Skip to navigation – Site map
Tuja ustavnopravna kronika. Francija in Nemčija

Meje dopustnosti tajnih spletnih preiskav

Sodba Zveznega ustavnega sodišča 1 BvR 370/07
Constitutional Limits put on Online Searches: Judgement of the German Federal Constitutional Court 1 BvR 370/07
Stefan Häußler
Translated by Katja Plauštajner
p. 111-113

Abstracts

The article presents a recent judgment of the German Constitutional Court, which considers a law on online searches by state authorities, particularly in connection with terrorism. The Court states that online searches are in principle allowed, but it declares the law to be unconstitutional as it fails the proportinality test. In view of the importance of the data kept in one's personal computer, access to such data has to be limited to circumstances of concrete danger. Appropriate handling of data relating to the personal life of individuals must also be safeguarded. The significance of the judgment is in giving priority to fundamental rights of citizens over investigation interests.

Top of page

Full text

  • 1 1 BvR 370/07 in 1 BvR 595/07.
  • 2 Gesetz über den Verfassungsschutz in Norderhein-Westfalen z 20. decembra 2006.

1Nemško Zvezno ustavno sodišče v Karlsruheju je v sodbi s 27. februarja 2008 razjasnilo meje ustavnopravne dopustnosti tajnih preiskav računalnikov (t. i. »online« preiskav).1 Pri tem je policijskim in tajno obveščevalnim organom postavilo ozke meje. Povod za odločitev je bila ustavna pritožba zoper novo ureditev preiskovalnih pristojnosti Deželnega urada za zaščito ustavne ureditve dežele Severno Porenje - Vestfalija (Zakon o zaščiti ustavne ureditve v Severnem Porenju - Vestfaliji z 20. decembra 2006).2 Po tej deželni ureditvi bi naj bilo omenjenim organom med drugim dovoljeno, da tajno nadzorujejo internet ter informacijsko-tehnične sisteme (predvsem računalnike) in da raziskujejo njihovo vsebino, kadar obstoji sum o hudem kaznivem dejanju, posebno s področja terorizma. Takšno ureditev je ustavno sodišče razglasilo za protiustavno in nično.

  • 3 Glej prvi odstavek 2. člena v povezavi s prvim odstavkom 1. člena ustave.

2Sodišče je ugotovilo, da ureditev krši splošno pravico do zasebnosti, ki je v ustavi posebej zaščitena.3 Sodišče je glede na vedno večji pomen interneta in glede na razširjeno osebno uporabo računalnikov ugotovilo, da splošna pravica do zasebnosti obsega tudi »jamstvo zaupnosti in integritete informacijsko-tehničnih sistemov«. Čeprav sodišče meni, da je tajno preiskovanje interneta in osebnih računalnikov s strani državnih varnostnih organov v načelu dopustno, pa iz sodbe za bodočo prakso izhajajo ozke meje, ki jih morata upoštevati zvezna in deželna zakonodaja v Nemčiji. Skladno načelu zakonskega pridržka za večje državne posege v ustavne pravice, ki je v nemški ustavno sodni praksi že utrjeno, zahteva sodišče najprej zakonsko podlago za poseg v zaupnost internetne komunikacije in podatkov v osebnih računalnikih. Zahteva po zakonski podlagi temelji na misli, da je pri posegih v ustavne pravice načeloma potrebna poprejšnja parlamentarna razprava. Čeprav je v danem primeru takšna podlaga obstajala, je sodišče ugotovilo, da ne obstojijo nadaljnje predpostavke za dopusten poseg v ustavne pravice.

3Zakon o »online preiskavah« je posebej pomanjkljiv z vidika sorazmernosti. K slednji po dogmatiki nemškega ustavnega prava štejejo primernosti, nujnost in t. i. sorazmernost v ožjem pomenu besede. Sodišče najprej ugotavlja, da je zakon primeren za preiskovanje nevarnosti, saj se s tem razširja možnost delovanja organov za preiskovanje. Nadalje sodišče ugotavlja, da je zakon tudi nujen. Pri tem ima po nemški ustavnopravni dogmatiki zakonodajalec širok manevrski prostor. Preizkuša se le, ali je zakonodajalec razumno lahko izhajal iz tega, da ni možen noben drug tako učinkovit ukrep, ki bi manj obremenjeval posameznega državljana.

