Skip to navigation – Site map
Revusov kanon

Tû-Tû

Alf Ross
Translated by Andrej Kristan
p. 86-100

Abstracts

In this famous article, Ross described a fictional South Seas island society, in which the following rules are in use: (1) If a man encounters his mother-in-law he is tû-tû. (1’) If a man has eaten of chief’s food he is tû-tû. (1’’) If a man ... (2) If a man is tû-tû, he shall be subjected to a ceremony of purification. According to Ross, an assertion that someone is tû-tû, can be verified by proving the existence of either the first or the second state of affairs, i.e. the factual antecedent or the legal consequent. This is true, Ross observed, even though the word tû-tû is devoid of any meaning, pure superstition or nonsense. In fact, one could omit using the term altogether, for it is plain that quite apart from what “tû-tû” stands for, or even if it stands for nothing whatsoever, the two pronouncements (1 and 2 above), when combined in accordance with the usual rules of logic, will amount to the same thing as the following pronouncement: (3) If a man has eaten of chief’s food he shall be subjected to a ceremony of purification.

Similarly, Ross argued that our legal concepts like “ownership”, “claim”, “territory”, “marriage” and other words, when used in legal language, have the same function as the word “tû-tû”; they are words without meaning, i.e. without any semantic reference, and serve a purpose only as a technique of presentation. That is, they serve as an intermediate link, or an »intervening vehicle«, while affording an economy of expression. For instance, there are many conditioning states of affairs (juristic facts) Fi from which one may infer ownership O: purchase, occupation of res nullius, inheritance, etc. And there are many conditioned states of affairs (legal consequences) Ci that follow from a conclusion of ownership O: claim for recovery against those who retain the thing in their possession, claim for damages against those who culpably damage the thing, etc. Ross argued that ownership O merely stands for the systematic connection saying that each and every conditioning fact entails the totality of legal consequences, or, put in other terms, that a cumulative plurality of legal consequences is connected to a disjunctive plurality of conditioning facts. This function, however, would be fulfilled even if for the concept of rights, “ownership”, “marriage”, etc., there were substituted “old cheese” or “tû-tû” or any other word.

Top of page

Editor's notes

Opomba prevajalca*

Full text

  • 1 Ečhin Odkin, The Ajîc-kifonian Way of Life. Studies in Taboo and Tû-tû, Rejkin, 1950.

1Na otokih Ajîzuli v Južnem Pacifiku živi pleme Ajîc-kif, ki se ga ima na splošno za enega najbolj primitivnih ljudstev današnjega sveta. Njihovo civilizacijo je nedavno opisal ilirski antropolog Odkin,1 iz čigar prikaza je vzeto, kar sledi.

2To pleme, po gospodu Odkinu, verjame, da v primeru, ko so prekršeni določeni tabuji – na primer če moški občuje s svojo taščo ali če je ubita totemska žival ali če je kdo jedel za poglavarja pripravljeno hrano – pride do nečesa, čemur rečejo tû-tû. Pravijo tudi, da »postane tû-tû« oseba, ki je kršitev zagrešila. Zelo težko je razložiti, kaj imajo s tem v mislih. Morda se razlagi še najbolj približamo, če rečemo, da si tû-tû predstavljajo kot kakšno nevarno silo ali okužbo, ki se prime kršitelja in celotni skupnosti grozi z nesrečo. Iz tega razloga se mora osebo, ki postane tû-tû, podvreči posebnemu obredu očiščenja.

3Ta zanimiva, a prav nič nenavadna pripoved me je pripeljala do naslednjega razmišljanja.

4Očitno je, da pleme Ajîc-kif živi v najhujšem vraževerju. »Tû-tû« ni seveda prav nič, je beseda brez vsakršnega pomena. Zanesljivo sicer zgornji primeri kršitev tabuja porajajo različna naravna občutja (kakršen je občutek zaprepadenosti in strahu), seveda pa ti niso nič bolj kot drugi oprijemljivi pojavi tisti, ki se jih imenuje s tû-tû. Govorjenje o »tû-tû« je popoln nesmisel.

5Vseeno pa, in to je zanimivo, je iz prikaza, ki ga je dal gospod Odkin, razvidno, da mora ta beseda, navkljub umanjkanju pomena, v vsakdanjem jeziku teh ljudi opravljati neko funkcijo. Zdi se, da so tû-tû izreki zmožni izpolnjevati dve glavni funkciji vsakega jezika: predpisovati in opisovati ali, če smo natančnejši, izražati ukaze oziroma pravila in podajati trditve o dejstvih.

  • 2 O razliki med opisujočim in predpisujočim jezikom glej npr. Richard M. Hare, The Language of Morals(...)

6Tu bi verjetno moral reči kakšno besedo o tem, kaj pomenita izraza »trditev« in »predpis«.2

7Če rečem v treh različnih jezikih: »Moj oče je mrtev«, »Mein Vater ist gestorben« in »Mon père est mort«, imamo tri različne stavke, a eno samo trditev. Ne glede na njihove različne jezikovne oblike se vsi trije stavki ozirajo na eno in isto stanje stvari (»mrtvost mojega očeta«), to stanje stvari pa je zatrjevano kot v resnici obstoječe, kot različno od zgolj umišljenega. Stanju stvari, na katerega se nek stavek ozira, se reče *pomenski ozir. Natančneje se ga da opredeliti kot tisto stanje stvari, ki je s trditvijo povezano takole: če se predpostavlja, da stanje stvari dejansko obstaja, potem je predpostavljeno tudi trditev resnična. Kaj je pomenski ozir nekega stavka, bo odvisno od jezikovnih rab, ki prevladujejo v skupnosti. Glede na te rabe neko določno stanje stvari spodbudi izjavo: »Moj oče je mrtev.« To stanje stvari tvori pomenski ozir izreka, vzpostavljeno pa je lahko povsem neodvisno od kakršnihkoli miselnih predstav o smrti, ki bi jih govorec sploh lahko imel – na primer, da se duša ob smrti loči od telesa.

