Skip to navigation – Site map
Ustavnopravna izhodišča

(Ustavno)pravna odgovornost države in družbe za kakovost duševnega zdravja

Constitutional Responsibility of the State and the Society for the Quality of Mental Health
Andraž Teršek
p. 15-24

Abstracts

Public mental health and suicide are among the most important problems of our Society. Active exercise of the responsibility for the public mental health is highly important legal, even constitutional obligations of the State. It doesn't concern only the existence of quality programmes for the prevention of the risks for mental illnesses and assistance to persons with mental disroder. The State has to enable quality and effective achievement of the programmic goals with the proper legislation and the effective exercise of the programmes (legal policy) in social practice. It has to develop quality and effective system for the protection of public mental health. So the legal obligation ot the State surpasses the protection of rights, freedoms and other legitimate interests of the persons with mental disorder, when they face the compulsory actions of the public bodies, such as the compulsory detention in the psychiatric hospital. The safeguarding of the minimum standards for the protection of those rights doesn't exhaust its legal responsibility. The Courts could be therefore more strict when evaluating the exercise of the systemic legal obligations of the State in the field of public mental health.

Top of page

Full text

1 Gre za življenje

1Duševno zdravje je tudi v Sloveniji nadvse pomemben problem. Poseben problem je samomorilnost, ki je z duševnim zdravjem tesno povezana. Slovenija je na vrhu lestvice evropskih držav po stopnji samomorov.1 Ko gre za državo in njeno zakonodajno politiko, je sprejetje nacionalnega programa za sistemski spoprijem z zaščito duševnega zdravja in s problemom samomora razumljiv in pričakovan začetek. A to ni le politična nujnost, ampak tudi jasna in nadvse pomembna (ustavno)pravna obveznost države. To je prvi korak, ki zahteva nadaljnje in odločne, pravzaprav odločilne korake.

2Obstoj obveznosti države, da izdela nacionalni program kot program dela na tem področju družbenega življenja, zatorej ni odvisen od morebitnega zapisa takšne obveznosti v določenem zakonu, na primer zakonu o duševnem zdravju. Če država sprejme takšen zakon in v njem zapiše, da je na temelju tega zakona dolžna sprejeti še nacionalni program, na primer za zaščito javnega in duševnega zdravja ali za preprečevanje samomora kot enkratnega družbenega problema, se urejanja stvari loti v napačnem vrstnem redu. S tem tudi pokaže na svoje pravno nepravilno in politično neprimerno razumevanje, kaj se od nje utemeljeno pričakuje in kaj je dolžna storiti. Najprej mora država sprejeti kakovosten nacionalni program, potem pa kakovosten zakon, ki bo omogočal njegovo učinkovito izvajanje v praksi.

  • 2 Uradni list RS, št. 77/08. Zakon v 7. členu govori o sprejetju nacionalnega programa za varovanje d (...)

3Nedavno je bil takšen zakon sprejet. Gre za Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr).2 Zdaj ga je treba izpostaviti kritičnim ocenam. Tudi ustavnopravni oceni, predvsem pa oceni z vidika varstva temeljnih načel o zaščiti javnega in duševnega zdravja, temeljnih človekovih pravic in pravno pomembnih interesov vseh vključenih oseb. Hkrati ga morajo kritično ovrednotiti vsi tisti ljudje, ki jim je področje duševnega zdravja in preprečevanja samomora strokovno ali poklicno najbliže.

  • 3 Prim. Bojanka Štern, Javno zdravje in javno zdravstvo, Zdravniški vestnik (2007) 76, 317–322.

4Končna ocena o kakovosti nacionalne politike in zakonodaje za zaščito duševnega zdravja in preprečevanje samomora pa bo najbolj odvisna od dogajanja v družbeni praksi. Povezana bo z realnim izboljšanjem splošne kakovosti življenja v Sloveniji.3 Poseben dokaz uspešnosti pri tem početju bi bilo pomembno zmanjšanje števila ljudi z najtežjimi in dolgotrajnimi duševnimi motnjami, nenazadnje tudi stopnje samomorilnosti pri Slovencih.

