Skip to navigation – Site map
Ustavnosodno pravotvorje

Razpravna ali institucionalna legitimnost posamezne ustavno(sodne) odločitve

K desetletnici odločbe U-I-12/97
Argumentative vs. Institutional Legitimacy of an Individual (Constitutional)Court's Decision: On the tenth aniversary of the Decision no U-I-12/97
Andrej Kristan
p. 51-86

Abstracts

This article provides an in-depth analysis and evaluation of the arguments developped in what is perhaps the most remarkable decision in more than fifteen years of the Slovenian Constitutional Court’s practice. The author gives analysis in the lines of Manuel Atienza’s theory of legal reasoning and argumentation, that is, a theory distinguishing the formal, the material, and the pragmatic dimension of any individual argumentative chain.

Different technicques, representational schemes and normative models are applied on the text of the decision for the benefit of this analysis. The formal, symbolic language of modern propositional logic is used in order to evaluate internal coherence of the arguments. The structure of the argumentative chain is expressed in relational schemes, showing the interdependence of different argumentative parts. Stephen Toulmin’s model of practical reasoning is then applied directly on the text of the decision, in order to divide the argument on individual claims, data, warrants and backings. Finally, some partial dialogues between the court’s majority and the dissendants are re-created, which permits to verify correctness of the given argumentation on the normative grounds of Toulmin’s dialectical conception of practical reasoning.

Two conclusions follow. The first is quite apparent: the Court did try to give arguments for its decision. However, and this is the second conclusion, it seems that the Court did not fully exploit the possibilities of founding its decision on argumentative legitimacy. On the contrary, majority in this decision often tend to swap the force of arguments for an argument of force, that is, sufficient number of votes. This leaves some important counterarguments of the dissendants simply unanswered, which lead us to presume that the Court was actually counting on the institutional legitimacy of its decision-making.

Top of page

Full text

  • 1 Odločba je sprožila celo vrsto odzivov, s čimer je slovenski pravni znanosti gotovo dala svoj prisp (...)

1Odločba Ustavnega sodišča U-I-12/97 je najbolj znamenita in verjetno najbolj sporna ustavnosodna odločba v naši ustavni zgodovini. Dejstvo, da je sporna, je v tem primeru njena glavna odlika.1 Prav takšne odločbe namreč najbolj pristno izražajo značilnosti kulture prava, iz katere izhajajo. Zato so vredne temeljitih razčlenitev.

2Ta razprava se osredotoča na oceno argumentov. Z njo naj bi »deset let kasneje« premerila kulturo (ustavno)sodnega utemeljevanja oziroma argumentacije.

  • 2 Manuel Atienza, El Derecho como Argumentación, Barcelona, Ariel, 2006.

3Poudariti velja, da je sodno utemeljevanje zapleten dejanski pojav. Prav zato se argumente da in tudi mora opazovati z različnih zornih kotov. Ti dopuščajo spoznati več obrazov ali razsežnosti utemeljevanja. Manuel Atienza te razsežnosti poimenuje kot formalno, materialno in pragmatično.2 Če so dobro izgrajene, vse tri krepijo legitimnost odločitve.

  • 3 Vsakršen pomislek ali komentar bo dobrodošel na: andrej.kristan@gmail.com.

4V nadaljevanju bomo razvezali in ocenili vsako od razsežnosti posebej. Ker gre za praktičen poskus, na tem mestu ne bom posebej branil svojih teoretskih izhodišč.3 Bralec bo vsak zase znal ceniti uporabnost razčlenjevalnih tehnik, ponazoritvenih shem in normativnih modelov, ki jih predstavljam sproti. Posluževal se bom formalnega jezika sodobne propozicionalne logike, modela praktične argumentacije po Stephenu Toulminu, poustvarjanja argumentov v obliki dialoga in strukturne ponazoritve njihovih medsebojnih odnosov.

1 Zadeva U-I-12/97

5Dejstva primera v tej razpravi niso v prvem planu. Pomembna so le zato, da lahko sledimo argumentom. Preden se spustimo k njihovi razčlembi in ocenjevanju, bom zato le strnjeno obnovil pritožbene razloge (1.1), dejansko in pravno podlago (1.2) ter sam izrek predmetne odločbe (1.3) – v vrstnem redu, kot je to storilo tudi sodišče samo.

1.1 Pritožbeni postopek pred US

  • 4 Glej Uradni list RS, št. 44/96, 51/996 – odločba US in 53/96. Arhiv Uradnega lista RS je dostopen b (...)
  • 5 Poročilo 1-1/92-96/R; glej Uradni list RS, št. 75-4020/96, str. 7610.

6Po referendumu o volilnem sistemu za volitve v Državni zbor, ki smo ga imeli 8. decembra 19964, so na Poročilo Republiške volilne komisije o izidu glasovanja5 predlagatelji enega od referendumskih vprašanj vložili ustavno pritožbo (tj. zahtevo za konkretno presojo ustavnosti). S sklepom Up-341/96 je ustavno sodišče pritožbo zavrglo, ker vlagatelji pred tem niso izrabili vseh rednih pravnih sredstev. Sodišče se je kljub zavrženju odločilo, da del pritožbe vseeno sprejme neodvisno, kakor da bi šlo za vlogo v postopku pobude za oceno ustavnosti predpisa (tj. postopek abstraktne presoje).

  • 6 Uradni list, št. 57/96 (www.uradni-list.si). V naši ustavnosodni praksi preobrazba ustavne pritožbe (...)

7Tako sprejeti del vloge se nanaša na Zakon o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu (Zakon NGUIG).6 Pritožniki (z razlagalnim korakom preimenovani v pobudnike) so zatrjevali, da ima Zakon NGUIG dva pomena in da le en (tj. drugi) izmed teh dveh pomenov izpolnjuje ustavne zahteve. Pritožniki so bolj določno trdili, da je sporni zakon z ustavo skladen, samo če ga razlagamo tako, da se mora izid referenduma posebej ugotoviti za vsako od treh referendumskih vprašanj. Pri ugotavljanju večine, ki je potrebna za uspeh posameznega referendumskega vprašanja, bi bilo zato treba upoštevati samo glasove tistih volilcev, ki so se pri tem vprašanju izrecno opredelili, ne pa tudi tistih, ki so se vzdržali (tj. niso obkrožili niti »za« ne »proti«). Pritožniki so hkrati terjali, naj Republiška volilna komisija (RVK) v svojem Poročilu izrecno razglasi uspešnost ali neuspešnost za vsakega od referendumskih vprašanj posebej.

1.2 Dejansko in pravno stanje

8Ker so referendum sestavljali trije konkurenčni predlogi ureditve volilnega sistema za Državni zbor, je imel možnost uspeha samo en od teh predlogov. Prvega (tj. proporcionalni sistem) je predlagalo 24 poslancev Državnega zbora, drugega (tj. večinski sistem) 43.710 volilcev, ki so bili hkrati podporniki pomembne politične stranke, tretjega (tj. mešani sistem) pa je z večinsko odločitvijo predlagal Državni svet.

  • 7 V nemški doktrini tak zakon imenujejo Einzelfallgezetz, izraz pa v svojem odklonilnem ločenem mnenj (...)
  • 8 Čl. 2 Zakona NGUIG.