8Če po drugi strani svojemu sinu rečem: »Zapri vrata!«, ta stavek povsem razumljivo ne izraža nobene trditve. Resda se ozira na neko stanje stvari, a vendar na povsem drugačen način. To stanje stvari (»zaprtost vrat«) ni oznamovano kot dejansko obstoječe, ampak je predstavljeno kot navodilo za ravnanje mojega sina. Za takšne izreke pravimo, da izražajo predpis.

9Prikaz gospoda Odkina nam dopušča domnevati, kot je bilo že rečeno, da lahko izreki tû-tûja kljub njihovi dozdevni brezpomenskosti prav dobro služijo za izraženje trditev in predpisov. Zdaj pa poglejmo, kako se da to razložiti.

a) Izražanje predpisa

10Glede na Odkinov prikaz sta v skupnosti plemena Ajîc-kif med drugimi v rabi naslednja dva izreka:

1. Če je neka oseba jedla poglavarjevo hrano, je tû-tû.
2. Če je neka oseba tû-tû, mora biti podvržena obredu očiščenja.

11Jasno je, da bosta – ne glede na to, kaj »tû-tû« pomeni, in celo če ne pomeni prav ničesar – zgornja dva izreka, združena v skladu z navadnimi pravili logike, povsem ustrezala naslednjemu izreku:

3. Če je neka oseba jedla poglavarjevo hrano, mora biti podvržena obredu očiščenja.

12To je očitno predpisujoč izrek, ki je povsem pomenljiv in brez najmanjše sledi misticizma. Ta rezultat ni v resnici nič presenetljiv, saj je enostavno posledica dejstva, da smo uporabili istovrstno tehniko poanzarjanja, kakor je tale: »Če velja x = y in y = z, potem velja x = z«; izjava pa drži, ne glede na to, kaj »y« pomeni in četudi ne pomeni prav ničesar.

b) Podajanje trditve

13Čeprav beseda »tû-tû« sama po sebi nima nobenega pomena, izreki, v katerih se ta beseda pojavlja, vendarle niso nastali slučajno. Kakor druge trditvene izreke tudi te v skladu s prevladujočimi jezikovnimi običaji spodbudijo povsem določna stanja stvari. To razloži, zakaj imajo tû-tû izreki pomenski ozir, čeprav beseda nima pomena. Izrek trditve »N. N. je tû-tû« se očitno pojavlja v prav posebni pomenski povezavi z zapleteno situacijo, v kateri se da razločiti dva dela:

(1) Stanje stvari, v katerem je N. N. bodisi jedel poglavarjevo hrano, ubil totemsko žival, ali občeval s svojo taščo itd. (Odslej imenovano: »stanje stvari 1«.)
(2) Stanje stvari, v katerem je veljavno pravilo, ki zahteva obred očiščenja, uporabljivo za N. N., kar se bolj natačno da opisati kot stanje stvari, v katerem bo N. N., če se temu obredu ne podredi, po vsej verjetnosti izpostavljen določenemu odzivu s strani skupnosti (lahko da je na primer usmrčen). (Odslej imenovano: »stanje stvari 2«.)

14Kadar obstaja to dvojno stanje stvari, se kot resničnega predpostavlja tudi izrek, da je N. N. tû-tû, izhajajoč iz dane opredelitve pa je omenjeno stanje stvari torej pomenski ozir tega izreka. Povsem drugotnega pomena je, da se pripadniki plemena Ajîc-kif tega sami ne zavedajo, temveč v svojih vraževernih umišljanjih izreku pripisujejo drugačen ozir (nastop nevarne sile), kot ga ta v resnici ima. To pa vseeno ne izključuje možnosti, da bi povsem sklepčno razpravljali o tem, ali je neka oseba v danih okoliščinah resnično tû-tû, ali ne. S sklepanjem se skuša pokazati, ali je oseba, o kateri govorimo, zagrešila katero od odločilnih kršitev tabuja in ali je očiščevalno pravilo zanjo posledično uporabljivo, ali ne.

15 Trditev, po kateri je N. N. tû-tû, se torej da preveriti, če dokazujemo obstoj bodisi prvega ali drugega stanja stvari. Ni pomembno katerega, saj sta v skladu s prevladujočo ideologijo v plemenu ti dve stanji stvari eno z drugim vedno povezani. Zato je enako pravilno reči: »N. N. je tû-tû, ker je jedel poglavarjevo hrano (in mora biti zato podvržen obredu očiščenja),« ali pa: »N. N. je tû-tû, ker je zanj uporabljivo očiščevalno pravilo (ker je jedel poglavarjevo hrano)«. Zadnje ne izključuje možnosti, da bi hkrati rekli: »Očiščevalno pravilo je uporabljivo za N. N., ker je tû-tû (ker je jedel poglavarjevo hrano)«. Blodni krog, ki iz tega navidezno izhaja, v resnici to sploh ni, saj beseda tû-tû ne pomeni prav ničesar, zato pa tudi ni nobene povezave, ne vzročne ne logične, med predpostavljenim tû-tû pojavom in uporabo očiščevalnega pravila. V resnici vse tri izjave – kot je označeno v dodanih oklepajih – vsaka na svoj način izražajo zgolj to, da mora oseba, ki je jedla poglavarjevo hrano, prestati neko obredno očiščenje.

