu8 in vladavini prava, v kontekstu socialno-liberalne ustavne demokracije.9 Zanj veljajo nekatera izhodišča, ki se zdijo v teoriji večinsko sprejeta. Ta konstitucionalizem označujejo tudi omenjene moralno utemeljene in racionalno prepričljive procedure, v katerih se oblikujejo in sprejemajo zavezujoče odločitve. Značilnosti teh procedur (skozi prizmo proceduralno-materialne teorije legitimnosti) naj bi omogočale sprejemanje najboljših možnih odločitev, enako dobrih za vse in zato sposobnih univerzalizacije. Njihov normativni izvor je predvsem v nacionalnih ustavah ali drugih normah ustavnega ranga.

  • 10 Glej npr. Niclas Berggren, Nils Karlson, Joakim Nergelius (ur.), Why Constitutions Matter, New Brun (...)
  • 11 Prim. Boštjan M. Zupančič, Constitutional Law and the Jurisprudence of the European Court of Human (...)
  • 12 Prim. Boštjan M. Zupančič, On Universality of Human Rights, The Constitutional Court of Turkey, 22t (...)

6Med temelji ali izvori legitimnosti in kriteriji legitimnosti obstaja razmerje medsebojnega vplivanja, pogojevanja in omejevanja. Izvori legitimnosti so predvsem instituti, kot so narodna in državna suverenost, volilni postopki, predpostavka o politični samoopredelitvi, predpostavka o oblasti ljudstva in načelo večine. Osrednji vsebinski kriterij legitimnosti so temeljne pravice in svoboščine. Te so zapisane v nacionalnih ustavah in mednarodnopravnih dokumentih, kot so pakti in konvencije, ki določajo minimalne standarde varstva pravic in svoboščin, s tem pa minimalne standarde demokratičnosti in pravnosti nacionalnih političnih sistemov in pravnih redov. Temeljne vrednote kot temelj političnega sistema in pravnega reda, iz katerih predpostavljeno izhaja struktura in vsebina ustav in mednarodnopravnih dokumentov, so predpostavljene kot skupne in univerzalne.10 Ena od splošnih in načelnih teženj sodobnega evropskega konstitucionalizma je zato tudi, da bi temeljne človekove pravice in svoboščine kot minimalni standardi11 in kot institucionalizirani odraz temeljnih vrednot, ki se zdijo sposobne za posplošitev ali univerzalizacijo, postale univerzalne. Vsaj tiste, ki pomenijo minimalne standarde in ki jih kot takšne ščiti in razvija Evropsko sodišče za človekove pravice.12

  • 13 Ko govorim o »ustavnem sodstvu«, ne mislim samo na ustavna sodišča, temveč tudi na tiste države, ki (...)

7V omenjenih institucionaliziranih procedurah, ki naj bi bile predpogoj za univerzalizacijo odločitev, ima sodna veja oblasti posebno mesto. Kar nekaj razlogov pa govori v prid tezi, da ima med vsemi oblastnimi institucijami prav ustavno sodstvo poseben položaj.13 Zato se zdi na mestu postaviti vprašanje, kako metodološko in konceptualno umestiti ustavno sodišče v ta proces odločanja, legitimiranja in univerzalizacije.

  • 14 Pri tem mislim na slovensko ustavno sodišče in primerljiva ustavna sodišča evropskih, pa tudi nekat (...)
  • 15 Glej npr. Stone Sweet 2000 (op. 8). Tudi Zdenek Kühn, Making Constitutionalism Horizontal: Three Di (...)

8Najprej velja samo omeniti nekatere njegove temeljne značilnosti. Temelj njegovega obstoja, delovanja in vpliva v vsakokratnem političnem sistemu in pravnem redu, s tem pa tudi izvor njegove legitimnosti, so normativni ustavni temelji.14 Tisti, ki izrecno urejajo normativne pristojnosti tega sodišča, ustavne določbe o temeljnih ustavnih načelih in določbe o pravicah in svoboščinah. Legitimnost pravic in svoboščin se zdi najpomembnejši normativni razlog legitimnosti ustavnosodnega odločanja. Delovanje tega sodišča zato določa trajna razpetost med golo legalnost, izvore in temelje legitimnosti ter kriterije legitimnosti. Pravo, politika in morala se pri ustavnosodnem odločanju pojavljajo v enkratnem medsebojnem razmerju. Med pravno zavezujočimi odločitvami prav ustavno sodišče, kadar se to od njega zahteva, sprejme končno zavezujočo odločitev, ki obvelja nad vsemi dotedanjimi zavezujočimi odločitvami o isti stvari. Tudi ustavno sodišče je institucija, ki ustvarja pravo. Na to sodišče ne gre gledati kot na zgolj "negativnega zakonodajalca". Ne dejansko ali praktično ne konceptualno in metodološko.15

  • 16 Glej predvsem Zupančič 2003 (op. 9), Stone Sweet 2000 (op. 8). O moralni utemeljenosti in racionaln (...)
  • 17 Glej Bruce Ackerman, We the People 1: Foundations, Cambridge, Massachusetts, London, The Belknap Pr (...)
  • 18 Prim. Habermas 1998 (op. 1), 240–241. Alexander Bickel, The Least Dangerous Branch, New Heaven, Lon (...)

9V središču teoretičnih utemeljitev o ustavnem sodišču in njegovem pravotvorju so človekove pravice in svoboščine: njihova narava in značilnosti njihovega razumevanja, uresničevanja, varstva in ustvarjalnega interpretiranja. Odločilni razlog legitimnosti ustavnosodnega pravotvorja naj bi tičal predvsem v legitimnosti in značilnostih moralno utemeljenih in racionalno priznanih temeljnih človekovih pravic in svoboščin.16 V prid tej tezi naj bi bil tudi model demokracije, za katerega se zdi, da v Evropi prevladuje: demokracija temeljnih človekovih pravic in pravnih načel z elementi dualistične demokracije.17 V tej svoji vlogi in z vidika dejanske moči pa ustavno sodišče vendarle nastopa kot manj ali celo kot najmanj nevarna veja oblasti.18

  • 19 Prim. s teorijo utemeljitelja evropskega ustavnega sodstva Hansa Kelsna v Kelsen 1951 (op. 3) ter I (...)
  • 20 Kot teoriji legitimnosti, za katero se predpostavlja, da se iz zgoraj orisanih razlogov prilega sod (...)