5A tu je potrebna previdnost. Duševnega zdravja seveda ne izkazuje samo stopnja samomorilnosti. Mnogo ljudi ima različne duševne motnje, duševnih motenj ali stisk je veliko vrst, področja njihove prisotnosti pa so številna. Zato morajo iti politika, zakonodaja in institucionalna praksa (pravna, terapevtska ipd.) dlje in globlje od nacionalnih programov in področnega zakona. Prav nobeno področje posameznikovega življenja se ne sme izključiti iz sistemske skrbi za duševno zdravje. Družinsko okolje, izobraževalni procesi, delovnopravna zakonodaja, varstvo okolja in socialna država kot sistem so področja, ki so pogost in nadvse pomemben izvor ali spodbujevalec duševnih stisk. Zato je treba spremeniti politični in zakonodajni pristop k tem vprašanjem. Takoj in odločno, predvsem pa sistemsko.4 Pri tem je mogoče pritrditi tudi na primer pravnim spremembam glede mobinga, do katerih je nedavno prišlo v delovni in kazenski zakonodaji.5

  • 6 Npr. skupnostna psihiatrija. Glej Marušič, Temnik 2009 (op. 3), 82. O primerih dejavnikov tveganja (...)

6Treba bi se torej zavzemati za zagotavljanje kakovostnega in učinkovitega sistema za preprečevanje in spremljanje duševnih motenj, in sicer od izobraževalnih ustanov in mehanizmov, civilne družbe, institucionalizirane pomoči družinam in posameznikom prek rehabilitacije in družbenega vključevanja nekdanjih zapornikov oziroma prestopnikov do vzpostavitve in zagotovitve možnosti za učinkovito delovanje zasebnih in javnih klinik, bolnišnic, nevladnih organizacij ipd. Posebno skrb je treba namenjati preprečevanju stigmatizacije duševnih motenj in strahu pred duševnimi bolniki. Vzpostaviti bi kazalo takšno politiko družbene odgovornosti in skrbi za ljudi s težavami v duševnem zdravju, ki bi tem ljudem zagotavljala pozornost in pomoč kot enakopravnim državljanom v okviru običajnega družbenega življenja.6

2 Pozitivna odgovornost države

  • 7 Za strnjen prikaz te doktrine iz zornega kota sodnega pravotvorja strasbourškega sodišča glej Alast (...)

7In kako sploh pravno razumeti odgovornost države za duševno zdravje? Probleme duševnega zdravja, posebej pa tiste, ki lahko pripeljejo do samomora, moramo oceniti tudi z vidika vloge države in njene odgovornosti v kontekstu modela sodobne, socialno-liberalne ustavne demokracije, predvsem z vidika sodobnega razumevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nenazadnje in morda najpomembnejše pa v funkciji sodobne ustavnopravne doktrine o pozitivnih obveznostih države.7

  • 8 Glej članke, ki so v tej številki revije Revus objavljeni v poglavju o človekovem dostojanstvu.

8Prav s sklicevanjem na doktrino o pozitivnih obveznostih države lahko od države zahtevamo visoko, tudi najvišjo možno in sistemsko še razumno stopnjo skrbnosti in zaščite, ko gre za temeljne človekove pravice in svoboščine. Odgovornost države za duševno zdravje ni izjema od te doktrine. Nasprotno, sklepamo lahko o številnih razlogih, zakaj bi jo bilo razumno postaviti celo v njeno središče. Vključuje namreč temeljne pravice, ki so za življenje posameznika v politično organizirani družbi bistvene: pravico do življenja, pravico do dostojanstva in pravico do zdravja in zdravega življenjskega okolja. Vse te tri temeljne pravice vznikajo iz istega pravnega temelja oziroma imajo isto poslanstvo: učinkovita zaščita posameznikovega življenja kot najvišje vrednote in zagotavljanje vseobsegajoče kakovosti življenja.8

  • 9 Četudi je na primer Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zadržano, ko gre za idejo o razšir (...)

9Če država na tem področju ni uspešna, njena pravna, tudi odškodninska (sistemska) odgovornost ne bi smela biti bistveno drugačna od njene siceršnje odgovornosti za kršenje (negativni vidik) ali pomanjkljivo zaščito (pozitivni vidik) drugih temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Njeno uveljavljanje pred nacionalnimi sodišči, strasbourškim sodiščem za človekove pravice ali Sodiščem Evropskih skupnosti ne bi smelo biti sporno ali oteženo.9

3 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije

10Slovenija ima pomemben ustavnosodni precedens s področja duševnega zdravja in pravic bolnikov. V odločbi št. U-I-60/03, ki zadeva prisilno pridržanje bolnikov na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, je Ustavno sodišče Republike Slovenije opisalo minimalne pravne standarde, ki jih mora spoštovati zakonodaja na tem področju.

