Skip to navigation – Site map
Tuja ustavnopravna kronika. Francija in Nemčija

Kronika francoskega ustavnega prava

Januar 2007 – marec 2008
French Constitutional Law Chronicle: January 2007 - March 2008
Xavier Aurey, Anne-Sophie Denolle, Marie Rota and Vincent Souty
Translated by Nastasja Suhadolnik and Jan Jeram
p. 101-109

Abstracts

In the period from January 2007 to March 2008 French constitutional law has witnessed noticeable changes to the Constitution of the Fifth Republic. Not only was the capital punishment abolished on the constitutional level, the ratification of the Lisbon Treaty also called for revision of the Constitution, as did the provisions relating to the responsibility of the President of the Republic. However, even more far-reaching consequences have aroused from the decisions that the Constitutional Council (Conseil Constitutionnel) adopted in the given era. The Council based these decisions upon the objectives of the constitutional value (les objectifs à valeur constitutionnelle), above all the pursuit of those who commit a criminal offence and the protection of public safety, legitimizing greater restrictions to the fundamental rights and liberties (right to personal freedom, presumption of innocence, protection from the arbitrary deprivation of liberty, etc.). Thus, the article reexamines the decisions Delinquency Prevention, Recidivism, Immigration Control, Security Retention and Lisbon Treaty. The evaluation made by the Constitutional Council of the opposing interests in each individual decision cannot but give the impression that the range of principles allowing restrictions of the fundamental rights will endlessly expand. Or as Pierre de Montalivet observed, the principle of the objectives of constitutional value “reveals a functionalist approach, connected to the general interest and the legitimization of the actions of the State”. In other words, the state would limit the rights and liberties for a better protection thereof…

Top of page

Full text

  • 1 Ustavni zakon n° 2007-239 s 23. februarja 2007, ki je prepovedal smrtno kazen.
  • 2 Glej zadnji del kronike.

1V obdobju od januarja 2007 do marca 2008 je bila Ustava pete Francoske Republike s 4. oktobra 1958 večkrat spremenjena. Poleg tega, da je bila v ustavno besedilo vpisana popolna prepoved smrtne kazni,1 se je ustavodajalec odločil vnesti popravke, ki so bili nujni za ratifikacijo Lizbonske pogodbe,2 spremenjena pa je bila tudi ureditev odgovornosti predsednika republike.

1 Predsedniška imuniteta

  • 3 Pierre Avril, Rapport de la Commission de réflexion sur le statut pénal du Président de la Républiq (...)

2Pri zadnji so bile določbe stare ureditve tiste, ki so zaradi svoje dvoumnosti in neprimernosti3 pripeljale do ustavne spremembe s 23. februarja 2007. Da bi se odpravilo nejasnost glede imunitet, vezanih na položaj predsednika, novo besedilo druge alinee 67. člena Ustave določa, da predsednik republike » med svojim mandatom ne more biti primoran pričati pred nobenim francoskim pravosodnim ali upravnim organom, niti ne more biti predmet tožbe, informacijskega zahtevka, preiskave ali kazenskega pregona«. Ker je nedotakljiv, je osebno izvzet iz sodnih in izvršbenih pristojnosti /immunité de juridiction et d’exécution/. Prva alinea istega člena hkrati določa, da predsednik republike ni odgovoren za »dejanja, ki jih izvrši pri opravljanju svojih nalog«. Izjemo od tega načela na eni strani predstavljajo tista dejanja, za katera je pristojno Mednarodno kazensko sodišče (MKS), na drugi pa možnost razrešitve predsednika, zaradi »hude, z opravljanjem njegovih nalog nezdružljive kršitve dolžnosti«, kot določa spremenjeni 68. člen. To politično sankcijo izreče Visoko sodišče /Haute Cour/, v katerega sta združena oba domova parlamenta (Narodna skupščina /Assemblée nationale/ in Senat /Sénat/). Odprto pa ostaja vprašanje, ali bi predsednik odgovarjal za tista hudodelstva in kazniva dejanja, storjena pri opravljanju svojih nalog, ki niso v pristojnosti MKS (na primer: zloraba javnega dobra, nezakonito telefonsko prisluškovanje). Zdi se, da za ta dejanja predsednik republike ne more biti preganjan niti po izteku njegovega mandata.

3Obravnavano obdobje je bilo na drugih področjih bogato tudi s sodno prakso Ustavnega sveta /Conseil Constitutionnel/. To telo, ki ga je uvedla Ustava iz leta 1958, je pristojno za presojo ustavnosti zakonov in mednarodnih pogodb. V nasprotju z vrhovnimi sodišči se Ustavni svet ne nahaja na nobenem vrhu sodiščnih hierarhij, ne civilnih in kazenskih ne upravnih. Njegovi člani so imenovani za 9 let s strani predsednika republike ter predsednikov obeh domov parlamenta. Poleg tega imajo pravico do članstva vsi bivši predsedniki republike. Pristojnost Ustavnega sveta pri presoji ustavnosti se izvaja v postopku abstraktne presoje in pred razglasitvijo zakonov, na zahtevo predsednika republike, predsednika vlade, predsednikov Narodne skupščine ali Senata, 60 poslancev ali 60 senatorjev. Odločbe Ustavnega sveta zavezujejo vse organe javnih oblasti in vse upravne ter pravosodne organe. Zoper njih ni nobenega pravnega sredstva. Ustavni svet presoja skladnost s celotnim blokom ustavnosti /bloc de constitutionnalité/, ki ga sestavljajo vsa pisana pravila ustavne veljave, to pa so: Ustava iz leta 1958, Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 (DPČD), Preambula k ustavi iz leta 1946 in Okoljska listina /Charte de l’environnement/ iz leta 2005.

  • 4 Glej odločbe št. 2007-553 DC s 3. marca 2007, Loi relative à la prévention de la délinquance (Préve (...)