10Med ustavnosodnim odločanjem in prvino legitimnosti je očitno tesna povezanost. Kot institucija ima to sodišče poseben položaj v procesu zagotavljanja in ocenjevanja legitimnosti organov, institucij, postopkov in odločitev. Ustavno sodišče ima v smislu pristojnosti za zavezujoče odločanje o vprašanjih ustavnosti kot osrednjem kriteriju politične in pravne legitimnosti tudi enkratno in institucionalizirano pedagoško funkcijo. V predpostavljenem procesu univerzalnega in diskurznega soočanja mnenj in prepričanj o tistem, kar je zapisano v ustavi in kar naj bi bile normativne zahteve ustave, ima zadnjo besedo. Za proces legitimiranja političnega sistema in pravnega reda se zato zdijo posebej pomembne prav značilnosti ustavnosodnega odločanja. Med njimi pa je tudi vprašanje metodološkega (samo)razumevanja ustavnega sodišča. Gre za vprašanje, kako ustavno sodišče sámo razume izvore svojih pristojnosti in normativne kriterije ustavnosodnega odločanja.19 V pričujočem spisu bosta izpostavljena dva možna pristopa: deontološki in teleološki. Zdi se smiselno poiskati odgovor na vprašanje, kakšno naj bo metodološko (samo)razumevanje ustavnega sodišča, da se bo najbolje prilegalo proceduaralno-materialni teoriji legitimnosti20 in načelu univerzalizacije.

3 Univerzalizacija in normativnost

3.1 Habermasovi (deontološki) poudarki

  • 21 Glej Habermas, navedeno delo 1998, 6. pogl. Podrobnejša predstavitev v Teršek 2007 (op. 2), odsek 7 (...)

11Habermas, verjetno najznamenitejši utemeljitelj diskurzne teorije demokracije, proceduralno-materialne teorije legitimnosti in ideje o univerzalizaciji, se je ukvarjal tudi z vprašanjem legitimnosti ustavnega sodišča in njegovega metodološkega (samo)razumevanja.21 Teoretično izhodišče pričujočega besedila zato pretežno temelji na njegovih teoretičnih iskanjih. Torej predvsem za zaradi vtisa, da je Habermas izpostavil prava vprašanja in ponudil primerno podlago za njihovo prihodnjo obravnavo.

  • 22 Tudi Habermas prepostavlja, da je diskurz o človekovih pravicah prisoten v vseh sferah ustavnopravn (...)
  • 23 Odločilna pri deontološkem pristopu se zdi predpostavka, da tudi omenjena »edina prava« ali »za vse (...)
  • 24 Habermas problem pristojnosti in legitimnosti ustavnega sodišča opisuje z neposredno naslonitvijo n (...)

12Habermas med možnimi teoretičnimi pristopi k temeljnim pravicam in načelom (kot kriterijem legitimnosti) obravnava deontološki in teleološki pristop kot odločilna pristopa. Pri prvem gre za razumevanje temeljnih pravic in načel kot norm, pri drugem pa kot vrednot. Prvi pristop pomeni zanj pravni diskurz,22 v katerem se pri aplikaciji norm išče prava rešitev določenega primera, ki je predpostavljena kot najpravilnejša.23 Od njene utemeljitve se pričakuje notranja moralna kakovost, racionalnost in skladnost z nevtralnimi procesnimi pravili. Lahko se sklicuje tudi na višje norme, supraustavnost ipd.24 Ker gre pri drugem pristopu za enačenje temeljnih pravic in načel z vrednotami je izhodišče pri vprašanju t. i. “etičnega samorazumevanja določene pravne skupnosti”.

  • 25 Teleološko sta, kot pojasnjuje Habermas, razmišljala npr. Perry in Rawls. Oba sta iskala pomen usta (...)

13Izbira enega od obeh pristopov pogojuje tudi metodološko (samo)razumevanje ustavnosodnega nadzora in pravotvorja. Tisto, kar se zdi Habermasu glavni metodološki problem ustavnosodnega odločanja, ponazarja teza, da to sodišče prestopi meje svojih pristojnosti in poseže v sfero politične zakonodaje takrat, ko neposredno odloča o vrednotah. Ko jih ne le interpretira, ampak dejansko tudi išče in (so)določa. Teleološki pristop, značilen za nekatere ugledne ameriške ustavne pravnike,25 se zato Habermasu (z evropske perspektive) zdi sporen.

  • 26 Glej Habermas 1998 (op. 1), 108,239–240; in Habermas 1990 (op. 1), 46, 33.

14Habermas načelo U ali načelo univerzalizacije odločno zagovarja,26 tudi ko gre za ustavno sodišče. Prepričan je, da se lahko samo norme univerzalizirajo kot veljavne, da gre samo pri njih za »morati« in da le one odražajo »tisto, kar je enako dobro za vse« in so zato sposobne posplošitve, univerzalizacije. Vrednote so, nasprotno, partikularne. Odražajo, kako vsak posameznik ali posamezne pravne skupnosti gledajo na prioritete, interese, na tisto, kar je bolj zaželeno in več vredno od nečesa drugega. Ne torej, kar je enako dobro za vse, ampak kaj je najbolje “zame” ali “za nas”. Tu pa, kot se zdi, ni univerzalizacije, ni tistega »morati«. Zato takšen pristop zavrača. Tudi z vidika ustavnosodnega odločanja.

  • 27 Habermas v tem ne vidi druge racionalne upravičenosti, razen arbitranega odločanja. Razbere zgolj t (...)

15Če namreč ustavno sodišče odloča o temeljnih pravicah kot o vrednotah, odloča o nečem, kar se ne izključuje, kar obstaja na isti ravni, kar je v relativnem medsebojnem razmerju, kar je lahko enkrat tako in drugič drugače ipd. Problem takšnega metodološkega in konceptualnega pristopa k ustavnosodnemu odločanju naj bi bilo po njegovem mnenju prav predpostavljeno pomanjkanje demokratične legitimnosti in pretirana zakonodajna drža.27

  • 28 Habermas 1998 (op. 1), 238.

16Tudi za Habermasa ni sporno očitno dejstvo, da je konkretizacija pravic nujno tudi njihova interpretacija. Problem naj bi nastal, če ustavno sodišče na ta način uzurpira politično odločanje in ustavnosodno ustvarja pravo, da ga končno lahko legitimira le še sodno sankcioniranje. Pomanjkanje demokratične legitimacije se iz tega razloga zazdi pretirano. Ustavnemu sodišču priznava, da sicer lahko tekmuje z zakonodajalcem, vendar pa naj implicitno ustvarja pravo le v metodološkem smislu deontološkega odločanja o normah in z normami: s tistim, kar je univerzalno, kar se (lahko) univerzalizira in je zato enako dobro za vse.28

  • 29 Problem razmerja norme/vrednote se zdi tudi ključen problem meja ustavnosodnega nadzora. Vprašanja (...)