  • 3 Strogo gledano bi tu moral razložiti, kaj razumem s pomenom besede ali njenim pomenskim ozirom. Ven (...)

16 To, kar je bilo rečeno tu, na noben način ne spreminja trditve, da je tû-tû beseda brez pomena.3 Samo izjavi »N. N. je tû-tû« – gledani v celoti – se da pripisati pomenski ozir. Vendar ta ozir ni takšne vrste, da bi bilo v njem mogoče razločiti kako resničnost ali lastnost, ki se jo lahko pripiše N. N. in ki ustreza besedi tû-tû. Oblika te izjave ne ustreza tistemu, na kar se ozira, ta neustreznost pa je seveda posledica vraževernih prepričanj, s katerimi pleme živi.

17 V izjavah, kakršne sledijo, je torej vsak poskus, da bi besedi tû-tû pripisali neodvisen pomenski ozir, obsojen na neuspeh:

1. Če je oseba jedla poglavarjevo hrano, je tû-tû.
2. Če je oseba tû-tû, mora biti podvržena obredu očiščenja.

18 Od tu bi kdo morda nadaljeval na enega od naslednjih mogočih načinov:

  • 4 Izjava 1 bi pomenila: »Če je oseba jedla poglavarjevo hrano, mora biti podvržena obredu očiščenja.« (...)

(a) V izjavi 1 bi tû-tû nadomestil s stanjem stvari 2, v izjavi 2 pa bi tû-tû nadomestil s stanjem stvari 1. Vsaka bi tako dobila svoj pomen.4

Vendar je ta rešitev nedopustna, saj obe izjavi tvorita zgornjo in spodnjo premiso za sklep, da mora biti oseba, ki je jedla poglavarjevo hrano, podvržena obredu očiščenja. Beseda »tû-tû« mora zato, če sploh kaj pomeni, gotovo pomeniti isto v obeh.

(b) V obeh izjavah bi tû-tû nadomestil s stanjem stvari 1.

To ni v redu, ker postane v tem primeru izjava 1 za sklepanje neuporabna in torej brez kakršnegakoli pomenskega ozira. Njen smisel bi namreč bil: »Če je oseba jedla poglavarjevo hrano, obstaja stanje stvari, v katerem je bodisi jedla poglavarjevo hrano ali ubila totemsko žival ali ...«

(Če bi tû-tû nadomestili s stanjem stvari 1, opredeljenim kot »stanje stvari, ki osebo naredi tû-tû«, nas to seveda ne bi pripeljalo nikamor, saj se s tem ne znebimo simbola tû-tû.)

(c) V obeh izjavah bi tû-tû nadomestil s stanjem stvari 2.

Tudi to ne bo v redu, saj v tem primeru izjava 2 postane za sklepanje neuporabna, kot izhaja po analogiji iz zgornjega odstavka.

19Gospod Odkin pripoveduje o švedskem misijonarju, ki je več let delal v plemenu Ajîc-kif in se domorodcem krčevito trudil dopovedati, da »tû-tû« ne pomeni prav ničesar in da je zoprno poganska vraževernost vztrajati, da se poraja nekaj mističnega in nedoločljivega zato, ker moški občuje s svojo taščo. V tem, seveda, je imel dobri mož povsem prav. Kljub temu pa je bila le pretirana gorečnost tista, ki ga je gnala k razglašanju za pregrešnega pogana vsakogar, ki je nadaljeval z rabo besede »tû-tû«. Pri tem je spregledal, kar smo prej nazorno pokazali, in sicer da kljub temu, da beseda sama po sebi nima nobenega pomenskega ozira, in ne glede na predstave o mističnih silah, ki so z njo povezane, lahko izreki, v katerih se beseda pojavlja, učinkovito služijo za izraženje predpisov in trditev.

20 Tej besedi, ki je brez pomena, bi se bilo seveda povsem mogoče izogniti in namesto dolgovezja:

1. Tisti, ki ubije totemsko žival, postane tû-tû.
2. Tisti, ki je tû-tû, mora prestati obred očiščenja;

21uporabiti neposredno izjavo:

3. Tisti, ki je ubil totemsko žival, mora skozi obred očiščenja.

22Kdo bi se lahko zato vprašal, če ne bi bilo – potem ko so se ljudje zavedli, da ni tû-tû nič drugega kot iluzija – koristno slediti temu načinu. Kot bom pokazal kasneje, temu vendar ni tako. Nasprotno, močne razloge, temelječe na tehniki izražanja, je mogoče navesti v prid nadaljni rabi tistih tvorb, ki vključujejo tû-tû.

23Vseeno pa je treba priznati, čeprav ima s tehničnega vidika izražanje s »tû-tû« določene prednosti, da bi v nekaterih primerih to lahko vodilo k nerazumnemu rezultatu, če bi navkljub vsem boljšim sodbam predstavi, da je »tû-tû« nekaj resničnega, dopustili uveljavljati svoj vpliv. Če bi se to zgodilo, mora biti naloga kritike, da nazorno pokaže napako in iz misli izloči usedlino takšnih umišljenih predstav. Pa tudi če bi bilo tako, ne bi bilo nobene podlage za opuščanje »tû-tû« izrazoslovja.

  • 5 Naj za neskandinavce povemo, da je »švedski misijonar« iz te pripovedi pravzaprav pokojni profesor (...)