9Po izpodbijanem zakonu – ta je bil sprejet tako, da je veljal samo za primer osmodecembrskega referenduma –7 so bili vsi predlogi postavljeni na isto glasovnico.8 Zato govorimo o enem samem referendumu s tremi vprašanji in ne o treh ločenih referendumih, ki bi se odvijali na isti dan. Pri posameznem vprašanju je bilo mogoče obkrožiti besedo »za« ali besedo »proti«. Volilec je lahko ostal največ dvakrat tudi neopredeljen, kar pomeni, da je moral vsaj pri enem vprašanju oddati izrecno pritrdilen ali odklonilen glas. Sicer je bila glasovnica neveljavna. Prav tako je bila neveljavna tudi glasovnica, ki je imela več kot en glas za. Nasprotno pa je bilo mogoče proti glasovati tudi trikrat. Končno je bilo zato veljavnih šest načinov glasovanja, kot to kaže razpredelnica:

10Ob tem je Zakon NGUIG določal tudi način ugotovitve referendumskega izida. Za vsak posamezni predlog naj bi se ugotovili dve števili: tistih, ki so glasovali za, in tistih, ki so glasovali proti. Ugotovilo naj bi se tudi skupno število volilcev, ki so glasovali trikrat proti. Končno naj bi bil na referendumu uspel tisti predlog, za katerega bi glasovala »večina volilcev, ki so glasovali«.

  • 9 Čl. 23 ZRLI, takrat Uradni list RS, št. 15/1994, 13/1995 – odl. US U-I-47/94, 34/1996 – odl. US U-I (...)

11Ta sintagma »večina volilcev, ki so glasovali« se pojavi tudi v splošnejšem Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi (Zakon RLI) ter v sami Ustavi.9 Dodatno Zakon RLI določa, da je v primeru, ko na istem referendumu uspe več predlogov, Državni zbor zavezan k tistemu uspešnemu predlogu, ki dobi glede na pri njem izražene glasove največji delež glasov podpore. V tem je jedro spora in nasprotujočih si razlag: kako naj se razume sintagmo »večina volilcev, ki so glasovali«? Naj to večino računamo od števila vseh oddanih glasovnic, ali naj se v obzir vzame le tisto število volilcev, ki so se pri obravnavanem predlogu izrecno opredelili bodisi za bodisi proti?

  • 10 Poročilo Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistema, ki je bi (...)

12Republiška volilna komisija je v svojem Poročilu10 objavila naslednje številke:

13Ti izidi glasovanja so predstavljeni v odstotnih deležih od števila oddanih glasovnic. Republiška volilna komisija (RVK) torej razume zakonsko določbo: »večina volilcev, ki so glasovali,« drugače kot jo razumejo pritožniki. Upošteva namreč število oddanih glasovnic, s tem pa večino volilcev, ki so na referendumu glasovali, in ne zgolj tistih, ki so se pri določenem referendumskem vprašanju tudi izrecno opredelili za ali proti. Hkrati RVK v Poročilu ni izrecno razglasila, kateri (če sploh kateri) od predlogov A, B in C je bil uspešen in kateri so bili zavrnjeni. Na dan ustavnosodnega odločanja tudi ni bilo nobenega drugega dokumenta Republiške volilne komisije ali Državnega zbora, ki bi (ne)uspeh referendumskega glasovanja razglasil povsem dobesedno.

1.3 Odločba Ustavnega sodišča U-I-12/97

14Po prejemu vloge 16. decembra 1996 je predsednik ustavnega sodišča razpisal javno obravnavo, ki je bila 16. aprila 1998. Sodišče je nato odločbo razglasilo 8. oktobra 1998 takole:

1.3.1 Izrek odločbe

15Kot rečeno, se da zahtevek pritožnikov – ki pa ga je sodišče upoštevalo, kakor da bi bil podan s pobudo za oceno ustavnosti – razstaviti na dvoje: (i) spodbijani zakon naj se razlaga v tistem pomenu, ki je edini skladen z ustavo, in (ii) Republiški volilni komisiji naj se naloži obveznost, da izrecno razglasi, kateri od konkurenčnih predlogov je bil na referendumu potrjen in kateri zavrnjen.

16V izreku se sodišče opredeli v korist tega zahtevka (glej prvo in drugo točko izreka). Še več: namesto da bi volilni komisiji naložilo določeno ravnanje – kar bi bilo običajno – sodišče izvršitev svoje odločitve pripiše samo sebi, nato pa ugotovi in z odločbo tudi razglasi (ne)uspešnost referendumskih izidov (druga točka). Sodišče hkrati ugotovi, da z ustavnimi zahtevami nista skladni določena pravna praznina (glej tretjo točko) in neko določilo Zakona RLI (četrta točka), za kateri se je v predhodni fazi odločanja pokazalo, da ju je treba oceniti v zvezi z dejansko izpodbijano določbo Zakona NGUIG. V zadnji točki svojega izreka (točka pet) sodišče Državnemu zboru naloži, naj neskladnosti, ugotovljeni v točkah tri in štiri, odpravi v postavljenem roku.

1.3.2 Utemeljujoči ali argumentativni del odločbe

  • 11 Glej na primer Tony Sauvel, Histoire du jugement motivé, Revue du droit public et de la scinece pol (...)

17Utemeljujoči del odločbe najdemo v obrazložitvi. Pred njim sta orisana postopek ter dejansko in pravno stanje zadeve. V ustavni državi – ki seveda ni enaka zgolj državi z veljavno ustavo – je obrazložitev temeljna postavka, ki jo morajo odločbe izpolniti in v kateri sodni organ izrazi tiste razloge, ki njegovo odločitev utemeljujejo.11 Še več: da bi dosegla kar najvišjo raven legitimnosti, mora obrazložitev vključevati tudi sodniško zavrnitev izključujočih razlogov – ali vsaj najpomembnejših izmed tistih – na katerih bi bile lahko utemeljene drugačne rešitve od tiste, za katero se odloča sodna oblast. A kaj vendar pomeni »utemeljiti odločitev na razlogih«? In katere so tiste vrste razlogov, ki morejo služiti v ta namen?

  • 12 Manuel Atienza, El Derecho como Argumentación, Barcelona: Editorial Ariel, 2006.

18Z razčlembo tega dela obravnavane odločbe bomo izluščili argumente, ki jih je za utemeljitev svoje odločitve uporabila ustavnosodniška večina. Šele potem se bo vprašanja kakovosti argumentacije mogoče lotiti tako v formalnem kot v materialnem in pragmatičnem oziru.12

2 Razčlemba argumentov in ocena sodne utemeljitve

  • 13 Spomnimo: ustavno pritožbo (tj. sredstvo konkretne presoje) je s sklepom Up-341/96 sodišče de iure (...)

19V oblikovnem smislu je sodišče svojo utemejitev razdelilo v štiri sklope. Najprej se je v točkah 26–34 lotilo procesnih predpostavk oziroma razlogov, zaradi katerih je pobudo za oceno ustavnosti sprejelo v odločanje.13 Nato je v točkah 35–45 prešlo k dejanski presoji ustavnosti izpodbijane določbe in utemeljilo prvo točko svojega izreka. V tretjem koraku (glej točke 46–50) je ustavnosodniška večina skušala argumentirano podpreti lastno ugotovitev referendumskega izida iz druge točke izreka. Končno je v točkah 51–55 utrdila veljavnost na referendumu uspelega predloga, tako da je utemeljila tretjo in četrto točko obravnavanega izreka.