17Habermas to vprašanje razume kot temeljni problem legitimnosti ustavnosodnega pravotvorja, ki se zaradi teleološke narave metodološkega samorazumevanja nemškega ustavnega sodišča, ki mu očita prav odločanje tudi o vrednotah, lahko odraža pri vsakem posamičnem primeru.29

3.2 Predpostavka o normativnem konsenzu

18Zdi se, da obstaja kar nekaj dobrih razlogov v prid ideji o deontološkem (samo)razumevanju ustavnega sodišča oziroma njeni prepričljivosti. Koncepcija načela univerzalnosti in njegove predpostavke "enako dobro za vse" je predpostavka z moralnim značajem. In zdi se, da bi predpostavko »enako dobro za vse« lahko razumeli tudi, kot da gre v moralnem in racionalnem diskurzu za hkratno vključenost predpostavk »enako dobro za vse« in »dobro zame«. Namreč, teleološki pristop pride do izraza predvsem pri aplikaciji norm in etično-empirični refleksiji. Pri določanju ustavnih norm in pri njihovem uresničevanju v družbeni praksi pa bi po deontološkem pristopu lahko bilo prisotno oboje iz naslednjega razloga. Kar je enako dobro za vse, se prav zaradi tega zdi dovolj dobro in najboljše tudi za nas. In to ne glede na to, da bi v določenem trenutku in zaradi etičnega pragmatizma zase morda želeli nekaj drugega. Zavedati se namreč moramo, da bi tudi drugi lahko zase (etično) želeli nekaj drugega, kar ne bi bilo več enako dobro za vse (moralno in normativno) in tudi za nas ne, ko mi ne bi bili tisti drugi.

  • 30 Veljalo bi ponovno poudariti, da »jaz« v danem kontekstu ne pomeni individualnega posameznik kot pr (...)
  • 31 Morda tudi dejstvo, da imata Evropska in ameriška ustavnopravna tradicija in identiteta številne sk (...)

19V tako predpostavljenem izhodišču je "dobro zame" potem vselej "enako dobro za vse".30 Celotno družbeno življenje je etično in empirično sicer nepredvidljivo in izkustveno, tudi egoistično, čustveno razvneto, iracionalno, nazadnjaško, ignorantsko, kratkoročno ali kratkovidno. Vendarle pa se zdi, da ga velja najprej utemeljiti s predpostavko, da je racionalno priznano, moralno utemeljeno in normativno določeno. Ne gre torej za etični ali pragmatični vidik tistega, kar naj bi bilo "dobro", ampak za moralni in racionalni vidik (tudi za moralno, racionalno in hkrati etično kakovost), ki je prav zato lahko normativni in univerzalni. Prav normativnost in univerzalnost tistega, kar je vzpostavljeno, oblastno odločeno in aplicirano na dejanskost kot zavezujoče, naj bi zato lahko zagotovili najvišjo stopnjo legitimnosti.31

20Zato bi veljalo tudi na določitev normativnih ustavnih temeljev gledati kot na prav tisto politično določitev prav takšnih – temeljnih – vrednot (oziroma kot na dobro pretehtano, moralno in racionalno odločitev zanje), ki jih je možno univerzalizirati. Nanje torej ne gre gledati teleološko, kot na vrednote točno določene politične skupnosti in njenih pripadnikov. Šlo naj bi za nekaj moralno utemeljenega in racionalno priznanega. Za tisto, kar je predmet prepričanja v moralno vrednost in racionalno prepričljivost, kar je lahko samo po sebi sprejeto kot najboljše in enako dobro za vse in kar je lahko predmet normativne univerzalizacije.

  • 32 Odpadejo torej ideje, kot sta »etično samorazumevanje določene politične skupnosti« ali »država kot (...)

21K problemu legitimnosti političnega sistema in pravnega reda bi potem veljalo pristopiti s predpostavko, da so (vsakokratna) materialna in procesna pravila, predvsem pa normativni ustavni temelji, ki ju legitimirajo, dovolj dobri za vse ali celo najboljši možni. Da so predmet največjega možnega oziroma praktično dosegljivega soglasja. Da sicer niso predmet popolnega soglasja, so pa hkrati daleč od prevladujočega ali celo popolnega nesoglasja. In da so rezultat dobre pretehtanosti, racionalne prepričljivosti in moralne utemeljenosti. Nanje gre gledati kot na norme, sposobne posplošitve. Na ta način se jim zagotavlja univerzalnost, s tem pa (kot se zdi) v največji meri dosegljiva legitimnost.32

  • 33 To predpostavko bi lahko razumeli kot jedro problema legitimnosti in poskusa njegove teoretične raz (...)
  • 34 Prim. John Keane, Dispotizem in demokracija. Civilna družba od zgornje moderne do poznega socializm(...)
  • 35 Prim. Herbert L. A. Hart, ki govori o »razumnem kompromisu«: Koncept prava, Ljubljana, ŠOU (Prevodi (...)
  • 36 V smislu Habermasove teorije ta nekonsenzualnost v procesu pragmatične aplikacije ali celo absolutn (...)

22Če so tako določen proces odločanja, tako sprejeta pravila odločanja in tako razumljeni kriteriji upravičenosti in sprejemljivosti teoretično predpostavljeni kot predmet konsenza, gre za normativni konsenz.33 Ta konsenz se osredotoča na proces odločanja, njegove temeljne predpogoje in kriterije. Torej na "pot" za odločanje in za sprejemanje zavezujočih odločitev, ne pa morebiti na končni, absolutni ali trajni cilj.34 Konsenz ne more niti predpostavljeno obstajati glede vseh stališč in odločitev. Nekatere odločitve ali stališča bodo vselej predmet določene stopnje nesoglasja. Konsenz lahko obstaja prav glede te okoliščine: da so določena stališča ali odločitve vselej predmet nesoglasja in da je to povsem pričakovano, razumno in sprejemljivo.35 Takšen konsenz o trajnosti določenega nesoglasja ne onemogoča, pač pa, nasprotno, sploh omogoča "normalno" skupno življenje.36

  • 37 Ob izpolnjenosti teh pogojev in okoliščin končna ustavnosodna odločitev kot takšna, ob deontološkem (...)

23Odločilno zanj pa se zdi, da je lahko zelo prepričljivo predpostavljen glede pogojev in okoliščin institucionaliziranega sprejemanja zavezujočih odločitev, ki so (pogoji in okoliščine) normativno predpostavljeni kot najboljši možni, enako dobri za vse in sposobni univerzalizacije. Ne gre pa pozabiti da morajo biti ti pogoji in okoliščine ne le racionalno priznani in moralno utemeljeni, pač pa tudi ves čas izpostavljeni njihovemu kritičnemu vrednotenju.37

4 Več ustavnosodnega (samo)omejevanja ali ne?

24Eden izmed ugovorov deontološkemu (samo)razumevanju ustavnega sodišča bi lahko šel tudi v smeri pomisleka, da se z deontološkim pristopom ustavnemu sodišču namenja še večjo moč, kot pa v primeru teleološkega pristopa. Zdi se, da bi takšen ugovor lahko zavrnili. Metodološko preseganje meja določene politične skupnosti, zaprte bodisi v geografske meje nacionalne države ali pa v institucionalni in geografski okvir določene nadnacionalne tvorbe, se prej zdi kot omejevanje moči ustavnega sodišča. Ali drugače, univerzalizacija je pravzaprav (samo)omejevanje ustavnega sodišča. Velja predpostaviti nekaj razlogov.