24Nemara je zdaj vendar čas, da prenehamo s pretvarjanjem in odkrito priznamo, kar je moral bralec do tu ugotoviti že sam, namreč da se prispodoba tiče kar nas samih. Ta razprava se dotika uporabe izrazov kot »pravica« in »dolžnost«, opazovanih z novega zornega kota.5 Naša pravna pravila so namreč v veliki meri skovana iz »tû-tû« izrazoslovja. V jeziku prava, kakršnega se na primer uporablja v zakonih in pri upravljanju pravičnosti, najdemo naslednje stavke:

1. Če je posojilo dano, terjatev stopi v veljavo.
2. Če terjatev obstaja, mora biti plačilo izvedeno na dan zapadlosti.

25To le z drugimi besedami pove:

3. Če je posojilo dano, mora biti plačilo izvedeno na dan zapadlosti.

26Ta »terjatev«, ki je omenjena pod (1) in (2), ne pa pod (3), je očitno, kot »tû-tû«, nekaj neresnišnega; ni prav nič, le beseda, prazna beseda brez vsakega pomenskega ozira. Podobno naša trditev, po kateri posojilojemalec postane »zavezan«, ustreza prispodobarskemu zatrjevanju plemena, da oseba, ki ubije totemsko žival, postane »tû-tû«.

27Tudi mi se torej izražamo, kakor da se je kaj porodilo med pogojujočim dejstvom (pravnim dejstvom) in pogojeno pravno posledico, neka terjatev namreč, neka pravica, ki kot kak posrednik ali vzročna povezava spodbudi nek učinek ali daje podlago za neko pravno posledico. Pri tem pa v resnici ne moremo povsem zanikati, da je to izrazoslovje za nas združeno z bolj ali manj nedoločnimi predstavami, po katerih je pravica neka netelesna moč, neke vrste notranje, nevidno gospostvo nad predmetom pravice, neka zmožnost, ki se izraža v, a je vendar drugačna od izvrševanja prisile (sodbe in izvršbe), s pomočjo katere se uveljavljata dejanska in navidezna raba ter uživanje pravic.

  • 6 V svoji knjigi Der römische Obligationsbegriff im Lichte der Allgemeinen römischen Rechtsanschaung,(...)

28Treba je priznati, da so na ta način naše izrazoslovje in naše predstave strukturno precej podobne prastaremu čarovnemu mišljenju, zaklinjajočemu se k nadnaravnim silam, ki se potlej spreminjajo v dejanske posledice. Hkrati tudi ne moremo zanikati možnosti, da je ta podobnost v resnici zakoreninjena v izročilu, ki je, zvezano z jezikom in njegovim gospostvom nad mišljenjem, pradavna zapuščina z začetkov naše civilizacije.6 Vendar pa po teh priznanjih še vedno ostane pomembno vprašanje, ali se da navesti trdne in razumne podlage za ohranitev ponazarjanja pravnih pravil s »tû-tû«, tj. z dolgovezjem, v katerem so med pravno dejstvo in pravno posledico vrinjene umišljene pravice. Če naj je to vprašanje odgovorjeno pritdilno, potem je treba odpraviti bojkot, ki zadeva omenjanje pravic. Torej jaz sam vztrajam, da je na to vprašanje treba odgovoriti pritdilno, in bom s tem, da za svoje izhodišče jemljem pojem lastništva, v nadaljevanju pokazal, čemu tako.

29Pravna pravila o lastništvu bi nedvomno lahko izražali, ne da bi rabili ta izraz. V tem primeru bi znatno število pravil moralo biti oblikovano tako, da bi se neposredno povezovalo posamične pravne posledice s posamičnimi pravnimi dejstvi. Na primer:

  • če je neka oseba stvar pridobila zakonito z nakupom, potem bo v korist kupca in proti drugim, ki bi stvar zadrževali v posesti, izdana sodba za vrnitev stvari;

  • če je neka oseba stvar podedovala, bo v korist dediča in proti drugim, ki bi stvar krivdno poškodovali, izdana sodba za povrnitev škode;

  • če je neka oseba stvar pridobila by prescription in vzela posojilo, ki ni plačano v roku, bo v korist posojilodajalca izdana sodba za poplačilo iz stvari;

  • če si je neka oseba prilastila res nullius in jo z volilom zapustila drugemu, bo proti oporočnikovi dediščini in v korist legatarja izdana sodba za izročitev stvari;

  • če je neka oseba stvar pridobila kot upnik v izvršbi in si je predmet naknadno prilastila druga oseba, bo ta kaznovana zaradi kraje,

30in tako naprej, upoštevajoč seveda, da bi bila formula v vsakem primeru lahko še precej bolj zapletena.

31 Tovrsten prikaz bi bil kljub vsemu tako nepripraven, da bi bil praktično brez vrednosti. Naloga pravnega razmišljanja je, da pravna pravila opojmuje tako, da jih strne v sistematičen red in da s tem poda kot le mogoče preprost in prikladen prikaz veljavnega prava. To se da doseči s pomočjo naslednje tehnike ponazarjanja.

32 Ozirajoč se na številna pravna pravila, ki se predstavljajo v nakazani obliki, se bo ugotovilo, da je med njimi mogoče izbrati določeno skupino, ki se jo da urediti na naslednji način:

D1—P1

D2—P1

D3—P1

...

Dp—P1

D1—P2

D2—P2

D3—P2

...

Dp—P2

D1—P3

D2—P3

D3—P3

...

Dp—P3

.

.

.

 

.

.

.

.

 

.

.

.

.

 

.

D1—Pn

D2—Pn

D3—Pn

...