  • 10 »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. / Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po (...)
  • 11 »Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter os (...)
  • 12 »Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

11Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice nedvomno pomeni močan poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine bolnika, zlasti v njegove temeljne ustavne pravice do osebne svobode (19. člena Ustave),10 do varstva duševne integritete (35. člen Ustave)11 in do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave).12

12Sleherna zakonska ureditev, ki ureja ali posredno zadeva duševno zdravje oziroma podrobneje ureja prisilno pridržanje duševnih bolnikov na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, mora omogočiti učinkovito uresničitev legitimnega namena, ki upravičuje sprejeti ukrep:

  • odvrnitev nevarnosti, ki jo bolnik zaradi duševne bolezni povzroča drugim ali sebi,

  • odpravo razlogov, ki to nevarnost povzročajo,

  • zagotovitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin bolnikov, v skladu z mednarodnimi standardi varstva človekovih pravic in upoštevajoč ustrezne rešitve v primerljivih in sodobnih evropskih zakonodajah.

13Po besedah ustavnega sodišča je prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ukrep, ki naj bo uporabljen samo, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice. Če zakon poleg te možnosti sodiščem ne omogoči odreditve nobenih drugih ukrepov, je to v nasprotju z 2. členom Ustave, saj gre za protiustavni poseg v osebno svobodo, ki jo zagotavlja prvi odstavek 19. člena Ustave.

14Pridržanemu duševnemu bolniku je treba vselej in na primeren način, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju, pojasniti razloge, zaradi katerih je pridržan v psihiatrični bolnišnici. Biti pa mora tudi seznanjen s svojo pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere. Ena izmed temeljnih pravic, ki mora biti zagotovljena vsakemu prisilno pridržanemu duševnemu bolniku, je tudi pravica do sodnega varstva glede zakonitosti pridržanja. Po oceni ustavnega sodišča bi moral zakonodajalec za takšen sodni nadzor določiti ustrezno kratke roke, saj je to nujno za zagotovitev učinkovitega varstva pravic bolnika.

15Sleherno pridržanje osebe na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice mora temeljiti na obvestilu, to pa mora izpolnjevati naslednja merila:

  • obsegati mora podatke o pridržani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v zdravstveno organizacijo,

  • navedeni morajo biti razlogi, ki opravičujejo izrek ukrepa prisilnega pridržanja,

  • ta ukrep je dovoljen samo, če je nujen (ultima ratio);

  • na podlagi utemeljitve razlogov za tak ukrep lahko sodišče ob presoji zakonitosti ukrepa presodi, ali je bilo prisilno pridržanje v posameznem primeru v resnici nujno.

  • 13 »Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebn (...)
  • 14 »Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi dr (...)
  • 15 »Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč i (...)

16Spoštovanje teh minimalnih standardov je nujno za ustavno sprejemljivost zakonske ureditve z vidika pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.13 Ob tem pa je treba bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljavljati svojih pravic v postopku, zagotoviti ustrezno zastopanje, ki bo omogočalo učinkovito varstvo njegovih pravic in interesov. Takšne minimalne pravne zahteve izhajajo iz 22.14 in 25. člena Ustave.15

17Ustavno sodišče je posebej opozorilo na enega izmed bistvenih namenov takšnega ukrepa: odpraviti vzroke, ki so narekovali njegov izrek. Pridržanje bolnika v psihiatrični bolnišnici zato vključuje tudi določene oblike zdravljenja, ki izhajajo iz namena in narave tega ukrepa. To pa ne pomeni, da imajo pristojni organi neomejena pooblastila za izvajanje kakršnihkoli ukrepov zdravljenja ali da bi to potekalo brez ustreznega zunanjega nadzora. Zakon mora zato na eni strani opredeliti, kateri so tisti ukrepi zdravljenja, ki izhajajo že iz namena in narave ukrepa prisilnega pridržanja in so z njim logično povezani, na drugi strani pa določiti tiste ukrepe, ki presegajo ta okvir in za katere je potrebna izrecna privolitev bolnika.