25Ustavno sodišče je legitimirano z ustavnimi normativnimi temelji. Ti so predpostavljeni kot sposobni univerzalizacije. Postavljeno je v kontekst normativno utemeljenih in izrecnih normativnih pristojnosti. Zato se zdi, da prav pri deontološkem pristopu ne deluje v vakuumu vrednot, kar bi pomenilo nelegitimno in negotovo razširjanje njegovih pristojnosti, pač pa v omejenem prostoru norm, ki je omejen prav na temelju norm in ki prav zaradi omejitve lahko tvega tudi s priznanjem normativnega statusa.

26Z univerzalizacijo se ustavno sodišče najverjetneje zaveže in podredi tistemu, kar si dnevnopolitična oblast ne more privoščiti, priložnostna večinska volja ljudi pa prepogosto ne želi storiti: misliti na "vse", misliti in ravnati "enako dobro za vse", normativno posploševati, zagotavljati moralno kakovost in racionalno prepričljivost pravno zavezujočih odločitev, ki bi bile sposobne posplošitve. Navsezadnje tudi razumeti druge ljudi kot pravne subjekte, kot "osebe" in kot nosilce istih temeljnih pravic in svoboščin. Normativno presegati okvir in pasti vrednotenja.

27Kaže torej, da se z univerzalizacijo tudi ustavnemu sodišču manevrski prostor zoži za vse tisto, zaradi česar se institucije in mehanizmi politične oblasti soočijo z normativnimi omejitvami in nadzorom. Na drugi strani pa se ta prostor razširi kot funkcija normativnih izvorov in kriterijev političnega sistema in pravnega reda, tudi kot funkcija omejitev (tudi samoomejitev) in nadzora.

28Usmerjenost ustavnosodnega pravotvorja k univerzalizaciji najverjetneje tudi ne deluje kot morebitna univerzalna prisila "tistih, ki so poleg, zunaj ali onkraj". Odločilen se zdi poudarek, da ustavno sodišče, prvič, prav z univerzalizacijo omejuje "nas same in tiste tu" ter da, drugič, s tem, ko to omejevanje izvaja z normativno univerzalizacijo, ki je hkrati predpostavljena kot sposobna za univerzalizacijo svoje normativnosti, vključuje vse, ki so dejansko ali potencialno "onkraj ali zunaj". Z drugimi besedami, univerzalizacija ne prisiljuje tistih "zunaj", pač pa z omejevanjem teh "tukaj" vključuje in ščiti tudi tiste zunaj, kot da bi bili tu. Zdi se torej, da prav univerzalizacija omejuje oblast in vključuje ljudi kot osebe s kakovostjo "enako dobro za vse", ta kakovost pa legitimira njen normativni status, sposoben posplošitve.

  • 38 Spomnimo samo na slovenska primera izbrisanih in džamije. Tudi primer zakonske zveze in istospolnih (...)

29Kot pritrditev sklepu o zmanjševanju moči ustavnega sodišča z deontološkim pristopom bi morda lahko navedli tudi družbeno realnost, v smislu odzivnosti javnosti in politike na odločitve ustavnega sodišča. Zdi se namreč, da je v praksi največji problem prav spodkopavanje legitimnosti, moči in avtoritete odločitev ustavnega sodišča s strani javnosti in dnevne politike ob vsakokratnem ustavnosodnem preseganju etičnega, vrednotnega in interesnega samoopredeljevanja javnosti in dnevne politike znotraj meja določene politične skupnosti. Običajno mimo racionalno priznanih in moralno utemeljenih ustavnih norm. In v povezavi z očitnimi kršitvami jasnih ustavnih norm ali z lažjimi ustavnopravnimi vprašanji. Redko kdaj je ustavno sodišče tarča večjih napadov in kritik kot takrat, ko v nasprotju s pragmatično-etičnimi pričakovanji nekoga, ki se nahaja znotraj nacionalne politične skupnosti, odloči z brezkompromisnim sklicevanjem na norme.38

30Empirični problem avtoritete in ugleda ustavnega sodišča običajno v največji meri nastopi takrat, ko predpostavljeni normativni konsenz v konkretnem primeru ostane zgolj gola predpostavka. Z drugimi besedami, ko se predpostavka o normativnem konsenzu o tem, da formalne procedure in normativni kriteriji imajo kakovost najboljših možnih in zmožnih zagotovitve največjega možnega, dobro pretehtanega soglasja, tako zelo upira dejanski uresničitvi, kot da bi želela negirati samo sebe.

5 Univerzalni pogoj univerzalnosti

  • 39 Glej Zupančič 2006 (op. 12).

31Profesor Zupančič je nedavno zapisal, da je zamenjava logike moči za moč logike univerzalni pogoj za naslednji korak. Ta pa je, da bi temeljne človekove pravice in svoboščine res postale univerzalne.39

32Očitno gre za isto temeljno prepričanje: naj ne bo metodološki pristop k pravu in pravnim institucijam utemeljen z izključevanjem, ločevanjem, kontekstualnim, zgodovinskim ali geografskim pogojevanjem ipd., pač pa z resnično in pristno univerzalizacijo. Tudi zato velja nasloviti kritiko na Evropsko sodišče za človekove pravice, ko gre za samorazumevanje tega sodišča. Strasbourško sodišče se namreč v primerih, ko bi si lahko privoščilo ali ko bi dejansko moralo določiti skupne minimalne standarde varstva pravic in svoboščin v državah članicah Sveta Evrope (fundamentalne standarde), prepogosto zateka k doktrini o polju proste presoje. To sodišče torej prepogosto prav pri tistih vprašanjih, kjer bi veljalo odločno in jasno določiti skupne standarde varstva temeljnih pravic in svoboščin kot norm, usmerjenih k univerzalizaciji, tega ne stori in zadevo prepusti državi članici v urejanje. In če to stori z argumentom, da so nacionalne oblasti v boljšem položaju za sprejemanje zavezujočih odločitev, ki naj se kar najbolj prilegajo etičnemu samorazumevanju politične skupnosti (na temelju zgodovine, tradicije, aktualnih družbenih okoliščin ipd.), se zdi na mestu sklep, da to sodišče namesto deontološkega uporablja teleološki pristop do svojega sodnega pravotvorja.

  • 40 Glej Ciril Ribičič, Evropsko pravo človekovih pravic, Ljubljana, Pravna fakulteta (Scripta), 2007.
  • 41 Prim. Ribičič 2007 (op. 40), 17–18, ki pojasnjuje, zakaj sodobna Evropa ne bi mogla shajati brez Sv (...)
  • 42 Kar je samo po sebi najboljše in enako dobro za vse.