Dp—Pn

33(Beri: pogojujoče dejstvo D1 je povezano s pravno posledico P1 itd.) To pomeni, da je vsak posamezni del določene celote pogojujočih dejstev (D1–Dp) povezan z vsakim posameznim delom določene skupine pravnih posledic (P1–Pn); oziroma da za vsak posamezni D velja, da je povezan z isto skupino pravnih posledic (P1 + P2 + ... + Pn), ali da je kumulativna množica pravnih posledic povezana z disjunktivno množico pogojujočih dejstev.

34 Teh n × p posamičnih pravnih pravil se lahko enostavneje in bolj prikladno predstavi v podobi:

35L (lastništvo) tu pomeni zgolj sistematično povezavo, po kateri D1 kakor tudi D2, D3 ... Dp porajajo celoto pravnih posledic P1, P2, P3 ... Pn. Kot tehnika ponazarjanja se to potem izraža tako, da v eno vrsto pravil postavimo dejstva, ki »ustvarjajo lastništvo«, v drugo vrsto pa pravne posledice, ki jih »lastništvo« poraja.

36 Iz tega bo jasno, da je »lastništvo«, vrinjeno med pogojujoča dejstva in pogojene posledice, v resnici beseda brez pomena – beseda brez kakršnegakoli pomenskega ozira, ki služi samo kot orodje za ponazoritev. Govorimo, kakor da bi bilo »lastništvo« vzročna povezava med D in P, kakor da bi bilo učinek, ki ga povzroči oziroma »ustvari« vsak D in ki je potlej sam vzrok celote pravnih posledic. Pravimo na primer takole:

(1) Če je A zakonito kupil nek predmet (D2), je bilo s tem ustvarjeno njegovo lastništvo nad predmetom.
(2) Če je A lastnik nekega predmeta, ima (med drugim) pravico do vrnitve (P1).

37 Vsekakor je jasno, da je (1) + (2) le nova oblika ene od prej postavljenih norm (D2—P1), in sicer da nakup kot pogojujoče dejstvo poraja možnost vrnitve kot pravno posledico. Pojmovanje, da je bilo med nakupom in vrnitvijo »ustvarjeno« nekaj, kar lahko označimo kot »lastništvo«, je nesmiselno. Zato ker sta A in B izmenjala nekaj stavkov, ki jih pravno razlagamo kot »prodajno pogodbo«, ni nič »ustvarjeno«. Vse, kar se je zgodilo, je to, da bo zdaj sodnik to dejstvo vzel v obzir in v tožbi na vrnitev razsodil za kupca.

38Kar je bilo tu opisano, je preprost primer razumske strnitve v sistematičen red. Koncu koncev je gotovo naloga pravne znanosti, da se podvzame tega postopka poenostavljanja, a ta naloga se je v grobem vedarle napovedovala že v predznanstvenem mišljenju. Že v zgodnjem razdobju zgodovine se je izoblikovala predstava o določenih pravicah. Ni treba poudarjati, da se sistematično poenostavljanje da izpeljati na več kot en način, in to tudi razloži, zakaj se kategorije pravic nekoliko spreminajo od enega pravnega sistema do drugega, čeprav ta okoliščina ne odraža nujno ustrezne razlike v veljavnem pravu.

39 Ista tehnika ponazarjanja se lahko pogosto uporabi brez predstave o neki posredujoči pravici. V mednarodnem pravu na primer ena vrsta pravil lahko določa, katero področje pripada določeni državi kot ozemlje. Da ima to področje značaj »ozemlja«, je per se brez pomena. Ta pravila postanejo pomenljiva samo takrat, kadar so vzeta skupaj z drugim nizom pravil, ki izražajo pravne posledice, povezane z značajem nekega področja kot ozemlja. Za ta primer bi bilo prav tako mogoče postaviti pravna razmerja, ne da bi uporabljali interpoliran pojem (»ozemlje«), čeprav bi takšna predstavitev nesporno bila zapletena.

40 Včasih vmesna povezava ni neka posamezna pravica, ampak zapleten pravni položaj pravic in dolžnosti. Tak je slučaj, na primer, kadar se v družinskem pravu dela razliko med pridobitvijo državljanstva in pravnimi učinki državljanstva; v upravnem pravu med nastankom statusa javnega uslužbenca in njegovimi pravnimi učinki. V teh in podobnih situacijah je običajno govoriti o nastanku nekega statusa (statusa poroke, statusa državljanstva, statusa javnega uslužbenca).

41 Kakršnakoli naj je že oblika, resničnost, ki se skriva za njo, je v vsakem primeru enaka: gre za tehniko, ki je izjemno pomembna, če naj dosežemo jasnost in red v zapleteni vrsti pravnih pravil.

42 Besede kot »lastništvo«, »terjatev« in druge imajo, kadar jih rabimo v pravnem jeziku, isto funkcijo kot beseda »tû-tû«; to so besede brez pomena, tj. brez pomenskega ozira, namenu pa služijo samo kot tehnika ponazarjanja. Kljub temu pa je mogoče pomenljivo govoriti o pravicah tako v obliki predpisov kot trditev.

43 Kar se tiče predpisov, to izhaja iz prej povedanega. Obe izjavi – »Oseba, ki je stvar kupila, ima lastništvo te stvari,« in »Oseba, ki ima lastništvo stvari, lahko doseže njeno vrnitev,« – skupaj tvorita pomenljivo predpisujoče pravilo, po katerem lahko oseba, ki je stvar kupila, doseže njeno vrnitev.