18Pravna neurejenost položaja in omenjenih pravic bolnikov med pridržanjem v psihiatrični bolnišnici pomeni protiustavno pravno praznino, ki je v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člen Ustave. Hkrati pa tretji odstavek 51. člena Ustave zakonodajalcu nalaga dolžnost, da določi primere, v katerih je dopustno prisilno zdravljenje. Jasno morajo biti določeni primeri in pogoji, ob izpolnjevanju katerih je dopustno uporabiti ukrepe prisile in omejitev. Zakonsko predvideni in določeni morajo biti tudi nadzorni mehanizmi nad uporabo teh ukrepov.

19Del obrazložitve obravnavane odločbe ustavnega sodišča, v kateri sodišče pojasni, da so bila določena vprašanja v tistem času zakonsko urejena ustavno sprejemljivo, ponuja oris nekaterih drugih pravnih rešitev, ki so za pravno politiko duševnega zdravja bistvenega pomena. Tako mora zakon določiti pogoje za napotitev in sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve bolnika, ker so ti pogoji namenjeni presoji zdravnika o obstoju duševne bolezni in o stopnji nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni predstavlja drugim ali sebi. Takšno oceno mora zdravnik dati na podlagi objektivnih zdravstvenih standardov oziroma medicinske stroke. Ne gre pa spregledati pomembnega poudarka, da je vprašanje, ali je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, predmet pravne presoje, ki jo opravi sodišče, ko izvaja sodni nadzor tudi nad omenjeno zdravniško presojo.

20Ustavnopravno nadvse pomembna so tudi pojasnila ustavnega sodišča, ki zadevajo informacijsko svobodo bolnika. Sodišče poudari, da je omejitev pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo izjema, ki se lahko uporabi le v nujnih ali izjemnih primerih. Če takšne izjemnosti ni mogoče prepričljivo utemeljiti, je zdravnik dolžan bolniku na njegovo zahtevo vedno in brez pogojevanja omogočiti vpogled v vse njegove medicinske podatke in mu omogočiti tudi prenos vsebine (prepis) teh podatkov. Ob tem lahko v izjemnih primerih zdravnik tudi omeji ali prepreči vpogled v svoje osebne zapiske in ocene v dokumentaciji, če bi njihovo razkritje lahko hudo motilo proces zdravljenja ali razmerje med bolnikom in zdravnikom. Seveda pa lahko bolnik ob sporu z zdravnikom svojo pravico do vpogleda v medicinsko dokumentacijo uveljavlja tudi sodno v upravnem sporu. Bolnik lahko tudi zahteva, da zdravstveni delavci in njihovi sodelavci brez njegove izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju. To velja tudi za bolnikove najbližje sorodnike.

21Tudi v primeru duševnih bolnikov se utegne zgoditi, da bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more oblikovati pravno relevantne izjave volje. Če je medicinski poseg nujen, je zdravnik dolžan ravnati tako, da bolniku reši življenje.

4 Preseganje minimalnih standardov

  • 16 Glej predvsem odločitve ESČP v zadevah Winterwerp proti Nizozemski (1979); Eriksson proti Švedski ( (...)

22Ne gre spregledati okoliščin slovenske pravne politike, ki pomenijo pomemben družbeni kontekst za kritično umestitev omenjene odločbe ustavnega sodišča v nacionalno pravno kulturo. Ta odločba je zagotovo pomemben ustavnosodni precedens, ki je institucionaliziral temeljna ustavnopravna načela za zaščito pravic in svoboščin ljudi z duševnimi motnjami, ko se soočijo s prisilnimi ukrepi sistema za preventivo in zdravljenje. Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pa je ob tem močan, morda najstrožji poseg v svobodo bolnikov. In vendarle prav to, da gre za ustavnosodno institucionalizacijo temeljnih načel, pomeni enkraten problem. Očitno je namreč, da zakonska ureditev prisilnega pridržanja na psihiatrični kliniki ni zadostila niti minimalnim standardom pravnega varstva pravic in svoboščin duševnih bolnikov. Zakonodajalec torej ni bil uspešen pri uzakonitvi tistih minimalnih standardov, ki jih na primer določajo mednarodne konvencije, kot denimo Evropska konvencija o človekovih pravicah in spremljajoča sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.16 Ustavno sodišče Republike Slovenije zatorej ni storilo drugega kot povzelo te minimalne pravne standarde in naložilo zakonodajalcu, da jih upošteva pri uskladitvi zakonodaje z Ustavo RS.