4Tu predstavljamo tiste odločbe, ki so v Franciji izzvale široko razpravo zaradi izpostavljenih ustavih načel. To so odločbe Preprečevanje kriminalitete s 3. marca 2007, Povratništvo z 9. avgusta 2007, Nadzor imigracije s 15. novembra 2007, Lizbonska pogodba z 20. decembra 2007 in Varnostno pridržanje z 21. februarja 2008,4 ki nam omogočajo predočiti tako spremembe, do katerih je v tem obdobju prišlo, kot tudi razvoj same vloge Ustavnega sveta.

2 Tehnike ciljev ustavne veljave (CUV)

  • 5 Glej vse zgoraj (op. 4).
  • 6 Odločba št. 82-141 DC s 27. julija 1982, Communication audiovisuelle, § 5. Kljub temu lahko a poste (...)
  • 7 Glej predvsem Jean-Bernard Auby, ­­­­­­­­­Le recours aux objectifs des textes dans leur application (...)

5V tem letu dni so zlasti tri pomembne odločbe ustavnega sveta uporabile pojem »ciljev ustavne veljave« (CUV). To so odločbe Preprečevanje kriminalitete, Nadzor imigracije in Varnostno pridržanje.5 Sam pojem CUV se je nedolgo nazaj formalno pojavil v odločbi ustavnega sveta v zadevi Avdiovizualne komunikacije s 27. julija 1982.6 Teh ciljev ni v normativnih besedilih, ki tvorijo blok ustavnosti, ampak pa jih oblikuje sam Ustavni svet. Opozoriti velja, da se ti cilji skoraj izključno rabijo kot sredstvo za omejevanje pravic in temeljnih svoboščin.7 Prav sklicevanje na CUV je tako ustavnemu svetu omogočilo, da v obdobju 2007–2008 ni odpravilo omejevanja naslednjih pravic, svoboščin in načel: pravice do normalnega družinskega življenja, pravice do varstva zasebnosti, pravice do obrambe; svobode gibanja in osebne svobode; načela domneve nedolžnosti, načela nujnosti in sorazmernosti kazni, načela varstva pred samovoljnim odvzemom prostosti.

  • 8 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 11.
  • 9 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 11; odločba Varnostno pridržanje (op. 4), § 13; odlo (...)
  • 10 Prim. člen L 2212-2 Splošnega zakonika o teritorialnih skupnostih (Code général des collectivités t (...)
  • 11 Prim. zlasti odločbo št. 89-261 DC z 28. julija 1989, Loi Joxe, § 13.
  • 12 Prim. zlasti odločbe Loi Joxe (op. 11), § 13; 93-323 DC s 5. avgusta 1993, Contrôles d’identité, § (...)
  • 13 Prim. odločbo Loi pour la sécurité intérieure (op. 12), § 61.
  • 14 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 11.
  • 15 Odločba Nadzor imigracije (op. 4), § 11.
  • 16 V prvi vrsti je obravnaval poskusno (vse do 31. decembra 2009) uveljavitev DNK analize za ugotovite (...)
  • 17 Odločba Nadzor imigracije (op. 4), ­§ 11.

6Ob prebiranju zgoraj omenjenih odločb opazimo, da sta bila v obdobju 2007–2008 uporabljena dva glavna CUV: to sta nujnost iskanja storilcev kaznivih dejanj8 ter varovanje javnega reda.9 Iz ustaljene upravnopravne opredelitve javnega reda10 je lahko ustavni svet že v predhodnih odločitvah izvedel tako imenovane drugotne CUV: zagotavljanje varnosti oseb in premoženja,11 javne varnosti,12 zdravja oseb in javnega miru.13 Čeprav odločba Preprečevanje kriminalitete temelji na cilju zagotavljanja varnosti oseb in premoženja,14 je odločitev v zadevi Nadzor imigracije ustavnemu svetu ravno nasprotno omogočila, da je v pojem javnega reda kot nov cilj vključil boj proti goljufiji.15 Ta je bil v obravnavani zadevi oblikovan na podlagi bolj ali manj obrobnega vprašanja, ki ga je ustavni svet v prvi vrsti presojal zaradi drugih spornih določb.16 Z novim ciljem si je ustavni svet povečal možnost, da odloči o skladnosti sporne določbe z ustavo.17 Takšen postopek tehtanj a daje vtis, da se bo krog načel, ki omogočajo omejevanje pravic in svoboščin, brezmejno povečeval.

  • 18 Za utemeljitve očitnega neravnovesja glej odločitve št. 2003-484 DC z 20. novembra 2003, § 23; 2005 (...)
  • 19 Odločba Varnostno prodržanje (op. 4), § 13.

7Ustavnemu svetu postopek tehtanja omogoča iskanje pravičnega ravnotežja med dvema enakovrednima interesoma, ki pa sta si po samem bistvu nasprotujoča. Tako je v odločbi Nadzor imigracije brez spuščanja v podrobnejšo obravnavo ustavni svet ugotovil zgolj to, da ni očitnega neravnotežja med nasprotujočimi si interesi.18 Le redke odločbe pa vsebujejo minimalno utemeljitev skladno s tremi kriteriji, ki jih je ustavni svet sam opredelil. Kot je zapisano v odločbi Varnostno pridržanje, morajo biti »vse omejitve pravic in svoboščin primerne, nujne in sorazmerne zasledovanemu cilju [vzdrževanja javnega reda]«.19

  • 20 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4).
  • 21 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), §§ 10, 11, 17 in 22. Za primer podobnega iskanja ravno (...)
  • 22 Prim. odločbo Avdiovizualna komunikacija (op. 6), § 5.
  • 23 Prim. odločbo št. 2000-433 DC s 27. julija 2000, Liberté de communication, § 40.
  • 24 Prim. odločbo Liberté de communication (op. 22), § 10, in odločbo št. 2001-450 DC z 11. julija 2001 (...)