20Tudi tu bomo sledili temu zaporedju. Vsakega posebej bomo orisali vse štiri sklope utemeljitve: procesne predpostavke (2.1), oceno ustavnosti (2.2), ugotovitev izida referenduma (2.3) in obvezno naravo referendumske odločitve (2.4). Argumente ustavnega sodišča bomo sproti poustvarjali v njihovih formalni, materialni in pragmatični razsežnosti ter vsako od njih tudi ovrednotili. Takšna razčlenitev omogoča zaobiti argumentacijski šum naravnega jezika, obenem pa jasno predočiti posamezne lastnosti dobrega ali slabega utemeljevanja.

2.1 Procesne predpostavke

21Sodišče v tem sklopu utemeljuje, zakaj je vlogo sprejelo v odločanje in je ni zavrglo. Za sprejem in vsebinsko odločanje o zadevi morajo biti hkrati podani trije pogoji: pristojnost ustavnega sodišča za predmetno presojo, pravni interes vlagateljev in še en negativni pogoj – to, da vloga ni očitno neutemeljena. Sodišče se teh predpostavk loti ene za drugo. Ker ugotovi, da so vse tri izpolnjene, se odloči, da bo nadaljevalo z vsebinsko presojo.

22Že v bežnem pregledu se zdi, da je sodišče tu uporabilo povsem analitičen, tudi tavtološki argument; enostavno gre za sklepanje s splošnega na posamezno, za čisto dedukcijo. Z drugimi besedami: sklep je vsebovan že v premisah, veljavnost argumenta pa je odvisna le od spoštovanja obrazca, od njegove oblikovne skladnosti.

2.1.1 Razčlenitev prvega argumentativnega niza

  • 14 Lahko bi uporabili tudi predikatno logiko, a je za naš zgled že to dovolj.

23Da bi preverili, če to drži, bom argument iz naravnega, slovenskega jezika prevedel v formalni jezik sodobne propozicionalne logike.14 Pri tem bomo lahko storili še korak naprej in argument prebrali tudi od bliže. V levem stolpcu je slovensko besedilo, v desnem stolpcu pa je argument poustvarjen v simbolni obliki.

24V formalnologičnem oziru je veljaven samo del tega argumentativnega niza, in sicer argument 3-4-5-6. Nasploh se da veljavnost argumenta sicer vedno poustvariti z uvedbo kakšne nove premise. V našem primeru lahko veljavnost argumenta 1-2-3-4-5-6-7 poustvarimo samo z uvedbo štirih novih premis, ki zapolnijo preskok v sklepanju. Tri od teh premis, potrebnih za veljaven sklep, lahko izvedemo iz drugih, že postavljenih premis. Ena je povsem nova. Poglejmo torej poustvarjeni dokaz veljavnosti tega argumenta, ki v formalnologičnem pogledu dejansko ni bil veljaven. Nad črto argument ponavljam, pod črto pa dodajam rešilne premise:

  • 15 Hans Kelsen, Théorie pure du droit, 2e ed., (trad. fr.), Pariz, Dalloz, 1962, 258–261.
  • 16 Kelsen je dejansko rekel, da je pravo sistem, ki je v bistvene dinamičen. PROTI: Michel Troper, ki (...)
  • 17 Po Kelsnu je logika statičen normativni sistem, taka pa sta tudi morala in pravila (družabnih) iger (...)

25Dani argument bi kljub vsemu le malokdo spodbijal samo zaradi takšne nepopolnosti. Ker se da tri premise (8, 9 in 10) deduktivno izvesti iz obstoječih premis, to pomeni, da so v njih že vsebovane. Čeprav so v argumentu zamolčane in ne izrecne, so vendarle prisotne. Po drugi strani pa tudi edina zamolčana premisa, ki ni izvedena, ampak postavljena povsem na novo (11), ni sporna. Pravilo, po katerem se z odločanjem nadaljuje, vselej kadar so izpolnjene procesne predpostavke, dejansko predstavlja primer toposa ali skupnega mesta, ki je v miselnem svetu pravnih strokovnjakov dobro zasidran. Vseeno pa velja opozoriti, da za neposvečene – ki pravniških topoi ne poznajo – ta argumentacija o procesnih predpostavkah ni in ne more biti zelo smiselna. Dejansko se ne ve prav dobro, odkod je sklep sploh izpeljan. Zato lahko za laika, ki odločbo sprejme, njena veljavnost izhaja edino iz avtoritete sodišča kot institucije. V jeziku Hansa Kelsna, ki loči normativne sisteme z dimanično in s statično veljavnostjo,15 bi morali v tem primeru govoriti o tipično dinamični veljavnosti.16 To nas pripelje še do drugega – in verjetno tudi najpomembnejšega – razloga proti zavrnitvi argumenta zaradi njegovih formalnologičnih pomanjkljivosti.17

  • 18 PROTI: Alchourrón in Bulygin, Introducción a las metodologías de las ciencias jurídicas y sociales,(...)

26Mnogi namreč pravnega sklepanja ne istovetijo s formalnologičnim sklepanjem.18 Veljavnost pravnega argumenta zanje bodisi ni odvisna zgolj od njegove formalnologične zgradbe (takega mnenja sta na primer Neil MacCormick in Manuel Atienza) bodisi od nje sploh ni odvisna (kot sta trdila Theodor Vieweg ali Chaim Perelman, na primer). Tudi Stephen Toulmin je predstavnik zadnjega prepričanja.

  • 19 Stephen Toulmin, The Uses of Argument (1958), Cambridge, Cambridge University Press, 2003. Glej tud (...)
  • 20 Kot trditev prevajam angl. claim, kot razloge angl. data, kot jamstvo angl. warrant, kot opora pa a (...)

27Toulmin je razvil model veljavnosti argumentov v praktičnem (in torej tudi pravnem) diskurzu.19 Če formalnologično pojmovanje izpostavlja notranjo skladnost nekega argumentativnega niza, Toulminov model prvenstveno odraža dialektično vpetost sklepanja kot utemeljevanja in celo prepričevanja, saj gre za pragmatičen pogled. Njegov model je sestavljen iz šestih členov, za namene tega prikaza pa zadošča, da izpostavimo osnovne štiri člene. To so: (i) trditev, tj. sklep, ki je potreben utemeljitve; (ii) razlogi za trditev oziroma dejstva, ki trditev utemeljujejo; (iii) jamstvo, ki povezuje prva dva člena, tako da pojasni, kako sta med sabo povezana; in končno (iv) opora, ki dokazuje z jamstvom predpostavljeno razmerje med trditvijo in razlogi zanjo.20 Ker so argumenti vedno dialektično vpeti v diskurz, za njihovo veljavnost po Toulminovem modelu ni treba, da bi bili vsi členi vedno jasno izraženi.

28Brez trditve in razlogov zanjo sicer sploh ni argumenta. Jamstvo (ali tudi oporo) pa je navadno treba dati samo takrat, kadar med diskusijskimi nasprotniki gola navedba trditve in razlogov zanjo ni že potihem sprejeta kot veljavna (ali kadar jamstvo samo po sebi ne zadosti razpravnih sogovornikov).

29Prav tako velja opozoriti, da je po Toulminovem modelu tisto, kar v enem argumentu oznamujemo kot razlog, v njegovem podargumentu lahko predstavjeno kot trditev. Poglejmo, kako se to prevaja v praksi.

30S strukturno ponazoritvijo odnosov med posameznimi argumenti, se niz, ki utemeljuje prvo točko izreka, kaže v naslednji obliki:

31To agumentacijo ustavnosodniške večine, ki potrjuje izpolnitev procesnih predpostavk, se z modelom Toulmina dejansko da predstaviti tudi na bolj poglobljen način. Predstavlja ga v Okvir št. 1 na naslednjih dveh straneh.