33Ker je prav to sodišče tisto, ki originarno in primarno, na temelju Evropske konvencije o človekovih pravicah, postavlja minimalne skupne standarde varstva temeljnih pravic in svoboščin, načel demokratičnosti in kriterijev pravne države, 40 se zdi, da bi se temu sodišču prilegalo deontološko samorazumevanje.41 Prav te minimalne standarde gre namreč razumeti kot tisto, kar se zdi najprimernejše za univerzalizacijo, kar odraža univerzalne temeljne vrednote,42 ki so zaradi moralne utemeljenosti in racionalnega priznanja sposobne posplošitve in ki morajo zato imeti normativen status.

  • 43 Navsezadnje je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice nekakšno vseevropsko ustavno sodišče.
  • 44 Predvideno je, da bo ta spis dobil Revusovo nadaljevanje.

34Še vedno se zdi, da je Habermas postavil pravo metodološko vprašanje o (samo)razumevanju ustavnosodnega pravotvorja43 in primeren temelj za nadaljevanje tega ustavnopravnega diskurza.44

Top of page

Notes

1 Glej Jűrgen Habermas, The Postnatal Constalation, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 2001, 113–118; Morala, družba in etika, Intervju, Časopis za kritiko znanosti, 1990, 43–44; Between Facts and Norms, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 1998, 259; Kako je moguča legitimnost putem legalnosti, v Mirjana Kasapović in Nenad Zakošek (ur.), Legitimnost demokratske vlasti, Zagreb, Naprijed, 1996, 137-138. Habermas na splošno zagovarja stališče, da se družbeni sistemi, v katerih je avtoriteta organizirana v obliki države, nujno soočijo s potrebo po legitimaciji, ki je implicitno vsebovana v konceptu politične moči.

2 Podrobno o tem v Andraž Teršek, Legitimnost kot prvina političnih in pravnih konceptov sodobne ustavne demokracije (doktorska disertacija), Ljubljana, Pravna fakulteta, 2007.

3 Glede razlikovanja med legalnostjo in legitimnostjo glej predvsem David Dyzenhaus, Legality and Legitimacy: Carl Schmitt, Hans Kelsen and Herman Heller in Weimar, Oxford, Oxford University Press, 1999. Habermas 1998 (op. 1). Hans Kelsen, Opšta teorija prava i države, Beograd, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1951. Carl Schmitt, Legalnost i legitimnost v Kasapović in Zakošek 1996 (op. 1). Gustav Radbruch, Filozofija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2001.

4 Glej Habermas 1990 (op. 1), predvsem 37 in 42.

5 Glej predvsem Habermas 1998 (op. 1).

6 Glej Dyzenhaus 1999 (op. 3).

7 Glej Habermas 1990 in 1998 (op. 1). Za strnjen prikaz te teorije, pretežno utemeljene v Habermasovi pravni teoriji, glej Andraž Teršek, Spis o kriznih momentih demokratične legitimnosti, Javna uprava 3–4/2007, 125 in nasl.

8 Za poskus njegove utemeljitve glej Andraž Teršek, Ustavna demokracija in konstitucionalizem: (evropska) izhodišča in onkraj njih, X. dnevi javnega prava (zbornik referatov), Ljubljana, Inštitut za javno upravo, 2003. Predvsem pa Alec Stone Sweet, Governing With Judges: Constitutional Politics in Europe, New York, Oxford University Press, 2000. Joseph H. H. Weiler in Mariane Wind, European Constitutionalism Beyond the State, Oxford, Oxford University Press, 2003.

9 Glej Teršek 2007 (op. 2), predvsem 7. pogl.

10 Glej npr. Niclas Berggren, Nils Karlson, Joakim Nergelius (ur.), Why Constitutions Matter, New Brunswick, London Transaction Publisher, 2002. Larry Siedentop, Democracy in Europe, London, Penguin Books, 2000. Stone Sweet 2000 (op. 8). Boštjan M. Zupančič, From Combat To Contract: What Does the Constitution Constitute?, European Journal of Law Reform (1999) 1; ponatisnjeno v Zupančič, The Owl of Minerva, Essays on Human Rights, Eleven, 2007.

11 Prim. Boštjan M. Zupančič, Constitutional Law and the Jurisprudence of the European Court of Human Rights: An Attempt at a Synthesis, Revus (2003); O razlagi sodnih precedensov in sodb ter posebej sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Revus (2004) 2. Luzius Wildhaber, O vlogi ustavnih sodišč držav članic Evropske unije, Revus (2004) 3, 31. Ciril Ribičič, Nacionalno in evropsko pravo človekovih pravic, medsebojno podrejanje in omejevanje ali sinergija, Javna uprava, (2003) 3; Uveljavljanje evropskih standardov v praksi slovenskega ustavnega sodišča, Revus (2004) 3. Teršek 2003 (op. 8).

12 Prim. Boštjan M. Zupančič, On Universality of Human Rights, The Constitutional Court of Turkey, 22th September, 2006, referat. Tudi Zupančič 2003 (op. 11) ter Mednarodna sodna presoja in internacionalizacija ustavnega prava, Pravna praksa 1/2005.

13 Ko govorim o »ustavnem sodstvu«, ne mislim samo na ustavna sodišča, temveč tudi na tiste države, ki nimajo ustavnih sodišč, imajo pa ustavni nadzor zakonov. Ustavno sodstvo zato ni mišljeno kot institucija, ampak predvsem kot funkcija: ustavni nadzor zakonodaje.

14 Pri tem mislim na slovensko ustavno sodišče in primerljiva ustavna sodišča evropskih, pa tudi nekaterih drugih držav.

15 Glej npr. Stone Sweet 2000 (op. 8). Tudi Zdenek Kühn, Making Constitutionalism Horizontal: Three Different Central European Strategies, Prague, University of Michigan & Charles University Law School, 2003; From Stalinist Anti-Positivism to Socialist Textualism. Central European Judicial Methodology During the Cold War, separat, 2006. Zupančič 2003 in 2004 (op. 11).

16 Glej predvsem Zupančič 2003 (op. 9), Stone Sweet 2000 (op. 8). O moralni utemeljenosti in racionalnem priznanju človekovih pravic in svoboščin glej Radbruch 2001 (op. 3). Tudi Habermas 1998 (op. 1) ter Trije normativni modeli demokracije v Jelica Šumič-Riha (ur.), Pravo in politika, Ljubljana, Liberalna akademija, 2001.

17 Glej Bruce Ackerman, We the People 1: Foundations, Cambridge, Massachusetts, London, The Belknap Press of Harvard University Press, 1992. Bojan Bugarič, Sodna presoja ustavnosti v ZDA in Evropi: Med pragmatizmom (realizmom) in ideologijo, separat, Ljubljana, 1994; Ustavno sodstvo in (ali) parlamentarna demokracija: o doktrinah pravnega interesa in političnih vprašanj, Zbornik znanstvenih razprav (1994) 55, 43–66.