23Problem je zatorej to, da zakonodaja, ki ureja tako pomembno področje družbenega življenja, ni upoštevala minimalnih pravnih standardov, ki bi se bili tudi zakonodajalcu morali zdeti očitni in si ta njihovega spregleda ne bi bil smel privoščiti. Gre za problem, ki tudi sicer ponazarja enega od nerazveseljivih elementov slovenske pravne identitete: veliko preveč je primerov, ko zakonodaja, pa tudi sodne odločitve ne upoštevajo minimalnih pravnih standardov ali pa se o ustavnopravnih vprašanjih, ki jih je mogoče ovrednotiti kot lažja pravna vprašanja, sprejemajo pravno nepravilni odgovori. Primanjkuje tudi pravne zavesti o pomenu stopnje (ustavno)pravnega varstva določenih temeljnih pravic in svoboščin, kadar ta stopnja, določena z nacionalno ustavo in njeno ustavnosodno razlago, presega raven minimalnih standardov, določenih z mednarodnimi pravnimi dokumenti, in spremljajočo sodno razlago mednarodnih sodišč. Podobno, kot si zakonodajalec ali sodna veja oblasti ne bi smela privoščiti neupoštevanja ali nepravilnega razumevanja minimalnih pravnih standardov, bi morala nacionalno pravno kulturo in zavest izražati tudi odločnost pri spoštovanju in krepitvi tiste ravni pravnega varstva posameznih pravic in svoboščin, ki jo kot presežek minimalnih standardov odsevata nacionalna ustava in ustavnosodno pravotvorje ustavnega sodišča.

  • 17 Ustava RS, 21. člen (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva): »Zagotovljeno je spoštovanje člo (...)
  • 18 Ustava RS, 72. člen (zdravo življenjsko okolje): »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega (...)

24Zaščita človekovega dostojanstva,17 zdravja, duševne integritete in zdravega okolja18 so temeljne človekove pravice, pri katerih je potrebna skrb za visoko raven učinkovite pravne zaščite. Ta bi morala biti vselej višja od mednarodnopravnih minimalnih standardov. Krepitev takšne pravne kulture in zavesti se zdi posebej pomembna v družbi, v kateri samomorilnost in duševne motnje pomenijo velik problem. Ta se lahko še poglobi tudi zaradi slabe pravne politike. Odgovornost in obveznost zakonodajalca je, da se odločno in učinkovito odzove na ta izziv.

  • 19 Prim. odločitev ESČP v zadevi Keenan proti Združenemu kraljestvu (2001). Prim. tudi Mowbray 2004 (o (...)
  • 20 Prim. Andraž Teršek, Defending social rights in economic crisis: more active constitutional policy (...)

25V nasprotnem primeru bi bilo legitimno pričakovati tudi od sodišč, da bodo pri ocenjevanju pravne pravilnosti in ustavnopravne sprejemljivosti zakonodajne politike na tem področju strožja. Omenjene temeljne pravice in svoboščine namreč ponujajo tudi sodiščem sorazmerno široke možnosti za ustvarjalno pravotvorje s sodno prakso in pomembnimi precedenčnimi odločitvami, ko gre za določanje vsebine teh pravic in za odmerjanje obsega pozitivne odgovornosti države za zagotavljanje njihove učinkovite pravne zaščite. Cilj takšnega početja mora biti najvišja možna kakovost sistemske zaščite teh pravic in svoboščin. Izhodišče takšnega sodniškega pravotvorja bi moralo biti pravniško prepričanje, da je treba od države v teh primerih zahtevati največjo možno skrb, ki jo je še mogoče utemeljiti kot razumno ali legitimno. Primeren odziv države na takšna pričakovanja zato ne bi pomenil pravno nadstandardne skrbnosti ali bil celo izraz njene politične dobrosrčnosti, ampak bi pomenil spoštovanje njenih ustavnopravnih obveznosti: največji možni, prepričljiv in učinkovit trud za zagotavljanje najboljše možne pravne politike, zakonodaje in sistema za zaščito človekovega dostojanstva, javnega zdravja in duševnega zdravja. Tudi zato ali še posebej, ker je samomorilnost velik družbeni problem.19 In v povezavi s tem bi morali svoj del družbene odgovornosti aktivno prevzeti tudi pravni teoretiki in pravni zastopniki strank pred sodišči.20