8Še bolj presenetljiva je obrazložitev v odločbi Preprečevanje kriminalitete.20 Ravno na tem občutljivem področju mladoletniškega prava je bil ustavni svet pri utemeljevanju kar najbolj skop. Opirajoč se na število postavljenih zakonskih »priporočil« /precautions/ (in ne jamstev /garanties/), na »težo obravnavanih kaznivih dejanj« ter na vzgojno vlogo sodnega nadzora v primeru mladoletnikov, je ustavni svet potrdil v zakonu določeno ravnotežje med ustavnimi jamstvi ter nujnostjo učinkovitega iskanja storilcev kaznivih dejanj in vzdrževanja javnega reda.21 Brez spoštovanja treh kumulativnih kriterijev in celo brez enostavne ugotovitve odsotnosti očitnega nesorazmerja ta odločba pravnike gotovo lahko bega. Vrh tega pa ni bilo prvič, da se je pri odločanju o pravičnem ravnotežju ustavni svet naslonil na dejansko stanje. Na ta način je izpeljal na primer odločitve o avdiovizualnih komunikacijah, upoštevajoč »dejanski obseg tehničnih možnosti ter njihove uporabe«,22 »upoštevajoč tehnične omejitve, ki so [...]temu področju lastne«,23 oziroma splošnejše kar glede na »ekonomske potrebe«.24

  • 25 Pierre de Montalivet, Les objectifs de valeur constitutionnelle, Pariz, Dalloz, 2006, 67.
  • 26 Odločba Varnostno pridržanje (op. 4), § 13. Prim. odločitev iz istega leta Prévention de la délinqu (...)

9Skupaj s Pierrom de Montalivetom je končno treba poudariti, da pojem CUV razkriva »funkcionalističen pristop, povezan z javnim interesom ter legitimacijo državnega delovanja«.25 To je pristop, katerega novi čuvaj postaja torej tudi ustavni svet, ki je pred kratkim opomnil, da je varovanja javnega reda CUV, ki je »nujen za varovanje pravic in načel ustavne veljave«.26 Država naj bi torej pravice in svoboščine omejevala zato, da jih bo lahko bolje varovala.

  • 27 Georges Vedel, La place de la Déclaration de 1789 dans le »bloc de constitutionnalité« v La Déclara (...)

10Pri tem lahko spomnimo na pomisleke Georgesa Vedela, ki je zapisal takole: »Pravi preskusni kamen za ''vladavino sodnikov'' se nahaja v svobodi, ki si jo jemlje ustavni sodnik – ne kadar Ustavo uporablja ali tudi konstruktivno razlaga, temveč kadar jo v kakršnemkoli imenu dopolnjuje in celo popravlja z lastnim ustvarjanjem pravil, pa naj to izhaja iz še tako dobrih namenov«.27

3 Ustavno in kazensko pravo

11Zakonodajalec že nekaj let uveljavlja vse bolj represivno kazenovalno politiko, in to tudi za mladoletne prestopnike. Praksa ustavnega sveta je temu »razvoju« sledila.

3.1 Ureditev, ki se nanaša na mladoletnike

  • 28 Temeljno načelo izhaja iz odločitve n° 2002-461 DC z 29. avgusta 2002, Loi d’orientation et de prog (...)
  • 29 Odločba št. 2002-461 DC z 29. avgusta 2002, § 26 in odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § (...)

12Ustavni svet je leta 2002 na ustavno raven povzdignil »načelo specializacije mladoletniškega prava«,28 katerega namen je, da se pri obravnavanju mladoletnih prestopnikov vzgoji daje večji pudarek. Temu načelu je ustavni svet priznal naravo temeljnega načela, ki ga priznavajo zakoni republike (TNPZR) /Principe Fondamental Reconnu par les Lois de la République/. Kot se je izrazil ustavni svet29 sta glavna cilja načela specializacije omiliti »kazensko odgovornost mladoletnikov z ozirom na njihovo starost, in nujnost prizadevanja za vzgojne ukrepe za socialno reintegracijo mladoletnikov preko ukrepov, ki so prilagojeni njihovi starosti ter njihovi osebnosti, o uporabi katerih odloči specializirano sodišče v primernem postopku«. Kljub temu pa kazenska odgovornost mladoletnikov ni izključena, prav tako kot za njih ni izključeno izrekanje ukrepov namestitve, nadzora in zadržanja. Za mladoletnike starejše od 13 let pride v poštev tudi pripor.

  • 30 Preprečevanje kriminalitete (op. 4).

13Tovrstne sankcije ustavn svet obravnava kot upravičene glede na CUV varovanja javnega reda oziroma varovanja oseb in premoženja ter iskanja storilcev kaznivih dejanj. Tako določeno ravnovesje med omenjenimi CUV in TNPZR, kot ga je leta 2007 ustavni svet oblikoval v svoji odločbi Preprečevanje kriminalitete,30 daje prednost strožji mladoletniški kazenski zakonodaji, ki se približuje splošni kazenskopravni ureditvi. Ob utemeljevanju odsotnosti kršenja temeljnega ustavnega načela mladoletniškega prava se je ustavni svet zadovolji s povzemanjem zakonskih določb in tako zgolj nakazal iskanje ravnotežja, ne da bi ga dejansko utemeljil.

  • 31 Zakon z 10. septembra 2002 ki je uvedel izdajo sodbe po skrajšanem postopku. Da ne bi rabil razvelj (...)