18 Prim. Habermas 1998 (op. 1), 240–241. Alexander Bickel, The Least Dangerous Branch, New Heaven, London, Yale University Press, 1986. Boštjan M. Zupančič, Prvine pravne kulture, Ljubljana, FDV, 2000. Georg Nolte (ur.), European and US Constitutionalism, Strasbourg, Council of Europe Publishing (Science and Technique of Democracy), 2005.

19 Prim. s teorijo utemeljitelja evropskega ustavnega sodstva Hansa Kelsna v Kelsen 1951 (op. 3) ter Introduction to the problems of legal theory, Oxford, Clarendon Press, 1992. Za ustavnopravni prerez metodološkega samorazumevanja ustavnih sodišč v nekaterih evropskih državah glej Jiři Přibáň, Pauline Roberts in James Young (ur.), Systems of Justice in Transition. Central European Experience since 1989, Aldershot, Ashgate, 2003. Kühn 2003 (op. 15).

20 Kot teoriji legitimnosti, za katero se predpostavlja, da se iz zgoraj orisanih razlogov prilega sodobnemu evropskemu konstitucionalizmu in socialno-liberalnemu modelu ustavne demokracije.

21 Glej Habermas, navedeno delo 1998, 6. pogl. Podrobnejša predstavitev v Teršek 2007 (op. 2), odsek 7.3.5. Tudi Habermas si za izhodišče svojega ukvarjanja z vlogo, institucionalnim položajem in delovanjem ustavnega sodišča postavi vprašanje, kako lahko konstruktivna interpretacija ustave, ki, če in ko jo izvaja ustavno sodišče, deluje v okviru ustavno porazdeljenih pristojnosti (ali v okviru ustavnega načela delitve oblasti), ne da bi sodstvo s tem vdrlo v sfero zakonodajalčevih pristojnosti. Habermas 1998 (op. 1), 238. Pri tem izhaja iz teorije »konstruktivne interpretacije«, kot jo je razvil in utemeljeval Ronald Dworkin v delih Laws Empire, Cambridge, Cambridge University Press, 1986 in Taking Rights Seriously, Cambridge, Cambridge University Press, 1978. Ustavno sodstvo je tudi pri Habermasu poseben element diskurzne teorije. Z zornega kota sprejemanja zavezujočih odločitev, ki so neposredno povezane s temelji in kriteriji legitimnosti, prav tako z najpomembnejšimi elementi procesa legitimacije, predstavlja ustavno sodstvo proceduralni vrh funkcionalno najpomembnejšega segmenta legitimacijskega procesa; pot od sprejema normativno zavezujoče odločitve do njene aplikacije na družbeno dejanskost.

22 Tudi Habermas prepostavlja, da je diskurz o človekovih pravicah prisoten v vseh sferah ustavnopravnega odločanja oziroma uporabe ustave. Glej Habermas 1998 (op. 1), 242. Prim. Stone Sweet 2000 (op. 8), 7. pogl., kjer prikazuje prav to krožno sklenjenost ustavnopravnega diskurza. Prim. tudi Heinrich Scholler v Lovro Šturm (ur.), Omejitev oblasti, Ustavna izhodišča javnega prava, Ljubljana, Nova revija (Libra), 1998, 322, kjer posebej poudari ustavnosodno presojo in njeno konstruktivno javno kritiko kot pogoja »razpravljajoče ustavne države«. Glej tudi Zupančič 2005 (op. 12), VIII, ki izpostavlja sodelovanje v pravnem diskurzu, ki je za razliko od političnega »naprednejši« in »vključujoč«.

23 Odločilna pri deontološkem pristopu se zdi predpostavka, da tudi omenjena »edina prava« ali »za vse najboljša možna rešitev« ni niti absolutna niti nespremenljiva. Ničesar nima opraviti z iskanjem absolutne ali končne resnice. Takšna je z ozirom na pogoje in okoliščine, v katerih je bila sprejeta oziroma se lahko sprejema. Takšna je torej v danem trenutku njenega sprejema, z ozirom na pogoje in okoliščine njenega sprejema in glede na pričakovanje nadaljevanega diskurza ob istih pogojih in okoliščinah. In četudi se prihodnjič sprejme drugačna, celo diametralno nasprotna odločitev, ima tudi ta kakovost edine prave in najboljše rešitve, če so izpolnjeni temelji in kriteriji legitimnosti, kriteriji moralne kakovosti in racionalnega priznanja odločitve ter predpostavljeni pogoji in okoliščine za njihovo sprejemanje in utemeljevanje. S tem proces oblikovanja, sprejemanja in utemeljevanja odločitev dobi moralno kakovost in racionalno priznanje. Po Habermasu lahko prav zato dobi značaj normativno zavezujoče (četudi spremenljive) odločitve. Habermasova teorija opisuje in utemeljuje prav te pogoje in okoliščine v okviru diskurzne teorije demokracije, teorije komunikativnega delovanja in komunikativne skupnosti, družbenega diskurza, govorne situacije (in idealne govorne situacije kot predpostavke) in jezika ipd. Za ponazoritev teh elementov glej npr. Habermas 1990 in 2001 (op. 1) ter Between Facts and Norms: An Author's Reflections, Denver University Law Review, 1999.

24 Habermas problem pristojnosti in legitimnosti ustavnega sodišča opisuje z neposredno naslonitvijo na jurisprudenco nemškega ustavnega sodišča, ki je ustvarilo znamenito doktrino temeljnih vrednot ali doktrino objektivnega pravnega reda, ki ni samo skupek nekih norm in pravil, ampak predstavlja objektivni red najvišjih in celo nespremenljivih vrednot. Habermas 1998 (op. 1), 6. pogl. Glej Donald P. Kommers, The Constitutional Jurisprudence of the Federal Republic of Germany, Durham and London, Duke University Press, 1997, 38: »In the view of the previous discussion, Germany might be sad to have three Constitutions. The first is the unamendable constitution, the one that Article 79 (3) of the Basic Law establishes in perpetuity. Indeed, as declared by the Federal Constitutional Court, any amendment to the Basic Law that would undermine or corrode any one of its core values would be an unconstitutional constitutional amendment. The second is an amandable constitution, namely, those parts of the written text that can be altered without affecting the Basic Law’s core values. Finally, there are the unwritten, or suprapositive, principles implicit in such terms as ‘justice’, ‘dignity’, and ‘moral code’. These governing principles, like that hierarchical value order that the Constitutional Court has extracted from the text of the Basic Law, are an important part of Germany’s constitutional order. Germany’s real constitution, then, includes more than the written text of the Basic Law itself.«; Prim. David P. Currie, The Constitution of the Federal Republic of Germany, Chicago and London, The University of Chicago Press, 1994. Prim. tudi Klemen Jaklič, Apel za legitimno pravno državo, Nova revija (2000) 221/222, 253–259 in Dominique Breillat, Suprakonstitucionalnost ali nadustavnost v Franciji, Revus (2004) 3.