32Ob predpostavki, da gre za primer dobre argumentacije – po toulminovem modelu – moramo opaziti, da je argument št. 1 sporen, saj za povezavo trditve in razlogov očitno potrebuje jamstvo, poleg tega pa potrebuje tudi oporo, ki jamsvu daje veljavo. Hkrati moramo ugotoviti, da podargumenti 1.1, 1.2, 1.3 in 1.4 služijo v podkrepitev argumenta št. 1, vendar sami niso sporni, saj ne potrebujejo opore niti jamstva. Rekli smo že, da je Toulminovo pojmovanje v bistvu dialektično. To pa pomeni, da moramo za dejansko oceno tega argumenta predočiti tudi trditve razpravnih nasprotnikov in protiargumente, ki jih ti uvajajo v razpravo. Samo z takšnim vzporejanjem bomo lahko ocenili, ali je argumentacija večine dobro izgrajena, da bi utemelila trditev in zavrnila dvome ali vsaj najpomemnebjše protiargumente, ki jih ponujajo ločena mnenja. Če povežemo argumente iz obrazložitve in protiargumente, ki so predstavljeni tudi v ločenih mnenjih, si dialog med večino in manjšino lahko zamišljamo nekako takole:

Večina: Nadaljevati moramo z odločanjem o zadevi, tj. z vsebinskim, meritornim odločanjem.

Nasprotniki: Z odločanjem o zadevi nikakor ne moremo nadaljevati; vlogo je treba zavreči, saj sodišče ni pristojno presojati določb, ki niso več veljavne. Spodbijana določba ni več veljavna. Pred sabo imamo namreč zakon za enkraten primer (nem. Einzelfallgezetz), ki je z izvedbo referenduma 8. oktobra 1996 izgubil veljavo.

Večina: To ne bo držalo. Tretji odstavek 3. čl. izpodbijanega zakona pač ni izgubil veljave, saj še vedno ni bil uporabljen. Volilna komisija ni nikoli izrecno razglasila (ne)uspeha referendumskih izidov. Nikakor se ni izrekla, kateri od predlogov (če sploh kateri) je bil z referendumom potrjen in kateri zavrnjen.

Nasprotniki: No, volilna komisija je izide seveda že razglasila. Čeprav ni rekla dobesedno, da noben od predlogov ni bil potrjen, to jasno izhaja iz predstavitve izidov v odstotnih deležih za vsak predlog posebej. Če bi menili, da takšna ugotovitev izidov ni skladna z zakonom (ali ustavo), bi Poročilo volilne komisije lahko izpodbijali le v postopku konkretne presoje. Vendar je ustavno sodišče takšno vlogo že zavrglo, saj pritožniki pred pristopom do ustavnega sodišča niso izrabili rednih pravnih sredstev.

2.1.2 Ocena prvega argumentativnega niza

33Približno tako bi si v obliki dialoga verjetno sledili argumenti večine in proti-argumenti nasprotnikov. Na zadnjo trditev iz treh odklonilnih ločenih mnenj, ni najti ustreznega odgovora večine. Ne gre za to, da bi večina navedla slabe razloge, enostavno ne reče nič in pika. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je v tem trenutku moč argumenta zamenjana z argumentom moči: večina ima pet glasov proti trem, zaradi česar verjetno ni bilo potrebe, da bi razglabljali naprej. S pragmatičnega ali, bolj določno, z dialektičnega zornega kota to seveda ne zadosti zahtevam po pravnorazumski utemeljitvi trditve. Zaradi tega obravnavani argument s pragmatičnega gledišča ni dober argument. Prav tako pa je pomanjkljiv v svojih formalni in materialni razsežnosti.

34Zgoraj je formalnologična razčlemba razkrila nekaj vrzeli, ki se jih sicer da popolniti z uvedbo ali s predpostavko novih premis. A če gremo z razčlenjevanjem še za raven globje, hitro najdemo še en napačen sklep. Da bi sodišče ugotovilo, ali so izpolnjene procesne predpostavke, ki dopuščajo nadaljne odločanje, tj. vsebinsko presojo oziroma meritorno oceno izpodbijanega predpisa, je v točkah 26 in 27 sklepalo takole:

Ustavno sodišče je moralo najprej odločiti, ali je pristojno za presojo. Ustavno sodišče je praviloma pristojno odločati o ustavnosti veljavnih predpisov. Zato je moralo oceniti tudi veljavnost napadenih določb ZNGUIG kot procesno predpostavko za sprejem pobude. Vendar je to oceno lahko podalo šele po meritorni oceni pravne narave relevantnih določb ZNGUIG.

35Pozoren bralec – za katerega izrazi »sprejem pobude«, »meritorna ocena« in »nadaljevanje odločanja« pomenijo eno in isto – je že sam ugotovil, da s formalnologičnega vidika tukaj nekaj ni v redu. Z drugimi besedami bi namreč isti argument lahko povzeli tudi na nasledji način:

Da bi ugotovili, ali lahko nadaljujemo z vsebinskim odločanjem, moramo preučiti, ali smo v danem primeru pristojni. Pristojni smo odločati o veljavnih predpisih. Da bi vedeli, ali je predpis veljaven, moramo nadaljevati s vsebinskim odločanjem o tem predpisu.

36In še drugače in bolj izrazito:

Da bi vedeli, ali lahko nadaljujemo z vsebinskim odločanjem, moramo nadaljevati z vsebinskim odločanjem!

  • 21 Tudi ta dokaz, po katerem gre v tem primeru za petitio principii, je seveda mogoče logično izpodbit (...)

37V logiki in v govorništvu je to eden tistih znamenitih, a napačnih sklepov, ki imajo celo svoje ustaljeno ime. Latinsko se mu reče petitio principii, gre pa za navidezno dokazovanje ali deduktivno izvajanje nečesa, kar dejansko predpostavljamo.21

38Še en napačen sklep pa najdemo v materialni razsežnosti prvega argumentativnega niza. Spomnite se sklepanja večine, ki utemeljuje veljavnost izpodbijane določbe. Sodišče tam izrecno zatrjuje (glej točki 29 in 30), da je določba veljavna, ker še ni bila uporabljena. Takšne zamenjave pojmov veljavnosti in uporabe sodišče sploh ne utemeljuje, čeprav je njuno razlikovanje v doktrini in v sodni praksi ustaljeno, kot topos pa vse prej kot zlahka ovrgljivo.

39Dejansko se abstraktna presoja ustavnosti per conceptionem nanaša na veljavnost predpisa in ne na njegovo uporabljanje ali uporabo. V pravu niso redki primeri, v katerih se uporablja kak star zakon, čeprav ni vel veljaven. Uporablja se zato, ker je veljal v času, ko je do presojanega dejanja prišlo. Per conceptionem pa se v takem primeru zakon ne more izpodbijati v postopku abstraktne presoje ustavnosti predpisa. Cilj takšne presoje je objektivna ustavnost pravnega reda, zato se neustavne zakone razveljavi. Zakon, ki ne velja več, ni del pravnega reda. Nečesa kar ni veljavno, se niti ne da razveljaviti. Poleg tega pa bi bilo absurdno trditi, da so del določenega pravnega reda vse določbe, ki se v tem pravnem redu uporabljajo, na primer po pravilih mednarodnega zasebnega prava. Izpodbija se lahko zgolj odločitev, ki neveljaven zakon uporablja v konkretnem primeru. To odločitev se lahko izpodbija v postopku konkretne presoje ustavnosti. Kljub vsemu, kot smo videli, pa so sodniki v danem primeru zavrgli tak poskus, saj pritožniki pred tem niso izrabili rednih pravnih sredstev.