14Očiten primer tega je obravnava skladnosti postopka neposredne privedbe mladoletnika pred mladoletniško sodišče z ustavnimi načeli v zadevi Preprečevanje kriminalitete. Zakon o preprečevanju kriminalitete v 58. členu predvideva omenjeni postopek za mladoletne osebe stare od 16 do 18 let, ki jim v primeru flagrantnega kaznivega dejanja grozi kazen najmanj enega leta zapora, v vseh drugih primerih pa najmanj treh let zapora. V svoji utemeljitvi je ustavni svet vztrajal pri uporabi omenjenega postopka le za mladoletnike stare med 16 in 18 let, pri tem pa spomnil, da so slednji lahko privedeni le pred mladoletniško sodišče, ki pa si kljub temu pridržuje možnost, da zadevo odloži v kasnejšo obravnavo. Brez podrobnejše razlage je ustavni svet zaključil, da je zakonodajalec določil vsa potrebna zagotovila in upošteval ustavnopravne zahteve. Ta zagotovila pa očitno ne dosegajo standarda, ki ga je kot zadostnega ustavni svet določil leta 2002.31

  • 32 60. člen Zakona o preprečevanju kriminalitete (Loi relative à la prévention de la délinquance).

15Na enak način je ustavni svet pri odločanju o skladnosti 60. člena Zakona o preprečevanju kriminalitete z Ustavo zgolj spomnil na zakonska jamstva. Ta člen prinaša novo izjemo k izhodiščnemu načelu omilitve kazenske odgovornosti mladoletnikov. Tako se bo mogoče oddaljiti od načela omilitve v vseh tistih primerih, ko bodo mladoletniku dejstva očitana »predstavljala naklepni napad na življenje ali fizično oziroma duševno celovitost osebe, pod pogojem, da gre za povratnika«.32 Svet je vendarle naštel okoliščine, ki ne morejo biti obravnavane kot izjema in tako omilil domet 60. člena zakona.

16Ustavni svet se je torej omejil na obrazložitev zakonskih določb, čeprav je njegova glavna naloga zagotoviti spoštovanje »pravičnega« ravnovesja. Tako se je izognil vprašanju, ali ni z zakonom TNPZR specializacije na področju mladoletniškega prava dejansko izgubilo vse pomen.

  • 33 Kot na primer : namestitev v vzgojni center zaprtega tipa, obvezna državljanska vzgoja, obvezno šol (...)

17Šele pri obravnavi 57. člena zakona, ki razteza uporabo sodnega nadzora na nekatere mladoletnike, ki so že v postopku in čakajo na sodbo, se je ustavni svet pri utemeljitvi odločitve odmaknil od golega povzemanja zakonskih določb. Ta razširitev se nanaša na mladoletnike, ki jim grozi kazen zapora do sedmih let, ne oziraje se na njihovo predhodno kaznovanost, ki pa lahko vpliva na obliko sodnega nadzora. Ustavni svet je ocenil, da lahko različne oblike sodnega nadzora33 vplivajo na »vzgojne ukrepe za socialno reintegracijo« mladoletnih storilcev hudih kaznivih dejanj. Tako je zaključil, da tovrstni sodni nadzor ne more biti v nasprotju z Ustavo, saj navsezadnje služi učinkovitejšemu spoštovanju temeljnega načela.

  • 34 Predsednica francoskega združenja l’Association française des magistrats de la jeunesse et de la fa (...)
  • 35 Catherine Sultan, »La réforme de l’ordonnance de 1945 a-t-elle eu lieu ?« (Ali je prišlo do reforme (...)

18Pri razlagi upravičenosti vzgojnih sankcij je ustavni svet torej izhajal iz teže kaznivega dejanja in ne iz osebnosti storilca. Po mnenju Catherine Sultan,34 sodnice na mladoletniškem sodišču, tovrstno naziranje ne ustreza temeljnemu načelu specializacije mladoletniškega prava. Kot se je sama izrazila, gre za spreobračanje »namena vzgojnih ukrepov, s tem ko služijo nadzoru vedenja in torej ne predstavljajo več spremljevalnega ukrepa, kar ogroža samo bistvo načela specializacije mladoletniškega prava«35.

3.2 Vprašanje povratništva

  • 36 Odločba Povratništvo (op. 4).

19V odločbi Povratništvo se je Ustavni svet spustil v obravnavo v zakonu določenih najnižjih kazni (t. i. peines planchers).36 Gre za obvezo sodnika, da povratniku izreče vsaj najnižjo kazen določeno v zakonu.

  • 37 »Zakon lahko predvidi le očitno potrebne sankcije in nihče ne more biti kaznovan na podlega zakona, (...)

20Najbolj problematično vprašanje, ki so si ga zastavili poslanci, izhaja iz 8. člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789.37 Nanaša se na načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki sodnikom omogoča, da kazen izrečejo, upoštevajoč tako okoliščine storitve kaznivega dejanja kot osebnost storilca. Zdi se, da zakon s tem, ko sodiščem nalaga, da izrečejo vnaprej določene kazni, zanika načelo individualizacije.

  • 38 Glej §§ 13 do 15.

21Ustavni svet je pomisleke članov parlamenta zavrnil, češ da zakon sam predvideva določene omejitve: sodniki lahko izjemoma, upoštevajoč okoliščine storitve kaznivega dejanja ter osebne lastnosti storilca, ne izrečejo najnižje sankcije.38

22Ta obžalovanja vredna odločitev ustavnega sveta ne upošteva dejstva, da omenjena možnost izjeme verjetno v praksi ne bo uporabljana. Upravičeno se lahko bojimo, da preobremenjena kazenska sodišča ob pomanjkanju časa ne bodo mogla izvesti dodatne obrazložitve. Posledično bodo zakonsko določene kazni za primer ponovitve kaznivega dejanja dejansko izrekala avtomatično, kljub zakonsko predvideni možnosti izjeme.

23Tako so se ustavni sodniki ob izvajanju svoje naloge nadzora nad ustavnostjo določb, varno zatekli k obravnavanju jamstev na ravni samega zakona, ne da bi preverili, če ta jamstva dejansko ohranjajo učinkovitost tudi v praksi.

  • 39 Odločba Varnostno približanje (op. 4).
  • 40 Umor, mučenje oziroma nečloveško ravnanje, posilstvo, ugrabitev ali omejitev svobode.
  • 41 Ali nad polnoletnim, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v določenih okoliščinah, ki štejejo za ote (...)