25 Teleološko sta, kot pojasnjuje Habermas, razmišljala npr. Perry in Rawls. Oba sta iskala pomen ustave glede na njen prvotni pomen, glede na namen njenih očetov (angl. founding fathers), ki pa se sme in mora prilagoditi »novim zgodovinskim izkušnjam« izbrane pravne skupnosti. Glede različnih pristopov k teoretičnemu razumevanju demokracije in metodološki utemeljitvi ustavnosodnega nadzora glej predvsem izbor besedil v Richard Bellamy (ur.), Constitutionalism and Democracy, Aldershot, Ashgate (International Library of Essays in Law & Legal Theory, 2nd series), 2006.

26 Glej Habermas 1998 (op. 1), 108,239–240; in Habermas 1990 (op. 1), 46, 33.

27 Habermas v tem ne vidi druge racionalne upravičenosti, razen arbitranega odločanja. Razbere zgolj t. i. »legitimiranje s sodniško pozicijo«, kar pa se mu zdi nezadostno. Problem je torej zanj konceptualni na podoben način kot za Dworkina, a spet drugače kot na primer za Böckenforda ali Alexyja.

28 Habermas 1998 (op. 1), 238.

29 Problem razmerja norme/vrednote se zdi tudi ključen problem meja ustavnosodnega nadzora. Vprašanja torej, kako daleč sme iti ustavno sodišče. S podrobnejšim utemeljevanjem teze, da v določenih primerih ustavno sodišče lahko presoja tudi akte ustavnopravnega ranga ali celo spremembe posameznih določb ustave (na primer v smislu nemške doktrine o protiustavnem ustavnem amandmaju ali strasbourške sodne presoje skladnosti določb ustavnega ranga z EKČP), bi bil presežen predvideni namen te razprave. Pritrditi gre tezi, da v okoliščinah sodobnega evropskega konstitucionalizma, nadgradnje ustavne demokracije (predvsem njenih nacionalnih prvin) in njenega modela obstajajo dobri teoretični in doktrinarni razlogi za utemeljitev pristojnosti ustavnega sodišča, da v določenih primerih presoja tudi norme ustavnega ranga. Sam Brooke, Constitution-Making and Immutable Principles (master thesis), The Fletcher School, Tufts University, 2005; Jeffrey Jacobsohn, An Unconstitutional Constitution? A Comparative perspective, International Journal of Constitutional Law (2006) 4, 3; Rory O'Connell, Guardians of the Constitution: Unconstitutional Constitutional Norms, Journal of Civil Liberties (1999) 4, 48.

30 Veljalo bi ponovno poudariti, da »jaz« v danem kontekstu ne pomeni individualnega posameznik kot pragmatično, etično, čustveno, egoistično in podobno razmišljujočega in delujočega bitja, pač pa posameznika kot pravno osebo. Kot nosilca pravic in obveznosti, ki so moralno utemeljene in racionalno priznane. In ki pomenijo norme, sposobne univerzalizacije.

31 Morda tudi dejstvo, da imata Evropska in ameriška ustavnopravna tradicija in identiteta številne skupne točke, govori v prid razumevanju ustavnih normativnih temeljev in kriterijev političnega sistema in pravnega reda kot norm, temelječih na temeljnih in skupnih vrednotah, sposobnih univerzalizacije. Evropska nacionalna ustavna sodišča in Evropsko sodišče za človekove pravice se pogosto sklicujejo na precedense Vrhovnega sodišča ZDA. In obratno, tudi Vrhovno sodišče ZDA občasno kot ustavne argumente uporablja evropske ustavnopravne izkušnje, predvsem sodbe ESČP. Glej odločitve Vrhovnega sodišča ZDA v primerih Roper v. Simmons, 543 U.S. 551 (2005), Lawrence v. Texas, 539 U.S. 558 (2003), Atkins v. Virginia, 536 U.S. 304 (2002), Knight v. Florida, 528 U.S. 990 (1999), Printz v. United States, 521 U.S. 898 (1997). Še prepričljivejši argument v prid deontološkemu pristopu in ideji o normativni univerzalizaciji pa se zdi institucionalizacija strasbourškega sodišča in minimalnih standardov zaščite temeljnih pravic in svoboščin.

32 Odpadejo torej ideje, kot sta »etično samorazumevanje določene politične skupnosti« ali »država kot homogena enota njenih pripadnikov«. Tako je npr. državo kot politično skupnost utemeljeval Schmitt. Zanj je bila država homogena skupnost njenih pripadnikov, ki je temeljila na suvereni odločitvi homogenega ljudstva za njeno vzpostavitev. Osrednje mesto v njegovem političnem diskurzu je zato imelo razlikovanje med »nami« in »njimi«, med »prijateljem« in »sovražnikov«. Glej Carl Schmitt, Tri razprave, Ljubljana, Krt, 1994 ter Legalnost i legitimnost v Kasapović in Zakošek (op. 3).

Če je Habermas na eni strani moralna načela povezal z rezultatom najprepričljivejšega argumenta v procesu univerzalnega diskurznega moraliziranja, pa je Rawls na drugi strani obstoj in relevantnost moralnih načel prepuščal samoodločitvi posameznika. Glej John Rawls, Politički liberalizam, Zagreb, Kruzak, 2000, IX. predavanje, predvsem § 5 in nasl.; Pravičnost kot poštenost: politično, ne metafizično, v Avineri , De Shalit, Individualizem in komunitarizem, Ljubljana, Sodobna družba, 2004, 177–195. Drugače Ronald Dworkin, Liberalna skupnost v Shlomo Avineri in Avner De-Shalit (ur.), Komunitarizem in individualizem, Ljubljana, Sophia (Sodobna družba), 2004. Glej tudi Boštjan M. Zupančič, O spoštovanju. Pismo iz Strasbourga, Ljubljana, GV Založba (Zbirka Pravna praksa), 2006, 4, ki poudarja pomen obstoja "dovolj soglasja o temeljnih vrednotah." Glej tudi Anthony Downs, An Economic Theory of Democracy, New York, Harper&Row Publishers, 1957, 162, ki možnosti racionalnega delovanja posameznika veže na obstoj konsenza v zvezi z družbenimi cilji, pri čemer naj ne bi šlo za popolni konsenz, temveč za nekaj, kar je zelo oddaljeno od morebitnega popolnega nesoglasja. Podobna je ideja o veri in prepričanju, da so obstoječe politične institucije za družbo najprimernejše. Ali da so skupek učinkovitih in relativno dobrih, ustavnopravno institucionaliziranih in po značaju moralnih pravil, četudi ne idealnih. Ali da so v skladu s prevladujočo politično moralo »našega družbenega sveta« boljše od bodisi anarhije, bodisi od kateregakoli drugega skupka pravil, ki mu pripisujemo možnost, da postane objekt širšega (in neizsiljenega) družbenega konsenza. O tem glej Larry Alexander, Constitutionalism, Cambridge, Cambridge University Press, 1998, 3–4 in 33–35. Lahko gre tudi za prepričanje, da se z njimi lahko dosega »najboljše možne rezultate« in v tem oziru uresničuje »volja ljudstva«. Ti najboljši možni rezultati predstavljajo predvsem moralni standard. Gre za iskanje pogojev za neizsiljeni konsenz o človekovih pravicah kot materialnemu jedru demokracije. Glej tudi Charles Taylor, Conditions of an Unforced Consensus on Human Rights v Obrad Savić (ur.), The Politics of Human Rights, London, New York, Verso, 1999, 101 in nasl. Aleksander Peczenik, Why Constitution?, What Constitution? Constraints on Majority Rule v Berggren, Karlson in Nergelius (op. 8), V. pogl. Axford zapiše, da sta ustrezno legitimna lahko samo tisti politični sistem in samo tista politična oblast, v katerih državljani intuitivno prepoznajo in empirično občutijo zavest o politični odgovornosti. Glej Barry Axford in drugi, Politics, Routledge, 2002, 399.