2.2 Ustavna ocena izpodbijane določbe (drugi argumentativni niz)

40Na tem mestu sodišče preide k obravnavi in utemeljevanju prve točke odločbenega izreka. Sintagma tretjega odstavka 3. člena izpodbijanega zakona: »večina volilcev, ki so glasovali,« se da razumeti na dva načina. Po prvi razlagi se sintagma ozira na vse volilce, ki so glasovali na referendumu (tj. pri kateremkoli od treh predlogov); posledično se pri ugotovitvi zahtevane večine upošteva število oddanih glasovnic (vsi trije predlogi so na enotni glasovnici). Po drugi razlagi se omenjena sintagma ozira samo na tiste volilce, ki so se pri posameznem vprašanju izrecno opredelili. Da bi lahko ocenilo, kateri od obeh pomenov je skladen z ustavo, je moralo preučiti namen zakonodajalca, pojmovni kontekst zakona, mesto izpodbijane določbe v strukturi zakona, ustavno določenost in relevantno ustavnosodno prakso. Sodišče to preuči eno za drugim. Na koncu sklene, da prva razlaga ni skladna z ustavo in da je z njo skladna zgolj druga razlaga izpodbijane zakonske določbe.

41Odslej ne bom posebej ponazarjal formalnologične razsežnosti posameznih argumentativnih nizov. Že zgoraj smo videli, da se lahko z dodajanjem premis poustvari veljavnost vsakega argumenta. Tak, kot je zapisan v obrazložitvi, ima prvi argumentativni niz, ki se nanaša na procesne predpostavke, dejansko manj preskokov v sklepanju kot ta, ki utemeljuje prvo točko ustavnosodnega izreka. Vseeno pa v formalnologičnem pogledu slednji nima večjih napak, zato lahko preidemo neposredno k razčlenitvi in oceni njegove pragmatične in materijalne razsežnosti.

  • 22 Toulmin 1958 (op. 19).

42Toulminov model razčlembe22 je uporabljen in prikazan na naslednjih straneh v Okviru št. 2:

43Ob predpostavki, da imamo opraviti z dobro argumentacijo v skladu s toulminovim pojmovanjem, moramo opaziti, da je najmočnejši člen v nizu podargument 2.4 (»ustavna določenost«) in da so argument 2 in podargumenta 2.1 (»namen zakonodajalca«), 2.2 (»pojmovni konekst zakona«) tisti, v katerih je bilo samo vzporejanje trditev in razlogov zanje očitno izpodbijano, zaradi česar je bilo treba navesti tudi jamstva. Če nadalje vsaj deloma poustvarimo še dialog med ustavnosodniško večino in sodniki, ki se z njo ne strinjajo (vključujoč torej argumente iz odklonilnih ločenih mnenj), lahko tudi dejansko preverimo dialektično ustreznost obravnavanega argumentativnega niza. Takole gre poustvarjeni dialog:

Večina: Zakon se da obdržati z ustavnoskladno razlago izpodbijane določbe.
Nasprotniki: Ne, ne; zakona se ne da razlagati, ampak se ga mora razveljaviti (če se že sprejme, kot to stori večina, da imamo opraviti z zakonom, ki je še vedno v veljavi).
Večina: To ne drži. Dejansko je prva razlaga zakona neskadna z ustavo, zato ker (med drugim) potvarja voljo posamičnega volilca, s tem da avtomatično predpostavlja, da glasovati za določen predlog pomeni tudi glasovati proti drugima dvema predlogoma.Vendar pa druga razlaga ni neskladna z ustavo. Med drugim namreč izpolnjuje tudi zahteve, ki jih je ustavno sodišče uveljavilo s sodno prakso in ki nalagajo, da se v primeru več izključujočih predlogov opravi več referendumov na isti dan, tj. z ločenimi glasovnicami za vsak predlog posebej.
Nasprotniki: Nobena od dveh razgal se ne izogne neskladnosti sistema z ustavnimi zahtevami. Če je prva razgala dejansko neskladna z ustavo, zato ker posamičnemu volilcu dopušča glasovati za več kot en predlog [primerjaj argument št 2.4.3], je druga razlaga – v nasprotju z rešitvijo iz ustavnosodne judikature – neskladna z ustavnimi zahtevami zato, ker volilcu ne omogoča, da bi se pri posameznem predlogu vzdržal. Poleg tega se izidov ne da naknadno razlagati, kot da bi imeli opravka z več referendumi na isti dan, saj zakon – in na glasovnicah natisnjena navodila volilcem (!) – izrecno pravijo, da se sme glasovati zgolj za en predlog.

  • 23 O pogosto spregledanih pasteh, ki pri ugotavljanju izida večinskih odločitev grobo potvarjajo voljo (...)

44V obrazložitvi ni najti nobenega odgovora na zadnji argument. Zato je s pragmatično-dialektičnega vidika trditev ustavnosodne večine neutemeljena. Spet je bila namreč moč argumenta zamenjana z argumentom moči: jakostjo petih glasov proti razpravljanju treh. Napake bi bilo v tem delu mogoče iskati tudi z materialnega zornega kota.23 A v tem pogledu sam želim pozornost izostriti v argumentu, ki sem ga oštevilčil z 2.4.2.

45Sodišče v njem pove, da bi prva razlaga (beri: »vsi volilci«) predstavljala kršitev načela enakosti pred zakonom:

V konkretnem primeru bi sporna ureditev med drugim motivirala zagovornike veljavne zakonske ureditve, da vlagajo zahteve za razpis referenduma samo zato, da bi povzročili cepitev glasov in tako preprečili sprejem kakršnekoli odločitve na referendumu (primerjaj razloge iz odločbe št. U-I-266/96, OdlUS V, 124).

46Tak argument bi lahko bil veljaven, če bi šlo za zakon, po katerem bi predloge lahko vlagali v negotovi prihodnosti. Vendar pa tu govorimo o zakonu za enkraten primer, tj. za osmodecemberski referendum, ki se je odvil dve leti pred odločanjem v obravnavani zadevi. Poznamo tudi že vse tri predloge: večinski sistem, proporcionalni sistem in mešani sistem. Četudi bi bila v namenu zadnjega res le cepitev glasov (ker bi morda Državni svet dejansko zagovarjal veljavno ureditev), se argumenta v konkretnem primeru ne more ubesediti niti z glagolom spodbuditi niti v pogojniku, saj se, prvič, da nekoga spodbuditi samo za dejanja v prihodnosti in, drugič, pogojnika ne moremo uporabljati za poznano preteklost.

47Tisto, s čimer bi sodišče morda res lahko utemeljevalo trditev 2.4.2 (kršitev načela enakosti pred zakonom) je precej bolj zapleteno:

Tako podporniki nove kakor zagovorniki veljavne zakonske ureditve so v igri referenduma enakopravni igralci. Obe skupini imata nasprotujoče si interese. Čeprav obe skupini ne igrata po istih strateških pravilih (veljavne ureditve zagovorniki ne dajejo na referendum), je treba zagotoviti, da nihče izmed njih ne bo v zapostavljenem položaju. Uspeh mora biti tako za ene kot za druge na enak način odvisen od možnega vpliva na ravnanja volilcev. Če se izpodbijano določbo razlaga v prvem pomenu (»večina oddanih glasovnic«), se možnost vpliva zagovornikov veljavne ureditve postavlja v ugodnejši položaj kot možnost vpliva podpornikov neke nove ureditve, saj ima podporno dejanje slednjih manjšo težo kot pred zakonom formalno enako nasprotno dejanje zagovornikov veljavne ureditve. Če na referendum postavim en sam predlog, je namreč verjetnost uspeha novega proti obveljavitvi starega 50 proti 50. Če sta na referendumu dva nova predloga, pa je po prvi razlagi »za uspeh zahtevane večine«, verjetnost uspeha kateregakoli od novih predlogov proti staremu 25 proti 75.