24V odločitvi Varnostno pridržanje je ustavni svet obravnaval vprašanje pomena kazni oziroma kazenske sankcije.39 Obravnavani zakon je v kazensko pravo vpeljal novost: varnostno pridržanje. Gre za možnost pridržanja ob izteku kazni zapora tistih oseb, ki so bile zaradi storitve kaznivega dejanja40 nad mladoletniki41 obsojene na kazen zapora nad 15 let. Zopet je jasen zakonski cilj, da za vsako ceno prepreči ponovitve najtežjih kaznivih dejanj.

25Po določbah zakona bo mogoče storilcem tovrstnih kaznivih dejanj, potem ko bodo prestali zaporno kazen, izreči ukrep pridržanja ali varnostnega nadzorstva, na podlagi mnenja specializiranega sodišča na regionalni ravni. Zakon je povzročil številne razprave, saj predvideva ukrep odvzema prostosti ne zaradi krivde osebe, temveč zaradi njene domnevne nevarnosti.

26Člani parlamenta so se ob predložitvi zakona pred ustavni svet sklicevali na kršitev načela zakonitosti kazni ter načela prepovedi retroaktivnosti kazenskopravnih norm (kot ju zagotavlja 8. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana), pa tudi na kršitev domneve nedolžnosti (9. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana in 66. člen Ustave).

  • 42 Cf. supra.
  • 43 Glej §§ 13 in naslednje.

27Ustavni svet je slednje zavrnil, češ da varnostno pridržanje ni represivni ukrep, temveč preventivni. V nadaljevanju se je spustil v tehtanje ravnovesja med ustavno varovanimi svoboščinami ter načelom varstva javnega reda;42 preveril je, ali so »omejitve izvajanja svoboščin primerne, nujne ter sorazmerne cilju prevencije«.43

  • 44 Glej § 19.

28Glede nujnosti omejitev je bil ustavni svet mnenja, da so zakonska jamstva zadostna. Kljub temu je sam izključil možnost, da se ukrep varnostnega pridržanja izreče osebi, ki v času prestajanja kazni ni imela dostopa do primernega tretmaja.44

  • 45 Glej § 9.
  • 46 Zakon prevzaprav dovoljuje obnovo ukrepa brez časovne omejitve.

29Na drugi strani pa je obravnava narave varnostnega ukrepa vsaj presenetljiva. Sprva je ustavni svet odločil, da v tem primeru ne gre za kršitev 8. člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana, in sicer zato, ker se slednji nanaša le na kazni in sankcije, medtem ko varnostno pridržanje ne predstavlja ne prvih ne drugih. Nobenega razloga torej ni za uporabo načela zakonitosti kazni.45 Glede na dejstvo, da gre tako ali drugače za ukrep odvzema prostosti za vnaprej nedoločeno46 in po vsej verjetnosti daljše obdobje, ki ga izreče sodišče, je razlaga ustavnega sveta v veliki meri sporna.

  • 47 Glej § 10.

30Sicer pa je ustavni svet nasprotoval nekaterim zakonskim določbam na temelju načela prepovedi retroaktivnosti in odločil, da se zakon ne sme uporabljati za osebe, ki so bile obsojene, oziroma za dejanja, ki so bila storjena pred njegovo objavo.47

31V praksi torej ne bo mogoče izreči nobenega varnostnega ukrepa pred letom 2023. Obstaja velika verjetnost, da se bo v tem času zakon spremenil. Zdi se, da ustavni svet, morda tudi zaradi strahu pred sklicevanjem na »vladavino sodnikov«, ni želel neposredno razveljaviti zakona, ki ga je po medijsko močni in spolitizirani razpravi podpiral predsednik republike. Četudi ni prepovedal odvzema prostosti na temelju potencialne nevarnosti storilca, je vsaj onemogočil učinkovanje Zakona o pridržanju.

4 Ustavno pravo in evropska integracija

  • 48 Predložitev na podlagi 54. člena Ustave.
  • 49 Odločitev Traité de Lisbonne (Lizbonska pogodba).
  • 50 »Pogodba o ustavi«.
  • 51 Odločitev n° 2004-505 DC z 19. novembra 2004.

32Pogodba iz Lizbone je bila podpisana 13. decembra 2007. Da bi ugotovili, ali njena ratifikacija zahteva spremembo ustave,48 je bila pogodba predložena v obravnavo Ustavnemu svetu.49 Lizbonska pogodba je nasledila Pogodbo o ustavi za Evropo,50 ki jo je ustavni svet obravnaval leta 2004, in povzela velik del njenih določb. Postavilo se je torej vprašanje, kakšen pomen nosi odločitev ustavnega sveta iz leta 2004.51 Pogodbi nimata enake vsebine: prva naj bi predhodne pogodbe nadomestila, medtem ko jih druga le spreminja in dopolnjuje. Poleg tega Lizbonska pogodba ne povzema identične vsebine določb Pogodbe o ustavi za Evropo. Svet se torej ni mogel zadovoljiti s preprostim sklicevanjem na prejšnjo odločitev, ki pa kljub temu ohranja svojo pomembnost, saj gre za vsebinsko enake določbe. Pravzaprav se je ustavni svet ob argumentaciji na večih mestih skliceval na svojo odločitev iz leta 2004.

  • 52 Odločitev Traité de Lisbonne (Lizbonska pogodba), §§ 11in 12.
  • 53 Idem, § 13.