33 To predpostavko bi lahko razumeli kot jedro problema legitimnosti in poskusa njegove teoretične razrešitve. Ko pravo ustvarja dejanske omejitve ravnanj, mora upoštevati tudi kriterij spoštovanja prava. Pri tem »spoštovanje« (angl. respect) ni mišljeno kot prisila v podrejanje, pač pa kot priznavanje (moralne) vrednosti in racionalnega priznanja tistega, kar velja kot uzakonjeno, pozitivno pravo. Pravo nosi breme hkratnega obstajanja kot pravo prisiljevanja in pravo zagotavljanja svobode. Pravo mora samó ustvariti pogoje za to, da se ga spoštuje. Ne le zaradi njegove prisiljujoče moči, temveč zato, ker je legitimno. Veljavnost pravne norme pomeni, da država zagotavlja tako legitimno ustvarjanje prava kot tudi de facto uresničevanje prava. To pravo je potem tudi pravo normativno zavezujočega, ki temelji na dobrih razlogih za priznanje, sposobnosti posplošitve in notranji moralni kakovosti norm. In hkrati pravo, ki določa omejitve politični oblasti. Te normativne omejitve oblasti so tisto, kar na drugi strani zagotavlja moralno utemeljeno svobodo posameznika za etično-pragmatično delovanje na temelju lastnih pogledov, interesov in teženj. Seveda v okviru normativno zavezujočega, ki se aplicira glede na etični pragmatizem posameznika.

Moralnost je notranja vrednost pravno zavezujočega. Skupni imenovalec elementa racionalnosti je implicitno prisotna možnost univerzalizacije. V sferi utemeljevanja in upravičevanja normativno zavezujočega (demokratični diskurz) gre za univerzalizacijo interesov, ki jih zaradi obstoja dobrih razlogov lahko normativno univerzaliziramo ali posplošimo v smislu, da so »enako dobri za vse«. V sferi aplikativne pragmatičnosti, etično usmerjanega odločanja ali partikularnih vzgibov (praktični diskurz) pa lahko prepoznamo tisto, kar je lahko sprejeto kot smiselno, razumno ali ustrezno tudi z vidika tistega, ki ga določena konkretna situacija neposredno ne zadeva. Racionalnost in moralnost se tu prepletata. Zdi se, da lahko na ta način predpostavimo normativni konsenz.

34 Prim. John Keane, Dispotizem in demokracija. Civilna družba od zgornje moderne do poznega socializma, Ljubljana, Krt, 1999, 8, ki na primer predlaga takšno interpretacijo demokracije, da bo »resnično pluralna«, kar pomeni »brez arogantnega iskanja poslednje resnice ali dokončnih rešitev.« Zanika možnost demokratičnega metadiskurza.

35 Prim. Herbert L. A. Hart, ki govori o »razumnem kompromisu«: Koncept prava, Ljubljana, ŠOU (Prevodi), 1994, 128.

36 V smislu Habermasove teorije ta nekonsenzualnost v procesu pragmatične aplikacije ali celo absolutno nasprotovanje še ne pomenita zanikanja samega koncepta legitimacije kot procesa in njegovih normativnih izhodišč. Nasprotno, sta njegova potrditev z drugega zornega kota iste danosti. Povezovalni člen je pri tem normativno utemeljeno in moralno upravičeno komunikativno delovanje, ki je lahko sprejeto kot etično in pragmatično smiselno, razumno ali ustrezno v danem normativnem okviru. Po drugi strani tudi prav te vrste pereča vprašanja očitno kažejo na neločljivost prava in morale ter prava in politike.

37 Ob izpolnjenosti teh pogojev in okoliščin končna ustavnosodna odločitev kot takšna, ob deontološkem pristopu k (samo)razumevanju vloge ustavnega sodišča, lahko pomeni kot v danem trenutku edina pravilna in najboljša tudi zato, ker je samo ustavno sodišče normativno institucionalizirani del procesa sprejemanja zavezujočih odločitev in njihovega legitimiranja, hkrati pa temu ustreza tudi narava odločanja ustavnega sodišča.

38 Spomnimo samo na slovenska primera izbrisanih in džamije. Tudi primer zakonske zveze in istospolnih partnerjev bi lahko postal takšen primer.

39 Glej Zupančič 2006 (op. 12).

40 Glej Ciril Ribičič, Evropsko pravo človekovih pravic, Ljubljana, Pravna fakulteta (Scripta), 2007.

41 Prim. Ribičič 2007 (op. 40), 17–18, ki pojasnjuje, zakaj sodobna Evropa ne bi mogla shajati brez Sveta Evrope in ESČP, če pa ju ne bi bilo, bi morali storiti vse, da bi ju takoj ustanovili. Zato se zdi metodološko samorazumevanje vloge ESČP še pomembnejše.

42 Kar je samo po sebi najboljše in enako dobro za vse.

43 Navsezadnje je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice nekakšno vseevropsko ustavno sodišče.

44 Predvideno je, da bo ta spis dobil Revusovo nadaljevanje.

Top of page

References

Bibliographical reference

Andraž Teršek, « Deontološko (samo)razumevanje ustavnosodnih pristojnosti  », Revus, 7 | 2008, 35-49.

Electronic reference

Andraž Teršek, « Deontološko (samo)razumevanje ustavnosodnih pristojnosti  », Revus [Online], 7 | 2008, Online since 05 January 2012, connection on 24 April 2017. URL : http://revus.revues.org/901 ; DOI : 10.4000/revus.901

Top of page

About the author

Andraž Teršek

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org