48To ni nujno najmočnejši argument, vendar je z materialnega vidika tak vsaj veljaven, dejanski argument ustavnosodniške večine pa to iz zgoraj navedenih razlogov ni.

2.3 Ugotovitev izida referenduma (tretji argumentativni niz)

49V tem sklopu obrazložitve se utemeljuje drugo točko odločbenega izreka. Sodišče pove: na izvedenem referendumu se je izkazalo, da je edino predlog 43.710 volilk in volilcev dobil več glasov za kakor proti. Do odločanja o zadevi niti Republiška volilna komisija niti Državni zbor nista izidov refendumskega glasovanja ugotovila na način, ki bi razglasil, kateri od predlogov (če sploh kateri) je bil potrjen. Da bi sodišče zagotovilo ustrezno izvršitev svoje odločbe iz prve točke izreka, je uspešnost referendumskih izidov ugotovilo samo in jih s to odločbo tudi neposredno razglasilo.

50S formalnega vidika sta v tem sklepanju vsaj dva preskoka; manjkata namreč dve normativni premisi. Vseeno pa pravni strokovnjak formalno veljavnost argumenta poustvari brez težav. Drugače je z veljavnostma pragmatične in materialne razsežnosti tega tretjega argumentativnega niza. S Toulminovimi prijemi ga razčlenimo tako, kot ponazarja Okvir št. 3:

51Iz Iz tega bi se dalo sklepati, da skoraj ni česa utemeljevati. Vendar odklonilna ločena mnenja kažejo, da je bil ta del v resnici precej sporna.

  • 24 Takrat Uradni list RS, št. 15/94. Zdaj ZUstS-UPB1, Uradni list RS, štč 64/07 (www.uradni-list.si).

52Ustavnosodniška manjšina namreč trdi, da izidov ni nujno razglasiti v sami odločbi sodišča; da bi bilo primernejše, če se razglasitev izidov naloži Republiški volilni komisiji. Na to večina ne odgovori., iz česar lahko sklepamo, da ji ustreza golo opiranje na institucionalno legitimnost ustavnega sodišča. To je po 40. členu Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS)24 res pristojno, da samo določi, če se mu to zdi potrebno, način in organ izvršitve ustavnosodne odločitve. Čeprav je sodišče tu prvič odločilo, da bo svojo odločbo izvršilo samo, ne gre za kršenje njegovih pristojnosti, ampak za ustavno politiko, za katero lahko rečemo zgolj to, da je bolj ali manj (ne)primerna.

53Z materialnega vidika zato v tem primeru ne gre za napačen sklep; opraviti imamo le za presojo institucionalne moči in razmerij v nekem določenem trenutku. To pa je tisto, kar bi moralo biti z vidika razpravne legitimnosti jasno izpostavljeno in (vsaj količinsko) tudi bolje utemeljeno v pragmatični razsežnoti danega argumenta.

2.4 Obvezna narava referendumske odločitve (četrti argumentativni niz)

54Zadnji sklop obrazložitve utemeljuje tretjo, četrto in peto točko ustavnosodnega izreka. Sodišče pozove Državni zbor, naj v razumnem roku šestih mesecev sprejme zakon, ki bi vzpostavil tak volilni sistem, kakršnega je potrdilo referendumsko glasovanje. Ustavna določba, ki Državni zbor veže na rešitev potrjeno z referendumom, po mnenju sodišča predstavlja pozitivno obveznost, ki ni le politična ali moralna, temveč tudi pravna. Državni zbor ne more v nedogled odlašati z izpolnitvijo te zahteve. Zakon sicer ne postavlja nobenega roka. Za sodišče pa to predstavlja pravno praznino, ki je neskladna z ustavo. Zato zakonodajalcu nalaga, da praznino zapolni. Poleg tega sodišče ugotovi, da je z ustavo neskladna določba, ki na eno leto omejuje negativno obveznost, tj. da Državnega zbora ne sprejme zakona, ki bi nasprotoval referendumsko potrjeni rešitvi. Sodišče zakonodajalcu naloži odpravo te neustavnosti.

55Formalna razsežnost četrtega argumentativnega niza je pomanjkljiva že v tem grobem prerezu; dejansko manjkajo pomembne normative premise. Vseeno pa ni nemogoče poustvariti formalnologične njegove veljavnosti, podobno kot smo pokazali v Dokazu št. 1. Težava je le v tem, da se razlogov, ki bi lahko utemeljili manjkajoče premise, ne najde v nobenem delu obrazložitve. Vendar je to že problem pragmatične razsežnosti danega argumenta.

56Kot bomo videli je shema odnosov med tremi argumenti zelo zapletena. Podargument 4.1 utemeljuje vse tri argumente – 4, 5 in 6. Argumentoma 4 in 5 daje razlog, ki utemeljuje trditvi. Argumentu 6 pa podargument 4.1 daje jamstvo, ki povezuje razloge in trditev. Poleg tega je tudi argument 5 razlog, ki utemeljuje trditev v argumentu 4. Zato je argument 5 tudi podargument argumenta 4. Takšna bi bila lahko ponazoritev:

  • 25 Toulmin 1958 (op. 19).

57Posledično je prav tako težko poustvariti te argumentev v skladu z modelom Stephena Toulmina25. Mogočo razčlembo prikazujem na naslednjih straneh v Okviru št. 4:

58Večina torej smatra, da ustavna določba, ki Državni zbor zavezuje z izidom referenduma, nalaga pozitivno obveznost (glej podargument 4.1). Ta razlaga je nova; glede nje si pravna stroka ni enotna vendar ustavnosodniška večina svojega stališča ne utemeljuje. Omeni pa instrumente oblasti, ki bi jih sodišče lahko uporabilo v prihodnosti, če Državni zbor njegove odločitve ne bi spoštoval: razveljavitev zakona, ugotovitev neustavnosti, naložitev odprave neustavnosti. To je še en primer, kjer se je uporabilo argument avtoritete. Poleg tega pa ta niti ni prepričljiv, če vemo, da se je v mesecu dni po odločitvi mandat iztekel štirim od petih sodnikov, ki v tem primeru sestavljajo večino.

  • 26 Ustava RS (op. 9).

59Podobno tudi razglasitev pravne praznine (argument št. 5) izhaja iz razlage, da ustavna določba vzpostavlja pozitivno obveznost (podargument 4.1). Posledično je z materialnega vidika tudi ta argument z razlogi neutemeljen. Isto pa velja še za razglasitev neustavnosti v četrti točki izreka obravnavane odločbe (argument št. 6), ki je prav tako utemeljevana z obstojem pozitivne obveznosti, ki jo vzpostavlja 90. člen Ustave26, kot ga molče (in torej brez obrazložitve) razume ustavnosodniška večina (podargument 4.1).

  • 27 Člen 82 Ustave RS (op. 9).