4Zakon pa je padel na »sorazmernosti v ožjem pomenu besede«. Tukaj sodišče presoja, ali je teža posega v ustavno pravico še v primernem sorazmerju z razlogi, ki govorijo v prid zakonu. Povedano drugače, sodišče tehta temeljne državljanske pravice z interesi države, da se učinkovito preganja in preprečuje kazniva dejanja. Sodišče je svojo odločitev oprlo na posebno velik pomen ustavne pravice v danem primeru. Ker velik del prebivalstva danes v osebnem računalniku hrani in upravlja z veliko količino osebnih podatkov, ponuja dostop do takih podatkov tretji osebi (konkretno torej državi in njenim organom) možnost, da si pridobi sliko o celotni osebi državljana. Ker je ta dostop tudi tajen, ima poseg v ustavno pravico še večjo težo. Državljan namreč nima možnosti sodno ukrepati zoper ukrep organa. Posledično je zato poseg v ustavno pravico dopusten le, kadar na drugi strani obstoji resna nevarnost za najpomembnejše pravne dobrine. Za to ne zadošča abstraktna ali domnevna nevarnost zadevne osebe, temveč morajo na v posameznem primeru grozečo, torej konkretno nevarnost kazati določene okoliščine. Končno sodišče ugotavlja, da zakon ne vsebuje ustrezne ureditve, ki bi preprečila posege v temeljno področje osebnega življenjskega ustroja. Po praksi sodišča je namreč to najbolj intimno področje – h kateremu na primer sodijo odnosi in zaupne komunikacije med zakonci, pa tudi zapiski v zasebnih dnevnikih – popolnoma zaščiteno in vanj v nobenih okoliščinah niso dopustni posegi s strani države. Zato mora biti preiskovalni ukrep oblikovan tako, da se takšni podatki sploh ne pridobijo. Ker to iz praktičnih razlogov pogosto ni mogoče, mora biti vsaj zagotovljeno, da se takšni podatki potem, ko so pridobljeni, nemudoma izbrišejo, in da na noben način ne pride do njihovega ovrednotenja. Tudi te zahteve zakon po stališču ustavnega sodišča ne izpolnjuje.

  • 4 1 BvR 2378/98 in 1 BvR 1084/99.

5Sodišče s sodbo nadaljuje svojo dosedanjo prakso o ustavnih pravicah v zvezi s pridobivanjem informacij. Že v letu 2004 je sodišče poudarilo nujnost popolne zaščite temeljnega področja osebnega življenjskega ustroja. Takrat je bila predmet presoje zakonska ureditev zvočnega nadzora stanovanj.4

  • 5 Martin Kutscha, Mehr Schutz von Computerdaten durch ein neues Grundrecht?, NJW 2007, 1042–1044.

6Mogoče je reči, da je zvezno ustavno sodišče tudi v tej odločbi ponovno dalo očitno večjo težo temeljnim pravicam državljanov kot preiskovalnim interesom državnih organov. To je pomembno zlasti zato, ker je spričo potencialne ogroženosti zaradi terorizma abstraktni interes preiskovanja s strani državnih organov brezkončen: popolno varnost je najbrž mogoče doseči le z absolutnim nadzorom. Kritično pa je potrebno pripomniti, da sodišče ni pojasnilo, kako v prakso prenesti izpeljave sodbe. To še posebej velja za vprašanje, kako gre razumno ravnati s podatki, ki so bili »pomotoma« pridobljeni z osrednjega področja osebnega življenjskega ustroja, in na kakšen način je mogoče zagotoviti takojšnje uničenje takšnih podatkov.5

  • 6 1 BvR 256/08.

7Da bo ustavno sodišče to svojo sodno prakso nadaljevalo, kaže že sklep z 11. marca 2008,6 ki je bil izdan kmalu po obravnavani sodbi. Tukaj je bila z začasno odredbo že pred sodbo v glavni stvari delno razveljavljena ureditev telekomunikacijskega zakona, po katerem naj bi bila telekomunikacijska podjetja pristojna za dolgoročno shranjevanje podatkov o telefonskih povezavah svojih strank. Zato je pričakovati, da bodo v prihajajoči sodbi državnim ukrepom pri pridobivanju podatkov postavljene jasne meje.

Top of page

Notes

1 1 BvR 370/07 in 1 BvR 595/07.

2 Gesetz über den Verfassungsschutz in Norderhein-Westfalen z 20. decembra 2006.

3 Glej prvi odstavek 2. člena v povezavi s prvim odstavkom 1. člena ustave.

4 1 BvR 2378/98 in 1 BvR 1084/99.

5 Martin Kutscha, Mehr Schutz von Computerdaten durch ein neues Grundrecht?, NJW 2007, 1042–1044.

6 1 BvR 256/08.

Top of page

References

Bibliographical reference

Stefan Häußler, « Meje dopustnosti tajnih spletnih preiskav », Revus, 7 | 2008, 111-113.

Electronic reference

Stefan Häußler, « Meje dopustnosti tajnih spletnih preiskav », Revus [Online], 7 | 2008, Online since 11 January 2012, connection on 22 March 2017. URL : http://revus.revues.org/946

Top of page

About the author

Stefan Häußler

Stefan Häußler, roj. 1974, asesor iur. (Heidelberg), LL.M. (Bruselj), je znanstveni sodelavec na Inštitutu za primerjalno pravo Univerze Johann Wolfgang Goethe v Frankfurtu na Maini. Od leta 2003 do 2005 je bil znanstveni sodelavec na Max-Planckovem inštitutu za tuje javno pravo in mednarodno pravo v Heidelbergu. Pred tem je bil v letu 2002 znanstveni sodelavec na Inštitutu za javno pravo Univerze v Frankfurtu. Haeussler@jur.uni-frankfurt.de.

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org