33Med drugim že takoj na začetku, ko se je spraševal, ali Lizbonska pogodba vzbuja dvom o spoštovanju ustavnih pravic in svoboščin. Pogodba pripisuje ustavnopravno veljavo Listini temeljnih pravic, kakor je določala že Pogodba o ustavi. Kljub temu je ustavni svet napotil na svojo odločitev iz leta 2004, v kateri je že izrazil stališče, da besedilo pogodbe ne zahteva spremembe ustave.52 Ravno tako vprašanje pristopa Evropske Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne zahteva predhodne spremembe ustave.53 Tudi to mnenje je vsebovala že odločitev iz leta 2004, v kolikor pogodba predvideva odobritev pristopa s strani vseh držav članic v skladu z lastnimi ustavnimi pravili.

  • 54 Členi 81, § 2, g in § 3 zadnje alinea, 218, a, v, zadnja alinea Lizbonske pogodbe in členi 7 § 3, s (...)

34Na enak način je ustavni svet obravnaval morebitne napade na tiste okoliščine, ki so bistvenega pomena za izvajanje nacionalne suverenosti. Upoštevajoč številna že prej obstoječa nasprotja med ustavo in Pogodbo o ustavi za Evropo se je ustavni svet ponovno zadovoljil s preprostim sklicevanjem na preteklo odločitev, obtem pa le dodal štiri nova temeljna nasprotja.54

35Ustavni svet se je torej obrnil na predhodno odločitev v vseh primerih, ko so določbe obravnavane pogodbe identične tistim, o katerih je že zavzel stališče, oziroma vsakič, ko obstaja določena razlika v oblikovanju določb, ki pa nima posledic na oceno skladnosti le-teh z ustavo. Ta način postopanja dejansko pomeni, da je Svet pripoznal obvezno veljavo že podanih razlag tudi pri tistih odločitvah, pri katerih se po načelu razrešene zadeve ne bi bilo nujno sklicevati na prejšnje razlage.

  • 55 Odločitev n° 2004-505 DC z 19. novembra 2004, § § 7 in 8; Svet je že potrdil to načelo v svoji odlo (...)
  • 56 V nasprotju s Pogodbo o ustavi, ki je potrdila načelo primarnosti v členu I-6.
  • 57 Denys Simon, »Le Conseil Constitutionnel et le Traité de Lisbonne« (Ustavni svet in Lizbonska pogod (...)

36Odločitev o Pogodbi iz Lizbone nam zastavi tudi vprašanje, kakšno mesto zavzema pravo skupnosti v okviru hierarhije pravnih pravil. Svet je že izrazil stališče, da »je zakonodajalec zagotovil obstoj pravnega reda skupnosti, ki je integriran v notranji pravni red in hkrati ločen od mednarodnega prava« ter potrdil stališče, »da Ustava zavzema najvišje mesto v notranjem pravnem redu«.55 Vendar pa, čeprav nova pogodba iz Lizbone sama ne predvideva primarnosti prava skupnosti,56 27. izjava sklepne listine potrjuje pravilo, da so »pogodbe in pravo, ki ga Unija ustvarja na podlagi pogodb skupnosti, nadrejeni pravnim redom držav članic«. Lahko se pridružimo obžalovanju, ki ga Denys Simon namenja tej »oglušujoči tišini«57 ustavnega sveta, ko je bil soočen z neskladjem med »nadrejenostjo prava skupnosti« ter načelom vrhovnega pomena Ustave.

  • 58 Ustavni zakon n° 2008-103 s 4. februarja 2008 ki je spremenil XV. poglavje Ustave.
  • 59 Lahko se vprašamo, ali ni ta člen nepotreben, saj je že člen 88-1 zaobsegel možnost prenos pristojn (...)

37Obtem moramo tudi poudariti, da je Ustava tista, ki je bila končno spremenjena,58 da bi omogočili ratifikacijo pogodbe a priori v nasprotju z Ustavo. Med najpomembnejšimi spremembemi lahko omenimo novi 88-1. člen, ki predvideva načelo participacije Republike v Evropski uniji pod pogoji, določenimi v Pogodbi iz Lizbone in omogoča prenos vseh pristojnosti na podlagi nove pogodbe. Sprejet je bil tudi novi 88-2. člen, ki se nanaša na pravila o evropskem nalogu za prijetje in predajo, ki ga lahko izdajo organi Evropske unije.59

38Na koncu se nam zastavlja vprašanje o primernosti postopka ratifikacije nove pogodbe, z ozirom na dejstvo, da je bil leta 2005 najprej izpeljan referendum, ki je pripeljal do zavrnitve ratifikacije Pogodbe o ustavi za Evropo. Velika podobnost med besediloma stare in nove pogodbe nas pripelje do temeljnega vprašanja: ali je predstavniška demokracija lahko enakovredna neposredni demokraciji?

Top of page

Notes

1 Ustavni zakon n° 2007-239 s 23. februarja 2007, ki je prepovedal smrtno kazen.

2 Glej zadnji del kronike.

3 Pierre Avril, Rapport de la Commission de réflexion sur le statut pénal du Président de la République, Pariz, La Documentation française, 2002, 6.

4 Glej odločbe št. 2007-553 DC s 3. marca 2007, Loi relative à la prévention de la délinquance (Prévention de la délinquance); 2007-554 DC z 9. avgusta 2007, Loi renforçant la lutte contre la récidive des majeurs et des mineurs (Récidive); 2007-557 DC s 15. novembra 2007, Loi relative à la maîtrise de l'immigration, à l'intégration et à l'asile (Maîtrise de l’immigration); 2007-560 DC z 20. decembra 2007, Traité de Lisbonne (Traité de Lisbonne), ki je spremenila Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropski skupnosti; 2008-562 DC z 21. februarja 2008, Loi relative à la rétention de sûreté et à la déclaration d’irresponsabilité pour cause de trouble mental (Rétention de sûreté).

5 Glej vse zgoraj (op. 4).

6 Odločba št. 82-141 DC s 27. julija 1982, Communication audiovisuelle, § 5. Kljub temu lahko a posteriori zaznamo znake te posvetitve že v odločbah št. 79-105 DC s 25. julija 1979, Droit de grève à la radio et à la télévision, 79-111 DC s 30. decembra 1979, Vote du budget II, predvsem pa v odločbi št. 80-127 DC z 19.–20. januarja 1981, Sécurité et liberté.