60Odklonilna ločena mnenja takšno razlago zavračajo. Po njihovem ni smotrno nalagati obveznosti, ki se je ne da učinkovito sankcionirati. Vprašanje je zato naslednje: Kako lahko od poslancev učinkovito zahtevamo neko dejanje, če se ti ne stinjajo? Poleg tega pri glasovanju o zakonih poslanci že po Ustavi niso vezani na nikakršna navodila.27 Zato se nekaterim zdi, da je razlaga pravzaprav absurdna. Argument žal ostane brez odgovora.

3 Zaključek

61Čeprav v tem besedilu ne razčlenjujem odklonilnih ločenih mnenj, lahko zatrdim, da so bolje utemeljena. Morda zato, ker ne morejo računati na argument moči. Verjetno tudi zato, ker se obračajo neposredno na (proti)argumente večine, zaradi česar s pragmatično-dialektičnega vidika posledično uživajo večjo legitimnost. Poleg tega pa gre za krajša in strukturno bolje oblikovana besedila. Zato jih je lažje razumeti. In če jim dejansko manjkajo tudi nekatere premise (ki so torej zamolčane), sodniki v odklonilnih ločenih mnenjih ne zakrivijo večjih argumentativnih napak.

62Vprašanja, kdo ima dejansko prav, se s to oceno ne dotikam. Ugotovljam pa, da je ustavnosodniška večina pri utemeljevanju slabo uporabila razloge za trditve, tudi kadar jih je imela. Ta odločba zato ne uživa razpravne legitimnosti, očitno stavi vse na institucionalno legitimnost. Ne izkazuje statične veljave normativne odločitve, ampak le dinamično – v Kelsnovem pomenu tega izraza. Takšna je bila verjetno tudi pred desetimi leti splošna ocena odločbe U-I-12/97 v naši pravni skupnosti: veliko jih odločbe ni podpiralo vsebinsko, kljub temu pa je niso želeli pretirano kritizirati, saj je bila v devetdesetih letih avtoriteta sodišča v slovenskem ustavnem sistemu še vedno nekoliko šibka; za pravnike prešibka. Še posebej v razmerju do zakonodajalca. Morda pa bi danes tudi to lahko spremenila ustreznejša argumentacija?

  • 28 Ernesto Galindo Sifuentes, La estructura argumentativa de las sentencias, referat, I Jornadas de an (...)

63S kritično razčlembo sm se v teh vrsticah lahko osredotočil zgolj na pomanjkljivosti v utemeljitvi izbrane sodne odločbe. Vsaka učna ura pa bi morala vključevati tudi dobre zglede. Pri oblikovanju kakovostnih argumentov ali prepoznavanju takšnih argumentov v praksi lahko precej pomaga naslednjih ducat vprašanj28:

  • (i) Je mogoče argumente v besedilu hitro prepoznati?

  • (ii)So premise jasno ločene od sklepov?

  • (iii) Je uporabljena ustrezna argumentativna oblika?

  • (iv) Kakšna je struktura argumentacije?

  • (v) Ali utemeljitev uporablja induktivno, deduktivno, abduktivno ali analogno sklepanje?

  • (vi) Je trditev, ki jo je treba dokazati, jasno izpostavljena?

  • (vii) Se trditevutemeljuje z dejanskimi ali normativnimi premisami?

  • (viii) Gre za premise, ki so resnične, verjetne, ustrezne, zadostne, sprejemljive?

  • (ix) Se sklep opira na črko zakona, doktrino ali sodno prakso?

  • (x) Je sklep gotov, verjeten, možen?

  • (xi) Ali je argumentacijo mogoče izboljšati?

  • (xii) V katerem delu je argumentacijo mogoče izboljšati: v premisah, v strukturi, v podlagah ali v sklepih?

Top of page

Notes

1 Odločba je sprožila celo vrsto odzivov, s čimer je slovenski pravni znanosti gotovo dala svoj prispevek. Ker povedanega ne želim povzeti, vsaj primeroma navajam nekaj zanimivih člankov: Ciril Ribičič, Zakonodajalčeva volja, Pravna praksa 23/1998, 34–36. Janez Pogorelec, Referendum, volitve in – ustavna odločba, Pravna praksa 5/1999, prologa, i–viii. Silvij Šinkovec, Zahteva za varstvo zakonitosti ni izjemno pravno sredstvo državnega tožilca zoper odločbe US, Pravna praksa 8/1999, 8–9. Matevž Krivic, O možnostih izjemnega izpodbijanja najvišje in zadnje sodne odločitve (I. in II.), Pravna praksa 10/1999, 21–23 in 11/1999, 30–33. Ivan Kristan, Pravna država in ustavno sodišče. Na rob odločbi o referendumu o volilnem sistema, Pravna praksa 17/1999, 32–35. Matevž Krivic, Memorandum o ustavnopravnih vprašanjih v zvezi z odločbo US RS, št. U-I-12/97, Pravna praksa 17/1999, 36–40. Aleksander Bajt, Za novi volilni sistem (1 in 2), Mag 7/1999, 46–49 in Mag 8/1999, 46–49. Peter Jambrek, Oblast brez mask in ustava, Nova revija (1999) 204/5, 1–20. Peter Jambrek, Meritorna vsebina ustavne sodbe, Nova revija (1999) 204/5, 48–56. Peter Jambrek in Klemen Jaklič, Prispevek k mnenju Beneške komisije o ustavnih spremembah, ki zadevajo volilno zakonodajo v Sloveniji, Pravna praksa 33/2000, priloga, xi–xv. Glej tudi mnenje Beneške komisije Sveta Evrope, Opinion CDL(2000)013 on the constitucional amendments concerning legislative elections in the Republic of Slovenia (www.venice.coe.int/docs/2000/CDL-INF(2000)013-e.asp).

2 Manuel Atienza, El Derecho como Argumentación, Barcelona, Ariel, 2006.

3 Vsakršen pomislek ali komentar bo dobrodošel na: andrej.kristan@gmail.com.

4 Glej Uradni list RS, št. 44/96, 51/996 – odločba US in 53/96. Arhiv Uradnega lista RS je dostopen brezplačno na spletišči: www.uradni-list.si.

5 Poročilo 1-1/92-96/R; glej Uradni list RS, št. 75-4020/96, str. 7610.

6 Uradni list, št. 57/96 (www.uradni-list.si). V naši ustavnosodni praksi preobrazba ustavne pritožbe v pobudo za oceno ustavnosti ni nekaj običajnega. Zato čudi, da sklep Up-341/96 ni bil objavljen v običajnih sredstvih kot je Uradni list RS, pač pa zgolj na spletni strani Ustavnega sodišča. Kljub temu nas tu ne bodo zanimali razlogi, ki takšno ravnanje morda utemeljujejo, saj stricto sensu to ni del ocenjevane odločbe. Zapomnimo si samo to, da imamo de iure opravka z abstraktno presojo ustavnosti, vloženo na pobudo določenega števila državljanov, čeprav so pritožniki z ustavno pritožbo de facto uporabili pravno pot konretne presoje.

7 V nemški doktrini tak zakon imenujejo Einzelfallgezetz, izraz pa v svojem odklonilnem ločenem mnenju uporabi tudi sodnik Krivic.

8 Čl. 2 Zakona NGUIG.

9 Čl. 23 ZRLI, takrat Uradni list RS, št. 15/1994, 13/1995 – odl. US U-I-47/94, 34/1996 – odl. US U-I-201/96, 38/1996 in 43/1996 – odl. US U-I-266/1996.

10 Poročilo Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistema, ki je bil 8. decembra 1996 (št. 1-1/92-96), Uradni list 75/1996, 7610 (www.uradni-list.si).