Top of page

Notes

1 Glej http://www.who.int/mental_health/media/slov.pdf (9. 4. 2009) ali http://www.who.int/mental_health/prevention/suicide/suiciderates/en/ (9. 4. 2009); Saška Roškar: Še vedno nas je strah govoriti o samomoru. Dnevnik, 10. 9. 2009, dostopno na http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042297855 (11. 9. 2009).

2 Uradni list RS, št. 77/08. Zakon v 7. členu govori o sprejetju nacionalnega programa za varovanje duševnega zdravja. Kot rečeno, pa to ne vzpostavlja pravne obveznosti države za njegovo sprejetje, ker ta obstaja že predtem kot ustavnopravna obveznost. Omenjeni člen se glasi: (1) Razvojni cilji in potrebe na področju preventive, psihiatričnega zdravljenja, celovite socialno varstvene obravnave, nadzorovane obravnave in obravnave v skupnosti se opredelijo z nacionalnim programom varovanja duševnega zdravja za obdobje najmanj petih let (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program). (2) Nacionalni program vsebuje: strategijo razvoja varovanja duševnega zdravja, akcijski načrt za varovanje duševnega zdravja, cilje, organizacijo, razvoj in naloge izvajalcev, mrežo izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, nosilce nalog za uresničevanje nacionalnega programa.

3 Prim. Bojanka Štern, Javno zdravje in javno zdravstvo, Zdravniški vestnik (2007) 76, 317–322.

4 Podobno je razmišljal tudi prof. Andrej Marušič, ko je govoril o odgovornosti družbe za zaščito duševnega zdravja in ko je utemeljeval bistvene elemente ali faze za učinkovit sistemski pristop k javnemu duševnemu zdravju. Glej Andrej Marušič, Sanja Temnik, Javno duševno zdravje, Mohorjeva družba, Celje 2009. Večino tistega, kar je prof. Marušič ovrednotil kot »dobro« ali »koristno« za zaščito duševnega zdravja in kot izraz primerne družbene skrbnosti za javno duševno zdravje, bi lahko ovrednotili tudi kot pravno odgovornost države, ki vznika iz njenih ustavno določenih pozitivnih obveznosti. Glej str. 66–67 ter str. 76 in nasl. v navedenem delu.

5 Glej http://www.rtvslo.si/slovenija/zrtev-mobinga-vsak-deseti-zaposleni/96419 (9.4.2009) ali http://www.finance.si/233082/Petina_zaposlenih_v_Sloveniji_%BErtev_mobinga?sort=asc (9. 4. 2009).

6 Npr. skupnostna psihiatrija. Glej Marušič, Temnik 2009 (op. 3), 82. O primerih dejavnikov tveganja za razvoj duševne motnje glej str. 26.

7 Za strnjen prikaz te doktrine iz zornega kota sodnega pravotvorja strasbourškega sodišča glej Alastair Mowbray, The Development of Positive Obligations under the European Convention on Human Rights by the European Court of Human Rights, Hart Publishing, Oxford-Portland Oregon, 2004. Glede predloga za uporabo aktivne ustavnosodne politike iz naslova te doktrine prim. Andraž Teršek, Socialna država: utopija ali priložnost. Pravnik, 64 (2009) 5–6, 237–249.