7 Glej predvsem Jean-Bernard Auby, ­­­­­­­­­Le recours aux objectifs des textes dans leur application en droit public, Revue de droit public, 1991, 331–332. Louis Favoreu in Loïc Philip, Les grandes décisions du Conseil constitutionnel, Pariz, Dalloz, 200513, št. 34, § 4, 577. François Luchaire, Brèves remarques sur une création du Conseil constitutionnel: l'objectif de valeur constitutionnelle, Revue française de droit constitutionnel, št. 64, 2005, 678 in nasl.

8 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 11.

9 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 11; odločba Varnostno pridržanje (op. 4), § 13; odločba Nadzor imigracije (op. 4), § 11.

10 Prim. člen L 2212-2 Splošnega zakonika o teritorialnih skupnostih (Code général des collectivités territoriales), ki je povzel zakon z 22. decembra 1789 in razlikuje tri prvine javnega reda: javno varnost, javni mir in javno zdravje.

11 Prim. zlasti odločbo št. 89-261 DC z 28. julija 1989, Loi Joxe, § 13.

12 Prim. zlasti odločbe Loi Joxe (op. 11), § 13; 93-323 DC s 5. avgusta 1993, Contrôles d’identité, § 15–16 in odločbo št. 2003-467 DC s 13. marca 2003, Loi pour la sécurité intérieure, § 61.

13 Prim. odločbo Loi pour la sécurité intérieure (op. 12), § 61.

14 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 11.

15 Odločba Nadzor imigracije (op. 4), § 11.

16 V prvi vrsti je obravnaval poskusno (vse do 31. decembra 2009) uveljavitev DNK analize za ugotovitev sorodstva mladoletnih priseljencev v okviru postopka pridružitve družini (priseljencem, ki zakonito prebivajo v Franciji se tako omogoči, da se jim pridružijo zakonski partner in otroci, ki so ostali v državi izvora). Ustavni svet je odločil, da takšna določba ni v neskladju z Ustavo, pod pogojem, da analiza DNK predstavlja zadnje dovoljeno sredstvo.

17 Odločba Nadzor imigracije (op. 4), ­§ 11.

18 Za utemeljitve očitnega neravnovesja glej odločitve št. 2003-484 DC z 20. novembra 2003, § 23; 2005-528 DC s 15. decembra 2005, § 16; in 2005-532 DC z 19. januarja 2006, § 21.

19 Odločba Varnostno prodržanje (op. 4), § 13.

20 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4).

21 Odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), §§ 10, 11, 17 in 22. Za primer podobnega iskanja ravnotežja glej tudi odločbo št. 2002-461 DC z 29. avgusta 2002, Loi d'orientation et de programmation pour la justice, § 28 in nasl.

22 Prim. odločbo Avdiovizualna komunikacija (op. 6), § 5.

23 Prim. odločbo št. 2000-433 DC s 27. julija 2000, Liberté de communication, § 40.

24 Prim. odločbo Liberté de communication (op. 22), § 10, in odločbo št. 2001-450 DC z 11. julija 2001, Loi portant diverses dispositions d'ordre social, éducatif et culturel, § 16.

25 Pierre de Montalivet, Les objectifs de valeur constitutionnelle, Pariz, Dalloz, 2006, 67.

26 Odločba Varnostno pridržanje (op. 4), § 13. Prim. odločitev iz istega leta Prévention de la délinquance (op. 4: Preprečevanje kriminalitete), § 11.

27 Georges Vedel, La place de la Déclaration de 1789 dans le »bloc de constitutionnalité« v La Déclaration des droits de l’homme et du citoyen et la jurisprudence, Pariz, P.U.F., 63.

28 Temeljno načelo izhaja iz odločitve n° 2002-461 DC z 29. avgusta 2002, Loi d’orientation et de programmation pour la justice. Za določitev tega načela se je Svet naslonil na odredbo z 2. februarja 1945, ki se nanaša na mladoletniške storilce kaznivih dejanj, na zakona z 12. aprila 1906 o sposobnosti za kazensko odgovornost (la majorité pénale) mladoletnikov in z 22. julija 1912 o mladoletniških sodiščih.

29 Odločba št. 2002-461 DC z 29. avgusta 2002, § 26 in odločba Preprečevanje kriminalitete (op. 4), § 9.

30 Preprečevanje kriminalitete (op. 4).

31 Zakon z 10. septembra 2002 ki je uvedel izdajo sodbe po skrajšanem postopku. Da ne bi rabil razveljaviti zakona je Svet vztrajal na teži kaznivih dejanj in na zagotovilu roka najmanj 10 dni pred izdajo sodbe in tako zagotovil zadostna jamstva za obrambo mladoletnika (spis v primeru mladoletnikov se da zagovorniku takoj na razpolego, mladoletniku se tudi omogoči, da se svobodno pogovarja z zagovornikom).

32 60. člen Zakona o preprečevanju kriminalitete (Loi relative à la prévention de la délinquance).

33 Kot na primer : namestitev v vzgojni center zaprtega tipa, obvezna državljanska vzgoja, obvezno šolanje...

34 Predsednica francoskega združenja l’Association française des magistrats de la jeunesse et de la famille.

35 Catherine Sultan, »La réforme de l’ordonnance de 1945 a-t-elle eu lieu ?« (Ali je prišlo do reforme odredbe iz leta 1945?), Actualité juridique droit pénal, 01/05/2007, n° 5, 215-217.