44 Kar se tiče trditev, pa po dosledni analogiji z razlago, ki je bila dana zgoraj glede »tû-tû« trditev, velja naslednje:

45Trditev, da ima A lastništvo stvari, ima, kadar se jo jemlje v celoti, pomenski ozir v zapleteni situaciji, v kateri obstaja eno tistih dejstev, za katere pravimo, da vzpostavljajo lastništvo, in v kateri A lahko doseže vrnitev, zahteva povračilo škode itd. Zato je mogoče z enako pravilnostjo reči:

A ima lastništvo stvari, ker jo je kupil (in torej lahko doseže njeno vrnitev, zahteva povračilo škode itd.)

46 in

A ima lastništvo stvari, ker lahko doseže njeno vrnitev, zahteva povračilo škode itd. (ker jo je kupil).

47Zadnje ne izključuje možnosti, da rečemo:

A lahko doseže vrnitev stvari in zahteva povračilo škode itd., ker ima lastništvo stvari (ker jo je kupil).

48 Prav kakor v primeru ustrezega izražanja s »tû-tû« tudi tukaj ni nobenega blodnega kroga, saj »lastništvo« ne pomeni prav ničesar, in zato ne obstaja nobena povezava, ne vzročna ne logična, med predpostavljenim pojavom »lastništva« in omenjenimi pravnimi posledicami. Vsi trije izreki – kot je naznajeno v dodanih oklepajih – vsak na svoj način izražajo zgolj to, da oseba, ki je stvar kupila, lahko doseže njeno vrnitev, zahteva povračilo škode itd.

  • 7 V nekem članku, objavljenem kmalu po izvirni objavi pričujočega članka, a očitno brez vedenja o nje (...)

49 Po drugi strani je nemogoče pripisati besedi »lastništvo« nek neodvisen pomenski ozir v argumentih, ki s to besedo operirajo.7 Kakršenkoli poskus, da bi jo vzeli kot označbo bodisi za pravna dejstva (pogojujoča dejstva) bodisi za pravne posledice, ali za oboje ali za karkoli drugega, je obsojen na neuspeh. Preučimo na primer naslednji sklep:

A) Če imamo nakup, obstaja tudi kupčevo lastništvo.
Tu nakup imamo.
Torej obstaja tudi kupčevo lastništvo.

B) Če lastništvo obstaja, lastnik lahko doseže vrnitev.
Tu lastništvo imamo.
Torej je mogoče doseči vrnitev.

50 Skupaj A + B izražata pomenljivo pravilo, po katerem lahko oseba, ki je stvar kupila, doseže njeno vrnitev. Ta sklep velja, ne glede na to, kaj »lastništvo« pomeni, oziroma celo če ne pomeni prav ničesar. »Lastništvo« bi se dalo nadomestiti tudi s »kranjska klobasa« ali s »tû-tû«, pa bi bil sklep prav tako veljaven.

51 Po drugi strani je v tem sklepu besedi »lastništvo« nemogoče pripisati pomenski ozir, s katerim bi vsak od sklepov A in B, če ju gledamo ločeno, dobil pomen ali pravno funkcijo.

52 Predstavljive možnosti takšnega poskusa so enake tistim v zgornji razčlenitvi ustreznih »tû-tû« izjav, ustrezajo pa tudi rezultati:

53a) Če »lastništvo« v A nadomestimo s kumulativno celoto pravnih posledic, v B pa z disjunktivno celoto pogojev, tako A kot B pridobita nek pomen, vendar se ju ne da združiti v silogizem, saj srednji člen ni enak.
b) Če »lastništvo« v obeh primerih nadomestimo z disjunktivno celoto pogojujočih dejstev, postane zgornja premisa v A za sklepanje neuporabna in torej brez vsakršnega pomenskega ozira.
c) Če »lastništvo« v obeh primerih nadomestimo s kumulativno celoto pravnih posledic, potem za sklepanje neuporabna postane zgornja premisa v B.

54 Bralcu bom prepustil, da sam zase preveri pravilnost teh trditev z dosledno analogijo z analizo ustreznih »tû-tû« izrekov.

55

  • 8 Razprava se je v letih 1945–50 odvijala v skandinavskih pravnih revijah Tidsskrift for Rettsvitensk (...)

56Zapažanja, ki sem jih tukaj nanizal, prav lahko razjasnijo nadvse zanimivo kontroverzo, ki se je v skandinavski literaturi v zadnjih letih vodila med Perom Olofom Ekelöfom in Ivarom Strahlom, tiče pa se pomena, v katerem se rabi pojem pravic pri pravnem umevanju.8 Ekelöf je diskusijo začel, tako da je poskušal ugotoviti, katera stanja stvari bi v teh umevanjih lahko nadomestila izražanje, skovano v jeziku pravic. Ta poskus je isto kot iskanje pomenskega ozira pri določenem izrazu. Zanimivo je slediti potek kontroverze, saj to zabavno ponazorja pravilnost tega, na čemer smo vztrajali tukaj.