8 Glej članke, ki so v tej številki revije Revus objavljeni v poglavju o človekovem dostojanstvu.

9 Četudi je na primer Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zadržano, ko gre za idejo o razširjanju odgovornosti države iz naslova doktrine o pozitivnih obveznostih države in za sprejem temeljnih pravic s pretežno socialnim značajem kot enakovrednega predmeta sodnega pravotvorja tega sodišča. Prim. odločitev ESČP v zadevi Botta proti Italiji (1998). Glej tudi Mowbray 2004 (op. 4), 148. Zavzemati se velja za spremembo takšnega pravotvornega pristopa ESČP do socialnih pravic in za enakovredno sodno odločanje o teh pravic kot temeljnih človekovih pravicah. Koncepta temeljnih človekovih pravic namreč ne gre razbijati na podvrste in potem odločati le o nekaterih temeljnih pravicah, četudi gre za nacionalna sodišča. Neposredna posledica takšnega pristopa je tudi to, da socialne pravice na nadnacionalni ravni nimajo učinkovite sodne zaščite. Prim. D. J. Harris, J. Darcy, The European Social Charter, Transnational Publishers Inc., Ardsley, New York, 2001.

10 »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. / Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. / Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.«

11 »Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.«

12 »Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. / Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.«

13 »Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. / Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.«

14 »Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.«

15 »Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.«

16 Glej predvsem odločitve ESČP v zadevah Winterwerp proti Nizozemski (1979); Eriksson proti Švedski (1989); Van der Leer proti Nizozemski (1990); L. C. B. proti Združenemu kraljestvu (1998); Guerra in drugi proti Italiji (1998); Aerts proti Belgiji (1998); Ilhan proti Turčiji (2000); Kudla proti Poljski (2000); Keenan proti Združenemu kraljestvu (2001); Oldham proti Združenemu kraljestvu (2000); K. in T. proti Finski (2001).

17 Ustava RS, 21. člen (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva): »Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. / Prepovedno je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.«

18 Ustava RS, 72. člen (zdravo življenjsko okolje): »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. / Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. / Zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo. Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.«

19 Prim. odločitev ESČP v zadevi Keenan proti Združenemu kraljestvu (2001). Prim. tudi Mowbray 2004 (op. 4), 58. O umrljivosti zaradi duševnih motenj in samomoru kot kazalcu javnega duševnega zdravja glej Marušič, Temnik 2009 (op. 4), 56–65.

20 Prim. Andraž Teršek, Defending social rights in economic crisis: more active constitutional policy and greater positive obligations of the state. V Radovan Dávid (ur.). Cofola 2009: the conference proceedings, Acta universitatis brunensis, Iuridica, št. 345, 1. izdaja, Brno: Masarykova univerzita, 2009, 1–9. Dostopno na:

http://www.law.muni.cz/edicni/cofola2009/files/contributions/Andraz%20Tersek.pdf.

Top of page

References

Bibliographical reference

Andraž Teršek, « (Ustavno)pravna odgovornost države in družbe za kakovost duševnega zdravja », Revus, 10 | 2009, 15-24.

Electronic reference

Andraž Teršek, « (Ustavno)pravna odgovornost države in družbe za kakovost duševnega zdravja », Revus [Online], 10 | 2009, Online since 12 January 2012, connection on 22 March 2017. URL : http://revus.revues.org/994 ; DOI : 10.4000/revus.994

Top of page

About the author

Andraž Teršek

Dr. Andraž Teršek je diplomiral, magistriral in doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1999–2008 je bil zaposlen kot asistent na Katedri za teorijo in sociologijo prava Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Prejel je nagrado Zveze društev pravnikov Slovenije mladi pravnik. Je nekdanji pomočnik urednika revije Dignitas – slovenske revije za človekove pravice, urednik zbornika Pravna vprašanja o začetku in koncu življenja: abortus in evtanazija, avtor številnih člankov, razprav in analiz, večinoma o ustavnem pravu, ustavni demokraciji in ustavništvu, človekovih pravicah in svoboščinah, legalnosti in legitimnosti ter sodnem pravotvorju ESČP in Ustavnega sodišča RS. Spisal je nekaj uspešnih in odmevnih pobud za ustavnosodno presojo. Je tudi avtor knjige Svoboda izražanja (2007) in soavtor knjige Preludij demokracije – civilna družba in svoboda javnega komuniciranja (2005). Je član upravnega odbora Društva za ustavno pravo, pobudnik, soustanovitelj in sourednik revije Revus in predsednik Kluba Revus – Centra za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije. Kot raziskovalec je zaposlen na Primorskem inštitutu za naravoslovne in tehnične vede, Koper, Univerza na Primorskem, kjer je predstojnik Centra za povezano znanost in razvoj. Je tudi predsednik Kolokvija Univerze na Primorskem.

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • Revues.org