36 Odločba Povratništvo (op. 4).

37 »Zakon lahko predvidi le očitno potrebne sankcije in nihče ne more biti kaznovan na podlega zakona, ki je bil sprejet in je začel veljati pred izvršitvijo kaznivega dejanja.«

38 Glej §§ 13 do 15.

39 Odločba Varnostno približanje (op. 4).

40 Umor, mučenje oziroma nečloveško ravnanje, posilstvo, ugrabitev ali omejitev svobode.

41 Ali nad polnoletnim, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v določenih okoliščinah, ki štejejo za oteževalne.

42 Cf. supra.

43 Glej §§ 13 in naslednje.

44 Glej § 19.

45 Glej § 9.

46 Zakon prevzaprav dovoljuje obnovo ukrepa brez časovne omejitve.

47 Glej § 10.

48 Predložitev na podlagi 54. člena Ustave.

49 Odločitev Traité de Lisbonne (Lizbonska pogodba).

50 »Pogodba o ustavi«.

51 Odločitev n° 2004-505 DC z 19. novembra 2004.

52 Odločitev Traité de Lisbonne (Lizbonska pogodba), §§ 11in 12.

53 Idem, § 13.

54 Členi 81, § 2, g in § 3 zadnje alinea, 218, a, v, zadnja alinea Lizbonske pogodbe in členi 7 § 3, s Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in proporcionalnosti.

55 Odločitev n° 2004-505 DC z 19. novembra 2004, § § 7 in 8; Svet je že potrdil to načelo v svoji odločitvi n° 2004-496 DC z 10. junija 2004, Économie numérique.

56 V nasprotju s Pogodbo o ustavi, ki je potrdila načelo primarnosti v členu I-6.

57 Denys Simon, »Le Conseil Constitutionnel et le Traité de Lisbonne« (Ustavni svet in Lizbonska pogodba), Europe, n° 2, februar 2008, 4.

58 Ustavni zakon n° 2008-103 s 4. februarja 2008 ki je spremenil XV. poglavje Ustave.

59 Lahko se vprašamo, ali ni ta člen nepotreben, saj je že člen 88-1 zaobsegel možnost prenos pristojnosti. Morda gre za poskus izogniti se oviram, ki bi jih postavljala ustavnopravna načela, ki jih oblikujejo nacionalni sodniki, kot na primer Temeljno načelo, ki onemogoča izročanje francoskih državljanov, kot ga je v svoji odločitvi Koné s 3. julija 1996 na plenarni seji oblikoval Državni svet (Conseil d'Etat).

Top of page

References

Bibliographical reference

Xavier Aurey, Anne-Sophie Denolle, Marie Rota and Vincent Souty, « Kronika francoskega ustavnega prava », Revus, 7 | 2008, 101-109.

Electronic reference

Xavier Aurey, Anne-Sophie Denolle, Marie Rota and Vincent Souty, « Kronika francoskega ustavnega prava », Revus [Online], 7 | 2008, Online since 10 January 2012, connection on 22 September 2017. URL : http://revus.revues.org/936

Top of page

About the authors

Xavier Aurey

Xavier Aurey je magistriral iz filozofije prava (Pariz 2 Panthéon-Assas) ter iz prava človekovih pravic in humanitarnega prava (Caen). Kot mladi raziskovalec in doktorski študent na Centre de Recherche sur les Droits de l’Homme et le Droit Humanitaire (Pariz 2 Panthéon-Assas) in sodelujoči raziskovalec pri Centre de Recherche sur les Droits fondamentaux et les Evolutions du Droit (Caen) pod mentorstvom Emmanuela Decaux-ja pripravlja disertacijo o bioetiki in mednarodni kazenski odgovornosti. Objave: Déclaration Universelle des Droits de l’Homme et Conflits armés, Cahiers de la Recherche sur les Droits Fondamentaux, posebna izdaja ob 60. obletnici Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah, ki bo izšla decembra 2008.

By this author

Anne-Sophie Denolle

Anne-Sophie Denolle je magistrirala iz prava človekovih pravic (Caen). Kot mlada raziskovalka in doktorska študentka na Centre de Recherche sur les Droits fondamentaux et les Evolutions du Droit (Caen) pod mentorstvom Marie-Joëlle Redor-Fichot pripravlja disertacijo o županu in okoljskem pravu.

By this author

Marie Rota

Marie Rota je magistra javnega prava (Caen). Kot mlada raziskovalka in doktorska študentka na Centre de Recherche sur les Droits fondamentaux et les Evolutions du Droit (Caen) ter sodelujoča raziskovalka pri CEDIN (Belo Horizonte, MG, Brazilija) pod mentorstvom Marie-Joëlle Redor-Fichot in Gilles-a Lebreton-a pripravlja disertacijo o primerjavi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Medameriškega sodišča za človekove pravice, interpretacija referenčnih konvencij. Objave: v sodelovanju z Vincentom Souty-jem, L'Espace de Liberté, de Sécurité et de Justice (ELSJ). Deux exemples de durcissement des législations, Anuario Brasileiro de Direito Internacional 2007 (Belo Horizonte, Editions CEDIN), v sodelovanju s prof. Léom Nemer Caldeira Brant-om pa La réforme du Conseil de Sécurité de l'ONU: une perspective sud-américaine, L'observateur des Nations Unies, Volume 24, 2008-1 (Aix-en-Provence, 2008).

By this author

Vincent Souty

Vincent Souty je magister javnega prava (Caen). Kot mladi raziskovalec in doktorski študent na Centre de Recherche sur les Droits fondamentaux et les Evolutions du Droit (Caen) in sodelujoči raziskovalec pri CEDIN (Belo Horizonte, MG, Brazilija) pod mentorstvom Lauréline Fontaine pripravlja primerijalnopravno disertacijo o ustavni ureditvah možnosti suspenza človekovih pravic (Evropa, Latinska Amerika). Objave: v sodelovanju z Marie Rota, L'Espace de Liberté, de Sécurité et de Justice (ELSJ), Deux exemples de durcissement des législations, Anuario Brasileiro de Direito Internacional 2007 (Belo Horizonte, Editions CEDIN).

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org