57 V grobem je kontroverza potekala kot sledi. Ekelöf je začel s podmeno, da izraz »terjatev« (to je izraz, s katerim je operiral v svojih primerih, ki so se v drugih pogledih povsem ujemali z zgoraj pod A in B navajani formulacijami) ne pomeni istega v obeh, torej v A in v B, ampak v enem pomeni pravno posledico, v drugem pa pravno dejstvo. Tako to natančno ustreza možnosti, ki je označena z (a) v zgoraj navedenem poskusu. Strahl je z močnim argumentom ugovarjal, da je takšna razlaga nedopustna, saj mora biti izraz nujno uporabljan z enim in istim pomenom tako v izjavi A kot B, ker tidve tvorita premisi za zaključni sklep. Z zavzetjem tega stališča je Strahl samega sebe postavil za zagovornika tistega pogleda, po katerem pojem pravic v obeh primerih pomeni pravno dejstvo, tj. disjunktivno celoto pogojujočih dejstev. Ta drža na ta način ustreza možnosti, ki smo jo izpostavili zgoraj pod (b). Na to je Ekelöf odvrnil z argumentom, da če je temu tako, zgornja premisa v primeru A postane za sklepanje neuporabna. Podredno je Ekelöf prevzel Strahlovo teorijo, po kateri mora beseda tako v A kot v B pomeniti isto stanje stvari, vztrajal pa je, da iz tega samo po sebi ne izhaja, da je nujno to stanje stvari v obeh primerih pravno dejstvo. Ugotovil je, da A in B vključujoči sklep velja, ne glede na to, s čim nadomestimo pojem pravic – ali s pravnim dejstvom, pravno posledico ali z obema skupaj. Vendar pa ni prišel nič dlje. Ni se zavedel, da bi bil sklep veljaven, četudi bi pojem pravic nadomestili s »kranjska klobasa« ali s »tû-tû«.

58 V tej kontroverzi je bil Strahl tisti, ki se je najbolj približal resnici, ko je zatrdil, da se v primeru A pojem pravice rabi za označitev okoliščine, ki v primeru B služi kot pravno dejstvo, in ko je to nadalje opredelil kot orodje, ki služi tehniki ponazarjanja. Vendar pa Strahl ni sprevidel ne tega, da pojem pravice ne označuje prav nobene »okoliščine«, ne tega, da pravica kot »dejstvo« ni nobeno dejstvo, in ne tega, da je brezupno, če poskušamo zgornjim premisam v silogizmu A oziroma B, kadar ju preučujemo ločeno, pripisati nek pomen. »Orodje, ki služi tehniki ponazarjanja« namreč pomeni, da imata obe izjavi pomen samo kot fragmenta neke večje celote, v kateri se pojavita oba, zaradi tega pa pojem pravic kot skupni srednji člen v silogizmu izgine kot povsem brez pomena.

59 S temi kritičnimi opazkami nikakor nisem nameraval zmanjšati koristnosti raziskovanja, ki sta ga podvzela Ekelöf in Strahl. Nasprotno, mislim, da Ekelöfova metoda nadomeščanja ponuja pot, ki je posrečena, in da je kontroverzo popeljala na plodna tla; hkrati moram dodati, da me je s tem napeljal na misel, za katero menim, da je resnična, in sicer da je pojem pravic za tehniko ponazarjanja pripomoček, ki služi izključno sistematičnim namenom, in ki sam po sebi ne pomeni nič več in nič manj kakor »tû-tû«.

  • 9 Glej Alf Ross, Towards a Realistic Jurisprudence. A Criticism of the Dualism in Law, Kopenhagen, 19 (...)

60 Za zaključek naj dodam, da sem drugje poskušal pokazati, kako pojem pravic lahko napelje v zmote in dogmatična zatrjevanja, če ga napačno razlagamo ne samo kot sistematično enoto v nizu pravnih pravil, ampak kot neko neodvisno »podstat«.9

Top of page

Notes

1 Ečhin Odkin, The Ajîc-kifonian Way of Life. Studies in Taboo and Tû-tû, Rejkin, 1950.

2 O razliki med opisujočim in predpisujočim jezikom glej npr. Richard M. Hare, The Language of Morals, Oxford, Clarendon Press, 1952.

3 Strogo gledano bi tu moral razložiti, kaj razumem s pomenom besede ali njenim pomenskim ozirom. Vendar je to težko vprašanje in sam ne mislim, da je splošna razprava o njem nujna za razjasnitev tega pisanja.

4 Izjava 1 bi pomenila: »Če je oseba jedla poglavarjevo hrano, mora biti podvržena obredu očiščenja.« Izjava 2: »Če je oseba bodisi jedla poglavarjevo hrano ali ... mora biti podvržena obredu očiščenja.«

5 Naj za neskandinavce povemo, da je »švedski misijonar« iz te pripovedi pravzaprav pokojni profesor Anders Vilhelm Lundstedt. Ta je v svojih pisanjih (glej npr. Die Unwissenschaftlichkeit der Rechtswissenschaft, 1. del, 1932, 35 in nasl.) vseskozi poudarjal, da v tako imenovanih situacijah pravic edino oprijemljivo resničnost predstavlja funkcija pravnega ustroja. V danih pogojih lahko oseba, skladno z veljavnim pravom, odpre postopke in tako pravni ustroj spravi v pogon, z rezultatom, da je javna oblast izvrševana v njeno korist. Lahko doseže sodbo in izvršitev s silo, s čimer zase ustvarja koristen položaj, možnost delovanja, ekonomski dobiček. In to je vse.

Do te točke se kdo zlahka strinja z avtorjem. Tu pa, namesto da bi nadaljeval z vprašanjem, kaj je značilno za situacije, imenovane kot »pravice« in kako pojem pravic lahko analiziramo in uporabimo kot orodje za opisovanje teh situacij – kot si bomo prizadevali na naslednjih straneh – Lundstedt temu kritičnemu prikazu doda nek svojski obrat, rekoč da pravice ne obstajajo in da vsakdo, ki izraz uporablja, govori neumnosti o nečem, kar sploh ne obstaja.

Podobne poglede je zastopal Leon Duguit, Traité de droit constitutionnel, 1. del, 19273, in pred njim Jeremy Bentham (glej na primer Works, ki jih je objavil John Bowring (1843), 1. del, 248, 358, 361; 2. del, 497 in nasl., ter posebej The Limits of Jurisprudence Defined (1945), 57 in nasl.).