11 Glej na primer Tony Sauvel, Histoire du jugement motivé, Revue du droit public et de la scinece politique en France et à l’étranger, (1955) 71, 5–53. La motivation. Actes du colloque Limoges (1998), Association Henri Capitan des amis de la culture juridique, Paris, L. G. D. J., 2000.

12 Manuel Atienza, El Derecho como Argumentación, Barcelona: Editorial Ariel, 2006.

13 Spomnimo: ustavno pritožbo (tj. sredstvo konkretne presoje) je s sklepom Up-341/96 sodišče de iure spremenilo v pobudo za oceno ustavnosti (tj. sredstvo abstraktne presote).

14 Lahko bi uporabili tudi predikatno logiko, a je za naš zgled že to dovolj.

15 Hans Kelsen, Théorie pure du droit, 2e ed., (trad. fr.), Pariz, Dalloz, 1962, 258–261.

16 Kelsen je dejansko rekel, da je pravo sistem, ki je v bistvene dinamičen. PROTI: Michel Troper, ki nazorno pokaže pomen obeh pojmovanj veljavnosti za moderne pravne sisteme. Glej Michel Troper, Pour une théorie juridique de l’Etat, Pariz, PUF (Leviatán), 1994, 174. Tudi: La philosophie du droit, Pariz, PUF (Que sais-je ?), 2003, 81–83.

17 Po Kelsnu je logika statičen normativni sistem, taka pa sta tudi morala in pravila (družabnih) iger.

18 PROTI: Alchourrón in Bulygin, Introducción a las metodologías de las ciencias jurídicas y sociales, Alicante, Biblioteca virtual Miguel de Cervantes, 2000. Postavljanje Alchourróna in Boulygina v nasprotje s Kelsnom je lahko vprašljivo, vendar tu ni mesta, da bi o tem razpravljal zdaj.

19 Stephen Toulmin, The Uses of Argument (1958), Cambridge, Cambridge University Press, 2003. Glej tudi Manuel Atienza, Las razones del derecho. Teoría de la argumentación jurídica, Madrid, Centro de Estudios Políticos y Constitucionales, 1991.

20 Kot trditev prevajam angl. claim, kot razloge angl. data, kot jamstvo angl. warrant, kot opora pa angl. backing.

21 Tudi ta dokaz, po katerem gre v tem primeru za petitio principii, je seveda mogoče logično izpodbiti – z uvajanjem novih premis ali spodbijanjem mojih.

22 Toulmin 1958 (op. 19).

23 O pogosto spregledanih pasteh, ki pri ugotavljanju izida večinskih odločitev grobo potvarjajo voljo posameznikov, je z matematično ostrino pisal že Condorcet, Essai sur l'application de l'analyse a la probabilite des decisions rendues a la pluralite des voix, Pariz, 1785 (dostopno na spletišču: gallica.bnf.fr). To, še vedno temeljno delo je v naših krajih slabo poznano. Zdi se, da ga celo spoštovani Bajt 1999 (op. 1) ni poznal. Na našem primeru se s "Condorcetovim paradoksom" in poskusom matematično pravilne ugotovitve izida ne moremo poigrati, saj poročilo o ugotavljanju izida (op. 5) ne vsebuje za to potrebnih podatkov.

Poročilo sicer pove, kateri načini glasovanja so neveljavni (glej spodnjo tabelo: 1-4, 7, 10, 14, 19)in koliko volivcev je glasovalo trikrat proti (27), spusti pa preostalih osemnajst podatkov, ki so potrebni za pravilen izračun: koliko volivcev, ki so glasovali za enega od predlogov, se je pri preostalih dveh predlogih vzdržalo (5, 11, 13), koliko jih je glasovalo proti obema preostalima predlogoma (9, 21, 25); koliko se jih je vzdržalo le pri enem od preostalih dveh predlogov in koliko pri drugem (6, 8, 12, 16, 20, 22)? Koliko volivcev, ki niso glasovali za nobenega od predlogov in so glasovali proti dvema predlogoma, se je vzdržalo pri prvem, drugem in koliko pri tretjem predlogu (18, 24, 26)? Vseh sedemindvajset možnosti glasovanja ponazarja razpredelnica:

Image 17.jpg

24 Takrat Uradni list RS, št. 15/94. Zdaj ZUstS-UPB1, Uradni list RS, štč 64/07 (www.uradni-list.si).

25 Toulmin 1958 (op. 19).

26 Ustava RS (op. 9).

27 Člen 82 Ustave RS (op. 9).

28 Ernesto Galindo Sifuentes, La estructura argumentativa de las sentencias, referat, I Jornadas de antiguos del Curso de Especialista en Argumentacion Juridica, Alicante, Univerza v Alicanteju, 2008.

Top of page

List of illustrations

URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-1.jpg
File image/jpeg, 88k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-2.jpg
File image/jpeg, 556k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-3.jpg
File image/jpeg, 1.1M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-4.jpg
File image/jpeg, 472k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-5.jpg
File image/jpeg, 296k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-6.jpg
File image/jpeg, 96k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-7.jpg
File image/jpeg, 172k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-8.jpg
File image/jpeg, 900k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-9.jpg
File image/jpeg, 1.8M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-10.jpg
File image/jpeg, 308k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-11.jpg
File image/jpeg, 1.2M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-12.jpg
File image/jpeg, 1.5M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-13.jpg
File image/jpeg, 1.2M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-14.jpg
File image/jpeg, 1.5M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-15.jpg
File image/jpeg, 1.2M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-16.jpg
File image/jpeg, 1.5M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-17.jpg
File image/jpeg, 152k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-18.jpg
File image/jpeg, 708k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-19.jpg
File image/jpeg, 1.2M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-20.jpg
File image/jpeg, 224k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-21.jpg
File image/jpeg, 1.2M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-22.jpg
File image/jpeg, 1020k
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-23.jpg
File image/jpeg, 1.5M
URL http://revus.revues.org/docannexe/image/902/img-24.jpg
File image/jpeg, 596k
Top of page

References

Bibliographical reference

Andrej Kristan, « Razpravna ali institucionalna legitimnost posamezne ustavno(sodne) odločitve », Revus, 7 | 2008, 51-86.

Electronic reference

Andrej Kristan, « Razpravna ali institucionalna legitimnost posamezne ustavno(sodne) odločitve », Revus [Online], 7 | 2008, Online since 05 January 2012, connection on 24 April 2017. URL : http://revus.revues.org/902 ; DOI : 10.4000/revus.902

Top of page

About the author

Andrej Kristan

Andrej Kristan je rojen leta 1979 v Kranju. Po diplomi na pravni fakulteti v Ljubljani, je študiral na več evropskih univerzah: francoske pravne študije v Poitiersu, filozofijo prava v Parizu (Panthéon-Assas), zgodovino pravnih institucij v Poitiersu, pravno argumentacijo v Alicanteju, pravoslovje pa na Evropski akademiji za pravno teorijo v Bruslju. Trenutno je na študijskem obisku na Oddelku za pravno kulturo Giovanni Tarello v italijanski Genovi. Kot odvetniški pripravnik je zaposlen v Kranju. V slovenščini je v zadnjem času objavil odgovor prof. Albinu Igličarju z naslovom Za razpravo o družbotvornem pomenu ideoloških simbolov, Pravna praksa 10/2008. V angleščnini je pred izidom njegov članek o pravu in hipertekstni književnosti (F. Ost in J. Gaakeer, (ur.), West Legal Publishers, 2008).

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org