6 V svoji knjigi Der römische Obligationsbegriff im Lichte der Allgemeinen römischen Rechtsanschaung, 1. del, Uppsala in Leipzig, 1927, je Axel Hägerstöm navajal močne argumente v dokaz čarovnega izvora rimskih pravnih pojmovanj. Tudi sodobne raziskave v sociologiji in zgodovini religij gredo v isto smer; glej v zvezi s tem Alf Ross, Towards a Realistic Jurisprudence. A Criticism of the Dualism in Law, Kopenhagen, 1946, poglavje IX, 2–5, in Max Rheinstein (ur.), Max Weber On Law in Economy and Society, Cambridge, Harvard University Press, 1954, 106.

7 V nekem članku, objavljenem kmalu po izvirni objavi pričujočega članka, a očitno brez vedenja o njem (Some Problems in the Logical Analisys of Legal Science, Theoria (1951) 17, 246–275, posebej 273) je Anders Wedberg prišel do mojim podobnih zaključkov. Piše:

Za nesofisticiran zdrav razum utegne biti šokantno, da v resnih razpravah pravnih znanstvenikov dopuščamo take »brezpomenske« izraze. Dejansko pa ni nobenega razloga, da bi morale izjave, uporabljene v neki razpravi, ki je v celoti zelo »pomenljiva«, tudi same imeti »pomen«. Zdi se verjetno, da veliko izjav, ki se jih uporablja v drugih znanostih, še posebej v tako imenovanih eksaktnih znanostih, nima razlage in da funkcionira samo kot sredstvo sistematizacije in dedukcije. Zakaj naj bi razmere ne bile enake znotraj pravne znanosti?

Podoben pogled je od takrat izražal tudi Herbert L. A. Hart. Po njegovem mnenju izraza, kakršen je »pravica«, ne moremo opredeliti s tem, da jo nadomestimo z drugimi besedami, ki bi opisovale neko lastnost, proces ali dogodek, ampak samo s tem, da oznamujemo pogoje, ki so nujni za resničnost stavka v obliki: »Ti imaš pravico,« vzetega v celoti. Glej Herbert L. A. Hart, Definition and Theory in Jurisprudence, Oxford, Oxford University Press, 1953, 8 in 12–17.

8 Razprava se je v letih 1945–50 odvijala v skandinavskih pravnih revijah Tidsskrift for Rettsvitenskap in Svensk Juristtidning.

9 Glej Alf Ross, Towards a Realistic Jurisprudence. A Criticism of the Dualism in Law, Kopenhagen, 1946, poglavje VIII, 5–6.

Top of page

Endnote

*

Za pomoč in prijazna pojasnila o Rossovi filozofiji se prevajalec zahvaljujem Guilhermu Genru, Riccardu Guastiniju, Ericu Millardu in Stanley L. Paulsonu. Hvala tudi Jožetu Kristanu, Martini Oberman Žnidarčič, Gregorju Rožmanu in Andražu Teršku za slogovne sugestije, ki so mi bile pri uglaševanju slovenskega besedila v precejšnjo pomoč. Dodatne pripombe bodo dobrodošle na naslov: andrej.kristan@gmail.com. Kot pomenski ozir sem prevajal angleški izraz semantic reference. V tem sestavku ima izraz dva pomena: pomenski ozir -ega -a m [angl. semantic reference] 1. tisto, na kar se pomen jezikovnega izraza ozira, nanaša, kar je predmet pomenskega zrenja, nanašanja, 2. zrenje, nanašanje, odnos med jezikovnim izrazom in predmetom, dogodkom ali dogajanjem, na katere se izraz nanaša.

Top of page

List of illustrations

URL http://revus.revues.org/docannexe/image/927/img-1.jpg
File image/jpeg, 10k
Top of page

References

Bibliographical reference

Alf Ross, « Tû-Tû », Revus, 7 | 2008, 86-100.

Electronic reference

Alf Ross, « Tû-Tû », Revus [Online], 7 | 2008, Online since 10 January 2012, connection on 17 August 2017. URL : http://revus.revues.org/927 ; DOI : 10.4000/revus.927

Top of page

About the author

Alf Ross

Alf Ross (1899–1979) je eden največjih pravnih filozofov XX. stoletlja. Na seznamu tistih imen, ki bi jih danes skorajda morala poznati vsaka študentka in študent pravne fakultete, bi ga marsikje postavili na prva tri mesta. Ross je predstavnik skandinavskega pravnega realizma. Njegova temeljna dela so prevedena so v številne jezike. V knjižnici na Univerzi v Kopenhagnu hranijo brošuro, ki so jo Rossu ob upokojitvi podarili njegovi študenti. V njej je zemljevid sveta, ki dežele po barvi razdeli na civilizirane in barbarske. Legenda daje k temu naslednje pojasnilo: med civilizirane spadajo tiste dežele, ki v svojem jeziku premorejo vsaj eno delo Alfa Rossa. Članek z opaznim naslovom Tû-tû je avtor sam objavil trikrat. Prvič v danščini v Festskrift Til Henry Ussing, Borum & Illum, 1951; drugič v angleščini v Harvard Law Review (1957) 70, 812–825. V Revusovem kanonu objavljamo prevod zadnje angleške različice, ki je nekoliko popolnejša od prejšnje, izšla pa je v Scandinavian Studies in Law (1957) 1, 139–153. Ross v članku skuša razložiti, kaj je to »pravica«.

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org